|
Iskanje:
Napredno iskanje
|
Brskanje po kategorijah:
|
Predlog zakona o spremembi in dopolnitvah zakona o državnem svetu |
|
|
Na podlagi prve alinee 97. člena Ustave Republike Slovenije je Državni svet Republike Slovenije na 7. seji, dne 11. 6. 2003, določil besedilo predloga zakona o spremembi in dopolnitvah zakona o državnem svetu in ga na podlagi prvega odstavka 114. člena poslovnika državnega zbora (Ur.l. RS, št. 35/2002) pošilja državnemu zboru v obravnavo in sprejem. Državni svet na podlagi 95. člena poslovnika državnega sveta (Ur.l. RS,št. 44/93 in 14/99) določa državnega svetnika mag. Adolfa Zupana kot predstavnika državnega sveta na sejah državnega zbora in njegovih delovnih telesih pri obravnavi predloga zakona.
PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI IN DOPOLNITVAH ZAKONA O DRŽAVNEM SVETU UVOD Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona Zakon o državnem svetu (Uradni list Republike Slovenije, št. 44/92) ureja volitve v Državni svet in organizacijo Državnega sveta. Ureditev te materije na zakonski ravni je predvidela Ustava Republike Slovenije v 96. oziroma v 98. členu. Zakon v prvem delu ureja volitve, v drugem delu pa temeljna vprašanja organizacije in dela Državnega sveta. Pri tem izhaja iz položaja, kot ga ima Državni svet v organizaciji državne oblasti v skladu z ustavo. Državni svet je drugi dom v sistemu nepopolne dvodomnosti, ki ima v skladu z ustavo določene pristojnosti, s katerimi sodeluje v zakonodajnem postopku. S pristojnostmi, ki so šibkejše od pristojnosti Državnega zbora, Državni svet vpliva na delo in odločitve Državnega zbora. V tem okviru zakon v drugem delu ureja izvolitev predsednika in podpredsednika ter njuna pooblastila. Zakon ureja konstituiranje Državnega sveta, potrditev mandatov članov Državnega sveta in pravico do pritožbe na Ustavno sodišče v primeru, če Državni svet ne potrdi mandata. Pomemben je del zakona, ki ureja način sodelovanja Državnega sveta z Državnim zborom. Predsednik Državnega zbora obvešča predsednika Državnega sveta o sejah Državnega zbora in mu pošilja vsa gradiva o zadevah, ki so na dnevnem redu seje Državnega zbora, predsednik Državnega sveta pa obvešča predsednika Državnega zbora o predlogih, mnenjih in zahtevah, ki jih je sprejel Državni svet o zadevah iz pristojnosti Državnega zbora. Zakon ureja tudi pravice in dolžnosti članov Državnega sveta. V tem okviru ureja imuniteto članov Državnega sveta, nezdružljivost funkcije člana Državnega sveta z drugimi funkcijami in prenehanje mandata. Funkcija člana Državnega sveta je častna, član Državnega sveta pa ima pravico do nadomestila izgubljenega zaslužka in povračila stroškov v zvezi z opravljanjem funkcije. Zakon o državnem svetu je sprejela tridomna Skupščina v letu 1992, ko Državni zbor in Državni svet še nista bila konstituirana. Po sprejemu zakon ni bil nikoli spremenjen ali dopolnjen, čeprav skopo ureja položaj Državnega sveta v primerjavi z drugimi zakoni, ki urejajo organizacijo in delo določenega ustavnega organa (npr. Zakon o ustavnem sodišču, Zakon o računskem sodišču, Zakon o varuhu človekovih pravic). Tudi Računsko sodišče Republike Slovenije, ki je 28. februarja 2003 izdalo revizijsko poročilo o poslovanju Državnega sveta v letih 2000 in 2001, je ugotovilo, da status in plača predsednika in sekretarja Državnega sveta niso zakonsko urejeni. Težko je opredeliti, kaj natančno pomeni omenjena sintagma "nadomestilo izgubljenega zaslužka", ki je opredeljen v 62. členu Zakona o državnem svetu. V prvem in drugem mandatu je Državni svet sprejel sklep, v skladu s katerim so svetnice in svetniki prejemali nadomestilo izgubljenega zaslužka v vrednosti 33 odstotkov nadomestila, ki je pripadal poslancu