Mnenje k predlogu zakona o dohodnini (ZDoh-1) - prva obravnava

Državni svet Republike Slovenije je na 20. seji, dne 17. 3. 2004, ob obravnavi predloga zakona o dohodnini (ZDoh-1) - prva obravnava, ki ga je v zakonodajni postopek predložila Vlada Republike Slovenije, sprejel

S K L E P

da na podlagi prvega odstavka 55. člena zakona o državnem svetu (Ur.l. RS, št. 44/92) da Državnemu zboru Republike Slovenije naslednje

M N E N J E

k predlogu zakona o dohodnini (ZDoh-1) - prva obravnava

Državni svet Republike Slovenije se strinja z rešitvami v predlogu zakona v smeri pravičnejše prerazporeditve davčnih bremen in iskanju novih davčnih virov. Meni, da je dvig splošne olajšave za vse zavezance in s tem razbremenitev nižjih dohodkovnih kategorij primerna rešitev. Prav tako podpira zagotovila Vlade Republike Slovenije, da se skupni delež obremenitev v okviru stroškov dela ne bo povečeval.

Državni svet tudi podpira prizadevanja Vlade RS, da je treba opredeliti jasna pravila določanja dohodka, da bi preprečili zlorabe prijav in določil dohodnine, vendar istočasno poudarja, da zakon o dohodnini tudi regulira določeno politiko na tako pomembnih področjih, kot so sociala, družina, spodbujanje kulturnega in znanstvenega ustvarjanja ter razvijanje neposrednega sponzorstva in donatorstva. Na teh področjih država preprosto ne more poenostaviti rešitev in izenačevati vseh vrst dohodkov. Državni svet opozarja, da se načelo enotne obravnave davčnih zavezancev v svetu rešuje na različne načine, nikjer pa se država ne odpoveduje vzvodom za uravnavanje, ki jih nudi davčna zakonodaja. Državni svet meni, da je treba zlorabe preprečevati z učinkovito kontrolo in davčno službo, ne podpira pa rešitev, ki negirajo dosedanje temeljne usmeritve na področju socialne in kulturne politike. Državni svet poudarja, da načela, da morajo biti vsi dohodki enako obdavčeni, ne kaže jemati absolutno in da je davčna politika praviloma tudi instrument razvojne, kulturne ali zdravstvene politike (olajšave, različne stopnje obdavčenja ipd.).

Glede obdavčitve dohodka iz posebnih avtorskih pogodb iz 27. člena , ki ne izhajajo iz delovnega razmerja, državni svet meni, da opredelitev davčne osnove zanje po četrtem odstavku 30. člena ni sprejemljiva, ker bi se po tem predlogu zakona dohodek zmanjšal za normirane stroške samo v višini 10% dohodka. Taka rešitev postavlja ustvarjalce s področja kulture v nedopustno slabši položaj v primerjavi z večino drugih državljanov, ki prejemajo dohodke predvsem iz plač, pri čemer stroške njihovih delovnih mest nosijo delodajalci. Predlagatelj sicer v istem členu dopušča, da bi avtor lahko uveljavil dejanske večje stroške na podlagi izkazovanja z računi do določene višine npr. do 3 mio sit, kar pa predpostavlja vodenje poslovnih knjig, česar mnogi ustvarjalci s področja kulture niso vešči.

Državni svet predlaga, da se za davčno osnovo od dohodka iz avtorske pogodbe v 30. členu ohrani sedanji sistem, tako da se vsak posamezni bruto prejemek zmanjša za normirane stroške v višini 40% od prejemka. Vodenje poslovnih knjig naj bi bilo uvedeno le fakultativno, ker bi za večino avtorjev, ki bi bili prisiljeni za to dejavnost najeti računovodske servise, to predstavljalo previsok strošek.

Zaradi zmanjšanja odbitkov v predlogu zakona se zastavlja vprašanje ali ima Ministrstvo za finance izdelano analizo prihrankov uvedbe novega sistema za področje avtorskih pogodb v celoti in še posebej za dejansko upravičene avtorske pogodbe (kultura, znanost ...). Potrebna je ocena ali pozitivni učinki pri davčnem "izplenu" opravičujejo negativne učinke za zavezance na področju kulture in znanosti.

