Mnenje k Poročilu o regionalnem razvoju 2003

Državni svet Republike Slovenije je na 11. seji, dne 15. 10. 2003, na podlagi prvega odstavka 55. člena zakona o državnem svetu (Ur.l. RS, št. 44/92) obravnaval Poročilo o regionalnem razvoju 2003, ki ga je v obravnavo predložila Vlada Republike Slovenije, in sprejel naslednje

M N E N J E

k Poročilu o regionalnem razvoju 2003

Državni svet Republike Slovenije se je seznanil s Poročilom o regionalnem razvoju 2003 in pozitivno ocenil njegovo pripravo v primerjavi s poročilom za leto 2001, saj vsebuje bistveno več kazalcev, preko katerih se lažje ocenjuje področje regionalnega razvoja.

Državni svet ugotavlja, da stanje na področju regionalnega razvoja ni zadovoljivo. Ker poročilo ne vsebuje nekaterih ključnih pokazateljev dejanskega stanja na področju regionalnega razvoja (število zaposlenih v gospodarskih in negospodarskih dejavnostih, podatki o številu izobraževalnih organizacij in koncentraciji znanja, investicije v osnovna sredstva, porazdelitev kapitala v slovenskem prostoru), ima relativno vrednost. Omenjeni razvojni kazalci so potrebni za oceno razvojnih potencialov po posameznih regijah, na njihovi osnovi pa bi bila ocena obstoječega stanja na področju regionalnega razvoja bistveno bolj realna.

Državni svet izraža zaskrbljenost nad indeksom razvojne ogroženosti, ki je podlaga za razvrščanje regij glede na njihovo stopnjo razvitosti, saj je najmanj razvito Pomurje 30 krat razvojno bolj ogroženo od najbolj razvite Osrednjeslovenske regije.

Državni svet izpostavlja razmerje med najbolj razvito Osrednjeslovensko regijo in najmanj razvitim Pomurjem glede bruto osnove za dohodnino na prebivalca, ki znaša 1,5:1. Ta podatek nam kaže velike razlike, saj imajo v najbolj razviti regiji s 50% večjo bruto osnovo za dohodnino večjo kupno moč. Če ta podatek ekstrapoliramo na obdobje desetih let in če se to razmerje ohrani, lahko govorimo o katastrofalnem stanju. Poleg tega so že v osnovi pomurske občine v primerjavi z razvitimi območji v slabšem položaju, saj prve glede na določbe zakona o financiranju občin, da 35% prihodkov iz dohodnine pripada občini, dobijo iz tega naslova bistveno manj sredstev. Neustrezen sistem financiranja občin povzroča med posameznimi območji še večje razvojne razlike, zato je zakon o financiranju občin potreben sprememb.

Državni svet opozarja, da je sredstev neposrednih razvojnih spodbud v primerjavi s posrednimi spodbudami premalo. Z ukinitvijo demografskega sklada in neposrednih spodbud lokalnim skupnostim je bil ukinjen eden izmed rednih virov financiranja lokalne infrastrukture, s tem pa se je investicijska moč lokalnih skupnosti posredno zmanjšala tudi za financiranje regionalnih projektov. To povzroča slabitev absorpcijske sposobnosti lokalne samouprave kot partnerja v regionalnem razvoju, saj se sredstva, ki so sicer namenjena regionalnim projektom, preusmerjajo v lokalne projekte. Šibkejša in manj razvita območja so kadrovsko šibkejša in s tem manj učinkovita pri pripravi kvalitetnih razvojnih projektov, kar predstavlja enega izmed poglavitnih problemov za možnost koriščenja evropskih strukturnih skladov. Razvojno zaostala območja se soočajo z izgubo intelektualnega potenciala oziroma človeškega kapitala, to pa povzroča probleme pri ustanavljanju institucij, ki potrebujejo kvalitetne kadre. Dokler bodo regije, ki nimajo zagotovljenih osnovnih pogojev za življenje (oskrba s pitno vodo, kanalizacija), v slabšem položaju, ne moremo govoriti o skladnem regionalnem razvoju oziroma zmanjševanju regionalnih razlik.

