Zapisnik 60. seje Državnega sveta Republike Slovenije

Seja je bila v sredo, 28.11.2007.

Predsednik je pričel 60. sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki jo je sklical na podlagi 53. člena zakona o Državnem svetu in na podlagi  51. in  51.a  člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije.

Seja se je pričela ob 12.11 in se zaključila ob 15.48 uri.

Opravičil se je:
- mag. Stojan Binder

* * *

Na sejo sta bila vabljeni:

• Gospod mag Andrej Vizjak, Minister za gospodarstvo,
• Gospod dr. Lovro Šturm, Minister za pravosodje.

- - -

Od vabljenih so se seje udeležili:

• Gospa Anka Čadež, sekretarka, Ministrstvo za finance,
• Gospa Monika Pintar Mesarič, vodja sektorja za upravljanje javnega premoženja, Ministrstvo za finance,
• Gospa Nevenka Rebrica, vodja sektorja, Ministrstvo za finance,
• Gospod Leon Petrevčič, generalni direktor, Ministrstvo za pravosodje,
• Gospod Aljaž Perme, višji svetovalec II, Ministrstvo za pravosodje,
• Gospod mag. Viktor Vauhnik, izvršni direktor, Trgovinska zbornica Slovenije,
• Gospa Bojanka Velepič, podsekretarka, Ministrstvo za gospodarstvo,
• Gospa Mija Lapornik, višja svetovalka, Trgovinska zbornica Slovenije,      
• Gospa Tanja Bakan Rožič, sekretarka, Ministrstvo za gospodarstvo.

 

* * *

O sklicu seje je predsednik obvestili predsednika Državnega zbora Republike Slovenije gospoda Franceta Cukjatija dr.med. in  predsednika Vlade Republike Slovenije gospoda Janeza Janšo.

* * *

 

S sklicem dne 15.11.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji:

Predlog dnevnega reda:

1.      Odobritev zapisnika 59. seje Državnega sveta Republike Slovenije

2.      Pobude in vprašanja državnih svetnic in svetnikov

3.      Pobuda za sprejem predloga za začetek postopka za spremembo Ustave  Republike Slovenije na področju ureditve Državnega sveta RS in njegove vloge v zakonodajnem postopku, z osnutkom ustavnega zakona

4.      Pobuda za razpis posvetovalnega referenduma glede prodaje deleža družb v   državni lasti

5.      Poročilo o delu Državnega sveta Republike Slovenije v III. mandatu

 
RAZŠIRITEV

Predsednik je na predlog Interesne skupine delojemalcev predlagal, da dnevni red seje razširijo s točko:

• Zakon o trgovini.

Predlagana razširitev je bila sprejeta (35 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 32 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in 1 se je glasovanja vzdržal).

 

RAZŠIRITEV

Predsednik je na predlog Komisije za politični sistem predlagal, da dnevni red seje razširijo s točko:

• Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravniškem državnem izpitu.
  

Predlagana razširitev je bila sprejeta (34 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 30 jih je glasovalo za, 1 je bil proti in 2 sta se glasovanja vzdržala).

 

DNEVNI RED

Predsednik je predlagal naslednji dnevni red:

1.      Odobritev zapisnika 59. seje Državnega sveta Republike Slovenije

2.      Pobude in vprašanja državnih svetnic in svetnikov

3.      Zakon o trgovini (ZT-1)*

4.      Zakon s spremembah in dopolnitvah zakona o pravniškem državnem izpitu      (ZPDI-D)*

5.      Pobuda za sprejem predloga za začetek postopka za spremembo Ustave Republike Slovenije na področju ureditve Državnega sveta RS in njegove vloge v zakonodajnem postopku, z osnutkom ustavnega zakona

6.      Pobuda za razpis posvetovalnega referenduma glede prodaje deleža družb v   državni lasti

7.      Poročilo o delu Državnega sveta Republike Slovenije v III. mandatu

Predlagan dnevni red je bil sprejet (36 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 33 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in 2 sta se glasovanja vzdržala).

 

K 1. točki dnevnega reda:

• Odobritev zapisnika  59. seje Državnega sveta Republike Slovenije

Zapisnik 59. seje  Državnega sveta Republike Slovenije so državne svetnice in svetniki prejeli z elektronsko pošto 16.11.2007.

Predsednik je ugotovil, da  na podlagi 3. odstavka 72. člena poslovnika ni  prejel nobene pisne pripombe na zapisnik in predlagal, da o zapisniku 59. seje glasujejo.

Zapisnik 59. seje je bil sprejet (32 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 32 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).

 

K. 2. točki dnevnega reda :

• Pobude in vprašanja državnih svetnic in svetnikov 

Na klop so državne svetnice in svetniki prejeli vprašanje državnega svetnika Antona Peršaka, glede nevzdržnega statusa baletnih plesalcev.

Predlog sklepa so prejeli na klop.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 60. seji, dne 28. 11. 2007, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) obravnaval vprašanje državnega svetnika Antona Peršaka glede nevzdržnega statusa baletnih plesalcev in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika Antona Peršaka in predlaga Ministrstvu za kulturo, da vprašanje preuči in nanj odgovori.

Vprašanje Antona Peršaka se glasi:

Ali se res baletnim plesalcem SNG Opera in balet Ljubljana zaradi specifike njihovega poklica ukinjajo pogodbe za nedoločen čas in s tem pravica do beneficirane delovne dobe (leto za leto in pol), ki jim je bila doslej priznana?

Obrazložitev:

Pod zgoraj navedenimi pogoji se bodo posledice odražale predvsem na kakovosti umetniških predstav, saj so v baletnih ansamblih tudi starejši, ki ne zmorejo več zadostiti vsem zahtevam poklica, medtem ko se mlajši, ki dokončajo baletno šolo, ne glede na svoje visoke sposobnosti, ne morejo zaposliti. Če bi hoteli zadostiti pričakovanjem družbe, v kateri poteka proces, da bodo sami poskrbeli za svoje pokojnine, bi morali v kratkem času svoje aktivnosti do 30. oz. 35. leta starosti prejemati tudi bistveno višje osebne dohodke ali pa dodatno poskrbeti za izobrazbo, ki bi jim po aktivni karieri omogočila dostojno preživetje. Slovenski baletni plesalci namreč po končani baletni šoli končajo baletno izobrazbo v okviru srednješolskega izobraževanja in tako ostajajo "hendikepirani" s plačilnimi razredi, ki izhajajo iz srednješolske osnove, medtem ko se baletne šole v tujini praviloma imenujejo akademije.

Sedanji umetniški vodja SNG Opera in balet Ljubljana si prizadeva nevzdržno situacijo reševati z ustanovitvijo "posebnega fonda" po zgledu Nemčije, kamor bi vlagali sredstva javni zavodi, Ministrstvo za kulturo in tudi plesalci sami pri kateri od naših zavarovalnic. Takšen preizkus reševanja bi bil uspešen le ob podpori Ministrstva za kulturo.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za kulturo, da vprašanje preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) nanj v roku 30 dni odgovori.

Predlagan sklep je bil sprejet (36 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 27 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).

- - -

Po elektronski pošti  23.11.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli odgovor Ministrstva za finance na vprašanje državnega svetnika Marka Juvančiča glede finančnega poslovanja lokalnih skupnosti.

- - -

Po elektronski pošti  23.11.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli odgovor Geodetske Uprave Republike Slovenije na vprašanji državnega svetnika Jožeta Ilca glede popisa nepremičnin.

- - -

Po elektronski pošti 27.11.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli odgovor Ministrstva za promet in Ministrstva za okolje in prostor na vprašanja državnega svetnika Janeza Sušnika v zvezi z okoljevarstvenimi zahtevami glede emisij zrakoplovov v območju letališč.

- - -

Po elektronski pošti 27.11.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli odgovor Službe Vlade Republike Slovenije za razvoj na vprašanji državnega svetnika Marka Juvančiča v zvezi z Poročilom o uresničevanju Programa reform za izvajanje Lizbonske strategije v Sloveniji.

- - -

Po elektronski pošti 27.11.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli odgovor Ministrstva za zunanje zadeve na vprašanje državnega svetnika Marka Juvančiča v zvezi z obsodbo turškega genocida nad armenskim prebivalstvom v prvi polovici prejšnjega stoletja.

- - -

Na klop so državne svetnice in svetniki prejeli odgovor Ministrstva za okolje in prostor na  vprašanje državnega svetnika Marka Juvančiča glede javnih vodovodnih sistemov v državi.

- - -

Za vprašanja, na katera po preteku 30 dnevnega roka še ni bilo prejetih odgovorov, bodo  poslane urgence na pristojna ministrstva oziroma organe.

K  3. točki dnevnega reda : *

• Zakon o trgovini (ZT-1) *

Državni zbor je zakon sprejel na 33. seji v sredo, 21. novembra 2007 in je bil državnim svetnicam in svetnikom posredovan po elektronski pošti dne 22.11.2007.

Predlog za odložilni veto in zahtevo za razširitev seje Interesne skupine delojemalcev,  so državne svetnice in svetniki prejeli po elektronski pošti 23.11.2007.

Zakon je obravnavala Komisija za gospodarstvo. Poročilo komisije so prejeli na klop.

Poročilo Interesne skupine negospodarskih dejavnosti so prejeli na klop.

Predlog sklepa so prejeli na klop.

Obrazložitev je podal pobudnik za odložilni veto državni svetnik Ladislav Kaluža.

Stališče Komisije za gospodarstvo je podala predsednica, Marta Turk.

Obrazložitev je v imenu predlagateljev zakona podala Tanja Bakan Rožič, Ministrstvo za gospodarstvo.

Razpravljali so Marko Juvančič, Ivan Bukovec, mag. Adolf Zupan, dr. Zoltan Jan, mag. Dušan Semolič, Ladislav Kaluža, Doro Hvalica, prof. dr. Alojz Križman, mag. Jožko Čuk,  

Repliko je podala Marta Turk.

Stališče Trgovinske zbornice Slovenije je podal mag. Viktor Vauhnik, izvršni direktor.

Na vprašanje je odgovorila  Tanja Bakan Rožič, Ministrstvo za gospodarstvo.

Predsednik je zaključil razpravo in predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 60. seji, dne 28. 11. 2007, ob obravnavi zakona o trgovini, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 33. redni seji, dne 21. 11. 2007, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o zakonu o trgovini (ZT-1).

Obrazložitev:

Državni zbor Republike Slovenije je na svoji 33. seji, dne 21. 11. 2007 sprejel zakon o trgovini, v katerem pa ni upošteval pripomb in opozoril Državnega sveta Republike Slovenije, ki jih je v mnenju k predlogu zakona o trgovini sprejel na 58. seji, dne 17. 10. 2007 in jih posredoval Državnemu zboru Republike Slovenije.

Državni svet je v svojem mnenju izpostavil nekatera odprta vprašanja in predlagal, da se v nadaljnjem zakonodajnem postopku ustrezno razrešijo, prav tako pa tudi navedel konkretne pripombe k posameznim členom predloga zakona.

Državni svet je opozoril, da bi bilo v predlogu zakona potrebno opredeliti vsaj minimalno izobrazbeno stopnjo za opravljanje poklica prodajalec in poslovodja ter navesti zakone, ki veljajo za ta opravila v farmacevtskih prodajalnah, prodajalnah fitofarmacevtskih sredstev itd. Državni svet namreč ocenjuje, da bo načelo svobodne gospodarske pobude v povezavi z deregulacijo poklicev povzročilo nezainteresiranost za vpis na poklicne trgovske, srednje komercialne in druge šole, ki oblikujejo poklic trgovca in poslovodje ter znižalo raven izobrazbe v trgovski dejavnosti. Posledice bodo nosili tako delodajalci, kot delojemalci. Kvaliteta trgovskih uslug (svetovanje, informiranje, postrežba) bo padla pod minimum, zaposleno osebje pa bo še slabše plačno kot je sedaj.

Predstavnik Državnega sveta je mnenje in pripombe Državnega sveta obrazložil tudi na matičnem delovnem telesu Državnega zbora - Odboru za gospodarstvo, na katerega je bil vabljen kot predstavnik socialnih partnerjev. Predstavniki socialnih partnerjev so  dodatno opozorili še na posledice, ki jih že prinaša popolna deregulacija izobrazbenih pogojev v dejavnosti gostinstva. S strani vseh socialnih partnerjev je bila izražena podpora odpravljanju sedanje popolnoma toge ureditve v podzakonskem aktu. Hkrati so bili podani argumenti proti popolni deregulaciji, ki jo omogoča predlagan zakon. Kljub dodatno podanim argumentom, podpori predstavnikov štirih parlamentarnih strank v odboru, predlaganim amandmajem ene poslanske skupine, ki je povzela predloge in pripombe Državnega sveta, je odbor vse predloge zavrnil.

Državni svet ugotavlja, da lahko s popolno deregulacijo minimalne izobrazbene stopnje oseb, ki opravljajo trgovsko dejavnost, nastopijo dolgoročne posledice, predvsem pri delojemalcih, saj se bo nadaljeval pritisk na zniževanje plač, ki so že sedaj v dejavnosti trgovine izredno nizke. Ker zakon v sprejetem besedilu upošteva zgolj interese delodajalcev oz. kapitala, ne pa tudi interese socialnih partnerjev, ki predstavljajo zaposlene v dejavnosti trgovine, Državni svet meni, da je zahteva za sprejem odložilnega veta utemeljena.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik Ladislav Kaluža.

Predlagan sklep je bil sprejet (33 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 20 jih je glasovalo za, 7 jih je bilo proti in 5 se jih je glasovanja vzdržalo).
K  4. točki dnevnega reda : *

• Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI-D)*

Državni zbor je zakon sprejel na 33. seji 22.11.2007 in je bil državnim svetnicam in svetnikom posredovan po elektronski pošti isti dan.

Pobudo državnega svetnika mag. Zlatka Jenka za odložilni veto na zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravniškem državnem izpitu  (ZPDI-D) so državne svetnice in svetniki prejeli po elektronski pošti 27.11.2007.

Pobudo je obravnavala Komisija za  politični sistem. Poročilo komisije, s predlogom za razširitev dnevnega reda seje in predlogom za sprejem zahteve za odložilni veto, so prejeli na klop.

Pobudo so obravnavale interesne skupine.

Poročilo Interesne skupine delojemalcev so prejeli na klop.

Predlog sklepa so prejeli na klop.

Obrazložitev je podal pobudnik za odložilni veto državni svetnik mag Zlatko Jenko.

Stališče Komisija za politični sitem je podal njen predsednik mag. Adolf Zupan.

Obrazložitev je podal predstavnik predlagateljev zakona, Leon Petrevčič, generalni direktor, Ministrstvo za pravosodje.

Razpravljali so mag. Zlatko Jenko, Jože Ilc, Doro Hvalica, prof. dr. Alojz Križman.

Predsednik je zaključil razpravo in predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 60. seji, dne 28. 11. 2007, ob obravnavi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI-D), ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 33. redni seji, dne 22. 11. 2007, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije sprejel

 

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o pravniškem državnem izpitu.

Obrazložitev:

Državni svet na eni strani z zadovoljstvom ugotavlja, da je bilo njegovo mnenje k predlogu zakona delno upoštevano s strani predlagatelja in Državnega zbora (odprava pojma uradne tajnosti, taksativna in jasna navedba organov v 19a. členu, odprava razlikovanja za neposredni pristop k izpitu med kandidati na pravnih delih v pravni osebi in izločenimi kandidati na pravnih delih iz zakonodajnega organa ali državne uprave, jasna navedba o kritju stroškov) po drugi strani pa še vedno meni, da bi se moral predlagatelj konkretneje opredeliti do:

• priznavanja vsebin iz strokovnega izpita iz upravnega postopka in strokovnega izpita za imenovanje v naziv oziroma vsebin, ki jih bodo opravili državljani držav članic EU oz. državljani iz drugih držav, kjer obstaja pravna in dejanska vzajemnost z državo,
• naslova, na podlagi katerega lahko kandidat pristopi k opravljanju sodniškega pripravništva,
• materialnih in osebnih kapacitet, ki jih imajo določene institucije tako zaradi obveznih kot izbirnih oblik izobraževanja,
• skrajšanja celotnega pripravništva za opravljanje pravniškega državnega izpita,
• razloga za opustitev "drugih del, za katere se z zakonom zahteva kot pogoj pravniški državni izpit" izven 32 mesečne dobe,
• urediti dostop do sodnih pisanj in spisov za kandidate, ki bodo opravljali izpit izven pripravništva po ZPDI,
• neupoštevanja dolgoletne študentske oz. volonterske prakse ali začasnega dela pri organih oz. osebah, ki omogočajo neposreden pristop k izpitu,
• (ne)potrebnosti ločevanja med veljavnostjo pravnega predpisa in začetkom njegove uporabe.

 

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik mag. Zlatko Jenko.

Predlagan sklep ni  bil sprejet (33 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 13 jih je glasovalo za, 16 jih je bilo proti in 4 se jih je glasovanja vzdržalo).

 

K 5. točki dnevnega reda :

• Pobuda za sprejem predloga za začetek postopka za spremembo Ustave Republike Slovenije  na področju ureditve Državnega sveta Republike Slovenije v zakonodajnem postopku z osnutkom ustavnega zakona

Pobudo državnega svetnika Janeza Sušnika,  za sprejem predloga za začetek postopka za spremembo Ustave Republike Slovenije, so državne svetnice in svetniki prejeli s sklicem in po elektronski pošti 5.11.2007.

Državni svet Republike Slovenije ja na 59. seji, dne 14. 11. 2007,  sprejel sklep, da naj
Komisija za politični sistem uskladi stališča interesnih skupin glede pobude državnega svetnika Janeza Sušnika za sprejem predloga za začetek postopka za spremembo Ustave Republike Slovenije do naslednje seje Državnega sveta.

Komisija za politični sistem je na svoji seji 20.11.2007, glede na zgoraj navedeni sklep, obravnavala besedilo pobude.

Predsednik državnega sveta Janez Sušnik je umaknil pobudo za sprejem predloga za začetek postopka za spremembo Ustave Republike Slovenije na področju ureditve Državnega sveta  RS in njegove vloge v zakonodajnem postopku z osnutkom ustavnega zakona, ki jo je vložil v obravnavo 5.11.2007 in  je, na podlagi pripomb iz razprave na seji državnega sveta in Komisije za politični sistem,  pripravil novo pobudo, ki so jo prejeli po elektronski pošti 23.11.2007.