Državnega zbora za polni delovni čas. Podlaga za takšno ureditev je v drugem odstavku 13. člena Zakona o funkcionarjih v državnih organih (Uradni list št., 30/90, 2/91, 18/91, 22/91 in 4/93 in 18/94), ki določa, da se funkcionarju, ki funkcijo opravlja nepoklicno in ni prejel nadomestila osebnega dohodka (ta bi se funkcionarju izplačal v podjetju, kjer je funkcionar v delovnem razmerju, iz sredstev družbenopolitične skupnosti, kjer opravlja funkcijo) prizna del osebnega dohodka. Ta lahko znaša največ 33% osebnega dohodka, ki bi pripadal funkcionarju za poklicno opravljanje funkcije za poln delovni čas. Sintagma "nadomestilo izgubljenega zaslužka" izhaja iz časa, ko je bil v Sloveniji uveden delegatski sistem. Kljub temu, da so poslovniki Skupščine pred letom 1992 določali, da je funkcija delegata častna družbena funkcija, je v mandatu 1990-1992 od skupnega števila 240 delegatov Skupščine 70 delegatov opravljalo svojo funkcijo poklicno in sicer na podlagi dogovora med klubi delegatov glede na zastopanost njihovih političnih strank v Skupščini. Medtem ko je 70 delegatov svojo funkcijo opravljalo poklicno, pa je 170 delegatov prejemalo eno tretjino plače poklicnega delegata. Težave so predvsem pri določanju in izračunavanju višine nadomestila izgubljenega zaslužka, ki je pri vsaki svetnici oziroma svetniku drugačen in bi ga Državni svet moral računati za vsakega člana posebej. Tudi Računsko sodišče v revizijskem poročilu ne navaja, kako bi Državni svet moral izplačevati nadomestila svojim članom. Veljavni zakon določa, da ima član Državnega sveta pravico do nadomestila izgubljenega zaslužka za čas opravljanja funkcije in pri tem ne omenja izključno izgubljenega zaslužka pri delodajalcu. Član Državnega sveta bi lahko po službenem času opravljal še kakšno drugo pridobitno dejavnost in bi zaradi opravljanja svetniške funkcije izgubil zaslužek. V skladu z zakonom bi mu moral Državni svet povrniti stroške tudi za ta del izgubljenega zaslužka, ki bi ga bilo težko dokazati in izračunati. Poleg tega so seje Državnega sveta tudi v popoldanskem času, ko svetniki opravijo svoje dnevne delovne obveznosti pri svojem delodajalcu. To pomeni, da so svetnice in svetniki v Državnem svetu tudi v času, ko koristijo svoj prosti čas in nimajo neposredno izgubljenega zaslužka. Zato se je pokazala potreba po novi in določnejši ureditvi plačil članom Državnega sveta za opravljanje funkcije v Državnem svetu. Veljavni zakon določa, da Državni svet imenuje sekretarja, ki vodi službo Državnega sveta. Zakon ne ureja niti statusa niti plače sekretarja, zato plačo ureja Državni svet na podlagi sklepa. Pri določanju njegove plače izhaja Državni svet iz tega, da ima sekretar v skladu s 1. členom Zakona o funkcionarjih v državnih organih (Uradni list RS, št. 30/90, 2/91, 18/91, 22/91, 4/93 in 18/94) položaj funkcionarja, saj ga Državni svet, kot eden izmed naslednikov "Skupščine Republike Slovenije", imenuje na to funkcijo. Razlog za spremembo in dopolnitve veljavnega zakona je tudi, da veljavni zakon uporablja izraz "sekretar" za osebo, ki vodi službo Državnega sveta. Glede na to, da ima Državni svet tudi sekretarje delovnih teles (komisij) in sekretarje interesnih skupin prihaja do zmede v klasifikaciji nazivov za posamezna delovna mesta v službi Državnega sveta. Veljavni zakon tudi ne vsebuje določbe, da se sredstva za uresničevanje letnega programa dela Državnega sveta zagotovijo v proračunu Republike Slovenije na podlagi letnega finančnega načrta Državnega sveta. Takšna določba je potrebna, da se Državnemu svetu omogoči normalno delovanje. Tudi zakoni, ki urejajo organizacijo drugih ustavnih organov (npr. Ustavno sodišče, Računsko sodišče), imajo določbo s podobno vsebino.
Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona Predlagana je dopolnitev zakona, ki določa, da predsednik Državnega sveta opravlja funkcijo poklicno. Poklicno opravljanje funkcije predsednika Državnega sveta zahteva količina in narava njegovih nalog in pristojnosti, ki so urejene v 44. členu veljavnega zakona in 16. členu Poslovnika državnega sveta (npr. predstavlja Državni svet, pripravlja, sklicuje in vodi seje Državnega sveta ter usklajuje delo Državnega sveta z delom Državnega zbora in drugimi državnimi organi). Naslednji, 17. člen poslovnika nalaga predsedniku tudi odgovornost, saj določa, da lahko državni svetniki zahtevajo od predsednika obvestila in pojasnila v zvezi z opravljanjem njegove funkcije. Pomembno je tudi mednarodno sodelovanje Državnega sveta, ki je urejeno v 99. členu poslovnika in pri katerem ima glavno vlogo prav predsednik Državnega sveta. Tudi na prednosti listi funkcionarjev Slovenije je predsednik Državnega sveta uvrščen zelo visoko, kar kaže na pomembnost funkcije, ki jo opravlja predsednik Državnega sveta. V skladu s Sklepom o določitvi protokolarnih pravil (Uradni list RS, št. 36/94, 24/95, 47/97 in 95/02) je predsednik Državnega sveta hierarhično uvrščen na četrto mesto za predsednikom republike, predsednikom Državnega zbora in predsednikom Vlade, vendar pred predsednikom Ustavnega in Vrhovnega sodišča. Če predsednik Državnega sveta funkcije ne bi opravljal poklicno, bi to pomenilo, da bi bil še naprej zaposlen na delovnem mestu, ki ga je opravljal do izvolitve v funkcijo predsednika Državnega sveta. Narava dela predsednika namreč zahteva, da predsednik svoj polni dnevni delovni čas porabi za opravljanje svoje funkcije v Državnem svetu, kar so potrdile tudi izkušnje prvih dveh predsednikov Državnega sveta. Predlog zakona predvideva, da ima predsednik Državnega sveta pravico do plače, kar izhaja iz poklicnega opravljanja funkcije. Višino njegove plače bo določil Državni svet s svojim aktom oziroma z aktom pristojnega delovnega telesa Državnega sveta. Državni svet oziroma njegovo delovno telo bo s svojim aktom plačo predsednika uredil na podoben način, kot je urejena plača predsednika Državnega zbora (ter tudi plača predsednika Ustavnega sodišča, predsednika Računskega sodišča in varuha človekovih pravic). Predsednik državnega sveta bo imel podobno kot predsednik Državnega zbora urejene druge prejemke in pravice, saj se bodo za njih uporabljale določbe zakona, ki ureja te pravice za poslance Državnega zbora. Predlagana ureditev plače predsednika Državnega sveta je tudi najbolj smiselna, saj se bo 1. januarja 2004 začel uporabljati že veljavni Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002), ki določa enoten zakonodajni okvir določanja plač tako za funkcionarje kot za javne uslužbence in bo uvedel nov način obračunavanja plač funkcionarjem in javnim uslužbencem. Podobno kot je predlagana ureditev plače predsednika Državnega sveta se predlaga tudi ureditev plače sekretarja Državnega sveta. Sekretar funkcijo opravlja poklicno in ima v skladu z Zakonom o funkcionarjih v državnih organih (Uradni list RS, št. 30/90, 2/91, 18/91, 22/91, 4/93 in 18/94) status funkcionarja. Zaradi boljše preglednosti in opozorila