Mnenje k predlogu zakona o dohodnini (ZDoh-2)- druga obravnava

Državni svet Republike Slovenije je na 47. seji, dne 11. 10. 2006, na podlagi druge alinee prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04) sprejel naslednje

M N E N J E

k predlogu zakona o dohodnini (ZDoh-2)- druga obravnava

Državni svet meni, da predlogi reformnih zakonov uvajajo nekatere zelo koristne poenostavitve davčne zakonodaje in davčnega postopka, pri čemer se bodo administrativni stroški davčnih postopkov nekoliko znižali. Z vidika razbremenitve gospodarstva predložene spremembe zakonov po mnenju državnega sveta ne prinašajo podjetjem pričakovanih učinkov, prav tako pa se v predlogih pogreša ukrepe, ki bi pospeševali investicijsko dejavnost. Spremembe davčne zakonodaje pomenijo korak v pravo smer, učinkovito razbremenitev gospodarstva pa je možno pričakovati z ukrepi, ki bodo vodili k zmanjševanju javne porabe.

Državni svet meni, da ukinitev posebne olajšave, ki jo je davčni zavezanec doslej lahko uveljavljal iz naslova izdatkov za nakup zdravil, nakup knjig, drugih umetnin, učbenikov ali za plačila šolnin ter vlaganja v lastno socialno varnost, ni sprejemljiva. Ukinitev te olajšave bi pomenila, da se Republika Slovenija zaradi domnevnega olajšanja dela delavcev DURS odpoveduje nekaterim posebnim vrednotam in usmeritvam, ki izhajajo iz Ustave RS (posebna skrb za kulturo, zagotavljanje socialne varnosti in ustrezne zdravstvene politike). Državni svet sodi, da bi bilo smiselno, da državni zbor ponovno presodi, ali je ukinitev takšne olajšave, ki ima ne le materialni, temveč tudi globok socialni, politični in simbolni pomen in je bila tudi v velikem številu koriščena, res dopustna in se odloči za ponovno uvedbo takšne olajšave.

S tem, ko se država odreka davčnim olajšavam, se istočasno odreka instrumentu za regulacijo in spodbujanje določenih področij.

Državni svet predlog zakona o dohodnini sicer podpira, s pogojem, da predlagatelj v predlogu upošteva konkretne pripombe Obrtne zbornice Slovenije, Gospodarske zbornice Slovenije in Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije. V kolikor z njimi ne soglaša pa mora argumentirano obrazložitev posredovati vsem navedenim pred obravnavo na Odboru državnega zbora za finance in monetarno politiko. To obljubo so dali predstavniki Ministrstva za finance že na seji Komisije za malo gospodarstvo, dne 26. 9. 2006, vendar je do sedaj še niso izpolnili.

Državni svet opozarja, da mora predlagatelj predlog zakona dopolniti, ker v Sloveniji prevladujejo mikro in majhna podjetja, ki imajo v primerjavi z večjimi družbami depriviligiran položaj. Davčne olajšave v zvezi s tehnološkimi raziskavami in razvojem so dostopne predvsem večjim podjetjem, saj segment samostojnih podjetnikov s svojimi omejenimi sredstvi in zaradi obsega takih projektov lahko le redko doseže prag, ko se mu takšna davčna olajšava prizna. Za samostojne podjetnike davčne rešitve že na splošno niso ustrezne. Davčna zakonodaja terja prevelike administrativne napore, uvaja prezahtevne postopke in na osnovi omejevalnih določb o normiranih stroških posredno sili podjetnike v izbiro organizacijske oblike družbe z omejeno odgovornostjo, ki nudi podjetniku več ugodnosti. Prav tako ni rešen problem družinskega podjetja kot posebne in osnovne kategorije gospodarstva, ki je še vedno zanemarjena in katere obveznosti in pravice so velikokrat pomanjkljivo definirane. To ima za posledico negotov razvoj v družinskih podjetjih in ovira ustvarjanje novih delovnih mest v teh podjetjih.

* * *

Državni svet je oblikoval naslednje konkretne pripombe:

K 26. členu:

V prvem odstavku se v 2. točki za besedilom "gozdno okoljskih plačil" za vejico doda naslednje besedilo:

"kamor sodijo tudi sredstva, pridobljena za gojenje, nego, obnovo in varstvo gozdov."

Obrazložitev:

Gozdovi imajo poleg proizvodnih tudi ekološke in socialne funkcije Ukrepi gojenja, nege in obnove gozdov so izrazito ekološko naravnani, izvajajo pa se predvsem dela v mladih gozdovih in pripomorejo k ohranjanju in izboljšanju ekološke stabilnosti gozdnih ekosistemov s trajnostnim in sonaravnim gospodarjenjem z gozdovi. Varstvena dela so namenjena izboljšanju ekološke stabilnosti gozdov in jih morajo lastniki obvezno izvesti, zato se sredstva, pridobljena za ukrepe nege, gojenja, obnove in varstva gozdov, ne bi smela vštevati v davčno osnovo.

K 35. členu:

V petem odstavku se doda naslednje besedilo:

"Delo in storitve, ki jih opravlja fizična oseba, ki opravlja dejavnost, se štejejo kot delo in storitve, opravljene v neodvisnem razmerju, dohodki, ustvarjeni pri tem pa se obravnavajo kot dohodki iz dejavnosti."

Obrazložitev:

Ob pravilni razlagi zakonskih določb navedeni tekst ne bi bil nujno potreben, zaradi različnih spornih ravnanj davčnega organa v preteklosti pa je njegova vstavitev v zakonski ovir nujno potrebna.

V preteklosti se je v praksi dogajalo, da je davčni organ dohodke fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost, v primeru, če so te fizične osebe (samostojni podjetniki) v posameznem obračunskem obdobju dosegale dohodke samo v povezavi z enim kupcem oz. naročnikom, razmerje samostojnega podjetnika s tem kupcem oz. naročnikom obravnaval kot odvisno razmerje, dohodke, ustvarjene pri tem pa kot dohodke iz zaposlitve. Pri tem je davčni organ zaobšel dejstvo, da so ti samostojni podjetniki zadevne dohodke izkazali v davčni napovedi oz. davčnem obračunu, da so plačevali akontacijo dohodnine iz dohodka iz dejavnosti ter da so plačevali prispevke za socialno varnost - vse v skladu z določbami, ki urejajo plačevanje akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti in plačevanje prispevkov za socialno varnost.

Opredelitev opisane situacije, v kateri samostojni podjetnik v določenem obdobju dosega dohodke iz dejavnosti v povezavi z enim samim kupcem oz. naročnikom kot odvisnega razmerja, je napačno, saj gre pri opravljanju dejavnosti v vsakem primeru - ne glede na število kupcev oz. naročnikov - za tipično neodvisno razmerje že zaradi samega zakonskega statusa samostojnega podjetnika.

