Odgovor Ministrstva za za šolstvo in šport na vprašanje dr. Zoltana Jana glede reševanja odprtih vprašanj in nadaljnjega razvoja učbeniških skladov

Datum: 4. 12. 2009
Prejeto: 10 12. 2009

Državni svetnik dr. Zoltan Jan sprašuje, kaj namerava Ministrstvo za šolstvo in šport storiti za reševanje odprtih vprašanj in nadaljnjega razvoja učbeniških skladov. V zvezi z navedenim vprašanjem podajamo naslednji odgovor.

Učbenik je po veljavni zakonodaji osnovno učno gradivo za doseganje vzgojno-izobraževalnih ciljev in standardov znanja, opredeljenih v učnem načrtu oziroma katalogu znanja. Z didaktično-metodično organizacijo vsebin in prirejeno likovno ter grafično opremo podpira poučevanje in učenje. Vsebina in struktura učbenika omogočata samostojno učenje udeležencev izobraževanja in pridobivanje različnih ravni ter vrst znanja. Učbenik za doseganje vzgojno-izobraževalnih ciljev ne zahteva neposrednega vpisovanja in vrisovanja rešitev ter odgovorov na vprašanja. Učbenik je vezan na šolski predmet oziroma vsebinsko-didaktični sklop, razred in določeno stopnjo izobraževanja. Učbenik je tudi berilo kot zbirka besedil, izbranih skladno s cilji učnega načrta. Vsak učbenik potrdi pristojni strokovni svet (Pravilnik o potrjevanju učbenikov, Ur. l. RS, št. 57/2006).

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 16/07 - uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09-popr. in 65/09-popr.) določa, da se v knjižnici lahko oblikuje učbeniški sklad. V skladu z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, 16/2007) pa v šolskih knjižnicah ne velja pravica do ustreznega nadomestila za pravico javnega posojanja in to ne le pri učbenikih temveč pri vsem gradivu v šolskih knjižnicah.

Trg založnikov se je na uvedbo učbeniških skladov izjemno hitro odzval, saj je učbenikov na trgu večinoma dovolj in šole se lahko avtonomno in strokovno odločajo, katere izmed učbenikov in katera druga gradiva, bodo uporabljale, da bi učenci kar najbolje dosegali vzgojno-izobraževalne cilje in standarde znanja. Morda so res na najslabšem avtorji, ki pa se zaščitijo tako, da svoje avtorske pravice prenašajo na založbe in s pisanjem učbenika pridobijo enkratno korist. Založniki na trgu šolskih knjig, kljub učbeniškim skladom, dobro poslujejo. Če ne bi bilo skladov, bi veliko bolj cvetela siva ekonomija - preprodaja starih učbenikov in avtorji ne bi bili na boljšem.

Država omogoča, da si lahko v osnovni šoli vsakdo brezplačno izposodi učbenik, ima pa tudi možnost, da ga lahko v vsakem trenutku odkupi. V srednji šoli dijak sicer plača izposojevalnino, vendar ga lahko šola na predlog skrbnika sklada v celoti ali delno oprosti plačila izposojevalnine. Odkup je mogoč pod enakimi pogoji, kot v osnovni šoli. 

Učbeniki so s sistemom učbeniških skladov, ki se je dobro prijel in je utečen, lažje dostopni vsem v javnem šolstvu. Starši morajo kljub temu še vedno kupiti kar nekaj delovnih zvezkov, zvezkov in drugih gradiv ter potrebščin, ki jih učenci in dijaki potrebujejo.

Šolam pomagamo tudi z učbeniki za na klop, ki jih imajo šole v knjižnicah, pri pouku pa na klopeh. Učitelj jih lahko priskrbi tudi za leto ali dve nazaj in je s tem omogočeno ponavljanje snovi preteklih let.

Kot opisano, sistem ta trenutek v slovenskem šolstvu dobro teče, po zmožnostih in potrebah iz šol pa ga venomer nadgrajujemo in izboljšujemo. Prihodnje šolsko leto na primer, bomo šole pozvali, naj skušajo zmanjšati število delovnih zvezkov za 20 %.

dr. Igor LUKŠIČ
MINISTER