Državni svet poudarja, da resorna ministrstva pri vodenju politike razdeljevanja posrednih spodbud premalo upoštevajo sprejeto Strategijo regionalnega razvoja Slovenije in njene cilje, zlasti regionalne kriterije, kar je tudi eden izmed razlogov, da se razvojne razlike med regijami ne zmanjšujejo v zadostni meri.

Državni svet tudi poudarja, da mora Služba Vlade RS za strukturno politiko in regionalni razvoj voditi bolj aktivno politiko koordiniranja in usmerjanja ter nadzora posrednih regionalnih spodbud.

Državni svet ugotavlja, da je postavljen cilj glede (najmanj) ohranjanja BDP na prebivalca po kupni moči v vseh statističnih regijah neustrezen in premalo ambiciozen, saj ne zagotavlja skladnega regionalnega razvoja oziroma zmanjševanja razvojnih razlik med regijami. Glede stopnje brezposelnosti, ki predstavlja ključen problem regionalnega razvoja, državni svet izraža pomislek glede dejanskih premikov v smeri izboljšanja stanja v gospodarskem sektorju, saj je rezultat verjetno posledica spremenjene metode merjenja tega kazalca in sprememb kriterijev za določanje statusa brezposelnosti.

Državni svet opozarja, da je treba pri pripravi regionalnih razvojnih programov upoštevati tudi druge vrednote razvoja kot so znanje in kvaliteta življenja in ne samo ekonomsko učinkovitost, saj samo ekonomski kriterij ni zadosten pogoj za uspešno izvedbo regionalnih razvojnih programov.

Pri strokovni analizi glede možnih modelov regionalizacije oziroma ustanavljanja pokrajin bo treba upoštevati podatke Poročila o regionalnem razvoju ??? 2003, kajti z izbiro modela lahko vplivamo na povečevanje ali pa zmanjševanje razlik med pokrajinami. Če bomo dobili jasno sliko o nalogah in odgovornosti pokrajin ter o sistemu njihovega financiranja, bo odločanje o številu pokrajin v manjši meri sledilo interesom posameznih političnih strank ter parcialnim težnjam slovenskega prostora. V zvezi s tem vprašanjem državni svet opozarja na podatek o neto medregijskem selitvenem saldu, ki kaže na velik pritisk na Ljubljano, kar bi kazalo upoštevati pri analizi o številu pokrajin oziroma pripravi zakona o pokrajinah, kajti če bomo dobili pokrajino na območju Ljubljane s širšo okolico ter ostale pokrajine, bodo razlike še večje, predvsem pa ostale pokrajine v primerjavi s širšim ljubljanskim območjem kot pokrajino ne bodo v enakopravnem položaju.

Skladnejšega regionalnega razvoja in s tem zmanjšanja razvojnih razlik v slovenskih regijah ne bomo dosegli brez ustrezne institucionalne nadgradnje razvoja oziroma vzpostavitvijo pokrajin kot nosilke regionalnega razvoja. Brez decentralizacije oblasti v upravno administrativnem smislu in javnih financ ter prenosa pristojnosti nekaterih instrumentov makrofiskalne politike na regionalni nivo ne bo pravih učinkov regionalnega razvoja. Državni svet ob tem poudarja, da zaradi specifičnih problemov v posameznih regijah enotno uvajanje instrumentov regionalne politike na območju cele države ni primerno. Instrumente je treba diferencirati na različnih območji, kar je možno le z izgradnjo institucionalne strukture na regionalnem nivoju in prenosom pooblastil na ta nivo, kjer se bodo ukrepi in politike regionalnega razvoja lažje prilagajali specifičnim problemom posameznih območij. Poleg decentralizacije pa ne smemo pozabiti na pomen procesa dekoncentracije javne uprave in javnih financ.

* * *

Za poročevalca je bil določen predsednik Komisije državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Darko Fras.