Državni svet Republike Slovenije je na 35. seji 16. 3. 2011, na podlagi 67. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) ter na podlagi seznanitve s Predlogom nadgradnje zdravstvenega sistema do leta 2020, sprejel naslednji
S K L E P :
Državni svet se je seznanil s Predlogom nadgradnje zdravstvenega sistema do leta 2020, ki ga je v javno razpravo predložilo Ministrstvo za zdravje.
Državni svet Ministrstvu za zdravje izreka pohvalo predloženemu dokumentu zaradi njegove preglednosti in dobre podlage za iskanje ustvarjalnih rešitev. Pristop k celovitim spremembam v zdravstvenem sistemu na način, da se najprej doseže konsenz o glavnih usmeritvah sprememb, nato pa se nadaljuje z usklajevanjem o spremembah na parcialnih področjih, pa Državni svet ocenjuje kot moderen in ustreznejši od pristopov pri nekaterih prejšnjih predlaganih reformah.
Državni svet meni, da koncept zasledovanja dostopnosti na več vsebinskih ravneh, ki je predstavljen kot temeljno načelo nadgradnje zdravstvenega sistema, ponuja dobro iztočnico za spremembe. Zlasti za demografsko ogrožena področja bo napovedano hkratno zagotavljanje geografske, kakovostne in finančne dostopnosti ključnega pomena. Državni svet zato podpira načrtovano integracijo oziroma mreženje znotraj in med posameznimi ravnmi zdravstvenega sistema, s čimer bodo lahko doseženi boljši izkoristki sistema tako z ekonomičnega kot strokovnega in kakovostnega vidika.
Državni svet meni, da naj bo cilj nadgradnje vzpostavitev integralnega in učinkovitega zdravstvenega sistema, pri čemer naj bo v ospredju iskanja rešitev pacient oziroma zavarovanec. Pri tem Državni svet ugotavlja, da je v dokumentu že nakazana drugačna organiziranost in povezovanje med različnimi zdravstvenimi profili, pri čemer je posebej izpostavljen tudi prenos določenih kompetenc na diplomirane medicinske sestre in diplomirane babice z namenom večje dostopnosti pacientov do zdravstvenih storitev. Uspešni projekti referenčnih ambulant se že izvajajo, vendar pa Državni svet ugotavlja, da zakonodaja tem spremembam ne sledi, saj nekaterih nujno potrebnih zakonskih podlag za zastavljeno kadrovsko reorganizacijo dela še vedno ni. Prav tako rešitve na tem področju ne nakazuje predloženo gradivo. Navedene težave veljajo zlasti za področje zdravstvene in babiške nege, ki zajema največje število izvajalcev v okviru zdravstvenega sistema, zato Državni svet meni, da bi ga bilo potrebno čim prej urediti v posebnem, samostojnem zakonu, kot to velja za zdravniško službo.
Državni svet ugotavlja, da ostaja neurejen tudi položaj delovnih terapevtov, zlasti v delu prenosa javnih pooblastil na posamezne zbornice. Delovni terapevti predstavljajo pomemben del zdravstvenih timov, saj aktivno delujejo na vseh nivojih zdravstvenega varstva, od primarnega do terciarnega. S tega vidika bodo njihove izkušnje pomembne tudi v procesu oblikovanja normativov in standardov dela zdravstvenih delavcev, zato bi jih kazalo vanj aktivno vključiti, še prej pa dosledno zakonsko urediti njihovo vlogo v zdravstvenih timih.
Državni svet prav tako opozarja na trditev v gradivu, da odliv zdravstvenih delavcev zaenkrat ni velik, saj praksa kaže, da se na področju zdravstvene nege beleži precejšnje število vlog za izdajo potrdil o pridobljenih kvalifikacijah za zaposlitev v drugih državah EU. Ta podatek je lahko za prihodnost zaskrbljujoč.
Državni svet predlaga, da se javnosti čim prej poda predlog sestave nove košarice pravic, saj se bo s tem razjasnilo veliko število vprašanj, ki se tesno vežejo tudi na druga odprta vprašanja nadgradnje sistema, npr. na odločitev o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Prav tako bodo na podlagi jasno definirane košarice pravic tudi zavarovalnice, kot zainteresirani deležniki na področju ponudbe prostovoljnih zavarovanj, lahko lažje načrtovale svoje poslovne poteze v prihodnosti.
