|
Iskanje:
Napredno iskanje
|
Brskanje po kategorijah:
|
Zapisnik 30. izredne seje Državnega sveta Republike Slovenije |
|
|
30. izredna seja Državnega sveta je bila v ponedeljek, 4. 4. 2011. Podpredsednica je pričela 30. izredno sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki jo je predsednik sklical na podlagi 53. člena Zakona o Državnem svetu in prvega odstavka 32. člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije. Seja se je začela ob 15. uri in zaključila ob 15.55. Opravičili so se: Ostali odsotni: Na sejo je bil vabljen: Seje so se udeležili:
O sklicu seje je predsednik obvestil predsednika Državnega zbora Republike Slovenije dr. Pavla Gantarja in predsednika Vlade Republike Slovenije Boruta Pahorja. * * * S sklicem dne 31. 3. 2011 so svetniki prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji:
Glede na to, da podpredsednica ni prejela nobenega predloga za razširitev, je predlagala naslednji DNEVNI RED:
1. točka dnevnega reda:Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1) Državni zbor je zakon sprejel na 26. redni seji v torek, 29. marca 2011 in so ga svetniki prejeli naslednji dan po elektronski pošti in na klop. Zahtevo za sklic izredne seje Državnega sveta in predlog skupine državnih svetnikov (prvopodpisani Bojan Kekec) za sprejem odložilnega veta so prejeli s sklicem 31. 3. 2011 in na klop. Predlog za odložilni veto je obravnavala Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. Poročilo so svetniki prejeli na klop. Na klop so prejeli tudi predlog zahteve Državnega sveta za odložilni veto. Predstavnik predlagateljev odložilnega veta Bojan Kekec je podal obrazložitev. Predstavnik predlagatelja zakona dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve je podal obrazložitev. Predsednik Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide Boris Šuštaršič je podal stališče komisije. V razpravi so sodelovali Rastislav Jože Reven, dr. Andrej Rus, Jože Korže, Bojan Kekec, Alojz Kovšca in dr. Zoltan Jan. Dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve je podal zaključna pojasnila. Podpredsednica je predlagala v sprejem naslednji predlog zahteve za odložilni veto: Državni svet Republike Slovenije je na 30. izredni seji 4. 4. 2011, ob obravnavi Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1), ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 26. redni seji 29. marca 2011, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/2006), sprejel Z A H T E V O da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1).
Obrazložitev: Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1) je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 26. redni seji, dne 29. marca 2011, in naj bi pripomogel k zmanjšanju dela na črno. Predlagatelj je že v obrazložitvi predloga zakona navedel, da so ključni cilji zakona povečati pristojnost nadzornih organov, podati podlago za učinkovitejše delo nadzornih organov, določiti jasnejšo opredelitev posameznih pojmov in ukrepov zakona ter poostriti sankcije za kršitelje zakona. Hkrati pa onemogočiti določene zlorabe zakonskih določil in odpraviti nejasnosti v zakonu. Državni svet Republike Slovenije je na 34. seji, dne 16. februarja 2011, sprejel mnenje k predlaganemu zakonu, v katerem je zapisal, da predlog zakona podpira s pridržki, pri tem pa jasno navedel katere določbe zakona so sporne in nesprejemljive. Gre za novo opredelitev in omejevanje sosedske pomoči in za ureditev kratkotrajnega in osebnega dopolnilnega dela, ki prizadene predvsem osebe, ki opravljajo samostojno ali dopolnilno dejavnost na kmetiji. Vprašljiv pa je tudi celotni namen zakona, saj bi moral zakon kot ključni cilj zasledovati čim večji iztržek pobranih davščin iz naslova plačil za delo. Državni svet meni, da so nekatere ključne rešitve v zakonu povsem neustrezne, saj novela zakona ne prinaša nič novega, kar bi dejansko preprečevalo delo na črno oziroma odpravilo negativne posledice le-tega. Zakon je neustrezen predvsem iz sledečih razlogov:
