Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Državnem svetu

Na podlagi prve alineje 97. člena Ustave Republike Slovenije je Državni svet Republike Slovenije na 5. seji, dne 19. 3. 2008, določil besedilo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Državnem svetu in ga na podlagi prvega odstavka 114. člena Poslovnika Državnega zbora (Ur. l. RS, št. 35/02,  60/04 in 64/07) pošilja Državnemu zboru v obravnavo in sprejem.

Ker gre pri spremembah in dopolnitvah Zakona o Državnem svetu za spremembe in dopolnitve zakona v zvezi s postopkom pred Ustavnim sodiščem oziroma z odločbo Ustavnega sodišča, se predlaga sprejem tega zakona po skrajšanem postopku (četrta alineja prvega odstavka 142. člena Poslovnika Državnega zbora).

Državni svet na podlagi 95. člena Poslovnika Državnega sveta določa državnega svetnika Vincenca Otoničarja za predstavnika Državnega sveta na sejah Državnega zbora in njegovih delovnih telesih pri obravnavi predloga zakona.

 

PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O DRŽAVNEM SVETU (ZDSve-B) - skrajšani postopek

 I. UVOD
 
1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

Zakon o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 44/92 - v nadaljevanju ZDSve) ureja volitve v Državni svet in organizacijo Državnega sveta. Ureditev materije na zakonski ravni je predvidela Ustava Republike Slovenije v 96. oziroma v 98. členu. Zakon v prvem delu ureja volitve, v drugem delu temeljna vprašanja organizacije in dela Državnega sveta. Pri tem izhaja iz položaja, kot ga ima Državni svet v organizaciji državne oblasti v skladu z Ustavo. Državni svet je drugi dom v sistemu nepopolne dvodomnosti, ki ima v skladu z ustavo določene pristojnosti, s katerimi sodeluje v zakonodajnem postopku. S pristojnostmi, ki so šibkejše od pristojnosti Državnega zbora, Državni svet vpliva na delo in odločitve Državnega zbora.

ZDSve je sprejela tridomna Skupščina v letu 1992, ko Državni zbor in Državni svet še nista bila konstituirana. V ZDSve ni urejeno financiranje Državnega sveta in njegovih funkcionarjev. Zakon ne ureja višine dohodka predsednika Državnega sveta. Državni svet se je omenjene pomanjkljivosti zakona zavedal in je v letu 1993 sprejel poslovnik (PoDS - Uradni list RS, št. 44/93), ki v 100. členu določa, da predsednik opravlja svojo funkcijo poklicno. Državni svet je tako v Poslovniku Državnega sveta uredil položaj predsednika. Državni svet se je zavedal, da je takšna ureditev le začasna, zato je v zakonodajni postopek že leta 1994 neuspešno vložil Predlog zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (Poročevalec DZ Republike Slovenije, št. 17 z dne 5. maja 1994), s katerim je predlagal uzakonitev poklicnega opravljanja funkcije predsednika Državnega sveta ter poleg tega tudi njegovo plačo in ustrezno ureditev nadomestil svetnic in svetnikov. Državni svet je zopet poskusil dopolniti svoje delovanje na zakonski ravni leta 2003, ko je v zakonodajni postopek vložil Predlog zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (Poročevalec DZ Republike Slovenije, št. 48/03 z dne 20. 6. 2003). Zaradi končanja mandatne dobe Državnega zbora je vodstvo Državnega zbora na podlagi drugega odstavka 154. člena Poslovnika Državnega zbora dne 15. 11. 2004 štelo, da predlog zakona ni bil vložen. Državni svet Republike Slovenije na 27. seji dne 17. 11. 2004, ponovno potrdil vložitev Predloga zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (Poročevalec DZ Republike Slovenije, št. 115/04 z dne 24. 11. 2004). Državni zbor je za predlog zakona sprejel sklep, da ni primeren za nadaljnjo obravnavo.

