Magnetogram 3. seje Državnega sveta Republike Slovenije

(23. januar 2008)

Sejo je vodil mag. Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta.
Seja se je pričela ob 12.04 uri.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Spoštovane državne svetnice, državni svetniki, vabljeni! Pričenjam 3. sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki sem jo sklical na podlagi 53. člena Zakona o Državnem svetu in na podlagi 51. in 51.a člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije. Za današnje zasedanje se je opravičil mag. Stojan Binder.
Na sejo so bili vabljeni: gospod dr. Ivan Žagar, minister brez listnice pristojen za področje lokalne samouprave in regionalne politike k 3., 4. in 5. točki. Gospod mag. Andrej Vizjak, minister za gospodarstvo. Predlagani razširitvi dnevnega reda, s Predlogom zakona o udeležbi delavcev pri dobičku, druga obravnava. Gospod Janez Lenarčič, državni sekretar za Evropske zadeve k predlagani razširitvi dnevnega reda, s Predlogom zakona o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, ki spreminja pogodbo o Evropski uniji in pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti.
O sklicu seje sem obvestil predsednika Državnega zbora Republike Slovenije, gospoda Franceta Cukjatija in predsednika Vlade Republike Slovenije, gospoda Janeza Janšo.
S sklicem ste prejeli predlog dnevnega reda. Dobili ste tudi predlog umika z dnevnega reda. Na predlog kolegija, predlagam, da se točka predlog sprememb Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije umakne z dnevnega reda današnje seje. Kot veste Državni svet odloči o utemeljenosti vsakega predloga za umik z dnevnega reda brez razprave. Isto velja tudi za razširitev dnevnega reda, četrti odstavek 53. člena Poslovnika Državnega sveta. Utemeljitev je naslednja, ker je Poslovnik Državnega sveta zelo pomemben akt Državnega sveta, ki ureja organizacijo in delo Državnega sveta, predlagam, da to točko preložimo na naslednjo sejo, ker je potrebno še nekaj več časa za pripravo Poslovnika in njegovo obravnavo na pristojni komisiji interesnih skupnosti. Predlog umika dajem na glasovanje. Najprej ugotavljamo prisotnost. Prosim, da se prijavite. 24 državnih svetnik in svetnikov. Verjetno nas je prisotnih več, ampak to ne moti.
Kdo je za? (28 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Vzdržani? (Nihče.)
Ugotavljam, da je sklep umika z dnevnega reda sprejet.
Potem prehajamo na odločanje o razširitvah dnevnega reda.
Predlagam na predlog Kolegija Državnega sveta, da dnevni red seje razširimo s točko, torej Predlog zakona o udeležbi delavcev pri dobičku. Najprej bomo v zvezi s tem predlogom ugotavljali prisotnost. Prosim, da prijavite prisotnost. 29 prisotnih. Glasujemo.
Kdo je za? (28 članov.) Proti? (Nihče.) Vzdržani? (Nihče.)
Ugotavljam, da je ta predlog razširitve sprejet.
Prehajamo na odločanje razširitve dnevnega reda s predlogom zakona o ratifikaciji lizbonske pogodbe. Ugotavljam prisotnost. 26 prisotnih. Glasujemo.
Kdo je za? (30 članov.) Kdo je proti? Vzdržani?
Torej, sklep je sprejet s 30. glasovi za in nič glasov proti, nič vzdržanih.
S tem je predlog dnevnega reda dopolnjen.
Želi o tako predlaganem dnevnem redu kdo razpravljati? Če ni želja za razpravo, predlagam, da o celotnem dnevnem redu glasujemo. Prosim, da prijavite prisotnost. Prijavljenih  je 25.     
Kdo je za? (27 članov.) Proti? (Nihče.) Vzdržani? (Nihče.)
Ugotavljam, da je s tem dnevni red sprejet.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - ODOBRITEV ZAPISNIKA DRUGE SEJE DRŽAVNEGA SVETA REPUBLIKE SLOVENIJE. Dobili ste ga po elektronski pošti 15. januarja. Pisne pripombe na zapisnik nisem prejel in predlagam, da o zapisniku druge seje glasujemo. Ugotavljamo prisotnost.
Kdo je za? (31 članov.) Proti? (Nihče.) Vzdržani? (Nihče.)
Ugotavljam, da je zapisnik druge seje sveta sprejet.

              Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA, to so POBUDE IN VPRAŠANJA DRŽAVNE SVETNICE IN SVETNIKOV.
Na klop ste prejeli vprašanja državnega svetnika Marijana Klemenca Ministrstvu za pravosodje glede pospešitve dela Državnega pravobranilstva v zvezi z vračanjem vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Predlog sklepa ste prejeli na klop. Sprašujem predlagatelja če želi podati kratko obrazložitev? Ne želi. Hvala lepa. Želi kdo drug besedo?
Potem zaključujem razpravo in predlagam, da sprejmemo naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika Marijana Klemenca in predlaga Ministrstvu za pravosodje, da vprašanja preuči in nanje odgovori.
Ugotavljamo prisotnost. Navzočih je 28 svetnikov in svetnica.
Kdo je za? (26 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Vzdržani? (Nihče.)
Sklep je sprejet.
Na klop ste prejeli pobudo Interesne skupine delodajalcev za oblikovanje protiinflacijske koalicije. Želi vodja interesne skupine podati kratko obrazložitev?
Kolega državni svetnik Borut Meh, izvolite.