Ad. 1) Sosedska pomoč je kot izjema od dela na črno določena v 11. členu sprejetega zakona, bolj podrobno pa opredeljena v 12. členu zakona. Za sosedsko pomoč se šteje opravljanje dela med sosedi, kadar med njimi obstaja določena bližina v smislu prebivanja, če med njimi ni sklenjene pogodbe in je delo opravljeno brezplačno ter če ga ne opravi pravna oseba ali samozaposlena oseba, ki opravlja dejavnost, ki je neposredno vezana na opravljeno delo, kakor tudi druge oblike sosedske pomoči, določene v drugih zakonih. Za sosedsko pomoč se ne šteje, če gre za: (1) delo, ki je kakorkoli vezano na dejavnost pravne ali samozaposlene osebe ter (2) opravljanje dela na nepremičninah in premičninah fizične osebe, ki te uporablja za opravljanje dejavnosti. Že Zakonodajno pravna služba Državnega zbora Republike Slovenije je podala mnenje, da pri omejevanju svobode ravnanja pravnih oseb ali samozaposlenih oseb, ki opravljajo dejavnost, ki je neposredno vezana na opravljeno delo, posežemo v svobodno gospodarsko pobudo določeno v prvem odstavku 74. člena Ustave Republike Slovenije. V komentarju Ustave Republike Slovenije je moč zaslediti, da svobodna gospodarska pobuda, ki obsega vsakršne odločitve o opravljanju gospodarske dejavnosti, pomeni, da je ustavno zagotovljeno svobodno sprejemanje gospodarskih odločitev na podjetniški ravni. Gre torej za svobodo podjetništva, pri čemer je moč zagovarjati stališče, da je svobodna gospodarska pobuda pravzaprav izraz za podjetniško svobodo ravnanja ter da gre za specialno določbo v odnosu do splošne svobode ravnanja. Iz tega izhaja, da je potrebno pravnim osebam in samozaposlenim, ki opravljajo dejavnost, ki je neposredno vezana na opravljeno delo, zagotoviti možnost svobodnega sprejemanja gospodarskih odločitev na podjetniški ravni in jim s tem pustiti možnost, da se odločijo, če morda želijo svoje znanje in veščine nuditi brezplačno. Državni svet prav tako meni, da je navedena opredelitev sosedske pomoči kot izjeme od dela na črno neustavna tudi z vidika 14. člena Ustave, saj gre za diskriminacijo na podlagi osebnih okoliščin. Stalno bivališče je osebna odločitev posameznika in gre torej za osebno okoliščino, ki pri zakonskem omejevanju česarkoli ne bi smelo biti kriterij za razlikovanje. Torej, če sosed sosedu ponudi brezplačno storitev iz svoje dejavnosti, gre pri tem za delo na črno, če pa ta isti sosed nudi isto storitev nekomu, ki ni njegov sosed, pa se to ne šteje kot delo na črno. V obeh primerih oseba, ki nudi storitev, lahko izda ustrezne listine, torej račun s 100 % popustom, vendar se bo opravljanje take dejavnosti neposredno sosedu štelo za delo na črno. Gre torej za jasno diskriminacijo na podlagi osebne okoliščine, to je kraj bivanja. Edina smiselna opredelitev sosedske pomoči bi bila, da se v celoti šteje kot izjema od dela na črno. Državni svet ugotavlja, da je tudi Slovenska filantropija kot neprimerno označila ureditev področja medsosedske pomoči, ki se v določenih segmentih enači z delom na črno. Z vidika dobrih medsosedskih odnosov je neprimerno, da se zavrača možnost, da bi sosedsko pomoč izvajal podjetnik ali samozaposleni v obliki dela, ki se sklada z njegovo registrirano dejavnostjo, zgolj kot dober sosed, brez izvedenega plačila, pogodbe ali materialne koristi. Takšen predlog vnaša nepotrebno nestrpnost med ljudi. Sedanja opredelitev sosedske pomoči, upoštevajoč namene predlagatelja, da je z zakonom zaostril sankcije in povečal obseg nadzora, bo s takšno opredelitvijo sosedske pomoči vnesel samo več razdora in vznemirjanja med ljudi. Glede na to, da je sprejemanje zakona spremljala tudi javnost in da se državljani zavedajo pojma