Novo pobudo je dne 28.11.2007 obravnavala Komisija za politični sistem. Poročilo komisije so prejeli na klop.

Pobudo so obravnavale interesne skupine.

Poročilo Interesne skupine negospodarskih dejavnosti so prejeli na klop.

Poročilo Interesne skupine delojemalcev so prejeli na klop.

Poročilo Interesne skupine kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev so prejeli na klop.

Predlog sklepa so prejeli na klop.

Obrazložitev je podal pobudnik,  predsednik državnega sveta Janez Sušnik.

Stališče Komisija za politični sistem je podal njen predsednik, mag. Adolf Zupan.

Stališče Interesne skupine delodajalcev je podal njen predsednik, mag. Jožko Čuk.

Stališče Interesne skupine negospodarskih dejavnosti je podal njen predsednik, Anton Peršak.

Pripombo na poročilo Komisije za politični sistem je podal državni svetnik Anton Peršak.

Predsednik Komisije za politični sistem,  mag. Adolf Zupan je predlagal 10 minut odmora, da se sestane komisija in pripravi dopolnjen predlog sklepa za odločanje na seji.

Razpravljali so Anton Kampuš, Doro Hvalica, Drago Bahun, prof. dr. Jože Mencinger, prof. dr. Alojz Križman.

Stališče Komisije za politični sistem je po končani 10 minutni seji komisije je podal njen predsednik mag. Adolf Zupan.

Komisija za politični sistem je vložila amandmaja k predlogu sklepa in sicer:

1. amandma Komisije za politični sistem:

 

"Državni svet Republike Slovenije podpira pobudo Janeza Sušnika za sprejem predloga za začetek postopka za spremembo Ustave Republike Slovenije na področju ureditve Državnega sveta Republike Slovenije in njegove vloge v zakonodajnem postopku z osnutkom ustavnega zakona."

Predlagan amandma je  bil sprejet (32 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 27 jih je glasovalo za, 1 je bil proti in 3 so se glasovanja vzdržali).

* * *

Komisija za politični sistem je vložila amandmaja k predlogu sklepa in sicer:

2. amandma Komisije za politični sistem:

"Pobuda se pošlje Vladi Republike Slovenije."

Predlagan amandma je  bil sprejet (32 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 24 jih je glasovalo za, 6 jih je bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).

* * *

Predsednik je zaključil razpravo in predlagal, da Državni svet, skupaj s sprejetima amandmajema, sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 60. seji, dne 28. 11. 2007, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) obravnaval pobudo državnega svetnika Janeza Sušnika za sprejem predloga za začetek postopka za spremembo Ustave Republike Slovenije na področju ureditve Državnega sveta  RS in njegove vloge v zakonodajnem postopku z osnutkom ustavnega zakona in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji

S K L E P:

Državni svet Republike Slovenije podpira pobudo državnega svetnika Janeza Sušnika za sprejem predloga za začetek postopka za spremembo Ustave Republike Slovenije na področju ureditve Državnega sveta  RS in njegove vloge v zakonodajnem postopku z osnutkom ustavnega zakona.

Obrazložitev:

Predlagana sprememba se nanaša na spremembo ureditve Državnega sveta Republike Slovenije. Ustava je institucijo Državni svet uvrstila v četrto poglavje z naslovom Državna ureditev. Opredelila ga je na drugem mestu, kar je pomembno, saj je ta del rezerviran za zakonodajno vejo oblasti. Državni svet je uvrščen takoj za Državnim zborom, vendar pred ureditvijo Predsednika republike in Vlado. Ustava je opredelila Državni svet kot zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov. Ima iniciativno, svetovalno ter suspenzivno funkcijo. Njegove pristojnosti so urejene v 97. členu Ustave. Državni svet lahko:

• predlaga Državnemu zboru sprejem zakonov,
• daje Državnemu zboru mnenje o vseh zadevah iz njegove pristojnosti,
• zahteva, da Državni zbor pred razglasitvijo kakega zakona o njem še enkrat odloča,
• zahteva razpis referenduma iz drugega odstavka 90. člena Ustave,
• zahteva preiskavo o zadevah javnega pomena iz 93. člena Ustave.

Na zahtevo Državnega zbora mora državni svet izreči mnenje o posamezni zadevi. Suspenzivni veto Državnega sveta Državnega sveta je urejen v tretji alineji 97. člena Ustave in v drugem odstavku 91. člena, kjer je določeno, da lahko Državni svet v sedmih dneh od sprejetja zakona in še pred njegovo razglasitvijo zahteva, da Državni zbor o njem še enkrat odloča. Pri ponovnem odločanju mora za sprejem zakona glasovati večina vseh poslancev, razen če ustava za sprejem obravnavanega zakona predvideva večje število glasov. Ponovna odločitev Državnega zbora je dokončna.

Z vidika državnih funkcij, ki jih opravljajo državni organi, ni mogoče uvrstiti Državnega sveta niti kot nosilca zakonodajne niti izvršilne in seveda tudi ne sodne funkcije. Njegove pristojnosti pa vendarle kažejo, da gre za organ, ki deluje v okviru zakonodajne funkcije, saj lahko predlaga zakone, daje veto na zakone itd.

Ustava ima manj določb o Državnem svetu v primerjavi z ureditvijo drugih temeljnih ustavnih organov. Tako je Državnemu zboru posvečeno kar 16 členov, Državnemu svetu pa le šest členov, ki urejajo predvsem sestavo, pristojnosti in del organizacije Državnega sveta. Ustava ni uredila nekaterih vprašanj, ki so pomembna za organizacijo in delovanje Državnega sveta. Namesto tega je Ustava določila, da organizacijo Državnega sveta uredi poseben zakon. Zakon o državnem svetu je tako uredil vprašanja, ki bi sodila bolj v Ustavo kot v zakon. Državni svet je bil v svoji končni obliki vključen v Ustavo šele tik pred njenim sprejemom, tako da ni bilo mogoče urediti vseh vprašanj, ki bi sicer sodila v Ustavo. Na koncu je prišlo do ureditve, ki se je ponovno naslonila na idejo o ustanovitvi posebnega Državnega sveta, vendar pa je v mnogo večji meri kot prvotna zamisel upoštevala tudi zahteve po regionalnem zastopstvu. Sedanja ureditev je tako plod političnega kompromisa, ki je na nek način združil idejo o Državnem svetu in posebnem političnem drugem domu kot zastopniku regionalnih interesov.

Slovenski Državni svet nedvomno spada med šibkejše zgornje domove, ki sodeluje v zakonodajnem postopku, vendar odločilno ne more vplivati na končen sprejem zakona. Državni svet ima kot že navedeno različne pristojnosti, ki jih redno uporablja, še posebej mnenja, ki jih pripravljajo Državni svet in njegove komisije in jih posredujejo Državnemu zboru. V ta mnenja Državni svet ponavadi uvrsti tudi amandmaje, ki jih sicer nima pristojnosti vlagati. Vendar Državni zbor in njegova delovna telesa amandmaje ne morejo obravnavati kot amandmaje Državnega sveta, ampak se jih lahko obravnava samo, če jih prevzame delovno telo Državnega zbora ali posamezen poslanec. Državnemu zboru in njegovim delovnim telesom dejansko ni potrebno upoštevati mnenj Državnega sveta, niti se na njih odzvati, zato ni mogoče enostavno ugotoviti, kakšen je njegov prispevek h kvaliteti sprejete zakonodaje. Podobno velja tudi za druge pristojnosti Državnega sveta. Potem ko Državni svet vloži suspenzivni veto lahko Državni zbor pri ponovnem odločanju veto preglasi z absolutno večino in zakon ponovno potrdi. To se zgodi v večini primerov. Državni zbor veto pogosto preglasi, saj mu ni težko doseči absolutne večine. Vladajoča koalicija po pravilu obvladuje takšno večino v Državnem zboru, zato bi bilo za učinkovito funkcijo veta Državnega sveta potrebno določiti zahtevnejšo večino. Ta bi pomenila, da bi bilo po vetu Državnega sveta potrebno doseči širše politično soglasje za sprejem zakona v Državnem zboru. Ob tem bi močnejši položaj pridobila tudi opozicija v Državnem zboru, ki jo ponavadi vladajoča koalicija preglasi. Doprinos h kvalitetnejši zakonodaji in zmanjšanju števila vetov bi predstavljal tudi spremenjen postopek ponovnega odločanja.

Državni svet je bil v Ustavo vnesen kot politični kompromis, ureditev je dobra, vendar bi jo bilo potrebno izboljšati. Pojavlja se vrsta odprtih vprašanj, ki so vezana na položaj Državnega sveta, volitve v Državni svet, njegove pristojnosti, njegovo vlogo v zadevah Evropske unije, položaj predsednika Državnega sveta ipd.

Ustava namreč sploh ne določa, da je slovensko predstavniško telo dvodomno. Ne obstaja določbe, ki bi urejala, da je Državni svet drugi dom, ali del slovenskega parlamenta. Vendar Ustava na drugi strani tudi ne določa, da je predstavniško telo enodomno, ampak le opredeljuje Državni zbor in takoj v nadaljevanju Državni svet kot samostojna ustavna organa.

Državni svet nima nikakršne vloge v ustavnorevizijskem postopku niti takrat, ko bi se sprememba Ustave nanašala na področja, ki so zastopana v Državnem svetu. Lahko le oblikuje in pošlje Državnemu zboru mnenje o predlaganih ustavnih spremembah, vendar v okviru te pristojnosti bistveno ne more vplivati na samo spremembo Ustave. Končna odločitev je v rokah Državnega zbora.

Ustava določa kratek rok za vložitev veta. V primerjavi z drugimi domovi parlamentov evropskih držav je sedemdnevni rok slovenskega Državnega sveta za obravnavo predloga zakona najkrajši rok. Posebnost slovenske Ustave je, da je pristojnost veta s časovno omejitvijo navedena v členu, ki govori o razglasitvi zakonov. Ustava v prvem odstavku 91. člena določa osemdnevni rok Predsednika republike za razglasitev zakona, v drugem odstavku pa pristojnost veta, ki ga v sedmih dneh lahko vloži Državni svet. Državnemu svetu je torej na voljo najkrajši možni rok za vložitev veta znotraj roka za razglasitev zakona.

Državni zbor po odložilnem vetu razpravlja in ponovno glasuje o zakonu kot celoti, ne more pa ga spreminjati v posameznih delih. Prav tako ne more vrniti zakona v prvo ali drugo obravnavo. Državni svet ima na voljo, da zakon v celoti sprejme ali pa nanj vloži veto in ga tako zavrne v celoti. Vendar Državni svet običajno ne nasprotuje celotnemu zakonu, ampak le posameznim rešitvam v njem. Državni zbor lahko pri ponovnem odločanju zakon sprejme ali ne sprejme, ne more pa zakona spremeniti v skladu s predlogi Državnega sveta. Zato so poslanci pogosto pred dvema slabima izbirama: sprejeti zakon, ki vsebuje očitno slabost, ali pa zaradi posamezne neustrezne rešitve zavrniti celotni zakon. Če zakona pri ponovnem glasovanju Državni zbor ne sprejme, to pomeni, da je zakonodajni postopek končan. Manevrski prostor Državnega zbora v postopku ponovnega odločanja o zakonu je torej zelo omejen.

Državni svet ima manjšo vlogo od Državnega zbora tudi pri obravnavi zadev Evropske unije in lahko le spremlja delo Vlade in Državnega zbora ter pošilja svoja mnenja. Enakopravna vloga z Državnim zborom bi bila primerna, saj vloga drugega doma na tem področju ni nasprotovanje prvemu domu in popravljanje odločitev prvega doma, kot je to značilno za zakonodajni postopek v državi članici. Oba domova sta ponavadi enakopravna na področju zadev Evropske unije oziroma ima drugi dom v primerjavi s prvim celo večjo vlogo na področju teh zadev, ker se lahko osredotoči na obravnavo le določenih, za državo ključnih predlogov dokumentov Evropske unije.

Podobno kot na področju evropskih zadev Državni svet tudi na ostalih področjih nima možnosti nadzora dela Vlade. Ustava ne določa niti možnosti, da Državni svet postavlja Vladi pisnih in ustnih vprašanj, ali da oblikuje preiskovalne komisije. Gre za pristojnosti, ki jih imajo primerljivi drugi domovi po svetu. Drugi domovi večinoma nimajo možnosti volitev predsednika vlade ter obravnavanja institutov odgovornost vlade, imajo pa pristojnosti vlaganja pisnih in ustnih vprašanj in oblikovanja preiskovalnih komisij. Po veljavni ustavni ureditvi lahko Državni svet le zahteval od Državnega zbora, da je izvedel parlamentarno preiskavo.

Predlagana ureditev vse navedene pomanjkljivosti Ustave odpravlja. Predlaga se nov 79.a člen, dopolnitev 88., 89. in 169. člena ter sprememba 3.a, 91., 96., 97. in 98, 104., 168. in 171. člena Ustave.

Nov 79.a člen ureja, da v Sloveniji obstaja Parlament, ki je sestavljen iz Državnega zbora in Državnega sveta. Ta novi člen določa tudi skupna zasedanja obeh domov, kar je normalno tudi za dvodomne parlamente v sistemu nepopolne, nesimetrične dvodomnosti. Te so namenjene ceremonialnim aktivnostim. Ustava določa, da se oba domova skličeta na skupno zasedanje v primeru prisege Predsednika republike, zato je potrebno spremeniti tudi 104. člen Ustave, saj bi v skladu z novo ureditvijo Predsednik republike zaprisegel pred Parlamentom in ne več samo pred Državnim zborom. Tretji odstavek bi določal, da lahko parlament ustanovi skupna delovna telesa obeh domov. Parlament bi lahko oblikoval več skupnih delovnih teles obeh domov Parlamenta na področju obravnave posamezne zakonodaje, na področju oblikovanja preiskovalnih komisij ali na področju administracije (npr. za urejanje skupnih služb).

Državni svet bo s spremembo 168., 169. in 171. člena Ustave pridobil pristojnost v postopku spreminjanja Ustave, tako da bo lahko spremembo predlagal in nanjo dajal soglasje. Za druge domove evropskih parlamentov značilno, da imajo pristojnost soodločati vsaj o spremembi nekaterih delov Ustave, če že ne pri spreminjanju Ustave kot celote. Enake pristojnosti kot prvi dom v ustavnorevizijskem postopku ima večina drugih domov evropskih parlamentov. Obvezno soglasje Državnega sveta na spremembo Ustave je določena tudi v novi tretji alineji 97. člena Ustave.

V dopolnitvi 88. člena Ustave bi Državni svet dobil možnost dati prvi komentar na predlog zakona, ki ga je sprejela Vlada. Prvi komentar bi moral sprejeti v roku treh tednov. Ta rok se v skladu z zakonom v nujnih primerih skrajša na manj kot tri tedne, kar je pomembno, če gre za sprejem zakonodaje, ki je nujna. S tem dobi Državni svet možnost, da vpliva na predlog zakona še preden je le-ta vložen v zakonodajni postopek.

V 89. členu Ustave se predvideva nova ureditev zakonodajnega postopka potem, ko Državni zbor sprejme zakon. Prav zaradi tega se tudi spreminja tretja alinea 97. člena Ustave in črta drugi odstavek 91. člena Ustave, saj Državni svet v skladu s predlagano ureditvijo ne bi imel več okorelega suspenzivnega veta, ki ga je moral sprejeti v roku sedmih dni. Državni svet bi lahko potrdil zakon, ga zavrnil ali predlagal njegove spremembe. To pomeni, da bi lahko vložil suspenzivni veto na celoten zakon, ali pa predlagal spremembo dela zakona ali posamezne določbe. Pri ponovnem odločanju bi lahko Državni zbor zakon spremenil. Za ponovni sprejem zakona velja enaka določba kot doslej, da mora glasovati večina vseh poslancev, razen če Ustava za sprejem obravnavanega zakona predvideva večje število glasov. Ponovna odločitev Državnega zbora je dokončna.

Drugačen postopek se predvideva za zakone, za katere je potrebno obvezno soglasje Državnega sveta. V takšnem primeru se rok treh tednov ne uporablja, saj tudi potek treh tednov ne pomeni, da Državni svet soglaša z zakonom. V primeru nesoglasja med obema domovoma lahko Državni zbor, Državni svet ali Vlada skliče posredovalno komisijo, ki je sestavljena iz enakega števila članov Državnega zbora in Državnega sveta. Gre za spravni postopek, ki omogoča razrešitev nesoglasij med obema domovoma in sprejem usklajene rešitve.

Državni svet ima v skladu z novo tretjo alinejo 97. člena Ustave absolutni veto na spremembo Ustave, stališča iz 3.a člena in zakone, ki zadevajo položaj, ureditev in financiranje pokrajin. To so tisti zakoni, ki vplivajo na pokrajinske finance, območja pokrajin, status pokrajin ipd. Pri vseh ostalih zadevah ima Državni svet suspenzivni veto, ki ga Državni zbor lahko preglasi z absolutno večino v Državnem zboru.

V peti alineji 97. člena Ustave se omogoča, da lahko Državni svet ne samo zahteva Državnemu zboru, da odredi parlamentarno preiskavo, ampak lahko tudi sam odredi parlamentarno preiskavo in tako oblikuje parlamentarno komisijo. V tem členu se predlaga tudi nova šesta alineja, ki določa, da lahko Državni svet postavlja Vladi ustna ali pisna vprašanja. Na ta način bi Državni svet pridobil šibke nadzorne pristojnosti v razmerju do Vlade, kar je značilno tudi za primerljive druge domove po svetu.

Nadzorna pristojnost v razmerju do Vlade je določena tudi v spremembi 3.a člena Ustave. ta določa, da se v postopek obravnave aktov in dokumentov Evropske unije poleg Državnega zbora vključi tudi Državni svet. Novi 79.a člen namreč določa, da Parlament predstavljata oba domova, torej tako Državni zbor kot tudi Državni svet. Vlada bi morala torej obveščati ne samo Državni zbor, ampak tudi Državni svet. Državni svet pa bi lahko skupaj z Državnim zborom sprejemal stališča, ki so zavezujoča za Vlado. Novost je tudi skupno delovno telo, ki se naj bi delovalo na tem področju in omogočalo lažje usklajevanje dela obeh domov na tem področju.

