Zapisnik 22. seje Državnega sveta Republike Slovenije

Državni svet Republike Slovenije je na 22. seji, dne 12. 5. 2004, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) obravnaval vprašanje državnega svetnika Jurija Kavčiča glede kriterijev za definiranje širšega območja Julijskih Alp ter na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 44/92) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika Jurija Kavčiča in predlaga Ministrstvu za gospodarstvo, da vprašanje preuči in nanj odgovori.

Vprašanje državnega svetnika Jurija Kavčiča se glasi:

Kakšne kriterije je Ministrstvo za gospodarstvo upoštevalo pri formiranju širšega območja Julijskih Alp, na podlagi katerega bodo občine lahko pridobivale sredstva strukturnih skladov?

Obrazložitev:

Pri navodilih za javno prijavo na Javni razpis za pridobitev sredstev Evropskega strukturnega sklada za regionalni razvoj, ukrep 1.2. - Spodbujanje razvoja turističnih destinacij, je kot širše območje Julijskih Alp navedeno območje, ki ga pokrivajo občine Bled, Bohinj, Bovec, Jesenice, Kobarid, Kranjska Gora, Radovljica, Tolmin in Žirovnica. V tej definiciji niso vključene občine Idrija, Cerkno, Železniki, Škofja Loka in še bi lahko naštevali.

Poznanih je kar nekaj institucij, ki sedanje izločene občine uvrščajo v območje Julijskih Alp, kot so Alpska konvencija in sama Slovenska turistična organizacija.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za gospodarstvo, da vprašanje preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) v roku 30 dni nanj odgovori.

Državni svet Republike Slovenije je na 22. seji, dne 12. 5. 2004, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) obravnaval vprašanja državnega svetnika Vincenca Otoničarja glede izobraževanja in plačila predavateljem ter na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 44/92) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanja državnega svetnika Vincenca Otoničarja in predlaga Vladi Republike Slovenije, da vprašanja preuči in nanje odgovori.

Vprašanja državnega svetnika Vincenca Otoničarja se glasijo:

1. Zakaj Vlada Republike Slovenije kot predlagatelj zakonov ne organizira izobraževanja in obrazložitve posameznih zakonov in podzakonskih aktov za uslužbence lokalne skupnosti?
2. Na kakšen način so plačani državni uslužbenci (državni sekretarji, podsekretarji, svetovalci vlade, uslužbenci vladnih služb in uradov) kot predavatelji na seminarjih, katerih organizirajo razne agencije, zavodi in drugi organizatorji seminarjev?
3. Ali Vlada Republike Slovenije namerava te zadeve v prihodnje urediti na bolj racionalen in cenejši način?

Obrazložitev:

Agencije, zavodi in druge organizacije zelo pogosto organizirajo seminarje, na katerih seznanjajo uslužbence občinske uprave o izvajanjih sprejetih zakonov, podzakonskih aktov in predpisov. Da občinske uprave lahko kvalitetno opravijo delo, katero jim nalaga zakonodaja in novi predpisi kateri se nenehno spreminjajo se morajo uslužbenci nenehno izobraževati in izpopolnjevati. Teh izobraževanj pa je na leto kar nekaj deset, katera pa niso poceni. Povprečni seminar, kateri traja pet do sedem ur pa stane povprečno 45.000 do 50.000 SIT na udeleženca. Ti seminarji občine lahko stanejo na leto kar nekaj milijonov tolarjev.
Iz ponudb za izobraževanja pa je razvidno, da so predavatelji iz resornih ministrstev in vlade kateri so te zakone, podzakonske akte in predpise pripravljali in sestavljali. Ta predavanja pa se vršijo v dopoldanskem času, torej med službenim časom teh državnih funkcionarjev, oziroma uslužbencev. Zato je toliko bolj nerazumljivo zakaj so ti seminarji tako dragi, katere pa morajo plačevati lokalne skupnosti iz že tako okleščenih občinskih proračunov in to predstavlja še dodaten nemali strošek občinske uprave, katerega pa mora zagotavljati za nemoteno in kvalitetno delo.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije, da vprašanja preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) v roku 30 dni nanje odgovori.

Državni svet Republike Slovenije je na 22. seji, dne 12. 5. 2004, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) obravnaval vprašanji državnega svetnika Toneta Peršaka v zvezi z načrtom Ljubljanske urbane regije za reševanje mestnega in primestnega javnega prometa v Ljubljani ter na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 44/92) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanji državnega svetnika Toneta Peršaka in predlaga Ministrstvu za promet, da vprašanji preuči in nanju odgovori.

Vprašanji državnega svetnika Toneta Peršaka se glasita:

Kakšno je stališče Vlade Republike Slovenije in še posebej stališče Ministrstva za promet v zvezi z načrtom Ljubljanske urbane regije oziroma Osrednjeslovenske statistične regije za reševanje mestnega prometa v Ljubljani oziroma primestnega javnega prometa med Ljubljano in ostalimi deli regije v skladu s konceptom prenosa tega prometa na železnico (tram-train)?

Ali Vlada Republike Slovenije podpira ta koncept in ga vključuje v svoje razvojne načrte in ali je že sprejela kakršnekoli odločitve v zvezi z uresničevanjem tega načrta oziroma podvzela kakršnekoli korake za njegovo uresničevanje: npr. predvidela kakršnakoli sredstva, začela potrebne postopke na ravni prostorskega planiranja ipd.?