Glede davčne olajšave za samozaposlene v kulturi za 15%, v primeru, ko ne presegajo dohodkov letne dejavnosti v višini 3,9 mio sit po drugem odstavku 108. člena, državni svet meni, da pomeni davčno diskriminacijo tistega umetniškega dela, ki ga ustvarijo redno zaposleni posamezniki in za katere ustvarjalno delo največkrat pomeni dodatno jutranje ali večerno delo.Večje tveganje v statusu samozaposlenega ni opravičilo za posebno davčno olajšavo le za njih, saj bi to pomenilo neke vrste diskriminacijo glede na status ustvarjalca. Olajšave bi morali biti deležni vsi, torej tudi zaposleni umetniki v tistem delu avtorskih honorarjev, ki predstavljajo razliko med plačo in cenzusom, saj ravno tako vsi v enaki meri nosijo tudi stroške tega dela (zagotavljanje prostorov, materialov, orodij itd.).

Državni svet predlaga , da se enakopravno obravnava avtorsko delo umetnikov, ne glede na njihov status oziroma da bodo posebnih olajšav pri plačilu dohodnine po 108. členu deležni vsi, ki ustvarjajo na področju kulture, ne le samozaposleni.

Državni svet meni, da se glede višine cenzusa v istem 108. členu poveča dohodkovni cenzus iz 3,9 na 5 mio sit zaradi njegove izenačitve s sistemom po zakonu o davku na dodano vrednost, ki postavlja to višino kot mejo za obračunavanje DDV.

Državni svet meni, da je treba zlorabe pri avtorskih pogodbah (v primerih, ko se sklepajo avtorske pogodbe za dela, ki niso dejansko avtorska po svoji naravi) preseči z uvedbo restriktivne politike, zlasti za delo javnih uslužbencev izven njihovih javnih zavodov, delavcev za njihovo delo zunaj družb, v katerih so zaposleni ipd. Tako naj bi avtorski honorarji izvirali predvsem iz dela, ki ima dejansko avtorski značaj v skladu z Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah in ki bo v primerih, ko gre za zaposlene, drugačno od dela na njihovih delovnih mestih.

Državni svet meni, da je nesprejemljiva rešitev predlagatelja, s katero predlaga višjo obdavčitev vseh prejemkov iz avtorskih pravic zaradi zlorab instituta avtorske pogodbe.

Državni svet se zavzema, da bi bilo po zgledu nekaterih drugih držav smiselno davčno olajšavo za vlaganja v kulturo (nakupi knjig, slik in drugih kulturnih dobrin) določiti kot posebno olajšavo in ne v sklopu splošne olajšave, ki se nanaša tudi na vlaganja v prostovoljno zdravstveno zavarovanje, zdravila, zdravljenje, socialne namene ipd., saj v tej obliki olajšava nima učinka za kulturo.

Iz dohodnine bi bilo potrebno izvzeti subvencije, ki jih dodeljuje Ministrstvo za kulturo za kulturne projekte.

Državni svet tudi ugotavlja, da predlog zakona ne vsebuje dejanskih izračunov, ki bi argumentirali utemeljitev predlagatelja zakona, da je "med temeljnimi cilji predloga zakona v večji meri določiti obremenitev posameznikov glede na višino dohodka in osebne razmere in pri tem upoštevati socialno komponento ter pri tem slediti cilju globalne razbremenitve zavezancev, kar je realizirano s povečanjem splošne olajšave za vse zavezance in s tem razbremenitve posebej tistih zavezancev v nižjih dohodkovnih razredih, ki bodo razbremenjeni v celoti, in sicer do višine minimalnega dohodka, kot je določen v skladu z zakonom o socialni varnosti."

Državni svet meni, da v predlogu zakona določen način davčnih olajšav za vzdrževane otroke ni primeren in je naravnan proti družinski in prebivalstveni politiki v Sloveniji. Ministrstvo za finance je moralo slediti zahtevi odločbe Ustavnega sodišča, vendar je sistem olajšav uredilo tako, da bodo v prihodnje družine z več otroci plačevale več dohodnine kot doslej in prav tako tisti zavezanci z nižjimi dohodki na družinskega člana več, kot zavezanci z najvišjimi dohodki na družinskega člana. Zato državi svet predlaga, da se ohrani davčna olajšava za prvega otroka, ki znaša 13.8 % povprečne plače, olajšava za drugega otroka 15 % povprečne plače in olajšava za vsakega nadaljnjega otroka naj se poveča za 5 % povprečne plače.

Zastavlja se vprašanje, kakšno višino minimalnih življenjskih stroškov za odraslo osebo in za otroka je Ministrstvo za finance upoštevalo ob predlogu sprememb davčnih olajšav in ali so ti zneski usklajeni z ravnijo minimalnih življenjskih stroškov za odraslo osebo oziroma otroka, tako kot je to določeno v zakonu o socialnem varstvu. Ta določa, da osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 45.524 tolarjev in se usklajuje enkrat letno, in sicer v mesecu januarju za indeks cen življenjskih potrebščin za obdobje zadnjih 12 mesecev pred mesecem uskladitve, uporablja pa se od prvega dne naslednjega meseca po uskladitvi. Minimalni življenjski stroški, ki se uporabljajo pri določanju upravičenosti do denarnih socialnih pomoči so namreč namenjeni kratkotrajnemu preživetju, zato vanjo niso vključeni vsi stroški za življenje v daljšem obdobju. Denarne socialne pomoči se dodeljujejo za določen čas, zato državni svet predlaga, da predlagatelj prouči ali je ta osnova ustrezna.