Primerjalnopravna ureditev

Avstrija

Predstavniško telo Avstrije je sestavljeno iz Nacionalnega sveta (Nationalrat) in Zveznega sveta (Bundesrat). Prvi dom je predstavnik celotnega ljudstva, Zvezni svet pa predstavlja avstrijske dežele na zvezni ravni, saj je Avstrija zvezna država. Medtem ko je Nacionalni svet predstavnik celotnega ljudstva, predstavlja Zvezni svet avstrijske dežele na zvezni ravni.

V Zveznem svetu imajo svoje predstavnike deželna zakonodajna telesa, vendar ni potrebno, da bi bili člani hkrati tudi člani deželnih zakonodajnih teles. Pomembno je le, da se kandidati deželnemu zboru zdijo primerni za izvolitev v Zvezni svet. Avstrijska ureditev ne določa dvojnega mandata, hkrati pa ga tudi ne preprečuje. Člani Zveznega sveta uživajo svobodni (reprezentativni) mandat, kar pomeni, da jih tekom njihovega mandata deželni sveti ne morejo odpoklicati.

Število članov Zveznega sveta ne določa Zvezna ustava, prav tako ni določeno v nobenem zveznem pravnem aktu. Število mest, ki je posameznim deželam na voljo v Zveznem svetu, določi v skladu s tretjim odstavkom 34. člena Ustave zvezni predsednik po popisu prebivalstva (na deset let). Zadnji popis prebivalstva je bil zaključen v maja leta 2001. Dežela z največjim številom prebivalcev ima pravico do dvanajstih članov v Zveznem svetu, vsaka druga dežela pa delegira v Zvezni svet tisto število članov, ki ustreza razmerju števila njenih prebivalcev do prebivalcev dežele z največjim številom državljanov. Pri tem ima vsaka  dežela pravico do vsaj treh zastopnikov v Zveznem svetu. Zaradi tega Bundesrat nima trajno določenega števila članov. Na podlagi rezultatov ljudskega štetja iz leta 2001 Zvezni svet šteje 62 članov, pred tem pa je v skladu s popisom prebivalstva iz leta 1991 Zvezni svet štel dva člana več, 64 članov.

Člani Zveznega sveta so izvoljeni na posrednih volitvah prek deželnih zakonodajnih teles (delegirajo jih deželni zbori). Volitve potekajo v skladu z načeli proporcionalnega sistema in temeljijo na zadnjih volitvah v deželne zbore. To pomeni, da ima vsaka politična stranka v deželnem zboru pravico do števila članov v Zveznem svetu v skladu z njenim volilnim rezultatom na zadnjih volitvah v deželni zbor. Edina izjema navedenemu načelu je, da mora pripadati vsaj en sedež v Zveznem svetu stranki, ki je dosegla drugi najvišji volilni rezultat na zadnjih volitvah v deželni zbor (v primeru neodločenega rezultata večih strank se odločitev sprejme na podlagi žreba). Deželni zbor izvoli prav tako tudi nadomestnega člana, ki pride v poštev v primeru nezmožnosti nadaljevanja izvrševanja mandata njihovega člana v Zveznem svetu.

Volitve v Zvezni svet so parcialne (in niso razpisane enotno za vse člane zveznega sveta naenkrat). Člani pridobijo mandat v Zveznem svetu po načelu delne prenove, to pomeni po vsakih deželnozborskih volitvah. Dejansko izberejo kandidate za Zvezni svet politične stranke v deželnem zboru. Ker pa ni predvolilnega boja in ker postopek ni preveč razviden, so stranke pri delegiranju in odpoklicu zveznih svetnikov bolj >avtonomne< in imajo večji vpliv kot na primer pri volitvah v Nacionalni svet. Volitve v Zvezni svet so le v temeljih urejene z Zvezno ustavo, sicer pa jih urejajo dežele. Ustava tako v 95. členu določa, da pogoji za pridobitev volilne pravice pri volitvah v Zvezni svet, ki jih določijo dežele, ne smejo biti strožji od pogojev, ki so določeni za volilno pravico pri volitvah v Nacionalni svet (26. člen Ustave). Torej so ti pogojih lahko manj strogi kot pri volitvah v Nacionalni svet.

Mandat članov Zveznega sveta je vezan na mandat deželnih zakonodajnih teles, ki člane Zveznega sveta izvolijo (posredne volitve). Čas mandata se giblje med petimi in šestimi leti; odvisno od ureditve mandatne dobe zakonodajnega telesa dežele, ki jo predstavljajo. Večinoma je mandatna doba pet let, le v Zgornji Avstriji traja šest let. Zvezni svet se v skladu s prvim odstavkom 35. člena Ustave delno prenavlja, saj so volitve vanj parcialne in se izvedejo po volitvah v posamezna deželna zakonodajna telesa.

Možnost razpustitve Zveznega sveta ni določena v Zvezni ustavi Avstrije. S tem je zagotovljena večja stabilnost Zveznega sveta nasproti Nacionalnemu svetu, ki je v skladu z 29. členom avstrijske Ustave lahko razpuščen. Slednje lahko zahteva Zvezni predsednik ali Nacionalni svet sam. Zvezni svet torej predstavlja stabilni ustavni organ v zakonodajni oblasti, saj njegovi člani opravljajo funkcijo zveznega svetnika, dokler deželno predstavniško telo ne opravi novih volitev v Zvezni svet. Predčasno pa je lahko razpuščeno deželno zakonodajno telo, kar nedvomno vpliva tudi na mandate članov Zveznega sveta, ki predstavljajo to deželo. Z razpustitvijo deželnega zbora namreč preneha tudi mandat njenih članov v Zveznem svetu.

V prvem odstavku 41. člena avstrijske Zvezne ustave je določeno, da zakonodajna iniciativa (Gesetzevorschläge) poleg članom Nacionalnega sveta in zvezni vladi pripada tudi Zveznemu svetu in eni tretjini članov Nacionalnega sveta. Takšne zakonodajne predloge pošlje predsednik Zveznega sveta predsedniku Nacionalnega sveta.

Zvezni svet nima možnosti začeti zakonodajni postopek. V 41. členu Ustave je namreč navedeno, Nacionalni svet prejema zakonske predloge kot predloge svojih članov, Zveznega sveta ali tretjine članov Zveznega sveta in predloge Zvezne vlade. Zvezni svet v nasprotju z Nacionalnim svetom ne more vlagati amandmajev na zakon.

Navadno se zakonodajni postopek začne s prvim branjem predloga zakona v Nacionalnem svetu. Na tej stopnji je razprava o zakonu omejena na splošna načela zakona. Največkrat se zakoni pošljejo takoj v proučevanje ustreznim odborom, brez opravljenega prvega branja. Odbori proučijo zakon, glasujejo o njegovi vsebini in določijo poročevalca, ki obnovi potek razprave odbora na zasedanju Nacionalnega sveta, kjer poteka drugo branje predloga zakona. V tem delu lahko pride do vlaganja dopolnil k predlogu zakona. Glasovanje o predlogu zakona poteka na podlagi vstajanja članov, omogočeno pa je tudi elektronsko glasovanje. Navzoči člani zbornice se glasovanja ne smejo vzdržati. Pod določenimi pogoji se lahko uporabijo tudi drugi glasovalni postopki - poimensko in tajno glasovanje. Zakonodajni postopek preide na tretje branje, ko je predlog zakona izglasovan v drugem branju. V tem zadnjem delu zakonodajnega postopka v Nacionalnem svetu se glasuje o zakonu kot celoti. Ko zakon dobi podporo v Nacionalnem svetu se zakonodajni postopek preseli v obravnavo Zveznemu svetu.

Razprava v Zveznem svetu je precej podobna razpravi v Nacionalnem svetu. Zakon, ki je bil najprej sprejet v Nacionalnem svetu, je najprej preučen v ustreznem odboru. Poročevalec odbora nato prenese poročilo v svet in ta ima osem tednov časa, da se odloči, ali bo vložil veto na zakon ali ne. Nacionalni svet lahko ob prisotnosti najmanj polovice članov preglasi veto Zveznega sveta. Kolikor sklep Nacionalnega sveta o sprejetju zakona zadeva poslovnik Nacionalnega sveta, razpustitev Nacionalnega sveta, zakon o zveznih financah, razpolaganje z zveznim premoženjem, prevzem ali spremembo zveznega poroštva oziroma zveznega denarnega dolga ali potrditev zveznega zaključnega računa, Zvezni svet nima pravice sodelovanja. To pomeni, da na omenjene sklepe Nacionalnega sveta, Zvezni svet ne sme vložiti veta. Zvezni svet ima pri omenjenih postopkih le možnost proučevanja stanja. Nasprotno pa je potrebno soglasje Zveznega sveta pri sprejemanju ali spreminjanju ustavnih zakonov oziroma ustavnih določbah, ki vplivajo na položaj dežel v državi ali vplivajo na ustavni položaj Zveznega sveta. Na finančno zakonodajo Zvezni svet ne sme vlagati veta. Navedene zadeve so v izključni pristojnosti Nacionalnega sveta.

Pri sprejemanju ali spreminjanju ustavnih zakonov oziroma zakonih, ki vplivajo na položaj dežel v državi ali vplivajo na ustavni položaj Zveznega sveta je potrebno soglasje Zveznega sveta. Potrebna je navzočnost polovice in odločitev dveh tretjin članov Zveznega sveta. Sicer sprejema ustavne zakone samo Nacionalni svet. Popolno revizijo Ustave morajo potrditi državljani na referendumu. Referendum za delno revizijo pa lahko zahteva samo ena tretjina članov Nacionalnega sveta ali ena tretjina Zveznega sveta. Avstrijski Zvezni svet torej nima možnosti sodelovanja pri vseh spremembah Ustave, ampak samo pri tistih, ki zadevajo Zvezni svet ali pa dežele, ki jih Zvezni svet predstavlja. Avstrijski Zvezni svet je torej eden izmed redkih drugih domov, ki nima enakopravnih pristojnosti s prvim domom pri spreminjanju Ustave. Lahko le zahteva razpis referenduma pri spremembi Ustave, za kar je potrebna tretjina Zveznega sveta.

Nacionalni in Zvezni svet skupaj zasedata v Zvezni skupščini v primeru zaprisege Zveznega predsednika (38. člen), za odločanje o zahtevi za izvedbo referenduma za njegovo odstavitev (60. člen), za odločanje o soglasju k uradnemu pregonu Zveznega predsednika, za odločanje o obtožbi predsednika zaradi kršitve Ustave (142. člen) in v primeru sprejetja resolucije o napovedi vojne (38. člen). Zvezno skupščino ponavadi skliče Zvezni predsednik. Predsedovanje Zvezni skupščini si izmenjujeta predsednik Nacionalnega in predsednik Zveznega sveta, medtem ko na prvem sklicu skupščine vedno predseduje predsednik Nacionalnega sveta. Za pravila delovanja skupščine se smiselno uporablja poslovnik Nacionalnega sveta. Resolucije skupščine overi njen predsednik, ratificira pa jih zvezni ministrski predsednik; slednji resolucijo o napovedi vojne tudi uradno objavi.

Zvezni svet postavlja vprašanja Vladi na začetku vsakega zasedanja, ki lahko pripelje celo do interpelacije Vlade. Vsako dodatno vprašanje se mora nanašati na osnovno vprašanje. Vprašanja lahko da Zvezni svet tudi pisno. Zvezni svet izvaja nadzor dela Vlade, vendar nima možnosti vzpostaviti kakršnihkoli sankcij: Vlada ne odgovarja drugemu domu, ampak samo prvemu domu. Člani Vlade imajo pravico, da se udeležujejo razprav v Zveznem svetu kot tudi razprav v odborih. Zvezni svet lahko končno poda tudi iniciativo za predlog resolucije - ti predstavljajo izraz politične volje zbornice in nimajo izvršilnega pomena (imajo vlogo ukora).

Zvezni svet predlaga tri od 12 članov in enega izmed šestih nadomestnih članov Ustavnega sodišča. Imenuje jih Zvezni predsednik. Poleg tega lahko tretjina članov Zveznega sveta (enako tudi tretjina članov nacionalnega sveta) poda predlog Ustavnemu sodišču, da odloča o protiustavnosti zveznih zakonov. Zvezni svet predlaga tri od 12 članov in enega izmed šestih nadomestnih članov Ustavnega sodišča. Imenuje jih Zvezni predsednik.

Soglasje Zveznega sveta je potrebno za razpustitev deželnega parlamenta, ki jo opravi Zvezni predsednik na zahtevo Zvezne vlade. Doseže se lahko z dvotretjinsko večino. V šestem odstavku 15. člena pa je določeno, da mora dati Zvezni svet soglasje k roku, krajšemu od šestih mesecev oziroma daljšemu od enega leta, s katerim zvezni zakon določi čas za izdajo izvedbenih zakonov.

Zvezni svet se ne sestaja na zasedanjih in v zakonodajnih obdobjih, ampak deluje brez prekinitve. Zvezni svet ima manj sej kot Nacionalni svet. Na zahtevo kvalificirane manjšine članov Sveta oziroma na zahtevo Zvezne vlade je predsednik dolžan sklicati zasedanje. Vsako zasedanje se začne z uro vprašanj (Question Time). Zvezni ustavni zakon določa, da v kolikor v ustavnem zakonu ali poslovniku Zveznega sveta ni drugače določeno, sprejema Zvezni svet sklepe v prisotnosti najmanj ene tretjine njegovih članov in z nadpolovično večino oddanih glasov.

Francija

Francoski parlament (Parlement) je sestavljen iz dveh zbornic: Narodne skupščine (Assemblee nationale) in Senata (Senate). Senat je stopil na mesto prejšnjega sveta republike, vendar z dosti obsežnejšimi pristojnostmi, ki mu dajejo v zakonodaji skoraj enakopraven položaj z Narodno skupščino. Vendar so pravice zbornic zelo utesnjene, ker je parlament docela izgubil svoj prejšnji odločilni politični pomen, saj so mu komaj še ostale z Ustavo zelo omejene možnosti za zaviranje vladnih ukrepov v točno določenih primerih po komplicirani proceduri, tako da je resnično vodstvo zunanje in notranje državne politike docela prešlo v roke Predsednika republike in od njega odvisne Vlade. Slednja je teoretično odgovorna Narodni skupščini, vendar je v praksi odgovorna Predsedniku republike, ki določa politiko države.

Francoska Ustava iz leta 1958 je ena krajših ustav na svetu. Obsega manj kot 100 členov. Osrednji členi, ki urejujejo Senat se nahajajo v četrtem in petem poglavju, ki urejuje parlament (Le Parlement) in odnose med Parlamentom in Vlado (Des rapports entre le Gouvernement et le Parlement). Pristojnosti namenjene Senatu pa se nahajajo skozi celotno Ustavo, saj gre za enega močnejših drugih domov v svetovnem merilu. Francoski Senat ima pristojnosti v določbah, kjer je senat naveden neposredno. Na Senat se poleg določb, ki vsebujejo besedo Senat (Sénat), nanašajo tudi tiste določbe, kjer je uporabljen drugačen izraz npr. Parlement, Congres. Osrednja določba o dvodomnosti francoskega Senata je 24. člen, ki navaja, da je parlament sestavljen iz Narodne skupščine in Senata. Že sama kratka ustava nakazuje na dejstvo, da so številne pristojnosti in značilnosti francoskega Senata urejene v aktih, ki so hierarhično nižji od Ustave.

Francoski Senat ima vlogo predstavništva teritorialnih enot republike, saj predstavlja francoske regije, departmaje in občine. Senat je varuh interesov lokalnih avtonomij, kar se kaže v njegovi zakonodajni in nadzorni vlogi. Po večletni tradiciji je Senat prevzel vlogo doma lokalnih oblasti. Senat je bil zasnovan kot predstavništvo teritorialnih skupnosti republike (iz departmajev in občin) tudi že v tretji in četrti republiki.

Da je Senat predstavlja francoske teritorije je razvidno tudi iz članstva v Senatu. Senator ni izvoljen predstavnik lokalnih skupnosti, ampak je izbran s strani izvoljenih predstavnikov lokalnih skupnosti. Številni člani Senata so izvoljeni predstavniki lokalnih skupnosti in tam opravljajo svoje funkcije. Slednje je npr. v letu 1993 veljalo kar za devet desetin članov Senata. V senatu je bilo 171 županov, 66 občinskih svetnikov, 34 predsednikov občinskih svetov, 124 departmajskih svetnikov in 32 regionalnih svetnikov.

Prav zaradi vloge Senata je francoski parlamentarni sistem uspešen. Senat nima enakih pristojnosti kot Narodna skupščina, ampak je v primerjavi z njo rahlo šibkejši. To je tudi razumljivo, saj ni neposredno voljen kot Narodna skupščina, ampak posredno voljen. Vendar pa ta način izvolitve daje Senatu zadostno demokratično podlago, da lahko neenakopravno sodeluje v zakonodajnem postopku s prvim domom in nadzoruje delo Vlade. Poleg tega je francoski Senat nastal leta 1875, ko je bila Francija močno centralizirana država, tako da je francoski Senat postal ena izmed pomembnih ustavnih institucij, ki je jačala moč regionalnih oblasti.

Senat je institucija so številnimi uglednimi in zaslužnimi člani. Veliko senatorjev je namreč že pred izvolitvijo v Senat opravljalo pomembne politične funkcije v državi. Tako so v senatu nekateri bivši člani narodne skupščine, bivši ministri, predsedniki vlad ipd. Senat je glede na svoj status in pomen postal institucija, v kateri številni funkcionarji zaključijo svojo politično kariero.

Poleg tega je za Senat značilno, da ima številne konzervativne elemente, ki niso značilni za Narodno skupščino. To so npr. volitve, ki na eni strani favorizirajo ruralne predele Francije pred urbanimi in na drugi strani uvajajo posredne volitve z dolgo devetletno mandatno dobo, ki je bila z zadnjimi spremembami spremenjena v šestletno mandatno dobo. Konzervativni element je tudi starostni pogoj pri pasivni volilni pravici, saj lahko na volitvah v Senat kandidira le oseba, ki je stara najmanj 35 let. Povprečna starost senatorjev je tako za deset let višja od povprečne starosti članov Narodne skupščine in znaša 61 let.