Obrazložitev:

Po mnenju mnogih, ki so sodelovali v razpravah o razvojnem programu Ljubljanske urbane regije, je načrt reševanja zagat mestnega prometa v Ljubljani in primestnega prometa, ki predpostavlja dogradnjo mreže železniških prog v Ljubljani in v okolici Ljubljane in kombinacijo klasičnega železniškega prometa (vlaki) s tramvajskim prometom (brez nepotrebnega prestopanja), nesporno najustreznejša rešitev in hkrati je to tudi tisti načrt, v katerem je precejšnje število občin, vključenih v imenovano regijo, videlo skoraj edini, vsekakor pa najpomembnejši razlog za sodelovanje v tej regiji. Hkrati pa se vsi udeleženci razprav zavedamo, da brez odločitve države za ta načrt in brez izdatne podpore države pri uresničevanju projekta, predvsem pa brez političnega soglasja o projektu tega projekta še dolgo ne bo mogoče niti začeti uresničevati, kaj šele uresničiti. Zato udeležence teh razprav in še posebej občine, ki so financirale pripravo razvojnega programa in sofinancirajo tudi obstoj in delovanje regijske razvojne agencije bega molk Vlade Republike Slovenije o tem projektu oziroma, kot je vsaj videti, nezainteresiranost vrhov državne oblasti za ta projekt.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za promet, da vprašanji preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) v roku 30 dni nanju odgovori.

Državni svet Republike Slovenije je na 22. seji, dne 12. 5. 2004, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) obravnaval vprašanji državnega svetnika Jožeta Ilca glede denacionalizacijskih postopkov ter na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 44/92) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanji državnega svetnika Jožeta Ilca in predlaga Ministrstvu za kulturo, da vprašanji preuči in nanju odgovori.

Vprašanji državnega svetnika Jožeta Ilca se glasita:

Zakaj postopki za denacionalizacijo potekajo tako počasi na navedenem ministrstvu? Koliko je še nerešenih zadev za denacionalizacijo, katere obravnava Ministrstvo za kulturo?

Obrazložitev:

Zakon o denacionalizaciji je bil objavljen dne 29. novembra 1991 (Ur. l. RS, št. 27/91). Minilo je že več kot dvanajst let, vendar marsikatera zadeva ni bila rešena niti pred organom 1. stopnje. To je nedopustno zavlačevanje. Dogaja se, da stranke vlagajo predloge in urgence za pospešitev zadeve, vendar kljub temu se ne stori ničesar.

Tako ravnanje ne predstavlja kvalitetnega dela državnih organov in je samo podlaga za nezaupanje ljudi. Porajajo pa se tudi možnosti za razne dodatne zahtevke, ki bodo bremenili državni proračun.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za kulturo, da vprašanji preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) v roku 30 dni nanju odgovori.

Državni svet Republike Slovenije je na 22. seji, dne 12. 5. 2004, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) obravnaval ponovna vprašanja državnih svetnikov Borisa Janeza Breganta in Jožeta Ilca v zvezi z odgovorom Ministrstva za okolje, prostor in energijo na vprašanja glede usklajenosti Pravilnika o posebnih pogojih delovanja neprofitnih stanovanjskih organizacij z veljavno zakonodajo na področju javnih financ in financiranja občin ter na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 44/92) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira ponovna vprašanja državnih svetnikov Borisa Janeza Breganta in Jožeta Ilca Ilca v zvezi z odgovorom Ministrstva za okolje, prostor in energijo (št. 021-24/2004 z dne 9. 4. 2004) na vprašanja glede usklajenosti Pravilnika o posebnih pogojih delovanja neprofitnih stanovanjskih organizacij z veljavno zakonodajo na področju javnih financ in financiranja občin

Državni svet predlaga Ministrstvu za okolje, prostor in energijo, da ponovna vprašanja preuči in nanje odgovori.

Ponovna vprašanja državnih svetnikov Borisa Janeza Breganta in Jožeta Ilca se glasijo:

Uvodoma bi Ministrstvo za okolje, prostor in energijo vprašali, ali je prišlo do napake oziroma ali je možno, da manjka zadnja stran odgovora. To vprašanje se postavlja iz dveh naslovov:

• ni odgovora na vsa zastavljena vprašanja,
• ni podpisnika odgovora.

Komentar oziroma ugotovitve ter dodatna vprašanja, ki izhajajo iz odgovora na prvo vprašanje:

Da bi se izognili vsem nesporazumom, naprošamo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, da navede ali je v delu, kjer odgovarja na to vprašanje, mišljena NSO kot pravna oseba zasebnega prava, ali katerakoli pravna oblika NSO.

Glede navedb Ministrstva za okolje, prostor in energijo:

• da se Občina in NSO na podlagi posebne pogodbe za 50 let sami dogovorita o pogojih, pod katerimi bosta poslovali;
• da pravilnik v ničemer ne krši predpisov s področja javnih financ in financiranja občin ob predpostavki, da so pogodbe, ki so osnova za pridobitev določene ugodnosti s strani občine (kot to predvideva prvi člen pravilnika) usklajene z veljavno finančno in drugo zakonodajo;

pa imamo naslednje pomisleke, ki izhajajo iz drugega odstavka 1. člena pravilnika:

• Drugi odstavek 1. člena pravilnika se v celoti glasi:
  " NSO je tista pravna oseba, ki upravlja bodisi lasten fond neprofitnih stanovanj, ki ji poseduje, ali z njimi kako drugače razpolaga oziroma bo razpolagala v imenu lastnikov (neprofitnih najemnih stanovanj ali lastnih stanovanj) in za svoj račun na podlagi posebne pogodbe, sklenjene najmanj za dobo 50 let, in na tak način razpolaga z zazidanim in nezazidanim stavbnim zemljiščem za stanovanjske namene."