Povsem nesprejemljiva je dosedanja določba, da se olajšave opredeljuje v absolutnih zneskih za eno leto vnaprej.

Olajšave za sponzorstvo in donatorstvo v predlogu zakona niso dovolj natančno opredeljene in tudi ne dovolj spodbudne. Državnemu svetu se zastavlja vprašanje, ali Vlada Republike Slovenije nima interesa razvijati nevladni sektor po vzoru držav EU, saj bo ta sektor za svoj razvoj vseskozi potreboval predvsem proračunska sredstva.

Državni svet meni, da je glede obdavčitve kapitala 10-letno davčno obdobje pri nepremičninah predolgo in bi bilo sedanje triletno ali neko vmesno obdobje bolj sprejemljivo. Pri vrednostnih papirjih je bilo govora o znižanju davčnega obdobja na 6 mesecev ali eno leto, v predlogu zakona pa je ostalo triletno obdobje, kar je vsekakor predolga doba.

Državnemu svetu se zdi neprimerno, da bi naložbo v vzajemne sklade obravnavali manj vredno kot druge naložbe v vrednostne papirje. Veliko vlagateljev, ki se je za tovrstno varčevanje že odločilo in se s tem izpostavilo tveganju negotovih donosov, s svojim kapitalom pa posredno pripomoglo tudi k razvoju kapitalskega trga in celotnega gospodarskega sistema, bi bilo namreč ogoljufanih, če bi se davčna zakonodaja na tem področju spremenila tako, da bi vložke obdavčili ne glede na čas prodaje. Dosedanja ureditev je omogočala vlagateljem, da so lahko po treh letih prodali naložbo v vzajemnem skladu brez davčne obremenitve. Tovrstni ukrep je silil varčevalce k dolgoročnemu varčevanju, s čimer so bili doseženi pozitivni vplivi na celotno gospodarstvo. Vpliv bi bil še ugodnejši, če bi se davčno obdobje znižalo na eno leto. To bi na trgu kapitala ustvarilo potrebno likvidnost, saj bi se prihranki začeli seliti hitreje. Boljša likvidnost bi bila temelj za začetek razvoja primarnega borznega trga ??? se pravi za izdajo obveznic in delnic s strani podjetij. Državni svet ocenjuje, da bi tovrstni razvoj prinesel v proračun mnogo več davkov kot pa predlagana obdavčitev, saj sam predlagan koncept že na prvi pogled daje vtis nepoznavanja delovanja vzajemnih skladov. Če se osredotočimo na obvezniške vzajemne sklade lahko ugotovimo, da njihov donos ni odvisen samo od obresti obveznic, ampak tudi od spremembe tečajev obveznic. Zato je nelogično razmišljati o isti obdavčitvi kot bi bila veljavna za banke, saj se vlagatelji za razliko od bančnih varčevalcev izpostavljajo tveganju spreminjanja obrestnih mer.

Za razvoj kapitalskega trga v Sloveniji kot tudi za obseg pobranih davkov bi bilo smiselno razmisliti samo o znižanju roka obdavčitve na eno leto. Državni svet tudi predlaga, da se opravi analiza, ki bi pokazala, koliko kapitala bo zaradi neugodne davčne politike odšlo v tujino, kjer davki na tem področju niso v takšno breme. Zavedati se je potrebno, da je varčevanje v vzajemnih skladih šele v začetnih povojih in da lahko v prihodnjih letih pričakujemo bistven porast.

V zvezi z bonitetami za osebne avtomobile bi bilo potrebno različno obravnavati davčne zavezance, ki vozila pretežno uporabljajo za službene in ne privatne namene. Proučiti bi bilo potrebno možnost, da se tudi po letu 2006 ohranijo olajšave zasebnikom, ki vlagajo v opredmetena osnovna sredstva in sicer 30 % od zneska vlaganj.

Državni svet meni, da mora država poiskati primerne načine za večjo rast in dejavnost manjših podjetij, ki so v neenakopravnem položaju z velikimi ter opredeliti in nadzorovati dohodke, ki jih ustvarjajo posamezni subjekti in enakomerno porazdeliti davčna bremena. Državni svet predlaga, da se glede na obseg sive ekonomije sistematično pristopi k ugotavljanju in registriranju vseh vrst ustvarjenih dohodkov ter z učinkovitim nadzorom poskrbi, da bodo tisti, ki ustvarjajo dohodke tudi zavezani plačevanju dohodnine.