Senat ima 321 članov, od tega jih 309 predstavlja lokalne oblasti, 12 pa francoske izseljence. Izmed 309 predstavnikov lokalnih oblasti, jih 304 predstavlja metropolitanske (296 članov) in prekomorske (8 članov) francoske departmaje, trije člani predstavljajo prekomorska ozemlja (npr. Nova Kaledonija, Francoska Polinezija), po enega predstavnika imata Mayotte in Saint-Pierre-et-Miquelon, lokalni avtonomiji s posebnim statusom. Teh ducat članov torej predstavlja dva milijona francoskih državljanov, ki živijo v tujini. V Franciji poteka tudi reforma volilnega sistema v francoski senat, saj prebivalci Francije zaradi zastarelosti sistema, spremembe demografskih gibanj, niso enakopravno zastopani v Senatu (več predstavnikov imajo pokrajinska področja Francije, manj pa velika mesta). Ustavno sodišče, ki se ukvarja s to reformo je predlagal ustrezno povečanje števila članov Senata od 321 članov do 346 članov v letu 2010, kar je parlament tudi uredil z zakonom. To povečanje bo potekalo postopoma, z reformo v juliju 2003 je bilo odločeno, da se število senatorjev z volitvami v letu 2004 poveča na 331 ter z volitvami v letu 2007 na 341. V letu 2010, ko bo imel Senat 346 članov, bo največja sprememba v številu predstavnikov francoskih departmajev, saj se bo njihovo število povečalo na 326 (317 predstavnikov metropolitanskih in devet predstavnikov prekomorskih departmajev). Prekomorska ozemlja bodo imela pet članov Senata, od tega Nova Kaledonija dva člana, Francoska Polinezija pa tri člane. Dodatnega člana bo pridobila tudi Mayotte, Saint- Pierre-et-Miquelon pa bo ostala pri enem senatorju, prav tako bodo tudi francoski izseljenci ohranili 12 članov Senata.

Senat je voljen na posreden način. Način izvolitve določajo posebni organski zakoni. Ustava je glede določitve načina izvolitve zelo skopa. V 24. členu določa, da je Senat posredno voljen, da zagotavlja predstavništvo teritorialnih enot Francije in da imajo v njem mesto tudi francoski državljani, živeči zunaj Francije.

Francoski Senat je bil ustanovljen leta 1795 kot odgovor na pomanjkljivosti enodomnega parlamenta. Od tega leta dalje je bila dvodomnost vseskozi navzoča v francoski ustavni ureditvi z izjemo kratkega obdobja v drugi francoski republiki (od leta 1848 do leta 1851), ki se je neslavno zaključila. Francija je imela od leta 1789 štirinajst ustav. V teh ustavah so obstajale različne parlamentarne ureditve z različnimi ureditvami dvodomnosti in volitev v oba domova predstavniškega telesa. Končno se je leta 1875 uvedel sistem posrednih volitev v francoski Senat, tako da je na ta način Senat postal predstavnik lokalnih oblasti. Le z volitvami je lahko senat konkuriral neposredno voljeni Nacionalni skupščini. Če bi bil imenovan, tega ne bi zmogel.

Pasivna volilna pravica v Senatu je znašala 35 let, z reformo v juliju 2003 pa se je le-ta znižala na 30 let. Poleg tega morajo imeti kandidati za senatorje francosko državljanstvo in izpolnjeno vojaško obveznost. Tudi elektorji v volilnih kolegijih za volitve v Senat morajo na drugi strani tudi izpolnjevati določene pogoje: starost 23 let, francosko državljanstvo in imenovanje oziroma izvolitev v volilni kolegij.

Senat je voljen posredno. Volitve se opravljajo v vsakem departmaju posebej. Število senatorjev je odvisno od števila prebivalcev departmaja, vendar ima vsak departma najmanj enega senatorja in največ dvanajst (departma z največ prebivalci). Svetnike volijo volilni kolegiji, ki skupno štejejo okoli 145000 oseb. Kolegij je sestavljen iz poslancev prvega doma, ki so bili izvoljeni v posameznem departmaju, članov departmajskih (regionalnih in generalnih) svetov in delegatov občinskih svetov. Delegati občine se določajo po posebnem sistemu. V tem primeru so Francija in ozemlja, v katerih se volijo francoski senatorji, razdeljeni na 108 volilnih okrožij. Število elektorjev v vsakem okrožju je odvisno od števila prebivalcev občine. Občine z manj kot 9.000 prebivalci imajo v departmajskem volilnem kolegiju od enega do 15 odposlancev, občine od 9.000 do 30.000 pošljejo v volilni kolegij celoten občinski svet. Največje občine, ki imajo več kot 30.000 prebivalcev, pa volijo še dodatnega elektorja na vsakih nadaljnjih 1.000 prebivalcev. Delegati občinskih svetov predstavljajo skoraj celotno elektorsko telo, skoraj 96 odstotkov volilnega kolegija.

Vsak departma ima od enega do dvanajst senatorjev, ki jih voli volilni kolegij. Vendar se število senatorjev, ki jih ima posamezen departma ni spremenilo že od leta 1976, ko je Senat ukinil neposredno vezanost števila senatorjev na število prebivalcev departmaja. Glede na to, da se je število prebivalstva v posameznih departmajih zelo spremenilo, predvsem zmanjšalo na deželi in povečalo v mestih, je ruralna Francija veliko bolje zastopana v Senatu kot pa urbani del. Na deželi predstavlja elektor volilnega kolegija v povprečju 333 prebivalcev, v Parizu pa v povprečju 950 prebivalcev. Potrebna je torej reforma Senata, ki bo omenjena nesorazmerja odpravila. V 38-ih departmajih delegati iz občin, ki imajo manj kot 2.000 prebivalcev, predstavljajo večino. Poleg tega te občine skupaj predstavljajo manj kot polovico vsega prebivalstva departmaja. V ta namen je francosko Ustavno sodišče (Conseil Constitutionnel; Ustavni svet) odločilo, da naj elektor predstavlja 300 prebivalcev, kar nedvomno kaže na to, da je vloga Senata predstavljanje lokalnih oblasti države. Ustavno sodišče je zaradi spremenjenega demografskega razvoja predlagalo tudi postopno povečanje števila članov Senata od 321 članov do 346 članov v letu 2010.

Poleg tega se problem boljše zastopanosti ruralnega predela Francije še poudarja s kombinacijo volilnih sistemov. Za volitve se namreč uporabljata različna volilna sistema. Dvokrožni večinski volilni sistem (sistem absolutne večine) se uporablja v departmajih, ki volijo od enega do treh članov senata. Na ta način se voli skoraj tretjino Senata, 97 članov. Proporcionalni volilni sistem po pravilu največjega povprečja pa se uporablja v departmajih, ki volijo štiri ali več članov Senata. Na ta način se volita več kot dve tretjini senatorjev, 224 članov. To pomeni, da se v manjših občinah uporablja večinski volilni sistem, ki omogoča večini izvolitev vseh delegatov, v večjih občinah pa se uporablja proporcionalni sistem, ki omogoča političnim manjšinam, da izvolijo svoje delegate.

Po proporcionem sistemu se voli tudi 12 senatorjev, ki predstavljajo francoske izseljence. Voli jih visoki svet Francozov, ki žive v tujini. Rezultat omenjene ureditve volilnih sistemov je, da se okoli 70 odstotkov senatorjev voli po proporcionalnem volilnem sistemu.

Takšen način oblikovanja, ki ima kar nekaj pomanjkljivosti, povzroča, da v Senatu ni neposredno zastopano francosko ljudstvo. To predstavlja narodna skupščina in v njej je npr. približno štiri odstotke kmetov oziroma poklicev, ki so povezani s kmetijsko dejavnostjo. V Senatu ta odstotek veliko večji in znaša kar 17 odstotkov in je rezultat navedenega načina oblikovanja Senata.

Izpraznjena mesta v senatu pri volitvah po večinskem sistemu zapolnijo nadomestni člani, ki so izvoljeni istočasno s senatorji kot titularni člani. Samo v določenih primerih (kot npr.: odpovedi senatorski funkciji) so izvedene nadomestne volitve v roku treh mesecev, vendar se le-te ne smejo izvršiti leto pred volitvami tretjine Senata. Izpraznjena mesta pri proporcionalno izvoljenih kandidatih se zapolnijo z naslednjim kandidatom iz strankarske liste kandidatov.

Mandatno dobo prav tako določajo posebni organski zakoni. Za senatorje je določena šestletna mandatna doba, tako da se polovica senatorjev voli vsake tri leta. Do reforme v juliju 2003 se je imel Senat enako kot v tretji francoski republiki devetletno mandatno dobo, ena tretjina Senata pa se je obnovila vsaka tri leta. Francoski departmaji in prekomorska ozemlja so bili v ta namen po abecednem vrstnem redu razvrščeni v skupine A, B in C. Vsaka skupina se je volila na tri leta, z reformo pa se postopoma prehaja na šestletni mandat z razdelitvijo departmajev na dve skupini. Na skupino 1 s 170-imi člani in na skupino 2 s 176-imi člani Senata. Vsaka od njih se bo volila na tri leta. Senatorji, ki so bili v skupini A izvoljeni leta 1998, se jim mandat izteče leta 2007 in se bodo po tem mandatu volili na šest let (skupina 2). Senatorji, ki so predstavljali nekdanjo B skupino in so bili izvoljeni leta 2001, se jim mandat izteče leta 2010 in bodo potem voljeni na šest let (skupina 1). Skupina C, ki se je volila leta 2004, pa se bo razdelila na dva dela, nekaterim bo potekel mandat leta 2010, drugim pa 2013. Torej po letu 2013 bo mandat vseh senatorjev šest let.

Senat je stabilnejši, ker je mandatna doba njegovih članov daljša od mandatne dobe članov Narodne skupščine in ker ne more biti nikoli razpuščen. V nasprotju s Senatom je Narodna skupščina lahko razpuščena pred iztekom mandatne dobe. To se je v zgodovini narodne skupščine v peti francoski republiki zgodilo že večkrat (npr. v letih 1962, 1968, 1981, 1988 in 1997).

Predsednik Senata je izvoljen po vsaki delni obnovitvi senata. To pomeni, da se voli vsaka tri leta. Njegova naloga je predstavljati zgornji dom in predsedovati sejam Senata. Ustava mu daje pomembne privilegije: Predsednik republike se mora z njim posvetovati preden razpusti Narodno skupščino oziroma preden razglasi izredno stanje. Predsednik Senata opravlja določena imenovanja, od katerih je najpomembnejše imenovanje treh od devetih članov ustavnega sveta (Conseil constitutionnel). Njegova ustavno zagotovljena naloga, da nadomešča Predsednika republike, ga postavlja na drugo najpomembnejše mesto v državi. To se je v praksi zgodilo že večkrat, npr. v letu 1969, ko je odstopil Predsednik republike Charles de Gaulle in ko je pet let kasneje umrl predsednik Georges Pompidou. V skladu s strogo določenim protokolom mu pripada mesto takoj za Predsednikom republike in ministrskim predsednikom. Še vedno pa je njegova funkcija pred predsednikom Narodne skupščine in to kljub temu, da slednji predseduje prvemu domu, ki je močnejši dom parlamenta, ki lahko dokončno odloči o vsebini zakona.

Člani Senata imajo pravico predlagati zakone. Predloge zakonov lahko najprej obravnava Senat ali Narodna skupščina, izjema so finančni zakoni, ki jih mora vlada poslati najprej v prvi dom, Narodno skupščino. Člani parlamenta (tako senatorji kot člani narodne skupščine) pa ne smejo predlagati zakona oziroma amandmaja, ki bi povzročili zmanjšanje javnih virov ali ustanovitev oziroma povečanje javne porabe. Na leto ni sprejetih več kot pet zakonov, ki jih predlaga Senat.

Zakonodajni postopek se lahko začne bodisi v Senatu bodisi v Narodni skupščini, odvisno od tega kdo predlaga zakon oziroma kateremu domu ga da Vlada najprej v proučitev. Izjema so finančni zakoni (projets de loi de finances) in zakoni, ki zadevajo financiranje socialne varnosti (projets de loi de financement de la sécurité sociale examinés), ki jih mora najprej obravnavati Narodna skupščina.

Zakonodajni postopek se lahko začne bodisi v Senatu bodisi v Narodni skupščini, odvisno od tega kdo predlaga zakon oziroma kateremu domu ga da Vlada najprej v proučitev. Izjema so finančni zakoni in zakoni, ki zadevajo financiranje socialne varnosti, ki jih mora najprej predelati Narodna skupščina. Vsak zakon mora dobiti podporo v obeh domovih v enakem besedilu. Sodelovanje obeh domov v zakonodajnem postopku je garant večje kvalitete zakonov. Vsak dom parlamenta lahko nadzoruje drugega. Praviloma se zakonodaja sprejema s soglasjem, možnost spravnega postopka se redko uporabi. Med letoma 1959 in 1980 je bilo kar v 85-ih odstotkih doseženo soglasje med obema domovoma, kasneje od leta 1981 do 1985 se je obseg zakonodaje, ki je bila sprejeta s soglasjem, zmanjšal na 62 odstotkov in v nadaljnjih letih zopet zrasel na 76 odstotkov.

V primeru nesporazuma med obema zbornicama se zakonodajni postopek ponovi. Če tudi v drugo med zbornicama ni soglasja glede besedila zakona lahko ministrski predsednik zahteva sestavo mešane komisije (Commission Mixte Paritaires - CMP) obeh zbornic, ki je sestavljena iz sedmih članov Narodne skupščine in sedmih članov Senata (v primeru hitrega postopka ministrskemu predsedniku ni potrebno čakati na rezultat ponovnega zakonodajnega postopka; dovolj je, da zbornici zakon proučita in o njem odločita, vendar med njima ni soglasja). Naloga omenjene komisije je, da razreši neskladja med zbornicama. Besedilo, ki ga sprejme komisija, predloži Vlada obema zbornicama v potrditev. Amandmaje k predlogu komisije se lahko v zbornicah dodaja samo s soglasjem Vlade.

V primeru, da postopek usklajevanja nesporazuma med obema zbornicama propade, lahko Vlada zahteva od Narodne skupščine, da sama oblikuje končno rešitev. Prvi dom, ki ima na zadnji stopnji zakonodajnega postopka prednost pred Senatom, pri oblikovanju končne solucije ni vezan na besedilo poravnalne komisije. Narodna skupščina lahko tedaj sprejme besedilo, kakor ga je izdelala poravnalna komisija, lahko sprejme zadnje besedilo, ki ga je sama poprej sprejela, lahko pa ga tudi spremeni z enim ali več amandmaji, ki jih je sprejel Senat. Dejansko ima torej Senat enake pristojnosti v zakonodajnem postopku kot Narodna skupščina. Slednja namreč ne more sama odločiti, da bo zakon sprejela ne glede na predloge Senata. Vlada je tista, ki lahko končno odločitev o vsebini zakona poveri Narodni skupščini. Narodna skupščina v praksi preglasi Senat v približno 13-ih odstotkih vseh zakonov (v primeru enega izmed osmih zakonov). Ta odstotek se je skozi čas zelo spreminjal in je predstavljal manj kot deset odstotkov v prvih letih pete republike, kasneje pa se je dvignil na več kot 20 v drugi polovici 80-ih let prejšnjega stoletja.

Nekatere posebnosti veljajo za sprejemanje organskih zakonov. Tak zakon se ne sme proučiti in se o njem ne sme glasovati v zbornici, kjer je bil najprej predložen pred potekom roka 15-ih dni. Nadaljnji postopek je enak kot pri ostalih zakonih, vendar z razliko, da lahko v zadnji fazi Narodna skupščina odloči sama le z absolutno večino. Organske zakone, ki zadevajo Senat, morata sprejeti obe zbornici v enakem besedilu. V slednjem primeru se ne preferira Narodne skupščine. Za organske zakone je tudi značilno, da ne morejo biti razglašeni, dokler Ustavni svet (Conseil constitutionnel) ne ugotovi skladnosti z Ustavo.

Predsednik republike lahko pred iztekom roka za razglasitev zakona zahteva od parlamenta ponovno proučitev zakona. Sicer je njegova naloga, da razglasi zakon v petnajstih dneh od njegovega sprejetja v parlamentu oziroma od njegovega prenosa v Vlado.

Posebnost francoske ustavne ureditve pa je, da lahko postopek sprejemanja pravil, ki imajo zakonsko moč poteka še na dva različna načina. Prvi je že omenjeno zaprosilo Vlade za odobritev uredbe (ordonnance) o zadevah, ki so ponavadi urejene z zakonom. Uredbe, s katerimi Vlada izvede svoj program, izda svet ministrov po predhodnem posvetovanju s Državnim svetom (Conseil d' Etat). Veljati začnejo z objavo, vendar so neveljavni, če jih ne predložijo v postopek ratifikacije pred parlament. Drugi način pa je zakonodajni referendum, ki ga razpiše Predsednik republike na predlog vlade. Vlada lahko predlaga referendum le za določene zakone. Če je referendum uspešen in je predlog sprejet mora Predsednik republike zakon razglasiti v petnajstih dneh.

Francoska Ustava v 47. členu določa, da se finančne zakone sprejema podobno kot navadne zakone, vendar časovno omejeno. Senat ima za proučitev finančnih zakonov na voljo dvajset dni v prvem branju. Če Narodna skupščina ne zmore doseči odločitve v roku štiridesetih dni od začetka postopka sprejemanja zakona, Vlada pošlje zakon v Senat, ki mora odločiti v roku petnajst dni. Sicer poteka postopek enako kot pri vseh ostalih zakonih. Če parlament ne zmore doseči odločitve v roku sedemdesetih dni, lahko odločitev sprejme Vlada z uredbo, ki ima zakonsko moč (ordonnance). Tudi finančni zakoni, ki zadevajo socialno varnost, se sprejemajo po podobnem postopku.