Državni svet meni, da bi se moral del sprememb usmeriti tudi v pospeševanje vključevanja uravnoteženih kazalnikov ter načel kontrolinga v zdravstveni sistem, kar bi omogočilo natančno in periodično sledenje finančnim in procesnim kazalnikom, zadovoljstvu uporabnikov sistema in dalo podlago za ocenjevanje uspešnosti obvladovanja kadrovskih zahtev sistema.
Državni svet kot vprašanja, v zvezi s katerimi se mnenja izrazito delijo, izpostavlja:
- Zagotavljanje večje avtonomije zdravstvenih zavodov na podlagi prenosa lastništva premoženja na javne zavode, kjer je vprašljiv končni učinek takšnega prenosa, saj lahko vodi do hromitve temeljnih funkcij javnih zavodov v smislu zagotavljanja vsem državljanom dostopnih zdravstvenih storitev, na podlagi povečanega interesa zavodov za izrabljanje prenesenega javnega premoženja v pretežno tržne namene;
- Predviden izstop nekaterih skupin zdravstvenih delavcev iz sistema javnih uslužbencev, ki je povezan z vprašanjem zagotavljanja potrebne mase javnih finančnih sredstev za, po vsej verjetnosti, povečane zahteve po zvišanju plačil za delo s strani posamezne skupine zdravstvenih delavcev. Zdravstveni sistem bi moral graditi na delovanju timov zdravstvenih delavcev, kar pomeni na različnih profilih zdravstvenih delavcev (zdravnikih, medicinskih sestrah, babicah, delovnih terapevtih itd). Izstop zgolj ene same skupine zdravstvenih delavcev iz sistema bi v delovanje takšnih timov vnesel razdor in posledično znižal kvaliteto dela.
- Posledice morebitnega prenosa dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno zdravstveno zavarovanje ter s tem povezane prilagoditve vsebine košarice pravic. Državni svet ugotavlja, da skrb v zvezi s posledicami takšnega prenosa izražajo tako zavarovalnice, ki ponujajo storitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, pa tudi reprezentativna invalidska organizacija. Prvi ocenjujejo, da se bodo zaradi zmanjšanega interesa prebivalstva za prostovoljno sklepanje dodatnih zavarovanj na področju zdravstvenega varstva povečala neposredna plačila iz žepa, solidarnost v sistemu pa temu primerno zmanjšala. Zato predlagajo uvedbo obveznih oblik zasebnih zavarovanj kot jih poznajo nekatere evropske države, na primer Nizozemska.
Opozarjajo tudi na zelo verjetno potrebno po predvidenem dvigu davčnih stopenj in pogostejšem revidiranju prispevnih stopenj v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja z namenom zagotavljanja stabilnosti javnofinančnega sistema, kar se je do sedaj izvajalo zlasti preko višanja prispevnih stopenj v okviru prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Izpostavljajo tudi problem izgube 500 delovnih mest ter okrnitev konkurenčne prednosti slovenskih zavarovalnic na slovenskem trgu zdravstvenih zavarovanj, v primerjavi s tujimi zavarovalnicami, ko bo prišlo do dokončnega prenosa direktive EU o pravicah pacientov na področju čezmejnega zdravstvenega varstva v nacionalno zakonodajo.
Invalidske organizacije opozarjajo na velik del sive ekonomije, ki se nahaja v deležu sredstev, ki se za izvajanje zdravstvenih storitev plačujejo iz žepov posameznikov, izven sistema prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj. V zvezi s t.i. nenujnimi storitvami, za katere se napoveduje izločitev iz košarice pravic (nenujni prevozi, zdraviliška zdravljenja, ki niso nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja itd.) in ki so v primerjavi z ostalo populacijo za invalide zelo pomembne, pa izražajo bojazen, da bo to pomenilo podražitev zavarovanj za navedene storitve. Posledično bodo večini invalidov zaradi njihovega, po večini šibkega ekonomskega položaja, postale nedostopne.
Zaradi spremenjene košarice pravic hkrati predvidevajo, da se bodo pravice dostopa do medicinsko-tehničnih pripomočkov ter obnovitvene rehabilitacije, ki so sedaj opredeljene v obveznem zdravstvenem zavarovanju, drastično znižale. Nova košarica pravic naj bi zato nujno vključevala tudi storitve obnovitvene rehabilitacije za najtežje invalide (paraplegike, distrofike, …), nadgradnja sistema pa naj bi prinesla boljšo dostopnost do bioloških zdravil in invalidom zagotavljala osnovno kvaliteto življenja brez doplačil (za invalidske vozičke, inkontinenčni material, negovalne postelje).