Državni svet meni, da rešitve v predlogu zakona v zvezi s kmetijstvom pomenijo bistvene ovire pri nadaljnjem prestrukturiranju kmetijstva in zagotavljanju zanimanja za kmetovanje, tako na področju obdavčitve medsosedske pomoči kot tudi dopolnilnih dejavnosti na kmetijah.

Državni svet glede obdavčitve dotacij, subvencij, donacij in denarnih pomoči za naravne in druge nesreče meni, da bo zanje uvedba novega sistema obdavčitve sprejemljiva šele po popolni prenovi sistema ugotavljanja katastrskega dohodka, poleg tega pa opozarja, da investicijske podpore niso obdavčljiv dohodek.

Državni svet meni, da sta v 102. členu predvidena zneska, ki se ne vštevata v davčno osnovo, v višini 5.000 sit oziroma 10.000 sit, za celo leto absolutno prenizka. Zastavlja se vprašanje kakšna evidenca bo potem potrebna in ali bo sploh učinkovita.

133. člen predloga zakona določa, da podrobnejše predpise o izvajanju tega zakona lahko izda minister, pristojen za finance. Državni svet meni, da je to pooblastilo preohlapno, saj prepušča ministru, da predpise izda ali pa tudi ne, zato bi moral predlog zakona natančneje predvideti pooblastila ministra, pristojnega za finance.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga naslednje konkretne pripombe:

I. Kultura

V četrtem odstavku 30. člena, se v tretji vrsti besedilo "v višini 10% dohodka" nadomesti z besedilom "v višini 40% dohodka".

Državni svet predlaga, da se za davčno osnovo od dohodka iz avtorske pogodbe v 30. členu ohrani sedanji sistem in se v davčno osnovo od dohodka v tem primeru všteva vsak posamezni bruto prejemek, zmanjšan za normirane stroške v višini 40% od bruto prejemka. Vodenje poslovnih knjig naj bi bilo uvedeno le fakultativno, ker bi za večino avtorjev, ki bi bili prisiljeni za to dejavnost najeti računovodske servise, to predstavljalo previsok strošek.

Besedilo drugega odstavka 108. člena se spremeni tako, da se glasi:

"Rezidentu, ki opravlja ustvarjalno dejavnost na področju kulture, se prizna dodatno zmanjšanje davčne osnove od dohodka iz samostojne dejavnosti oziroma iz odvisnega pogodbenega razmerja v višini 15% pod pogojem, da njegovi prihodki, ki so zakonsko določeni kot vir dohodnine, ne presegajo 5 milijonov tolarjev. Ustvarjalne poklice na področju kulture podrobneje določi podzakonski akt o izvajanju tega zakona."

Državni svet meni, da pomeni izvorno določilo predlagatelja davčno diskriminacijo tistega umetniškega dela, ki ga ustvarijo redno zaposleni posamezniki in za katere ustvarjalno delo največkrat pomeni dodatno jutranje ali večerno delo.Večje tveganje v statusu samozaposlenega ni opravičilo za posebno davčno olajšavo le za njih, saj bi to pomenilo neke vrste diskriminacijo glede na status ustvarjalca. Olajšave bi morali biti deležni vsi, torej tudi zaposleni umetniki v tistem delu avtorskih honorarjev, ki predstavljajo razliko med plačo in cenzusom, saj ravno tako vsi v enaki meri nosijo tudi stroške tega dela (zagotavljanje prostorov, materialov, orodij itd.).

II. Sociala

V 21. členu se v 3. točki, v šesti vrstici za besedo "oseb" doda vejico in vstavi naslednje besedilo "zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, zakona o invalidskih organizacijah".

Invalidske organizacije namreč izvajajo v različnih oblikah posebne socialne programe, namenjene tako odraslim osebam z motnjami v duševnem in telesnem razvoju (kar je v predlogu zajeto), kot tudi otrokom do 18. leta starosti in njihovim staršem. To so programi usposabljanja in izobraževanja, ki jih za te skupine v Slovenije nihče drug ne izvaja in bi morali biti oproščeni plačila dohodnine. Del stroškov teh programov za odrasle osebe je regresiran, za otroke pa brezplačen.