Predsednik republike ima iniciativo za spremembo Ustave. Pobudo Predsedniku republike za začetek tega postopka pa podajo ministrski predsednik in člani obeh domov parlamenta. Za postopek revizije Ustave je značilno, da ima Senat enake pristojnosti kot Narodna skupščina. Slednja ne more preglasiti nasprotovanja Senata. Postopek poravnave med obema zbornicama mora potekati, dokler ne sprejmejo soglasne odločitve. Amandma pride v veljavo s potrditvijo na referendumu. Referenduma pa se ne opravi, kadar vladni predlog za spremembo Ustave sprejmeta obe zbornici parlamenta združeni v Kongres (Congres). Odločitev je sprejeta, če pridobi podporo treh petin glasovalcev. Urad kongresa predstavlja urad Narodne skupščine. S francosko Ustavo je prepovedana sprememba Ustave, ki bi povzročila nevarnost za francosko ozemeljsko celovitost. Onemogočeno je tudi spreminjanje oblike vladavine - republike.

Ena senatna seja na teden je prvenstveno namenjena vprašanjem Vladi in da Vlada nanje odgovori brez nadaljnjega razpravljanja v Senatu. Poleg postavljanja vprašanj Vladi, ki so na dnevnem redu ob torkih zjutraj, senat organizira seje z vprašanji, ki so namenjena Vladi in razpravo dvakrat mesečno. Poleg tega imajo senatorji možnost nasloviti Vladi pisna vprašanja. Senat sicer nadzoruje delo vlade prek odborov. Za razliko od Narodne skupščine Senat ne more Vladi izglasovati nezaupnice. Tudi pri postavitvi Vlade nima nobene pristojnosti. Ministrskega predsednika in na njegov predlog ostalo Vlado imenuje Predsednik republike.

Obe zbornici parlamenta lahko obtožijo Predsednika republike za veleizdajo. Za obtožbo mora glasovati absolutna večina članov zbora. Predsedniku republike sodi Visok sodni dvor (Haute Cour de Justice), prav tako tudi članom Vlade za njihovo kazensko odgovornost. Vrhovno sodišče je sestavljeno iz enakega števila članov Narodne skupščine in Senata. Člani Vrhovnega sodišča izvolijo predsednika omenjenega sodišča.

Predsednik Senata oziroma 60 senatorjev lahko od Ustavnega sveta zahteva, da presodi ustavnost zakona. Enako kot zakone lahko predložijo Ustavnemu svetu tudi mednarodne pogodbe. Obvezno je treba predložiti ustavnemu svetu organske in finančne zakon pred njihovo razglasitvijo. Pred letom 1974 je imel to pristojnost le predsednik Senata. Člani parlamenta te pristojnosti niso imeli. Značilno je bilo, da je predsednik predstavniškega telesa to pristojnost redko uporabil, kvalificirano število članov parlamenta pa to uporabijo pogosteje. Tako so npr. med leti 1981 in 1986 kar 73-krat uporabili to pristojnost.

Značilnost francoskega senata je, da imenovanja opravlja predsednik Senata. Imenuje med drugimi tri izmed devetih članov ustavnega sveta (Conseil constitutionnel), enega člana Visokega sveta magistrature (Conseil supérieur de la magistrature) itd. Zanimivo je, da se mora o skladnosti poslovnika Senata z Ustavo izjaviti Ustavni svet (Conseil constitutionnel). Pred tem ga senat ne sme uporabljati. Prav tako tudi o sporih v zvezi s pravilnostjo izvolitve poslancev in senatorjev odloča ta svet. V tem se kaže načetost tradicionalne parlamentarne tradicije.

Francoska ustava v petnajstem poglavju, v členih 88-1 do 88-4, ureja sodelovanje Francije v zadevah Evropske skupnosti in Evropske unije, za katero so se države svobodno odločile, da bodo nanjo prenesle določene pristojnosti. Ustavne spremembe, ki zadevajo člene omenjenega poglavja, so bile sprejete  z ustavnim zakonom 25. junija 1992 ter spremenjene z ustavnim zakonom 25. januarja 1999. Razmerje med Vlado, parlamentom in Evropskimi skupnostmi oziroma Evropsko unijo pa je uredil člen 88-4. ustave. Vlada je dolžna Narodni skupščini in Senatu predložiti vse osnutke in predloge aktov Evropskih skupnosti in Evropske unije, ki vsebujejo zakonske določbe, in jih je Komisija predložila Svetu. Vlada lahko obema domovoma predloži tudi druge osnutke in predloge aktov in dokumentov, ki jih predlaga katerakoli institucija Evropske unije. Ta del ustavne določbe se nanaša predvsem na predloge, ki zadevajo drugi in tretji steber Evropske unije ter na druge akte (npr. bele in zelene knjige, program dela). V skladu s svojima poslovnikoma lahko vsak od domov parlamenta sprejme resolucijo glede omenjenih drugih osnutkov in predlogov aktov in dokumentov, tudi v času, ko parlament ne zaseda.

Narodna skupščina in Senat imata enake pristojnosti na področju zadev Evropske unije. Vloga Senata je pomembna, kar izhaja že iz njegovega razmerja z izvršilno vejo oblasti. Vlada ni odgovorna Senatu, ampak samo Narodni skupščini. To pomeni, da Vlado sestavi večina v narodni skupščini, zato večina v narodni skupščini praviloma sledi politiki Vlade. To pa največkrat ni značilno za Senat, ki lahko ohrani kvaliteten in neodvisen nadzor nad delom vlade. Vloga Senata na tem področju je vzdrževanje nekega ravnovesja v zadevah Evropske unije med zakonodajno in izvršilno vejo oblasti.

Nemčija

Predstavniško telo Zvezne republike Nemčije je sestavljeno iz dveh domov. Sestava predstavniškega telesa izhaja iz federalnega značaja države. Spodnji dom, Zvezni zbor (Bundestag) na zvezni ravni predstavlja vse državljane, medtem ko je drugi dom, Zvezni svet (Bundesrat) predstavnik dežel (Länder). Temeljni zakon (v nadaljevanju: Ustava) določa Bundesrat kot eno izmed petih ustavnih teles Zvezne republike (poleg Predsednika, Vlade, Bundestaga in Ustavnega sodišča) in eno izmed dveh institucij zakonodajnega telesa. Predstavlja povezavo med Zvezno vlado in deželami. Preko Zveznega sveta dežele sodelujejo pri zakonodaji in upravljanju zvezne države in Evropske unije.

Bundesrat predvsem zaradi njegove sestave in načina delovanja ni klasičen drugi dom parlamenta. Zaradi njegove sestave (iz deželnih ministrov in premierjev) ga lahko imamo prej za >institucionalno nasprotje< Bundestaga, ki je edini demokratično izvoljen nacionalni parlament. Kljub temu oba domova sodelujeta v zakonodajnem postopku in upravljanju federacije in v zadevah, ki se tičejo Evropske unije. To sodelovanje daje deželnim vladam dvojno vlogo v zvezni politiki: dežele sodelujejo v oblikovanju zakonodaje preko Bundesrata, hkrati pa so odgovorne tudi za implementacijo zakonodaje, ki se izvaja na deželni ravni. Nemčija tako ne pozna dualnega federalizma, v katerem so pravice in odgovornosti med obema ravnema (zvezno in deželno) strogo ločene, ampak federalni ustroj, v katerem obe ravni nenehno sodelujeta in v katerem prihaja do medsebojnega prekrivanja. To sodelovanje in prekrivanje pomeni, da Bundesrat ni zgolj telo, ki predstavlja interese dežel na zvezni ravni, ampak mu omogoča večji vpliv tudi na zvezno politiko.

Člani Bundesrata so predstavniki dežel in njihovih vladnih kabinetov. Naravo njihovega procesa sprejemanja odločitev lahko razumemo samo, če upoštevamo kompleksnost njihovih obveznosti. Kot člani deželnih kabinetov igrajo pomembno vlogo v oblikovanju deželne politike. Kot člani Bundesrata pa morajo delovati tudi v korist interesov federacije. Poleg teh dveh vlog so tudi člani strank, ki jih morajo ravno tako zadovoljiti s svojim delovanjem. Posledica tega je, da morajo člani Bundesrata usklajevati med sabo tri, pogosto nasprotujoče si vloge.

Bundesrat je oblikovan posredno. Deželni parlamenti (Landtag), ki so na neposrednih volitvah izvoljeni v vsaki deželi, izvolijo deželne vlade, te pa izmed svojih članov imenujejo svoje predstavnike v zveznem svetu. Sestava Bundesrata se spremeni, ko se spremeni sestava katere izmed deželnih vlad. Bundesrat je torej sestavljen iz članov deželnih vlad, ki jih na ta položaj imenujejo in odpoklicujejo. Ponavadi je to deželni predsednik vlade in njegovi ministri, razen v mestnih deželah Berlin, Hamburg in Bremen, katerih predstavniki v Bundesratu so župan in senatorji mesta. Neizvoljeni člani deželnih vlad lahko nastopajo kot nadomestni člani v Bundesratu. Ostali člani deželne administracije lahko sodelujejo v komisijah Zveznega sveta.

Število članov, ki jih imenuje vsaka dežela, je določeno s številom prebivalcev in po principu, da nobena dežela ne sme imeti takšne hegemonije, kot jo je imela Prusija v letih 1871 - 1917. Bundesrat je tako zvezno telo, ki zastopa dežele in kaže na razmerje sil med političnimi strankami v deželah. Vsaka dežela ima pravico do najmanj treh glasov. Dežele z več kot dvema milijonoma prebivalcev imajo štiri, dežele z več kot šestimi milijoni prebivalcev pet in dežele z več kot sedmimi milijoni prebivalcev šest glasov. Vsaka dežela lahko delegira toliko članov, kot ji pripada glasov. Predstavniki vsake dežele morajo nastopati enotno, njihovi glasovi pa se upoštevajo samo, če so na seji prisotni bodisi redni bodisi nadomestni člani Bundesrata. Vsaka dežela mora glasovati enotno, kar pomeni, da na zasedanju v imenu dežele glasuje samo en član deželne delegacije. Za sprejem resolucij Bundesrata je potrebna večina vseh glasov, razen za ustavne spremembe, ko se zahteva dvotretjinska večina vseh glasov. Vzdržani glasovi se prištevajo k glasovom, ki so proti, kar pomeni, da jih ni. Prav tako ne obstaja tajno glasovanje na zasedanju. Nemčija ima 16 dežel, ki v Bundesrat imenuje 69 rednih in okrog 130 nadomestnih članov (odvisno od velikosti deželnih vlad). Nadomestni člani imajo popolnoma enake pravice in dolžnosti kot redni člani.

Bundesrat nima z ustavo ali zakonom določenega mandata, njegova sestava je trajna. Njegova sestava se spreminja v skladu s spreminjanjem deželnih vlad, katerih člani ga sestavljajo. Ko članu deželne vlade poteče mandat v vladi, mu hkrati poteče funkcija člana Zveznega sveta. Torej gre za neke vrste neenotno delno prenovo, saj članu deželne vlade s prenehanjem mandata v deželni vladi preneha tudi članstvo v Zveznem svetu, kar pa se dogaja za člane Zveznega sveta zelo različno. Ritem delne prenove članstva v Zveznem svetu torej dežele ne koordinirajo med seboj. Deželne volitve so tako dejansko zelo pomembne za tudi za delovanje zveze, saj lahko deželne volitve spremenijo tudi večino v Zveznem svetu, ki je pomemben del zakonodajnega telesa. Mandat članov Zveznega sveta je precej različen od mandata članov Zveznega zbora. Glede na to, da vsi predstavniki dežele glasujejo enotno v Zveznem svetu, člani Zveznega sveta ne uživajo svobodnega mandata. Poleg tega se člani Zveznega sveta ne združujejo v politične skupine kot člani Zveznega zbora, ampak tvorijo neformalne skupine dežel, ki temeljijo na trenutnem političnem vodstvu. Nemška ustava določa le razpust Bundestaga, ki ga predsednik Zvezne republike lahko razpusti, če kandidat za zveznega kanclerja tudi v tretjem poizkusu ne dobi potrebne večine Zveznega zbora. Ustava torej ne določa razpusta Zveznega sveta, ampak slednji predstavlja trajno institucijo, ki se redno obnavlja po vsakih deželnih volitvah.

Bundesrat izvoli predsednika za dobo enega leta. Predsednik ima nalogo sklicati zasedanje. Zasedanje mora sklicati na zahtevo predstavnikov najmanj dveh dežel ali zvezne vlade. Predsedniku pri vodenju Zveznega sveta pomaga prezidij (Presidium), ki ga poleg predsednika sestavljajo še trije podpredsedniki. Prezidij sestavi proračun Bundesrata in odloča o pomembnejših zadevah. Predsedstvo rotira vsako leto prvega novembra v skladu z dogovorom med deželnimi ministrskimi predsedniki v Königsteinu leta 1950. Za predsednika je izvoljen deželni predsednik vlade. Prvi podpredsednik postane predsednik v prejšnjem mandatu. Če se predsedniku izteče funkcija predsednika vlade v njegovi deželi, ga takoj zamenja njegov naslednik.

Vrstni red dežel je določen glede na število prebivalcev od tiste z največjim, do tiste z najmanjšim številom, tako da vsaka dežela pride na vrsto za predsedovanje enkrat v šestnajstih letih. Glavna naloga predsednika je sklic in vodenje seje Zveznega sveta. Poleg tega je legalni predstavnik Nemčije v vseh zadevah, ki se tičejo Zveznega sveta in opravlja nalogo predsednika republike, če je ta nezmožen opravljati svojo funkcijo. V tem primeru postane predsednik Bundesrata dotedanji prvi podpredsednik. Kljub tej nalogi pa predsednik Bundesrata ni druga oseba v državi. Ta čast pripada predsedniku Bundestaga.

Pravico do predlaganja zakonov v Zveznem zboru imajo po 76. členu Ustave Zvezna vlada, Bundestag in Bundesrat. Zakonske predloge Bundesrata mora Vlada posredovati Bundestagu v roku šestih tednov, v katerih oblikuje tudi svoje stališče do predloga. Vlada lahko prosi za podaljšanje roka na devet tednov. Za zakonske predloge, katerih sprejetje Bundesrat označi kot nujno, je rok, ko mora Vlada posredovati predlog Bundesratu tri tedne, razen če prosi za podaljšanje roka, ko ima na voljo šest tednov. Pri predlogih, ki imajo namen spremeniti Ustavo ali opraviti prenos suverenosti (varnostne organizacije in EU) je rok devet tednov. Bundestag mora v ustreznem času opraviti razpravo o predlogih in sprejeti odločitev.

Podobno kot v drugih državah drugi dom ni osrednji predlagatelj zakonov. To je Vlada, ki tudi v Nemčiji predlaga povprečno približno dve tretjini vse zakonodaje. Bundesrat je predlagatelj v manj kot desetih odstotkih, Budnestag predlaga okoli tretjino vseh zakonov. Število zakonskih predlogov s strani Bundesrata se poveča, če je politična večina v obeh domovih različna. V tem primeru Bundesrat igra neko vrsto opozicije in s predlogi zakonov izraža svoje nezadovoljstvo z delom Vlade in njeno večino v prvem domu. Iz tega razloga število zakonskih iniciativ ni edino merilo vpliva Zveznega sveta na zakonodajni postopek. Ta je namreč večji zaradi drugih pristojnosti Zveznega sveta.

Ustava Zveznemu svetu poleg možnosti iniciacije zakonodaje, daje tudi možnost sodelovanja v zakonodajnem postopku. Glede na 76. člen ustave mora Vlada svoj predlog najprej posredovati Bundesratu, ki ima pravico do prvega komentarja in oblikovanja svojega stališča o predlogu, preden ta pride v Zvezni zbor. Bundesrat ima za oblikovanje prvega komentarja na voljo šest tednov, razen če je to z ustavo drugače določeno (devet tednov za ustavno revizijski postopek in tri tedne za nujne zadeve). Ob prvi obravnavi predlagane zakonodaje v Bundesratu, ta opravi pravno, tehnično, finančno, politično in ustavno analizo. Bundesrat lahko predlaga amandmaje, razširitev predloga ali alternativne možnosti. Predlog le zelo redko popolnoma zavrne. Na tej stopnji zakonodajnega postopka predlogi Bundesrata za Vlado, ki lahko pripravi pisni odgovor na komentar Zveznega sveta, še niso obvezujoči. Šele v tej fazi predlog Vlade, skupaj z amandmaji Bundesrata in vladnim odgovorom nanje, prvič pride v Bundestag, ki sprejme končno odločitev o predlogu zakona in vseh predlaganih amandmajih. Kljub temu, da ima Zvezni svet najprej na voljo le šest tednov, ter po obravnavi zakona v Zveznem zboru še nadaljnje tri, ostaja Zvezni svet še naprej v stiku in se pogaja z Vlado glede najbolj aktualnih zakonov. Dežele torej sodelujejo v postopku pred Zveznim svetom, lahko pa člani deželnih vlad sodelujejo tudi v zakonodajnem postopku pred Zveznim zborom, saj se lahko člani Zveznega sveta udeležujejo sej Zveznega zbora in tam predstavijo svoje mnenje. 

Ko Bundestag zakon sprejme, ga njegov predsednik takoj pošlje v presojo Bundesratu. Če Bundesrat presodi, da njegove zahteve iz začetne faze zakonodajnega postopka v Bundestagu v celoti ali delno niso bile zadovoljene, lahko z večino glasov v roku treh tednov skliče posredovalno komisijo (Ausschuß). To je stalno telo, sestavljeno iz predstavnikov obeh domov (16 predstavnikov Bundesrata, oziroma eden za vsako deželo in 16 predstavnikov Bundestaga, oziroma parlamentarnih strank  glede na volilni rezultat), ki mora sprejeti kompromisen predlog. Sklic posredovalne komisije lahko zahteva tudi Bundestag ali Vlada, če je za sprejem zakona potrebno soglasje Bundesrata. Če komisija sprejme amandmaje k sprejetemu zakonu, Bundestag o njem ponovno odloča.

V drugi fazi zakonodajnega postopka v Bundesratu pride do razlike v postopku, če je za sprejetje zakona obvezno soglasje Bundesrata. Če je temu tako, lahko Bundesrat uporabi pravico do absolutnega veta, če pa njegovo soglasje ni obvezno, lahko svoje nestrinjanje izrazi v obliki suspenzivnega veta.