Iz tega odstavka razberemo, da je posebna pogodba tista, ki omogoča NSO, da za dobo 50 let v imenu lastnikov in za račun NSO razpolaga tako s neprofitnimi stanovanji, kot tudi zgoraj opredeljenimi zemljišči.

Glede na zgoraj navedeno želimo izvedeti:

Ali sme občina v skladu z zakonodajo s področja javnih financ in financiranja občin z NSO-jem, ki je zasebno podjetje, podpisati posebno pogodbo, katero na podlagi pravilnika za dobo 50 let da NSO-ju na razpolago fond stanovanj v lasti občine, NSO pa s tem fondom razpolaga v imenu občine in za svoj (NSO-jev) račun?

Ministrstvo za okolje, prostor in energijo navaja, da se občina in NSO lahko sami dogovorita za pogoje poslovanja. Ali taka opredelitev Ministrstva za okolje, prostor in energijo omogoča občini, da lahko odstopi od pogojev, ki so predpisani za posebne predmetne pogodbe in določi svoje pogoje poslovanja?

S tem se postavlja tudi vprašanje kogentnosti pravilnika.

Taka razlaga Ministrstva za okolje, prostor in energijo naj bi pomenila, da določilo drugega odstavka 1. člena pravilnika za občine ni zavezujoče. Hkrati ugotavljamo, da to nikjer v pravilniku ni navedeno.

Nerešeno je tudi vprašanje lastništva novozgrajenih stanovanj in njihovih najemnin.

• Občina z NSO-jem skladno s pravilnikom podpiše posebno pogodbo. kot čigav vložek štejejo sredstva najemnin stanovanj, danih v gospodarjenje NSO-ju na podlagi posebne pogodbe?
• Kakšen status imajo dodatna sredstva iz proračuna občine, po posebni pogodbi namenjena za novogradnjo stanovanj NSO (soinvestitorstvo ali donacija)?
• Kdo je lastnik tako pridobljenih novozgrajenih stanovanj, če se anuitete po posojilnih pogodbah SSSR odplačujejo iz najemnin stanovanj?

Iz 1. člena pravilnika izhaja, da NSO z najemnino stanovanj, danih v gospodarjenje, razpolaga v svojem imenu.

V 3. členu pravilnika so opredeljene ugodnosti, ki jih med drugim nudijo NSO tudi občine.

Iz 9. člena pravilnika izhaja, da NSO neprofitna najemna stanovanja in lastna stanovanja, ki jih je pridobila z ugodnostmi iz 3. člena, lahko proda pod določenimi pogoji in sicer:

• če je delež sredstev, določenih v 3. členu v višini do 40% vrednosti stanovanja, lahko stanovanje proda brez povrnitve finančne udeležbe sovlagateljem;
• če je delež sredstev, določenih v 3. členu v višini od 40% do 60% vrednosti stanovanja, mora NSO ta stanovanja ponuditi v odkup drugi NSO, občinskemu stanovanjskemu skladu ali SSSR brez povrnitve finančne udeležbe sovlagateljem;
• če je delež sredstev, določenih v 3. členu nad 60% vrednost stanovanja, mora povrniti finančno udeležbo sovlagateljem.

Iz zgoraj navedenega in nekaterih dopisov Ministrstva za okolje, prostor in energijo izhaja, da so najemnine na podlagi posebne pogodbe last (oziroma se uporabljajo za račun) NSO-ja. Sredstva občine, namenjena za novogradnjo NSO se tretirajo kot donacija, kar pa v primerih, ko je NSO pravna oseba zasebnega prava, ni skladno z zakonodajo s področja javnih financ in financiranja občin.

V primeru, da se navedeni členi lahko berejo oziroma tolmačijo drugače, naprošamo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, da izda avtentično razlago 1. člena, 3. člena in 9. člena tega pravilnika, da ne bo prihajalo do velikih nesporazumov, katerim smo bili priča v preteklosti (vprašanje lastništva tako pridobljenega stanovanjskega fonda in najemnin v primerih, ko sta podpisnika posebne pogodbe občina in zasebna NSO, ter v izogib nelegalnega prehajanja proračunskih sredstev v zasebne roke).

V zvezi z mnenjem Ministrstva za okolje, prostor in energijo o usklajenosti pravilnika z zakonodajo na področju javnih financ in financiranja občin pa prihaja znotraj Ministrstva za okolje, prostor in energijo do očitne neusklajenosti, saj je isto ministrstvo v zbornikov referatov 14. tradicionalnega strokovnega srečanja "Poslovanje z nepremičninami" z dne 13.11.2003 (stran 107) zapisalo, da ... "Pomembnejše spremembe načrtujemo zlasti v delu, ki se tiče okvira poslovanja NSO, usmerjanja morebitnega profita, zlasti pa odnosov med občino in NSO oziroma ureditev medsebojnih lastninskih razmerij. Pravilnik bo potrebno uskladiti tudi s sistemsko zakonodajo s področja javnih financ in financiranja občin"

Glede na vse zgoraj navedeno menimo, da se postavlja resno vprašanje usklajenosti pravilnika z veljavno zakonodajo, na kar smo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo opozorili že pri sprejemu novega Stanovanjskega zakona.

Komentar oziroma ugotovitve ter dodatna vprašanja, ki izhajajo iz Odgovora na drugo vprašanje:

Iz stanovanjskega zakona izhaja, da mora NSO izpolnjevati vse pogoje, ki so opredeljeni v samem zakonu in pravilniku, ker v nasprotnem primeru pride do izbrisa NSO iz registra ter vračila vseh prejetih ugodnosti.

Torej obstaja le ena sankcija za neizpolnjevanje pogojev, predpisanih s Stanovanjskim zakonom in pravilnikom, in sicer izbris iz registra NSO.

