Državni svet Republike Slovenije je na 7. seji, dne 21. 5. 2008, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04) sprejel naslednje
M N E N J E
k Predlogu resolucije o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008-2013"zadovoljni uporabniki in izvajalci zdravstvenih storitev"
Državni svet je k predlogu resolucije oblikoval naslednje splošne pripombe:
- Državni svet predlaga Vladi Republike Slovenije, kakor tudi vsem naslednjim vladam, da pričnejo voditi konsistentno zdravstveno politiko ob vključevanju vseh vladnih kot tudi nevladnih resorjev, ki bo v dobro vseh prebivalcev Slovenije in ki bo temeljila na načelih socialnega zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni solidarnost, neprofitnost, pravičnost, enakost vseh zavarovanih oseb (Bismarckov model).
- Državni svet nadalje predlaga, da naj Vlada Republike Slovenije gradi zdravstveno politiko na javnem interesu in ohrani obvezno zdravstveno zavarovanje in javne zdravstvene službe kot dejavnosti javnega pomena ter onemogoči prelivanje javnih sredstev v privatne namene ter postavi jasna razmerja med javnim in zasebnim zdravstvom.
- Državni svet posebej opozarja na dejstvo, da se v obravnavanem predlogu sredstva za zdravstveno varstvo zmanjšujejo, kot se zmanjšuje tudi gospodarska rast, in nanjo vezan delež BDP, ki ga namenjamo zdravstvu. Obenem pa se načrtuje povečanje deleža zasebnih sredstev in zmanjšuje sredstva obveznega zavarovanja, ki temeljijo na principih solidarnosti in vzajemnosti. To je še posebej zaskrbljujoče, saj je prispevek za prostovoljno zavarovanje enak, ne glede na prihodek posameznika, celo več, višji je za upokojence, kot za aktivno zaposlene. Ob tem pa vsi segmenti družbe, državni organi in nevladne organizacije opozarjajo na povečevanje števila revnih oziroma izginjanje srednjega sloja, ki največ prispeva v zdravstvene blagajne. Na drugi strani pa zavarovalnice, ki izvajajo prostovoljna zdravstvena zavarovanja, porabljajo ogromna finančna sredstva za lastno poslovanje, ki bi ga lahko organizirale racionalnejše, presežek sredstev pa namenile za povečani obseg programa zdravstvenega varstva in ne za profit. Vlada Republike Slovenije mora zato tem negativnim trendom, kakor tudi stroškom delovanja zavarovalnic, nameniti vso pozornost in izpeljati sistem zdravstvenega zavarovanja v smeri ponovne vključitve prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno zdravstveno zavarovanje.
- Vlada Republike Slovenije mora poskrbeti za racionalno ravnanje s sredstvi, namenjenimi za zdravstvo, postaviti mora popolno in pregledno mrežo javne zdravstvene službe ter opredeliti jasne kriterije za izdajanje koncesij na primarni kot sekundarni ravni. Njihovo podeljevanje se mora vršiti na podlagi javnih razpisov, opravljati pa se mora tudi nadzor nad izdajanjem koncesij in opravljanjem koncesijske službe. Državni svet opozarja na primere "divje privatizacije" v zdravstvu in zaradi tega podeljevanje koncesij ne more in ne sme biti prepuščeno občinam.
- Državni svet nadalje opozarja, da bi moral obravnavani predlog opredeliti poklicne bolezni in poškodbe pri delu. Prav tako bi bilo potrebno v sistem zdravstvenega zavarovanja uvesti diferencirane prispevne stopnje za delodajalce za poškodbe pri delu in za bolezni, povezane z delom. Zaradi naraščanja števila poškodb pri delu in poklicnih obolenjih pa na primeren način nagrajevati delodajalce, ki skrbijo za zdravje pri delu, ter sankcionirati tiste, ki temu ne posvečajo potrebne pozornosti.
- Ministrstvo za zdravje naj zavarovancem omogoči transparenten pregled nad pravicami iz obveznega in prostovoljnega zavarovanja in jim povrne zaupanje v slovenski zdravstveni sistem. Prav tako naj izboljša dostopnost do zdravstvenih storitev, skrajša oziroma odpravi čakalne dobe, ki nastajajo zaradi neurejenih odnosov med javnim in zasebnim zdravstvom, in izboljša odnos izvajalcev do pacientov.