Če soglasje Bundesrata za sprejem ni obvezno, in ta z odločitvijo sprejeto v Bundestagu, po posredovanju komisije ni zadovoljen, lahko Bundesrat izrazi svoje nestrinjanje tako, da v roku dveh tednov od ponovnega sprejetja zakona vloži suspenzivni veto, ki pa ga Bundestag lahko preglasuje. Če je bil suspenzivni veto v Bundesratu sprejet s podporo večine vseh članov, mora za njegovo preglasovanje v Bundestagu ravno tako glasovati večina vseh poslancev. Ravno tako velja, da dvotretjinsko podporo vetu v Bundesratu lahko preglasuje samo dvotretjinska večina v Bundestagu.

Sprejetje zakonov, ki vplivajo na interese dežel, zahteva obvezno soglasje Bundesrata. Bundestag zavrnitve s strani Bundesrata ne more preglasovati. Bundestag in vlada zato skličeta posredovalno komisijo, ki mora sprejeti kompromisni predlog. Pravica do absolutnega veta daje Bundesratu veliko moč, saj sprejetje kar polovice vseh zakonov zahteva obvezno soglasje drugega doma. Pri sprejemanju soglasnih zakonov se morata oba domova strinjati s končnim predlogom

Zakone, ki zahtevajo soglasje Bundesrata lahko razdelimo v štiri skupine: zakoni, ki spreminjajo ustavo; za njihovo sprejetje je potrebna dvotretjinska večina v Bundesratu, zakoni, ki vplivajo na deželne finance; gre predvsem za zakone o davkih, h katerim prispevajo dežele in lokalne skupnosti (npr. davek od dohodka, DDV, ipd.), zakoni, ki vplivajo na upravno suverenost dežel; dovolj je, da samo en člen celotnega zakona zadeva dežele, da je potrebno obvezno soglasje k celotnemu zakonu in zakoni, ki zadevajo prenos suverenosti na Evropsko unijo (o tem govori 23. člen ustave).

Ko zvezni kancler ob glasovanju o nezaupnici ne dobi potrebne večine v Bundestagu in le-ta ni razpuščen, lahko zvezni predsednik na vladni predlog in s soglasjem Bundesrata razglasi stanje zakonske nujnosti, če Bundestag zavrne vladni zakonski predlog, ki je bil označen kot nujen. Če Bundestag predlog zakona ponovno zavrne, ga sprejme v obliki, ki je za vlado nesprejemljiva, ali če o predlogu ne glasuje v roku štirih tednov od prejetja, velja, da je zakon sprejet, če ga odobri Bundesrat. Ko kancler dobi potrebno večino, šest mesecev od razglasitve stanja zakonske nujnosti, za vsak zakon, ki ga Bundestag zavrne, veljajo enaka pravila kot v stanju zakonske nujnosti. Po izteku tega obdobja, je v okviru predsedovanja istega kanclerja nemogoče razglasiti ponovno stanje zakonske nujnosti. V stanju zakonske nujnosti ni možno sprejemati zakonov, ki spreminjajo ustavo.

Bundestag lahko, s soglasjem Bundesrata razglasi izredno stanje vojaške ogroženosti, oziroma obrambe države. V takšni situaciji vlada zakone, katerih sprejetje je označeno kot nujno, istočasno pošlje obema domovoma, ki jih takoj skupaj obravnavata. Če združena komisija (Gemeinsamer Ausschuß) (dve tretjini iz Bundestaga, ena tretjina iz Bundesrata, pri čemer vsak predstavlja eno deželo in ni obvezan navodilom) ugotovi, da obstajajo ovire za nemoteno delovanje Bundestaga, ali da le-ta ne more doseči kvoruma, lahko zamenja oba domova in izvršuje njuna pooblastila. Na iniciativo kateregakoli obeh domov, lahko Bundestag, s soglasjem Bundesrata dopolnjuje zakone, ki jih je sprejela komisija. Ostali ukrepi za zmanjšanje nevarnosti, ki jih predlaga združena komisija ali vlada so lahko sprejeti, če se z njimi strinjata oba domova. Z odločitvijo, ki jo sporoči zvezni predsednik, lahko Bundestag na svojo, ali iniciativo Bundesrata, kadarkoli razglasi konec izrednega stanja.

Bundesrat ima pomembno, z ustavo določeno vlogo pri sprejemanju proračuna. Predlog proračuna in vsi finančni zakoni povezani z njim, morajo biti istočasno poslani obema domovoma. Bundesrat mora v roku šestih tednov oblikovati mnenje o predlogu, oziroma v treh tednih, če predlaga amandmaje (110. člen ustave).

V skladu s 114. členom ustave mora zvezni finančni minister v imenu vlade obema domovoma poslati uravnotežen in utemeljen račun z vsemi državnimi prihodki in odhodki v prihodnjem letu ter z vsemi dolgovi, posojili in krediti. Zvezno računsko sodišče mora vsako leto izdelati poročilo o reviziji in upravljanju s proračunom in ga poslati obema domovoma in vladi.

Ustava je lahko spremenjena samo z zakonom, ki izrecno spreminja ali dodaja tekst k obstoječi ustavi. Vsaka sprememba ustave zahteva dvotretjinsko večino v obeh domovih predstavniškega telesa. V ustavi ni možno spreminjati členov, ki bi vplivali na razbitje federacije v države, sodelovanje dežel v zakonodajnem postopku ali osnovnih principov demokracije in človekovih pravic.

V Nemčiji, v skladu z ustavo, vlado na kanclerjev predlog imenuje predsednik. Kanclerja izvoli zvezni zbor na predsednikov predlog, ki običajno na to funkcijo predlaga predsednika največje stranke v zveznem zboru. Bundesrat nima neposrednega vpliva na oblikovanje vlade. Bundesrat prav tako nima neposrednega vpliva na razrešitev vlade. Glede na ustavo Nemčija pozna samo konstruktivno nezaupnico, ki jo lahko vloži zvezni zbor proti  zveznemu kanclerju. Bundesrat je v proces neposredno vpleten samo v izrednem primeru, ki je predviden z ustavo (povezava 81 člena s 68 členom), ko zvezni kancler ob glasovanju o nezaupnici ne dobi potrebne večine v Bundestagu in le-ta ni razpuščen. Takrat lahko zvezni predsednik na vladni predlog in s soglasjem Bundesrata razglasi stanje zakonske nujnosti, ki je bolj podrobno opisano v poglavju o zakonodajnem postopku. V skladu z ustavo, mora vlada Bundesrat stalno obveščati o vseh svojih dejavnostih, načrtih v zvezi z zakonodajo in upravo, splošnem političnem stanju, zunanji in obrambni politiki. Možnost za oblikovanje preiskovalnih komisij je dana zveznemu zboru, ne tudi zveznemu svetu. Bundesrat lahko pred ustavnim sodiščem sproži obtožbo poti predsedniku zvezne države, če presodi, da le-ta krši ustavo ali zvezne zakone. Pobudo za obtožbo mora podpisati najmanj četrtina članov Bundesrata, odločitev za obtožbo pa lahko Bundesrat sprejme z dvotretjinsko večino. Predsednik Bundesrata opravlja nalogo predsednika republike, če je ta nezmožen opravljati svojo funkcijo.

Bundesrat z dvotretjinsko večino izvoli polovico članov ustavnega sodišča. Poleg tega se z Bundestagom izmenjuje pri izvolitvi predsednika in podpredsednika tega sodišča. Soglasje Bundesrata potrebujejo tudi predlagani kandidati za zveznega tožilca oziroma vrhovnega zveznega tožilca, ki ga predlaga zvezni pravosodni minister. Ustavno sodišče je pristojno za sodne spore, v katerih je udeležen Bundesrat. Bundesrat lahko tako toži ali je tožen pred ustavnim sodiščem. To se lahko zgodi v pravnih sporih z zvezno vlado ali v sporih med deželnimi in zvezno vlado, med deželnimi vladami ali znotraj ene dežele ter v primeru presoje ustavnosti.

Pomemben del nemškega ustavnega sistema je tudi udeležba Bundesrata v nemški zunanji politiki. Mednarodne pogodbe se tako nanašajo na oba domova, pravica do suspenzivnega oziroma absolutnega veta pa pod istimi pogoji kot za notranje, velja tudi za zunanje zadeve. Mednarodne pogodbe morajo biti ratificirane tudi v Bundesratu, če se njihovo izvajanje kakorkoli dotika jurisdikcije dežel. Pravica so vključevanja Bundesrata v zunanjo politiko se je povečala s sprejetjem 23. člena temeljnega zakona. Člen določa, da mora vlada o zadevah, ki so povezane z Evropsko unijo obveščati Bundesrat, ki sodeluje v procesu oblikovanja evropske politike. Kadar evropska politika zadeva nemško jurisdikcijo, je potrebno soglasje Bundesrata, kadar zadeva jurisdikcijo dežel, torej kadar so interesi dežel neposredno vpleteni, pa mora biti stališče Bundesrata pri vladni presoji odločujoče.

Bundesrat se sestane na plenarnem zasedanju vsak tretji petek ob 9.30. Dnevni red ima celo do 80 točk, zato zasedanja potekajo hitro in osredotočeno, kar predsedniku omogoča, da zasedanje zaključi po treh do štirih urah. Način dela določata zlasti dvojna funkcija članov Bundesrata in časovne omejitve, ki se nanašajo na sprejemanje najpomembnejših odločitev. Veliko dela se zato odvija v deželnih prestolnicah. Plenarna zasedanja sklicuje in vodi predsednik Bundeserata. Datumi zasedanj so določeni na začetku vsakega koledarskega leta in si sledijo vsake tri tedne približno  trinajstkrat v letu. Predloge zvezne vlade dobi Bundesrat običajno šest (v izjemnih primerih 3 ali 9) tednov pred vsakim zasedanjem. Predlogi Bundestaga prispejo tri tedne pred zasedanjem in so takoj posredovani ustreznim komisijam, ki morajo razpravo o njih dva tedna pred začetkom seje. Komisije izdelajo priporočila za plenarno zasedanje. Še pred zasedanjem komisij, pa morajo biti stališča usklajena na deželni ravni.

Dva dni pred zasedanjem Stalni svetovalni odbor ali vodilni funkcionarji sekretariata Bundesrata, določijo pravila za plenarno razpravo. To vključuje identifikacijo govornikov, predlogov in sekvenc poteka glasovanj. V tej fazi so običajni intenzivni pogovori med deželnimi ministrskimi predsedniki, ki zagotovijo želene večine na glasovanjih. Malo pred plenarnim zasedanjem se člani Bundesata sestanejo na kratkem zaupnem sestanku, ki bi naj preprečil presenečenja med razpravo. Če se na tem srečanju pokažejo neusklajena stališča ali proceduralne težave, se deželni ministrski predsedniki ali njihovi namestniki srečajo neformalno in poizkušajo zgladiti nesoglasje.

Na plenarnih zasedanjih in zasedanjih komisij so lahko prisotni člani vlade. Če se od njih tako zahteva, je njihova prisotnost obvezna. Člani vlade imajo vedno pravico do besede in morajo Bundesrat redno obveščati o poteku vladnih zadev. Zasedanje obeh domov skupaj je predvideno ob predsednikovi zaprisegi in v stanju vojaške ogroženosti države.

Osnutek ustavnega zakona o spremembah Ustave Republike Slovenije

I.

1. člen

V Ustavi Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06) se v četrtem odstavku 3.a člena besedni zvezi "državni zbor" nadomestita z besedama "parlament", beseda "državnim zborom" pa nadomesti z besedo "parlamentom".

Doda se nov peti odstavek, ki se glasi:

"Državni zbor in državni svet lahko ustanovita skupno delovno telo, ki lahko namesto parlamenta sprejema stališča, ki jih vlada upošteva."

2. člen

V poglavju Državna ureditev se pred 80. členom in pred podpogavjem "a) Državni zbor" uvrsti novi 79.a člen, ki se glasi:

"79.a člen

(parlament)

Parlament sestavljata dva domova, državni zbor in državni svet.

Parlament zaseda na skupnih zasedanjih obeh domov v primeru prisege predsednika republike in v drugih primerih, ki jih določi ustava ali zakon.

Parlament lahko ustanovi skupna delovna telesa obeh domov."

3. člen

V 88. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

"Vlada mora zakon naprej vložiti v državni svet, ki ima v roku treh tednov pravico do prvega komentarja. Potem ko vlada prejme komentar državnega sveta oziroma po izteku roka treh tednov, lahko zakon vloži v državni zbor v zakonodajni postopek. Z zakonom se lahko določi, da se v izjemnih primerih ta rok skrajša."

4. člen

V 89. členu se dodajo novi drugi,tretji in četrti odstavek, ki se glasijo:

"Po sprejemu zakona državni zbor pošlje zakon nemudoma v državni svet. Državni svet lahko v roku treh tednov zakon potrdi, zavrne ali predlaga spremembe zakona. Z zakonom se lahko določi, da se v izjemnih primerih ta rok skrajša ali podaljša.

Pri ponovnem odločanju lahko državni zbor zakon spremeni. Za ponovni sprejem zakona mora glasovati večina vseh poslancev, razen če ustava za sprejem obravnavanega zakona predvideva večje število glasov. Ponovna odločitev državnega zbora je dokončna.

Če gre za zakon, za katerega je potrebno obvezno soglasje državnega sveta, se rok iz drugega odstavka tega člena ne uporablja. V primeru nesoglasja med obema domovoma lahko državni zbor, državni svet ali vlada skliče posredovalno komisijo, ki je sestavljena iz enakega števila članov državnega zbora in državnega sveta."

 

5. člen

V 91. členu se drugi odstavek črta.

 

6. člen

Tretja alinea prvega odstavka 97. člena ustave se spremeni tako, da se glasi:

"- državni svet daje soglasje na zakone, ki zadevajo položaj, ureditev in financiranje pokrajin, na stališča iz četrtega odstavka 3.a člena ustave in na akte o spremembi ustave;"

V prvem odstavku se v peti alinei za besedo "zahteva" dodata besedi "ali odredi" ter pika nadomesti s podpičjem.
V prvem odstavku se doda nova šesta alinea, ki se glasi:

"- državni svet lahko postavlja vladi ustna ali pisna vprašanja."

 

7. člen

V 104. členu ustave se besedna zveza "državnim zborom" zamenja z besedo "parlamentom".

 

8. člen

V 168. členu se pred besedo "vlada" doda besedilo "državni svet,".

 

9. člen

V 169. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

"Za sprejem akta o spremembi ustave je potrebno tudi soglasje državnega sveta."

 

10. člen

V 171. členu se besedna zveza "državnem zboru" nadomesti z besedo "parlamentu".

 

II.

Do uveljavitve sprememb zakonov in poslovnikov, ki urejajo državni zbor in državni svet, državni zbor in državni svet delujeta na podlagi določb tega ustavnega zakona in določb zakonov in poslovnikov, ki urejajo državni zbor in državni svet in ki niso v nasprotju z določbami tega ustavnega zakona.

Ta ustavni zakon začne veljati z razglasitvijo v državnem zboru.

Obrazložitev

K I. razdelku

1. členu

Ustava v četrtem odstavku 3.a člena določa, da v postopkih sprejemanja pravnih aktov in odločitev v mednarodnih organizacijah, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, Vlada sproti obvešča Državni zbor o predlogih takih aktov in odločitev ter o svoji dejavnosti. Državni zbor lahko o tem sprejema stališča, Vlada pa jih upošteva pri svojem delovanju. Razmerja med Državnim zborom in Vlado iz tega odstavka podrobneje ureja zakon, ki se sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev. Ustava v 3.a členu torej določa le medsebojno razmerje med Državnim zborom in Vlado. Besedni zvezi"državni zbor" se nadomestita z besedama "parlament", beseda "državnim zborom" pa nadomesti z besedo "parlamentom". Ta sprememba pomeni, da se v postopek obravnave aktov in dokumentov Evropske unije poleg Državnega zbora vključi tudi Državni svet. Novi 79.a člen namreč določa, da Parlament predstavljata oba domova, torej tako Državni zbor kot tudi Državni svet. Vlada bi morala torej obveščati ne samo Državni zbor, ampak tudi Državni svet. Državni svet pa bi lahko skupaj z Državnim zborom sprejemal stališča, ki so zavezujoča za vlado. S to določbo je povezana tudi nova tretja alinea 97. člena Ustave, ki bi določila, da je daje Državni svet soglasje tudi na stališča iz četrtega odstavka 3.a člena Ustave.

Državni zbor v skladu z veljavno ureditvijo vpliva na odločitve v Svetu prek sodelovanja z Vlado in nadzora nad njenim delom. V obravnavo zadev Evropske unije se je vključil tudi Državni svet, saj pristop Slovenije k Evropski uniji vpliva tudi na njegovo delo, saj preko Državnega zbora pridobiva akte in dokumente Evropske unije in predstavnik Državnega sveta je vabljen na seje odborov, pristojnih za Evropsko unijo. To ni močna vloga, saj lahko Državni svet že na podlagi Ustave daje mnenje o vseh zadevah iz pristojnosti Državnega zbora, kar vključuje tudi zadeve Evropske unije, na podlagi Zakona o Državnem svetu pa mu mora predsednik Državnega zbora pošiljati vsa gradiva o zadevah, ki so na dnevnem redu sej Državnega zbora (torej tudi o zadevah Evropske unije, ki jih obravnava Državni zbor). Državni svet, ki lahko npr. sprejme odložilni veto na predloge zakonov in zahteva razpis zakonodajnega referenduma, lahko na področju evropskih zadev le podaja mnenja. Torej je njegova vloga na tem področju obrobnega pomena - podobno kot njegova vloga npr. v ustavnorevizijskem postopku, v postopku sprejemanja državnega proračuna, pri imenovanjih v Državnem zboru.

