Mnenje k Letnemu poročilu Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2007

Državni svet Republike Slovenije je na 11. seji 19. 11. 2008, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04)  sprejel naslednje

M N E N J E

k Letnemu poročilu Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2007

Državni svet ugotavlja, da je bilo v preteklosti doseženo izboljšanje stanja na nekaterih področjih: sprejet je bil Zakon o pacientovih pravicah, ki bo omogočil enakopravno uveljavljanje posameznikovih pravic in zavaroval kakovostno delo zdravstvenih delavcev. Pri tem opozarja, da je uveljavljanje Zakona o pacientovih pravicah v praksi trenutno počasnejše od zakonsko predvidenega. Pozitivno je ocenjena sprememba Zakona o delovnih razmerjih, ki v določbi 6a. člena prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje ter mobing na delovnem mestu. Državni svet ugotavlja, da je s svojo pobudo o čimprejšnjem sprejetju odigral pomembno vlogo v fazi uvrščanja Zakona o duševnem zdravju v zakonodajni postopek in pripomogel k sprejemu zakona.

Pozitivni premiki so opazni na področju varstva osebnih podatkov, dostopnosti javnih informacij ter delovanja upravnih, zlasti nadzornih državnih organov, pozitivni premiki so na področju diskriminacije in nasilja v družini. Državni svet opozarja tudi na številne anonimne prijave, ko se posamezniki bojijo izpostaviti,  zato je v  nadaljnjih postopkih v takšnih primerih težje ugotavljati kršitve.

Državni svet ugotavlja, da nekatera opozorila Varuha ostajajo prezrta. V preteklih letih ni bilo rešeno področje sodnih zaostankov, poprave krivic, vprašanje izbrisanih pa je dobilo že širše razsežnosti. Posebno skrb vzbuja 14 neuresničenih odločb Ustavnega sodišča, kar kaže na nespoštovanje avtoritete Ustavnega sodišča. Državni svet se zavzema za dosledno spoštovanje odločb ustavnega sodišča ter spoštovanje Varuhovih opozoril in zahtev za odpravo kršitev. Nesprejetje predlogov Varuha in neuresničevanje odločb Ustavnega sodišča, po mnenju Državnega sveta ne vodi k pozitivnemu sporočilu javnosti.

Državni svet opozarja na nezadostno urejenost področja participacije občanov, saj v  sodobni družbi zagotavljajo uresničitev potreb po udejanjanju novih oblik upravljanja in omogočajo aktivno vlogo državljana ter partnerski odnos z različnimi družbenimi akterji. Državni svet podpira prizadevanja Varuha, da bi z uporabo določil pravičnosti in dobrega upravljanja ter postopkov mediacije prispevali k razrešitvi zapletov in problemov ter povečali zadovoljstvo državljanov.

Državni svet opozarja na naraščanje problema nasilja v družinah, med vrstniki npr. v šolah in v celotnem družbenem življenju in na nerazumljivo brezbrižnost občanov (sorodnikov, prijateljev, sosedov), ki nasilnih dejanj v izogib zapletom ne sporočijo pristojnim in tako škodujejo žrtvam.

Državni svet meni, da bi v družbi morali doseči dogovor o ničelni toleranci do nasilja, da ne bi uspelo večino nasilnih dejanj na vse načine prekriti, njihove posledice pa minimalizirati. Poleg tega bi tudi s spremembami družinskega zakonika lahko odpravili otrokove negotovosti ob razvezi staršev in preprečili zlorabe postopka, ki omejujejo sodnika pri vodenju postopka in tako uveljavili novosti na področju otrokovih pravic. V poročilu Varuhinje je navedeno, da problematika nasilja med vrstniki, predvsem v šolah narašča, vendar Ministrstvo za šolstvo in šport še ni pripravilo metodologije za spremljanje nasilnega vedenja v šolah, kar bi bilo po mnenju Državnega sveta nujno.