Glede na dejstvo, da je le Ministrstvo za okolje, prostor in energijo zadolžen in upravičen preverjati, ali posamezna NSO izpolnjuje pogoje, se je naše vprašanje glasilo:

ali ima Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, ko ugotovi, da posamezna NSO ne izpolnjuje pogojev, kakršnokoli možnost taki NSO dodeliti rok za sanacijo neizpolnjevanja pogojev? V primeru, da Ministrstvo za okolje, prostor in energijo tako možnost ima, želimo vedeti, kje je opredeljena in ali je Ministrstvu za okolje, prostor in energijo dana kakršnakoli diskrecijska pravica odločanja v takih primerih in kje je ta opredeljena?

Na to vprašanje Ministrstvo za okolje, prostor in energijo ni odgovorilo, zato ga pozivamo, naj posreduje odgovor. Da bi bilo vprašanje čimbolj jasno, smo ga malo razširili.
Navedbe Ministrstva za okolje, prostor in energijo o opravljenih kontrolah poslovanja NSO-jev, v katerih so preverjali celotno poslovanje NSO-jev z vidika spoštovanja pravilnika, ne držijo.

Po naših podatkih na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo ni preverjali:

• plač in ostalih zaposlenih v NSO, ki se morajo zagotavljati v skladu s kolektivno pogodbo, ki velja za javne zavode, javna podjetja oziroma koncesionarje s področja gospodarskih javnih služb (5. člen Pravilnika);
• način usmerjanja dobička NSO (7. člen Pravilnika).

Iz pravilnika izhaja, da mora pravna oseba, ki pridobi status NSO-ja, v celoti upoštevati pravilnik, ne pa (kot je Ministrstvo za okolje, prostor in energijo v nekaterih tolmačilo) da pogoji iz pravilnika veljajo le za del pravne osebe (npr. notranjo organizacijsko enoto).

Komentar oziroma ugotovitve ter dodatna vprašanja, ki izhajajo iz Odgovora na tretje in četrto vprašanje:

Menimo, da na podlagi navedb iz komentarja k 1. vprašanju jasno izhaja, da je pravilnik neusklajen z veljavno zakonodajo na področju javnih financ in financiranja občin.

Zastavlja se vprašanje, zakaj Ministrstvo za okolje, prostor in energijo kljub izjavam g. ministra Kopača na razgovor ni povabil občin.

Dejstvo, da občine, ki nimajo ustanovljenih javnih skladov in javnih podjetij, pa imajo z zasebnimi NSO-ji sklenjene posebne pogodbe po 1. členu pravilnika, prav tako lahko konstruktivno posredujejo svoje mnenje in poglede na delovanje NSO-jev v okviru veljavnega pravilnika.

Nekatere občine kljub izrecni prošnji na razgovor niso bile vabljene z obrazložitvijo, da so razgovori namenjeni le NSO-jem.

Če bi na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo hoteli pridobiti celoten vpogled oz. informacije o delovanju NSO-jev na podlagi pravilnika, bi morali prisluhniti tudi tem občinam, kajti ravno iz sredstev občin je bila omogočena gradnja omenjenih 3.000 stanovanj.

Na tem mestu še enkrat pozivamo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, naj v razgovore vključi tudi občine, ker menimo, da s svojimi izkušnjami lahko pripomorejo k boljši in za vse udeležence bolj sprejemljivi organiziranosti na tem področju.

Le tako bomo s skupnimi močmi v tem segmentu stanovanjskega gospodarstva dosegli čim boljše rezultate.

Komentar oziroma ugotovitve ter dodatna vprašanja, ki izhajajo iz Odgovora na tretje in četrto vprašanje:

Veljavni pravilnik in njegovo tolmačenje s strani Ministrstva za okolje, prostor in energijo dopušča (v primerih posebnih pogodb med Občino in zasebnim NSO) pretok javnih sredstev v zasebne roke, zato menimo, da pravilnik ni le usklajen, ampak v tem delu tudi škodljiv.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, da ponovna vprašanja preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 02/04) nanje odgovori v roku 30 dni.

Državni svet Republike Slovenije je na 22. seji, dne 12. 5. 2004, ob obravnavi odgovorov Vlade Republike Slovenije in Urada za narodnosti na vprašanje državnega svetnika mag. Adolfa Zupana v zvezi s pripravo zakona, ki bo urejal položaj in posebne pravice romske skupnosti, na podlagi 86. člena poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04), sprejel

S K L E P :

Komisija za družbene dejavnosti in Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj naj organizirata posvet o problematiki romske skupnosti v posameznih lokalnih skupnostih in na podlagi tega pripravita stališče za razpravo na seji državnega sveta.

K 16. členu:

V spremenjenem 36. členu se za tretjim odstavkom doda nov četrti odstavek, ki se glasi:

"Magistrski študijski programi se lahko izvajajo tudi brez stopenj (enovit program) , če obsegajo skupno minimalno 300 kreditnih točk".

Državni svet Republike Slovenije je na 22. seji, dne 12. 5. 2004, ob obravnavi predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu (ZViS-D) - nujni postopek, ki ga je v zakonodajni postopek predložila Vlada Republike Slovenije, sprejel

S K L E P

da na podlagi prvega odstavka 55. člena zakona o državnem svetu (Ur.l. RS, št. 44/92) da Državnemu zboru Republike Slovenije naslednje

M N E N J E

k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu (ZViS-D) - nujni postopek

Državni svet meni, da bi rešitve v predlagani noveli zakona o visokem šolstvu zaradi uresničevanja ciljev, določenih z bolonjsko deklaracijo, morale slediti zvišanju kvalitete visokošolskega študija oziroma povečanju znanja diplomantov na vseh stopnjah visokošolskega študija. Zaradi daljnosežnih posledic reforme visokega šolstva in pomanjkanja nekaterih primerljivih analiz, odločitev o spremembi zakonodajnega postopka iz rednega v nujnega ni primerna.