V 21. členu, v 30. točki, v šesti vrstici, se za besedo "države;" črta podpičje in nadaljuje z besedilom: "oziroma enkratna solidarnostna pomoč, ki jo izplača delodajalec ob smrti delavca ali njegovega ožjega družinskega člana, ob nastopu težje invalidnosti delavca, ob hudi daljši bolezni ali ob elementarnih nesrečah po določilih splošne, panožne ali poklicne kolektivne pogodbe na državni ravni."

Enkratne solidarnostne pomoči delavcu ob hudih socialnih in življenjskih stiskah, kot so smrt, invalidnost, hude daljše bolezni, elementarne nesreče, požari in drugo ni mogoče tretirati različno le na osnovi izplačevalca. Prejemnik takšne pomoči ni bolj ali manj prizadet samo zato, ker mu je pomoč izplačal iz svojih sredstev sindikat ali delodajalec. Različen tretma pomoči je v nasprotju z naravo in namenom takšne pomoči.

V 26. členu se v prvem odstavku 2. točke, v drugi vrstici črta besedi "solidarnostno pomoč".

Solidarnostno pomoč se izplača delavcu v primerih smrti delavca ali njegovega ožjega družinskega člana, težje invalidnosti, hudi daljši bolezni ali ob elementarni nesreči in ima značaj enkratnega izplačila, ki je urejeno s kolektivno pogodbo na državni ravni. Neprimerno je takšno izplačilo, čeprav ga izplača delodajalec, šteti med dohodke iz delovnega razmerja, za katere je treba plačati dohodnino. To je tudi v nasprotju z določilom 30. točke 21. člena tega zakona (oprostitev plačila dohodnine, kjer je enkratna solidarnostna pomoč za enake primere (smrt, elementarne in druge nesreče) izvzeta iz plačila dohodnine. Razlika je le ta, da jo neposredno izplača sindikat iz svojih sredstev.

V 53. členu se v prvem odstavku, v drugi vrstici za besedo "za" doda besedo "invalidske".

Invalidske organizacije imajo namreč urejen svoj status in delovanje po zakonu o invalidskih organizacijah (tako kot imajo humanitarne organizacije urejen svoj status po zakonu o humanitarnih organizacijah).

V 101. členu se v drugi vrstici, druge alinee 2. točke, za besedo "ljubiteljskih," doda besedo "invalidskih".

Zakon o invalidskih organizacijah namreč posebej ureja status, dejavnost, delovanje itd. invalidskih organizacij, delovanje humanitarnih organizacij je urejeno v zakonu o humanitarnih organizacijah.

V 101. členu se doda novo točko, ki glasi:
"7. prejemkov za občasno ali začasno nego ali za pomoč invalidom, ki jih fizičnim osebam izplačujejo invalidske organizacije."

Predlagana olajšava je že desetletje veljavna v slovenski zakonodaji in predstavlja materialno stimulacijo, ki omogoča, da invalidi dobijo najnujnejšo oskrbo in nego v dnevnih aktivnostih (pomoč v sanitarijah, spremljanje invalida na poti z vso oskrbo in podobno). S tem ni mišljena stalna zaposlitev, ampak gre za občasne ali začasne pomoči, ki jih neizogibno potrebujejo skupine najhuje prizadetih invalidov. Ukinitev te olajšave bi skrčila razne socialne aktivnosti, ki so za kvaliteto življenja kljub visoki invalidnosti odločilnega pomena in omogočajo enakopravno udejstvovanje invalidov v vsakdanjem življenju.

V 110. členu se v sedmem odstavku, v sedmi vrstici za besedo "zavodu" doda besedilo "ali pa se jim zagotavlja storitev na daljavo oziroma kot pomoč na domu".

Kot vzdrževanega družinskega člana zavezanca je treba v zakonu opredeliti tudi starše oz. starejše osebe, za katere je dolžan skrbeti zavezanec, ki to storitev staršem zagotavlja kot storitev varovanja na daljavo oziroma kot pomoč na domu, ker zakon o socialnem varstvu opredeljuje ti dve obliki kot nove možnosti oskrbovanja starejših oseb, ki si same ne morejo plačati storitev nege in oskrbe.

V 110. členu se v četrtem odstavku, v drugi vrstici, beseda "otrok" nadomestiti z besedo "oseba".

Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb velja za osebe, starejše od 18 let. Za otroke do 18. leta starosti ta zakon ne ureja ničesar. Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih izrecno določa, da se za "otroka" smatrajo osebe do 18. leta. Tako formulacijo zagovarja tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v različnih drugih povezavah in jo argumentira z upoštevanjem različnih mednarodnih deklaracij in določb. S tako dopolnitvijo bi dosegli logično povezavo s 109. členom predloga zakona, ki v 2. točki prvega odstavka določa: "za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in ima pravico do dodatka za nego otroka v skladu z zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih". Tako je ta določba uporabna za otroke do 18. leta starosti, določba v 110. členu pa bi bila kot nadaljevanje opredelitve za vzdrževane družinske člane, to je za osebe stare nad 18 let.