sosedske pomoči kot dela na črno, obstaja možnost da bo med sosedi prišlo do nepotrebnega šikaniranja, povečanih prijav dela na črno in vznemirjanja nasploh. Predlog zakona v primerjavi z veljavnim Zakonom o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 12/2007-UPB 1 in 29/2010) namreč na novo, v okviru definicije pojma samozaposlene osebe, navaja tudi osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost kmetijstva ali dopolnilno dejavnost na kmetiji, s čimer se v povezavi z 12. členom predloga zakona, ki govori o sosedski pomoči, avtomatično izključi možnost sosedske pomoči med kmeti. Po sedanji opredelitvi sosedske pomoči bi se tako povsem vsakdanji primeri kot so pomoč med dvema kmetoma pri pobiranju krompirja, trganju grozdja, vzajemni pomoči med dvema sosedoma obrtnikoma, nujna pomoč samostojnega zdravnika sosedu v stiski, itd... šteli kot delo na črno, pa čeprav gre po večini za že ustaljene načine medsosedskega sodelovanja, ki bi jih moral vsak življenjski zakon upoštevati kot dano dejstvo. Iz navedenih razlogov Državni svet meni, da je sprejeta opredelitev sosedske pomoči, ki v zakonodajnem postopku ni bila amandmirana, povsem neustrezna in neživljenjska, posega pa tudi v z Ustavo RS zagotovljene pravice in svoboščine. Ad. 2) Sprejeti zakon zaostruje tudi opredelitve kratkotrajnega dela v 17. členu sprejetega zakona za osebe, ki opravljajo samostojno ali dopolnilno dejavnost na kmetiji, saj te osebe štejejo po tretji točki 3. člena sprejetega zakona za samozaposlene osebe. Obširne pripombe, ki jih je Državni svet RS podprl v svojem mnenju k predlogu zakona, je podala že Kmetijsko gospodarska zbornica, ki predlaga, da naj se kmetijska dejavnost zaradi njenih posebnosti samostojno uredi tako v okviru zakona kot tudi v predvidenih podzakonskih aktih iz 17. člena predloga zakona, ki naj bi natančneje urejala kratkotrajno in osebno dopolnilno delo. Oseba, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, je namreč postavljena v neenakopravni položaj z ostalimi samostojnimi podjetniki na podlagi določb 17. člena predloga zakona, ki ureja kratkotrajno delo, pri čemer se slednjega omejuje na 40 ur mesečno, kot možne izvajalce tovrstnega dela pa se opredeljuje zgolj zakonca ali zunajzakonskega partnerja ter sorodstvo v ravni vrsti do prvega kolena. Iz tega naslova bodo osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost kmetijstva ali dopolnilno dejavnost na kmetiji, gledano v obdobju celega leta, na slabšem, saj pomoč v obliki kratkotrajnega dela potrebujejo tudi s strani širšega sorodstva ter prijateljev in predvsem ob sezonskih konicah, ki trajajo maksimalno en mesec, medtem ko bodo ostali samostojni podjetniki lahko koristili pomoč v obliki kratkotrajnega dela neomejeno skozi celo leto. Ad. 3) Državni svet meni, da je definicija "brezplačnega dela" v sprejetem osmem odstavku 3. člena zakona povsem neustrezna, saj jezikovna razlaga te definicije pomeni, da so izjeme od dela na črno določene v 11. členu sprejetega zakona de iure in de facto neobstoječe. Brezplačno delo je definirano kot delo, za katerega oseba, ki delo opravlja ne sme prejeti dohodka ali druge materialne koristi, ne glede na to v kakšni obliki je dana. Delo, za katerega oseba ne sme prejeti dohodka ali materialne koristi je lahko samo nezakonito delo ali neka vrsta zakonitega dela, za katerega bi sicer veljala prepoved prejemanja dohodka (npr. brezplačne javne storitve, ipd.). Torej gre dejansko za opredelitev brezplačnega dela kot dela, za katerega je dohodek ali materialna korist prepovedana. Brezplačno delo pa je v praksi kakršnokoli zakonito delo, za katerega bi se sicer lahko dohodek prejel (ker je zakonito), pa se ga ne prejme. Pravilna in edino uporabna definicija brezplačnega dela bi se torej morala glasiti, da je brezplačno delo tisto delo, za