Državni svet izpostavlja večplastnost problematike medijev. Po eni strani mediji opozarjajo na kršitve človekovih pravic in pozivajo k ureditvi problemov, na drugi strani pa se lahko sami pojavljajo kot kršitelji, predvsem, ko gre za intenzivno odzivanje ob etično občutljivih temah. Državni svet ugotavlja, da je kljub Zakonu o medijih in  Zakonu o Radioteleviziji Slovenija potrebno izpostaviti slab delovnopravni položaj novinarjev in v nekaterih medijih problem svobode izražanja, zato bi kazalo ponovno preveriti ustreznost zakonskih rešitev.

Državni svet meni, da bi morali biti novinarji in mediji pri svojem delu čim bolj neodvisni. Samostojnost in neodvisnost dela ne bi smela imeti vpliva na njihov materialni oziroma socialni položaj. To naj bi veljalo še posebej za samostojne, svobodne novinarje, saj je njihova sekcija opozorila varuhinjo (kot izhaja iz poročila), da imajo nekateri le navidezni položaj svobodnih novinarjev, ki so v delovnem razmerju, a nimajo sklenjenih pogodb o zaposlitvi, ter delajo za izredno nizke honorarje in so brez socialne varnosti iz rednega delovnega razmerja. Državni svet opozarja, da zaradi tesne odvisnosti novinarjev od delodajalcev le-ta lahko vodi k servilnosti informacij.

Iz poročila izhaja, da razmere v različnih delovnih okoljih za zaposlene nasploh, še posebej pa za tuje delavce, niso najbolj prijazne in spodbudne, pri čemer je negotovost za ohranitev dela vse večja.

Državni svet meni, da bi bilo treba doseči, da pristojna ministrstva spodbujajo delodajalce za večje spoštovanje delovnopravne zakonodaje. V najbolj kritičnih primerih so zaposleni - pobudniki varuhinji navajali neplačevanje opravljenega dela in sklepanje civilnih pogodb namesto pogodb o zaposlitvi ter še druge načine diskriminacije na delovnem mestu. Prav tako meni, da bi bilo treba zagotoviti njihovo zaščito v sindikatih in zagotoviti pogoje za učinkovitejše ukrepanje inšpekcij dela, predvsem pa jim izpolniti minimalne standarde za bivanje in dostojno življenje. Ob tem Državni svet opozarja, da bomo morali v naši državi nuditi potrebno zaščito pravic ne le državljanom Republike Slovenije, pač pa vsem državljanom EU.

Posebno pereče postaja tudi vse bolj prisotno nespoštovanje veljavnih predpisov tudi znotraj državnih inštitucij, ko te nastopajo kot delodajalci. Neopravičeno se sklepajo pogodbe o zaposlovanju za določen čas, čeprav prijavljeni in izbrani kandidati izpolnjujejo pogoje za zaposlitev za nedoločen čas. Vse pogosteje državni organi zahtevajo popolnoma brezplačno volontersko delo, ne da bi kandidatu krili zdravstveno in invalidsko zavarovanje ter povrnili druge stroške (npr. regres za prehrano, prevoz na delovno mesto). Na delu v državnih organih se poslužujejo tudi drugih oblik izigravanja objektivnih predpisov, ki ščitijo zaposlene. Še posebno zaskrbljujoče so vse pogostejše pritožbe o vse večjem obsegu nasilja in šikaniranja na delovnih mestih v državnih organih, ki jih zaznava tudi Varuh in nanje opozarja v svojem poročilu.

Državni svet na sporne dolgotrajne postopke in načine odločanja o pravicah zavarovancev v okviru  Zavoda  za  zdravstveno  zavarovanje  Slovenije (ZZZS), saj postopki odločanja tečejo predolgo, pogosto pa zavarovanci uveljavijo svoje pravice šele na sodišču, kar pa pri stanju sodnih zaostankov pomeni neposredno škodo za zdravje državljanov.

Zaradi prenizke stopnje neodvisnosti zdravniških komisij, ki so v neposrednem pogodbenem razmerju z ZZZS, je lahko njihovo odločanje tudi v cilju čim večjih prihrankov strogo formalistično. Najbolj  kritična  področja,  izpostavljena  v  poročilu,  se nanašajo  na pravico do bolniškega nadomestila v času nezmožnosti dela, medicinskih tehničnih pripomočkov in normative, ki jih ZZZS priznava za izvajanje zdravstvenih storitev v javnih socialno-zdravstvenih  zavodih, s poudarkom na spornem normiranju količine inkontinenčnih pripomočkov.

