Pobuda Petra Požuna za spremembo Zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja

Državni svet Republike Slovenije je na 14. seji 11. 3. 2009, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) obravnaval pobudo državnega svetnika Petra Požuna za spremembo Zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB1) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet pobudo podpira in predlaga Ministrstvu za zdravje, da pobudo preuči in v roku dveh mesecev pripravi predlog zakonodajnih sprememb na področju odvzema in presaditve delov človeškega telesa zaradi zdravljenja.

Obrazložitev:

Vprašanje privolitve za odvzem delov telesa umrle osebe je sedaj urejeno v 13. do 17. členu ZOPDCT. Iz teh določb sledi, da imamo pri nas več vzporednih sistemov privolitve z različnim upoštevanjem volje svojcev, med drugim tudi t.i. sistem domnevne privolitve v 15. členu. Prepletajo se naslednji sistemi:

• sistem izrecne privolitve darovalca (vpis na kartici zdravstvenega zavarovanja) po predhodnem obvestilu svojcev, pri čemer zakon ne predvideva upoštevanja njihove volje (13. člen);
• sistem privolitve darovalca z upoštevanjem morebitnega nasprotovanja svojcev (14. člen - izkaznica,  Darovalec, ki jo izda Rdeči križ ali druga organizacija, ki jo za to pooblasti minister);
• za državljane RS oziroma osebe s stalnim prebivališčem v RS sistem domnevne privolitve z možnostjo nasprotovanja oseb, ki so umrlemu blizu (15. člen);
• v primeru tujcev in oseb brez prebivališča v RS - izrecna privolitev oseb, ki so umrlemu blizu (3. odstavek 15. člena) ter
• sistem izrecne privolitve po 16. členu (za primer odvzema delov telesa mrtvega splavljenega zarodka je predviden informiran pristanek ženske, ki je zarodek nosila) in 17. členu (odvzem delov telesa umrle mladoletne osebe, ki ni pridobila popolne poslovne sposobnosti, in polnoletne osebe, ki ji je s sklepom sodišča odvzeta poslovna sposobnost zahteva privolitev zakonitega zastopnika, razen, če je umrla oseba starejša od petnajst let za časa življenja privolila v odvzem, če je bila sposobna razumeti pomen svoje izjave).

Minister za zdravje je izvedbo 13. člena in delno 14. člena uredil v Navodilu o postopkih in dejavnostih na področju pridobivanja darovalcev delov človeškega telesa zaradi presaditve (Uradni list RS, št. 131/2003). Izvedba ostalih sistemov ni podrobneje urejena s podzakonskimi predpisi.

Z zakonskimi spremembami bi vzpostavili domnevno privolitev pri osebah starejših od 18 let, za mladoletne in osebe brez poslovne sposobnosti pa ohranili dosedanji sistem (17. člen) z morebitnimi popravki. Pri polnoletnih osebah je ob vzpostavitvi domnevne privolitve sedanji sistem izrecne privolitve (13. člen) nepotreben, razen, če bi bila glede pogojev za odvzem vzpostavljena razlika med osebami, ki so dale izrecno privolitev in osebami,  za katere se bo štela domneva privolitve. Domnevna privolitev darovalca bi bila izključena, če bi se  posameznik za časa življenja pisno opredelil proti darovanju, s tem, da bi zakon predvidel vzpostavitev evidence oseb, ki se bodo za časa življenja izrecno opredelile proti posmrtnemu darovanju. V ZOPDCT-u bi bilo potrebno predvideti način zbiranja podatkov, nabor podatkov, namen in upravljavca zbirke, morebitno povezavo z drugimi evidencami (npr. registrom prebivalstva ter zbirkami podatkov s področja zdravstvenega varstva). Glede postopkov vpisa v evidenco ter glede vsebine obrazca pisne izjave o prepovedi odvzema delov človeškega telesa po smrti pa bi zakonske določbe lahko napotile na predpis ministra za zdravje. Za osebe, ki se ne bodo opredelile, bi tako ZOPDCT vzpostavil domnevo, da so možni darovalci in dovolil odvzem delov človeškega telesa po smrti. Prav tako pa bi moral omejiti krog oseb, za katere bo veljala domneva, bodisi le na državljane RS ali pa morebiti tudi na tujce z določenim obdobjem stalnega prebivališča v RS.