Državni svet je v razpravi o predlogu novele ugotovil, da opredeljene vsebinske razlike med visokošolskimi, univerzitetnimi, magistrskimi in doktorskimi študijskimi programi niso ustrezno upoštevane, tako pri vstopnih pogojih v študijske programe prve stopnje (razlike med vstopnimi pogoji v visokošolske strokovne in univerzitetne programe!), kot tudi pri opredeljevanju razmerij med dosedanjimi in novimi stopnjami izobrazbe. V primeru, da se bodo te rešitve v noveli ohranile, se postavlja vprašanje smiselnosti ohranjanja različnih oblik zaključnih izpitov oziroma mature v srednješolskih programih.

Posebej je državni svet izpostavil vprašanje končne določbe 51. člena predlagane novele, s katero je predlagana prevedba že pridobljene visokošolske izobrazbe po dosedanjih programih v "ustrezno", ki bo pridobljena po novih programih iz novele in menila, da je predlagano izenačevanje nedopustno, saj retroaktivni odvzem že pridobljenih pravic ni sprejemljiv. To pomeni tako v nacionalnem kot v mednarodnem okviru razvrednotenje dosedanjih študijskih programov in na njih dosežene izobrazbe in ima za posledico poslabšanje položaja dosedanjih slovenskih diplomantov v primerjavi z evropskimi.

V razpravi je državni svet izpostavil vprašanje sodnega varstva pravic visokošolskih učiteljev (59. člen), ki sicer ni spremenjen v predlagani noveli. V razpravi je državni svet opozoril, da je zaradi vedno večjega števila upravnih sporov zoper postopke izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev nujno določiti, da je v postopku habilitacije ocena kandidatove kakovosti izraz avtonomije stroke in s tem univerze in jo je treba izrecno izvzeti iz sodnega odločanja. V tem primeru bi se besedilo drugega odstavka navedenega člena glasilo "V upravnem sporu iz prvega odstavka sodišče ne more presojati o ocenjevanju kakovosti kandidatov v postopku izvolitve".

V razpravi je državni svet poudaril, da je nosilec kvalitetnega poučevanja na univerzah na eni strani profesor z avtoriteto, ki ima tudi mednarodne reference in na drugi strani prizadeven študent. Zagovor doktorata naj pogojuje vsaj ena SCI objava ali predstavitev v mednarodnem prostoru, katere prvi avtor je doktorant. Tako bi postopoma dosegli razvoj v bolj raziskovalno univerzo, ki bo mednarodno primerljiva.

Državni svet se je seznanil s pripombami Univerze v Ljubljani, Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, Študentskega sveta Univerze v Mariboru, Univerze na Primorskem in državnega svetnika prof. dr. Alojza Križmana.

Državni svet je po razpravi sprejel naslednje konkretne pripombe:

K 2. členu:

Prvi odstavek se spremeni tako, da se glasi:

"Na koncu druge alinee tretjega odstavka 8. člena se črta vejica in doda besedilo "ali so vpisani tuji študenti."

Obrazložitev:
Državni svet meni, da sedanji 2. člen predloga zakona pomeni premalo fleksibilnosti, kar zadeva internacionalizacijo Univerze v Mariboru. Predlog v tej zastavljeni obliki zožuje maneverski prostor univerz za vključevanje v evropski prostor in oži možnost pridobivanja tujih študentov. Državni svet tako predlaga, da se dikcija predloga člena spremeni in se tako omogoči univerzam v Sloveniji večja odprtost, večja raznolikost študijskih programov in tako postopno odpiranje v evropskih prostor.

K 3. členu:

1. V prvem odstavku 14. člena se doda nova četrta alinea, ki se glasi:

"- zagotovljene dve tretjine visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, potrebnih za izvedbo programa, ki so v rednem delovnem razmerju".

Obrazložitev:
Razlog za zahtevo zaposlenih s polnim delovnim časom na posameznem visokošolskem zavodu je v tem, ker je važno, da imamo za njihovo ustanovitev lastni kader vsaj dveh tretjin.

2. V prvem odstavku 14. člena se doda nova peta alinea, ki se glasi:

"- zagotovljena ustrezna knjižnična informacijska dejavnost za izvedbo programa."

Obrazložitev:
Knjižnice so pomembna infrastruktura, brez katere si ni mogoče predstavljati uspešnega študija in raziskovalnega dela. Navedeni predlogi sprememb izhajajo predvsem iz različnega statusa visokošolskih oziroma univerzitetnih knjižnic in iz dejstva, da je celotno področje knjižničarstva urejeno s posebno zakonodajo.

3. V zadnjem stavku drugega odstavka 14. člena se črta beseda "najmanj".

Obrazložitev:
S tem, da v 2. odstavku 14. člena črtamo besedo "najmanj" namreč preprečimo, da bi lahko visoka strokovna šola začela izvajati tudi višješolski študij.

4. Za drugim odstavkom se doda nov odstavek, ki se glasi:

"Izobraževanje na 3. stopnji lahko izvaja tisti visokošolski zavod, ki ima organizirano tudi izobraževanje na 1. in 2. stopnji; izobraževanje na 2. stopnji pa tisti zavod, ki ima organizirano tudi izobraževanje na 1. stopnji."

Dosedanji 3., 4. in 5. odstavek postanejo 4., 5. in 6.

