Zapisnik 34. seje Državnega sveta Republike Slovenije

34. seja Državnega sveta Republike Slovenije je bila v sredo, 16. 2. 2011.

Predsednik je pričel 34. sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki jo je sklical na podlagi 53. člena Zakona o Državnem svetu in prvega odstavka 30. člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije.

Seja se je začela ob 13. in zaključila ob 17.15.

Opravičili so se:

• Toni Dragar
• Boris Popovič
• Peter Vrisk

Ostali odsotni:

• Drago Bahun
• Mag. Dušan Črnigoj
• Bogomir Vnučec

Na sejo so bili vabljeni:

• Borut Pahor,  predsednik Vlade Republike Slovenije (k 3. točki dnevnega reda),
• Milan Martin Cvikl, član Evropskega računskega sodišča (k 4. točki dnevnega reda),
• Dr. Igor Šoltes, predsednik Računskega sodišča Republike Slovenije (k 4. točki dnevnega reda),
• mag. Dejan Židan, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (k 5. točki dnevnega reda),
• dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve (k 6. točki dnevnega reda).

Seje so se udeležili:

• Borut Pahor, predsednik Vlade RS, Vlada Republike Slovenije (k 3. točki)
• Mag. Helena Kamnar, generalna sekretarka Vlade RS, Vlada RS (k 3. točki)
• Nataša Kovač, državna sekretarka, Kabinet predsednika Vlade RS (k 3. točki)
• Dr. Igor Šoltes, predsednik računskega sodišča RS, Računsko sodišče RS (k 4. točki)
• Milan Martin Cvikl, član ERS, Evropsko računsko sodišče (k 4. točki)
• Andreja Rovan, attache, Evropsko računsko sodišče (k 4. točki)
• Kate Hendersen, vodja kabineta, Evropsko računsko sodišče (k 4. točki)
• mag. Dejan Židan, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (k 5. točki dnevnega reda),
• Mag. Tanja Strniša, državna sekretarka, Ministrstvo za Kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (k 5. točki),
• Branko Ravnik, direktor Direktorata za kmetijstvo, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (k 5. točki)
• Božidarka Vrabič, Služba za pravne zadeve, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano k 5. točki)
• Dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve (k 6. točki)
• Zoran Kotolenko, vodja Sektorja za programe zaposlovanja, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (k 6. točki)

 

O sklicu seje je predsednik obvestil predsednika Državnega zbora Republike Slovenije gospoda dr. Pavla Gantarja.

* * *

S sklicem 9. 2. 2011 so svetniki prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji:

1. Odobritev zapisnika 33. seje Državnega sveta Republike Slovenije
2. Pobude in vprašanja državne svetnice in svetnikov
3. Predstavitev dela Vlade Republike Slovenije do konca mandata
4. Letno poročilo Evropskega računskega sodišča za leto 2009
5. Predlog zakona o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov (ZPKŽP) - druga obravnava, EPA 1501-V
6. Predlog Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1) - druga obravnava, EPA 1502-V
7. Obravnava zaključkov posveta Univerzalni temeljni dohodek v Sloveniji - utopija ali realna možnost?

 Glede na to, da ni bilo predloga umik točke oz. za razširitev točke dnevnega reda, je predsednik predlagal v sprejem naslednji

DNEVNI RED:

1. Odobritev zapisnika 33. seje Državnega sveta Republike Slovenije
2. Pobude in vprašanja državne svetnice in svetnikov
3. Predstavitev dela Vlade Republike Slovenije do konca mandata
4. Letno poročilo Evropskega računskega sodišča za leto 2009
5. Predlog zakona o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov (ZPKŽP) - druga obravnava, EPA 1501-V
6. Predlog Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1) - druga obravnava, EPA 1502-V
7. Obravnava zaključkov posveta Univerzalni temeljni dohodek v Sloveniji - utopija ali realna možnost?

Predlagan dnevni red je bil sprejet (32 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 31 jih je glasovalo za,  nihče pa ni bil proti).

 

1. točka dnevnega reda Odobritev zapisnika 33. seje Državnega sveta

Osnutek zapisnika 33. seje Državnega sveta so svetniki prejeli po elektronski pošti 14. 2. 2011.

Ker predsednik ni prejel pisnih pripomb na osnutek zapisnika, je predlagal, da se o njem glasuje.

Zapisnik 33. seje je bil sprejet (22 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 22 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).

2. točka dnevnega reda:Pobude in vprašanja državne svetnice in svetnikov

Po elektronski pošti 14. 2. 2011 in na klop so svetniki prejeli vprašanja državnega svetnika dr. Janvita Goloba v zvezi z družbo Nafta Lendava in dejavnostmi, ki jih opravljajo njene hčerinske družbe. Prav tako so prejeli predlog sklepa Državnega sveta po elektronski pošti 14.2. 2011 in na klop.

Dr. Janvit Golob, predlagatelj vprašanj je podal kratko obrazložitev.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji  s k l e p:

Državni svet Republike Slovenije je na 34. seji 16. 2. 2011, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) obravnaval vprašanja državnega svetnika dr. Janvita Goloba v zvezi z družbo Nafta Lendava in dejavnostmi, ki jih opravljajo njene hčerinske družbe, in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB1 in 95/09-odl. US) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet podpira vprašanja državnega svetnika dr. Janvita Goloba in predlaga Ministrstvu za gospodarstvo in Agenciji za upravljanje kapitalskih naložb, da vprašanja preučita in na njih odgovorita.

Vprašanja državnega svetnika dr. Janvita Goloba se glasijo:

1. Katere so prioritetne aktivnosti, strateški cilji in predvidene nosilne dejavnosti za nadaljnji razvoj družbe Nafta Lendava?
2. Katere od naštetih aktivnosti se trenutno odvijajo, oziroma kdaj in kako se bodo odvijale: reorganizacija, modernizacija, kapitalska vlaganja in povezovanja, dokapitalizacija s strani države ?
3. Ali se izvajajo ukrepi in sanacijski program, od kdaj se izvajajo ter kakšni so rezultati?
4. Ali se ustvarja dodatna izguba iz poslovanja in kakšne so napovedi za leto 2011?
5. Kakšni so rezultati pogajanj s strateškimi partnerji?

 

Obrazložitev:

Družba Nafta Lendava je od leta 2003 v 100% državni lasti. Do takrat je bil Petrol d.d. solastnik družbe, skupaj z državo. Najpomembnejši dosežki tega obdobja so bili leta 2000  zaprtje edine rafinerije v Sloveniji, opustitev vseh lastnih raziskav na naftno - plinskih poljih, Petrolov prevzem vseh rezervoarskih kapacitet za naftne derivate in neizpolnjene obveznosti za nadaljnja razvojna vlaganja iz sporazuma med državo in Petrolom.

Država v dvajsetih letih ni prepoznala strateške pozicije in pomena, ki jo ima Nafta Lendava s svojo enkratno lokacijo na stičišču energetske infrastrukture - naftovod, plinovod, visokonapetostni daljnovod in povezanost z avtocesto. Žal železniška povezava obstaja samo preko Hrvaške, kar je nesmisel, ker se blago izvaža v EU preko Hrvaške, ki ni v EU. Nova železniška proga, ki bi bila življenjskega pomena za Nafto Lendava je bila speljana po drugi, strateško manj pomembni trasi čez Goričko. Iz navedenega lahko zaključimo, da s strani lastnika ni bila zagotovljena zadostna podpora družbi Nafta Lendava za njen kvaliteten razvoj.
Zgodovina se po desetih letih ponavlja. V letu 2009 se Ministrstvo za gospodarstvo ni odzvalo na pobude poslovodstva za potrditev strategije razvoja in zagotavljanja modernizacije družbe, ampak se je ponovno pojavil močan pritisk za blokado vseh aktivnostih, ki so bile usmerjene v modernizacijo, razvoj in uspešnejše poslovanje. Na srečo so bile v letu 2010 dokončane že prej začete investicije. Ni bilo ne volje, ne želje na širšem in višjem nivoju določiti prioritete na področju zagotavljanja dobave zemeljskega plina po konkurenčni ceni za petrokemijo, ki je bila največji kupec v Sloveniji. V letu 2010 je bila zaustavljena tovarna metanola za nedoločen čas. Prav tako je zaustavljen razvoj in vlaganje v modernizacijo 30 let starih tovarn, katerih dejavnost postaja povsem nekonkurenčna. Ni več jasne strategije razvoja in določenih prioritet za nujna vlaganja v modernizacijo. Iz navedenega se razume, da je tudi druga nosilna dejavnost Nafte Lendava, petrokemija, resno ogrožena.