V 113. členu se v prvem odstavku, tretje točke, v drugi vrstici za besedo "za" doda beseda "invalidske".

III. Kmetijstvo

V 20. členu se za 5. točko doda nova 6. točka, ki se glasi:
"6. prejemki iz medsosedske pomoči pri opravljanju kmetijske in gozdarske dejavnosti v višini in pod pogoji, ki jih določi minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, v soglasju z ministrom za finance."

V izračunu katastrskega dohodka je upoštevana optimalna izkoriščenost strojev, ki pa jo male kmetije, ki so pri nas v večini, na svojih površinah ne morejo doseči in imajo z mehanizacijo neprimerno večje stroške, kot pa so jim dejansko priznani z izračunom katastrskega dohodka. Z oprostitvijo plačevanja davka iz prejemkov medsosedske pomoči, se le-ta spodbudi in z dodatnim delom drugim omogoči boljšo izkoriščenost strojev in tako pokrije večji del stroškov oz. približa v izračunu katastrskega dohodka priznanim stroškom. Po sedaj veljavni ureditvi v zvezi z medsosedsko pomočjo ne more priti do prihodka, ki ne bi bil že obdavčen po katastrskem dohodku. Gre za fizično zamenjavo (ki je seveda denarno ovrednotena) pri obdelovanju površin in ne za novo dejavnost. Prav tako pa pri izvajanju medsosedske pomoči ne more priti do ustvarjanja dobička (po časovni enoti), saj se izvaja po katalogu stroškov, ki temelji na optimalni izkoriščenosti strojev in ne vključuje dobička. Z oprostitvijo plačevanja davka iz medsosedske pomoči se tudi omogoči izvajanje medsosedske pomoči v primeru bolezni, nezgod na kmetijah. Naš enotni sistem socialnega varstva namreč ne omogoča nadomestila (denarnega, fizičnega) v primeru izpada delovne sile na kmetiji. Tako je medsosedska pomoč edini način, ki se je do sedaj pokazal kot realno uresničljiv za ublažitev socialnih stisk.

S širšega družbenega vidika je medsosedska pomoč koristna, ker se kmetije lahko odpovedo nakupu določenih strojev in namesto njih najamejo storitve pri sosedih. Tako se zmanjša pritisk na investicijske subvencije za nakup strojev. Izkušnje v tujini in Sloveniji kažejo, da je omogočanje medsosedske pomoči ena od ekonomsko najbolj učinkovitih investicijskih "subvencij" v kmetijstvu. Vsak stroj manj na naših kmetijah, predvsem na manjših kmetijah, kjer se zaradi šibke ekonomske moči uporablja neustrezna mehanizacija nižjega cenovnega razreda, pomeni manjšo potencialno nevarnost nezgode. Žal je smrtnost med kmeti v Sloveniji zaradi nezgod pri delu mnogo večja kot v primerljivih državah (npr. 20-krat večja kot v Nemčiji in 7- krat večja kot v Avstriji, merjeno na milijon prebivalcev, pa tudi absolutno npr. v Sloveniji večja kot v Nemčiji pri 80 mio prebivalcev). Tudi Evropska komisija v (še ne uradno objavljenem) poročilu o stanju varnosti in zdravja pri delu v državah pristopnicah ugotavlja, da je glavni vzrok za izjemno slabo stanje v kmetijstvu neustrezna, zastarela in nevarna kmetijska mehanizacija. K rešitvi tega problema lahko pripomore tudi uvedba medsosedske pomoči tako, da številna dela (npr. v gozdu) opravljajo opremljeni in usposobljeni kmetje, ne pa vsak lastnik sam. Na pomen medsosedske pomoči navaja tudi zakon o kmetijstvu, ki v 78. členu navaja, s kakšnim namenom (učinkovitejša raba kmetijske in gozdarske mehanizacije, delovne sile in drugih proizvodnih zmogljivosti) se ustanavljajo strojni krožki ter daje pravno osnovo za sofinanciranje delovanja strojnih krožkov iz javnih sredstev. Zakon o kmetijstvu seveda v ničemer ne posega v vprašanje obdavčitve medsosedske pomoči.

Posledice izključitve medsosedske pomoči kot neobdavčljivega prejemka bodo naslednje:

- medsosedske pomoči v obliki, kot je bila v Sloveniji vzpostavljena po uveljavitvi sedanj veljavnega zakona o dohodnini, ne bo več. Tako kot jo je obstoječa ureditev omogočila, jo bo nenadaljevanje uveljavljene (ali v izhodišču podobne) rešitve povsem onemogočila, saj alternative praktično ni.
- v državni proračun se z ukinitvijo oprostitve medsosedske pomoči ne bo nateklo praktično niti tolarja več.