Obrazložitev:
Namen predlagane spremembe je zagotoviti mobilnost študentov znotraj visokošolskih zavodov in hkrati zagotavljanje kakovosti pedagoškega dela

K 4. členu:

1. V tretjem odstavku 16. člena se doda nova tretja alinea, ki se glasi:

"- zagotovljene dve tretjine visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, potrebnih za izvedbo študijskega programa, ki so v rednem delovnem razmerju".

Dosedanja tretja alinea postane četrta.

Obrazložitev:
Razlog za zahtevo zaposlenih s polnim delovnim časom na posameznem visokošolskem zavodu je v tem, ker je važno, da imamo za opravljanje njihove dejavnosti lastni kader vsaj dveh tretjin.

2. V tretjem odstavku 16. člena se doda peta alinea, ki se glasi:

"- zagotovljeno knjižnično informacijsko infrastrukturo, potrebno za izvedbo programa."

Obrazložitev:
Knjižnice so pomembna infrastruktura, brez katere si ni mogoče predstavljati uspešnega študija in raziskovalnega dela. Navedeni predlogi sprememb izhajajo predvsem iz različnega statusa visokošolskih oziroma univerzitetnih knjižnic in iz dejstva, da je celotno področje knjižničarstva urejeno s posebno zakonodajo.

3. V četrtem odstavku 16. člena se za prvim doda nov stavek, ki se glasi:

"Zagotavljanje in izvajanje pogojev za opravljanje knjižnične informacijske dejavnosti se preverja na osnovi predpisov s področja knjižničarstva."

Obrazložitev:
Knjižnice so pomembna infrastruktura, brez katere si ni mogoče predstavljati uspešnega študija in raziskovalnega dela. Navedeni predlogi sprememb izhajajo predvsem iz različnega statusa visokošolskih oziroma univerzitetnih knjižnic in iz dejstva, da je celotno področje knjižničarstva urejeno s posebno zakonodajo.

K 7. členu:

1. Drugi stavek drugega odstavka 23. člena se spremeni tako, da glasi:

"Volilno pravico imajo tudi študentje, in sicer eno petino od glasov vseh visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, ki so s polnim delovnim časom zaposleni na posamezni članici univerze."

Obrazložitev:
S tem, da lahko volijo le delavci, ki so zaposleni s polnim delovnim časom na posameznem visokošolskem zavodu, se lahko zagotovi enakopravno zastopanost delavcev in hkrati ustrezno zastopanost študentov. Volilno telo za volitve rektorja na posamezni članici je torej sestavljeno iz: vseh visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, ki so s polnim delovnim časom zaposleni na članici in eno petino študentov, ki študirajo na tej članici.

K 9. členu:

1. V drugem in tretjem odstavku 32. člena se za besedo "programu" dodajo besede: "za pridobitev izobrazbe".

Obrazložitev:
Besedi se doda zaradi jasnosti.

2. Doda se nov četrti odstavek, ki se glasi:

"Študijski programi za izpopolnjevanje postanejo javno veljavni, ko jih na predlog senata članice, sprejme senat univerze, ki jih javno objavi najkasneje do razpisa za vpis. Študijski programi izpopolnjevanja se pošljejo v vednost Svetu Republike Slovenije za visoko šolstvo."

Dosedanji četrti odstavek postane peti odstavek.

Obrazložitev:
Ker gre pri programih za izpopolnjevanje za seznanjanje z najnovejšimi dosežki na posameznem znanstvenem oziroma strokovnem področju, in ker udeležba ne prinaša stopnje izobrazbe, bi bil postopek prek Sveta RS za visoko šolstvo preveč zamuden in bi pogosto onemogočil izvedbo programa (posebej takrat, ko bi na njem sodelovali tuji strokovnjaki).

K 10. členu:

Tretji odstavek 32.a člena se spremeni tako, da se glasi:

"Diploma in Priloga k diplomi v slovenščini sta brezplačni."

Obrazložitev:
Prevod diplome in priloge k diplomi pa ni brezplačen zaradi večjih stroškov izvoda v tujem jeziku.

K 12. členu:

V 33.b členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:

"V primeru, da Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo sprejme skupne študijske programe, je potrebno za izvedbo teh zagotoviti javna sredstva."

Dosedanji tretji odstavek postane četrti odstavek.

Obrazložitev:
Če jih Svet RS za visoko šolstvo sprejme, je treba vedeti, da bo to povzročilo dodatne stroške, ki jih je treba zagotoviti iz javnih sredstev.

K 13. členu:

1. V drugem odstavku 34. člena se besedilo "izvaja študijske programe za pridobitev visoke strokovne izobrazbe" nadomesti z naslednjim besedilom: "izvaja visokošolske strokovne študijske programe".

Obrazložitev:
Pojem visoka strokovna izobrazba v bolonjski terminologiji ne obstaja več ??? glej 11. člen.

2. V 34. členu se v drugem odstavku drugi stavek črta.

Obrazložitev:
S tem besedilom bi dali visokim strokovnim šolam možnost izvedbe magisterija, s čimer se državni svet ne strinja.

K 14. členu:

1. V tretjem odstavku 35. člena se doda nov zadnji stavek, ki se glasi:

"Organizirane oblike doktorskega študija obsegajo najmanj 60 kreditnih točk."

Obrazložitev:
Glede na to, da je doktorska stopnja edina stopnja, ki po novem ostaja znanstvena, je potrebno opredeliti minimalen delež doktorskega programa, ki mora zajemati znanstvene (teoretske in metodološke) vsebine in se mora izvajati v organiziranih oblikah.

