Odgovor Ministrstva za zdravje na vprašanje državnega svetnika Marijana Klemenca glede ukrepov pristojnih ministrstev za zagotovitev pacientom enake možnosti primerne oskrbe po odpustu iz zdravljenja v bolnišnici

Spoštovani.

Ministrstvo za zdravje ureja področja, s katerimi bodo zagotovljene enake možnosti oskrbe po odpustu iz bolnišnic:

• z ustanovljeno negovalno bolnišnico v Sežani;
• s posebnimi negovalnimi oddelki v vseh bolnišnicah, ki letno dodajajo program;
• s povečevanjem programa na področju patronažnega varstva;
• povečujejo se kapacitete in obseg storitev v socialno-varstvenih zavodih;
• povečujejo se tudi storitve nege na domu, dnevno varstvo, varovana stanovanja;
• usklajen program ukrepov za invalide na vseh področjih, ki pomembno vplivajo na življenje invalidov;
• širitev programa paliativne oskrbe na sekundarnem in primarnem nivoju.
  

Obrazložitev:

V vladnem postopku je predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Zakon bo omogočil stabilnejše financiranje zdravstvenega varstva, oblikovanje zdravstvenih programov in storitev ter njihovih cen v partnerskih odnosih. Z ureditvijo bomo zagotovili boljše pogoje za dostop do
kakovostnih pravic vsem zavarovanim osebam, povečali skrb za socialno najbolj ogrožene prebivalce in zagotovili kritje doplačil za zdravstvene storitve v breme proračuna Republike Slovenije socialno najbolj ogroženim zavarovanim osebam.

Poglavitna pridobitev je "Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008 - 2013 - zadovoljni uporabniki in izvajalci zdravstvenih storitev", ki je trenutno v obravnavi v Državnem zboru. V Resoluciji je opredeljena neakutna obravnava v organizirani obliki, ki predvideva ustanovitev petih negovalnih bolnišnic na celotnem območju Slovenije, v vsaki pokrajini pa eno negovalno enoto :in=paliativni oddelek. Negovalne-bolnišnice-bisprostile postelje za akutno obravnavo, bolniki bi v negovalnih bolnišnicah dosegli večjo stopnjo samooskrbe, primerno oskrbo in nego bi zagotovili pacientom, ki potrebujejo dolgotrajno ventilacijo, pacientom po ireverzibilnih možganskih poškodbah in potrebe po paliativni oskrbi. S tem se bo povečala dostopnost, dvignila se bo kakovost obravnave starejših, kronično bolnih in olajšal prehod iz bolnišnic v domače okolje. S kontinuiranim povezovanjem z vsemi zdravstveno socialnimi službami bomo povečali učinkovitost celotnega sistema. Interes za izvajanje neakutne obravnave in gradnjo negovalnih bolnišnic je tudi v zasebnem sektorju, sama izvedba pa je možna na osnovi Zakona o javno zasebnem partnerstvu.

V času, ko se je urejevalo in reševalo financiranje bolnišnic in se je skrajševala ležalna doba, je bilo v preteklosti premalo pozornosti posvečeno problemom, ki bodo zaradi tega nastali na nivoju zdravstvenega varstva, zato smo se v letu 2007 odločili, da se neakutna bolnišnična obravnava obračunava za tiste osebe, ki bodo tovrstno obravnavo potrebovalie za šest dni ali več, ni pa več omejeno zgornje število dni (14. člen PDB).

Z večjo mobilnostjo pacientov je povsod po svetu trend zmanjševanja zdravljenja v domovih, zaradi starajoče populacije pa se veča nega oziroma oskrba na domu. Tako se je v zadnjih letih že pomembno zajezila napotitev na višji nivo, s pomembno širitvijo programa patronažne službe pa se je približala oskrba državljanov v domačem okolju. Ob omejenem številu kadrov je bila ta širitev dosežena tudi z večjim številom podeljenih koncesij za patronažno oskrbo. V letu 2006 je bilo na primarni ravni izdanih 19 soglasij k podelitvi koncesije za področje zdravstvene nege in patronaže. V letu 2007 pa 10 soglasij in 2 širitvi programa zdravstvene nege na domu, podeljeni javnemu zavodu.

Zdravljenje in zdravstvena nega na domu je pravica, ki jo zagotavlja v polni vrednosti obvezno zdravstveno zavarovanje, vendar je to področje, ki v Sloveniji še ni povsem dobro urejeno. Narašča število starejših ljudi in kroničnih bolnikov, ki bi z različno stopnjo zdravstvene podpore na domu lahko živeli samostojno življenje, brez nje pa jih je potrebno namestiti bodisi v bolnišnicah ali v domovih za starejše. Med njimi so še posebej depriviligirani duševni bolniki. Njihovo celostno obravnavo bo uredil Zakon o duševnem zdravju, ki je v obravnavi v državnem zboru. Zdravljenje na domu je za te bolnike tudi edina prava možnost, da lahko živijo doma, saj jim med drugim zagotavlja redno jemanje zdravil in zmanjšuje potrebo po pogostih sprejemih v bolnišnico. Zaradi staranja prebivalstva narašča število ljudi s starostno demenco in Alzheimerjevo boleznijo.