V 58. členu se v 2. odstavku 1. točka spremeni tako, da se glasi:
"1. pridelavo žit in drugih poljščin, vključno s pridelavo vrtnin,".

Predlog zakona o dohodnini v 58. členu pripisuje vse dohodke iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti osebi, ki ima pravico uporabljati kmetijsko in gozdno zemljišče. Kot osnovna kmetijska dejavnost se šteje kmetijska pridelava, ki je v celoti ali pretežno vezana na uporabo kmetijskih zemljišč, vodenih v zemljiškem katastru in katastru dejanske rabe kmetijskih zemljišč in med drugim vključuje tudi pridelavo žit in drugih poljščin, vključno s pridelavo vrtnin v njivskem kolobarju. Izraz "vrtnine v njivskem kolobarju" v predlogu zakona o dohodnini ni definiran, zato je dikcija kasneje lahko podlaga različnim interpretacijam istega zakona. Pridelava vrtnin je v celoti ali pretežno vezana na uporabo kmetijskih zemljišč, vodenih v zemljiškem katastru, zato naj se v celoti obravnava kot osnovna kmetijska dejavnost. S tem se odpravijo morebitne neenakosti posameznih zavezancev pred zakonom ter natančno razmeji pridelava vrtnin od pridelave drugih poljščin. Vrtnine se v Sloveniji prideluje tudi v njivskem kolobarju, kar pomeni, da lahko vrtnina sledi poljščini, krmni rastlini, industrijski poljščini ali vrtnini. Potrebno je definirati pridelavo vrtnin, ki bi bila predmet obdavčitve po dejanskem dohodku s posebnim pravilnikom, ki bo opredelil vrsto, vsebino in obseg pridelave vrtnin.

V 58. členu se v 2. odstavku 3. točka spremeni tako, da se glasi:
"3. pridelavo grozdja in proizvodnjo vina iz lastnega pridelka,", črta pa se besedilo "razen proizvodnje vina za prodajo".

V 58. členu se v 2. odstavku 5. točka spremeni tako, da se glasi:
"5. pridelavo oljk in proizvodnjo oljčnega olja iz lastnega pridelka,", črta pa se besedilo "razen proizvodnje oljčnega olja za prodajo,".

Potrebno je definirati proizvodnjo oljčnega olja za prodajo, ki bi bila predmet obdavčitve po tem zakonu s posebnim pravilnikom, ki bo opredelil vrsto, vsebino in obseg proizvodnjo oljčnega olja za prodajo.

V 58. členu se v 2. odstavku za 8. točko doda stavek, ki se glasi:
"Minister za finance v soglasju z ministrom za kmetijstvo podrobneje določi vrsto, vsebino in obseg pridelave, ki spada v osnovno kmetijsko pridelavo po 1.,3. in 5. točki tega odstavka. ".

Pridelava vrtnin, pridelava grozdja in proizvodnja vina iz lastnega pridelka ter pridelava oljk in proizvodnja oljčnega olja iz lastnega pridelka je v celoti ali pretežno vezana na uporabo kmetijskih zemljišč, vodenih v zemljiškem katastru, zato naj se v celoti obravnava kot osnovna kmetijska dejavnost. Vrsto, vsebino in obseg proizvodnje, nad katerim bo pridelava vrtnin, pridelava grozdja in proizvodnja vina iz lastnega pridelka ter pridelava oljk in proizvodnja oljčnega olja iz lastnega pridelka obdavčena po dejanskem dohodku, je potrebno opredeliti s podzakonskim aktom.

V 58. členu se v 2.odstavku za 8. točko doda stavek, ki se glasi:
"Kot osnovna kmetijska dejavnost se šteje tudi reja perutnine in drugih živali, ki ni vezana na doma pridelano krmo, čebelarstvo, ribolov ter gojenje rib in školjk, trsničarstvo, drevesničarstvo in gojenje gob.".

Navedene dejavnosti so osnovne kmetijske dejavnosti, ne glede na to, da jim dohodka ni mogoče ugotavljati po katastrskem dohodku. Kot doslej naj imajo naštete dejavnosti možnost ugotavljanja doseženega dohodka z vodenjem ustreznih evidenc v okviru osnovne kmetijske dejavnosti.

V 59. členu se v 1. odstavku črta beseda "tržni", v 2. odstavku pa besede "zlasti plačila iz naslova ukrepov kmetijske politike".