V ZOPDCT bi predvideli tudi predhodni informativni razgovor s svojci, v katerem bi jih seznanili z dejstvom, da se umrli za časa življenja ni opredelil proti darovanju in da so glede privolitve izpolnjeni pogoji za odvzem. V kolikor bi svojci izkazali, da je umrli za časa življenja na drug način (ne z vpisom v register PROTI) izrazil svoje nasprotovanje (opcija: samo pisno), bi takšno voljo upoštevali. Pogovor s svojci bi zajemal tudi pomembne anamnestične podatke, pomembne za oceno primernosti darovalca.

Spremembe ZOPDCT naj bi opredelile, da Ministrstvo za zdravje izda navodila za seznanjanje javnosti o pomenu darovanja organov po smrti zaradi presaditve drugi osebi, kar izvaja Zavod za presaditev organov in tkiv Slovenija-Transplant. Vzpostavi naj se tudi komunikacijsko mrežo med zdravstvenim osebjem in državljani darovalci ter postopke, kako naj se državljan izjasni, v kolikor ne želi biti darovalec.

Državni svet ugotavlja, da imajo podobno načelo domnevne privolitve že uveljavljeno v Belgiji, Avstriji, na Hrvaškem in drugje, kjer sistem dobro deluje. Po oceni Slovenija-Transplanta bi z uvedbo načela domnevne privolitve v Sloveniji avtomatično pridobili vsaj 20 % več darovalcev.  Darovanje organov lahko reši mnogo življenj in izboljša kakovost življenja mnogim bolnikom. To pa je izvedljivo samo, če je na razpolago dovolj organov za presaditev, če obstajajo ustrezna merila glede kakovosti in varnosti za zmanjšanje tveganja prenosa bolezni in če so postopki učinkovito organizirani ter dostopni vsem, ki potrebujejo presaditev.

Trenutno je povpraševanje po organih večje kot njihova razpoložljivost v vseh državah članicah Evropske unije. Pri naraščajočem povpraševanju po organih je razpoložljivost organov v državah članicah zelo različna, od 33,8 umrlega darovalca na milijon prebivalcev v Španiji do 1 umrlega darovalca na milijon prebivalcev v Romuniji. Le Španiji in maloštevilnim drugim državam članicam je uspelo znatno povečati število darovalcev.

V letu 2008 je bilo v Sloveniji 39 darovalcev organov, na presaditev pa je čakalo okrog 160 bolnikov. Slovenija se je po številu darovanih organov umrlih darovalcev lani uvrstila nekoliko pod evropsko sredino, sicer pa se z 10 do 18 darovalci na milijon prebivalcev, v zadnjih letih uvršča nekje v povprečje Eurotransplanta. Slovenski pristop pri darovanju in presaditvah organov je dober, rezerve pa imamo v odkrivanju in pridobivanju primernih darovalcev. Delež odklonitev svojcev se počasi zmanjšuje, spodbuditi pa bi bilo treba pridobivanje primernih darovalcev v intenzivnih terapijah slovenskih bolnišnic, na podlagi predlagane spremembe zakonodaje. Ob tem ne smemo pozabiti, da je Slovenija članica Eurotransplanta in da tako sodeluje v izmenjavi organov. Temeljni namen tega programa pa je, da dobi ustrezen organ tisti prejemnik, katerega značilnosti se najbolj ujemajo z značilnostmi organa, ki je razpoložljiv ob upoštevanju kriterija strokovne nujnosti.

Trenutno je največje breme na področju darovanja organov na zdravstvenih delavcih v intenzivnih enotah, ki pa so zelo zaposleni tudi z drugimi nalogami. V Zavodu RS za presaditev organov in tkiv Slovenija-Transplant se zavzemajo za to, da bi v zakonodajo vključili obveznost, da se zdravniki, ki se srečajo s pacientovo smrtjo, ukvarjajo tudi z možnostjo darovanja organov tega pacienta in da so za to delo tudi plačani.

Državni svet bo spremljal in se aktivno vključil v razpravo o transplantacijski dejavnosti v državi ter posebej o zakonskih spremembah, ki bi uvedle t.i. načelo čiste domnevne privolitve v nacionalno zakonodajo.

Državni svet predlaga, da se problematika vzpostavitve sistema domnevne privolitve temeljito prouči in zakonsko na novo opredeli.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za zdravje, da pobudo preuči in v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) nanjo v roku 30 dni odgovori.