Vprašanje Marijana Klemenca glede zagotavljanja zdravstvene in socialno varstvene obravnave po zaključenem zdravljenju v bolnišnici

Državni svet Republike Slovenije je na 7. seji, dne 21. 5. 2008, v skladu z 41. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) obravnaval vprašanje državnega svetnika Marijana Klemenca glede zagotavljanja zdravstvene in socialno varstvene obravnave po zaključenem zdravljenju v bolnišnici in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika Marijana Klemenca in predlaga Ministrstvu za zdravje in Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da vprašanje preučita in nanj odgovorita.

Vprašanje državnega svetnika Marijana Klemenca se glasi:

Kakšne ukrepe in aktivnosti načrtujeta Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve, da bodo pacientom zagotovljene enake možnosti primerne oskrbe po odpustu iz zdravljenja v bolnišnici?

Obrazložitev:

Dejstvo je, da institucionalno varstvo v bolnišnicah, ki nimajo ustreznih kapacitet, ne more biti rešitev. Z vidika etike in morale je nesprejemljivo, da nimamo dogovorjenih sistemskih rešitev za številne paciente, ki nimajo zagotovljene primerne oskrbe po odpustu iz bolnišnic in so jim tako kršene pravice do enakopravne obravnave.

Posamezni pacienti po zaključeni akutni in tudi neakutni bolnišnični obravnavi oziroma po rehabilitaciji potrebujejo pomoč in postrežbo pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb (pri vzdrževanju higiene, hranjenju, odvajanju…). V primeru, kadar jim potrebne oskrbe ni možno zagotoviti na domu (ker nimajo sorodnikov oziroma le-ti zaradi oddaljenosti ali nezmožnosti ne morejo zagotoviti pomoči na domu, ali so brezdomci, ki nimajo stanovanja ali so do sprejema v bolnišnico živeli v neprimernih stanovanjskih razmerah in se tja ne morejo vrniti), jim je potrebno oskrbo možno zagotoviti le kot institucionalno varstvo.

Največkrat so to pacienti po poškodbi glave ali ohromelosti udov: tetraplegija, paraplegija ter pacienti s težavami v duševnem zdravju, ki zaradi zdravstvenega stanja niso sposobni odločati o svojih pravicah in koristih in zanje nimamo razvitih ustreznih programov rehabilitacije. Zato, »ker nimajo rehabilitacijskega potenciala« niso sprejeti v podaljšano bolnišnično zdravljenje, niti jih ne sprejmejo v Zavod Zarja, kamor so sprejeti po rehabilitaciji v Inštitutu RS za rehabilitacijo, če imajo proste kapacitete. Po podatkih Skupnosti socialnih zavodov Slovenije je število prošenj za sprejem v socialni zavod 16.582.

Bolnišnica pacienta, ki mu zdravstveno ali socialno stanje ne omogočata samostojnega življenja v domačem okolju, ne bi smela odpustiti. V tem primeru mu je potrebno zagotoviti neposredno premestitev v institucionalno varstvo. Glede na potrebe, ki so razvidne iz števila čakajočih, se za sprejem v socialnih zavodih oblikujejo kriteriji za sprejem oz. nesprejem tistih, ki ne izpolnjujejo kriterijev za sprejem:

• ne sprejemajo mlajših od 65 let (ker so namenjeni starostnikom);
• ne sprejemajo pacientov, ki so kolonizirani z bolnišničnimi okužbami (ker nimajo enoposteljnih sob);
• ne sprejemajo pacientov, ki potrebujejo poleg socialne oskrbe tudi zahtevno zdravstveno nego (imajo traheostomsko kanilo, so hranjeni s pomočjo hranilne sonde, potrebujejo trajno zdravljenje s kisikom, ker ni primernih kapacitet, strokovnega kadra za izvajanje potrebne nege itd

Primer:
58-letni pacient, brezdomec, brez svojcev, brez prijavljenega bivališča, brez zdravstvenega zavarovanja. Po hudi poškodbi potrebuje socialno oskrbo in pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Pristojni center za socialno delo, kot skrbnik pomaga pri postopkih, potrebnih za uveljavljanje posameznih pravic: prijavi stalnega prebivališča, sklenitvi obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, uveljavljanju pravic do institucionalnega varstva. Odgovori v domovih starejših občanov so, da je premlad, v posebnih socialnih zavodih je čakalna doba za sprejem nekaj let, v varstveno delovnem centru dajo prednost pri sprejemu  mlajšim uporabnikom. V bolnišnici je več kot 4 mesece.

43-letni pacient, brez ožjih svojcev, potrebuje socialno in zdravstveno obravnavo (traheostomska kanila, potrebuje trajno zdravljenje s kisikom, hranjenje po hranilni sondi, brez kontakta, koloniziran z bolnišnično okužbo). Svojci mu zahtevne nege in oskrbe  doma ne morejo zagotoviti. V DSO so povedali, da ga bodo sprejeli na prvi ustrezen prostor. Čaka več kot eno leto in prostega mesta še ni bilo. Postavlja se vprašanje, če sploh kdaj bo. 

Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve bi morala dogovoriti potrebne smernice in zagotoviti potrebno obravnavo navedenim  pacientom:

1. Na ravni socialno zdravstvenih zavodov je potrebno uvesti inštitut institut urgentnega sprejema za zagotavljanje socialnega varstva (skladno s 50. členom Ustave RS), na način, kot je to urejeno v bolnišnicah, kjer ni možno odkloniti sprejema, če ga upravičenec nujno potrebuje.
2. Prav tako je potrebno v socialnih zavodih dogovoriti in zagotoviti primeren odstotek kapacitet, kamor so lahko sprejeti pacienti kolonizirani z bolnišnično okužbo. Sedaj posamezne paciente sprejemajo le izjemoma (dva zavoda).
3. Domovom starejših občanov je potrebno zagotoviti dodatna sredstva za oskrbo koloniziranih upravičencev in spremeniti kadrovske standarde. Potrebne protokole obravnave za navedene paciente je potrebno medresorsko uskladiti in to med Ministrstvom za zdravje, Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve ter Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Nacionalna komisija za preprečevanje bolnišničnih okužb pri MZ naj pripravi strokovne smernice za obravnavo koloniziranih upravičencev v DSO, ki se jih tudi finančno ovrednoti. 

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za zdravje in Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da vprašanje preučita in v skladu s 96. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) nanj v roku 30 dni odgovorita.