Računskega sodišča se je z dopolnitvijo zakona predvidelo, da se status funkcionarja sekretarja Državnega sveta navede v Zakonu o državnem svetu. Predlog zakona predvideva, da ima sekretar Državnega sveta, ki opravlja svojo funkcijo poklicno, pravico do plače. Višino njegove plače bo določil Državni svet oziroma pristojno delovno telo Državnega sveta s svojim aktom. Sekretar državnega sveta bo imel podobno kot sekretar Računskega sodišča in sekretar Ustavnega sodišča urejene druge prejemke in pravice, saj se bodo za njih uporabljale določbe zakona, ki urejajo te pravice za funkcionarje v državnih organih. Predlagana ureditev plače sekretarja Državnega sveta je tudi najbolj smiselna, saj se bo 1. januarja 2004 začel uporabljati že veljavni Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002), ki določa enoten zakonodajni okvir določanja plač za funkcionarje in bo uvedel nov način obračunavanja njihovih plač. Državni svet ima sekretarja, ki vodi službo Državnega sveta, ima pa tudi sekretarje komisij oziroma interesnih skupin. Ti na eni strani pomagajo predsedniku komisije oziroma vodji interesne skupine pri pripravljanju in organiziranju sej ter pripravi gradiva in zapisnikov sej, na drugi strani pa so odgovorni sekretarju Državnega sveta. Zaradi tega je predlog zakona predvidel, da bo imel vodja službe Državnega sveta naziv "generalni sekretar". S tem predlog zakona odpravlja zmedo v klasifikaciji nazivov za posamezna delovna mesta v Državnem svetu. Ker je zelo težko, oziroma skoraj nemogoče, sproti ugotavljati nadomestilo izgubljenega zaslužka za vsako svetnico ali svetnika posebej, je predlog zakona določil, da ima član Državnega sveta pravico do plačila za opravljanje funkcije in pravico do povračila stroškov v zvezi z opravljanjem funkcije. Plačilo za opravljanje funkcije člana Državnega sveta bo sejnina, ki se bo določila z aktom Državnega sveta oziroma pristojnega delovnega telesa Državnega sveta. Sejnina se bo določala glede na udeležbo na sejah Državnega sveta in sejah njegovih delovnih teles. Glede na to, da se bo višina sejnine določila v razmerju s plačo predsednika Državnega sveta, ki pa se bo s 1. januarjem 2004, ko se bo začel uporabljati že veljavni Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002), obračunavala na drugačen način, je smiselna ureditev, da se sejnina določa v skladu z notranjim aktom Državnega sveta, ki bo usklajen z zakonodajo. Plačilo za opravljanje funkcije člana Državnega sveta bo omejeno, tako da državne svetnice in svetniki v enem letu ne bodo prejeli več kot tretjine letne plače predsednika Državnega sveta. Na ta način bo možno predvideti letna proračunska sredstva namenjena za plačila svetnicam in svetnikom. Povračilo stroškov v zvezi z opravljanjem funkcije bo določil z aktom Državni svet oziroma pristojno delovno telo Državnega sveta. Predlog zakona določa, da se sredstva za uresničevanje letnega programa dela Državnega sveta zagotovijo v proračunu Republike Slovenije na podlagi letnega finančnega načrta Državnega sveta. Podobno urejajo tudi drugi področni zakoni, ki urejajo organizacijo ustavnih organov (npr. Računsko sodišče, Ustavno sodišče). Takšna določba je nujna za normalno delovanje Državnega sveta.