- Državni svet ocenjuje, da lahko tako Vlada Republike Slovenije kot Ministrstvo za zdravje izpolnita pričakovanja zavarovancev, v kolikor bo Predlog resolucije o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008-2013 temeljil na konkretnih ciljih, aktivnostih, nosilcih, rokih in sredstvih, kot to določa 6. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki glasi: "Republika Slovenija planira razvojne možnosti in potrebe z zdravstvenimi programi in zdravstvenimi zmogljivostmi. Plan zdravstvenega varstva mora temeljiti na analizi zdravstvenega stanja prebivalstva, izhajati iz zdravstvenih potreb po celovitem zdravstvenem varstvu, upoštevati kadrovske in druge zmogljivosti ter zagotoviti smotrno delitev dela. Plan zdravstvenega varstva Republike Slovenije vsebuje:
- strategijo razvoja zdravstvenega varstva;
- prednostna razvojna področja;
- naloge in cilje zdravstvenega varstva;
- podlage za razvoj zdravstvenih dejavnosti na posameznih ravneh, vključno z izobraževanjem in izpopolnjevanjem kadrov, ter za razvoj sistema zdravstvenega zavarovanja;
- specifične potrebe in možnosti zdravstvenega varstva posameznih območij;
- nosilce nalog za uresničevanje plana zdravstvenega varstva;
- merila za mrežo javne zdravstvene službe, upoštevaje dostopnost zdravstvenih storitev po območjih.
Plan zdravstvenega varstva vsebuje dolgoročne, srednjeročne in kratkoročne opredelitve.
Predlog plana zdravstvenega varstva pripravi Vlada Republike Slovenije. Pri pripravi Predloga plana zdravstvenega varstva sodelujejo Zdravstveni svet, pristojne zbornice, združenja zdravstvenih in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Svet za zdravje."
- Državni svet še enkrat poudarja, da je gradivo sicer zelo obsežno, vsebuje številna področja in nudi vpogled v delovanje zdravstvenega sistema, vendar pa v njem ni konkretnih opredelitev in rešitev za prepotrebni razvoj in spremembo zdravstvenega varstva. Prav tako gradivo ne zajema ukrepov in aktivnosti za odpravo dosedanjih slabosti in negativnih pojavov pri izvajanju zdravstvene dejavnosti.
- Zavarovanci v dokumentu ne najdejo odgovorov, kako jim bo izboljšana dostopnost do zdravstvenih storitev, kako se bodo skrajševale dolge čakalne dobe, kako se bo izboljšal odnos izvajalcev do njih in kako bodo odpravljeni razni pojavi neupravičenega zaračunavanja plačil in doplačil za storitve, ki jim jih zagotavlja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in obvezno zdravstveno zavarovanje.
- Pri nadaljnjem razvoju in upravljanju sekundarnega nivoja zdravstvenega varstva, to je bolnišničnega zdravljenja, je potrebno omejiti politični vpliv ozkih lokalnih interesov občin.
- Državni svet nadalje predlaga Ministrstvu za zdravje, da vzpostavi celovit sistem izboljševanja kakovosti v zdravstveni službi z ustanovitvijo Agencije za kakovost ter akreditacijo bolnišnic.
- V obravnavanem dokumentu je potrebno jasneje razmejiti pristojnosti med Inštitutom za varovanje zdravja in območnimi Zavodi za zdravstveno zavarovanje, ker drobljenje nalog nacionalnega pomena na regijske centre ni v prid racionalne in učinkovite porabe javnih sredstev. Prav tako je potrebno opredeliti promocijo zdravja na nacionalni ravni. Inštitut za varovanje zdravja bi morali ohraniti kot nacionalni center, ki razvija stroko promocije zdravja ter razvija in vrednoti programe promocije zdravja na nacionalni ravni za različna okolja in populacijske skupine.
Državni svet je k predlogu resolucije oblikoval naslednje konkretne pripombe:
7.1. Dejavnost javnega zdravja
Javno zdravje je kljub dobri definiciji neustrezen pojem, ki ga je potrebno uskladiti z Mednarodno klasifikacijo funkcioniranja, invalidnosti in zdravja in bi ga bilo primerneje poimenovati "javno zdravstvo", cilj dejavnosti pa "javno zdravje", ki ni stanje, pač pa dinamičen proces.
7.1.2.1 Inštitut za varovanje zdravja
Besedilo zadnjega odstavka tega podpoglavja se spremeni in se glasi:
"Pomembno vlogo pri ocenah tveganja imajo rezultati laboratorijskih analiz. Laboratorijsko podporo za potrebe uradnega nadzora na področju živil, pitne vode in vzorcev okolja lahko izvajajo različni laboratoriji, pri čemer je na nacionalni ravni potrebno zagotoviti centralno organiziranost laboratorijske dejavnosti, s krovno vlogo laboratorija IVZ RS. Ostali usposobljeni laboratoriji bi poleg laboratorija IVZ izvajali laboratorijsko dejavnost za uradni nadzor kot podizvajalci krovnega laboratorija. Pri izbiri podizvajalcev bo potrebno upoštevati možen konflikt interesov (delež tržne dejavnosti) in usposobljenost izvajalcev, kar bi posledično vodilo k specializaciji posameznih izvajalcev."
V obravnavanem dokumentu bi morala biti opredeljena tudi Agencija za varno hrano.
7.2.1. Opredelitev stanja
V drugem odstavku je nerazumljivo, da na primarni ravni delujejo terapevti, saj so ti vključeni na vseh nivojih zdravstvenega varstva, ne le na primarnem.