Potencialni dohodek so tudi neposredna plačila na površino in glavo, t.i. EKO 0 plačila, ki pa niso tržne narave, ravno nasprotno, namenjena so pokrivanju razlik v ceni zaradi padanja cen pridelkov na trgu. Zato je smiselna njihova vključitev v osnovni izračun davčne osnove.

Za 59. členom se doda nov 59.a člen, ki se glasi:

"59.a člen
(dohodki iz dopolnilne dejavnosti na kmetiji)

Drugi dohodki v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske dejavnosti po drugem odstavku prejšnjega člena so tudi dohodki iz dopolnilne dejavnosti na kmetiji po zakonu, ki ureja kmetijstvo.".

Dopolnilne dejavnosti na kmetiji so pomemben element regionalne politike razvoja podeželja. Glede na relativno majhnost slovenskih kmetij je potrebno omogočiti kmetijam dodatne dohodke s spodbujanjem raznih oblik dopolnilnih dejavnosti, ki se opravljajo na kmetijah in omogočajo kmetijam boljšo rabo njihovih proizvodnih zmogljivosti ter delovne sile družinskih članov. Ta namen je določen v 68. členu zakona o kmetijstvu. Kot doslej naj imajo dopolnilne dejavnosti na kmetiji možnost ugotavljanja doseženega dohodka z vodenjem ustreznih evidenc v okviru osnovne kmetijske dejavnosti. Ohranitev dosedanje višine normiranih stroškov za dopolnilne dejavnosti na kmetiji je nujna zaradi materialne zahtevnosti teh dejavnosti, saj mora nosilec dopolnilnih dejavnosti vložiti pomemben del objektov, kmetijske mehanizacije, naprav in lastnih surovin ter sredstev v izvajanje teh dejavnosti.

Za 60. členom se doda nov 60.a člen, ki se glasi:

"60.a člen
(vodenje evidenc za ugotavljanje dejanskega dohodka)

(1) Zavezanci, ki opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost lahko za ugotavljanje davčne osnove vodijo evidence, ki so predpisane za ugotavljanje dejanskega dohodka.

(2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se za zavezance iz 1., 3. in 5. točke 2. odstavka 58. člena, ki presegajo s podzakonskimi akti predpisan prag obsega dejavnosti, do katerega bi še bili obdavčeni po potencialnem dohodku, za zavezance iz 9. točke istega odstavka ter za zavezance iz 59.a člena ugotavlja davčna osnova na podlagi vodenja evidenc, ki so predpisane za ugotavljanje dejanskega dohodka.

(3) Zavezanec iz 59.a člena, ki opravlja domačo in umetno obrt, čebelarstvo, turizem na kmetijah, opravljanje storitev drugim s kmetijsko mehanizacijo in izpolnjuje pogoje iz 3. in 4. odstavka 36. člena, lahko pri ugotavljanju davčne osnove naslednjega davčnega leta zahteva upoštevanje normiranih odhodkov v višini 60% ustvarjenih prihodkov."

Katastrski dohodek ni dovolj natančen za ugotavljanje dejanskega dohodka. To v primerih večjega obsega kmetijske pridelave lahko predstavlja odstopanje, ki bo izkazovalo bistveno višjo davčno osnovo in posledično davčno obremenitev, kot je dejansko dosežen dohodek posamezne kmetije. Zato je potrebno zavezancem, ki bi to želeli, omogočiti ugotavljanje davčne osnove na podlagi evidenc, ki so predpisane za ugotavljanje dejanskega dohodka.

Določene kmetijske dejavnosti so že danes zavezane k ugotavljanju višine davčne osnove na podlagi vodenja evidenc in na ta način se ureja to področje tudi v tem predlogu. Podobno je z rešitvijo normiranih odhodkov, kjer se sedanja rešitev v zakonu o dohodnini prenaša v novi zakon o dohodnini.

V 63. členu se črta prvi odstavek.

V osnovi izravnalna plačila ne bi smela biti predmet obdavčitve, saj predstavljajo izravnavo za neugodne pridelovalne pogoje oziroma višje stroške ali znižanje dohodka zaradi sonaravnega načina kmetovanja. Vprašanje bo potrebno razrešiti ob sprejemu zakona o ugotavljanju višine katastrskega dohodka.

V 64. členu se v 1. odstavku številka "20%" nadomesti s "25%".
V primerjavi z določbami prejšnjega zakona (26. člen), ki je omogočal znižanje davčne osnove v višini 25%, kar že takrat ni bilo veliko, je možnost znižanja davčne osnove za 20% investiranega zneska prenizka.

* * *

Državni svet Republike Slovenije meni, da je predlog zakona o dohodnini primeren za nadaljnjo obravnavo.