Zahteva za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 133. člena Zakona o dohodnini

Državni svet Republike Slovenije je na 34. seji, dne 17. 6. 2005, na podlagi tretje alinee prvega odstavka 23. člena zakona o Ustavnem sodišču Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94) sprejel

Z A H T E V O

za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 133. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju - ZDoh-1) (Ur. l. RS, št. 54/04 in 139/04) in

P R E D L A G A ,

da Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je 133. člen zakona o dohodnini v neskladju z ustavo.

Obrazložitev:

Zakon o dohodnini v 133. členu (v nadaljevanju Zdoh) določa: "Podrobnejše predpise o izvajanju tega zakona lahko izda minister pristojen za finance." 133. člen Zdoh predvideva izdajo podzakonskih predpisov. Pri tem ne določi, kateri podzakonski predpisi so potrebni za izvajanje posameznih členov Zdoh. Člen 152 Zdoh urejuje prenehanje in uporabo podzakonskih aktov. V prvem odstavku točke 1., 2. in 3. omenja uredbe. Uredbe izdaja vlada. Nadalje 152. člen Zdoh navaja konkretne podzakonske akte, količnik, pravilnik in odredbe.

Zakon o državni upravi (Ur. l. RS, št. 52/02 s spremembami in dopolnitvami) urejuje v 74. členu predpise uprave. Po prvem odstavku tega člena ministri izdajo pravilnike za izvrševanje zakonov, drugih predpisov in aktov državnega zbora, predpisov in aktov vlade in predpisov evropske unije, če tako določa zakon pa tudi druge predpise. Po drugem odstavku istega člena se pravilnik izda, če tako določa zakon ali uredba ali če minister oceni da je izdaja pravilnika potrebna za namen iz prvega odstavka tega člena.

Zakon o upravi resnično pooblašča ministra, da lahko izda pravilnik po svoji presoji. V konkretnem primeru pa obravnavamo zakon o dohodnini. Davki so vrsta javnih dajatev, ki so ena od tipičnih značilnosti državne ureditve. Plačilo davkov je tako dolžnost državljanov kot davkoplačevalcev. Davki pa nikakor ne morejo biti predpisani poljubno. Davki posegajo v premoženje državljanov, to je v njihovo lastninsko pravico kot ustavno pravico. Sam sistem plačevanja davkov, višine davčnih stopenj, krog davčnih zavezancev, davčne olajšave pa zadevajo še druge človeške pravice kot pravico do izobraževanja, kulturno ustvarjanje, socialno varnost in gospodarsko iniciativo. Zato nikakor ni dopustno, da se izvajanje zakona prepusti pristojnemu ministru, da bo izdajal podzakonske predpise po svoji presoji.

Zakon sprejme državni zbor. Zakon se mora uporabljati tako, kakršna je zakonodajalčeva volja. Kadar je potrebno da bo zakon še bolj dorečen zakonodajalec predpiše, da se izda konkreten podzakonski akt. Podzakonski akt pa mora biti točno predpisan za izvajanje katerega člena zakonskega besedila se bo izdal, kateri upravni organ ga bo izdal in kakšne vrste podzakonski akt bo izdan. Upravni organ lahko samo dopolni voljo zakonodajalca v skladu s sprejetim navodilom le tega. Nikakor pa ne more upravni organ sam ocenjevati katere podzakonske akte bo sprejel. Na ta način upravni organ ne bo več upravni organ, ki izvršuje predpise ampak bo že dobil vlogo samega zakonodajalca, ki razlaga vsebino zakona. To pa je nedopustno, da bi upravni organ prevzel zakonodajalčevo pristojnost.

Osnovno pravilo usklajenosti upravnih aktov je določeno v prvem odstavku 153. člena Ustave RS, po katerem morajo zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti biti v skladu z ustavo. Podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo in zakonom. Podzakonski akti pa nikakor ne morejo in ne smejo posegati v človeške pravice. Uresničevanje človeških pravic temelji neposredno na ustavi, kar poudarja člen 15 Ustave RS. Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človeških pravic in temeljnih svoboščin, če tako določa ustava ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Človekove pravice so lahko omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava.

Člen 133 zakona o dohodnini podaja osnovo za poseganje v človeške pravice, za kar ni nobene podlage. Podzakonski akti, ki se izdajo po svobodnem prepričanju predstavljajo arbitrarno delovanje državnega organa in ne zakonito delovanje kot temeljno pravilo urejenega pravnega reda. Podzakonski akti izdani po svojem prepričanju omogočajo svojevoljno upravno razlago zakona in poseganje v človeške pravice tako na področju lastnine, podjetniškega delovanja, kulture, izobraževanja in socialne varnosti.

Državni svet predlaga, da Ustavno sodišče to zahtevo obravnava kot prednostno.