Zahteva po ponovnem odločanju o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-G)

Državni svet Republike Slovenije je na 24. izredni seji, dne 30. 10. 2007, ob obravnavi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 32. redni seji, dne 26. 10. 2007, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-G).

Obrazložitev:

Državni svet ugotavlja, da bistvena vprašanja, kot so zasebno šolstvo in sprememba financiranja, ostajajo odprta ter niso usklajena s socialnimi partnerji in nimajo soglasja strokovne javnosti, saj noben kvalificiran sindikat niti stanovske organizacije zakonskega predloga niso eksplicitno podprle. Poleg tega bi bilo po njihovem treba izvesti natančne analize obstoječega stanja in po možnosti predvideti učinke napovedanih sprememb. Zgovorno je dejstvo, da je Ministrstvo RS za šolstvo in šport še pred zaključkom tega zakonodajnega postopka (to je tretje spreminjanje istega zakona) že objavilo izhodišča za novo novelo istega zakona.

Državni svet nasprotuje navedenim novim rešitvam glede zasebnega šolstva in spremembe financiranja in meni, da bi bilo bolje, če bi ostala v veljavi določila veljavnega zakona. Uveljavili bi le tiste nove rešitve, ki niso naletele na tako široko nasprotovanje in bi lahko predstavljale spodbudo za kvalitetno rast slovenskega šolskega sistema.

Državni svet nasprotuje novemu 2. in 3. členu, ker v besedilu novega odstavka veljavnega 7. člena uvaja možnost statusnega povezovanja šol in vrtcev v vzgojno-izobraževalne centre. Državni svet meni, da takšno možnost že v zadostnem obsegu omogoča veljavni 7. člen, saj določa, da se šola oziroma vrtec organizira tudi kot organizacijska enota zavoda, zato ni treba z novim 8.a členom združevati različnih administrativnih opravil in jih zagovarjati z zniževanjem stroškov, racionalizacijo in s tem dvigom kakovosti dela. Državni svet tudi opozarja, da so se v preteklosti podobne  racionalizacije že izkazale za neučinkovite. Državni svet opozarja, da izkušnje po svetu kažejo, da centri z velikim številom otrok niso sprejemljivi, saj se v velikih centrih večajo disciplinski problemi in stopnjuje nasilje ter ne prispevajo k večji kakovosti dela tudi zaradi krčenja zaposlenih.

Državni svet v celoti nasprotuje novemu 29. členu, s katerim se spreminja 84. člen veljavnega zakona, ki zagotavlja obseg sredstev na podlagi števila udeležencev izobraževanja javnim gimnazijam, poklicnim, srednjim tehniškim in srednjim strokovnim šolam, višjim strokovnim šolam in dijaškim domovom za vzgojno dejavnost z metodologijo, ki jo določi minister. To pooblastilo je bistveno preširoko in nedorečeno, omogoča pa nižanje izobraževalnih standardov in tudi neupoštevanje specifičnih pogojev dela posameznih zavodov. Kljub poskusnemu uvajanju takšnega financiranja na majhnem vzorcu javnosti niso predstavljeni rezultati in analize posledic.  Nov sistem financiranja, ki v dokončni obliki ni predstavljen, omogoča večanje števila učencev v oddelkih in skupinah javnih šol ter omogoča nastajanje velikih razlik v izobrazbenih standardih. Pri financiranju mora vendarle biti ključni kriterij ohranjanje mreže javnega šolstva s čimbolj izenačenim izobraževalnim standardom.

Državni svet nasprotuje pogojem za financiranje zasebnih šol, ki v 30. členu omogočajo, da se zasebnim šolam, ki izvajajo javno veljavne programe, za le te programe zagotavljajo sredstva v enaki višini kot javnim šolam. Ni sprejemljivo, da želi predlagatelj v prejšnjih določbah racionalizirati delovanje javnih šol in vrtcev, tu pa zvišuje sredstva za financiranje zasebnih šol.

Državni svet se zavzema za ohranitev 86. člena veljavnega zakona, po katerem zasebni šoli pripada manj sredstev, kot omogoča nov 30. člen, za posameznega učenca oziroma dijaka, ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za plače, druge osebne prejemke v skladu s kolektivno pogodbo in materialne stroške na učenca oziroma dijaka v javni šoli. Priporočila EU in tudi sodna praksa zahteva le to, da država dopušča ustanavljanje zasebnih šol, ne zahteva pa njihovega (so)financiranja in javne veljavnosti.

V novem 30. členu je nesprejemljiva četrta alineja prvega odstavka veljavnega 86. člena, ker omogoča ustanavljanje zasebnih šol glede na njihovo nazorsko usmerjenost, saj po mnenju Državnega sveta besedilo "vsebinska dopolnitev javne mreže šol" in "možnost uresničevanja ustavne pravice staršev, da usmerjajo vzgojo svojih otrok", pomeni, da bo za odločitev o ustanoviti zasebne šole prevladala vsebinska dopolnitev javne mreže šol, da zasebne šole poučujejo po posebnih pedagoških načelih ali po različnih nazorskih usmeritvah. S predlagano rešitvijo bi odpadla minimalna varovalka, da država ohrani vsaj delno diskrecijsko pravico pri uveljavljanju vprašljivih pedagoških in vzgojnih konceptov. S tem se država odreka načelu, da bi bile šole čim bolj nazorsko nevtralne.

Državni svet ima pomisleke v zvezi z 31. členom, s katerim naj bi zakon zagotovil varovanje javne mreže tako, da zagotavlja šoloobveznim otrokom pravico vpisa v javno šolo v šolskem okolišu, kjer prebivajo, ne glede na obstoj zasebne šole. Zasebne šole, ki bodo ustanovljene v takem okolišu, kjer bo zaradi njihovega obstoja ogrožena edina javna šola, po veljavni zakonodaji niso bile upravičene do javnega financiranja, po novem pa tak način ne bo več sankcioniran, saj se jim omogoča javno financiranje. Obstaja bojazen, da zaradi obstoja privatne šole v določenih primerih ne bo mogoče ustanoviti javne šole z vsaj dvema oddelkoma in se bo ta ustanovila za več šolskih okolišev.

V zakonu je določeno, da zasebnim šolam ne pripadajo sredstva za investicije in nekateri materialni stroški, vendar Državni svet v takšno utemeljitev, ker besedilo 32. člena omejuje prispevke staršev le za določene izdatke, ki so kriti iz proračuna države oziroma lokalne skupnosti. Državni svet ugotavlja, da se zasebnim šolam omogoča, da sodelujejo pri programih opremljanja v skladu s pravilnikom, ki ga določi minister. S prispevki staršev se po mnenju Državnega sveta ohranja možnost šolnin tudi v zasebnih šolah, saj prvi odstavek 88. člena veljavnega zakona ne opredeljuje prispevka tako, da ga zasebna šola ne bi mogla opredeliti kot prispevek za nad-standard.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik dr. Zoltan Jan.