              BORUT MEH: Spoštovana kolegica, spoštovani kolegi.
Morda vas je začudila pobuda, ki smo jo v Interesni skupini delodajalcev pripravili, vendar v resnici ocenjujemo, da so se v zadnjih štirih mesecih začele razmere v Sloveniji resno zaostrovati. Tako na politične, socialnem in tudi gospodarskem področju. Treba je kar priznati, da smo bili vsi skupaj dolgo prepričani kako smo uspešna ekonomija, uspešna država. In če bi kdo to zanikal, mislim, da nima prav. Vendar ni naše, da govorimo o tem kako smo dobri, naše je, da gledamo v bodočnost in da zagotovimo, da bodo ti trendi, ki so bili pozitivni tudi ostali. Žal, v sedanjem času opažamo, da se gospodarstvo ohlaja. Ne samo v Sloveniji, trend prihaja iz tujine. Slovenija je premajhna ekonomija, da bi lahko, če rečem oblikovala oziroma samostojno vplivala na svojo ekonomsko politiko, na svoj razvoj. Tudi karakter našega gospodarstva je tak, da je povezan, če rečemo v okolje, predvsem v to Evropo. Evropa je zdaj naš največji partner.
Zaradi zaostrovanj v zadnjem času, bi danes nekateri že radi prikazovali, da so razmere v Sloveniji izredne. Pa moram reči, da še vedno, po našem mnenju, niso. Gospodarska rast je še zadovoljiva, poslovna klima, obetavna, kljub temu, da vsi poročajo o pehanju te poslovne klime, vendar da obdržimo te trende, da obvladamo to kar se nam je začelo dogajati, dajemo pobudo za oblikovanje protiinflacijske koalicije. To pobudo dajemo Vladi Republike Slovenije. Protiinflacijsko koalicijo naj bi na podlagi sklepa oblikovala Vlada Republike Slovenije v obliki sveta za ekonomsko-fiskalno in socialno politiko. V svetu bi bili vključeni štirje ključni ministri s tega področja, seveda pa tudi vsi tisti, ki imajo vpliv na gospodarsko dogajanje v Sloveniji. To pa so člani ekonomsko-socialnega sveta, predstavniki združenja bank, Banke Slovenije, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zavoda za zdravstveno zavarovanje in pa predstavniki strokovne javnosti. Mislim, da v takem sestavu, v takšnem krogu bi bilo možno ustvarjalno delati in dajati dejansko konstruktivne predloge, ugovore, pripombe na Vladne, na to kar vlada pripravlja za zajezitev inflacije. Pa naj sam mogoče povem en primer, čemu bi se dalo izogniti. Vlada je sprejela spremembo oziroma parlament, včeraj, spremembo dohodninskega zakona, kjer je določil dodatne ugodnosti za delavce z najnižjimi prejemki. Treba je povedati, da zakon ne bo toliko ugodno deloval kot je bilo prikazano. Res je, da med letom bodo ti delavci imeli dohodninsko olajšavo, vendar ko bodo prejeli regres in bo konec leta poračun oziroma prijava dohodnine, bodo tisti, ki jim je sedaj rečeno pri olajšavah 2 tisoč evrov, lahko uveljavljali samo tisoč. Večina tistih s tisoč evri ne bo imela te olajšave, kar pomeni, da bodo morali doplačevati dohodnino, kar bo zopet nek nov pritisk v podjetjih, novo nezadovoljstvo. Trdim, da če bi to v širšem krogu obravnavali, bi do tega ne prišlo oziroma bi tudi ta predlog bil mnogo bolj dodelan. Se pravi, ta organ, ki ga predlagamo, naj bi dejansko odgovorno obravnaval vse predloge in tudi sam je imel možnost predlagati podobne predloge. Ko smo razmišljali o obrazložitvi, je kar treba reči, da temelj za to je bil, da nekateri ekonomisti so že lani govorili o tem, da bo potrebno nekaj ukreniti, da se nam bliža inflacijski val, pa tega nismo hoteli. Sedaj mislim, da definitivno smo se vsi sprijaznili s tem. Sedaj vsi že govorimo o nekih nadaljnjih inflacijskih pričakovanjih in mislim, da je tudi eno od stvari tega organa, da ta inflacijska pričakovanja prepreči, zraven pa bo potreba tudi jasno povedati tej državi, da se bo tudi ona morala obnašati protiinflacijsko, ne samo s tem, da se odpove, če rečem, nakupu nekaj vozil za vojaške namene, ne samo s tem, da se odpove, če rečem, nakupu nekaj vozil za vojaške namene. Ne samo s tem, da spremeni, mogoče bo na koncu res samo kozmetično to dohodninsko lestvico, ampak tudi s tem, da če se že napaja, sedaj smo pri davkih, da potem to poskuša dati tudi v socialne transfere. Ni naključno,da vam zato navajamo koliko več se je nabralo v blagajni v proračunu v letu 2007 v primerjavi z letom 2006. Država ob rasti cen seveda tudi ona avtomatsko pobira več DDV-ja. Naslednja stvar, ki jo je treba upoštevati, da kljub temu, da se je znižala dohodnina, je bilo iz naslova dohodnine pobranih 0,6% več, in to z enostavnega razloga, ker se je povečalo tudi bistveno število zaposlenih. Prav tako je treba reči, da je pokojninska blagajna, zdravstvena blagajna šla nad inflacijo, se pravi, vsi ti so participirali tudi na tem dvigu cen, na  tej inflacijo. Na koncu pa ugotavljam, da bi se nekako breme vsega tega, tudi socialnih pritiskov pritisnilo ali potisnilo k podjetjem. Naša podjetja tega ne bodo zdržala. Jaz tudi odgovorno upam tu reči, da podjetja se tu niso obnašala mačehovsko do svojih delavcev. Podatki kažejo, da so se v podjetjih plače tudi dvigovale. Seveda, imamo podjetja, ki tega niso storila. Vendar v splošnem so plače šle v lanskem letu gor več, kot je inflacija. Pa s tem ne zanikamo, da nekateri težko živijo, da je težko živeti s temi nizkimi dohodki, vendar trdimo, da je treba izgraditi sistem postopnosti. In preko te postopnosti že spet priti v neko strukturno skladje. To s čimer se danes soočamo je prav gotovo strukturno neskladje, ki ga ne moremo naprtati podjetjem. Naša industrija je vezana predvsem na izvoz in podatki jasno kažejo, da tisti, ki delajo dobrine investicijske za izvoz so samo 2% lani lahko povečali cene, tisti, ki delajo dobrine za izvoz široke potrošnje so morali cene znižati. Na drugi strani imamo povišanje cen energije. Srečujemo se z dvigom plač, da ne govorim o finančnem sektorju, ker jaz tudi ne morem sprejeti te teorije, ki jo sedaj prodajajo bankirji, da dejansko zlom ameriškega trga nepremičnin bomo pa sedaj vsi občutili in tudi vsi v Sloveniji plačali. In že plačujemo preko visokih obrestnih mer in tudi preko vseh mogočih provizij, mogočih in nemogočih, ki si jih izmišljujejo banke. In cilj tega je, da so vsi akterji v tem prostoru enkrat usedemo, da se preštejemo in na koncu dejansko najdemo ukrepe s katerimi bomo v resnici poskušali obrzdati ta inflacijska pričakovanja, sprejeti ukrepe, ki bodo omogočili nadaljevanje trendov s katerimi se sedaj soočamo. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Meh. Želi še kdo besedo? Kolega Semolič.

              DUŠAN SEMILIČ: Hvala. Jaz bi se najprej navezal ne neko misel, ki jo je izrekel kolega Meh, s katero se moram strinjati. Namreč, gre za te davčne olajšave in ta segment, ker Vlada želi pomagati tem socialno najbolj ogroženim. Naredil bi napako, če bi to kritiziral. Gre za poskus Vlade znotraj nekega mehanizma, narediti nekaj, da bi ti ljudje pač čutili neko olajšanje. Tisto, kar je pomembno, ker sedaj se navezujem, je res to, da vlada žal tukaj dela neko napako, saj ne da bi hotela, ampak mi imamo že izkušnje, ko so prejšnje vlade kaj zniževale, spremljamo tudi v drugih državah Evrope in še kje v Ameriki, kaj se dogaja ko države znižujejo davke. Praviloma imajo korist samo lastniki kapitala. Tako, da zaradi tega, da bi to se ne zgodilo pri nas in ne sme, se strinjam s kolegom Mehom, naše izkušnje, da kadar pa smo se skupaj dogovorili z delodajalci, sindikati in s politiki, da ko pride do neke razbremenitve, da dejansko naredimo vse, da dosežemo cilj in mislim, da je mogoče še čas, da Vlada to izkušnjo našo upošteva in da v tem delu vendarle nekaj naredi skupaj. Jaz vem, da je predvolilno leto velika skušnjava, sam neki dati jaz to spoštujem, politika je sestavni del tega našega življenja, samo mislim, da bi bili učinki večji, če bi v tem delu se skupaj dogovorili in šli v ta projekt.
Zdaj kar se tiče te pobude jaz moram reči, da samo pobudo gotovo tudi skupina podpira. Menimo, da je tudi ta uvodna obrazložitev, torej preambula, ki kaže zakaj kolegi delodajalci to predlagajo ta prava, pri čemer bi samo predlagali, da bi v sklepu, to bi pa res prosil, da ste pozorni, ker drugače mi to ne moremo podpreti, obstali samo na koncu, to je na koncu prve strani je še stavek, naloga sveta bi bila, brez tega se ne da, da pripravi celovite ukrepe s katerimi se bi ustavil inflacijski val in postopno odpravljali ta strukturna neskladja, ki se danes kažejo tudi v neobvladovani inflaciji, ne rečem, da ne bi tukaj še kaj dopolnili. Ampak, naprej pa bi v imenu naše skupine opozoril, da ne moremo slediti tej obrazložitvi, ker smo proti konceptu, ki potem v nadaljevanju sledi. Namreč, v nadaljevanju je rečeno, da bi v primeru sporov med člani, torej znotraj tega sveta, lahko neko vlogo koordinacije pri sporih, ta svet nima nikakršne naloge v nekih sporih posegati, še zlasti smo občutljivi med spori med nami in delodajalci, nihče tretji tovrsten, kaj šele, da bi bankirji, ki so notri posegali v to../nerazumljivo./.. To dejansko bi prosil, da zaradi ideje, ki jo sicer podpiramo, da damo ven. Tudi sicer obrazložitev, to pač moram reči, je napisana glede na aktualne zaplete med nami in delodajalci. Namreč, tukaj notri je tudi rečeno, da v nobenem primeru ne držijo trditve, da se plače niso povečale, potem moramo biti dosledni, potem mora biti notri zapisano, da se plače v bruto domačem proizvodu znižujejo, dobički povečujejo, potem mora biti napisano, da....nove dodane vrednosti v strukturi stroški dela padejo in še kaj, ali pa nepotrebno obremenimo ta tekst, ker potem moramo napisati tudi da je to dogajanje v nekem delu tudi ta Evropa kriva, evropska centralna banka usodno vpliva na to dogajanje, ki se na mikro ravni kaže med velikim prepirom med nami in delodajalci, ampak v ozadju so gospodje, ki zaradi teh obrestnih mer pritiskajo po celi Evropi, v ozadju evropske centralne banke je nemška državna banka, ki ima še zlasti konzervativno politiko, zakomplicirano to idejo na eni točki, ki mislim...ne vem, če je treba. Tudi ta draginjski dodatek večina delavcev ne želijo biti socialni podpiranci, nočem nobenega evra zavreči, težišče problema je, da dobiš dostojno plačo, da živiš kot se šika, ne pa s temi draginjskimi dodatki. In tudi to je za nas nesprejemljivo, da bi se lahko v okviru tega sveta dogovorili pod kakšnimi pogoji se ne bi sindikati, ker mislim, da delodajalci ne bodo stavkali, vzdrževali kakršnihkoli skrajnih ukrepov. Tudi to ne sodi vmes. To je ustavna pravica. Namreč, ta dialog že tako teče znotraj samega sveta, je težak dialog, se kregamo in še kje drugje. Tako, da jaz bi predlagal, da predlagatelji, to je pač njihovo legitimno(?) njihovo stališče, obrazložitev, pobuda. Ampak, v izogib osnovni ideji, ker mislim, da ne more škodovati, če se ta širša druščina dobi in kakšno reče in če se kaj izcimi iz tega, zakaj pa ne.
Jaz bi prosil predlagatelja, da to pač dajo ven in v tem primeru bi naša skupina to idejo podprla.
Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima gospod svetnik Šuštaršič. Izvolite.