Državni svet ugotavlja, da je sodelovanje z Varuhom človekovih pravic uspešno, saj sta tudi že v preteklih mandatih Državnega sveta večkrat sodelovala in s skupno organizacijo posvetov opozarjala na pereče probleme kot je revščina in zagotavljanje človekovih pravic. Varuh se tudi v tem mandatu Državnega sveta aktivno vključuje v pripravo posvetov in razprav v zvezi z različnimi problematikami civilne družbe.

Državni svet se še nadalje zavzema za uveljavljanje in krepitev pravic najbolj šibkih členov naše družbe, pri čemer Varuha opozarja na nesistematičnost in dihotomijo (hkratno poimenovanje iste skupine prebivalstva za invalide in hendikepirane) pri uporabi terminov in označevanje aktov s področja invalidskega varstva, kot je npr."Konvencija OZN o pravicah oseb z invalidnostmi", zaradi česar je v poročilo uveden še  dodatni izraz  "osebe z invalidnostmi". V skladu z uveljavljenimi termini v Zakonu o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov (MKPI - Uradni list RS, št. 37/08) ter z namenom poenotenja uporabljenega izrazoslovja na nivoju celotne države, Državni svet Varuhu človekovih pravic predlaga uporabo naslednjih poimenovanj: "Konvencija o pravicah invalidov" in "invalid". Izraz "invalid" je sicer striktno uporabljan tudi s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter v Ustavi Republike Slovenije (52. člen v povezavi s 14. členom) in sistemski zakonodaji na področjih, ki urejajo pravice invalidov.

Državni svet na področju invalidskega varstva opozarja na dajanje prevelikega poudarka razumni prilagoditvi, ki je lahko zgolj eden od možnih inštrumentov preprečevanja in odpravljanja diskriminacije invalidov. Inštrument razumne prilagoditve tako lahko samostojno in dobro deluje v anglosaksonskem sistemu učinkovite sodne prakse, od koder tudi izhaja, pri nas pa, zaradi velikih sodnih zaostankov in potreb po konkretnih ukrepih preprečevanja diskriminacije invalidov, ni vsestransko učinkovit.

"Državni svet ugotavlja, da je bilo poročilo Sveta Vlade Republike Slovenije za invalide (v nadaljevanju: Svet), ki je navedeno v poročilu Varuha, po besedah prvega podpredsednika Sveta gospoda Borisa Šuštaršiča, pripravljeno na podlagi pravice do svobode izražanja po 39. členu Ustave Republike Slovenije in na pobudo Komisije Državnega zbora za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Namen poročila Sveta je zaščita pravic vseh slovenskih invalidov tudi s preprečevanjem "organiziranega zalezovanja" (t.i. stalking) in ne opredeljevanje do ideološkega in nazorskega delovanja posameznega društva."

Državni svet opozarja na nujnost okrepitve stalnega odprtega civilnega dialoga med Varuhom človekovih pravic in reprezentativnimi invalidskimi organizacijami ter Nacionalnim svetom invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS) na podlagi določb 4., 18., 25. in 26. člena Zakona o invalidskih organizacijah. V poročilu bi bil v okviru primerov s področja invalidskega varstva na podlagi 40. člena Poslovnika Varuha človekovih pravic, ki določa posamezne vsebinske elemente poročila, dobrodošel tudi celostni pregled uresničevanja sistemskih rešitev na tem področju.

Državni svet meni, da je potrebno invalidsko področje obravnavati celovito in strokovno konsistentno, saj v nasprotnem primeru človekove pravice slovenskih državljanov na podlagi invalidnosti ne bodo ustrezno zaščitene.

Državni svet podpira prizadevanja samostojnega in neodvisnega državnega organa - Varuha človekovih pravic in se zavzema za spoštovanje opozoril in predlogov ter krepitev in avtoriteto Varuha in s tem za zagotavljanje človekovih pravic.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik dr. Zoltan Jan.