K 16. členu:

V spremenjenem 36. členu se za tretjim odstavkom doda nov četrti odstavek, ki se glasi:

"Magistrski študijski programi se lahko izvajajo tudi brez stopenj (enovit program) , če obsegajo skupno minimalno 300 kreditnih točk".

Obrazložitev:
Nekateri univerzitetni programi zahtevajo enovit proces univerzitetnega izobraževanja.

K 18. členu:

1. V 38. a členu se druga alinea spremeni tako, da glasi:

"- študijski program prve stopnje z drugih strokovnih področij oziroma visokošolski strokovni program prve stopnje, če je pred vpisom opravil študijske obveznosti, ki so bistvene za nadaljevanje študija; te obveznosti se določijo glede na različnost strokovnega področja in obsegajo od 10 do največ 60 kreditnih točk, kandidat pa jih lahko opravi med študijem na prvi stopnji, v programih za izpopolnjevanje ali z opravljanjem izpitov pred vpisom v magistrski študijski program."
Obrazložitev:
S to spremembo dajemo možnost prehoda z visokošolskega strokovnega študijskega programa na magistrski študijski program.

2. V tretjem in šestem odstavku 38.a člena se črtajo besede "ali ustrezne delovne
izkušnje."

Obrazložitev:
Državni svet meni, da je besedilo neustrezno.

3. V četrtem odstavku 38.a člena se črta tretja alinea.

Obrazložitev:
Črtanje teh pogojev je potrebno zaradi dileme, da bi ustrezno strokovno področje in vidni uspehi pri strokovnem delu ne bili primeren pogoj za vpis v doktorski študijski program.

4. V četrtem odstavku 38. a člena se doda nova tretja alinea, ki glasi:

"- triletni univerzitetni program prve stopnje in eno leto dvoletnega magistrskega študija ob izkazovanju nadpovprečnega študijskega uspeha, vidnih uspehov pri znanstvenem ali strokovnem delu. "

Obrazložitev:
Predlagano besedilo bi bolje prikazalo vpisne pogoje za doktorski študij (neposredni prehod).

K 28. členu:

1. Tretji odstavek 50. člena se spremeni tako, da se glasi:

"Predsednika in največ 15 članov imenuje Vlada Republike Slovenije, od tega 7 izmed visokošolskih učiteljev in znanstvenih delavcev, ki jih predlagajo visokošolski zavodi, 3 predstavnike gospodarstva in negospodarstva, ki jih predlagajo zbornice in druga združenja delodajalcev, 3 predstavnike študentov in 2 predstavnika Vlade Republike Slovenije."

Obrazložitev:
Državni svet predlaga, da se ustrezno spremeni dikcija tretjega odstavka 50. člena tako, da se omogoči tudi predstavnikom Študentskih svetov Univerz sodelovanje pri delu Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo in tako za ta zelo pomemben organ neposredno pridobivanje informacij s strani študentov o študijski problematiki. Državni svet meni, da je za predstavnika pokrajin oz. regij še prezgodaj.

2. V četrtem odstavku 50. člena se besedi "tri leta" nadomestita z besedama "dve leti".

Obrazložitev:
Študenti prvega in drugega letnika še ne poznajo tako študentske problematike, tako da se večino predstavnikov imenuje iz višjih letnikov. V skladu z dosedanjo državni svet predlaga, da se skozi celotno besedilo predloga zakona poenotijo mandati predstavnikov študentov na dve leti.

K 31. členu:

1. Zadnji stavek tretjega odstavka 51.d člena (Svet za evalvacijo visokega šolstva)
se spremeni tako, da se glasi:

"Trije predstavniki študentov visokošolskih zavodov in študentov višjih strokovnih šol se imenujejo tako, da enega imenuje Študentska organizacija Slovenije, dva predstavnika pa imenujejo Študentski svet Univerz."

Obrazložitev:
Državni svet predlaga, da se ustrezno spremeni dikcija 31. člena tako, da se omogoči tudi predstavnikom Študentskih svetov Univerz sodelovanje pri delu Sveta za evalvacijo visokega šolstva in tako za ta zelo pomemben organ neposredno pridobivanje informacij s strani študentov o študijski problematiki.

2. Na koncu spremenjenega zadnjega stavka tretjega odstavka 51.d člena (Svet za
evalvacijo visokega šolstva) se doda naslednje besedilo:

"in drugi predstojniki visokošolskih zavodov, ki opravljajo vsebinsko enake naloge."

Obrazložitev:
Predlog novega 51.d člena (Svet za evalvacijo visokega šolstva) v tretjem odstavku določa, da v Svet za evalvacijo visokega šolstva ne smejo biti imenovani rektorji in prorektorji univerz, dekani, prodekani in direktorji članic univerz oz. samostojnih visokošolskih zavodov ter ravnatelji oz. direktorji višjih strokovnih šol.
Glede na navedeno državni svet predlaga, da se pri onemogočanju članstva v svetu za evalvacijo visokega šolstva uporabi funkcionalni princip prepovedi zastopanosti posameznih najvišjih strokovnih organov univerz, članic univerze in samostojnih visokošolskih zavodov, ki bo zajel vse naštete najvišje strokovne vodje. Državni svet meni, da predlagana rešitev to preprečuje.

K 33. členu:

1. Dopolnjeno besedilo drugega odstavek 55. člena se črta.

Obrazložitev:
Določilo je nesmiselno in nepotrebno, saj se prva alinea 55. člena glasi: "V naziv visokošolskega učitelja je lahko izvoljen, kdor ima doktorat znanosti in preverjene pedagoške sposobnosti".
To seveda velja tudi za znanstvene delavce in je zato predlagana dopolnitev povsem odveč in vnaša v besedilo novele zmedo.