- Način ločevanja javnega in zasebnega dela sistema zagotavljanja zdravstvenih storitev, ki se jasno kaže kot prelomna točka podpore ali nasprotovanja predlagani nadgradnji sistema.
- Položaj Zavoda za zdravstveno zavarovanje v zdravstvenem sistemu - ali bo igral zgolj vlogo razdeljevalca finančnih sredstev ali vlogo aktivnega kupca kakovostnih storitev za tiste, ki vanj vplačujejo svoja sredstva?
- Nove naloge svetov javnih zavodov na področju zdravstva: če je mišljeno, da bodo v prihodnje ti sveti odigrali pomembnejšo nadzorno vlogo nad učinkovitostjo in delovanjem zdravstvenih zavodov, potem je potrebno zagotoviti temu primerno sestavo njihovih članov. Zlasti se ne sme pri tem pozabiti na predstavnike uporabnikov – pacientov.
Državni svet ugotavlja, da se v zvezi z obstoječim zdravstvenim sistemom in njegovimi spremembami zastavljajo številna dodatna konceptualna vprašanja, ki bi jih prav tako kazalo upoštevati v nadaljevanju razprave o nadgradnji zdravstvenega sistema:
- Obstoječi zdravstveni sistem je starejšim ljudem in ljudem s težjimi kroničnimi boleznimi manj prilagojen kot zdravim odraslim osebam in otrokom od rojstva dalje. Medicinska rehabilitacija se sicer zadovoljivo izvaja, vendar danes bazična odkritja na področju nevrobiologije človeka in genetike ponujajo bistveno bolj uspešne koncepte pri izvajanju rehabilitacije, ki bi jih kazalo implementirati, tudi zaradi zagotavljanja racionalnejše izrabe finančnih sredstev. V zvezi s skrbjo za kronične bolnike in invalide bi bilo potrebno več pozornosti nameniti tudi usposabljanju ljudi (sorodnikov, osebnih asistentov), ki skrbijo za kroničnega bolnika v njegovem domačem okolju, ne zgolj zdravstvenega osebja, hkrati pa jim zagotoviti dostop do čim bolj sodobnih in izpopolnjenih medicinsko-tehničnih pripomočkov, ki so bistvenega pomena za delo s senzorno in gibalno oviranimi invalidi. V želji po čim večji sinergiji med politikami različnih resorjev je potrebno stremeti k pripravi strategije celostne obravnave rehabilitacije posameznega invalida, iz medicinskega in zdravstvenega vidika. Nujno bi bilo tudi podrobno opredeliti in urediti varstvo invalidov.
- Informatizacija zdravstvenega sistema, v povezavi z uvedbo kartice zdravstvenega zavarovanja in prenehanja uporabe zdravstvene knjižice, je kljub poenostavitvi administrativnih postopkov, v veliki meri odrezala pacienta od podatkov, za katere bi bilo dobro, da so mu v razumnem obsegu konstantno na voljo. Za dostop do tega nabora zdravstvenih podatkov niso mogli služiti niti tako imenovani ''zdravkomati'', ki so se do nedavnega uporabljali za potrjevanje veljavnosti obveznega zdravstvenega zavarovanja z zdravstveno kartico, torej zgolj v administrativne namene.
Državni svet meni, da bo nadgradnja sistema uspela, če bodo spremembe v končni fazi doprinesle k razrešitvi nekaterih ključnih problemov in dilem obstoječega zdravstvenega sistema, kot so: zagotavljanje boljše časovne dostopnosti do zdravstvenih storitev (omogočanje čimprejšnjega prvega dostopa do zdravstvenega sistema oziroma prve obravnave), nujno potrebna jasna razmejitev javnega in zasebnega dela ponudnikov zdravstvenih storitev (podlaga za normalizacijo financiranja javnega dela ter osnova za normalen razvoj trga zasebnih storitev) ter prevetritev košarice pravic v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja v povezavi s ključnimi odločitvami v zvezi z ukinitvijo ali ohranitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.
Državni svet se zavezuje, da se bodo državni svetniki aktivno in konstruktivno vključili v proces usklajevanja o ključnih rešitvah predlagane nadgradnje zdravstvenega sistema tako v času javne razprave kot tekom zakonodajne procedure.