Samostojni podjetnik je že po svojem statusu fizična oseba, ki samostojno opravlja gospodarsko dejavnost. Od dobička, ki ga dosega z opravljanjem dejavnosti, plačuje davek od dohodka iz dejavnosti, osnova za davek pa je dobiček, ki ga ugotovi kot razliko med prihodki in odhodki. Iz naslova opravljanja dejavnosti plačuje tudi prispevke za socialno varnost, katerih višina ni odvisna od višine plačila za njegovo delo (plače), pač pa od višine njegovega dobička, prispevke pa je dolžan plačati tudi v primeru, če dobička ne ustvari.

K 42. členu:

V prvem odstavku se črta besedilo "javnemu uslužbencu in funkcionarju po zakonu, ki ureja razmerja plač v javnem sektorju" in nadomesti z besedo "zaposlenemu".

Obrazložitev:

Predlagana rešitev bi omogočila enakopravno obravnavo vseh napotenih delavcev v tujino, ne glede na to ali so uslužbenci javnega ali zasebnega sektorja.

Slovenske gospodarske družbe morajo danes za uspešno poslovanje in obstoj stalno povečevati svoj tržni delež, tudi v tujini. Družbe iz različnih dejavnosti napotujejo svoje strokovnjake na delo v tujino, tako na gradbišča in montaže, za namene usposabljanja tujih delavcev, za vodenje poslovnih obratov v tujini in opravljanje strokovnega dela v storitvah in proizvodnji. Ti kadri so strokovno visoko usposobljeni, zato so izrednega pomena za poslovanje, po drugi strani pa so nezamenljivi tudi zaradi varovanja intelektualne lastnine matične družbe. Po hitri oceni gre v gospodarstvu za manj kot 1000 zaposlenih s statusom napotenih delavcev, saj se npr. v gradbeništvu za vsa operativna in pomožna dela za dela v tujini najemajo domicilni delavci.

Predlog omogoča konkurenčnost naših gradbenih izvajalcev ter širjenje poslovne in proizvodne mreže slovenskih industrijskih proizvajalcev ter izvajalcev storitev. V kolikor je usmerjanje na tuje trge eden od bistvenih interesov našega gospodarstva in države Slovenije, bo samo takšna ureditev spodbudila interes zaposlenih za napotitev na delo v tujino.

Delo v tujini je povezano z visokimi stroški bivanja, zato je nujna finančna stimulacija za zaposlene za odhod v tujino. Obstoječa rešitev v veljavni zakonodaji in predlogu zakona izrazito demotivira tako gospodarske družbe, kot tudi zaposlene, saj je obdavčitev za napotene delavce višja, ker so kot davčna osnova zajete tudi kategorije, ki niso dohodek, temveč so nujno povračilo stroškov. Družbe so v slabšem položaju zaradi zmanjšane konkurenčnosti na tujih trgih, zaposleni pa se zaradi tega težje odločajo za delo v tujini. Obenem obstoječi predlog diskriminira vse zaposlene v gospodarstvu glede na zaposlene iz javnega sektorja.

Državni svet meni, da bi morala biti ureditev enaka za vse zaposlene, ne glede na to ali so uslužbenci javnega ali zasebnega sektorja. Glede na zelo majhen slovenski prostor je nujno zagotoviti in spodbujati poslovanje na širšem poslovnem področju.

K 44. členu:

1. 6. točki prvega odstavka se črta besedilo " - do višine 2% mesečne plače delojemalca" in v besedilu "ne več kot do višine 2 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji" število "2" nadomesti s številom "20".

Obrazložitev:

V skladu s 6. točko prvega odstavka 44. člena predloga zakona o dohodnini se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne vštevajo nadomestila v višini ne več kot 2 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji za uporabo lastnega orodja, naprav in predmetov (razen osebnih vozil) za opravljanje dela na delovnem mestu ter v skladu z 10. točko tega člena omejitev na znesek v višini do 5 % povprečne plače v RS kot nadomestilo za uporabo lastnih sredstev za delo na domu. Določbe so v nasprotju s tendencami za večjo fleksibilnost trga dela ter stimuliranje drugih oblik dela. Prav te atipične oblike delovnih razmerij so v drugih državah EU pomemben del zaposlitvenih možnosti na trgu dela. Pošta Slovenije ima v Kolektivni pogodbi Pošte Slovenije predvideno povračilo stroškov za mopede in kolesa v lasti pismonoš, ki jih uporabljajo za dostavo poštnih pošiljk. Stroški se določijo na prevožen kilometer v skladu s kalkulacijo dejanskih stroškov. Glede na število prevoženih kilometrov mesečno in višino nadomestil materialnih stroškov, ki se izplačujejo pismonošem je predlagani limit (2 % od plače mesečno) bistveno prenizek. Tako nizek limit bi pomenil, da bi morali pismonoši vključiti velik del nadomestila dejanskih materialnih stroškov, ki presega limit v davčno osnovo, kar je nesprejemljivo. Pismonoši uporabljajo za dostavo pošiljk 370 koles in 1100 mopedov. Brez rešitve tega problema ne vidimo možnosti racionalnega zagotavljanja nemotene dostave poštnih pošiljk. Državni svet predlaga, da se odpravi limit pri tej točki ali pa se njegova vrednost poveča vsaj na višino 20 % plače mesečno, kar bi omogočalo izplačilo nadomestil dejanskih materialnih stroškov pismonošem.

2. V 9. točki prvega odstavka se črta zadnji stavek.

Obrazložitev:

Slednja določba obdavčuje odpravnine, ki so izplačane delojemalcu, ki sklene novo pogodbo o zaposlitvi pri istem delodajalcu ali pri osebi, ki je z delodajalcem povezana oseba in odpravnino, izplačano delojemalcu, ki je z delodajalcem povezana oseba.

Ni utemeljenih razlogov za razlikovanje izplačanih odpravnin, torej ali gre za delavca, ki je z delodajalcem povezana oseba ali ne. Smisel odpravnine je zagotavljanje socialne varnosti delavca po prenehanju delovnega razmerja. Odpravnina in njena višina je pogojena s trajanjem delovnega razmerja. Iz tega sledi, da potencialna zloraba v tej smeri skoraj ni mogoča. Absurdno se zdi, da delodajalec mora obdavčiti odpravnino, ki bi jo izplačal družinskemu članu, ki je bil pri njem zaposlen denimo dvajset let ali več. Poleg tega pa višina odpravnine ne predstavlja zneska, ki bi delodajalcem omogočal izogibanje plačila davkov, povzroča pa številne upravičene kritike, da gre za določbo, ki diskriminira določeno kategorijo delojemalcev - družinske člane, zaposlene v družbi posameznega družinskega člana ali zasebni obratovalnici. Določba tudi ni v kontekstu delovnopravne zakonodaje, ki spodbuja zaposlovanje družinskih članov in sicer na način, da v tem primeru ni potrebna objava prostega delovnega mesta.

3. V 10. točki prvega odstavka se črta besedilo "- do višine 5 % mesečne plače delojemalca" in v besedilu "ne več kot do višine 5 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji" število "5" nadomesti s številom "50".