2. Četrti odstavek 55. člena se spremeni tako, da se glasi:

"V naziv predavatelja ali lektorja je izvoljen, kdor je končal najmanj študijski program druge stopnje."

Obrazložitev:
Črta se besedilo "in ima preverjene pedagoške sposobnosti", ker se predpostavlja, da je dovolj, če je končal študijskih program druge stopnje.

3. Šesti odstavek 55. člena se spremeni tako, da se glasi:

"V naziv visokošolskega sodelavca je lahko izvoljen, kdor je končal najmanj študijski program druge stopnje."

Obrazložitev:
Državni svet meni, da je študijski program prve stopnje premalo.

PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

K 51. členu:

Prvi odstavek se spremeni tako, da se glasi:

"Izobrazba, pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev visoke strokovne izobrazbe in po študijskih programih za pridobitev univerzitetne izobrazbe, ki obsegajo 180 do 240 KT, ustreza izobrazbi I. stopnje iz tega zakona. Izobrazba, pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev univerzitetne izobrazbe, ki obsegajo najmanj 300 KT, ustreza izobrazbi II. stopnje iz tega zakona. Kreditno ovrednotenje dosedanjih študijskih programov opravi Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo na predlog Univerze oz. samostojnega visokošolskega zavoda."

Obrazložitev:
Državni svet meni, da prvi odstavek tega člena izenačuje na eni strani izobrazbo, doseženo na študijskih programih za pridobitev visoke strokovne izobrazbe in univerzitetno izobrazbo, saj obe opredeljuje kot ekvivalentni prvi stopnji po bolonjskem procesu. Državni svet je ugotovil, da predvideva tudi enakovrednost dosedanjih univerzitetnih študijskih programov s prihodnjimi prvostopenjskimi študijskimi programi po bolonjskem vzoru. To pomeni, da bi bili diplomanti po dosedanjih študijskih programih, ki so morali vložiti v svoj študij več dela in so si pridobili tudi boljšo izobrazbo, na delu trga obravnavani enako in imeli iste pravice kot prihodnji diplomanti, ki bodo manj obremenjeni in bodo dosegli z nižjo izobrazbo ekvivalenten naslov. Nekatere druge države, npr. Nemčija, so uvedle povsem drugačne, ustreznejše ekvivalence. Dosedanja univerzitetna diploma bi morala ustrezati doseženi drugi stopnjo po bolonjskem vzoru. Zato po načelu enakega vrednotenja državni svet predlaga, da se dosedanji univerzitetni programi oziroma tisti programi, ki so obsegali najmanj 300 točk izenačijo oziroma ustrezajo programom II. stopnje. Ohranijo naj se že pridobljeni naslovi npr. mag. znanosti pred imenom, ki bi se tako razlikovali od novih npr. magister stroke za imenom. Istočasno s predlagano novelo bi bilo nujno sprejeti spremembe zakona, ki bi urejal naslove.

Državni svet je v razpravi o konkretnih pripombah opozoril predlagatelja:

• na 6. člen, ki v tretjem odstavku 22. člena uporablja izraz "predstavniki delodajalcev", da ga zamenja npr. z izrazom "predstavniki gospodarstva", ker je prvi izraz pri državni univerzi sporen,
• v 46. in 47. členu predlagani trimesečni rok, da univerze in visokošolski zavodi uskladijo svoje statute s predlagano novelo ni realen, zato naj predlagatelj razmisli o bolj primernem času za uskladitve.
• v 50. členu v drugem odstavku naj predlagatelj preveri ali je rok do izteka študijskega leta 2013 do 2014 primeren, ker predstavniki študentskega sveta v Mariboru predlagajo še podaljšanje tega roka.

Za poročevalca je bil določen državni svetnik prof. dr. Jože Mencinger.

Državni svet Republike Slovenije je na 22. seji, dne 12. 5. 2004, ob obravnavi problematike odnosov Republike Slovenije s Slovenci, ki živijo zunaj njenih meja, na podlagi 86. člena poslovnika državnega sveta (Ur.l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04), sprejel

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije oz. Komisija državnega sveta za mednarodne odnose in evropske zadeve pripravi predlog zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci, ki živijo zunaj njenih meja.

Obrazložitev:

Področje odnosov matične države s Slovenci v zamejstvu in po svetu po trinajstih letih osamosvojitve še ni zakonsko urejeno, kar je z narodnega vidika nesprejemljivo oz. nedopustno. Mnoge evropske države imajo odnose s svojimi manjšinami izven domovine vzorno urejeno.

Ne gre torej za poseganje v notranje odnose sosednjih držav, temveč za pravico naše države za zaščito naših manjšin. Sicer Evropska unija ni sprejela glede manjšin zavezujočih dokumentov, sprejela pa je priporočila v dveh deklaracijah. Velja omeniti, da po mednarodnih normah prevladuje pravica vsakega naroda, da skrbi za svoje manjšine v drugih državah.

Kot vsebinske razloge za pripravo predloga zakona velja poudariti, da se tudi v Državnem zboru Republike Slovenije sprejeti deklaraciji iz leta 1996 in 2002 ne izvajata v celoti, da ustanovljeni sveti ne delujejo uspešno, da Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu nima primernih pristojnosti, da Slovence v zamejstvu obremenjuje ideološka razdvojenost, namesto da bi jih povezovala narodna zavest, da nimamo ustanovljenega koordinativnega telesa, ki bi usmerjal sodelovanje med Republiko Slovenijo in Slovenci izven naših meja itd.

Vsled navedenega je primerno, da Državni svet Republike Slovenije prevzame iniciativo za zakonsko ureditev odnosov med matično domovino in Slovenci izven naših meja.