Primerjalno-pravni prikaz Večina drugih domov evropskih držav lahko v zakonodajnem postopku vlaga amandmaje na zakone. Amandmaje k zakonom v postopku sprejemanja zakonov lahko vlagajo vsi drugi domovi v ureditvah s popolno dvodomnostjo (BiH, Švica, Italija in Romunija), čeprav ustave dobesedno tega ne urejajo. V ustavnih sistemih nepopolne dvodomnosti pa lahko drugi dom predlaga spremembe zakonov v Belgiji, na Češkem, v Nemčiji, na Poljskem in v Rusiji. V nekaterih državah z nepopolnim dvodomnim sistemom pa so drugi domovi omejeni v izvajanju pristojnosti amandmiranja zakonov v postopku njihovega sprejema. Ustavne omejitve se nanašajo predvsem na amandmiranje zakonodaje finančne narave ali državnega proračuna. Omenjene ustavne omejitve je zaslediti pri irskem, francoskem in španskem senatu ter Domu lordov Velike Britanije. Nemčija Ustava (t.i. temeljni zakon) Zvezne republike Nemčije ureja dva domova, ki delujeta na področju zakonodajne oblasti. Spodnji dom, Zvezni zbor (Bundestag) na zvezni ravni predstavlja vse državljane. Zgornji dom, Zvezni svet (Bundesrat) pa je predstavnik dežel (L?¤nder). Nemška ustava veto obravnava v 77. členu. V primeru, da zakon predlaga Zvezna vlada, ima Zvezni svet pravico dati prvi komentar (Erste Wort) v roku šestih tednov; v določenih primerih v treh oziroma devetih tednih. Mnenje Zveznega sveta, ki lahko obsega tudi amandmaje, na tej stopnji ni zavezujoče za Zvezno vlado, vendar pa je pomemben znak o reakciji Zveznega sveta v času, ko bo odločal o zakonu. Zvezni svet ima po sprejetju zakona v Zveznem zboru možnost proučitve, ali so bile njegove zahteve iz začetne faze zakonodajnega postopka sprejete. V kolikor se Zvezni svet ne strinja z vsebino sprejetega zakona lahko zahteva oblikovanje posredovalne komisije (Vermittlungsausschuss) v roku treh tednov. Dvaintrideset članska komisija je paritetno sestavljena iz članov obeh domov. Njena naloga je razrešiti nesporazum med obema domovoma predstavniškega telesa. Če komisija na osnovi doseženega kompromisa predlaga spremembo zakona - to se zgodi v večini primerov - mora o tem ponovno sklepati Zvezni zbor (četrta faza). Nadaljnji postopek je odvisen od narave zakona, ki se sprejema. V primeru "ugovornih zakonov" (Einspruchsgesetzen), ko soglasje Zveznega sveta ni obligatorno, ima Zvezni svet na voljo suspenzivni veto. Zvezni svet izglasuje suspenzivni veto v roku dveh tednov z absolutno večino svojih članov. Zvezni zbor lahko veto Zveznega sveta v postopku ponovnega glasovanja o zakonu preglasi, vendar samo z absolutno večino. V kolikor je suspenzivni veto Zveznega sveta temeljil na dvotretjinski večini, mora biti veto v Zveznem zboru prav tako preglasovan z dvotretjinsko večino (poleg tega mora glasovati tudi absolutna večina članov Zveznega zbora). Drugačna pa je praksa v primeru "soglasnih zakonov" (Zustimmungsgesetze), saj Zvezni zbor ne more dokončno odločiti o zakonu, ampak mora soglasje nujno doseči preko posredovalne komisije. Ta institut je podoben absolutnemu vetu. Nemčija ima torej v izjemnih primerih petfazni zakonodajni postopek. Vsekakor pa je bistveno, da ima - za razrešitev nesoglasja med Zveznim zborom in Zveznim svetom - smiselno četrto fazo, ko posredovalna komisija pripravi kompromisni predlog. Francija Parlament Republike Francije je sestavljen iz dveh zbornic: Narodne skupščine (Assemblee nationale) in Senata (Senate). Zakonodajni postopek v Franciji se lahko začne bodisi v Senatu bodisi v Narodni skupščini, odvisno od tega kdo predlaga zakon oziroma kateremu domu ga predloži Vlada. Izjema so finančni zakoni in zakoni, ki zadevajo financiranje socialne varnosti, ki jih mora najprej sprejeti Narodna skupščina. Vsak zakon mora dobiti podporo v obeh domovih v enakem besedilu. V primeru nesporazuma med obema zbornicama se zakonodajni