              BORIS ŠUŠTARŠIČ: Hvala lepa.
Jaz pobudo podpiram že iz načelnih razlogov, ker je vsem jasno, da inflacija najbolj destruktivno deluje zlasti na tiste skupine prebivalstva, ki imajo najnižje prejemke in seveda na splošno destruktivno deluje na državno socialno politiko. Ampak, v tej pobudi me je pa zlasti razveselila ta celovitost. Torej, da se ne razmišlja samo enodimenzionalno z vidika gospodarstva ali državnih financ, ampak da je pobudnik zajel tudi idejo o socialni državi iz 2. člena Ustave, ki naj služi za to, da je slovenska država učinkovita in da jo ljudje živijo kvalitetno.
Zato to pobudo podpiram, neglede na to koliko bo implemenitrana.
Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, gospod svetnik Šuštaršič.   
Gospod Mencinger se je prijavil k besedi in potem Janvit Golob.

              PROF. DR. JOŽE MENCINGER: Spoštovana svetnica, spoštovani svetniki.     
Jaz vem, da zdaj govorim v prazno, ampak mimogrede ta pobuda je čisti nesmisel. To nas pelje spet v čase, kdor se jih še spomni, 70 let, čase dogovorne ekonomije, ko smo mislili, da se vse probleme tako rešuje. Pri tej tako imenovani antiinflacijski koaliciji, me skrbi, da samo povečuje inflacijska pričakovanja, ne pa zmanjšuje. Kaj naj pa ta koalicija pametnega naredi? Tudi kar se tega tiče, inflacija je nekaj kar bo nekaj let z nami ostalo. Mi ne mislimo, da je samo zadnjih 20 let nekaj, kar pač inflacije nismo imeli, ali pa svet je ni imel. Če pogledate recimo 20, 25 let nazaj, je bila normalna inflacija v zapadni Evropi 15%, v Ameriki 13% in tako naprej. Se pravi, inflacija se je kot nekaj takega vrnila. Problem, ki nastane s tem pa je v tem. Gre za tipično tako imenovano strukturno inflacijo. Zdaj so se cene nekaterih stvari zelo povečale, recimo cene hrane. Jaz vem, zelo jasno je kdo je pri tem prizadet. Problem te inflacije je tako imenovana socialna nesimetrija te inflacije. Vendar, če gledamo cene nazaj, samo cene hrane, potem boste ugotovili, da so se od vstopa v Evropsko unijo cene hrane stalno zmanjševale, in zdaj so še vedno pod ravnjo, pod katero so relativno bile takrat. Pomeni, če so se zdaj cene nekaterih artiklov zelo povečale, potem je treba tu samo potrpežljiv biti in čakati, da se na nek način neko dinamično ravnovesje med cenami spet vzpostavi. Vlada naj pač počne tiste stvari, ki jih počne. Naj poskuša preko trgovcev, čeprav to ne bo zelo uspešno. Ideja, da bomo spet imeli vsesplošen dogovor o nečem je popoln nesmisel. To nas vodi spet nazaj h Kardelju, ko smo imeli nekonfliktno samoupravnih socialističnih interesov.
To je ta komisija. Na žalost je tudi na drugih področjih tako. In zelo dobro je, če je državna blagajna več dobila denarja, s tem ni nič hudega. Problem je, da je ves ta denar porabila. V tem je problem, ne pa, da je več dobila. Normalno, da je dobila več s tem.
Mi moramo vedeti, jaz mislim, da bomo z inflacijo nekaj časa živeli in z vsemi takšnimi komisijami, z debatami v parlamentu, z debatami tukaj, mi ne počnemo drugega kot povečujemo inflacijska pričakovanja. Ne vem, ker ste mlajši, se ne spomnite 70-ih let, ko smo imeli zamrznitve, pa odmrznitve. In vse to je samo pospeševalo inflacijo, ne pa jo zniževalo. Tako, da jaz bom glasoval proti in menim, da je to ena od bolj nesmiselnih stvari, ki jih Državni svet predlaga. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Dr. Mencinger. Besedo ima dr. Janvit Golob.

              DR. JANVIT GOLOB: Kolega senior Državnega sveta je skoraj udaril moratorij na dogajanje. Vsi veste, da se o tem bomo pogovarjali tako ali drugače. Preden preidemo na velike teme bi se zahvalil inovatorju tega zbornika, da ne lovimo posameznih papirjev več, ampak da imamo zbrano, to je majhen prispevek k ureditvi delovnih pogojev v Državnem svetu.
Nekaj se bo dogajalo v zvezi z inflacijo in recimo pobuda, ki jo je dal gospod Meh, daje eno delovno platformo tudi v Državnem svetu. Prvo, kar bi vam rad povedal, na makro dogajanje v Nemčiji, pa v svetu, mi tam dosti ne moremo vplivati. Vi predlagate eno komisijo, kjer pa po mojem mnenju spregledate dva pomembna faktorja. To je tistega za razvoj, pa tistega za znanost in tehnologijo. Te dva sta v smislu dodane vrednosti storitev in produktov v državi zelo pomembna. Ta dva ministrstva tako ali drugače usmerjata najbolj žlahten državni denar, ki ste ga od davkoplačevalcev za znanost, tehnologijo, visoko šolstvo in razvoj. Če pravilno ta denar usmerjate v ustvarjalno moč slovenskih doktorjev, inženirjev in drugih se da zgoditi, da bi dodana vrednost proizvodov in storitev naraščala. Imamo dolgoročno politiko v smislu res protiinflacijskih ukrepov. Se mi zdi, da tukaj ne spregledate enega pomembnega sektorja. Na zadnje omenjate pa v obrazložitvi ekonomiste, kot tiste, ki edini opozarjajo na to.
Inflacija je preveč zahtevna zadeva, da bi se z njo ukvarjali samo ekonomisti. Tukaj je cela vrsta ljudi, ki sodijo v gospodarstvo, pa niso ekonomskega profila. Navsezadnje je bil Roosevelt pravnik, pa velja kot enega najbolj uspešnih gospodarstvenikov v preteklem stoletju. Tako, da dajmo tej stvari eno širšo dimenzijo. V tej smeri je tudi Državni svet razpravljal v času visokošolske zakonodaje lansko leto, v mesecu juniju in velik naslov v Delu na podlagi naših aktivnosti je bil, da so univerze, ki nekritično nastajajo po Sloveniji na vsakem, bi rekel, tudi neustreznem mestu, pomemben generator inflacije. Spomnite se tisti, ki ste bili svetniki v tem mandatu, ko smo o tem razpravljali. Če se pamet pravilno ne usmerja v ustvarjalnost in gospodarsko moč, se ta denar "zafrčka" in tukaj je tudi en generator inflacije, kakršenkoli. Denar košta, nič pa se iz tega ne naredi. To je tema za Državni svet, kolegi svetniki. Samo vprašanje, če ji bomo kos. Je pa sredina tukaj, ki bi morala biti, da z močjo argumenta pomaga Vladi, parlamentu in ostalimi institucijami pri naboru pameti, kako to rešiti. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Besedo ima svetnik dr. Andrej Rus.