Ne samo, da način trenutne ureditve vloge Državnega sveta na področju zadev Evropske unije ni primeren, ampak tudi vsebina ureditve vloge Državnega sveta na tem področju Državnemu svetu ne zadošča. Državni svet je namreč izgubil možnost izvajanja pristojnosti na določenih področjih, ki so se prenesle na institucije Evropske unije. Vloga Državnega sveta v notranjepravni ureditvi je šibkejša kot vloga Državnega zbora, prav tako je šibkejša tudi na področju obravnave zadev Evropske unije. Državni svet lahko odloži sprejem predloga zakona v notranjepravni ureditvi, vendar pa nima te možnosti na področju evropskih zadev, saj lahko le poda svoje mnenje k predlogu akta Evropske unije. To pomeni, da je položaj Državnega sveta še šibkejši na področju obravnave zadev Evropske unije kot na zakonodajnem področju v notranjepravni ureditvi. V primerjalnem pravu so ureditve praviloma drugačne. Oba domova sta enakopravna na področju zadev Evropske unije oziroma ima drugi dom v primerjavi s prvim celo večjo vlogo na področju teh zadev, ker se lahko osredotoči na obravnavo le določenih, za državo ključnih predlogov dokumentov Evropske unije.

Nova predlagana ureditev je mednarodno primerljiva, saj imajo vsi drugi domovi držav članic Evropske unije, torej tudi tisti v sistemu nepopolne dvodomnosti, pristojnost sodelovati v zadevah Evropske unije. Ne glede na to, da imajo drugi domovi v sistemu nepopolne dvodomnosti večinoma manjše, šibkejše pristojnosti v razmerju do prvega doma, pa imajo v zadevah Evropske unije v največ primerih enake pristojnosti kot prvi domovi. Medtem ko oba domova nista enakopravna v nacionalnem zakonodajnem postopku in nadzoru nad izvršilno vejo oblasti, sta večinoma enakopravna v zadevah Evropske unije. To pomeni, da se ta pristojnost šteje za zelo pomembno, saj večinoma drugi domovi ne morejo enakopravno s prvim domom odločati v zakonodajnem postopku ter enako kot prvi dom nadzirati izvršilno oblast in odločati o njeni politični odgovornosti. Razumljivo je, da so drugi domovi enakopravni s prvimi domovi na področju obravnave evropskih zadev. Vloga drugega doma na tem področju namreč ni nasprotovanje prvemu domu in popravljanje odločitev prvega doma, kot je to značilno za zakonodajni postopek v državi članici. Prvi in drugi dom se pri obravnavi evropskih zadev dopolnjujeta in skupaj nastopata nasproti izvršilni veji oblasti, ki neposredno sodeluje pri odločanju v ključnih institucijah Evropske unije (Svet Evropske unije, Evropski svet). Poleg tega je potrebno poudariti, da so zadeve Evropske unije zelo obsežno področje, ki je ponavadi velik zalogaj tako za izvršilno kot tudi za zakonodajno vejo oblasti. Torej je dobrodošlo, da se oba domova dopolnjujeta v delu na tem področju. V nekaterih primerih dvodomne ureditve parlamenta je večja vloga drugega doma v zadevah Evropske unije celo nadomestilo za njegov siceršnji šibkejši položaj nasproti prvemu domu. Podobno kot v primeru odločanja o zadevah Evropske unije lahko drugi domovi enakopravno s prvim domom odločajo o spremembi temeljnega državnega akta, Ustave. Omenjeni dve zadevi se štejeta torej za tako pomembni, da imata oba domova enake pristojnosti.

Predlagan je nov peti odstavek k 3.a členu. Ta določa, da lahko Državni zbor in Državni svet ustanovita skupno delovno telo, ki lahko namesto parlamenta sprejema stališča, ki jih Vlada upošteva. Takšna ureditev prevladuje tudi v Belgiji, Španiji in na Irskem. S skupnim delovnim telesom se parlament izogne tveganju oblikovanja nasprotujočih si stališč k predlogom evropskih zadev in na najhitrejši možni način prispeva k oblikovanju skupne rešitve.

K 2. in 7. členu

Predlagan je nov 79.a člen, ki določa, da parlament sestavljata dva domova, Državni zbor in Državni svet. Na ta način bi se izognili razpravam o tem, kakšen je položaj in status Državnega sveta. Iz same določbe je razvidno, da je parlament dvodomen. Iz položaja posameznega doma je tudi razvidno, da je Državni zbor prvi in Državni svet drugi dom, zato posebna določba o tem ni potrebna. V skladu z veljavno ureditvijo obstajajo številne razprave o enodomnosti oziroma dvodomnosti slovenskega parlamenta, čeprav je v teoriji večinsko mnenje, da je slovenski parlament nepopolno, nesimetrično dvodomen. Takšna vrsta dvodomnosti bi obstajala tudi po uvedbi predlagane ureditve.

Ta novi člen je tudi najbolj primeren, da bi določil skupna zasedanja obeh domov, kar je normalno tudi za dvodomne parlamente v sistemu nepopolne, nesimetrične dvodomnosti. Skupna zasedanja so namenjena predvsem ceremonialnim aktivnostim in takšen bi bil tudi namen skupnih zasedanj slovenskega parlamenta. Ustava določa, da se oba domova skličeta na skupno zasedanje v primeru prisege Predsednika republike in v drugih primerih, ki jih določi zakon. Zaradi navedenega je potrebno spremeniti tudi 104. člen Ustave, saj bi v skladu z novo ureditvijo Predsednik republike zaprisegel pred parlamentom in ne več samo pred Državnim zborom.

Tretji odstavek bi določal, da lahko parlament ustanovi skupna delovna telesa obeh domov. Eno izmed takih delovnih teles navaja spremenjeni 3.a člen in sicer gre za skupno delovno telo na področju obravnave zadev Evropske unije. Namen tega je, da se na tem področju oblikujejo enotna stališča. Nasploh bi se lahko oblikovalo več skupnih delovnih teles obeh domov Parlamenta bodisi na področju obravnave posamezne zakonodaje bodisi na področju oblikovanja preiskovalnih komisij bodisi na področju administracije (npr. za urejanje skupnih služb).

K 3. členu

Ta člen določa, da bi se v 88. členu Ustave dodal nov drugi odstavek, ki bi urejal, da mora Vlada zakon naprej vložiti v Državni svet, ki ima v roku treh tednov pravico do prvega komentarja. Ta rok se v skladu z zakonom v nujnih primerih skrajša na manj kot tri tedne, kar je pomembno, če gre za sprejem zakonodaje, ki je nujna. Gre za dolžnost Vlade, da se posvetuje z Državnim svetom. S tem dobi Državni svet možnost, da vpliva na predlog zakona v začetni fazi postopka in lahko predlaga spremembe zakona, še preden je le-ta vložen v zakonodajni postopek.

K 4., 5. in 6. členu

Predlagani so trije novi odstavki v 89. členu, ki določa, da Državni zbor sprejema zakone v trofaznem postopku, če ni s poslovnikom določeno drugače. Novi predlagani členi določajo način sodelovanja Državnega sveta v zakonodajnem postopku. Predlog zakona po običajnem postopku je naprej vložen v Državni zbor, nato se zakonodajni postopek seli v Državni svet, ki lahko v roku treh tednov predlog zakona potrdi, zavrne ali predlaga spremembe predloga zakona.

V primerjavi z veljavno ureditvijo pridobi Državni svet več časa za obravnavo predloga zakona. Rok se podaljša iz sedmih dni na tri tedne. V primerjavi z ostalimi drugimi domovi v Evropi je slovenski Državni svet časovno najbolj omejen pri izvrševanju zakonodajne vloge. Posebnost slovenske Ustave je tudi, da je pristojnost veta s časovno omejitvijo navedena v členu, ki govori o razglasitvi zakonov. Državni svet tako lahko vloži veto v roku sedmih dni znotraj osemdnevnega roka Predsednika republike za razglasitev zakona. To je tudi razlog, da se drugi odstavek 91. člena Ustave črta.

Glede na to, da se rok začne šteti od sprejema zakona v Državnem zboru, ko besedilo zakona velikokrat še ni pripravljeno (zaradi morebitnih amandmajev iz tretje obravnave) in da člani Državnega sveta svojo funkcijo opravljajo nepoklicno, tako da se o sprejetem zakonu seznanijo po pošti, se kratek sedemdnevni rok še skrajša samo na par dni. Prav zaradi kratkega roka se Državni svet mora ukvarjati z vsebino predlogov zakona že tekom zakonodajnega postopka v Državnem zboru in spremlja vsebino skozi vse faze zakonodajnega postopka, tako da je zmožen sprožiti postopek za veto v roku sedmih dni. Rok treh tednov, kot je predlagan v spremembi, bi bil po sedanjih izkušnjah dovolj dolg, da bi omogočal nemoteno obravnavo zakona in sprejem odločitve o potrditvi, zavrnitvi ali spremembi zakona. Poleg tega se z zakonom lahko določi, da se v izjemnih primerih ta rok skrajša ali podaljša. Gre predvsem za primere, ko gre za nujne postopke, pri katerih je hiter sprejem zakona ključnega pomena.

Sedanja ureditev veta je dobra, vendar Državni zbor v postopku ponovnega odločanja ne obravnava ponovno zakona, ampak samo ponovno glasuje o zakonu in razpravlja o vetu Državnega sveta. V prejšnji ureditvi, ki je veljala pred spremembo Poslovnika Državnega zbora v letu 2002, je po vetu Državnega sveta Državni zbor le ponovno glasoval o zakonu. O načinu ponovnega odločanja o zakonu v Državnem zboru ter nekaterih vidikih veta Državnega sveta je odločalo tudi Ustavno sodišče. Po njegovem mnenju je že ponovno glasovanje o zakonu, kot ga je določal prejšnji Poslovnik Državnega zbora, zadostilo uresničitvi ustavne določbe o ponovnem odločanju o zakonu. Ustavno sodišče je obrazložilo tudi svoje mnenje glede dejstva, da Državni zbor po suspenzivnem vetu ne more spremeniti zakona le v spornem delu. Ustava ne zahteva od Državnega zbora, da ponovno odloča o spornem delu zakona, temveč, da ponovno odloča o zakonu (kot celoti).

Državni svet ima na voljo, da zakon v celoti sprejme ali pa nanj vloži veto in ga tako zavrne v celoti. Vendar Državni svet običajno ne nasprotuje celotnemu zakonu, ampak le posameznim rešitvam v njem. Državni zbor lahko pri ponovnem odločanju zakon sprejme ali ne sprejme, ne more pa zakona spremeniti v skladu s predlogi Državnega sveta. Zato so poslanci pogosto pred dvema izbirama: sprejeti zakon, ki vsebuje očitno slabost, ali pa zaradi posamezne neustrezne rešitve zavrniti celotni zakon. Zaradi enega spornega člena lahko pade cel zakon. Seveda je to velik pritisk na poslance Državnega zbora, da se tako večkrat odločijo proti odložilnemu vetu, kot pa bi se sicer, če bi lahko popravili samo sporen člen. Z ustavnega vidika po mnenju Ustavnega sodišča ni ovir, da ne bi poslovnik omogočil Državnemu zboru, da v primeru veta tudi spremeni določbo, zaradi katere je veto vložen.

Razlika s primerljivimi drugimi domovi po svetu je tudi, da Državni svet veto uporablja pogosto. Od začetka delovanja je Državni svet vložil 73 vetov na različne zakone, kar v povprečju predstavlja več kot pet vetov na leto. Primerljivi drugi domovi veto uporabljajo manj, saj imajo druge pristojnosti, ki lahko nadomestijo veto. Predloge sprememb lahko torej dosežejo na drugačen in bolj sprejemljiv način, tako da vložitev veta sploh ni več potrebna.

Redki so drugi domovi, ki nimajo pristojnosti vlaganja amandmajev na zakone, ki se obravnavajo v zakonodajnem postopku. Poleg slovenskega Državnega sveta so to še drugi dom Nizozemske, Avstrije in Kambodže. O pristojnosti Državnega sveta, da vlaga amandmaje na zakon, je odločalo tudi Ustavno sodišče. Postopek je sprožil Državni svet, saj je menil, da je po načelu "a maiori ad minus" v pravici predlagati zakone vključena tudi pravica vlagati amandmaje na zakone. Možnost predlaganja zakonov naj bi bila močnejša pravica in naj bi vključevala tudi šibkejšo pravico, ki jo predstavlja možnost spreminjanja zakonov. Ustavno sodišče je v odločbi zahtevo Državnega sveta zavrnilo, saj Ustava ne določa pravice Državnega sveta vlagati amandmaje na zakone. Ustava ne zahteva od Državnega zbora, da ponovno odloča o spornem delu zakona, temveč, da ponovno odloča o zakonu (kot celoti). Ustavnemu sodišču se ni bilo treba spuščati v vprašanje, ali bi bilo skladno z Ustavo, če bi Poslovnik Državnega zbora drugače uredil ponovno odločanje o zakonu po suspenzivnem vetu. Prav tako se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v vprašanje, ali bi bilo skladno z Ustavo, če bi Poslovnik predvidel, da lahko Državni zbor v primeru zavrnitve zakona pri ponovnem glasovanju odloči, da se zakon npr. vrne v drugo obravnavo oziroma da se lahko spreminja z amandmaji (tako, da se zakonodajni postopek z zavrnitvijo zakona ne zaključi). Za oceno ustavnosti izpodbijane ureditve ni bilo treba odgovoriti na ta vprašanja; zadoščala je ugotovitev, da Ustava takšnih rešitev ne zahteva.

Državni svet v fazi obravnave predlogov zakonov v delovnih telesih med potekom zakonodajnega postopka v Državnem zboru dejansko predlaga amandmaje. Te amandmaje večinoma vnese v svoja mnenja, ki jih lahko v skladu s 97. členom Ustave daje Državnemu zboru in njegovim delovnih telesom. Vendar Državni zbor in njegova delovna telesa amandmaje ne morejo obravnavati kot amandmaje Državnega sveta, ampak se jih lahko obravnava samo, če jih prevzame delovno telo Državnega zbora ali posamezen poslanec, kar se pogosto tudi dogaja.

Nova ureditev odpravlja vse navedene težave, saj lahko Državni svet potrdi zakon, ga zavrne zakon ali predlaga spremembe zakona. To pomeni, da lahko vloži suspenzivni veto na celoten zakon, ali pa predlaga spremembo dela zakona, ali posamezne določbe. Pri ponovnem odločanju lahko državni zbor zakon spremeni. Za ponovni sprejem zakona mora glasovati večina vseh poslancev, razen če Ustava za sprejem obravnavanega zakona predvideva večje število glasov. Ponovna odločitev Državnega zbora je dokončna.

Drugačen postopek se predvideva za zakone, za katere je potrebno obvezno soglaje Državnega sveta. V takšnem primeru se rok treh tednov ne uporablja, saj tudi potek treh tednov ne pomeni, da Državni svet soglaša z zakonom. V primeru nesoglasja med obema domovoma lahko Državni zbor, Državni svet ali Vlada skliče posredovalno komsijo, ki je sestavljena iz enakega števila članov Državnega zbora in Državnega sveta. Gre za spravni postopek, ki omogoča razrešitev nesoglasij med obema domovoma in sprejem usklajene rešitve.

Državni svet ima v skladu z novo tretjo alineo 97. člena Ustave absolutni veto na spremembo Ustave, stališča iz 3.a člena in zakone, ki zadevajo položaj, ureditev in financiranje pokrajin. To so tisti zakoni, ki vplivajo na pokrajinske finance, območja pokrajin, status pokrajin ipd. Pri vseh ostalih zadevah ima Državni svet suspenzivni veto, ki ga Državni zbor lahko preglasi z absolutno večino.

Suspenzivni oziroma absolutni veto na podlagi predlagane ureditve postane bolj izjema kot pravilo. Državni svet ima dovolj pristojnosti, da nekatere svoje predloge uveljavi z drugimi pristojnostmi (npr. prvi komentar, predlogi spremembe ureditve), veto pa uporabi izjemoma. To je bolj primerljivo z ureditvami v drugih državah, kjer veto prav tako uporabijo zelo redko, v Sloveniji pa je po trenutni ureditvi to zelo pogosto, saj je praktično edina močnejša pristojnost v zakonodajnem postopku, pa še to Državni zbor pogosto preglasi.

V 97. členu Ustave se predlaga nova šesta alineja, ki določa, da lahko Državni svet postavlja Vladi ustna ali pisna vprašanja. Do sedaj je Državni svet Vladi v praksi postavljal pisna vprašanja, v skladu z novo ureditvijo bi pridobil tudi možnost postavljanja ustnih vprašanj. Gre za pristojnosti, ki jih imajo tudi primerljivi drugi domovi po svetu. Drugi domovi večinoma nimajo možnosti volitev predsednika Vlade ter obravnavanja institutov odgovornost Vlade (ti ostajajo v pristojnosti Državnega zbora), imajo pa pristojnosti vlaganja pisnih in ustnih vprašanj in oblikovanja preiskovalnih komisij. Iz tega razloga se v peti alineji določa, da lahko Državni svet zahteva ali odredi parlamentarno preiskavo, kar pomeni, da bo lahko tudi sam oblikoval preiskovalno komisijo in opravil parlamentarno preiskavo. Po veljavni ureditvi je lahko le zahteval od Državnega zbora, da je izvedel parlamentarno preiskavo.

K 8., 9. in 10. členu

Ustava je najvišji akt države, ki določa temeljna načela o njeni družbeni, politični in gospodarski ureditvi, o temeljnih svoboščinah in pravicah državljanov. Najpomembnejše obeležje ustave je prav njena najvišja pravna moč, saj je na samem vrhu hierarhije pravnih aktov, vsi drugi pravni akti morajo biti z njo v skladu. Ustava kot temeljni in hkrati najvišji pravni akt mora biti  bistveno bolj trajna kot zakoni in drugi pravni akti, zato si ustavodajalec prizadeva čim bolj zavarovati njene norme pred pogostim spreminjanjem. Zato je za spremembo ustave predpisan poseben postopek, ki je zahtevnejši od postopka za sprejemanje in spreminjanje zakonodaje.

Državni svet nima nikakršne vloge v ustavnorevizijskem postopku niti takrat, ko bi se sprememba Ustave nanašala na področja, ki so zastopana v Državnem svetu. Lahko le oblikuje in pošlje Državnemu zboru mnenje o predlaganih ustavnih spremembah, vendar v okviru te pristojnosti bistveno ne more vplivati na samo spremembo Ustave. Končna odločitev je v rokah prvega doma.

Za druge domove evropskih parlamentov značilno, da imajo pristojnost soodločati vsaj o spremembi nekaterih delov Ustave, če že ne pri spreminjanju Ustave kot celote. Enake pristojnosti kot prvi dom v ustavnorevizijskem postopku ima večina drugih domov evropskih parlamentov.