Med temi dogodki je Ustavno sodišče s sklepom U-I-428/02-7 z dne 18. 11. 2004 odločilo, da se zahteva Računskega sodišča za oceno zakonitosti prvega odstavka 100. člena Poslovnika Državnega sveta (PoDS) zavrže, ker poslovnik ni pomenil pravne podlage za izplačilo plače predsednika Državnega sveta. Vprašanje zakonitosti izplačil plač predsedniku Državnega sveta ni odvisno od PoDS, temveč so imela izplačila svojo podlago v proračunu (ki ima moč zakona). Državni svet je imel vse od začetka njegovega delovanja pravno podlago za izplačilo plač svojemu predsedniku v proračunu, ki ga je sprejemal Državni zbor.

Takšno stanje je veljalo vse do sprejema in uveljavitve Zakona o dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (ZDSve-A - Ur. l. RS, št. 76/2005), ki je 43. členu ZDSve dodal nov drugi odstavek, ki se določil, da je funkcija predsednika in podpredsednika častna in se opravlja nepoklicno.

Državni svet Republike Slovenije je na 6. izredni seji sprejel odložilni veto na Zakon o dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (ZDSve-A), ki ga je Državni zbor na 11. izredni seji ponovno sprejel.

Državni svet Republike Slovenije na 39. redni seji, dne 7. 12. 2005, sprejel Zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o dopolnitvah Zakona o Državnem svetu. Državni svet se ni strinjal s prepovedjo poklicnega opravljanja funkcije predsednika Državnega sveta in z zakonom izvedenim prenehanjem predsednikovega delovnega razmerja. Takšno stanje je predsedniku onemogočalo, da bi bil stalno na razpolago za opravljanje nalog, ki jih Državnemu svetu nalaga Ustava. S tem nastajajo nepopravljive posledice za Državni svet in posledično za delovanje državne ureditve, določene z Ustavo.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v bistvenem delu sledilo zahtevi državnega sveta in je z odločbo U-I-332/05-10 z dne 4. 10. 2007 soglasno odločilo, da sta 1. in 3. člen Zakona o dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (ZDSve-A) (Ur. l. RS, št. 76/05) v neskladju z Ustavo, kolikor se nanašata na funkcijo predsednika Državnega sveta. Državnemu zboru je naložilo, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti v šestih mesecih po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Odločba je bila objavljena v Uradnem listu št. 94, z dne 16. 10. 2007.

ZDSve v drugem delu zakona ureja organizacijo Državnega sveta. Predsednik in podpredsednik sta po zakonski umestitvi ločena od drugih članov Državnega sveta; navedena sta v prvem poglavju, ki vsebuje splošne določbe, člani pa v četrtem, ki določa pravice in dolžnosti članov Državnega sveta. Tudi po ugotovitvi Ustavnega sodišča "ima predsednik Državnega sveta po 44., 53. in 55. členu ZDSve posebne naloge povezane z vodenjem in predstavljanjem organa ter s sodelovanjem z Državnim zborom. Njegova vloga in odgovornost sta ob prevladujoče nepoklicnem opravljanju funkcij v Državnem svetu še posebej poudarjeni. Zato je treba pri določitvi načina opravljanja funkcije predsednika Državnega sveta treba dati prednost njegovi tesnejši povezanosti z delovanjem tega organa kot celote v razmerju do njegove siceršnje funkcije člana tega organa" (9. tč. odločbe U-I-332/05-10 z dne 4. 10. 2007).

Poklicno opravljanje funkcije predsednika Državnega sveta zahteva količina in narava njegovih nalog in pristojnosti, ki so poleg omenjenih členov ZDSve urejene tudi v 16. členu Poslovnika Državnega sveta (PoDS) (npr. predstavlja Državni svet, pripravlja, sklicuje in vodi seje Državnega sveta ter usklajuje delo Državnega sveta z delom Državnega zbora in drugimi državnimi organi). Naslednji 17. člen PoDS določa, da lahko državni svetniki zahtevajo od predsednika obvestila in pojasnila v zvezi z opravljanjem njegove funkcije. Pomembno je tudi mednarodno sodelovanje Državnega sveta, ki je urejeno v 99. členu PoDS in pri katerem ima glavno vlogo prav predsednik Državnega sveta. Narava dela predsednika zahteva, da predsednik svoj polni dnevni delovni čas porabi za opravljanje svoje funkcije v Državnem svetu, kar so potrdile tudi izkušnje prvih dveh predsednikov Državnega sveta. Poleg omenjenih členov ZDSve in PoDS na stalno sodelovanje z Državnim zborom kažejo tudi določbe Poslovnika Državnega zbora (PoDZ - 15., 154. in 215 - 217. člen), ki se navezujejo na medsebojno komunikacijo predsednikov Državnega zbora in Državnega sveta v zvezi z delom obeh domov.