              DR. ANDREJ RUS: Spoštovani! Jaz imam to prijetno priložnost, da se lahko ne strinjam s svojim bivšim rektorjem kot sociolog, on je govoril kot ekonomist in vidite zato je treba več v družboslovje vlagati, da lahko takšno blazno raznolikost diametralnih argumentov zelo jasno kristaliziramo. Tukaj se bova z rektorjem bivšim strinjala. Jaz mislim, da je to izredno dobra ideja in jo bom tudi zelo z veseljem podprl iz naslednjih razlogov, in sicer mi velikokrat zanemarjamo dejstvo, da je v bistvu koordinacija vseh družbenih akterjev ena od poti za usmerjanje razvoja in ta je dejansko samoupravna, ni pa to socialistična in tukaj bi jaz naredil zelo veliko razliko. Samouprava je izredno visoko cenjena vrednota v kapitalizmu, zaradi tega ker poceni upravljanje, da socializem na tisti dirigistični način je, dobro, Francozi so ga zdaj spet oživili, ampak je pa tista vrednota za katero se mogoče ne pehamo. Rad bi poudaril naslednje. S tem v svetu, v Evropi so izkušnje. Za koordinacijo, prostovoljno koordinacijo akterjev so izkušnje, s tem ima cela Skandinavija izkušnje, ko prihaja recesija se socialni partnerji skupaj usedejo, se vsi akterji skupaj usedejo in pravijo: "Zdaj bomo pa malo tiščali riti skupaj". Ko je konjunktura se potem večji kolač začne deliti. In zato so uspešni, zaradi tega ker kot odprta, ampak majhna ekonomija se tudi na tak način oblikuje konkurenčna prednost ene deleže. Nam v Sloveniji pa sploh manjka te kulture sodelovanja in koordinacije in prostovoljnega odstopanja od nabijanja svojega lastnega interesa. Jaz grem staviti, da je del razlaga zakaj ima Slovenija najvišjo stopnjo inflacije v območju evra, Nizozemska pa najnižjo raven, zaradi tega, ker ima Nizozemska že stoletja dolgo uveljavljeno tradicijo prostovoljne koordinacije, dobijo se, razume se, da takrat, ko pride val podražitev, da ne bodo vsi do konca nabili. Glejte, podražila se je hrana zaradi strukturnih razlogov in tukaj prof. Mencingerja prosim za pozornost, ampak pod to strukturno pretvezo se jim je pridružilo cel kup sopotnikov, ki so rekli nihče nas ne bo videl. Fajn je, jaz mislim, da takšna komisija in odlična, jaz se moram zahvaliti tudi gospodu Mehu, že razpravljamo o inflaciji in končno izvajamo pritisk na vse udeležence v tej ekonomiji naj se malo samodisciplinirajo, naj namesto 7% razmišljajo o 2%, naj mogoče malo prilagodijo svoja pričakovanja namesto, da rečejo "bonanza", vsi dvigujejo cene hop in je agregatni efekt porazen za vse, da rečejo "bonanza", ampak tukaj je nevarnost inflacije, od tega ne bomo imeli vsi škode, dajmo se zadržati pa pojdimo s pol procenta naprej, saj se nam računica še vedno izide. Mi dobro vemo, da ta oportunizem ekonomskih akterjev je gonilo njihove motivacije, ampak hkrati ima lahko tudi zelo perverzne, strokovno rečeno, efekte, se pravi nepričakovane efekte kadar imaš ti majhno deželo kjer je market failor, se pravi nepopolno delovanje trgov prej pravilo zaradi majhnosti kot pa ne. Tako, da pozivam, da tudi vi glasujete za ta droben poskus. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, dr. Rus. Samo trenutek. Vmes bi želel samo vas, gospod svetnik Semolič, opozoriti, če imate željo po spremembi sklepa bi prosil, da ta predlog predložite v amandmajski obliki. Na razpolago vam je pisarna tam, če ga želite formulirati...kakršnakoli sprememba sklepa, govorim o spremembi sklepa, če želite jo uveljavljati, potem potrebujemo v amandmajski obliki. Vaš drugi del predloga pa je šel na modifikacijo oziroma spremembo obrazložitve, v tej točki je pa to možno narediti, če se predlagatelj strinja, potem se ta zadeva na ta način lahko spremeni in bo o tem nas seznanil, če pa še vedno boste vztrajali na kakšni spremembi sklepa, pa prosim v amandmajski obliki kjer vam je administracija na voljo v....sprejemni pisarni recimo. Besedo pa ima svetnik gospod Rudi Cipot.

              RUDI CIPOT: Spoštovana svetnica, svetniki! Tudi svoje mnenje bi rad izrazil v zvezi s pobudo, ki se mi zdi, glede oblikovanja nacionalnih vrednot, ki bi morale biti na konsenzu skupnega razmišljanja, potem skupnega razumevanja različnih, predvsem znanstveno tudi razvojnih aspektov videna, z večjo poudarjeno komponento sodelovanja in pa spoštovanja drugačnosti, se mi zdi, da je ta pobuda na mestu. Predvsem na mestu iz razloga, ker bi v koaliciji vključila tiste marginalne, tudi faktorja, ki v tem trenutku mogoče ozko izpostavljenem znanju, ki ga poudarjajo kdo lahko da odgovor na inflacijo, premalokrat slišimo. Zdi se mi pomembno poudariti na ta konsenz v tem smislu, ker so verjetno v naših zakonih določeni instrumenti, posebej v socialni zakonodaji dobro postavljeni, vendar njihovo izvrševanje je izredno slabo. In iz tega razloga menim, da če bi se v taki koaliciji vsi tisti našli, ki ne samo dajejo odgovore na razvojna vprašanja, ker namreč pri naslednji točki se bomo pogovarjali o oblikovanju pokrajin. Kaj pravzaprav najbolj pogrešam? Pogrešam to kar je prej gospod doktor povedal, ta razvojna naravnanost našega razmišljanja, ko bomo oblikovali pokrajine, nikjer ne razmišljamo o tem, kako bomo NUTS3, NUTS2 realizirali preko in s pomočjo Evropske unije, čim bolj učinkovito, ampak samo z namenom kako bomo zadovoljili separatne zaplotkarske interese posameznih območij. In prav razvoj in prav znanje sta tisti komponenti, ki bi morale v tej koalicijski skupini ali interesni skupini biti poudarjene, kjer bi se združil dejansko možganski trust iz družboslovja, poudarjam, da iz družboslovja v mnogi meri zaradi tega, ker je Slovenija pozabila na svoje avtohtone vrednostne sisteme. Poskušamo vrednote uvažati vse vprek, malo z Amerike, malo z vhoda, tisto kar mogoče kakšnih glasnim govorcem paše, ne pa tisto kar je naše avtohtono in pravo. In trdim, da znanje, orientiranost absolutno v razvoj in vse podrediti razvoju, tudi konstituiranje teh pokrajin, so edine prave poti, ki nas bodo pripeljale iz teh težav. Zato podpiram Mehov predlog, s tem, da bi se moral dograditi tudi s predlogom, ki ga je dal gospod doktor z večjim poudarkom vključevanja ljudi iz interdisciplinarnega znanja, znanosti in pa predvsem, da bi celotna družba slovenska in tudi ta Državni svet, zmeraj ko sprejema kakršenkoli zakon, kakršnokoli mnenje, imel pred seboj ali je to določen vektor, ki nas pelje k novemu razvojnemu koraku. Hvala lepa.

               PREDSEDNIK BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Predvidevam, da je diskusija zaključena. Sedaj pa vas sprašujem, gospod svetnik Meh, izvolite. Kot predlagatelj.

