Zahteva za ponovno odločanje o zakonu o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD)

Državni svet Republike Slovenije je na 7. izredni seji, dne 22. 7. 2005, ob obravnavi zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD), ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 8. seji, dne 15. 7. 2005, sprejel

S K L E P,

da na podlagi tretje alinee prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije zahteva od Državnega zbora Republike Slovenije, da ponovno odloča o zakonu o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih.

Obrazložitev:

Državni zbor je zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih sprejel na 8. seji, dne 15. 7. 2005.

Državni svet se zavzema za uveljavitev minimalnih standardov oziroma zahtev, ki jih za področje mobilnih delavcev oziroma voznikov v cestnem prometu določa evropska zakonodaja in to velja tudi za druge voznike v EU, ki opravljajo prevoze v skladu z določili Uredbe 3820/85 (čas vožnje) in Direktive 2002/15 (delovni čas). Tako državni svet podpira sprejem zakona, ki bo skladno z uredbo in direktivo določal pravila glede delovnega časa, obveznih počitkov (dnevnih in tedenskih), odmorov in podobno. Nesprejemljivo pa je, da bodo z uveljavitvijo zakona za slovenske voznike veljala drugačna pravila od tistih, ki veljajo za voznike v EU, in sicer tista, ki so določena z zakonom o delovnih razmerjih.

Evropski predpisi s področja socialne zakonodaje pri regulaciji delovnega časa delavcev priznavajo specifično naravo poklica voznikov in ga kot takega urejajo drugače od splošnih določb o delovnem času. Sprejeti zakon, ki implementira socialno zakonodajo EU v cestnem prometu, posebnega oziroma specifičnega statusa mobilnim delavcem v cestnem prometu žal ne priznava, zato bo uveljavitev tega zakona še dodatno vplivala na nekonkurenčnost slovenskih cestnih prevoznikov.

Zastavlja se tudi vprašanje skladnosti zakona z 2. členom Ustave RS, ki določa, da je Slovenija pravna država, kar pomeni, da morajo biti zakonska besedila jasna in razumljiva povprečnemu državljanu. Besedilo zakona je namreč oblikovano dokaj nerazumljivo, saj so se že v postopku sprejemanja zakona pojavljale različne razlage posameznih določb, predvsem v odnosu novega zakona do zakona o delovnih razmerjih. Preprečiti bi bilo potrebno, da bo pravila glede uveljavitve posameznih določb novega zakona oblikovala šele sodna praksa. Zakon o delovnih razmerjih namreč definira delovni čas drugače od evropske direktive, saj za področje mobilnih delavcev ne omogoča posebne zakonodaje (kot npr. za zdravnike). V zakonu se pogreša tudi osnovna opredelitev, kaj naj zakon ureja in za koga naj velja.

V Sloveniji je tako s tem zakonom uveden strožji standard, kar povzroča dodatno nekonkurenčnost slovenskih prevoznikov v primerjavi s prevozniki, ki imajo sedež v drugih državah članicah EU. Glede na minimalni standard Direktive EU 2002/15 (velja za mobilne delavce) bi voznik lahko opravljal delo (vožnja in druge dejavnosti) v šestih mesecih maksimalno 1.248 ur. Glede na sprejeti zakon bo voznik lahko opravil skupno samo 1.040 delovnih ur. Gre za razliko 208 delovnih ur. Zaradi problematike določb glede opredelitve odmora, ki se šteje v delovni čas glede na zakon o delovnih razmerjih, pa bo na skupnem nivoju v roku šestih mesecev pomenilo še dodatnih 100 delovnih ur manj. Skratka, v celoti upoštevaje določbe novega zakona o delovnem času in obveznih počitkih in določb zakona o delovnih razmerjih bo slovenski voznik v roku šestih mesecev opravil približno 300 delovnih ur manj v primerjavi z minimalnim standardom EU.

Za izboljšanje varnosti, preprečevanje izkrivljanja konkurence in zagotavljanje varnosti morajo vozniki natančno vedeti:

• kaj se šteje kot delovni čas (efektivni in tako imenovani neefektivni oz. čas razpolaganja);
• ali se v delovni čas šteje tudi čas odmora. Zastavlja se vprašanje, ali velja določilo iz posebnega zakona o mobilnih delavcih ali pa bo obveljalo določilo infavorem in se odmori, skladno z zakonom o delovnih razmerjih, štejejo v delovni čas. V skladu z direktivo EU se odmor ne šteje v delovni čas, kar na letnem nivoju pomeni cca. 200 ur;
• kaj se všteva v čas počitka (ali se npr. čakanje na meji upošteva kot počitek ali čas razpoložljivosti;
• ali se lahko maksimalni tedenski čas vožnje poveča na 60 ur, kot določa direktiva 2002/15, ali je ta lahko samo 56 ur, kot določa zakon o delovnih razmerjih;
• Ali velja povprečni delovni čas 48 ur na štiri mesece (direktiva) skupaj s 40 ur na šest mesecev (zakon o delovnih razmerjih)?
• Ali se bo "čas razpoložljivosti" delavca (npr. spremljanje vozila na trajektu ali vlaku, čas čakanja mejah in ob zaporah, počivanje na ležišču in sedenje kot sopotnik v vozilu) štel v delovni čas ali ne?

Za poročevalca je bil določen predsednik državnega sveta Janez Sušnik.