Število zdravstvenih delavcev na 1.000 prebivalcev ni nikakršen pokazatelj vključenosti delovnih terapevtov, saj o tem niso bile narejene konkretne raziskave, na katerih bi lahko temeljila statistika. Statistika je torej nepopolna, saj zastopa le določene zdravstvene profile.
7.2.1.4 Opremljenost bolnišnic z drago medicinsko opremo
Na tem mestu bi bilo nujno razmišljati in predvideti (glede na projekcije glede staranja prebivalstva) način zagotavljanja prilagojene opreme in pripomočkov za delovno terapevtsko obravnavo na domu. Temu primerno je potrebno predvideti tudi usposobljen kader – delovnega terapevta in servisno službo za vzdrževanje, montažo in servisiranje opreme in pripomočkov.
7.2.2.1. Primarna raven
V kriterijih za določanje mreže na primarni ravni, za dejavnost družinske medicine je nov pojem "zdravstveni tim", nikjer pa ni zapisano, kdo ga sestavlja. V kriterijih za določanje mreže na primarni ravni so zajeti samo zdravniki in zobozdravniki. Kje so ostali člani tima? V razvitih državah je glavnina delovnih terapevtov zaposlena ravno na primarni ravni.
V četrtem odstavku se doda naslednji stavek: "V multidisciplinarnem timu za nego in oskrbo na domu mora sodelovati tudi fizio oziroma delovni terapevt."
7.2.2.8. Fizikalna in rehabilitacijska medicina
V istem podpoglavju (7.2.) sta dve podpoglavji z istim naslovom in nadaljevanjem vsebine poglavja 7.2.1.8.
Državni svet podpira, da se 20-30 % fizioterapevtske obravnave in obravnave delovne terapije prenese na izvajanje na domu. Že sedaj so čakalne dobe na primarni ravni po Sloveniji dolge, indikacija za delo na domu pa vključuje posebno skupino bolnikov, ki do sedaj ni bila deležna FTH obravnave (postopki čakanja na nadaljevanje zdravljena v specializiranih ustanovah, čakanje mesta v domovih starejših občanov, arhitektonske ovire mesta bivanja, nepokretnost itd.). Vendar pa je potrebno povečati število fizioterapevtov, saj z obstoječim številom zaposlenih fizioterapevtov na primarni ravni izvedba tega predloga ni izvedljiva. Na primarno raven oskrbe sodi tudi ambulantna dejavnost posameznih slovenskih zdravilišč. Dejstvo pa je, da so čakalne dobe v zdraviliščih povprečno šest mesecev. Brez širitve programa tudi tu ne bo mogoče izkoristiti obstoječih kapacitet.
7. 2. 4 Koncesije
Celotno poglavje 7.2.4. je orientirano samo na eno vrsto zdravstvenih delavcev – to je na zdravnike. Ker pa so tudi drugi zdravstveni delavci upravičeni do nudenja koncesijonarskih storitev, je potrebno zadnji stavek tega poglavja spremeniti tako, da se glasi:
"Konkurenčna klavzula, ki jo določa delovnopravna zakonodaja, zahteva, da lahko zdravniki in drugi zdravstveni delavci opravljajo istovrstno dejavnost pri drugem delodajalcu samo z vednostjo tistega, pri katerem je redno zaposlen."
7.3. Kadrovske potrebe v zdravstvu
7.3.2. Projekcija kadrovanja
Nikjer niso omenjeni fizioterapevti, čeprav so pomemben člen v timu. Že danes jih primanjkuje, zato bi bilo treba v projekciji kadrovanja predvideti to dejstvo, predvsem v smislu širitve števila vpisanih na študij fizioterapije.
To podpoglavje obravnava samo zdravnike, zobozdravnike, farmacevte in medicinske sestre. Drugi profili (med drugim tudi delovni terapevti, fizioterapevti in drugi) kot da ne obstajajo.
7.4. Upravljanje človeških virov
V celotnem dokumentu sta poudarjeni medicina in zdravstvena nega, občasno se omenjajo tudi farmacevti, pomanjkljiva pa je opredelitev drugih sodelavcev v zdravstvenem timu.
8. Nevladne organizacije in druga združenja
Za petim odstavkom se doda nov šesti odstavek, ki se glasi:
Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS) v skladu z zakonom o invalidskih organizacijah povezuje in usklajuje interese reprezentativnih in drugih invalidskih organizacij, ki delujejo na državni ravni. Ena od ključnih nalog NSIOS je vodenje civilnega dialoga z državnimi institucijami, med drugim tudi z Ministrstvom za zdravje, kajti cilji delovanja invalidskih organizacij prav tako obsegajo ohranjevanje bioloških potencialov invalidov, obnovitveno rehabilitacijo na izvenbolnišnični način, oskrba z medicinsko-tehničnimi pripomočki in druge zdravstvene ukrepe, ki odločilno vplivajo na kvaliteto življenja invalidov. Posamezne invalidske organizacije so še posebej povezane z zdravstvom, ker zastopajo kronične bolnike, za katere je značilna finalna ali napredujoča invalidnost.
* * *
Za poročevalca je bil določen državni svetnik Peter Požun.
