Vprašanji Cvetka Zupančiča v zvezi s statusom vojnih veteranov

Državni svet Republike Slovenije je na 24. seji 17. 3. 2010, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08 in 73/09) obravnaval vprašanji državnega svetnika Cvetka Zupančiča v zvezi s statusom vojnih veteranov, in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB1 in 95/09-odl. US) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet podpira vprašanji državnega svetnika Cvetka Zupančiča in predlaga Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da vprašanji preuči in nanju odgovori.

Vprašanji državnega svetnika Cvetka Zupančiča se glasita:

1. Kakšni so razlogi, da se status vojnega veterana članom republiškega, mestnega in občinskega štaba za civilno zaščito podeli brez omejitev t.j. za čas vojne agresije med časom od 26. 6. do 18. 7. 1991, medtem ko so člani njihovih specializiranih enot (krajevni štabi civilne zaščite) do statusa vojnega veterana upravičeni le ob pogoju, da so opravljali obrambne oziroma zaščitno-reševalne naloge v času oboroženih spopadov?

2. Kakšen je status oseb, ki so bile mobilizirane v obrambne in zaščitne enote Slovenije na krajevni ravni v obdobju od 26. 6. 1991 do 25. 10. 1991 in so opravljale obrambne oziroma zaščitno-reševalne naloge?

Obrazložitev:

Z Zakonom o vojnih veteranih (ZVV-UPB2, Uradni list RS, št. 59/06) se status vojnega veterana zagotavlja osebi, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala za obrambo Republike Slovenije vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite, osebi, ki je poklicno opravljala določene naloge s področja obrambe in zaščite oziroma s področja upravnih notranjih zadev, osebi, ki je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti Republike Slovenije, osebi, ki je sodelovala v pogajanjih s predstavniki takratne Jugoslovanske ljudske armade (v nadaljevanju: JLA), osebi, ki je v zbirnem centru za vojne ujetnike opravljala naloge, povezane z vojnimi ujetniki, osebi, ki je kot vodstveni delavec carinske službe izvajala naloge po navodilih republiške koordinacijske skupine, in osebi, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor.

Zveza veteranov vojne za Slovenijo je v maju 2004 dala pobudo za spremembe Zakona o vojnih veteranih, in sicer za vključitev t.im. civilnega dela obrambe – državljanov Republike Slovenije, ki so aktivno sodelovali v pripravah in izvajanju obrambnih nalog v času agresije na Republiko Slovenijo na podlagi delovnih obveznosti in odločitev pristojnih republiških, pokrajinskih ali občinskih organov.

Krog upravičencev do veteranskega statusa se je z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojnih veteranih (ZZV-C, Uradni list RS, št. 38/06) razširil na člane republiškega, mestnega in občinskega štaba za civilno zaščito, pa tudi na člane njihovih specializiranih enot, kolikor so opravljali obrambne oziroma zaščitno - reševalne naloge v času oboroženih spopadov. Civilna zaščita je bila po tedaj veljavnih predpisih sestavni del obrambnega sistema, naloga občinskih štabov pa je bila organizirati in usmerjati osebno in vzajemno zaščito prebivalstva vključno z zaklanjanjem, izdelati in izvajati načrte zaščite in reševanja, ukrepati in voditi zaščito ter reševanje ob neposredni vojni nevarnosti in vojni. 

Prvo agresijo na Slovenijo je izvedla JLA z začetkom 26. 6. 1991 in ta agresija je trajala do 25. 10. 1991, dokler ni zadnji vojak JLA zapustil Slovenijo. To pomeni, da je vsak, ki je bil mobiliziran v slovensko vojsko ali v civilno zaščito v obdobju od 26. 6. 1991 do 25. 10. 1991, opravljal vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite zoper agresijo JLA. Prav nobene razlike ni, ali si bil vojak slovenske vojske 17. 7. 1991 ali 19. 7. 1991, saj je bilo nevarnosti za spopad enako in je do posameznih konfliktov prihajalo še dosti kasneje, ko je JLA zapuščala Slovenijo.

S prezrtjem oziroma izločitvijo tistih, ki so po 18.7.1991 pa do 25.10.1991 v stalni bojni pripravljenosti nadzirali premike in umik sovražne vojske, je lahko storjena težko popravljiva moralna škoda predvsem tistim državljankam in državljanom Republike Slovenije, ki so s svojo nesebičnostjo, pogumom in domoljubjem postavili na kocko vse ter nudili podporo in zahtevano pomoč formalnim oboroženim enotam Republike Slovenije.

Sedanja pomanjkljiva zakonska rešitev glede statusa veteranov vojne za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo se lahko odrazi v zmanjšanju bojne in domoljubne morale sedanjih pripadnikov Slovenske vojske, Policije in civilne zaščite kot tudi pripravljenosti prebivalcev Republike Slovenije glede nudenja zaledne pomoči v primeru potrebe. Na področju obrambe domovine ne more nobena zakonska prisila nadomestiti zavesti posameznika, da bo v dobro vseh pripravljen tvegati ter se tudi žrtvovati, če bo potrebno. To stanje pa je mogoče doseči le, če država zagotavlja minimalni veteranski status vsem, ki so nudili podporo in zahtevano pomoč oboroženim enotam Republike Slovenije.

Sporna se zdi ureditev, po kateri so do statusa vojnega veterana upravičeni člani republiškega, mestnega in občinskega štaba za civilno zaščito ne glede na to, ali so svoje naloge opravljali v času vojne ali vojaške agresije, medtem ko so člani krajevnih štabov, do statusa vojnega veterana upravičeni zgolj ob pogoju, da so opravljali naloge v času oboroženih spopadov.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da vprašanji in preuči in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08 in 73/09) nanju v roku 30 dni odgovori.