Obrazložitev:

Enaka obrazložitvi pod 1. točko.

K 48. členu:

1. V tretjem odstavku se črtata 1. in 3. točka.

Obrazložitev:

V 1. točki je določeno,da lahko izbere način normiranih odhodkov zasebnik, za katerega ne obstaja obveznost vodenja poslovnih knjig in evidenc po drugih predpisih in ne vodi poslovnih knjig in evidenc po drugih predpisih; za druge predpise se ne štejejo davčni predpisi. V 3. točki pa je temu pogoju dodan nadaljnji pogoj, da ta zasebnik ne zaposluje delavcev.

Predpisana pogoja predstavljata nepotrebno in nesmiselno administrativno zapletanje. Podobno kot v zakonu o davku na dodano vrednost (glede obveznosti vstopa v sistem DDV-ja), je tudi v obravnavanem zakonu potrebno šteti, da je lahko samo višina prihodka smiselna in relevantna okoliščina za opcijsko podelitev določene davčne ugodnosti.

2. 2. točka tretjega odstavka se spremeni tako, da se glasi:

"2. njegovi prihodki iz dejavnosti v zadnjih zaporednih 12 mesecih, z vključno mesecem oktobrom tekočega leta, ne presegajo 62.500 eurov,"

Obrazložitev:

S tem bi večjemu številu kmetij omogočili obdavčevanje na osnovi normiranih odhodkov, ki pomeni poenostavljeno obliko vodenja knjigovodstva. Glede na starostno in izobrazbeno strukturo kmetov bi bila taka rešitev ugodnejša.

3. Peti odstavek se črta.

Obrazložitev:

Ta določba ni usklajena s 4. odstavkom 72. člena, ki omogoča večje število zavezancev v primeru dejavnosti vinarstva in oljkarstva. Menimo, da bi morale biti v tem pogledu izenačene vse kmetijske in dopolnilne dejavnosti.

K 50. členu:

Prvi in drugi odstavek se črtata in nadomestita z naslednjimi odstavki:

"(1) Stvarno premoženje, preneseno iz gospodinjstva v podjetje, se obravnava kot podjetnikov kapital, ne glede na to, ali je bilo premoženje vneseno v podjetje ob začetku ali med opravljanjem dejavnosti.

(2) Prenos stvarnega premoženja iz podjetja v gospodinjstvo se obravnava kot odtujitev, razen če gre za stvarno premoženje, ki je bilo v podjetje vneseno ob začetku ali med opravljanjem dejavnosti in je bilo pridobljeno oziroma zgrajeno pred začetkom opravljanja dejavnosti.

(3) Če fizična oseba, ki opravlja dejavnost, stvarno premoženje, ki ga je prenesla iz podjetja v gospodinjstvo in se je ta prenos v skladu z drugim odstavkom tega člena obravnaval kot odtujitev, pozneje proda, se pri ugotavljanju dobička iz kapitala kot čas pridobitve kapitala šteje prenos stvarnega premoženja iz podjetja v gospodinjstvo, kot vrednost kapitala ob pridobitvi pa tista tržna vrednost stvarnega premoženja, ki se je ob njegovem prenosu iz podjetja v gospodinjstvo upoštevala za ugotovitev višine prihodkov podjetja."

Obrazložitev:

Zakonska določba, ki pravi, da se prenosi sredstev med podjetjem in njegovim gospodinjstvom obravnavajo kot pridobitev oz. odtujitev sredstev, nima realne podlage in tudi pomeni, da se zaradi vnosa in zatem iznosa stvarnega premoženja (med opravljanjem dejavnosti ali ob njenem prenehanju) iz gospodinjstva v podjetje in zopet nazaj v gospodinjstvo dvakrat ugotavljajo prihodki samostojnega podjetnika, in sicer prihodki pri vnosu stvarnega premoženja iz gospodinjstva v podjetje v višini tržne vrednosti tega premoženja, zatem pa še prihodki ob iznosu istega stvarnega premoženja iz podjetja v gospodinjstvo v višini razlike med tržno in knjigovodsko vrednostjo. Poleg tega pa samostojni podjetnik plača tudi davek (akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti) od dobička, ki ga doseže pri opravljanju dejavnosti z uporabo stvarnega premoženja. Če pa stvarno premoženje (npr. nepremičnino) po prenosu iz podjetja v gospodinjstvo kot fizična oseba proda, pride še do četrtega obdavčenja, saj se ugotavlja še dobiček iz kapitala kot razlika med vrednostjo nepremičnine ob odsvojitvi in vrednostjo nepremičnine ob pridobitvi. Dejansko pride torej celo do štirikratnega izkazovanja prihodkov, povezanih z uporabo in odtujitvijo določenega stvarnega premoženja. Dejansko pa štirikratno ugotavljanje prihodkov z ničemer ni utemeljeno, saj prihodki pomenijo povečanje premoženja, s prenosom stvarnega premoženja iz gospodinjstva v dejavnost pa se premoženje ne poveča, pač pa ostane vrednostno nespremenjeno - spremeni se le njegova namembnost. Prihodki, ki pomenijo povečanje premoženja, se lahko realizirajo le ob dejanski odtujitvi stvarnega premoženja - torej ob prodaji tretji osebi.

Obravnavanje prenosa stvarnega premoženja iz gospodinjstva v podjetje kot odtujitve oz. pridobitve sredstev pa je neutemeljeno tudi z vidika statusa samostojnega podjetnika. Zavezanec kot fizična oseba in zavezanec kot samostojni podjetnik nista dva različna pravna subjekta, pač pa gre za en pravni subjekt. Ker gre le za en in isti pravni subjekt, samostojni podjetnik nima možnosti, da bi sredstva, ki jih ima v gospodinjstvu, podjetju "posodil", saj bi s tem sklepal najemno pogodbo s samim seboj, takšna pogodba pa nima pravne veljave. Torej je samostojni podjetnik - za razliko od lastnika gospodarske družbe, ki svoji družbi sredstva lahko ali posodi ali jih vloži kot kapitalski vložek - v primeru, če želi sredstvo, ki ga ima v gospodinjstvu, "prenesti" v uporabo za opravljanje dejavnosti, prisiljen ta sredstva vložiti na tak način, da (glede na 50. člen predloga tega zakona) izkaže prihodek v višini tržne vrednosti sredstva. To pa seveda za nobenega podjetnika ni smiselno.