Pojavlja se vprašanje, zakaj se je Nafta Lendava zadolževala pri bankah in zakaj ne financira svojih investicijskih projektov iz sredstev, ki jih je možno pridobiti na različnih razpisih. Odgovor leži v še enem nesmislu. Družba Nafta Lendava je po veljavnih kriterijih velika družba, Ministrstvo za gospodarstvo, ki je bilo do ustanovitve Agencije za upravljanje kapitalskih naložb skrbnik in povezava med Nafto Lendava in državo pa objavlja razpise samo za mala in srednje velika podjetja. Pomurski zakon, ki je bil s strani države pripravljen za pomoč Pomurju pa izključuje kandidaturo državnega podjetja na razpise, ki imajo podlago v tem zakonu. Tako je Nafta Lendava izključena iz možnosti za kandidaturo in pridobitev investicijskega denarja iz razpisov.

Zadolževanje za pridobitev denarja za obratna sredstva je posledica izgube iz poslovanja zaradi krize na trgih in vedno večje tehnološke nekonkurenčnosti zastarelih tovarn. S strani lastnika ni bilo pripravljenosti za dokapitalizacijo v letu 2009, zato je bila družba prisiljena zagotoviti sredstva pri bankah ali pa bi se poslovanje ustavilo.

Po dosegljivih podatkih naj bi se v družbi v drugi polovici leta 2010 in v letu 2011 sanacijski ukrepi ne izvajali ali pa se izvajajo z zamudo; postopki sanacije niso dodelani, načrtovani rezultati poslovanja v letu 2011 pa so nerealni, ker niso ustvarjeni pogoji za pozitivno poslovanje; posledično se ustvarja nova in dodatna izguba v poslovanju; zavlačujejo pa se tudi prepotrebna pogajanja s potencialnimi strateškimi partnerji.

Država kot lastnica mora zavzeti stališče in izdelati načrt, kaj namerava z družbo Nafta Lendava. Ali jo želi imeti v lastništvu še naprej in jo razvijati ali pa jo namerava prodati v celoti ali po delih strateškemu partnerju, ki bi v lastništvu našel svoj interes, bil pripravljen vlagati v modernizacijo in razvoj družbe ter dosegati kvalitetne in konkurenčne proizvode.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za gospodarstvo in Agenciji za upravljanje kapitalskih naložb, da vprašanja preučita in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) na njih v roku 30 dni odgovorita.

Sklep je bil sprejet (23 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 23 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).

* * *

 Po elektronski pošti 14. 2. 2011 in na klop so svetniki prejeli pobudo državnega svetnika Marijana Klemenca glede ukrepov za izboljšanje stanja v bankah, kjer je solastnik država. Predlog sklepa so prejeli po elektronski pošti 14. 2. 2011 in na klop.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji  s k l e p:

Državni svet Republike Slovenije je na 34. seji 16. 2. 2011, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) obravnaval pobudo državnega svetnika Marijana Klemenca glede ukrepov za izboljšanje stanja v bankah, kjer je solastnik država, in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB1 in 95/09-odl. US) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet podpira pobudo državnega svetnika Marijana Klemenca in predlaga Vladi Republike Slovenije, da pobudo preuči in na njo odgovori.

Pobuda državnega svetnika Marijana Klemenca se glasi:

Vladi Republike Slovenije predlagam, da sprejme ustrezne ukrepe glede omejevanja števila individualnih pogodb v bankah, kjer je solastnik država. Poleg tega je potrebno zagotoviti učinkovit nadzor nad odobravanjem kreditov in zagotoviti, da tisti, ki so odobrili slabo zavarovane kredite, za to tudi odgovarjajo.

Obrazložitev:

Stanje v slovenskih bankah je zaskrbljujoče. Razlog za takšno stanje je med drugim število sklenjenih individualnih pogodb z njihovimi zaposlenimi. Sklepanje individualnih pogodb namreč omogoča strankam večjo pogodbeno svobodo. Drugače kot sicer se lahko na primer uredijo pravice glede delovnega časa, zagotavljanja odmorov in počitkov, višine, izplačila, nadomestila plače, disciplinske odgovornosti, prenehanja pogodbe o zaposlitvi, odpravnine, pravic ob prenehanju pogodbe, konkurenčne klavzule in odškodnine zaradi njenega uveljavljanja, udeležbe pri dobičku ter druge ugodnosti. Vse to pa predstavlja velike stroške za banko. Tako bi bilo primerno, da bi se število individualnih pogodb kar najbolj omejilo. 

Prav tako bi bilo potrebno zagotoviti učinkovit nadzor nad odobravanjem kreditov. Potrebno bi bilo ugotoviti, če do tega še ni prišlo, odgovornost tistih, ki so odobravali slabo zavarovane kredite, v prihodnje pa zagotoviti, da ne bo več neupravičeno privilegiranih strank. Vsi krediti bi morali biti odobreni pod enakimi pogoji.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije, da pobudo preuči in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) na njo v roku 30 dni odgovori.

Sklep je bil sprejet (21 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 21 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).

* * *

Po elektronski pošti 15. 2. 2011 in na klop so svetniki prejeli vprašanje državnega svetnika Bogomirja Vnučca glede višin sodnih taks po Zakonu o sodnih taksah. Predlog sklepa Državnega sveta so prejeli po elektronski pošti 15.2. 2011 in na klop.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji  s k l e p:

Državni svet Republike Slovenije je na 34. seji 16. 2. 2011, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) obravnaval vprašanje državnega svetnika Bogomirja Vnučca glede višin sodnih taks po Zakonu o sodnih taksah, in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB1 in 95/09-odl. US) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet podpira vprašanje državnega svetnika Bogomirja Vnučca in predlaga Ministrstvu za pravosodje, da vprašanje preuči in nanj odgovori.

Vprašanje državnega svetnika Bogomirja Vnučca se glasi:

1. Ali namerava Ministrstvo za pravosodje glede na trenutno krizno situacijo v gospodarstvu spremeniti ureditev višine predvidenih sodnih taks pri vrednostnih spornega predmeta nad 500.000 eurov?

 

Obrazložitev:

Novi Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/08, 86/09 in 97/10; v nadaljevanju: ZST-1) je bil sprejet 1. 4. 2008 in je začel veljati 1. 10. 2008, s čimer je prenehal veljati prejšnji ZST.
Bistvena razlika glede na prejšnjo ureditev -  kar zadeva višino sodnih taks, je ta, da sedanji zakon ne določa najvišjega zneska takse pri vsaki taksi posebej, temveč omejuje višino taks s splošno določbo, da znaša vrednost predmeta v postopkih, za katere se odmerjajo takse po tabeli iz 16. člena, največ 30 milijonov eurov, vrednost predmeta v postopkih, za katere se takse odmerjajo po tabeli iz 17. člena, pa največ 60 milijonov eurov. Takšne omejitve višine sodnih taks pa pri večjih sporih lahko pripeljejo do že povsem absurdnih številk pri plačilu sodne takse. Prejšnji zakon, ki je s spremembami veljal od leta 1978 dalje (zadnja pomembnejša vsebina sprememba pa je bila v letu 1998) je podobno kot sedaj določal lestvico za določitev takse glede na vrednost spora, pri čemer pa višina takse za tožbo v nobenem primeru, to se pravi ne glede na vrednost spora, v civilnih sporih ni mogla biti višja kot 380.000,00 SIT oz. kasneje 1.585,00 eurov oz. v gospodarskih sporih 100% višja, to je 3.171,40 eurov. Precej podobno ureditev je prevzel sedanji zakon, ki do določene vrednosti predpisuje lestvico (čeprav na nekoliko drugačen način kot prej), od zneska spora 500.000,00 eurov dalje pa ZST-1 določa, da se taksa poviša za vsakih 50.000,00 eurov za 100 eurov, in sicer neomejeno do vrednosti 30 oz. 60 mio eurov.
Do vrednosti 500.000 eurov so takse po prejšnji in sedanji ureditvi približno primerljive. Tako bi tožeča stranka pri vrednosti spora npr. 41.000,00 eurov po prejšnji ureditvi plačala sodne takse v skupni višini 2460 eurov, če bi šla z zadevo do Vrhovnega sodišča; po sedanji ureditvi pa bi za isto vrednost spora tožeča stranka plačala 2565 eurov sodnih taks do Vrhovnega sodišča. Pri gospodarskem sporu za npr. 700.000 eurov, bi tožeča stranka za tožbo plačala 7.125,00 eurov (prej 3.171 eurov), kar je že znatna razlika; do konca postopka, če bi šla z zadevo do Vrhovnega sodišča, pa bi skupaj plačala za 21.375 eurov sodnih taks. Po prejšnji ureditvi bi isti spor tožečo stranko stal 19.026,00 eurov.
Od tu dalje pa številke postajajo vedno bolj absurdne. Pri vrednosti spora 1 mio eurov je razlika skupnih stroškov sodnih taks že cca. 7.000 eurov (26.775 eurov proti 19.026 eurov) in potem vseskozi raste. Tako bi pri vrednosti spora 10 mio eurov tožeča stranka za tožbo plačala 63.000,00 eurov (prej 3.171 eurov); v primeru, če bi morala iti z zadevo do Vrhovnega sodišča pa skupaj že neverjetnih 189.000,00 eurov. Po prejšnji ureditvi bi za isti spor še vedno plačala 19.026,00 eurov.
Ne glede na to, da se torej takse za povprečni spor niso bistveno povečale – vsaj za pravde, pa so pri visokih vrednostih spora, ki v gospodarskih zadevah niso tako redki, zlasti v sedanji krizni situaciji v gradbenih in nekaterih drugih zadevah, pa menim, da je višina predvidene sodne takse odločno previsoka oz. nesorazmerna ter tako lahko že posega v ustavno pravico do sodnega varstva po 23. čl. Ustave RS oz. pravico do pravnega sredstva po 25. čl. Ustave.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za pravosodje, da vprašanje preuči in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) nanj v roku 30 dni odgovori.