Državni zbor je na seji dne 7. 2. 2008 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-H), v katerem je navedel se v prilogi 3 doda funkcija "predsednik Državnega sveta" pod šifro "A020201". Predsednika se uvrsti v 64. plačni razred. Ta določba pa se začne uporabljati z dnem, ko predsednik Državnega sveta začne svojo funkcijo opravljati poklicno.

2. Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona

• Skladno z odločbo Ustavnega sodišča je predlagana dopolnitev zakona, ki določa, da predsednik Državnega sveta opravlja funkcijo poklicno.
• Skladno z odločbo Ustavnega sodišča predlog zakona tudi predvideva, da ima predsednik Državnega sveta pravico do plače, ki je določena v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju.
• Predlog predvideva tudi črtanje 3. člena ZDSve-A, ker bo s sprejemom predloga postal nepotreben.

3. Ocena finančnih posledic predloga zakona za državni proračun in druga javna finančna sredstva

Predlog zakona bo imel posledice za proračun v višini razlike med dosedanjim nadomestilom za opravljanje funkcije predsednika Državnega sveta in izplačilom plače za predsednika Državnega sveta (predsednik je od uveljavitve ZDSve-A prejemal nadomestilo tako kot ostali člani Državnega sveta). Višina posledic za proračun v višini razlike med dosedanjim nadomestilom za opravljanje funkcije predsednika Državnega sveta in letnih izplačil plač za predsednika državnega sveta z upoštevanjem 64. plačnega razreda (brez dodatka za delovno dobo) se ocenjuje na 40.130,72 evrov.

Plača predsednika ni vsebovana ne v proračunu za leto 2008 ne v proračunu za leto 2009. Proračun za obe navedeni leti ne vsebuje te postavke, ker je Ustavno sodišče sprejelo odločitev (4. 10. 2007) šele po vložitvi sprememb proračuna za leto 2008 in predloga proračuna za leto 2009 (29. 9. 2007). Zaradi odločbe Ustavnega sodišča je finančna sredstva za zagotovitev plač predsednika potrebno zagotoviti v obeh proračunih bodisi na podlagi rebalansa proračuna za leto 2008 in spremembe proračuna za leto 2009 bodisi na podlagi posebnega določila v zakonu o javnih financah (v nadaljevanju: ZJF), ki se nanaša na vključevanje novih obveznosti v že sprejet proračun. 41. člen ZJF namreč določa, da če se po sprejemu proračuna sprejme zakon, na podlagi katerega nastanejo nove obveznosti za proračun, vključi vlada te obveznosti v proračun in določi obseg izdatkov za ta namen v okviru večjih pričakovanih prejemkov in obsega zadolžitve, ki je določen s proračunom, ali s prerazporeditvijo sredstev v okviru možnih prihrankov sredstev. Prav tako naslednji, 42. člen istega zakona določa, da se sredstva splošne proračunske rezervacije uporabljajo za nepredvidene namene, za katere v proračunu niso zagotovljena sredstva, ali za namene, za katere se med letom izkaže, da niso zagotovljena sredstva v zadostnem obsegu, ker jih pri pripravi proračuna ni bilo mogoče načrtovati. Glede na enajsti odstavek 2. člena ZJF1 državni svet ne sme financirati plače predsednika v breme proračuna tekočega leta, ker sredstev za ta namen še ni moglo biti predvidenih.

Zakon ne bo imel posledic na druga javno finančna sredstva.

4. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenost ureditve pravu EU

Republika Slovenija ni zavezana spoštovati pravo EU na notranje zakonodajnem področju urejanja Državnega sveta Republike Slovenije.

Poklicnost in plačila predsednikov in članov drugih domov

Če Državni svet primerjamo s podobnimi institucijami v tujini, ugotovimo, da noben drugi dom v Evropi (avstrijski Zvezni svet, belgijski Senat, beloruski Svet federacije, češki Senat, francoski Senat, irski Senat, italijanski Senat, nemški Zvezni svet, nizozemski Senat, poljski Senat, romunski Senat, španski Senat, švicarski Stanovski svet in britanski Dom lordov) nima nepoklicnega predsednika. Izjemo predstavlja le slovenski Državni svet, kar kaže na nesmiselnost slovenske ureditve, ki jo je ugotovilo tudi Ustavno sodišče. Glede na to, da smo se pri primerjalnopravnem pregledu osredotočili le na države v Evropi, velja verjetno isto tudi za druge domove na svetu. Predsedniki drugih domov v Evropi so poklicni in imajo poleg tega plačo v enaki višini kot predsedniki prvih domov, ne glede na to, da imajo predsedniki drugih domov v sistemih nepopolne dvodomnosti nedvomno manj dela kot predsedniki prvih domov.

Ne samo, da predsedniki drugih domov opravljajo poklicno, tudi za člane drugih domov velja v večini držav enako. Člani drugih domov so v veliki večini drugih domov zaposleni, saj je njihovo delo enako zahtevno kot delo članov prvih domov. Prav zaradi tega tudi člani drugih domov večinoma prejemajo enako plačo kot člani prvih domov. Izjemo predstavljajo nekatere države, kjer člani drugega doma niso zaposleni. Tako npr. večina članov Doma lordov ne prejema plače, ampak samo nekateri člani, ki jih določi Dom lordov. Takšna praksa je posledica tradicije, saj so bili lordi v preteklosti premožni in so bili nagrajeni s funkcijo, ki so jo opravljali v Domu lordov, danes vse več članov prejema plačila, saj si sicer ne bi mogli privoščiti opravljanja te funkcije, preostali prejemajo povračilo stroškov in neke vrste dohodek za opravljanje funkcije. V določenih državah člani drugega doma so zaposleni, vendar pa prejemajo nižjo plačo od članov prvega doma (npr. člani irskega Senata, člani avstrijskega Zveznega sveta). 

Nemčija

Ustava (t.i. temeljni zakon) Zvezne republike Nemčije ureja dva domova, ki delujeta na področju zakonodajne oblasti. Spodnji dom, Zvezni zbor (Bundestag) na zvezni ravni predstavlja vse državljane. Zgornji dom, Zvezni svet (Bundesrat) pa je predstavnik dežel (Länder).

Nemška ustava veto obravnava v 77. členu. V primeru, da zakon predlaga Zvezna vlada, ima Zvezni svet pravico dati prvi komentar (Erste Wort) v roku šestih tednov; v določenih primerih v treh oziroma devetih tednih. Mnenje Zveznega sveta, ki lahko obsega tudi amandmaje, na tej stopnji ni zavezujoče za Zvezno vlado, vendar pa je pomemben znak o reakciji Zveznega sveta v času, ko bo odločal o zakonu.

Zvezni svet ima po sprejetju zakona v Zveznem zboru možnost proučitve, ali so bile njegove zahteve iz začetne faze zakonodajnega postopka sprejete. V kolikor se Zvezni svet ne strinja z vsebino sprejetega zakona lahko zahteva oblikovanje posredovalne komisije (Vermittlungsausschuss) v roku treh tednov. Dvaintrideset članska komisija je paritetno sestavljena iz članov obeh domov. Njena naloga je razrešiti nesporazum med obema domovoma predstavniškega telesa. Če komisija na osnovi doseženega kompromisa predlaga spremembo zakona – to se zgodi v večini primerov – mora o tem ponovno sklepati Zvezni zbor (četrta faza).