Ker zavezanec kot fizična oseba in zavezanec kot samostojni podjetnik nista dva različna pravna subjekta, pač pa gre za en in isti pravni subjekt, to tudi pomeni, da fizična oseba, ki opravlja dejavnost, določena sredstva poseduje zaradi opravljanja dejavnosti, druga pa za potrebe gospodinjstva. Prav tako so nekatere obveznosti fizične osebe povezane z opravljanjem dejavnosti, druge pa z njegovim gospodinjstvom. Ne glede na to, da so nekatera sredstva namenjena opravljanju dejavnosti, druga pa rabi v gospodinjstvu, in ne glede na to, da so nekatere obveznosti povezane z opravljanjem dejavnosti, druge pa z gospodinjstvom, med enimi in drugimi sredstvi ter med enimi in drugimi obveznostmi ni nobene razlike v smislu lastništva nad sredstvi in pravice do razpolaganja z njimi ter odgovornosti za izpolnitev obveznosti. Vsa sredstva - tako sredstva, ki se uporabljajo pri opravljanju dejavnosti, kot tudi sredstva, ki so namenjena rabi v gospodinjstvu - so last fizične osebe, ki lahko prosto razpolaga z njimi (jih odtuji, dopusti tretjim osebam vpis zastavne pravice na sredstvih ipd.). In tudi vse obveznosti - tako tiste, ki so povezane z opravljanjem dejavnosti, kot tudi tiste, ki so povezane z gospodinjstvom - so obveznosti fizične osebe. Nenazadnje se kot lastnik nepremičnine ali motornega vozila, za katere se vodijo javni registri, v te registre (zemljiška knjiga, evidenca motornih vozil) vedno vpiše fizična oseba s svojim stalnim bivališčem in ne samostojni podjetnik s sedežem opravljanja dejavnosti - ne glede na to, ali se nepremičnina oz. motorno vozilo uporablja za namene opravljanja dejavnosti ali za gospodinjstvo. Tudi ta dejstva govorijo v prid trditvi, da s prenosom sredstev iz gospodinjstva v dejavnost ne pride do nikakršnega povečanja premoženja, ki bi lahko upravičevalo izkazovanje prihodkov in s tem povečevanje davčne osnove samostojnega podjetnika.

Državni svet opozarja še na primerjavo prenosa stvarnega premoženja iz gospodinjstva v podjetje z vplačilom vložka v gospodarsko družbo. Vnos stvarnega premoženja v gospodarsko družbo se obravnava kot kapitalski vložek, pri čemer je popolnoma vseeno, ali pride do vnosa stvarnega vložka ob ustanovitvi družbe ali pozneje. Pri tem se ne spremeni le namembnost stvarnega premoženja, pač pa pride tudi do prenosa lastništva in z njim povezanih pravic. Pride torej do dejanske odtujitve sredstev (z vidika fizične osebe) oz. do pridobitve sredstev (z vidika gospodarske družbe), a kljub temu se vnos stvarnega premoženja v družbo obravnava kot povečanje lastniškega vložka in kapitala družbe, ne pa kot nekakšen prihodek. Šele ob izstopu družbenika oz. ob prenehanju družbe pa se ugotavlja morebitno povečanje premoženja fizične osebe, ki je imela vložek v družbi.

Ker pa pri samostojnemu podjetniku pri vnosu sredstev iz gospodinjstva v dejavnost ne pride niti do spremembe lastništva, ampak se spremeni samo namembnost sredstev, pa je še toliko manj upravičeno ugotavljanje prihodka ob vnosu sredstev iz gospodinjstva v dejavnost. Edino smiselno je takšen vnos obravnavati na enak način, kot se obravnava vnos sredstev iz gospodinjstev v dejavnost ob pričetku opravljanja dejavnosti - torej kot povečanje podjetnikovega kapitala. S tem pa se obravnavanje vnosov sredstev med opravljanjem dejavnosti smiselno izenači tudi z naknadnimi vplačili stvarnih vložkov v gospodarsko družbo.

Prenos stvarnega premoženja, ki ga je samostojni podjetnik med opravljanjem dejavnosti prenesel iz gospodinjstva v podjetje, zatem pa ga je med opravljanjem dejavnosti ali ob njenem prenehanju prenesel iz podjetja nazaj v gospodinjstvo, se ob prenosu tega premoženja v gospodinjstvu obravnava kot odtujitev, četudi ni prišlo do prenosa lastništva. Pri tem se ugotovijo prihodki samostojnega podjetnika v višini razlike med tržno in knjigovodsko vrednostjo stvarnega premoženja. Če pa to isto stvarno premoženje pozneje proda kot fizična oseba, se mu ugotavlja dobiček iz kapitala kot razlika med vrednostjo kapitala ob pridobitvi in vrednostjo kapitala ob prodaji oz. odtujitvi. Ker se je prenos tega stvarnega premoženja iz podjetja v gospodinjstvo torej že obravnaval kot odtujitev in so bili pri tem izkazani prihodki ter povečana davčna osnova, je torej pri morebitni kasnejši prodaji tega stvarnega premoženja za ugotovitev dobička iz kapitala potrebno kot pridobitev tega stvarnega premoženja upoštevati njegov prenos iz podjetja v gospodinjstvo, četudi se ta prenos po drugih predpisih ne šteje kot odtujitev premoženja in v javnem registru (zemljiški knjigi) tudi ni vpisan.

K 51. členu:

1. V prvi vrstici prvega odstavka se črtata besedi "in obveznosti".

Obrazložitev:

Predlog zakona sicer povzema določba iz veljavnega zakona o dohodnini, dodatno pa v tekst prvega odstavka vnaša besedo "obveznosti", ki bistveno spreminja vsebino določbe. Iz same določbe sicer sploh ni razumeti, katera računovodska kategorija naj bi se zaradi tega prenosa povečala pri podjetju (prihodki ali odhodki). V računovodskem smislu "odtujitev obveznosti" oz. "prenehanje obveznosti", ki je vsekakor bolj primeren izrazi, pomeni prihodek na strani tistega, ki mu je obveznost prenehala. Če pustimo ob strani dejstvo, da s prenehanjem opravljanja dejavnosti v resnici niti ne pride do odtujitve oz. prenehanja obveznosti (kajti samostojni podjetnik tudi po prenehanju opravljanja dejavnosti odgovarja za izpolnitev obveznosti, ki so nastale pri podjetju), je popolnoma nelogično prenehanje obveznosti pri podjetju obravnavati kot prihodek. Prihodek ob prenehanju opravljanja dejavnosti se ugotavlja že na strani sredstev (prenos sredstev v gospodinjstvo pomeni prihodek v višini razlike med tržno in knjigovodsko vrednostjo sredstev), zato ga nikakor ni mogoče ugotavljati še na strani obveznosti, ki so le vir financiranja sredstev.