katerega oseba, ki delo opravlja, ne prejme dohodka ali druge materialne koristi. Pojem brezplačnega dela je v zakonu uporabljen pri opredelitvi sledečih izjem od dela na črno: sosedska pomoč (12. člen), humanitarno, karitativno, prostovoljsko delo (15. člen), kratkotrajno delo (17. člen). Če teh izjem ni mogoče izvajati v praksi se šteje, da teh izjem ni, oziroma jih zakonodajalec ni opredelil. Če se sedanji pojem uporabi pri teh izjemah, bi to pomenilo, da se sosedsko pomoč šteje za izjemo od dela na črno le, ko je delo opravljeno brez plačila. Torej se za brezplačno delo šteje opravljanje samo tistih del, za katera se ne sme prejeti plačila (nezakonita dela ali pa neodplačne javne storitve), kar skrči pojem sosedske pomoči, kot izjeme od dela na črno, na v praksi povsem nepomembna dela. V primeru izjeme humanitarnega, karitativnega in prostovoljnega dela se, kot izjema od dela na črno, lahko samo opravlja brezplačno delo, kar po definiciji pomeni delo za katerega se sicer ne sme prejemati plačila, torej samo nezakonito delo in neodplačne javne storitve. Enako velja za kratkotrajno delo v 17. členu zakona. Navedena opredelitev pojma "brezplačno delo" povsem izniči uporabo nekaterih izjem od dela na črno (11. člen) v praksi, oziroma v najboljšem primeru nejasno definira pojem brezplačnega dela in pomeni z vidika pravne varnosti in načela pravne države (2. člen Ustave RS) neustrezno ureditev enega izmed bistvenih pojmov v sprejetem zakonu. Ad. 4) Iz obrazložitve k predlogu sprejetega zakona in predvsem iz zakona samega je razvidno, da je glavni namen zakona povečati pristojnosti nadzornim organom in poostriti sankcije za kršitelje zakona. Sam sistem preprečevanja škodljivih posledic dela na črno pa se v primerjavi s predhodnim, sedaj še veljavnim zakonom, ni spremenil. Iz izkušenj EU držav članic je razvidno, da sama politika bolj strogega kaznovanja ne učinkuje in ima zanemarljive posledice za državni proračun. Glede na to, da po nekaterih ocenah siva ekonomija predstavlja 40 % vsega opravljenega dela in je tako potrebno v najkrajšem možnem času k reševanju tega vprašanja pristopiti z modernejšimi metodami, s skrbnimi analizami, ki jih v obrazložitvi k predlogu zakona ni mogoče zaslediti, predvsem pa ne samo zaostrovati sankcij in uporabljati enake pristope zakona, ki je bil sprejet pred 11 leti, saj se takšen pristop več kot očitno v osnovi ni pokazal za učinkovitega. Ključni cilj bi moral biti čim več pobranih davščin iz naslova plačil za delo, ki se opravlja kot neregistrirana dejavnost. Več pozornosti bi tudi moralo biti namenjeno preventivi (npr. poenostavitvi administrativnega okolja, naprednim metodam odkrivanja neprijavljenih transakcij, zagotavljanju spodbud za legalno delo v obliki znižanja davkov in prispevkov,ipd.). Poleg tega pa tistim, ki že opravljajo delo na črno države nudijo ustrezne spodbude za prehod v legalno okolje. Tako je npr. Švedska uvedla znatne davčne olajšave in znižanje prispevkov za t.i. hišna opravila, Belgija pa je uvedla vaučerski sistem. Vlada Republike Slovenije bi se lahko zgledovala po ukrepih Švedske, ki jih je v obrazložitvi k predlogu zakona tudi navedla kot primerjalno zakonodajo. Iz obrazložitve je razvidno, da vzajemni ukrepi na več področjih vidno prispevajo k upadanju dela na črno, ki na Švedskem predstavlja samo 5 % celotnega opravljenega dela. * * * Za poročevalca na seji Državnega zbora je bil določen državni svetnik Bojan Kekec. * Ker je sejo vodila podpredsednica, je glasovala z glasovalno napravo št. 1, ki je sicer glede na sedežni red dodeljena predsedniku. - - - Podpredsednica je zaključila 30. izredno sejo Državnega sveta Republike Slovenije in se svetnikom ter vabljenim zahvalila za razpravo in sodelovanje.
|
|
| Povezane vsebine | |
 |
30. izredna seja Državnega sveta Republike Slovenije |