postopek ponovi. Če tudi v drugo med zbornicama ni soglasja glede besedila zakona lahko ministrski predsednik zahteva sestavo mešane komisije (commission mixte) obeh zbornic, ki je sestavljena iz sedmih članov Narodne skupščine in sedmih članov Senata. Naloga omenjene komisije je, da razreši nesporazum med zbornicama. Besedilo, ki ga sprejme komisija, predloži vlada obema zbornicama v potrditev. Amandmaje k predlogu komisije se lahko v zbornicah dodaja samo s soglasjem Vlade. V primeru da postopek usklajevanja nesporazuma med obema zbornicama propade, lahko Vlada zahteva od Narodne skupščine, da sama oblikuje končno rešitev. Prvi dom, ki ima na zadnji stopnji zakonodajnega postopka prednost pred Senatom, pri oblikovanju končne solucije ni vezan na besedilo poravnalne komisije. Narodna skupščina lahko tedaj sprejme besedilo, kakor ga je izdelala poravnalna komisija, lahko sprejme zadnje besedilo, ki ga je sama poprej sprejela, lahko pa ga tudi spremeni z enim ali več amandmaji, ki jih je sprejel Senat. Francoski senatorji imajo pravico dodajati amandmaje na zakone. V skladu s 44. členom ustave pripada pravica do amandmiranja zakona članom Parlamenta in Vlade. Člani Parlamenta (tako senatorji kot člani narodne skupščine) pa ne smejo predlagati zakona oziroma amandmaja, ki bi povzročili zmanjšanje javnih virov ali ustanovitev oziroma povečanje javne porabe. Španija Parlament (las Cortes Generales) Kraljevine Španije predstavlja špansko ljudstvo in je sestavljen iz Kongresa (Congreso de los Diputados) in Senata (Senado). Španska ustava ureja pristojnost veta Senata v 90. členu ustave. Španski Senat je primer močnega drugega doma v unitarni ureditvi. Čas, v katerem mora Senat proučiti predlog zakona, je precej daljši kot v primeru slovenskega Državnega sveta in znaša dva meseca. Senat poleg veta, ki učinkuje na celotno zakonsko besedilo, vlaga tudi amandmaje k predlogu zakona. Medtem ko se z vetom zavrne zakon kot celota, se z amandmaji doseže, da se spremenijo le členi, ki jih Senat smatra za sporne. V primeru, da je v poročilu španskega matičnega odbora predložen predlog za veto, je razprava o zakonu kot celoti izključena, ker se o celotnem zakonu razglablja pri predlogu za veto. Ta določba pripomore k ekonomičnosti postopka, da se ne bi podvajalo razpravljanje o zakonu. V primeru sprejetega amandmaja ali veta, za katerega je potrebna absolutna večina senatorjev, se mora zakon poslati s komentarjem nazaj v Kongres. Kongres nato z navadno večino sprejme ali zavrne Senatne amandmaje oziroma lahko preglasi veto z absolutno večino (z navadno večino le v primeru, da je minilo več kot dva meseca od intervencije senata). Poleg možnosti veta in spreminjanja zakonov pa ima španski Senat v določenih primerih še večjo pristojnost v zakonodajnem postopku. Njegov položaj krepi pristojnost soodločanja skupaj s prvim domom, Kongresom. Gre za nekatere pomembne odločitve, ki se veljavno sprejmejo le pod pogojem, da so sprejeti z večino v obeh domovih. Če omenjena večina ni dosežena, mora poskušati doseči skupno rešitev mešana komisija (Comisi??n Mixta), ki je sestavljena iz enakega števila članov Senata in Kongresa; o njenem predlogu domova ponovno sklepata. Če tudi to ne uspe, odloči dokončno Kongres z absolutno večino.
Finančne posledice Predlog spremembe in dopolnitev zakona o državnem svetu ne povečuje sedanjih proračunskih sredstev za delovanje Državnega sveta. S predlogom bi se na zakonski ravni uredili plači predsednika in sekretarja Državnega sveta ter plačila svetnic in svetnikov, ki so sedaj določene s sklepom Državnega sveta. Nova zakonska ureditev bi natančneje določila velikost obsega sredstev za izvajanje nalog Državnega sveta.
Druge posledice Sprejem Predloga spremembe in dopolnitev zakona o državnem svetu nima drugih posledic.