              BORUT MEH: Spoštovani! Najprej hvala. Večinsko je le bila podpora temu predlogu. Predlog, da naj bi se bolj vključila raziskovalna, razvojna sfera o tem smo tudi razmišljali, pa moram odkrito povedati, vlada ima strateško razvojni svet. Ko jaz mislim, da je njegova naloga, da dejansko poudari to področje, seveda, pa tudi sami ste videli, da v sklepu lepo piše, da naj bodo zraven vključeni tudi predstavniki strokovne javnosti. Nič nismo opredelili ali ekonomisti, ali kateri drugi in mislim, da je tu prostor tudi za vaš predlog.
Na razpravo gospoda Mencingerja ne morem, da se ne bi odzval. Rekel bi, nisem pričakoval, da bo on to podprl. Tudi nisem bil začuden, ko je rekel, da je to neumnost. Jaz sem v življenju veliko neumnosti naredil in moram reči, da so se mi v glavnem obrestovale. Če je to te vrste neumnost sem jaz z njo tudi zadovoljen.
Na predloge gospoda Semoliča bi pa rekel, da se strinjam s tem. Mi prej nismo teksta usklajevali. Da dejansko v tem sklepu, pobudi na prvi strani v zadnji vrstici v vladnih ukrepih naredimo piko in potem črtamo tekst do obrazložitve, kot je predlagal gospod Semolič. In da ta del o vzdržnosti v obrazložitvi, to pa jaz sam predlagam, da se tudi potem izključi iz obrazložitve in da dejansko predlagam, da se o tej obliki glasuje ob predlagani pobudi. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Veseli me, da je prišlo do uskladitve rahle spremembe obrazložitve sklepa. Okoli sklepa pa, če pravilno razumem, vlaganje amandmajev ne bo potrebno. Sklep bom dal na glasovanje v naslednji dikciji, kot je predlagana: "Državni svet podpira pobudo za oblikovanje protiinflacijske koalicije in predlaga Vladi Republike Slovenije, da pobudo prouči in nanjo odgovori." Ugotavljamo prisotnost! 34 prisotnih.
Kdo je za? (29 članov.) Je kdo proti? (1 član.) Vzdržani? (4 člani.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Prehajamo na pobudo državnega svetnika Draga Žure glede skladnosti izdane bančne garancije zakona o varstvu kupcev stanovanjskih in enostanovanjskih stavb. Želi predlagatelj podati kratko obrazložitev? Ne želi. Želi kdo drug besedo? Sicer dajem sklep na glasovanje, in sicer: "Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika Draga Žure in predlaga Inšpektoratu Republike Slovenije za okolje in prostor Banki Sloveniji in Uradu Republike Slovenije za varstvo potrošnikov, da vprašanje preučijo in nanj odgovorijo. Ugotavljamo prisotnost. Navzočih je 28 svetnikov in svetnica.
Kdo je za? (29 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Vzdržani? (1 član.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Prehajamo na drugo vprašanje svetnika Draga Žura, glede omejitve hitrosti v predorih na štajerski in primorski avtocesti. Želi predlagatelj podati kratko obrazložitev? Prosim, izvolite gospod svetnik Žura.
Gospod minister, prisrčno vas pozdravljam, in vas informiram, da je to zadnja pobuda o kateri bomo razpravljali, ja izvolite.

              DRAGO ŽURA: Hvala lepa za besedo spoštovani.
Čisto na kratko: Zakaj takšna pobuda? Jaz se preko tega ne želim spuščati v razloge zakaj je takšno stanje na avtocestah. To naj raziščejo pristojni. Niti se ne spuščam v ceno sanacije tega. To naj v principu plačajo tisti, ki so odgovorni, čeprav v končni fazi itak davkoplačevalci plačamo te stvari. Zdi pa se mi narobe, da je zdaj že dokazano - ta cesta na nek način blago z napako, za to blago z napako pa se plačuje polna cena, ko plačujemo cestnino. Če je ugotovljeno, da ima blago napako, če grem jaz v trgovino, ima takšno blago znižano ceno. In v tem primeru želim, da se uveljavi ta praksa.
Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa za dodatno obrazložitev.
Želi še kdo besedo v zvezi s tem predlogom? Sicer, prehajamo na glasovanje o sklepu: Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanja državnega svetnika Draga Žure in predlaga Ministrstvu za promet, Družbi za avtoceste Republike Slovenije in Družbi za državne ceste, da vprašanja proučijo in nanje odgovorijo. Ugotavljamo prisotnost. Navzočih je 34 svetnikov in svetnic.
Kdo je za? (28 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Vzdržani? (2 člana.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep sprejet.
Torej za vprašanja na katera po preteku 30-dnevnega roka še nismo prejeli odgovorov, bomo posredovali urgence na pristojna ministrstva oziroma organe. S tem točko "Pobude in vprašanja državnih svetnikov" zaključujem.
Prosim. Proceduralno, izvolite svetnik dr. Zoltan Jan.

              DR. ZOLTAN JAN: 16. tega meseca sem oddal svoje vprašanje, ki ni prišlo na dnevni red. potrditev da ste prejeli, predsednik, ste mi poslali pisno.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala za vaše opozorilo. Bomo preučili in če se bo dalo še v okviru te seje posredujemo odgovor. Še kakšna proceduralna zadeva? Če ne

              PREHAJAMO NA 3. TOČKO DNEVNEGA REDA - TO JE PREDLOG ZAKONA O USTANOVITVI POKRAJIN. Uvodoma želim opozoriti, da je razprava o zakonih iz tako imenovanega prvega paketa pokrajinskega zakonodaje, to je zakon o pokrajinah, zakon o volitvah v pokrajine, zakon o financiranju pokrajine, v Državnem svetu in Državnem zboru zaključena, saj bo Državni zbor v skladu s Poslovnikom Državnega zbora in sklepom, ki ga je sprejel Državni zbor na 32. seji, 24. oktobra, le še glasoval o že vloženih amandmajih in zakonih. Ta predlog zakona o ustanovitvi pokrajin je objavljen v Poročevalcu Državnega zbora, številka 117/07. Predlog zakona je obravnavala Interesna skupina lokalnih interesov. Poročilo ste prejeli po elektronski pošti 18.1. in na klop. Stališče Interesne skupine delodajalcev k vsem trem predlogom zakonov ste prejeli na klop.
Prosim vas še, da morebitne amandmaje k predlogu sklepov vložite v pisni obliki. Besedo ima dr. Ivan Žagar, minister brez listnice pristojen za lokalno samoupravo in regionalno politiko. Izvolite, gospod minister.

              DR. IVAN ŽAGAR: Hvala za besedo, gospod predsednik. Jaz želim vnaprej vsem lep pozdrav. Želim tudi uspešno delo Državnemu svetu v novi sestavi, ob tem vam še enkrat čestitam za izvolitev in pa verjamem v dobro sodelovanje tudi v prihodnje pri sprejemanju odločitev na našem področju, področju lokalne samouprave, regionalnega razvoja, pa tudi na bistvenih področjih, ki zadeva tudi delovanje tega Državnega sveta. Jaz bi gospod predsednik predlagal, da bi vse te zakone v tej uvodni obrazložitvi povedal, kasneje pa vprašanja, če se strinjate, ker so v paketu.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Seveda.