2. Drugi odstavek se črta.

Obrazložitev:

Navedena določba šteje prenos podjetja z enega nosilca podjema na drugega nosilca kot prihodek. Določa, da se prihodki upoštevajo v skladu z računovodskimi standardi. Gre za določbo, ki predstavlja "presedan" v statusni in davčni teoriji. Nadaljevanje dejavnosti in s tem v zvezi prevzem sredstev pravnega prednika, ne more rezultirati v prihodku, četudi ne bi bili izpolnjeni pogoji v četrtem odstavku zakonske določbe. Višino prihodka pa naj bi predstavljala tržno vrednost sredstev. Obravnavano ureditev je potrebno približati ureditvi, ki velja za neodplačen prenos poslovnega deleža v družbi. V tem primeru je ustvarjen prihodek v višini med tržno ceno in knjigovodsko vrednostjo deleža, če pa je darilo dano osebi v prvem dednem redu pa nastopi oprostitev. Obravnavana določba povzroča velike težave tudi ob naknadni izgubi pogojev, predpisanih v četrtem odstavku istega člena. V sedmem odstavku je namreč predpisano, da se novemu zasebniku davčna osnova, ugotovljena za davčno leto, v obdobju pet let po prevzemu podjetja ali dela podjetja, v katerem pride do neizpolnjevanja pogojev iz 1. točke četrtega odstavka tega člena, poveča za prihodke, ki se v skladu s četrtim odstavkom tega člena niso šteli za prihodke. Iz tega pa sledi, da v primeru, če bo novi zasebnik prenehal opravljati dejavnost (npr. poslovne težave), nastopi večkratna in povsem nesistematična obdavčitev. Gre za obdavčitev, ki nima primerjave v nobeni dohodninski obdavčitvi in nasprotuje ustavnim načelom ter osnovnim pravilom obdavčevanja. Najprej se obdavči vrednost v preteklosti prevzetih sredstev, ki se ob prenehanju štejejo kot prihodek. Nato pri istem zasebniku nastopi obdavčitev sredstev, ki jih je prinesel v osebno rabo (odtujitev sredstev - prvi odstavek predlagane določbe), nato pa nastopi še obdavčitev darovalca.

3. V četrtem odstavku se v 2. točki črta točka d).

Obrazložitev:

Gre za pogoj, ki je povsem nekonsistenten v primerjavi z ureditvijo prenosa podjetja na samostojnega podjetnika - pravnega naslednika. V slednjem primeru namreč pravni prednik, kot prenosnik podjetja, ne vstopa kot lastnik v novo podjetje. Nikakršnega utemeljenega razloga ni, da bi prenosnik podjetja vstopal v pravno osebo kot njen lastnik (družbenik) in z nadaljnjo zahtevo, da obdrži poslovni delež v pravni osebi najmanj 36 mesecev. Tega deleža tudi nominalno ne sme zmanjšati. Treba je namreč upoštevati, da se prenos podjetja v večini primerov opravlja zaradi upokojitve podjetnika, obravnavana določba pa podjetnika prisiljuje v nadaljevanje podjetniške aktivnosti, če bo svoje podjetje prenašal na pravno osebo.

K 54. členu:

Člen se črta.

Obrazložitev:

Izključitev prihodkov iz naslova dividend, obresti doseženih na podlagi dolžniških vrednostnih papirjev ali na podlagi odsvojitve lastniškega deleža oz. odsvojitve investicijskih kuponov postavlja zavezanca, ki opravlja dejavnost v popolnoma neenakopraven položaj glede na družbe. Nikakršnega razloga namreč ni, da bi finančne prihodke iz naložb, nabavljenih v dejavnosti in evidentirane oz. računovodsko pripoznane kot finančne naložbe v poslovnih knjigah izvzeli za namene obdavčitve z davkom iz dejavnosti ter jih smatrali za dohodke iz premoženja oz. kapitala fizične osebe. Črtanje določbe dodatno argumentiramo z dejstvom, da so imeli zavezanci, ki opravljajo dejavnost pri pripravi davčnega obračuna za leto 2005 veliko težav, povzročenih z nejasnostjo člena in namenom zakonodajalca ali npr. finančne prihodke oz. obresti pozitivnega stanja na podjetniškem računu samostojnega podjetnika vključijo med davčno priznane prihodke ali jih izvzeti.

K 56. členu:

Prvi odstavek se spremeni tako, da se glasi:

"(1) Zavezancu po tem poglavju zakona se kot davčno priznan odhodek prizna celoten strošek dela. Strošek dela zavezanca je kategorija plače, ki se uporablja izključno za namene obdavčitve tega zakona. Plača zavezanca, ki opravlja dejavnost je sestavljena iz prispevkov zavezanca za socialno varnost, davka po tem zakonu, ki se plačuje od dohodkov iz zaposlitve in preostalega dela plače. Med stroške dela pa se vštejejo tudi prispevki delodajalca, ki se plačujejo v skladu z zakonom. Višino plače zavezanca, ki opravlja dejavnost, izbere zavezanec, nikakor pa ne more biti nižja od 500 EUR."

Obrazložitev:

Predlaga se sprememba obdavčitve zavezancev, ki opravljajo dejavnost tako, da se določi davčno priznan strošek plače zavezanca, ki opravlja dejavnost, ki bo tudi osnova za plačevanje obveznosti za socialno varnost, vendar tudi črpanje pravic. S tem se koncepta obdavčitve preostalega dohodka zavezanca, ki opravlja dejavnost, ne bi spremenilo, saj bi razliko med davčno priznanimi prihodki in davčno priznanimi odhodki obdavčevali enako kot do sedaj; to je po progresivni lestvici.

K 57. členu:

Doda se 57.a člen (amortizacija), ki se glasi:

"(1) Amortizacija opredmetenih osnovnih sredstev, neopredmetenih sredstev in naložbenih nepremičnin se kot odhodek prizna glede na določilo 48. člena tega zakona.

(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena pa se amortizacija kot davčno priznan odhodek prizna zavezancu iz tega poglavja zakona za sredstva, pri katerih ima zavezanec iz tega poglavja skupno lastnino z zakoncem, po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo, vendar ne glede na pravno obliko, obvladuje gospodarske koristi sredstva ter ga uporablja za namene dejavnosti."

Obrazložitev:

Predlagana rešitev pri priznavanju stroška amortizacije za sredstva napotuje na uporabo zakona o davku od dohodkov pravnih oseb ter Slovenskih računovodskih standardov (SRS v nadaljevanju). SRS 1.1 pa določa, da so opredmetena osnovna sredstva, sredstva v lasti in finančnem najemu, ki se uporablja pri ustvarjanju proizvodov ali opravljanju storitev oz. dajanju v najem ali za pisarniške namene ter se po pričakovanjih uporabljajo v več kot enem obračunskem obdobju. Glede na določilo, da mora imeti zavezanec sredstvo v lasti, s čimer se je pojmovala pravna lastnina, kljub temu, da gre za davčne namene, se seveda zavezancem, ki opravljajo dejavnost amortizacija za zgradbe v skupni lastni zakoncev ali zgradbe, na skupnem zemljišču zakoncev, amortizacija ni priznavala. Predlagana dopolnitev zakona se navezuje na določilo novih Slovenskih računovodskih standardov (SRS 2006), ki v poglavju UVODA (6. Pripoznavanje gospodarskih kategorij v računovodskih izkazih in računovodskih razvidih) določajo naslednje: "Številna sredstva so povezana s pravnimi pravicami, tudi z lastninsko pravico podjetja. Pri ugotavljanju obstoja posameznega sredstva pa lastninska pravica ni bistvena. Zmožnost podjetja, da obvladuje gospodarske koristi, je običajno sicer posledica pravno zavarovane pravice, vendar je pri sredstvih treba posvetiti pozornost zlasti gospodarski stvarnosti in ne zgolj pravni obliki.