Besedilo členov 1. člen V 44. členu se dodajo novi drugi, tretji in četrti odstavek, ki se glasijo: "Predsednik državnega sveta opravlja svojo funkcijo poklicno. Predsednik državnega sveta ima pravico do plače. Višina plače predsednika državnega sveta se določi z aktom državnega sveta oziroma pristojnega delovnega telesa državnega sveta v skladu z zakonom. Za druge prejemke in pravice predsednika državnega sveta se uporabljajo določbe zakona, ki ureja te pravice za poslance državnega zbora." Dosedanji drugi odstavek postane peti odstavek. 2. člen V prvem odstavku 46. člena se pred besedo "sekretarja" doda beseda "generalnega". V drugem odstavku se pred besedo "sekretar" doda beseda "Generalni". Dodajo se novi tretji, četrti in peti odstavek, ki se glasijo: "Generalni sekretar državnega sveta je funkcionar državnega sveta. Generalni sekretar državnega sveta ima pravico do plače. Višina plače generalnega sekretarja državnega sveta se določi z aktom državnega sveta oziroma pristojnega delovnega telesa državnega sveta v skladu z zakonom. Za druge prejemke in pravice generalnega sekretarja državnega sveta se uporabljajo določbe zakona, ki ureja te pravice za funkcionarje v državnih organih." 3. člen V tretjem odstavku 47. člena se za besedo "sekretar" doda beseda "generalni". 4. člen Za 47. členom se doda nov 47.a člen, ki se glasi: "Sredstva za uresničevanje letnega programa dela državnega sveta se zagotovijo v proračunu Republike Slovenije na podlagi letnega finančnega načrta državnega sveta." 5. člen V 51. členu se za besedo "sekretarja" doda beseda "generalnega". 6. člen V 62. členu se drugi odstavek spremeni tako, da se glasi: "Za opravljanje funkcije ima član državnega sveta pravico do plačila za opravljanje funkcije in pravico do povračila stroškov v zvezi z opravljanjem funkcije." Dodata se nova tretji in četrti odstavek, ki se glasita: "Plačilo za opravljanje funkcije člana državnega sveta je sejnina, ki se določi z aktom državnega sveta oziroma pristojnega delovnega telesa državnega sveta. Letni znesek sejnin, ki se izplača posameznemu članu državnega sveta, ne sme presegati 1/3 letne plače predsednika državnega sveta. Povračilo stroškov v zvezi z opravljanjem funkcije določi z aktom državni svet oziroma pristojno delovno telo državnega sveta." 7. člen Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Obrazložitev K 1. členu Od začetka delovanja Državnega sveta je predsednik Državnega sveta svojo funkcijo opravljal poklicno na podlagi 100. člena Poslovnika državnega sveta. Poklicna predsedniška funkcija je potrebna predvsem zaradi narave in količine dela, ki ga izvaja predsednik, zaradi njegove odgovornosti nasproti svetnicam in svetnikom pri opravljanju funkcije in zaradi visoke pozicije na prednostni listi funkcionarjev Republike Slovenije. Ker zakon ureja le, da je funkcija člana Državnega sveta častna predlagan drugi odstavek 44. člena določa, da predsednik opravlja svojo funkcijo poklicno. Predlagan novi tretji odstavek na zakonski ravni določa, da ima predsednik Državnega sveta pravico do plače ter ureja višino plače. Predlaga se, da se višina plače predsednika Državnega sveta določi z aktom Državnega sveta oziroma pristojnega delovnega telesa Državnega sveta v skladu z zakonom. Predlagana ureditev je smiselna, saj se bo 1. januarja 2004 začel uporabljati že veljavni Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002), ki določa enoten zakonodajni okvir določanja plač funkcionarjev in uvaja nov način obračunavanja njihovih plač. Za druge prejemke in pravice predsednika Državnega sveta se v novem četrtem odstavku predlaga uporabo določb zakona, ki urejajo te pravice za poslance Državnega zbora. K 2. členu Dopolnitve v prvem in drugem odstavku 46. člena sledijo spremenjenemu poimenovanju sekretarja Državnega sveta v generalnega sekretarja Državnega sveta. Iz 1. člena Zakona funkcionarjih v državnih organih (Uradni list št. 30/90, 2/91, 18/91, 22/91 in 4/93 in 18/94) je razvidno, da ima sekretar Državnega sveta status funkcionarja. Veljavni zakon v 46. členu določa, da Državni svet imenuje sekretarja, ki vodi službo Državnega sveta. Vendar pa zakon ne ureja statusa sekretarja, zato Računsko sodišče v revizijskem poročilu navaja, da je Zakon