              DR. IVAN ŽAGAR: Predlagam, da se vsi trije zakoni obravnavajo v paketu, s tem, da bi mogoče uvodoma samo še enkrat opozorim na to, da tako strokovna javnost, kot tudi politična javnost, s tem, ko je že kar nekaj časa nazaj, sicer še v tem mandatu potrdila spremembo Ustave, v bistvu zelo jasno dala signal temu, da pokrajine nujno v Sloveniji potrebujemo, če želimo narediti naslednji korak, ampak tak bistven korak v hitrejšem, skladnejšemu razvoju, torej decentralizacije države, tudi fiskalni decentralizaciji in če želimo tudi pospešiti razvoj v celoti. Jaz bi mogoče v tem trenutku z oziroma da je to, sicer res že v prejšnji sestavi že ta razprava bila temeljito obravnavana tudi tukaj, ampak vseeno bi opozoril na en podatek iz paketa razvojnih podatkov, ki govorijo o razvitosti Slovenije, ki je prišel v tem času na mizo. In sicer o rasti bruto produktov, ki je eden od elementov indeksa razvojne ogroženosti, ki jo pač merimo v tem trenutku na 12-ih statističnih regijah, ki je še sicer bolj temeljit pokazatelj razvitosti naših pokrajin, ta indeks je na primer med pomursko, pač v tem smislu najmanj razvita in v osrednji Sloveniji, ki je najbolj razvita, celo 1:20. V trenutku, ko osrednjo Slovenijo umaknemo iz tega obravnavanja, potem ta indeks pade na 1:(?), kar bi lahko bilo neko normalno razmerje v Sloveniji, vendar 1:20 to presega. Kar zadeva tudi trendov bi opozoril na rast bruto produkta. V tem trenutku beležimo zelo visoko rast bruto produktov v Sloveniji. Narejen je bil ta pregled tudi po statističnih razvojnih regijah. Seveda se je tudi tukaj ugotavljala ta dokaj visoka rast bruto produkta, vendar je težava v tem, da vse regije rastejo, vendar ene bistveno hitreje kot druge. Tudi iz tega naslova se je, ne glede na vse ukrepe, ki so bili sprejeti pač v obsegu in okviru obstoječe zakonodaje med pokrajinami pravzaprav povečujejo. In če želimo narediti tukaj bistven premik v pozitivni smeri, potem je ustanovitev pokrajin, seveda, nujna.
Kar zadeva samega ustanavljanja pokrajin je celotna zakonodaja v Državnem zboru k tem šestim zakonom, to je dveh paketov dvakrat po tri zakone, je treba prišteti tudi sklep o prenosu finančnih virov in kadrov na pokrajine ter sklep vlade, ki je bil narejen na projekciji proračuna za leto 2009. Mislim, da je to zelo pomemben dokument, ki ga je treba skupaj brati s celotno zakonodajo. Seveda ni mogoče sprejeti za leto 2009 proračuna k pokrajinam, ker pokrajin v tem trenutku še ni, ampak ga sklep že govori o tem kako naj bi se ti viri prenašali navzdol. In tudi ta sklep je bil posredovan tako Državnemu zboru, kot tudi Državnemu svetu.
Kar zadeva same zakonodaje, kot je bilo že omenjeno, prvi paket zakonov, ki so osnovni in so vsebinske narave in so po mojem, vsaj tako pomembni, kot ti, ki jih danes obravnavamo, če ne še bolj, ker so to tisti zakoni, ki dajejo vsebino pokrajinam, je bila opravljena prva obravnava, je bila opravljena druga obravnava, torej govorim za Državni zbor. In seveda ni bilo v tistem trenutku še opravljeno glasovanje o vloženih amandmajih. To poudarjam zaradi tega, ker se tudi ves čas pojavljajo številna vprašanja, ki so v povezavi s financiranjem pokrajin, tudi v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča, ki ne glede, če natančno preberete, govori o tem, da je treba zelo jasno povedati finančne vire z odhodki. In tu je ta problem, ki ga ima Slovenija. In to je tudi problem, ki ga ima Slovenija, seveda, zaradi tega, ker pokrajin nimamo. Če pogledamo porazdelitev finančnih virov po posameznih statističnih razvojnih regijah, potem lahko ugotovimo, da so ti viri kot viri za financiranje ali občin ali pa pokrajin izjemno koncentrirani, seveda, v dveh, treh okoljih in jih ni mogoče kar tako v procentih odstopati, ker v tem primeru seveda bi lahko s pokrajinam naredili obraten učinek, kot ga želimo, seveda, narediti. Torej, omogočiti oziroma pospešiti najhitreje razvoj v tistih okoljih, kjer ta razvojni impulz najbolj potrebujejo. In potem v tem primeru je vprašanje tudi smiselnosti pokrajin, če ne omogočimo največjega razvojnega okolja oziroma razvoja teh v teh okoljih kot so Koroška, Prekmurje, v tem trenutku prihajam z Goriške, kjer tudi pričakujejo, da bo do pokrajin prišlo, ker ocenjujejo, da bodo s tem razvojne pobude in da bo razvoj tudi pri njih hitreje stekel. In seveda o tem najlažje odločajo ljudje v tistih okoljih, kjer živijo. Zelo težko verjetno odloča nekdo, ki je iz drugega okolja doma v nekem takšnem okolju, zato ker pač verjetno ne pozna toliko teh vsebin. Kakorkoli ti členi so v tem trenutku ostali odprti. Možno jih je dograditi. Govorim predvsem o členih, ki so vezani na financiranje bodočih pokrajin. Iščemo rešitve, ki bi tudi v duhu ustavne odločbe šle v tej smeri, da bi najbolj .../Nerazumljivo./ te finančne vire z nalogami, s tem, da skozi sam sistem je nujno, ker govorimo o prenosu financ navzdol z državnega nivoja, pa vsa nujna prerazporeditev finančnih virov. Če tega ne naredimo, potem nismo naredili tistega, kar želimo s pokrajinami narediti. Torej, ob decentralizaciji je potrebno in nujno tudi ta finančna decentralizacija iz finančnih virov, ki bo pomenila, da bodo lahko pokrajine v tem zagonu lahko pričele štartati s tem, posebej poudarjam, da pa smo se ob financiranju držali nekih osnovnih načel, in sicer da ni novih davčnih virov, torej, da ni novih davkov, da je operacija finančno nevtralna, da ni novih kadrov, ampak da se selijo navzdol kadri skupaj z nalogami. Govorimo o selitvi navzdol. Ne nazadnje jaz osebno ocenjujem tudi iz izkušenj, ki jih imamo, recimo, s področja prvega nivoja lokalne samouprave, torej občin, da je ustanavljanje pokrajin in seveda v smislu, da bodo pokrajine prevzeli učinkoviti menedžmenti, je možno na tem narediti celo korak naprej, torej tudi iz tega naslova doseči določene prihranke. Pred vami je danes ta; to sem posebej poudaril, tudi zaradi tega, zato ker je potem možno te zakone v nadaljevanju sprejemati sočasno, vseh šest zakonov. Sočasno. Je pa res, da je pred nami še potem tudi rebalans proračuna iz tega naslova, za leto 2009.
Pred so pa sedaj trije zakoni, ki so iz tega drugega paketa. To je Zakon o ustanovitvi pokrajin, Zakon o volilnih enotah za prve volitve pokrajinskih svetov in pa Zakon o prenosu nalog na pokrajine. Najprej bi se ustavil pri prvih dveh zakonih, ki sta na nek način povezana, seveda pa je bistven v tem delu Zakon o ustanovitvi pokrajin, ki je tudi srž največje razprave in se velikokrat celo pozablja mogoče na vsebinsko razpravo, ki je pa po mojem tudi izjemno pomembna.
Kar zadeva ta zakon o ustanovitvi pokrajin, moram reči, da je ta zakon šel skozi zahtevno usklajevalno proceduro, že do danes, in da ta zakon zahteva 2/3 večino v Državnem zboru, kar pomeni, da zahteva zelo širok političen konsenz.
Kar zadeva pripravo tega zakona, smo mi za izhodišče vzeli delitev Slovenije, ki jo v tem trenutku že pravzaprav imamo. Mi imamo v tem trenutku 12 statistično-razvojnih regij, ki se uporabljajo že več kot 10 let, mislim da 12, 15 let. Preko teh regij se peljejo te razvojne naloge in znotraj teh dveh regij sta tudi dve subregije in to je bil tudi razlog, da smo to vzeli za izhodišče, zato ker se, kot sem že omenil, takšna delitev uporablja, torej tudi pri nas, na področju regionalnega razvoja, uporablja se pa zelo podobna ali pa primerljiva delitev na številnih drugih področjih posameznih resornih ministrstev. So te delitve znotraj tega okvira. In to pomeni, da ta delitev na nek način je že sprejeta na terenu in tudi v sami diskusiji, ki je potekala. Kar zadeva te delitve, smo tudi, kar se tiče, če gledamo politično diskusijo, se vedno ustavlja ali ob tem, da je 14 tista zgornja meja, ki je še sprejemljiva. S tem, da bi posebej poudaril to, da ta delitev ima tudi podlago v strokovnih razpravah. Da če pogledate strokovno analizo, ki jih je izjemno veliko in so vsa tudi objavljena, da stroka nikdar ni bila v teh razpravah enotna, da te rešitve niso enotne. Se pa tudi strinjam, gre se za izbiro določenega koncepta, in da rešitve gredo recimo od treh pokrajin pa tam tudi do 25 in še več. In vsaka od teh rešitev ima svoje prednosti, ima pa tudi svoje slabosti. Je pa res, da ta rešitev, kot sem že omenil, je uporabljena. Ta rešitev je tudi primerljiva s statistično delitvijo na nivoju NUTS3 regij, ki jo imamo v evropskem merili in tukaj se mi tudi primerjamo, delitev in evropske uredbe s tega področja narekujejo povprečje 150 tisoč prebivalce, ker so vezani izključno na to, kar vse ostale utemeljite so lahko zelo različne po različnih državah, seveda pa .... pokrajin bazira tudi na številnih drugih utemeljitvah, predvsem verjetno na razvojni, ekonomski, geografski, tudi zgodovinskih in kulturnih, ampak tudi, torej te. In seveda te naše pokrajine v tem trenutku niso primerljive s sosednjimi deželami. Tudi niso primerljive funkcije. Naše pokrajine ne bodo imele, če ste pogledali zakonodajo, te zakonodajne funkcije, to pomeni, da ne bodo sprejemale odločitev na lastnem nivoju, vendar ne bodo pa imele teh zakonskih možnosti, teh odločitev.
In realne delitve v Sloveniji se na tem nivoju pri nas pričenjajo nekje pri devetih pokrajinah, kot sem pa že omenil, pa se konča pri 14. Jaz moram reči, da v tem drugem delu, ko je bila opravljena ta politična debata in tudi večkrat smo pa prišli tudi skozi vse te razprave praktično skoraj ali pa z velikim konsenzom do tega, da je ta 14 zgornja meja. No, znotraj te razprave, potem ko je bila sprejeta sprememba Ustave, smo mi v skladu z narekom ustavnih sprememb posredovali to zakonodajo prvič v javno mnenje kar se tiče lokalne skupnosti, občine so tiste, ki na nek način dajejo mnenje in v tem smislu zastopajo interese svojih občank in občanov in moram reči, da je že v tisti prvi razpravi bilo več kot 80% mnenj, ki smo jih dobili naklonjeno približno tej rešitvi, je pa res, da v posameznih okolij so določena odstopanja, največ težav nam povzročajo tista okolja kjer imamo tudi recimo diametralno nasprotna stališča, tudi nekaj takšnih primerov je, ampak so v manjši meri.
No, potem smo na podlagi te 60 dnevne javne razprave na podlagi posredovanih mnenj pripravili predlog, ki je bil sprejet na vladnem nivoju. Mi smo do konca procedure tudi na Vladi poskušali še vedno upoštevati tista mnenja, ki so prihajala. Ta predlog je bil posredovan v Državni zbor in tudi Državni zbor je sedaj v skladu z lastno proceduro opravil ta posvet na to temo in skozi ta posvet moram reči, da je pravzaprav še soglasje o tej delitvi strani lokalne skupnosti kot zastopnikov interesov bistveno večji. Imamo pa še nekatera odprta vprašanja o posameznih okoljih, ki jih bo, po moji oceni, možno tudi znotraj državnozborske razprave tudi zaključiti. Pri tem nas je ves čas vodilo to, da poskušamo v čim večji možni meri upoštevati mnenja iz lokalnega okolja in tudi ni razloga, da jih ne bi upoštevali, kot sem pa že omenil, pa v nekaterih primerih to ni bilo mogoče in je bilo potrebno sprejeti tudi določene odločitve in jaz mislim, da bo to potrebno narediti tudi v končnem sprejemu v Državnem zboru, jaz verjamem, da še v tem sestavu, ker za razvoj pokrajine nujno seveda tudi potrebujemo.
Na ta zakon se tesno navezuje Predlog zakona o volilnih enotah, namreč za prve volitve, ker s tem zakonom praktično določamo volilne enote, ta zakon je pomemben iz tega vidika, ker poskušamo z volilnimi enotami znotraj pokrajin doseči čim večjo mero enakomerne zastopanosti iz celotnih območij pokrajin v občinskih svetih. Mi smo to poskušali pripraviti in treba je zasledovati tiste številke, ki govorijo znotraj posameznih volilnih enot, znotraj posamezne pokrajine, pokrajine med sabo niso primerljive, zato, ker imamo različne po velikosti in je potrebno se držati tistih kriterijev, ki so v številu svetnikov, ampak znotraj posameznih pokrajin. Smo pa upoštevali v tistih okoljih kjer imamo bistveno bolj razdrobljene meje v smislu občin, območja, ki so povezana na nivoju občin, v tistih okoljih kjer imamo večje občine pa smo bili prisiljeni uporabiti nižji nivo, torej tudi krajevne skupnosti in pa tudi recimo mestne skupnosti. Skratka, tiste enote, ki se že v tem trenutku uporabljajo za volitve. V posameznih okoljih pa smo upoštevali tudi nekatere karakteristične, geografske značilnosti, ki so nas napotile na rešitve.
In zadnji iz tega paketa je predlog Zakona o prenosu nalog na pokrajine. Temu zakonu sem jaz vedno pravil tehnični zakon, zato, ker je pravzaprav nadgradnja vsebinske zakonodaje. Na podlagi vsebinske zakonodaje, na podlagi nalog, ki so v osnovnem Zakonu o pokrajinah, je pripravljen ta tehnični zakon, ki pomeni spremembo približno 50-ih zakonov po posameznih področjih. In če želimo to zakonodajo sprejeti v paketu, praktično ni nikakršne druge možnost, da to naredimo z enimi samim zakonom, s katerim popravimo vse te zakone v tem smislu, da smo poskušali vse tiste naloge za katere menimo, da so pokrajinskega nivoja prenašati navzdol na ta lokalni nivo, torej nivo pokrajin.
Skupaj s tem zakonom je potrebno, še enkrat ponavljam, brati tudi sklep, ki ga je sprejela vlada v povezavi s prenosom finančnih okvirov in povezavi s prenosom kadrovskega okvirja. Tudi iz tega vidika, da smo držali to linijo ohranjanja, torej, finančno nevtralne operacije. Skratka, pokrajine ne pomenijo dodatnih stroškov - še enkrat ponavljam. In ne pomenijo nekih novih delovnih mest. Govorim o prenosu delovnih mest na pokrajine. Govorimo seveda o prenosu. V enem delu seveda že uporabo tistih kadrov, ki so že regionalno organizirani, in v drugem delu tudi selitev iz samega centra.
Kar zadeva ta zakon, je tudi sicer zelo zahteven, ker pač popravljamo 50 zakonov, ki so tudi nastali v relativno različnih obdobjih. Pripravljavci so bili različni in je bilo treba te stvari dejansko tudi poenotiti. Ko govorimo o .../Nerazumljivo./.. potem ta zakon skupaj s tem sklepom pomeni prenos na pokrajine, približno po trenutni oceni 1,2 milijarde evrov na letni ravni. To je primerljiv obseg s katerim zdaj upravljamo na prvem nivoju lokalne samouprave. Občine opravljajo sicer z nekaj več sredstvi v tem trenutku, in s tem drugim korakom bi se postavili tudi v nek primerljiv okvir, ali vsaj približali nekemu primerljivemu okvirju evropskih držav. Pri nas je ta delež upravljanja z javnimi sredstvi na nivoju lokalne samouprave bistveno nižji, kot je praktično v vseh državah Evropske unije, posebej pa tistih, ki so iz tega naslova najbolj razvite. In to pomeni, da se s temi sredstvi ne bo več upravljalo iz centra, torej iz državnega nivoja, ampak da se bo upravljalo razpršeno po pokrajinah, to pomeni, da se bo s temi sredstvi upravljalo bistveno bolj učinkovito, primerljivo kot danes izvajajo praviloma vse občine in to pomeni, da bomo s tem lahko bistveno pospešili razvojne mehanizme in jaz sem prepričan, da bomo s tem tudi te negativne trende, ki sem jih omenil, ki se odražajo s številkami, ki so konkretni, ki so na mizi, jih omilili oziroma jih preusmerili v pozitivno razvojno konotacijo.
Jaz bi približno na tej točki v tem uvodnem delu končal. Mi smo odprti za razpravo ves čas, mi smo ves čas tudi odprti za boljše rešitve, ki jih je še vedno možno vključiti v zakonodajo, seveda v državnozborski proceduri, vendar bomo pri tem tudi v smislu koordinacije in celotnega suporta ves čas sodelovali kot smo do zdaj, mi smo tudi do zdaj bili ves čas odprti, poskušali smo v maksimalno možni meri to zakonodajo uskladiti, smo jo tudi ves čas nadgrajevali, vendar smo morali ostati znotraj tistih okvirov, ki so na nek način tudi mogoči, ni mogoče predlagati rešitev, ki jih potem ni mogoče vgraditi in jaz tudi na tem mestu opozarjam, da smo predvsem odprti za konkretne rešitve, zelo težko si pomagamo z nekimi pavšalnimi ocenami, zato, ker če želimo strokovno utemeljeno odgovoriti, potem moramo imeti na mizi konkretne predloge in osebno ne vidim, da ne bi konkretnih predlogov, ki pomenijo izboljšanje zakonodaje, ki se lahko in sem prepričan, da se ... tudi porodil v vaši današnji diskusiji vključil še skozi nadaljnjo proceduro. Vsekakor pa apeliram tudi na ta Državni svet, da v duhu podpore razvoja Slovenije podpre tudi ta predlog ali pa ta paket zakonodaje in da s tem omogoči tekočo nadaljnjo proceduro v Državnem zboru, ki bo omogočila, da bomo lahko pokrajine sprejeli še v tem mandatu in s tem še v tem mandatu omogočili pogoje za bistveno hitrejši razvoj. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, gospod minister. Želi besedo vodja interesne skupine lokalnih interesov, gospod Milan Ozimič? Izvolite, gospod kolega.