K 59. členu:

1. V prvem odstavku se številka "25" nadomesti s številko "60".

Obrazložitev:

V prvem odstavku je predpisano, da se upoštevajo normirani odhodki v višini 25 % ustvarjenih prihodkov. Višina priznanih odhodkov ni utemeljena in podprta s potrebnimi izračuni. Že v preteklosti je sekcija izdelovalcev izdelkov domače in umetnostne obrti pri OZS s konkretnimi izračuni dokazala, da neposredni in posredni stroški potrebni za izdelavo izdelka znašajo 70 % ustvarjenega prihodka, v nekaterih primerih pa so stroški celo višji. Podobno je tudi v drugih obrtnih dejavnostih. Iz tega razloga je predlagan odstotek upoštevanih normiranih odhodkov povsem nestimulativen. Namesto, da bi zakonodajalec dosegel namen, da se večje število malih podjetnikov, ki opravljajo različne storitvene dejavnosti (frizerji, kozmetiki, soboslikarji idr.) vključi v sistem ugotavljanja dobička po normiranih odhodkih in se jim na ta način poenostavi poslovanje ter zmanjšajo stroški, je pričakovati, da bodo to opcijo izkoristili zlasti zasebniki, ki opravljajo različne intelektualne dejavnosti, ki poslujejo z nizkimi materialnimi stroški.

2. V tretjem odstavku se za besedilom "in dopolnilne dejavnosti na kmetiji" doda besedilo "ter ribiške dejavnosti".

Obrazložitev:

Ribiška dejavnost je po svoji naravi in dohodkovnem položaju primerljiva s kmetijsko dejavnostjo, zato je smiselno, da se jim v enakem odstotku priznajo tudi normirani odhodki.

K 61. členu:

Doda nov drugi odstavek, ki se glasi:

"(2) Zavezanec lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove v višini 20% investiranega zneska v opredmetena sredstva, razen v osebna motorna vozila ter razen v pohištvo in pisarniško opremo brez računalniške opreme, in neopredmetena dolgoročna sredstva, vendar največ v višini davčne osnove, če gre za investicije v opremo in neopredmetena dolgoročna sredstva v Sloveniji."

Obrazložitev:

Ohranitev davčnih olajšav za vlaganja v opremo in njihova razširitev tudi na vlaganja v nepremičnine je smiselna in nujna. Nižja stopnja obdavčitve ter poenostavitev davčnega sistema nikakor ne odtehtata pozitivnih učinkov davčnih olajšav. Potrebno je namreč upoštevati dejstvo, da velika večina slovenskih podjetnikov ne deluje v sektorju proizvodnje, temveč na področju storitvenih dejavnosti (prevozi, gostinsko, gradbeništvo, finančne in poslovne storitve), kar pomeni, da bi ukinitev olajšav za vlaganja v opremo in nepremičnine povzročila, da ti gospodarski subjekti ne bi bili (ali v bistveno manjši meri) pripravljeni vlagati sredstev v dodatna investiranja, ki vedno nosijo določen riziko. Ta riziko je lažje obvladljiv, če država vzpodbudi vlaganje v obliki davčnih olajšav.

Poleg tega preprost izračun kaže, da imajo vlaganja številne multiplikacijske učinke, tako v rasti družbenega produkta, zaposlovanju, kot nenazadnje tudi v pobiranju davkov. Nabava posamezne opreme običajno rezultira v dodatnem zaposlovanju, povpraševanju in posledično gospodarski rasti, povečanju oz. modernizaciji tehnološkega parka, angažiranju zasebnih sredstev v podjetniško dejavnost idr.

Podobno velja za investicije v nepremičnine. Za gradnjo objekta je potrebno kupiti zemljišče in plačati davek, kupiti gradbeni material, ki ga je nekdo proizvedel (davek), zaposliti delavce, ki so objekt gradili (davek), poiskati kupca in zopet državi plačati davek. Po usposobitvi so objekti priključeni na vodovodno, električno, telefonsko, toplotno in drugo oskrbo (davek). Če to močno poenostavljeno shemo primerjamo z višino olajšave, ki jo predlagamo, lahko ugotovimo, da gospodarski subjekt vloži mnogo več, kot pa znaša njegov znesek olajšav.

K 69. členu:

1. V tretjem odstavku se črta besedilo "in oljčnega olja".

Črtanje se smiselno upošteva v sedmem odstavku 69. člena, drugem odstavku 71. člena, četrtem odstavku 72. člena.

Obrazložitev:

Pridelava oljčnega olja naj se obravnava kot osnovna kmetijska dejavnost na posebni katastrski kulturi oljčnik, za katerega je katastrski dohodek izračunan na podlagi prihodka od oljčnega olja kot končnega pridelka pridelave oljk. Z uveljavitvijo nove metodologije ugotavljanja katastrskega dohodka je dana možnost za uvedbo katastrske kulture oljčnik. Dohodek oljkarstva se namreč bistveno razlikuje od dohodka intenzivnih sadovnjakov. Oljke same po sebi nikoli niso končni tržni pridelek, zato je potrebno katastrski dohodek oljčnikov izračunati tako, da se kot končni pridelek upošteva oljčno olje.

2. Za četrtim odstavkom se doda nov odstavek, ki se glasi:

"Kot osnovna kmetijska dejavnost se šteje tudi dejavnost, ki ni zajeta v 4. odstavku tega člena, če ne presega minimalnega predpisanega obsega proizvodnje. Minimalni obseg proizvodnje iz prejšnjega stavka predpiše minister pristojen za kmetijstvo v soglasju z ministrom za finance."

Obrazložitev:

Za večino kmetijskih dejavnosti, ki ne štejejo kot osnovne kmetijske dejavnosti, bi bilo potrebno določiti maksimalne obsege pridelave, do katerih se te dejavnosti vendarle lahko obravnavajo kot osnovne dejavnosti. Te obsege naj se definira v podzakonskem aktu, ki ga je v ta namen potrebno v tem členu predvideti. Če maksimalni obsegi niso določeni, pod obvezo registracije za davčne namene zapadejo tudi kmetije, ki na primer vino, oljčno olje, vrtnine, okrasne rastline, perutnino... prodajajo v zelo majhnih količinah. Stroški administriranja na teh majhnih kmetijah in stroški davčnega organa bi močno presegli koristi, ki bi iz obdavčitve drobnih pridelovalcev izhajali.

3. Šesti odstavek se črta.

Obrazložitev:

Velika večina vrtnarskih kmetij vrtnine prideluje v njivskem kolobarju, kar pomeni, da vrtnina lahko sledi poljščini, krmni rastlini, industrijski poljščini ali vrtnini. V primeru, da bi kot katastrsko kulturo vrt zavedli vse površine, na katerih gojijo vrtnine, bi preplačali katastrski dohodek za vse površine, na katerih v njivskem kolobarju gojijo poljščine in druge rastline. Menimo, da je zaradi majhnega obsega dohodka pri nizkem deležu tržne vrtnarske pridelave, kakor jo imamo v Sloveniji, smiselno omogočiti obdavčitev iz osnovne kmetijske dejavnosti. Vrtnarska pridelava je v celoti ali pretežno vezana na uporabo kmetijskih zemljišč, vodenih v zemljiškem katastru, zato naj se v celoti obravnava kot osnovna kmetijska dejavnost.