Sklep je bil sprejet (22 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 21 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).

* * *

Po elektronski pošti 15. 2. 2011 in na klop so svetniki prejeli vprašanje državnega svetnika Antona Peršaka v zvezi s sofinanciranjem projekta »Evropska prestolnica kulture 2012«. Predlog sklepa Državnega sveta so prejeli po elektronski pošti 15.2. 2011 in na klop.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji  s k l e p:

Državni svet Republike Slovenije je na 34. seji 16. 2. 2011, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) obravnaval vprašanje državnega svetnika Antona Peršaka v zvezi s sofinanciranjem projekta »Evropska prestolnica kulture 2012«, in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB1 in 95/09-odl. US) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet podpira vprašanje državnega svetnika Antona Peršaka in predlaga Ministrstvu za kulturo, da vprašanje preuči in nanj odgovori.

Vprašanje državnega svetnika Antona Peršaka se glasi:

Kako daleč so in do kolikšne mere so že zaključeni dogovori med Ministrstvom za kulturo oziroma Vlado RS in MO Maribor ter drugimi občinami, ki sodelujejo v projektu »Evropska prestolnica kulture 2012«, kar zadeva sofinanciranje tega projekta in še posebej sofinanciranje investicij v kulturno infrastrukturo, potrebno za uspešno izvedbo projekta?

 

Obrazložitev:

V javnih občilih se že ves čas pojavljajo poročila in vesti o tem, kako potekajo dogovori o sofinanciranju projekta »Evropska prestolnica kulture 2012«, pri čemer vse doslej prevladuje vtis, da sodelovanje države in občin še ni dokončno dogovorjeno, in da tudi ni zares jasno, katere naložbe bodo sofinancirane iz državnega proračuna in katere ne in tudi ne, kolikšna sredstva bodo dejansko namenjena za izvedbo in promocijo programa. Tako še danes, deset mesecev pred začetkom l. 2012 ni povsem jasno, ali bo prišlo do gradnje t.i. MAKS-a«, torej objekta, ki naj bi predstavljal za Maribor največjo pridobitev na področju kulturne infrastrukture, kot zagotavljajo zagovorniki tega projekta, pri čemer pa najbrž vsi vemo, koliko časa traja izdelava projektov v Sloveniji, pridobivanje potrebnih upravnih dovoljenj, izbira izvajalcev v skladu z ZJN in naposled še izvedba. Zdi se, da ta projekt sploh ne more biti več zaključen v letu 2012. Tudi direktor projekta v javnih izjavah ves čas poudarja, na koliko denarja računa in očitno še ne more reci, koliko denarja bo v resnici na voljo za izvedbo programa itd. Vse to govori tudi o tem, da je najbrž precej zapletov tudi v medsebojnih stikih med ministrstvom in občinami, ki naj bi bile nosilke tega projekta. V skladu s povedanim Državni svet, tudi kot predstavništvo lokalnih skupnosti in hkrati zastopstvo interesov kulture, upa in želi, da lahko v cim krajšem času pridobi kolikor mogoče jasen odgovor na zastavljeno vprašanje.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za kulturo, da vprašanje preuči in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) nanj v roku 30 dni odgovori.

Sklep je bil sprejet (23 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 23 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).

- - -

Po elektronski pošti 19. 1. 2011 in na klop so svetniki prejeli odgovor Ministrstva za promet na vprašanje državnega svetnika Rastislava Jožeta Revna v zvezi z omejitvijo hitrosti na cestninskih postajah.

- - -

Po elektronski pošti 1. 2. 2011 in na klop so svetniki prejeli odgovor Geodetske uprave Republike Slovenije na sklep Državnega sveta v zvezi s poskusnimi izračuni vrednosti nepremičnin.

- - -

Po elektronski pošti 11. 2. 2011 in na klop so svetniki prejeli odgovor Geodetske uprave Republike Slovenije na dopolnjeno analizo sistema poskusnega vrednotenja nepremičnin, ki jo je pripravil državni svetnik Rastislav Jože Reven.

3. točka dnevnega reda: Predstavitev dela Vlade Republike Slovenije do konca mandata

Borut Pahor, predsednik Vlade RS je predstavil delo Vlade Republike Slovenije do konca mandata.

V razpravi so sodelovali: dr. Janvit Golob, Anton Peršak, Branimir Štrukelj, mag. Dušan Semolič, Drago Žura, Peter Požun, Boris Šuštaršič, Vincenc Otoničar, Borut Meh, Rastislav Jože Reven, Lidija Jerkič, Mihael Jenčič, Drago Ščernjavič, Milan Ozimič in Cvetko Zupančič.

Po končani razpravi se je predsednik mag. Blaž Kavčič zahvalil predsedniku Vlade Republike Slovenije za predstavitev.

Predsednik je ugotovil, da se je Državni svet seznanil z delom Vlade Republike Slovenije do konca mandata.

 

4. točka dnevnega reda: Letno poročilo Evropskega računskega sodišča za leto 2009

Milan Martin Cvikl, član Evropskega računskega sodišča je predstavil letno poročilo Evropskega računskega sodišča za leto 2009.

V razpravi so sodelovali: Rudi Cipot, dr. Janvit Golob, prof. dr. Jože Mencinger in Vincenc Otoničar.

Po končani razpravi se je predsednik mag. Blaž Kavčič zahvalil Milanu Martinu Cviklu, članu Evropskega računskega sodišča za predstavitev.

Predsednik je ugotovil, da se je Državni svet seznanil z letnim poročilom Evropskega računskega sodišča.

5. točka dnevnega reda: Predlog zakona o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov (ZPKŽP) - druga obravnava, EPA 1501-V

Predlog zakona je objavljen v Poročevalcu DZ z dne 3. 1. 2011.

Predlog zakona je obravnavala Komisija za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Poročilo komisije so svetniki prejeli po elektronski pošti 14. 2. 2011 in na klop. Predlog mnenja Državnega sveta so prejeli po elektronski pošti 14. 2. 2011 in na klop.

Predstavnik na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Branko Ravnik, direktor Direktorata za kmetijstvo je podal obrazložitev.

Predsednik Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Cvetko Zupančič je pojasnil stališče komisije.

V razpravi je sodeloval: Jože Mihelčič.

Na dileme iz razprave je odgovoril Branko Ravnik, direktor Direktorata za kmetijstvo.

Po razpravi je predsednik dal na glasovanje predlog mnenja:

Državni svet Republike Slovenije je na 34. seji 16. 2. 2011, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/06)  sprejel naslednje

M N E N J E

k Predlogu zakona o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov
(ZPKŽP) - druga obravnava

Državni svet predlog zakona podpira.