              MILAN OZIMIČ: Hvala lepa, predsedujoči. Lep pozdrav gospod minister, vsi prisotni! Torej, interesna skupina lokalnih interesov je vse tri predlagane zakone temeljito obravnavala praktično tudi v skoraj vsej svoji številčni zasedbi in po skoraj treh urah res temeljite razprave in z vseh vidikov vodene diskusije vse tri predloge podprla z visokim soglasjem, praktično je proti bil glas centra, kar je pravzaprav dilema okoli tega. Tisti, ki je v centru, pač, ne želi izgubiti nečesa, kar je imel, drugi pa bi s tem pridobili. Poleg tega kar je v teh predlogih zapisano pravzaprav je neka enotna ugotovitev, da je ta paket tudi teh treh zakonov na nek način nujno sprejeti in da dejansko pomenijo nek enakomernejši, hitrejši razvoj Slovenije, decentralizacijo in tudi dekoncentracijo. Na nek način same pozitivne elemente. Zaradi tega tudi interesna skupina pričakuje tudi od ostalih interesnih skupin podporo k tem trem predlaganim zakonom in tudi da Državni svet kot celota nekako z enim pozitivnim poudarkom na nuji tega pospremi vse tri predlagane zakone v nadaljnjo proceduro. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Najprej sprašujem predstavnike ostalih interesnih skupin. Izvolite, kolega Peršak.