K 70. členu:

Drugi odstavek se črta.

Obrazložitev:

Plačila iz naslova ukrepov kmetijske politike so namenjena proizvodnji in ne osebnemu plačilu posameznika. Ta plačila niso tržne narave, ravno nasprotno, namenjena so pokrivanju razlik v ceni zaradi padanja cen pridelkov na trgu in pokrivanju dodatnih stroškov pridelave. Sedanji izračun katastrskega dohodka ne upošteva tega upadanja cen pridelkov in je zato precenjen. Realno izračunani katastrski dohodek bi bil bistveno nižji in za večino kmetij negativen. Zato prištevanje plačil iz naslova ukrepov kmetijske politike katastrskemu dohodku dejansko pomeni ugotavljanje večjega dohodka, kot je dejanski. Dokler ne bo uveljavljen drugačen sistem izračuna katastrskega dohodka, je predlagani sistem obdavčevanja dohodkov iz kmetijstva za zavezance nesprejemljiv.

K 71. členu:

V šestem odstavku se znesek "25.000" spremeni v 42.000".

Obrazložitev:

Prag za obvezen prehod v sistem obdavčevanja na osnovi knjigovodstva pri 25.000 evrih v je prenizek. V skladu s predlogom k 48. členu bi imeli zavezanci možnost ugotavljanja davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov do 62.500 evrov, obdavčevanje na osnovi katastrskega dohodka pa naj bi bilo možno do 42.000 evrov.

K 72. členu:

1. Četrti odstavek se spremeni tako, da se glasi:

"(4) Davčna osnova od dohodkov od proizvodnje vina, ki so izplačani kateremu koli članu kmečkega gospodinjstva, se pripiše posameznemu zavezancu, članu gospodinjstva, ki ima pravico uporabljati zemljišča v sorazmernem deležu, glede na skupno število takih zavezancev v gospodinjstvu."

Obrazložitev:

Sprememba člena je posledica spremembe 69. in 70. člena.

2. Šesti odstavek se črta.

Obrazložitev:

Pri koriščenju zemljišč agrarnih skupnosti je primarna ekološka funkcija in funkcija ohranjanja kulturne krajine in kulturne dediščine. Poleg tega se pri delitvi plačil med člane agrarne skupnosti pojavljajo številne težave. Težko je najti enoten ključ za razdeljevanje pridobljenih sredstev, ker so pogosto deleži določeni s kombinacijo več različnih kriterijev. Člani niso nujno koristniki pridobljenih sredstev in pripisanih dohodkov niso pripravljeni vpisati v svojo dohodninsko napoved. Članov je ponekod veliko in to predstavlja veliko administriranja za predsednike pašnih skupnosti. Doslej so se ta sredstva porabljala izključno za potrebe obnove in vzdrževanja planine. Če bi jih morali pisati v svoje dohodninske napovedi posamezni člani, obstaja bojazen, da bodo zahtevali izplačilo sredstev, ki jim pripadajo. V mnogih primerih so lastniki zemljišč, ki jih uporabljajo agrarne skupnosti, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, Rimskokatoliška cerkev, občina, država in uporabniki zemljišč niti nimajo nujno pripisanega katastrskega dohodka teh zemljišč.

K 73. členu: (za novi 73.a člen)

1. Za 73. členom se doda 73.a člen, ki se glasi:

"73.a člen

(olajšava za investiranje)

(1) Kadar je mogoče z računi dokazati vlaganja v osnovno kmetijsko ali osnovno gozdarsko dejavnost v okviru gospodinjstva ali agrarne skupnosti, se v letu vlaganja prizna olajšava v višini 25 % vloženih sredstev.

(2) Za vlaganja iz prvega odstavka tega člena se štejejo vlaganja v:

1. nakup zemljišč,

2. nakup živali za osnovno čredo,

3. nakup, izgradnjo ali posodobitev kmetijskih gospodarskih objektov, ki služijo za

opravljanje osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, vključno z

vlaganji v trajne nasade,

4. nakup kmetijske in gozdarske mehanizacije,

5. nakup druge opreme za opravljanje osnovne kmetijske in osnovne gozdarske

dejavnosti, razen nakupa osebnega motornega vozila.

(3) Olajšava se prizna posameznemu zavezancu, članu gospodinjstva ali agrarne skupnosti, ki ima pravico uporabljati zemljišča, v sorazmernem deležu glede na skupno število zavezancev v gospodinjstvu oziroma glede na njegov pripadajoči solastniški ali sorazmerni delež v agrarni skupnosti.

(4) Olajšava se lahko uveljavi v letu vlaganja in naslednjih štirih letih."

Obrazložitev:

Kmetijstvo kot dejavnost z nizko stopnjo akumulacije je v veliki meri odvisno od investicijskih podpor, kar je tudi temeljna usmeritev drugega stebra skupne evropske kmetijske politike. Prestrukturiranje kmetijstva je še posebej pomembno za razdrobljeno slovensko kmetijstvo, ki se mora prilagoditi številnim standardom, ki jih predpisuje nova zakonodaja. Zagotavljanje kmetijske dejavnosti je v prihodnjem obdobju vezano na večanje kmetij, ki se bodo še naprej pripravljene ukvarjati s kmetovanjem. Večanje kmetij brez ustreznih investicijskih podpor v Sloveniji ne bo mogoče, saj zaradi dohodkovne šibkosti ne morejo same zagotavljati zadostnih investicijskih sredstev iz naslova poslovanja. V izračunu katastrskega dohodka je delež amortizacije izračunan za povprečni obseg osnovnih sredstev, zato nastaja razlika med vrednostjo amortizacije na intenzivnih kmetijah, ki v večji meri investirajo v nabavo osnovnih sredstev. Predlagamo, da se ta del izravna s priznavanjem olajšave za investiranje. V kolikor predpisodajalec ocenjuje, da olajšav za investicije ni mogoče v celoti sprejeti, predlagamo, da se sprejmejo olajšave za nakup kmetijskih zemljišč. Investicijska olajšava za nakup kmetijskih zemljišč je za izboljšanje posestne strukture slovenskih kmetij nujna. Kmetijska zemljišča so za razliko od vseh ostalih dejavnosti v kmetijstvu najpomembnejše osnovno sredstvo. To olajšavo dodatno utemeljuje dejstvo, da se zemljišča načeloma edino osnovno sredstvo, pri katerem se investicija nikoli ne more priznavati kot strošek amortizacije, kar velja tako pri obdavčitvi po sistemu katastrskega dohodka, kakor tudi po sistemu dejanskih dohodkov.