Državni svet ugotavlja, da se s tem zakonom ureja področje promocije kmetijskih in živilskih proizvodov v skladu s predpisi EU in po vzoru nekaterih drugih evropskih držav. Eden od ciljev je tudi vzpostavitev in promocija široko zastopane nacionalne sheme kakovosti oziroma prostovoljne označbe ter tako označenih proizvodov. Za tako promocijo je treba zagotoviti ustrezna finančna sredstva oziroma finančno udeležbo sektorjev, kot to zahtevajo evropski predpisi o državnih pomočeh. Promocija se bo v skladu s predpisi EU o državnih pomočeh izvajala za kmetijske in živilske proizvode. Promocija se bo izvajala za sektorje mleka, mesa, sadja, vrtnin, vina, oljčnega olja in krušnega žita. Posamezni sektorji se bodo vključevali v promocijo s sklepom vlade na predlog Sveta za promocijo. Izvajala se bo skupna splošna (generična) promocija, to je zagotavljanje splošnih informacij o pridelavi in predelavi, o prehranjevalnih koristih kmetijskih proizvodov in njihovi priporočeni rabi. Taka promocija ni namenjena spodbujanju kupca k nakupu konkretnega proizvoda, zato ne vsebuje navedbe porekla proizvoda, blagovnih znamk ali posameznih proizvajalcev. Izvajala se bo tudi promocija shem kakovosti ter prostovoljnih označb kot tudi tako zaščitenih proizvodov, če njihova proizvodnja dosega odstotek provizije, ki ga določi Svet za promocijo, v primerjavi s celotno proizvodnjo.

Skupna splošna promocija se bo do petdeset odstotkov financirala iz državnega proračuna, petdeset odstotkov pa se zbere s prispevkom živilsko-predelovalne industrije. Promocija proizvodov iz shem kakovosti in proizvodov, označenih s prostovoljnimi označbami se do petdeset odstotkov financira iz državnega proračuna, ostalo se zagotovi iz prispevkov sektorja (tako od kmetov, kot od predelovalnih podjetij), za katerega je vzpostavljena shema kakovosti oziroma prostovoljna označba. Prispevki, zbrani na podlagi zakona, se bodo zbirali na namenski proračunski postavki na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Za načrtovanje in izvajanje promocije bo ministrstvo preko javnega razpisa izbralo izvajalca strokovnih nalog promocije za obdobje šest let. Izbrani izvajalec bo izvajal promocijo, jo načrtoval skupaj z reprezentativnimi predstavniki sektorjev, pripravljal pomembne dokumente s področja promocije, sodeloval pa bo tudi pri oblikovanju sheme kakovosti in opravljal tehnične naloge  za Svet za promocijo.

Za zagotavljanje vpliva na načrtovanje in izvajanje promocije s strani zavezancev za plačilo prispevka bo ustanovljen Svet za promocijo, ki ga bodo sestavljale reprezentativne organizacije sektorjev ter sektorski in posvetovali odbori, v katere pa bodo vključeni strokovnjaki iz sektorjev, tako na ravni pridelave, predelave ter področja obrti, turizma, javne radiotelevizije, trgovine in potrošnikov. Svet za promocijo bo usmerjal in nadzoroval delo izvajalca strokovnih nalog promocije ter imel ključno besedo pri vseh njegovih pomembnejših aktivnostih. Zbiranje prispevka od primarnih proizvajalcev in živilsko-predelovalne industrije se bo izvajalo za sektorje, ki bodo na podlagi sklepa vlade vključeni v promocijo na dva načina. Prvi način je od količin primarnih kmetijskih proizvodov, ki bodo odkupljene za predelavo, od živali, ki bodo odkupljene  za zakol, namenjene za uslužnostni zakol, ali od količin, ki bodo predelane v interni realizaciji. V tem primeru se prispevek zbira na podlagi samoobdavčitve, zavezanci za njegovo plačilo bodo tako pridelovalci (razen za sadje in vrtnine) kot predelovalci, odvedle pa ga bodo klavnice, mlekarne, predelovalci sadja in vrtnin, oljarne, ter vinske kleti. Na drugi način pa od površin kmetijskih zemljišč, na katerih se prideluje vrtnine in sadje ter od čebeljih družin. Prispevek, ki ga plačujejo nosilci kmetijskih gospodarstev od kmetijskih površin za vrtnine, sadje in čebelje družine, z izdajanjem odločb pobira Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja. Letno višino prispevka na podlagi kriterijev opredeljenih v zakonu, določa vlada na predlog Sveta za promocijo.

Državni svet podpira stališča Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, da je potrebna čimprejšnja sistemska ureditev financiranja tega zakona s čimer se bo dosegla večja informiranost potrošnikov do kvalitetne in varne preskrbe ter posledično tudi do večje prodaje. Velja pa opozoriti, da zakon pokriva le področje kmetijskih proizvodov in ne vključuje lesa, zato bi v zakon bilo potrebno vključiti les oziroma prodajo lesa. Promocija shem kakovosti bi morala biti namenjena promociji proizvodov iz shem kakovosti v ustreznem razmerju do promocije generičnih pridelkov. V zakonu je potrebno jasno opredeliti, koliko sredstev bo zbrala posamezna skupina zavezancev za plačilo prispevka in koliko država. Sistem osnov za odmero prispevkov ni ustrezen in je tehnično ter administrativno prezahteven. Potrebno je preučiti možnost zbiranja prispevkov za nosilce kmetijskih gospodarstev na osnovi podatkov, pridobljenih iz zbirnih vlog. Prevladuje tudi mnenje, da so prekrški oziroma globe za pravne osebe previsoke, zato je za fizične osebe potrebna podobna ureditev, kot je v zakonu o davčnem postopku.

Državni svet meni, da je glede na zahtevnost zakona, ki naj med kmetstvom ne bi bil sprejet kot nekakšen dodaten davek, potrebno opozoriti na samo financiranje, ki je vprašljivo. Pritrjeno je bilo opozorilom v mnenju Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora k predlogu zakona v zvezi z določbami zakona, ki urejajo obvezni prispevek. Ta prispevek je javna dajatev in v zvezi s tem opozarjajo na 147. člen Ustave, po katerem država določa davke in druge javne dajatve z zakonom. V bistvu gre za štiri različne prispevke, ki se nanašajo na različne zavezance in odmerjajo od različnih osnov. Nanašajo se na prispevek od določenih primarnih kmetijskih proizvodov, ki ga plačujejo nosilci kmetijskega gospodarstva od proizvodov, prodanih za predelavo ali živali, oddanih v storitveni zakol. Nadalje se nanašajo na prispevek od določenih primarnih kmetijskih proizvodov, ki ga plačujejo kupci od proizvodov, kupljenih za predelavo ali živali, za katere so izvedli storitveni zakol. Pomemben je tudi prispevek od kmetijskih površin, ki ga plačujejo nosilci kmetijskega gospodarstva od določenih kmetijskih površin in prispevek od čebeljih družin, ki ga plačujejo nosilci kmetijskega gospodarstva od čebeljih družin.

Državni svet opozarja, da ni jasno, kateri od navedenih prispevkov se kumulirajo pri določenih zavezancih, saj v primeru, ko ista oseba kupi določene količine kot posrednik, določene pa kot kupec za predelavo, pri čemer ni nemogoče, da se ista oseba za nadaljnjo prodajo določenih količin kmetijskih proizvodov odloči šele pozneje, ko jih je že odkupila morda z namenom lastne proizvodnje. Pri odmeri in plačevanju teh prispevkov bodo lahko nastali problemi, ki jih bo težko rešiti. Zavezanci za plačilo prispevka niso jasno določeni, zato se postavlja vprašanje, kako ravnati v primeru, ko dve funkciji izvajata ločeni podjetji, torej ko eno odkupuje proizvode, drugo pa jih zanj predeluje in jih kot prodajalec nikdar ne kupi zase. V tem primeru niti prva niti druga oseba ni kupec v smislu obravnavane definicije, zato bo lahko prišlo do enostavnega izogibanja obveznosti plačila prispevka. Tudi ni jasno, kako je s kmetijskimi proizvodi, ki jih določena oseba kupi za izvoz. Definicija kupca namreč ne vključuje opredelitve, kje nastopi obveznost plačila prispevka; po kraju proizvodnje ali pa po kraju kupo-prodajne pogodbe.

Za Državni svet je sporna tudi določitev zavezancev po posameznih sektorjih, ki je prepuščena odredbi ministra, pristojnega za kmetijstvo. Šele ko bo v potrjenem programu promocije in na njegovi podlagi sprejeti odredbi ministra določeno, za katere sektorje oziroma nosilce kmetijskega gospodarstva in kupce na teh sektorjih, bo nastopila obveznost plačila prispevka. Ne more namreč biti prepuščeno odločitvi ministra, kdo sploh je zavezanec za plačilo prispevka. Višino prispevka določi vlada Republike Slovenije, zato je taka ureditev sprejemljiva, kadar zaradi pogostega spreminjanja višine javne dajatve ni mogoče v zakonu natančno določiti njene višine, vendar mora v takem primeru zakon jasno določiti način in merila, po katerih vlada določi to javno dajatev in meje te javne dajatve. Ni pa jasno, ali je obveznost plačevanja prispevka določena kot letna ali kot mesečna obveznost, čeprav je vsaj glede prispevka od kmetijskih površin in od čebeljih družin mogoče sklepati, da gre za letno obveznost. Odločitev o tem pa je pomembna, saj je letna obveznost lahko določena le za celo koledarsko leto, mesečna pa za posamezne mesece.