Nadaljnji postopek je odvisen od narave zakona, ki se sprejema. V primeru "ugovornih zakonov" (Einspruchsgesetzen), ko soglasje Zveznega sveta ni obligatorno, ima Zvezni svet na voljo suspenzivni veto. Zvezni svet izglasuje suspenzivni veto v roku dveh tednov z absolutno večino svojih članov. Zvezni zbor lahko veto Zveznega sveta v postopku ponovnega glasovanja o zakonu preglasi, vendar samo z absolutno večino. V kolikor je suspenzivni veto Zveznega sveta temeljil na dvotretjinski večini, mora biti veto v Zveznem zboru prav tako preglasovan z dvotretjinsko večino (poleg tega mora glasovati tudi absolutna večina članov Zveznega zbora). Drugačna pa je praksa v primeru "soglasnih zakonov" (Zustimmungsgesetze), saj Zvezni zbor ne more dokončno odločiti o zakonu, ampak mora soglasje nujno doseči preko posredovalne komisije. Ta institut je podoben absolutnemu vetu.

Nemčija ima torej v izjemnih primerih pet-fazni zakonodajni postopek. Vsekakor pa je bistveno, da ima – za razrešitev nesoglasja med Zveznim zborom in Zveznim svetom – smiselno četrto fazo, ko posredovalna komisija pripravi kompromisni predlog.

Francija

Parlament Republike Francije je sestavljen iz dveh zbornic: Narodne skupščine (Assemblee nationale) in Senata (Senate). Zakonodajni postopek v Franciji se lahko začne bodisi v Senatu bodisi v Narodni skupščini, odvisno od tega kdo predlaga zakon oziroma kateremu domu ga predloži Vlada. Izjema so finančni zakoni in zakoni, ki zadevajo financiranje socialne varnosti, ki jih mora najprej sprejeti Narodna skupščina. Vsak zakon mora dobiti podporo v obeh domovih v enakem besedilu. V primeru nesporazuma med obema zbornicama se zakonodajni postopek ponovi. Če tudi v drugo med zbornicama ni soglasja glede besedila zakona lahko ministrski predsednik zahteva sestavo mešane komisije (commission mixte) obeh zbornic, ki je sestavljena iz sedmih članov Narodne skupščine in sedmih članov Senata. Naloga omenjene komisije je, da razreši nesporazum med zbornicama. Besedilo, ki ga sprejme komisija, predloži vlada obema zbornicama v potrditev. Amandmaje k predlogu komisije se lahko v zbornicah dodaja samo s soglasjem Vlade.

V primeru, da postopek usklajevanja nesporazuma med obema zbornicama propade, lahko Vlada zahteva od Narodne skupščine, da sama oblikuje končno rešitev. Prvi dom, ki ima na zadnji stopnji zakonodajnega postopka prednost pred Senatom, pri oblikovanju končne solucije ni vezan na besedilo poravnalne komisije. Narodna skupščina lahko tedaj sprejme besedilo, kakor ga je izdelala poravnalna komisija, lahko sprejme zadnje besedilo, ki ga je sama poprej sprejela, lahko pa ga tudi spremeni z enim ali več amandmaji, ki jih je sprejel Senat. Francoski senatorji imajo pravico dodajati amandmaje na zakone. V skladu s 44. členom ustave pripada pravica do amandmiranja zakona članom Parlamenta in Vlade. Člani Parlamenta (tako senatorji kot člani narodne skupščine) pa ne smejo predlagati zakona oziroma amandmaja, ki bi povzročili zmanjšanje javnih virov ali ustanovitev oziroma povečanje javne porabe.

Španija

Parlament (las Cortes Generales) Kraljevine Španije predstavlja špansko ljudstvo in je sestavljen iz Kongresa (Congreso de los Diputados) in Senata (Senado). Španska ustava ureja pristojnost veta Senata v 90. členu ustave. Španski Senat je primer močnega drugega doma v unitarni ureditvi. Čas, v katerem mora Senat proučiti predlog zakona, je precej daljši kot v primeru slovenskega Državnega sveta in znaša dva meseca.