Predlaga se, da Državni svet lahko predlaga in daje soglasje k aktu o spremembi Ustave. Udeležba drugega doma v ustavnorevizijskem procesu namreč omogoča vstop večjemu številu interesov v postopku odločanja. Takšna pristojnost pomeni tudi dodatno varovalo pri sprejemanju temeljnih ustavnih določil. Spreminja se razglaševalca spremembe Ustave, saj to ni več Državni zbor, ampak Parlament.

K II. razdelku

Po 171. členu Ustave začne sprememba Ustave veljati z razglasitvijo v Državnem zboru. V izvedbenem delu ustavnega zakona se tudi določi na kakšen način v kakšnem obsegu se do sprejema sprememb zakonov in poslovnikov uporabljajo določila spremenjenih določb Ustave in veljavnih zakonov in poslovnikov.

Predlagan sklep  bil sprejet (33 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 25 jih je glasovalo za, 4 jih je bil proti in 1 se je glasovanja vzdržal).

 

K 6. točki dnevnega reda :

• Pobuda za  razpis posvetovalnega referenduma  glede prodaje deleža družb v državni lasti

Predlog državnega svetnika  prof. dr. Janvita Goloba, za referendumsko vprašanje, so državne svetnice in svetniki prejeli z elektronsko pošto 13.9.2007.

Predlog je obravnavala Komisija za gospodarstvo na 64. seji 12.11.2007 in sprejela pobudo za  razpis posvetovalnega referenduma glede prodaje deleža družb v državni lasti. Poročilo Komisije za gospodarstvo  so prejeli po elektronski pošti  13.11.2007.

Predlog je danes ponovno obravnavala Komisija za gospodarstvo. Poročilo Komisije so prejeli na klop.

Poročilo Interesne skupine kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev so prejeli na klop.

Poročilo Interesne skupine delojemalcev so prejeli na klop.

Predlog sklepa so  prejeli na klop.

Obrazložitev je podal pobudnik,  državni svetnik prof.dr. Janvit Golob.

Stališče Komisije za gospodarstvo je podala njena predsednica, Marta Turk.

Razpravljali so prof.dr. Alojz Križman, Jože Ilc, mag. Zlatko Jenko, prof. dr. Jože Mencinger, Marjan Maučec, Vincenc Otoničar.

Predsednik je zaključil razpravo in predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 60. seji, dne 28. 11. 2007, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) obravnaval pobudo državnega svetnika prof. dr. Janvita Goloba za razpis posvetovalnega referenduma iz 26. člena zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (Ur. l. RS, št. 26/07 - uradno prečiščeno besedilo) in na podlagi prvega odstavka 55. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji

S K L E P:

Državni svet Republike Slovenije podpira pobudo državnega svetnika prof. dr. Janvita Goloba in predlaga Državnemu zboru, da razpiše posvetovalni referendum o vprašanjih iz svoje pristojnosti, ki so širšega pomena za državljane.

Vprašanje na posvetovalnem referendumu naj se glasi:

"Ali ste za to, da nekdanje družbeno premoženje, sedaj stvarno in finančno državno premoženje, preide v novo ustanovljeni pokojninski sklad?"

Obrazložitev:

Spremembe v 90. letih so v Sloveniji povzročile tranzicijo gospodarstva, ki je imela za posledico privatizacijo in spremembo lastniške strukture, kar je omogočil Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92 in 31/93).

Slovenija je doslej ohranila velik del proizvodnega premoženja v domači lasti. S tem se je zagotavljalo solidno neprekinjeno gospodarsko rast brez finančnih kriz, velikih notranjih in zunanjih neravnotežij in vzdrževanje socialne kohezije, ki Slovenijo zaenkrat še uvršča med socialno uspešnejše evropske države. Ohranjanje domačega lastništva je preprečevalo naraščanje tekočega primanjkljaja in zadolženosti, ki ga v drugih tranzicijskih državah vse bolj oblikuje odliv dobičkov podjetij v tuji lasti, česar z negotovim prilivom tujega kapitala ni več mogoče nadomestiti. Odliv prek računa dohodkov v nekaterih tranzicijskih državah že presega 6 odstotkov bruto domačega produkta, kar dolgoročno samodejno ustvarja še večje primanjkljaje in zadolženost, saj brez računanja na bodoče dobičke tujih investicij sploh ne bi bilo.

Dolgoročna strategija države je postopno umikanje iz gospodarstva, ki ga je sedanja Vlada RS opredelila s sprejetjem Okvira gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji 3. 11. 2005 in napovedala drugi val privatizacije, kjer bodo predmet le-te najboljša slovenska podjetja. Postopen umik iz gospodarstva poteka predvsem iz gospodarskih družb, katerih lastnica je posredno preko Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja d.d. (v nadaljevanju KAD) in Slovenske odškodninske družbe d.d.(v nadaljevanju SOD). Načine umika je potrdila na 84. seji 27. 7. 2006 s predlogom načina umika države iz gospodarskih družb. Predlog so dopolnili s sklepom, da se lahko usklajeno prodajajo lastniški deleži tistih družb, v katerih imajo delež RS, SOD, KAD in DSU.

S proračunskega vidika pa je namen prodaje zagotovitev likvidnih (denarnih) prejemkov proračuna. Cilj je maksimizacija proračunskih prejemkov, z doseganjem čim višje prodajne cene, ki pa ne more biti edini ključni cilj prodaje, saj je pri prodaji kapitalskih naložb potrebno zagotoviti doseganje makroekonomskih ciljev, in sicer zlasti doseganje trajne in stabilne rasti gospodarstva, izboljšanje kakovosti in zmogljivosti javnih storitev ter zagotovitev uspešnejšega in bolj konkurenčnega gospodarstva.

I.

Večina proizvodnih in storitvenih podjetij, ki so nastala pred letom 1990, je bila hrbtenica razvoja in infrastrukture, pa tudi družbenega, kulturnega in športnega življenja v svojem kraju. Državljani imajo tudi s tega vidika specifičen odnos do nekdanjega premoženja.

Za prodajo državnega premoženja so se izrekale vse slovenske vlade. Transfer državne lastnine je nujen za dosego večje stopnje konkurence, razvoj podjetništva, spodbujanje inovativnosti v produkciji in upravljanju in za postopen prihod nove vrste managerjev. Pomembnost lastništva za državo je predvsem v razvoju domačih elit in njihovega izobraževanja, česar se zavedajo vse države. Ker industrija izgublja delovna mesta, so posebej pomembna (vodilna) delovna mesta v storitvenih dejavnostih (bankah, zavarovalnicah, finančnih družbah, turizmu itd.) in v razvijajočih se dejavnostih (informacijsko-komunikacijskih-, bio-, eko-, nano-tehnologijah). Brez lastnih centrov znanja in odločanja postane država neodporna, izguba ekonomske samostojnosti pripelje tudi v izgubo politične samostojnosti. Vse države tako ali drugače in kljub nenehnemu priseganju na tržne zakonitosti in odprtost ščitijo podjetja, ki so strateškega pomena za državo. Vlada ne bi smela prodajati dobrih podjetij, ki imajo trg in znanje, dobiček in rast vrednosti na borzi. Morala bi odpirati prostor za rast naših podjetij, tudi s prevzemanjem in združitvami s podjetji v jugovzhodni in vzhodni Evropi. Tam mora graditi medsebojno zaupanje in odstranjevati politične ovire. Sovlaganja s tujim partnerjem so pozitivna, če gre za novogradnje ali razširitve, kot smo jo doživeli pri Renaultu. Tujci so dobrodošli pri novih investicijah in dokapitalizacijah, če prinašajo nova znanja, tehnologije in/ali trge. Prevzemanje uveljavljenih podjetij  je nekaj čisto drugega. Pričakovali bi razvoj primarnega trga delnic, porast podjetništva in usklajenega nastopanja na tujih trgih. Koncept švedske Ikeje že uspešno uveljavljata Mercator in Tuš, možnosti pa še zdaleč niso izkoriščene. Potrebno je podpirati primarni borzni trg in ščititi male delničarje z ustrezno zakonodajo. Kdor ima kapital, odloča in gospodari. Ali vladajoča koalicija res želi, da se bodo za nas gospodarsko pomembne odločitve sprejemale v tujini? S prodajo Banke Koper in Luke Koper bo strategija Luke Koper dokončno podrejena strategiji Luke Trst.

Čas je pokazal, da se najhitreje razvijajo podjetja, ki so v slovenski lasti: Gorenje, Helios, Kolektor, Hidria, Krka, Petrol, Mercator, Sava. Tuje lastništvo še ne zagotavlja učinkovitosti na ravni podjetja. Elan je umiral, dokler ni ponovno prešel v slovenske roke. Henkel ni podprl proizvodnje dekorativne kozmetike v Mariboru, čeprav je sam nima in čeprav je bila kvaliteta izdelkov nekdanjega Zlatoroga na evropski ravni - stroški uvajanja novih izdelkov na evropski trg naj bi bili previsoki. Celoten razvoj, financiranje in marketing so šli v tujino, pri nas je ostala samo proizvodnja in distribucija, s katero pa prodor med najrazvitejše države EU ni mogoč.

II.

Država kot lastnik sicer ni nujno najboljši gospodar, je pa zagotovo najboljši lastnik nacionalnega interesa, zagotavljala naj bi blaginjo svojim prebivalcem, pravni red in socialno varnost. Podlago za prodajo finančnega premoženja si je Vlada ustvarila s programom načina umika iz gospodarskih družb. Letni programi prodaje, odloki so le del zakonskih določil, ki jim mora Vlada slediti. Kje se torej lahko zatakne in omaje zaupanje v pravilnost odločitve o prodaji finančnega premoženja države?

Med prvimi odmevnejšimi prodajami kapitalskih deležev KAD in SOD je bila prodaja delnic družbe Poslovni sistem Mercator d.d.. Računsko sodišče, ki je izvedlo revizijo o pravilnosti in smotrnosti poslovanja SOD in KAD pri prodaji teh deležev je izdalo mnenje s pridržkom, ker je ugotovilo nepravilnosti pri prodaji. Očita se predvsem nepreglednost, ter da kljub cilju o doseganju najvišje možne kupnine, le-te nista dosegla.
Hkrati pa nista preverila interesa potencialnih investitorjev niti možnosti skupne prodaje.
Dosežena je bila prodajna cena 38.000 tolarjev za delnico, po ocenah bi lahko KAD in SOD iztržila višjo ceno, če bi izvedla skupno prodajo 29,08 odstotnega deleža, kar je predstavljalo največji posamezni delež lastništva v družbi Mercator. Pri cenitvi, ki je bila opravljena na podlagi tržne vrednosti in za neznanega kupca je bila vrednost ene delnice ocenjena med 27.583 tolarjev in 45.189 tolarjev, pri čemer je potrebno poudariti, da je bila cenitev opravljena 17 mesecev pred dogovorom o prodaji. V primeru, da bi danes prodali na trgu tako velik kapitalski delež podjetja bi iztržili vsaj za 200 milijonov evrov višjo kupnino.
Roki za sklenitev tako obsežnega posla so bili prekratki (med začetkom pogajanj o prodaji in sklenitvijo prodajne pogodbe je preteklo le 5 dni), da bi lahko pred podpisom pogodbe z analizami in izračuni preizkusili sprejemljivosti prodajnih pogojev. Hkrati pa pri prodaji ni bilo v celoti dokumentirano sodelovanje obeh družb KAD in SOD.

Sledile so še druge prodaje npr. odprodaja 55,35 % deleža v Slovenski industriji jekla d.d., ki je bila prodana ruski poslovni skupini Koks. Iztržili so prodajno ceno v višini 105.000.000,00 evrov. Delnica je bila ovrednotena na med 99,81 evra in 191,64 evra, pri čemer so cenilci kot najbolj verjetno opredelili ceno 137,25 evra. Komisija je v pogajanjih dosegla 190,73 evra za delnico, kar je tik pod najvišjo ocenjeno vrednostjo delnice.

Nadzorni svet SIJ-a je oktobra 2007 sprejel poslovni in investicijski načrt za naslednji dve leti. Pri rezultatih poslovanja je ocenjen čisti dobiček v letu 2007 znašal 49.828.000 evrov, kar je skoraj polovica kupnine. Pri tem si je potrebno postaviti vprašanje ali je bila kupnina res ugodna za prodajalca in ali je država s prodajo res izvedla dober posel.
Očitki pri prodaji so izhajali predvsem iz nezadovoljstva malih delničarjev, saj naj bi se zaradi načrtovane prodaje podjetja vrednost njihovega vložka v sanacijo železarn prepolovila.

S 15. oktobrom 2007 se je zaključilo javno zbiranje ponudb za odprodajo kapitalskega deleža v Telekomu Slovenije d.d., kjer so se že pojavile prve nepravilnosti, ki se nanašajo na spremembo odstotnega deleža prodaje. V programu prodaje finančnega premoženja države za leti 2007 in 2008 (Ur. l. RS, št. 126/2006) je bil sprejet predlog, da se odproda 30 % kapitalski delež Telekoma (18,39 % delež je v lasti RS; 11,61 % delež pa imata skupaj KAD in SOD). Vlada RS pa je 31. 8. 2007 objavila razpis za 49,13 % delež. Po Zakonu o javnih financah (80.č člen) lahko vlada letni program prodaje spremeni ali dopolni, vendar mora o  tem odločiti  DZ. Vlada je to res storila vendar šele po objavi javnega razpisa. Spremembo odloka je sprejel DZ in je bila objavljena v Uradnem listu št. 91/2007 z dne 2. 10. 2007.

Iz navedenih prodaj lahko sklepamo, da so bile prodaje izvedene netransparentno, neenakopravno, saj KAD in SOD nista preverila interesa potencialnih investitorjev (npr. pri prodaji Mercatorja), hkrati ni bil dosežen cilj doseganje maksimalne možne kupnine.
Pri prodaji SIJ-a se je izigralo male delničarje in glede na napovedane bodoče poslovne rezultate se zastavlja vprašanje, ali je bila prodaja res nujna. Napovedana prodaja Telekoma pa vzbuja skrb zaradi neustreznega ravnanja Vlade z objavo javnega razpisa za prodajo 49,13 odstotnega deleža družbe, pred odobritvijo v DZ.

III.

Državni svet meni, da je ob privatizacijah in prodajah državnega premoženja prav razmisliti o njihovih dolgoročnih gospodarskih, socialnih in političnih posledicah. Gotovo se prodajam podjetij tujim multinacionalkam ni mogoče povsem izogniti ali jih preprečevati z zakonodajo, saj bi bilo to v nasprotju s štirimi pravicami, na katerih vsaj deklaratorno temelji EU: svoboden pretok produktov, dela, kapitala in storitev. Nedvomno je tudi, da so bile nekatere prodaje neizogibne in tudi koristne, saj mnoga podjetja brez tujega lastnika (Revoz) ne bi preživela. Kar nekaj primerov pa kaže, da so bile prodaje nepotrebne (SIJ, Splošna plovba) ali pa, da so uspešno domače podjetje (LEK) spremenile v sicer enako uspešno tujo podružnico, katere dobički pa se odlivajo v tujino. Posebno nesmiselna je nepremišljena prodaja bank in zavarovalnic, Telekoma ali infrastrukturnih podjetij (Luka Koper, Slovenske železnice, Letališče Jožeta Pučnika). Izkušnje drugih tranzicijskih držav kažejo, da takšne prodaje prej zavirajo kot prinašajo tehnološki razvoj in da je njihova edina posledica odliv dobičkov in povečevanje razlike med bruto domačim (ustvarjenim na ozemlju države) in bruto nacionalnim produktom (ki ga dobijo državljani). To spremlja zmanjšanje socialne kohezije in nenazadnje politične samostojnosti. Prav nobenega razloga ni, da bi Slovenija sledila drugim tranzicijskim državam, ki svojih bank in zavarovalnic sploh več nimajo, Slovenija pa ima že zdaj v primerjavi z državami EU-15, tudi Portugalsko, Španijo in Grčijo, v bankah nadpovprečen delež tujega kapitala.

Državni svet meni, da mora postati politika sestopanja države iz lastniške strukture predvsem strateških družb bolj odgovorna in racionalna. Proces prodaje državne lastnine, za katero se presodi, da so okoliščine za prodajo najugodnejše, mora potekati transparentno in enakopravno za vse udeležence, ki sodelujejo v javni ponudbi. Vlada mora preudarno gospodariti in upravljati z zaupanimi deleži najboljših podjetij in družb ter s tem zagotavljati dolgoročen vir za financiranje pokojninske blagajne. S tem se bo ponovno vzpostavilo zaupanje državljanov v odločitve države, zmanjšalo pa se bo tudi zaostrovanje socialnih razlik.

Predlagan sklep je  bil sprejet (30 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 27 jih je glasovalo za, 1 je bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).

 

K 7. točki dnevnega reda :

• Poročilo o delu Državnega sveta Republike Slovenije v III. mandatu

Poročilo o delu  Državnega sveta Republike Slovenije v III. mandatu so državne svetnice in svetniki prejeli po elektronski pošti 9.11.2007.

Poročilo Interesne skupine negospodarskih dejavnosti so prejeli na klop.

Uvodoma je predsednik državnega sveta Janez Sušnik predstavil poročilo o delu Državnega sveta RS za III. mandat.

Razpravljali so mag. Dušan Semolič, mag. Jožko Čuk, Cvetko Zupančič, mag. Adolf Zupan, Anton Peršak, Anton Kampuš, Darko Fras, Vincenc Otoničar, Marta Turk, Petra Kersnič. 

Besedo je imel tudi sekretar državnega sveta Primož Hainz.

Predsednik je zaključil razpravo in predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

• Državni svet Republike Slovenije sprejema predlog poročila o delu Državnega sveta Republike Slovenije v III. mandatu.

• Poročilo se naknadno dopolni na podlagi dopolnitev, ki bodo nastale v času do konca mandata Državnega sveta Republike Slovenije.

Predlagan sklep je  bil sprejet (24 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 28 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).

Predsednik je zaključil 60. sejo Državnega sveta Republike Slovenije in se državnim svetnicam in svetnikom ter vsem vabljenim, ki so se vabilu odzvali, zahvalil za sodelovanje in razpravo.