Državni svet sloglaša, da bo učinkovitost promocije pogojena s kvalitetno zastopanostjo ljudi v Svetu za promocijo, saj bo učinkovitost povezana s kontrolo na terenu in vidna skozi povečano prodajo proizvodov. Bo pa v kmetijskem sektorju nujno potrebno doseči, da bo strošek proizvoda čim nižji, v nasprotnem primeru ne bomo konkurenčni tudi v naslednjem obdobju, kljub prizadevanjem skozi prostovoljno kakovost.

Državni svet je sprejel naslednja stališča in pripombe:

• V 11. členu (osnove za določitev prispevka) se naj v 2. točki, kjer se obračunava prispevek od primarnih kmetijskih proizvodov, za alinejo " glavo govedi" doda "glavo konj".
• V določbe predloga zakona se naj smiselno vključi področje proizvodnje in prodaje lesa in lesnih izdelkov.
• Financiranje skupne splošne promocije in promocije shem kakovosti ter prostovoljnih označb se naj obvezno financira z najmanj 50% deležem države, saj gre za izobraževanje potrošnikov.

* * *

Za poročevalca je bil določen predsednik komisije Cvetko Zupančič.

Predlog mnenja je bil sprejet (25 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 24 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).

6. točka dnevnega reda: Predlog Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1) - druga obravnava, EPA 1502-V

Državni svet Republike Slovenije je na 34. seji 16. 2. 2011, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/06)  sprejel naslednje

M N E N J E

k Predlogu Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno(ZPDZC-1) - druga obravnava

Državni svet predlog zakona podpira s pridržki.

Državni svet se je seznanil s ključnimi rešitvami predloga zakona in ugotavlja, da se s predlogom zakona med drugim uvaja povečan nadzor nad kršitelji in občutno povišanje glob v primeru kršitev. Hkrati meni, da bi celovitejšo oceno končnega učinka predloga zakona lažje podal, če bi imel vpogled v predvidena podzakonska akta, ki se bosta nanašala na kratkotrajno in osebno dopolnilno delo.

Državni svet problematiko dela na črno prepoznava kot velik nacionalni problem, saj naj bi po nekaterih ocenah v Sloveniji obseg poslov, ki se opravijo v okviru sive ekonomije, dosegal okoli 10 milijard evrov. Gre za pereč problem, ki se nezadržno širi, družba pa ga na nek način dojema kot samoumevnega, kar je nesprejemljivo. Državni svet zato podpira rešitve, ki bodo omogočile v čim večji meri omejiti obseg sive ekonomije in iz tega naslova pobrati čim več davščin.  

Državni svet opozarja, da je bila do sedaj zakonodaja naravnana na sankcioniranje tistih, ki so že imeli registrirano neko dejavnost, vendar so svoje delo opravljali delno zakonito. Sankcioniranje dela na črno, izvedenega na podlagi neregistrirane dejavnosti, pa je bilo v praksi težko izvedljivo, saj se je zahtevalo, da se kršitelja dobesedno "ujame pri delu", po možnosti na podlagi prijave, pa tudi v tem primeru se mu je potem težko dokazalo, da je bilo delo na črno dejansko izvedeno ter da je prišlo v povezavi z njimi do nezakonitih finančnih transakcij.

Državni svet ugotavlja, da je obseg izvajanja dejavnosti, ki ni registrirana, v Sloveniji zaskrbljujoč ter da ima številne negativne posledice za gospodarstvo in družbo v celoti. Med drugim zaradi tega prihaja do velikega izpada pobranih davščin, velike količine nezakonito pridobljenega denarja pa se praviloma vlagajo v ostale nezakonite posle, tudi kriminalne, kar potem v obliki spirale samo še dodatno potencira pojav sive ekonomije. Prav tako pa posamezniki, ki opravljajo delo na črno predstavljajo nelojalno konkurenco tako tistim posameznikom, ki imajo svojo dejavnost registrirano in v skladu z zakoni poravnavajo svoje davčne obveznosti ter obveznosti iz naslova socialnega zavarovanja za svoje zaposlene, kot tudi zaposlenim pri delodajalcih, ki svojo dejavnost opravljajo v skladu z zakonodajo.

Državni svet zato podpira nov pristop k nadzoru nad delom na črno in zagotavljanje podlag za dejansko izvedljivo ter strožje sankcioniranje kršiteljev. Tako bi bilo smiselno tudi osebe, ki opravljajo delo na črno na podlagi neregistrirane dejavnosti, sankcionirati primerljivo z obvezo delodajalca, da zaposli brezposelno ali neaktivno osebo, če je le-ta na črno zaposlena. Posamezniku, za katerega bi se ugotovilo, da svojo dejavnost opravlja na črno, bi se tako avtomatično podelilo status samostojnega podjetnika in se mu obračunalo prispevke za nazaj, torej za celotno ugotovljeno obdobje opravljanja dejavnosti na črno. S tem bi se resnično zagotovila enakost vseh pravnih subjektov pred zakonom.

Državni svet večino rešitev v predlogu zakona ocenjuje kot dobre in nujno potrebne, saj kažejo na ustrezno nižanje stopnje tolerantnosti do kršiteljev. Državni svet tako pozitivno ocenjuje jasnejše definiranje nekaterih pojmov, obveznost sklenitve delovnega razmerja v primeru zaposlovanja na črno brezposelne ali neaktivne osebe, povečevanje pristojnosti nadzornih organov, predvideno višanje sankcij ter vključevanje novih pristojnih nadzornih organov (Carinske uprave). Slednje se lahko razume tudi kot začetek reforme inšpekcijskih služb, ki je nujno potreben za zagotovitev uspešnega izvrševanja zakona v praksi.

Kljub temu pa Državni svet opozarja na številne negativne odzive s strani civilne družbe v zvezi z določbami o sosedski pomoči, na pripombe v zvezi z urejanjem opravljanja kmetijske dejavnosti ter predloge za ustrezno umestitev dejavnosti invalidskih organizacij v predlog zakona.

Državni svet podpira pripombe Slovenske filantropije, ki v imenu civilne družbe nasprotuje neprimerni ureditvi področja medsosedske pomoči v predlogu zakona. Ni dvoma, da je področje sive ekonomije potrebno urediti, ni pa sprejemljivo, da se delo na črno enači z medsosedsko pomočjo. V primerjavi z določbami veljavnega Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, se s predlogom zakona uvajajo dodatni pogoji za presojo ali sosedska pomoč prestopa mejo dovoljenega (pogoj materialne koristi oziroma pričakovanja ter specificiranje kdo zagotovo ne sme izvajati sosedske pomoči, ne glede na okoliščine v katerih se delo izvede). Predlog zakona tako kategorično zavrača možnost, da bi sosedsko pomoč izvajal podjetnik ali samozaposleni v obliki dela, ki se sklada z njegovo registrirano dejavnostjo, zgolj kot dober sosed, brez izvedenega plačila, pogodbe ali materialne koristi. Državni svet meni, da bi termin sosedske pomoči v zakonu moral biti definiran na podlagi pozitivne konotacije, brez vnašanja dodatne nestrpnosti med ljudi, še zlasti zaradi pomena, ki ga ima sosedsko delo za medčloveške odnose.

Državni svet podpira tudi pripombe Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, ki predlaga, da naj se kmetijska dejavnost zaradi njenih posebnosti samostojno uredi tako v okviru zakona kot tudi v predvidenih podzakonskih aktih iz 16. in 17. člena predloga zakona, ki naj bi natančneje urejala kratkotrajno in osebno dopolnilno delo. Predlog zakona v primerjavi z veljavnim Zakonom o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list št. 12/2007-UPB 1 in 29/2010) namreč na novo, v okviru definicije pojma samozaposlene osebe, navaja tudi osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost kmetijstva ali dopolnilno dejavnost na kmetiji, s čimer se v povezavi z 12. členom predloga zakona, ki govori o sosedski pomoči, avtomatično izključi možnost sosedske pomoči med kmeti. Oseba, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, pa je poleg tega postavljena v neenakopravni položaj z ostalimi samostojnimi podjetniki na podlagi določb 17. člena predloga zakona, ki ureja kratkotrajno delo, pri čemer se slednjega omejuje na 40 ur mesečno, kot možne izvajalce tovrstnega dela pa se opredeljuje zgolj zakonca ali zunajzakonskega partnerja ter sorodstvo v ravni vrsti do prvega kolena. Iz tega naslova bodo osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost kmetijstva ali dopolnilno dejavnost na kmetiji, gledano v obdobju celega leta, na slabšem, saj pomoč v obliki kratkotrajnega dela potrebujejo tudi s strani širšega sorodstva ter prijateljev in predvsem ob sezonskih konicah, ki trajajo maksimalno en mesec, medtem ko bodo ostali samostojni podjetniki lahko koristili pomoč v obliki kratkotrajnega dela neomejeno skozi celo leto.