Senat poleg veta, ki učinkuje na celotno zakonsko besedilo, vlaga tudi amandmaje k predlogu zakona. Medtem ko se z vetom zavrne zakon kot celota, se z amandmaji doseže, da se spremenijo le členi, ki jih Senat smatra za sporne. V primeru, da je v poročilu španskega matičnega odbora predložen predlog za veto, je razprava o zakonu kot celoti izključena, ker se o celotnem zakonu razglablja pri predlogu za veto. Ta določba pripomore k ekonomičnosti postopka, da se ne bi podvajalo razpravljanje o zakonu. V primeru sprejetega amandmaja ali veta, za katerega je potrebna absolutna večina senatorjev, se mora zakon poslati s komentarjem nazaj v Kongres. Kongres nato z navadno večino sprejme ali zavrne Senatne amandmaje oziroma lahko preglasi veto z absolutno večino (z navadno večino le v primeru, da je minilo več kot dva meseca od intervencije senata).

Poleg možnosti veta in spreminjanja zakonov pa ima španski Senat v določenih primerih še večjo pristojnost v zakonodajnem postopku. Njegov položaj krepi pristojnost soodločanja skupaj s prvim domom, Kongresom. Gre za nekatere pomembne odločitve, ki se veljavno sprejmejo le pod pogojem, da so sprejeti z večino v obeh domovih. Če omenjena večina ni dosežena, mora poskušati doseči skupno rešitev mešana komisija (Comisión Mixta), ki je sestavljena iz enakega števila članov Senata in Kongresa; o njenem predlogu domova ponovno sklepata. Če tudi to ne uspe, odloči dokončno Kongres z absolutno večino.

 

5. Druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona

Sprejem zakona ne bo imel drugih posledic.

 

II. BESEDILO ČLENOV ZAKONA

1. člen

Drugi odstavek 43. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) se spremeni tako, da se glasi:

"Predsednik Državnega sveta opravlja svojo funkcijo poklicno. Funkcija podpredsednika je častna in se opravlja nepoklicno".

Doda se nov tretji odstavek, ki se glasi:

"Predsednik Državnega sveta ima pravico do plače. Za druge prejemke in pravice predsednika Državnega sveta se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja te pravice za poslance Državnega zbora."

2. člen

3. člen Zakona o dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 76/05) se črta.

3. člen

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

 

III. OBRAZLOŽITEV K POSAMEZNIM ČLENOM:

K 1. členu

Glede na posebne naloge, povezane z vodenjem in predstavljanjem organa ter s sodelovanjem z Državnim zborom, je za predsednika Državnega sveta določeno, da opravlja svojo funkcijo poklicno. Večino dela v zvezi s posebnimi nalogami opravi predsednik sam, zato je funkcija podpredsednika za razliko od predsednika častna in se opravlja nepoklicno. Zaradi poklicnega opravljanja funkcije predsednika člen posledično določa, da ima pravico do plače, za druge prejemke in pravice predsednika Državnega sveta se uporabljajo določbe zakona, ki ureja te pravice za poslance Državnega zbora. Podobno imajo smiselno uporabo določb Zakona o poslancih v primeru drugih prejemkov in pravic urejeno tudi predsednik Vlade, ministri in generalni sekretar Vlade v Zakonu o Vladi.

K 2. členu

2. člen Zakona o dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 76/05) se črta zaradi ugotovljenega neskladja z ustavo.
K 3. členu

Člen določa veljavnost zakona - vacatio legis.

 

IV.     BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO

43. člen

Državni svet ima predsednika in podpredsednika, ki ju izvoli z večino glasov vseh članov.

Funkcija predsednika in podpredsednika je častna in se opravlja nepoklicno.

3. člen ZDSve-A

Z dnem uveljavitve tega zakona predsedniku, podpredsedniku in članom Državnega sveta, ki svojo funkcijo opravljajo poklicno, preneha delovno razmerje v Državnem svetu. Svojo funkcijo do izteka mandata opravljajo nepoklicno.