Mnenje k Predlogu zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti

Državni svet Republike Slovenije je na 22. seji 20. 1. 2010, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04)  sprejel naslednje

M N E N J E

k Predlogu zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZPPOGD) - druga obravnava

Državni svet predlog zakona podpira.

Državni svet se je seznanil z razlogi, ki so Vlado Republike Slovenije navedli k pripravi predloga zakona. Doslej je vlada lahko članom nadzornih organov v gospodarskih družbah, ki so v večinski lasti države s sklepi le priporočala ravnanje pri odločitvah o višini plač in drugih prejemkov direktorjem teh družb. Ker priporočila niso zavezujoča, se seveda niso dosledno upoštevala, tako da je prihajalo v plačni politiki do anomalij. Zato se je vlada odločila pripraviti zakon, s katerim bi vzpostavila enoten sistem prejemkov poslovodnih oseb v družbah, ki so v večinski lasti Republike Slovenije, samoupravnih lokalnih skupnosti ali obeh skupaj, pri čemer določa članom nadzornih organov v teh družbah enotna pravila, ki se jih morajo držati pri določanju prejemkov in odpravnin poslovodnih oseb. Ti kriteriji so postavljeni tako, da naj bi zagotavljali konkurenčno nagrajevanje in direktorje motivirali za uspešno poslovanje družb, ki jih vodijo na daljše časovno obdobje.

Državni svet sicer razume interes države, da uveljavlja upravljavske pravice in poskuša urediti področje plač vodilnih v podjetjih v večinski državni lasti. Izraža pa pomisleke na zastavljen koncept, ki spreminja način kako se prejemki oblikujejo, kar lahko povzroči segmentiranje managerjev glede na to ali so podjetja v 100 odstotni ali zgolj v večinski lasti države. Poskus uvesti enotni plačni sistem na obravnavanem področju ima lahko enake nezaželene posledice kot uvedba takšnega sistema v javnem sektorju. Pogreša se pristop vlade, da postavi jasne kriterije poslovodstvu in na podlagi uspešnosti določi prejemke s primernim variabilnim delom. Državni svet je mnenja, da predlog zakona zožuje manevrski prostor nadzornim svetom, da s stimulativno plačno politiko motivirajo upravo za boljše delo in rezultate. Opozarja tudi na možno stigmatizacijo direktorjev s strani politike in medijev, kar utegne otežiti angažiranje kvalitetnih in uspešnih kadrov.

Ne glede na podporo zakonskemu predlogu Državni svet izraža pomisleke o smiselnosti kakor tudi učinkovitosti urejanja plač na predlagan način. Nerazumljivo se zdi, da lastnik ne more določati plače direktorjev brez zakonske prisile. Takšno ravnanje namreč kaže na nemoč politike, da na drugačen način uveljavi svoje interese, pri čemer z imenovanjem članov nadzornih svetov in določanjem pravil njihovega delovanja samo zamegljuje svojo odgovornost za sprejete odločitve. Izraža tudi obžalovanje, da oblastna struktura ne zna drugače kot z zakonom obvladovati svojih kadrov v nadzornih svetih podjetij, da odločijo o nagrajevanju uprav glede na njihovo uspešnost. Pri pripravi kriterijev za nagrajevanje poslovodstva družb bi vlada morala upoštevati tudi način ustvarjanja prihodkov gospodarske družbe in sicer ali pridobiva monopolne prihodke ali pa jih ustvarja na prostem trgu.

V razpravi so ostala brez zadovoljivega odgovora zastavljena vprašanja o bolj natančnem številu podjetij, ki jih zajema zakonski predlog, kakor tudi predvidena okvirna najvišja možna izplačana plača vodilnih v gospodarskih družbah. Prav tako se pogreša primerjava podatkov o plačah managerjev v podjetjih v zasebni in v podjetjih v pretežno državni lasti.

Državni svet predlaga dve spremembi predloga zakona:

Prva alinea tretjega odstavka 4. člena predloga zakona se spremeni, tako da se glasi:
" - vsi dodatki, razen dodatka za delovno dobo, so že vključeni v bruto plačo;"

Obrazložitev:

Bruto plača se določi v skladu s tem predlogom zakona v razmerju s povprečno bruto plačo, izplačano v družbah v skupini. V bruto plačo pa je uvrščen tudi dodatek za delovno dobo. Ta dodatek pa je odvisen od delovne dobe direktorja in se ga ne bi smelo upoštevati v bruto plačo, ki je določena v razmerju s povprečno plačo. Predlagana sprememba bo preprečila, da bi bili pri določitvi višine bruto plače oškodovani direktorji z daljšo delovno dobo.

II.

Prvi odstavek 9. člena predloga zakona se spremeni tako, da se glasi:
"(1)Pogodbo direktorja je treba uskladiti s tem zakonom v dveh mesecih po uveljavitvi uredbe iz 4. člena tega zakona."

Obrazložitev:

Pogodbe direktorja ni mogoče uskladiti v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona, če vlada v roku enega meseca ne bo izdala uredbe, kot to določa prvi odstavek 10. člena. Praksa kaže, da vlada pogosto zamudi instrukcijski rok, ki ga nalaga zakon. Bolj logično je, da je uskladitev pogodbe direktorja neposredno vezana na uveljavitev uredbe, ki bo določila razmerje s povprečno bruto plačo.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik mag. Stojan Binder.