Državni svet v skladu z navedenimi pripombami ugotavlja, da predlog zakona v določbah, ki se nanašajo na sosedsko pomoč, ne zasleduje cilja preprečevanja plačila za delo na črno, ampak omejuje pomoč, ki je v tesni povezavi s solidarnostjo, ki bi se morala v družbi še dodatno spodbujati in ne omejevati.

Državni svet je bil seznanjen s pojasnili Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, da bodo nadzorni organi v povezavi z določili o sosedski pomoči v praksi, tako kot do sedaj, delovali tako, da ne bodo preprečevali sosedske in prijateljske pomoči pri določenih sezonskih kmečkih opravilih, trgatvah, obiranju oljk in podobnih dejavnostih. V nadaljevanju zakonodajnega postopka naj bi bil sprejet tudi amandma, ki bo te dileme razrešil. Državni svet v zvezi s tem opozarja, da lahko napovedane spremembe nekaterih spornih določb predloga zakona pomembno vplivajo na izoblikovanje drugačnega končnega stališča Državnega sveta glede podpore predlogu zakona. Prav tako Državni svet opozarja, da ni dopustno, da bi nadzorni organi prosto presojali vsebino posamezne določbe od primera do primera, zato naj se sporne zakonske določbe oblikujejo tako, da bo iz njih jasno razvidno kaj šteje kot delo na črno ter da se bodo nato lahko v praksi striktno izvrševale enako za vse kršitelje.

Državni svet meni, da je povsem upravičeno med dejavnosti, ki ne štejejo za delo na črno, vključiti tudi delo v okviru invalidskih organizacij. Z namenom natančnejšega določanja vsebine in obsega dela, ki ne šteje kot delo na črno, pa Državni svet predlaga, da se iz posameznih določb izloči pojem "karitativna dejavnost", saj za njegovo uporabo ne obstajajo ustrezne zakonske podlage.   

Državni svet tako predlaga naslednja amandmaja k predlogu zakona:

1. Amandma k 11. členu:

Četrta alineja prvega odstavka se spremeni tako, da se glasi:

"- delo v invalidskih ali humanitarnih organizacijah v skladu s Standardno klasifikacijo dejavnosti ter prostovoljsko delo po tem zakonu in po drugih predpisih, "

Druga alineja drugega odstavka se spremeni tako, da se glasi:

"- nujno delo ter delo v invalidskih ali humanitarnih organizacijah v skladu s Standardno klasifikacijo dejavnosti ter prostovoljsko delo po tem zakonu in po drugih predpisih,".

Obrazložitev:

V primeru dejavnosti invalidskih, humanitarnih in drugih dobrodelnih organizacij gre za specifične dejavnosti, ki so zaradi svoje specifike tudi posebej opredeljene v Standardni klasifikaciji dejavnosti (SKD). V dejavnost invalidskih organizacij pod šifro dejavnosti 94.991 spada "interesno člansko povezovanje invalidov, ki zaradi prirojenih ali pridobljenih okvar in oviranosti, ki jo pogojuje oziroma ustvarja fizično in družbeno okolje, ne morejo sami delno ali v celoti zadovoljevati potreb osebnega, družinskega in družbenega življenja v okolju, v katerem živijo; izvajanje različnih aktivnosti in posebnih socialnih programov po načelih neodvisnega življenja invalidov, kot so npr: uveljavljanje človekovih pravic invalidov, usposabljanje za aktivno življenje in delo, dopolnilno izobraževanje in ohranjevanje zdravja, prilagojeni prevozi, informativna, založniška in kulturna dejavnost, oskrba s tehničnimi pripomočki, osebna asistenca, razna samopomoč in prostovoljno delo z invalidi, preprečevanje in blaženje socialnih in psihičnih posledic invalidnosti", dejavnost humanitarnih in dobrodelnih (karitativnih) organizacij pa je opredeljena s šifro dejavnosti 88.991 in v opisu zajema "dobrodelne in podobne storitve humanitarnih organizacij, ki nudijo pomoč posameznikom in skupinam v stiski, dejavnosti za pomoč žrtvam naravnih nesreč, beguncem, priseljencem ipd., vključno z začasno nastanitvijo, zbiranje sredstev za dobrodelne namene, druge storitve humanitarnih organizacij"

Tudi Zakon o socialnem varstvu v 62., 63. in 64. členu jasno opredeljuje naloge dobrodelnih in invalidskih organizacij ter organizacij za samopomoč.

S predlagano dikcijo bi se na eni strani bolj natančno določilo vsebino in obseg dela na področju invalidskih, humanitarnih in dobrodelnih organizacij, ki ne šteje kot delo na črno, kar bi odpravilo siva polja potencialnih razlag možnih vrst dela v teh organizacijah, ki ne bi štelo za delo na črno. Na drugi strani pa bi se opustila uporaba pojma karitativne organizacije, ki nima podlage v zakonodaji. V zakonu o humanitarnih organizacijah je namreč v 6. členu jasno opredeljeno katere vrste humanitarnih organizacij obstajajo, in sicer splošne dobrodelne organizacije, organizacije za kronične bolnike in organizacije za samopomoč. Karitativnost lahko tako pomeni zgolj eno od podvrst humanitarnih organizacij, ne pa tudi vseh ostalih vrst humanitarnih organizacij. Zaradi doslednosti bi bilo smotrneje v predlogu zakona uporabljati krovne oziroma splošne izraze ali pa našteti vse možne vrste humanitarnih organizacij ne zgolj ene.

2. Amandma k 15. členu:

Prvi odstavek se dopolni tako, da se glasi:

"(1) Za delo v invalidskih ali humanitarnih organizacijah se šteje brezplačno delo za organizacije, ki pridobijo status humanitarne ali invalidske organizacije."

Obrazložitev:

Zakon o invalidskih organizacijah ter Zakon o humanitarnih organizacijah, ki definira več vrst humanitarnih organizacij (6. člen) določata natančne pogoje in kriterije za pridobitev statusa invalidske ali humanitarne organizacije, vključno z opredelitvijo skrbnika registra ter obveznosti iz naslova pridobitve statusa. Nikjer pa navedena zakona, vključno z ostalo obstoječo zakonodajo, ne navajajo pogojev in kriterijev za pridobitev statusa karitativne organizacije. Zato se predlaga črtanje tega pojma.

* * *

Državni svet na podlagi vseh naštetih pripomb in predlaganih amandmajev poziva predlagatelja, da sporne določbe ustrezno dopolni ali spremeni ter da se v nadaljevanju zakonodajnega postopka ustrezno odzove na negativna stališča in opozorila tako civilne družbe kot strokovne javnosti.

Državni svetnik Rudi Cipot je podal ločeno mnenje k predlogu zakona. Predloga zakona ne podpira, ker meni, da bi problematiko dela na črno moralo v osnovi reševati Ministrstvo za finance, saj bi moral zakon kot ključni cilj zasledovati čim večji iztržek pobranih davščin iz naslova plačil za delo, ki se opravlja v okviru neregistriranih dejavnosti (ponudba izdelkov in storitev). Slediti bi bilo torej potrebno cilju omejitve nezakonitih finančnih transferjev, nad katerimi država trenutno nima kontrole. Ta cilj bi lahko dosegli s kontrolo odlivov posameznikov, ki presegajo znesek minimalnega osebnega dohodka. Predlog zakona po njegovem mnenju zadanega cilja omejitve dela na črno ne bo dosegel, bo pa povzročil dodatne stroške zaradi povečevanja števila inšpekcijskih služb. Pravilno izbrane poti za zajezitev dela na črno bi po njegovem mnenju lahko bile bistveno cenejše in bolj učinkovite od predloženih.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik Alojz Kovšca.

Predlog mnenja je bil sprejet (27 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 18 jih je glasovalo za, 4 pa so bili proti).

 

7. točka dnevnega reda: Obravnava zaključkov posveta Univerzalni temeljni dohodek v Sloveniji - utopija ali realna možnost?

Poročilo Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide s predlogi zaključkov so svetniki prejeli po elektronski pošti 14.2.2011 in na klop.