Zdravstveno varstvo je pomemben dejavnik v strategiji skrbi za starejše, saj jim je treba zaradi njihovih specifičnih potreb, povezanih s starostjo, pogostega pojavljanja več bolezni hkrati pri posamezniku nameniti posebno skrb za kakovostno življenje tudi v starosti. Trend večanja populacije starejših bolnikov se vse bolj stopnjuje, tako da je danes razmerje med bolniki, ki so starejši od 75 let in mlajšimi bolniki vse večje. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je kot odgovor na Zeleno knjigo Sveta EU "Odziv na demografske spremembe: nova solidarnost med generacijami" sprejelo Strategijo varstva starejših do leta 2010 - Solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva, kjer je posebno poglavje namenjeno tudi zdravstvenemu varstvu starajoče se populacije.

Obstoječa ureditev dolgotrajne oskrbe je premalo učinkovita, nezadostna in neenako dostopna za osebe, ki so zaradi bolezni, degenerativnih sprememb, poškodb, invalidnosti ali drugih razlogov odvisni od pomoči drugih oseb pri opravljanju temeljnih življenjskih aktivnosti. Slaba učinkovitost je posledica neustrezne zakonodaje, slabe preglednosti delovanja sistema in njegovega financiranja, ni integriranega delovanja izvajalcev in enotne organizacije dolgotrajne oskrbe, obstoječa zakonodaja in praksa ne zagotavljata možnosti zadovoljevanja specifičnih potreb. Razlike se pojavljajo pri možnosti uresničevanja pravic upravičencev storitev predvsem med mestom in podeželjem, institucionalna oskrba in oskrba na domu. Sodobni pogledi na dolgotrajno oskrbo spodbujajo zagotavljanje dolgotrajne oskrbe v domačem okolju, da osebe ostanejo čim dlje na svojem domu, predvsem zaradi finančnih ugodnosti.

Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo je v pripravi, nosilec je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Zakon bo urejal enako dostopnost storitev dolgotrajne oskrbe vsemu prebivalstvu, izenačil pravice vsem upravičencem ne glede na kraj bivanja ali vrste pomoči, dosegel večjo učinkovitost in transparentnost, povezal izvajalce v funkcionalno celoto, uvedel racionalen in učinkovit sistem financiranja in uvedel zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, povečal socialno varnost in kakovost življenja ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Zagotavljanje dolgotrajne oskrbe v negovalnih bolnišnicah se kaže tudi v interesih zasebnih partnerjev, ki ga omogoča Zakona o javno zasebnem partnerstvu.

Razlog za ureditev trenutnega stanja je tudi potreba po večji socialni varnosti in kakovosti življenja. Poudariti je treba, da je pomembno tudi vključevanje svojcev, njihovega dela in sredstev. S temi aktivnostmi se bo krepila tudi medgeneracijska pomoč in solidarnost, ki je nujna, kajti iz projekcije prebivalstva je razvidno, da bo potreba v nadaljnjih letih po tovrstni oskrbi številčno naraščala. Vzpostavljen je bil Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneračijsko sožitje, ki bo zagotavljal intefdisciplinarno in medresorsko delovanje, spodbujal izvajanje zastavljenih ciljev, raziskovalno in pedagoško dejavnost ter povezovanje z nevladnimi sektorji.

Na področju zdravstvenega zavarovanja imajo določene skupine invalidov posebne pravice, to je zagotovljeno kritje vseh stroškov zdravljenja na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja. Invalidne osebe, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, se lahko odločijo za institucionalno varstvo ali pa si izberejo eno od oblik pomoči na domu. Z institucionalnim varstvom oseb z invalidnostjo imamo relativno dolgo in uspešno tradicijo, medtem ko se različne oblike storitev v lokalnem okolju šele uveljavljajo. Medresorsko sodelovanje deluje v smeri ustvarjanja možnosti za čimbolj neodvisno življenje invalidov v okolju brez
arhitektonskih, prometnih in socialnih ovir. Sodelovanje poteka tudi pri oblikovanju in uveljavljanju posebnih interesov invalidov, da jim bodo zagotovljene enake možnosti kot drugim. Za reševanje zdravstvenih in socialnih težav invalidov je predvideno tesnejše sodelovanje in razvijanje dialoga z nevladnimi organizacijami.

V letu 2006 je Vlada RS sprejela Akcijski program za invalide 2007 --2013. Za spremljanje izvajanja programa je Vlada RS imenovala komisijo, ki jo sestavljajo predstavniki resornih ministrstev ter strokovnih institucij nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije. Naloga komisije je, da vsako leto Vladi RS predloži poročilo o izvajanju AP za preteklo leto. Med ukrepi, ki jih vključuje AP, je tudi priprava zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo ter zakon o izenačevanju možnosti invalidov.

S spoštovanjem.

Ministrstvo za zdravje
Zofija Mazej Kukovič
ministrica