2. Za 73.a členom se doda nov 73.b člen, ki se glasi:

"73.b člen

(olajšava za izvajanje praktičnega dela na mojstrskih kmetijah)

Zavezanec, ki sprejme vajenca, dijaka ali študenta po učni pogodbi za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju na mojstrsko kmetijo, lahko uveljavlja znižanje davčne osnove v višini plačila tej osebi, vendar največ v višini 50% povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji za vsak mesec izvajanja praktičnega dela posamezne osebe v strokovnem izobraževanju."

Obrazložitev:

Tako kot je v poglavju III. 3 Dohodek iz dejavnosti v 64. členu predvidena olajšava za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju, je potrebno tudi v poglavju III. 4 Dohodek iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti predvideti možnost znižanja davčne osnove na mojstrskih kmetijah. Predlagamo, da se lahko uveljavlja znižanje davčne osnove v višini plačila dijakom in študentom do višine 50% povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji za vsak mesec izvajanja praktičnega dela. Kmetije, ki sprejmejo na praktično delo dijake in študente, imajo z njihovim izobraževanjem dodatne stroške. Opraviti morajo izpit iz varstva in zdravja pri delu in se po Zakonu o srednješolskem in poklicnem izobraževanju usposobiti za pridobitev mojstrskega naziva. Predlagamo, da se poleg nagrade, ki jo mojstrske kmetije izplačajo dijakom in študentom, njihova davčna osnova zmanjša tudi za stroške pridobitve mojstrskega naziva. Menimo, da bi na ta način pomembno pripomogli k izboljšanju sicer izjemno neugodne izobrazbene strukture na naših kmetijah.

3. Za 73.b členom se doda nov 73.c člen, ki se glasi:

"73.c člen

(znižanje davčne osnove za plačane zakupnine)

Davčna osnova iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti se zavezancu za plačilo davka zniža za znesek plačanih zakupnin za kmetijska zemljišča, ki jih ima zavezanec v zakupu."

Obrazložitev:

Kmetije, ki obdelujejo kmetijska zemljišča, ki jih imajo v zakupu, poleg davka od katastrskega dohodka plačujejo tudi najemnine, ki jih po veljavnih predpisih ne morejo uveljavljati kot strošek, zato so dodatno obremenjeni in predlagamo, da se sprejme rešitev, s katero se bo zagotovilo, da bodo lahko zakupnino uveljavljali v okviru napovedi za odmero davka kot znižanje davčne osnove.

K 77. členu:

Šesti odstavek se spremeni tako, da se glasi:

"(6) Zavezanec lahko kot dejanske stroške vzdrževanja iz drugega odstavka tega člena uveljavlja tudi dejansko vplačana sredstva v rezervni sklad stavbe."

Obrazložitev:

Po predlaganem šestem odstavku lahko zavezanec med dejanske stroške vzdrževanja nepremičnine všteva tudi dejansko porabljena sredstva rezervnega sklada. Menimo, da predlagano besedilo ni v skladu s Stvarnopravnim zakonikom (zakonik), ki opredeljuje rezervni sklad kot skupno premoženje etažnih lastnikov stavbe. Po izrecni določbi zakonika sredstva rezervnega sklada niso deljiva, etažni lastnik ne more zahtevati vračila vplačanih sredstev, zato v času porabe na teh sredstvih ni več mogoče določiti deleža, ki bi služil kot osnova za namene po tem zakonu. Edina možna razlaga je, da se etažnim lastnikom kot dejanski strošek priznajo vplačila v rezervni sklad. Takšna razlaga je tudi v skladu z dosedanjim tolmačenjem davčne uprave.

K 98. členu:

V četrtem odstavku se doda nov stavek, ki se glasi:

"Povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe se ne obravnava kot samostojen poslovni delež."

Obrazložitev:

V četrtem odstavku 98. člen predlaganega zakona je določeno, da je nabavna vrednost deleža, ki je bil pridobljen ob povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe enaka nič. V 152. členu pa določa, da je nabavna vrednost deleža pridobljenega pred 1.1.2003, ne glede na 98. člen, enaka tržni vrednosti na dan 1.1.2006, če pa te ni, pa knjigovodski vrednosti.

V predlagano zakonsko določbo je v izogib različnim razumevanjem v praksi, potrebno jasno zapisati in obrazložiti, da povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe ni mogoče šteti, kot nov poslovni delež. V preteklosti je davčni organ ob povečanjih kapitala štel, da od trenutka povečanja teče nov triletni špekulacijski rok. Ker pa je prav v letu 2004 precejšnje število družbenikov povečalo svoji družbi kapital, in to iz nerazporejenih dobičkov, mora predlagani zakon to povečanje izključiti iz obdavčitve. To pa je mogoče na način, da se v zakonsko določbo vključi opis, da se povečanja kapitala (torej tudi tista v letu 2004) ne štejejo za nov poslovni delež družbenika. Če temu ne bo tako, bi mogoča prodaja družbe, ki bi se opravila po 1. 1. 2007 zahtevala, da se obdavči vrednost povečanja kapitala v letu 2004, ker vsa nove deleže pridobljene po letu 2003, šteje za enako nič.

K 120. členu:

Drugi odstavek se črta.

Obrazložitev:

V skladu s predlogom k 70. členu naj se investicijske podpore izvzamejo iz obdavčitve je smiselno, da se črta tudi drugi odstavek 120. člena.

K 142. členu:

Člen se črta.

Obrazložitev:

V skladu s 142. členom predloga zakona o dohodnini bo 0.5 % prihodkov iz naslova pobrane dohodnine iz proračuna namenjeno za humanitarne, invalidske, dobrodelne, ekološke in religiozne namene. Predlagani člen ni v skladu z namenom predlagatelja, da se poenostavijo postopki odmere dohodnine. V primeru, da bodo davčni zavezanci uveljavljali to možnost, bodo morali predizpolnjeno napoved posredovati davčnemu organu, ta pa bo moral izdati odločbo o odmeri dohodnine. Menimo, da se bo s tem povečalo število odmernih postopkov, kar je tudi povečano z dodatnimi stroški.

Če se je predlagatelj odločil, da bo 0,5 % pobrane dohodnine razporejal izven proračunov pomeni, da tega denarja ne potrebuje, zato naj prepusti ta sredstva zavezancem in s tem dodatno zmanjša višino obdavčitve. Če tega prerazporejanja ni, proračun dobi več in se s tem zmanjša javnofinančni primanjkljaj.

Poleg tega iz določbe ni jasno razvidno, kdo so tiste organizacije oziroma na kakšni pravni podlagi se bodo določali subjekti, ki bodo upravičeni do teh sredstev.

K 154. členu:

Člen se črta.

Obrazložitev:

V drugem odstavku 70. člena naj se plačila iz naslova ukrepov kmetijske politike, dotacije, donacije in druga plačila iz naslova državnih pomoči črtajo. V tem smislu naj se črta tudi 154. člen.

* * *

Za poročevalko je bila določena državna svetnica Marta Turk.