Besedo je imela podpredsednica Lidija Jerkič, ki je vodila posvet.

Predsednik Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide Boris Šuštaršič je pojasnil stališče komisije.

Predsednik je dal na glasovanje predlog sklepov:

Državni svet Republike Slovenije je na 34. seji 16. 2. 2011, na podlagi 29. in 67. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) ter na podlagi posveta z naslovom Univerzalni temeljni dohodek v Sloveniji - utopija ali realna možnost?, sprejel naslednje

S K L E P E :

Državni svet Republike Slovenije je 7. decembra 2010 organiziral posvet z naslovom "Univerzalni temeljni dohodek v Sloveniji - utopija ali realna možnost?".

Cilj posveta je bil ponovno spomniti na ključne značilnosti, za nekatere utopičnega koncepta univerzalnega temeljnega dohodka in raziskati realne možnosti za njegovo uvedbo v Sloveniji. Ne glede na to, da ideja univerzalnega temeljnega dohodka kot novega načina delovanja socialne države ni nova, je spričo dogodkov zadnjih let in napovedi za prihodnost postala ponovno aktualna. Pogledi na koncept univerzalnega temeljnega dohodka so raznoliki, prav tako pa je pestra tudi paleta njegovih možnih praktičnih izvedb.

Na podlagi referatov in razprav so bili oblikovani sledeči sklepi:

1. Koncept univerzalnega temeljnega dohodka naslavlja pomembna družbeno-ekonomska vprašanja in lahko predstavlja pravi odgovor na obstoječe krizne razmere, ki terjajo nove ideje in pristope k spremembam obstoječega družbeno-ekonomskega sistema. Kljub temu bi razvodenel, če bi ga dojemali zgolj v okviru socialne politike, saj ima bistveno večje potenciale kot da predstavlja zgolj način kriznega managementa, zlasti kar se tiče omogočanja večje svobode posamezniku.
2. Uvedba univerzalnega temeljnega dohodka v Sloveniji ni toliko vprašanje finančne zmožnosti države, temveč sprememb v miselnosti celotne družbe, ki je v zadnjih letih postala pretirano potrošniško usmerjena. Gre za razpravo na ideološki in ne tehnični ravni. Vprašanj o družbeni sprejemljivosti koncepta in pripravljenosti družbe za korenite spremembe zato ne bi smela zasenčiti vprašanja ekonomske izvedljivosti ali politične volje. V ospredju ni zgolj želja po izboljšanju kazalcev uspešnosti socialne države, ampak tudi iskanje rešitev za dvig konkurenčne prednosti države na podlagi pozitivnih učinkov koncepta.
3. Ključna vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi z dejansko uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka se nanašajo na:
   1. definiranje geografske omejenosti dohodka (svetovni, državni, regionalni ali lokalni nivo),
   2. upravičence do dohodka (ali vsi prebivalci ali zgolj državljani, ali vključiti tudi otroke),
   3. višino dohodka (ali zgolj 200-300 evrov na mesec ali več; vzpostavitev razmerja med višino univerzalnega temeljnega dohodka in plačo),
   4. dilemo o postopnem ali takojšnjem prehodu na nov sistem ter
   5. način izvedbe (glavarina, boni, vaucherji, popolna ali delna ukinitev obstoječih socialnih transferjev, prilagoditev dohodninske lestvice, dodatne obdavčitve, znižanje cene dela).
4. Predlogi za praktično izvedbo koncepta univerzalnega temeljnega dohodka se razlikujejo, prav tako zagovorniki koncepta niso popolnoma usklajeni v svojih stališčih, vendar je med njimi vendarle dosežen neke vrste mehki konsenz o tem, da gre zlasti za prelom z obstoječimi socialnimi politikami ter za uresničevanje koncepta polnega državljanstva.
5. Koncept univerzalnega temeljnega dohodka bi bil s finančnega vidika izvedljiv.
   V povezavi z univerzalnim temeljnim dohodkom se najbolj pogosto pojavljajo dvomi o finančni izvedljivosti koncepta. Predstavljene različne variante izračunov in predlogov za praktično uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (na podlagi povečanja davkov, glavarine) so pokazali, da bi bil koncept realno izvedljiv že z manjšimi ali večjimi spremembami obstoječega sistema. V osnovi bi zahteval zgolj drugačen način razporejanja sredstev za zagotavljanje socialne varnosti kot je uveljavljen v obstoječem sistemu socialnega varstva. Ni dvoma, da je na svetu in v Sloveniji na voljo dovolj bogastva, da bi takšno idejo lahko uresničili, saj bi v osnovi šlo le za povečanje deleža javnega sektorja v bruto domačem proizvodu.
   Sama višina finančnih sredstev, ki bi jih potrebovali za izvedbo koncepta, pa bi bila odvisna od tega, kaj bi želeli z izplačili takšnega dohodka doseči (ali zgolj zagotoviti finančno varnost ljudem, ki trenutno ne morejo uveljavljati pravic iz obstoječega sistema socialnega varstva, ali pa izboljšati socialni položaj večjega števila ljudi) in do katere mere bi bili pripravljeni spremeniti obstoječi sistem socialnega varstva v Sloveniji (ali zgolj prilagoditi obstoječi sistem in prerazporediti način izplačevanja obstoječih socialnih transferjev ali izvesti korenite spremembe sistema).
6. Predvideni pozitivni učinki uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka v Sloveniji:
   1. Poenostavitev in zmanjšanje stroškov administriranja sedanjih redistributivnih socialnih politik:
      Obstoječi sistem je rigiden ter birokratsko in stroškovno preobremenjen. Prav tako se skozi leta krog upravičencev do državnega denarja radikalno krči, delovna zakonodaja pa postaja vedno bolj ohlapna, vedno več je prekernih delovnih mest in poudarjanje koncepta socialne izključenosti je povzročilo drobljenje problemov in zanemarjanje temeljnih principov delovanja družbe (socialna pravičnost, enakost in solidarnost) s strani države. Koncept univerzalnega temeljnega dohodka je dober odgovor na naštete težave.
   2. Brezpogojnost dohodka omogoča socialno varnost za tiste kategorije ljudi, ki so neupravičeno izločeni iz obstoječega sistema socialnega varstva ter omogoča dostojno življenje ne glede na zaposlitveni status:
      Pravice posameznika, ki jih slednji lahko uveljavlja na podlagi obstoječega sistema socialnega varstva, temeljijo na predpogoju delovne aktivnosti posameznika. Slednji določenim kategorijam ljudi onemogoča izkoriščati pravice, ki iz tega sistema izhajajo. Tudi v primeru izpolnjevanja tega predpogoja se pojavljajo številni primeri, ko se delavcem dlje časa ne izplačajo osebni dohodki in se zato težko preživljajo, pri tem pa jim obstoječa pravila sistema ne ponujajo pravih rešitev, saj ne spadajo v pravo kategorijo - kategorijo brezposelnih. Eden od predlogov uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka predlaga rešitev tudi za to kategorijo ljudi, saj bi s sistemom, po katerem bi tisti, ki izplačujejo dohodke upokojencem in zaposlenim vsak mesec Davčni upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju: DURS) nakazali znesek, ki bi predstavljal dogovorjeno višino univerzalnega temeljnega dohodka (predlog: 300 evrov), DURS pa bi tem posameznikom še isti dan nakazal ta isti znesek na tekoči račun. DURS bi moral univerzalni temeljni dohodek izplačati tudi v primeru, ko od delodajalcev ne bi prejel nakazila. Država bi s tem prevzela odgovornost za neustrezno delovanje sistema, kar je v zadnjem času pogost pojav.
      Prav tako veliko oviro obstoječega sistema predstavljajo visoka stopnja nekompatibilnosti nizkih dohodkov s socialnimi transferji ter različni cenzusi, pri katerih že preseganje zgolj za en evro lahko bistveno spremeni stopnjo socialne varnosti posameznika (padec v razred z nižjo davčno olajšavo, izguba pravice do štipendije ali subvencije).
   3. Destigmatizacija posameznika:
      Ker se univerzalni temeljni dohodek tretira kot pravico in ne kot pomoč, se s tem bistveno destigmatizira njegove prejemnike v primerjavi z dosedanjimi prejemniki socialnih pomoči.
   4. Učinkovito preprečevanje širjenja revščine ter zmanjševanje ekonomskih in dohodkovnih negotovosti:
      Osnovno pravilo koncepta univerzalnega temeljnega dohodka je, da naj bi vsakemu zagotovil temeljni nivo dohodka, ne glede na njegovo premoženje in delovno aktivnost. To pomeni tudi tistim ljudem, ki so sedaj na robu revščine ali že pod njim, trenutni sistem pa jim ne nudi ustrezne rešitve.
   5. Dvig konkurenčnega potenciala celotne družbe na podlagi zagotavljanja večje svobode posameznika, ki izhaja iz občutka finančne varnosti:
      Posamezniki v okviru obstoječega zelo togega sistema delujejo na podlagi sledenja pravilom igre, ki jih slednji postavlja, kar pomeni, da velikokrat vztrajajo na delovnih mestih, ki zanje niso zdrava, na katerih doživljajo mobing, so nezadovoljni itd. Na univerzalni temeljni dohodek je s tega vidika potrebno gledati kot na sistem, ki varuje avtonomijo človeka na delovnem mestu in ga rešuje heteronomnega dela, ki je prisilno in namenjeno zgolj preživetju. Z univerzalnim temeljnim dohodkom bi se posamezniku omogočilo sprejemati bolj drzne odločitve in spodbujalo njegovo kreativnost. Hkrati bi posameznik lažje uravnotežal delovni in prosti čas.
      Nižja produktivnost, ki je posledica nezadovoljstva in iztrošenosti zaposlenih se v končni fazi odraža tudi v znižani konkurenčni sposobnosti slovenskega gospodarstva.
      Univerzalni temeljni dohodek bi v višini, ki bi zagotovila preživetje in varnost, omogočil, da bi delavec dobil diskrecijsko pravico postaviti pogoje svojega dela in izbirati delo, ki mu ustreza. S tem bi se povečale motivacija za delo, delovna uspešnost in inovativnost, posledično pa bi se dvignil tudi konkurenčni potencial celotne družbe.
   6. Možnost razvoja družbe do te mere, da neprostovoljne brezposelnosti ne bi bilo več:
      Trenutno stanje na trgu dela jasno kaže, da dela za vse ni dovolj, predvideva pa se, da ga bo zaradi razvoja tehnologije in storitvenih dejavnosti še manj. Ključen problem namreč že dolgo ni več produkcija dobrin, ampak povpraševanje po njih. Eden od predlogov za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka temelji tudi na znižanju cene dela, pri osnovnem pogoju, da seštevek univerzalnega temeljnega dohodka in neto prejetega plačila za delo ne bi mogel biti nižji od dogovorjene minimalne plače. Z vidika obdavčitve bi to pomenilo nižje bruto plače, posledično bi se razbremenilo gospodarstvo, na drugi strani pa bi se finančna sredstva v sistem povrnila preko zvišane stopnje davka na dodano vrednost. S tem bi se odpravila tudi uravnilovka, ki jo je ustvaril zadnji dvig minimalne plače. Na daljši rok bi lahko z višje zastavljenimi cilji, kar se tiče nižanja bruto plače, univerzalni temeljni dohodek deloval kot dinamični parameter makroekonomske politike, ki bi kompenziral tržno gibanje plač. V primeru, da bi bila cena dela nižja, bi tudi povpraševanje po delu narastlo, kar pomeni, da bi lahko delalo več ljudi. Ko bi se ponudba in povpraševanje uskladila, pa bi se ta proces avtomatično ustavil.
   7. Zmanjševanje presežnega porabništva in prispevek k trajnostnemu razvoju.
   8. Povečanje kupne moči "pasivne" populacije.
   9. Pozitivni premiki v izobraževalnih sistemih (premik od prisilne učinkovitosti študija k večji osebni ustvarjalnosti).
   10. Olajšano prilagajanje razmeram na trgu dela in olajšanje odločitev za samozaposlovanje:
       Čedalje večje je število delovnih mest postaja atipičnih v smislu projektnega dela, delnega zaposlovanja. Prav tako je trenutno pojem samozaposlitve povezan zlasti z reševanjem socialnega položaja, ne s preizkušanjem tveganih idej, inovativnostjo ter podjetniško iniciativo. Z zagotovitvijo neke osnove za preživetje, bi se ljudje lahko lažje odločali za takšne vrste zaposlitve.
   11. Lažje prepoznavanje in upoštevanje dejavnosti, ki so socialno zelo pomembne, a tržno prezrte (skrb za družino, gospodinjsko delo, prostovoljstvo, negovalno delo).
   12. Sistemsko spodbujanje solidarnosti in zmanjševanje socialne napetosti med konkurenčnimi družbenimi skupinami (zaposleni/nezaposleni, zaposleni v gospodarstvu/zaposleni v javnem sektorju, nedoločeno/prekerno zaposleni).
   13. Rešitev, ki na prvi pogled izgleda najbolj neizvedljiva, je lahko prav v času krize, ko vsi drugi, že ustaljeni načini delovanja ne ponujajo pravega izhoda iz krize, prava pot.
7. Izraženi pomisleki ovpeljavi koncepta univerzalnega temeljnega dohodka v Sloveniji:
   1. Uvedba univerzalnega temeljnega dohodka bi lahko odvrnila ljudi od dela.
   2. Poraba univerzalnega temeljnega dohodka se prepušča vsakemu posamezniku in vprašanje je, če se bo s tem dosegla največja možna koristnost.
   3. Pozicije moči v odnosu delodajalec in delojemalec bi se lahko z uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka in v povezavi z že obstoječim problemom prekernosti zaposlitev zelo spremenile:
      Z deregulacijo trga dela in spodbujanja prožnosti na trgu dela na podlagi vpeljave univerzalnega temeljnega dohodka, bi lahko prišlo do položaja, ko bi delodajalci na podlagi sklicevanja na univerzalni temeljni dohodek še hitreje in lažje odpuščali zaposlene.
   4. Brezpogojnost univerzalnega temeljnega dohodka vseeno ne bi odpravila razlik v prirojenih lastnostih posameznikov, socialnih vlogah in drugih okoliščinah, ki ljudem onemogočajo polno vključevanje v družbo in zagotavljanje želenih svoboščin.
8. V povezavi z osnovno idejo univerzalnega temeljnega dohodka - zagotavljanje enakih izhodišč za vse, ki postavlja pod vprašaj obstoječi sistem socialnega varstva in delovanja celotne družbe, bi bilo možno alternativno ali vzporedno uvesti nekaj dodatnih ukrepov za izboljšanje socialnega položaja posameznih družbenih skupin, ki so jih v nekaterih državah že preizkusili in delujejo:
   1. Subvencioniranje kosila za nekatere kritične skupine prebivalstva v smislu prenosa logike študentskih bonov tudi na brezposelne in ostale socialno ogrožene skupine prebivalstva ali uvedba bonov za hrano, ki so unovčljivi samo v živilskih trgovinah.
   2. Subvencioniranje nakupa stanovanja po načelu zagotavljanja samostojnosti vsem (uvedba progresivnega obdavčevanja stanovanj, ki so prazna več kot določeno število let in zbiranje teh sredstev v posebnem skladu iz katerega se subvencionira nakup stanovanj mladim).
   3. Izboljšanje izobraževalnega modela za romske otroke na podlagi brazilskega modela Bolsa Familia, po katerem se v fiksnem znesku in navzgor omejeno neposredno financira romske družine, ki svoje otroke vključujejo v izobraževanje od vrtca dalje.
   4. Uvedba instituta nadomestila za neizplačane plače (zakonsko omejenega navzgor) ter oblikovanje posebnega jamstvenega sklada, ki bi prevzel vlogo garanta za delavce, ki jim delodajalci za dva ali več mesecev zaporedno ne bi izplačali plače.
   5. Sprememba ureditve modela določanja denarnega nadomestila za brezposelnost iz obstoječega stopničastega v progresivni model, ki bi izboljšal stanje mladih brezposelnih na trgu dela (preslikava pravice, ki izhaja iz zavarovanja za primer brezposelnosti, v pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost).
   6. Na mednarodni ravni bi bilo potrebno izrazito okrepiti nadzor nad mednarodnimi finančnimi tokovi, pri čemer bi bila najbolj idealna rešitev uvedba davka na mednarodne finančne transakcije.
9. Kljub temu, da trenutno še ni mogoče oblikovati nekih dokončnih izvedbenih rešitev koncepta univerzalnega temeljnega dohodka, je potrebno nadaljevati z razpravo o njem, jo širiti tudi v okviru državnih institucij, ne samo civilne družbe, iskati družbeni konsenz in na njegovi podlagi skušati zgraditi bolj etično ter družbeno in okoljsko odgovorno družbo.

Predlog sklepov je bil sprejet (21 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 21 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).

Predsednik je zaključil 34. sejo Državnega sveta Republike Slovenije in se svetnikom ter vabljenim zahvalil za razpravo in sodelovanje. Obvestil jih je tudi, da bo naslednja seja 16. marca 2011.