o državnem svetu pomanjkljiv. S predlaganim tretjim odstavkom se ureja, da je sekretar Državnega sveta funkcionar Državnega sveta. Predlagan novi četrti odstavek določa, da ima sekretar pravico do plače. Višina njegove plače se določi z aktom Državnega sveta oziroma pristojnega delovnega telesa Državnega sveta v skladu z zakonom. To je smiselno glede na novo, že veljavno ureditev plačnega sistema funkcionarjev, ki se bo začela uporabljati s 1. januarjem 2004. Takrat se bo začel uporabljati Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002). Za druge prejemke in pravice sekretarja Državnega sveta se v novem petem odstavku predlaga uporabo določb zakona, ki urejajo te pravice za funkcionarje v državnih organih. K 3. členu Predlagana dopolnitev 47. člena sledi spremenjenemu poimenovanju sekretarja Državnega sveta v generalnega sekretarja Državnega sveta. K 4. členu S predlaganim novim 47.a členom se bodo na podlagi letnega finančnega načrta Državnega sveta zagotovila sredstva za uresničevanje letnega programa dela Državnega sveta v proračunu Republike Slovenije, kar je nujno za normalno delovanje Državnega sveta. Podobno določbo vsebujejo tudi zakoni, ki urejajo organizacijo drugih ustavnih organov (npr. Ustavno sodišče, Računsko sodišče). K 5. členu Predlagana dopolnitev 51. člena sledi spremenjenemu poimenovanju sekretarja Državnega sveta v generalnega sekretarja Državnega sveta. K 6. členu V skladu s sedanjo ureditvijo ima član Državnega sveta pravico do nadomestila izgubljenega zaslužka za čas opravljanja funkcije in pravico do povračila stroškov v zvezi z opravljanjem funkcije. Predvsem zaradi težav pri določanju in izračunavanju višine izgubljenega zaslužka pri vsaki svetnici oziroma svetniku posebej je s spremembo drugega odstavka 62. člena zakona predvideno, da ima član Državnega sveta pravico do plačila za opravljanje funkcije v Državnem svetu. Nov tretji odstavek določa način določanja višine plačila za opravljanje funkcije in povračila stroškov v zvezi z opravljanjem funkcije člana Državnega sveta. Predlaga se, da bo plačilo za opravljanje funkcije člana Državnega sveta sejnina, ki se bo določila z aktom Državnega sveta oziroma pristojnega delovnega telesa Državnega sveta. Takšna ureditev je primerna, saj se bo sejnina člana Državnega sveta izplačevala v razmerju s plačo predsednika Državnega sveta. Ta pa se bo s 1. januarjem 2004, ko se bo začel uporabljati že veljavni Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002), obračunavala na drugačen način. Zaradi potrebe po planiranju letnih proračunskih sredstev, namenjenih za izplačilo plačil članom Državnega sveta, predvideva zakon omejitev plačil članov Državnega sveta na letni ravni. Letni znesek sejnin, ki se bo izplačal posameznemu članu Državnega sveta, ne bo smel presegati 1/3 letne plače predsednika Državnega sveta. Predlagan četrti odstavek določa, da se povračilo stroškov v zvezi z opravljanjem funkcije določi z aktom Državnega sveta oziroma pristojnega delovnega telesa Državnega sveta. Gre le za bolj določno zakonsko ureditev povračil stroškov, ki jo je Državni svet v praksi izvajal od nastanka dalje in je bila primerna. K 7. členu Določen je običajen rok za uveljavitev zakona.
Besedilo členov, ki se spreminjajo oziroma dopolnjujejo 44. člen Predsednik predstavlja državni svet, pripravlja, sklicuje in vodi seje državnega sveta ter usklajuje delo državnega sveta z delom državnega zbora. Podpredsednik pomaga predsedniku pri pripravljanju in vodenju sej ter ga nadomešča v primeru zadržanosti. 46. člen Državni svet ima sekretarja, ki ga imenuje svet. Sekretar vodi službo državnega sveta. 47. člen Državni svet ima svoj pečat. Pečat je okrogle oblike. V sredini ima grb Republike Slovenije, okrog grba pa napis "Državni svet Republike Slovenije". Pečat hrani sekretar državnega sveta. 51. člen Po potrditvi mandatov državni svet izvoli predsednika in podpredsednika ter imenuje sekretarja državnega sveta. 62. člen Funkcija člana državnega sveta je častna. Član državnega sveta ima pravico do nadomestila izgubljenega zaslužka za čas opravljanja funkcije in pravico do povračila stroškov v zvezi z opravljanjem funkcije. |
|
| Povezane vsebine | |
 |
7. seja Državnega sveta Republike Slovenije |