Pobuda Marijana Klemenca za posredovanje Ministrstva za pravosodje v okviru skrbi za nadzor nad pravosodno upravo na področju državnega tožilstva

Državni svet Republike Slovenije je na 5. seji, dne 19. 3. 2008, v skladu z 41. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) obravnaval pobudo državnega svetnika Marijana Klemenca za posredovanje Ministrstva za pravosodje v okviru skrbi za nadzor nad pravosodno upravo na področju državnega tožilstva in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira pobudo in predlaga Ministrstvu za pravosodje, da posreduje v okviru skrbi za nadzor nad pravosodno upravo na področju državnega tožilstva.

Obrazložitev:

Na podlagi  55.b člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-UPB5; Uradni list RS, št. 94/07) lahko minister za pravosodje zahteva, da se na kolegijih državnih tožilstev obravnavajo načelna vprašanja državnotožilske uprave ali njenega nadzora. 

Nekateri izmed državnih tožilcev iz Slovenj Gradca opozarjajo na domnevne nezakonitosti pri izplačevanju dodatka za dežurno službo in diskriminatorno obravnavanje  pri ocenjevanju delovne uspešnosti.
    
Nezakonitosti pri izplačevanju dodatka za dežurno službo

27.b člen Zakona o državnem tožilstvu določa (zelo podobno tudi Zakon o sodniški službi v 49. in 50. členu), da se aktivne ure dežurstva, ki jih tožilec opravi preko polnega delovnega časa, vrednotijo kot delo preko polnega delovnega časa. Neaktivne ure dežurstva, ki jih opravi tožilec preko polnega delovnega časa, se štejejo v delo preko polnega delovnega časa in se vrednotijo enako, kot delo v okviru polnega delovnega časa.

Dne 28. 1. 2008 je Vodja Okrožnega državnega tožilstva izdala Odredbo št. Tu 1/2008 – V, s katero v 6. točki pod alinejo b) odreja izplačilo za stalno pripravljenost (neaktivne ure dežurstva) le v višini 20 % urne postavke osnovne plače. Pri tem se sklicuje na 27.b člen Zakona o tožilstvu, na 144. do 150. člen Državnotožilskega reda ter na sklep kolegija vodij tožilstev ter Generalne državne tožilke RS z dne 21. 1. 2008. Če je bil tak sklep sprejet (in očitno je bil), je nezakonit, tožilcem pa se izplačuje dežurna služba za 80 % manj od  zakonsko določene postavke. 
Diskriminatorno obravnavanje pri ocenjevanju delovne uspešnosti

Eno od temeljnih zagotovil Ministra za javno upravo, Gregorja Viranta, ob prehodu sodniških plač in plač državnih tožilcev v sistem plač javnega sektorja, je bilo, da bodo tisti sodniki in tožilci, ki bodo delali več od pričakovanega obsega dela, za to delo nagrajeni z delovno uspešnostjo. To bo zagotovilo, da bodo tisti, ki želijo in zmorejo delati več, za to ustrezno nagrajeni.

Če pustimo ob strani primernost takega napredovanja, vseeno ne moremo mimo tega, da ne bi opozorili na situacijo, do katere bo prišlo oz. je prišlo na Okrožnem državnem tožilstvu v Slovenj Gradcu in verjetno še na katerem manjšem tožilstvu.

Merila za pričakovani obseg dela so bila namreč predpisana s strani Vrhovnega državnega tožilstva RS v januarju 2008 in tako znaša merilo za pričakovani obseg dela 190 zadev na tožilca. Pri tem ni posebej razdeljeno, ali gre za Kt zadeve – ovadbe in postopki za znane storilce, ali v število 190 spadajo tudi Ktn zadeve – ovadbe in postopki zoper neznane storilce in Ktr zadeve- kazenske in splošne zadeve ( npr. predlogi za izdajo odredb preiskovalnim sodnikom, razna poročila o samomorih ipd). Tožilstvo je zavzelo stališče, da je potrebno rešiti 190 Kt zadev na tožilca letno, da bi tožilec dosegel pričakovani obseg dela. V to ni všteta naša prisotnost na glavnih obravnavah in narokih za odlog kazenskega pregona. Ta kriterij je določen posebej.

Vendar na tožilca v Slovenj Gradcu na leto sploh ne pride dodeljenih 190 Kt zadev, zato ne morejo doseči niti pričakovanega obsega dela, kaj šele, da bi ga presegli in bili za delovno uspešnost nagrajeni. Navedeno pomeni, da tožilec v Slovenj Gradcu ne more niti izredno napredovati, niti kadarkoli v karieri doseči nadpovprečne delovne uspešnosti, za katero bo ustrezno »nagrajen«, zato je v diskriminatornem položaju v odnosu do tožilca, ki zaradi stalnega bivališča dela pač na območju Ljubljane, Maribora ali Celja.

Po mojih informacijah je bilo vodji ODT v Slovenj Gradcu že večkrat predlagano, da omogoči premakljiv delovni čas za funkcionarje in višje pravosodne svetovalce, saj je to glede na naravo njihovega dela optimalno. Premakljiv delovni čas omogoča tudi Hišni red Vrhovnega državnega tožilstva RS, pozna pa ga tako rekoč že vsa državna uprava. Ker je glede na določbo 35. člena Državnotožilskega reda (Ur. l RS, št. 109/2004 in nasl.) za to področje pristojna Vodja, ta pa o tem razmišlja očitno po svoje, so tako tožilci in tožilke prikrajšane tudi za ta privilegij, ki je v sodobni družbi nekaj povsem vsakdanjega in prispeva k učinkovitosti in uspešnosti dela, katerega narava je taka, da že samo po sebi ni vezano na delovni čas.

Ker se niti tako banalne zadeve kot je premakljiv delovni čas, ne da rešiti v okviru tožilstva, se tudi zgornji dve vprašanji (višina izplačil stalne pripravljenosti za neaktivne ure dežurstva in merila za pričakovani obseg dela), ki sta bolj bistveni, brez pomoči drugih državnih institucij, ne bosta. Glede na navedeno, naj Ministrstvo za pravosodje na podlagi 55.b člena v zvezi s 66a. členom Zakona o državnem tožilstvu predoči nastalo situacijo in zahteva, da se na kolegijih državnih tožilstev obravnavajo vprašanja izplačil stalne pripravljenosti za neaktivne ure dežurstva in merila za pričakovani obseg dela.

Nastali primer na ODT v Slovenj Gradcu vzbuja pomisleke o zakonitosti odredbe vodje ODT in o nezmožnosti izpolnjevanja meril za pričakovani obseg dela. Ministrstvo za pravosodje naj si v okviru svojih pooblastil prizadeva za uskladitev izplačil stalne pripravljenosti za neaktivne ure dežurstva skladno z zakonom ter omogoči tudi državnim tožilcem na manjših enotah ODT izpolnjevanje meril za izplačila nadpovprečne delovne uspešnosti. V okviru svojih pristojnosti naj tudi preveri način izplačil za dežurstvo in pripravljenost sodnikov po 49. in 50. členu Zakona o sodniški službi, saj gre za zelo podobne člene, ki ne omogočajo razlik v načinu izplačil.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za pravosodje, da pobudo preuči in v skladu s 96. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) nanjo v roku 30 dni odgovori.