              ANTON PERŠAK: Spoštovani predsednik in podpredsednica! Spoštovani kolegi svetniki, spoštovani gospod minister! Najprej se opravičujem gospodu ministru. Čeprav bom govoril kot predstavnik interesne skupine bom žal govoril v določenem delu podobno kot že nekajkrat, tako da bo on slišal neko zgodbo, ki jo že pozna.
V naši interesni skupini smo se o teh treh zakonih pogovarjali. Največ seveda, tako kot vedno, o zemljevidu, ki naj bi se položil na Slovenijo s tem zakonom o ustanovitvi pokrajin. Spraševali smo se, čeprav je to že dolga zgodba o tem kaj so pravzaprav razlogi za to. Najprej sploh za te postopke in drugič za to, da ta zemljevid izgleda tak kakršen je. Ni se mogoče nekako izogniti vtisu, da največjo potrebo po ustanovitvi pokrajin kot nekih političnih, včasih smo rekli družbenopolitičnih skupnosti, pravzaprav politik. Politika bo na ta način zaposlila nek srednji kader iz političnih strank, ki sedaj, ko so mogoče za to, da bi bili občinski svetniki v majhnih občinah počutijo premalo, vsi pa ne morejo biti poslanci. Zakaj? Izgleda seveda cinično. Gospod minister je sam rekel, da se v izviru te pokrajine naslanjajo na 12 statističnih regij in dve subregiji, in da te regije na nek nezadosten način, ker nimajo zadosti pooblastil pravzaprav poskušajo že danes delati to, kar naj bi v določeni meri pokrajine zagotavljale.
Rečeno je bilo tudi to, da bo tudi po ustanovitvi pokrajin potrebno distribucija sredstev na nek način iz centra, ker ni mogoče zagotoviti, da bi se večina pokrajin, da bi svoje potrebe zadovoljevala s prihodki iz lastnih virov, se pravi iz tam pobranih davkov, ampak bo treba ta sredstva centralizirali in jih potem preko regionalnih spodbud, preko izravnave distribuirati v pokrajinah, to kar že zdaj delamo z regionalnimi spodbudami in tako naprej. Problem je v tem, to se pa strinjam, da te statistične regije nimajo vzvodov za odločanje zadosti in zato so posamezne od teh statističnih regij zelo neučinkovite. Sprejemajo lepe razvojne programe, potem pa nimajo mehanizmov, kako bi jih uresničile. In v večini primerov tega nimajo, zaradi lokalnih avtarkij. Ker se občine sicer za razvojni program še lahko zmenijo, zato da bi pa združile sredstva za nek določen projekt, pa ne, da bi jih pa morale na nek način združevati, tam pa vsak sprejme svoj proračun in se ne meni več za regionalni razvojni projekt. In bojimo se, to je prvi problem, da ko bodo začele delovati pokrajine, da se bo na določenih področjih ta lokal, problem te lokalne avtarkije ponavljal, ker zgodilo se bo, da bodo pokrajine v resnici zelo različna distribucija posameznih infrastruktur, če lahko tako rečem, bo pa pokrajina. Določene pokrajine bodo imele univerze, imele bodo profesionalna gledališča, imele bodo celo filharmonije in tako naprej, nekatere pa še dobrega amaterskega gledališča ne.
Naenkrat se bo postavilo vprašanje, kako zdaj urejati to ponudbo v vseh pokrajinah približno enako. Zdi se nam, da je neke vrste iluzija, da bo razvoj tekel drugače, če bomo naredili ta Harlekinov kostum iz Slovenije, se pravi ta zemljevid 14-ih pokrajin ob vseh teh dejstvih. Problem, ki ga imamo je pravzaprav v tem, da osnova so neki statistični okoliši, na podlagi katerih so potem nastale statistične regije, da se pa ta zemljevid v največji možni meri, mogoče v enem primeru samo, ne pokriva z nekimi drugimi zemljevidi, ki pa niso statistični so pa kulturni, zemljepisni, tradicionalni in tako naprej. Če malo karikiram, Štajersko bomo zdaj zmanjšali na Maribor in Slovenske Gorice, ostale dele dosedanje Štajerske, bomo pa spremenili v ptujsko, Ormožance, Šaleško, Savinjce in tako naprej.
Zemljevid pokrajin pa v bistvu pomeni nek nov politični zemljevid Slovenije. In pokrajine naj bi imele neko identiteto, ki ni samo vprašanje, čeprav je verjetno primarno ali se bo ta pokrajina, kako se bo gospodarsko razvijala. Te pokrajine naj bi imele tudi neko pripadnost prebivalstva, če hočemo, da bodo ljudje v življenju teh pokrajin sodelovali. Kajti problem statističnih regij je v tem, da pravzaprav prebivalci nič ne vedo o tem. Tudi to je eden od problemov.  Če vi vprašate, ne vem, naredite v Domžalah anketo, koliko Domžalčanov sploh ve, da obstoja statistična regija, ki naj bi imela nek velik razvojni potencial, jih bo verjetno 90% reklo, da ne vedo nič o tem. In če hočemo, da bodo pokrajine imele pripadnost, da se bodo ljudje identificirali, potem bi morale te pokrajine, po mojem globokem, prepričanju, igrati na neko čustveno pripadnost, na neko identiteto, ki že obstoja. Ne pa, da ustvarjamo neke nove zemljevide. Kako se bodo Trzinci ali pa Domžalčani istovetili, bom sedaj tako rekel, v tem zemljevidu, ne vem, s Hrastničani ali pa s Trboveljčani itn. To je geografsko, ne vem, po neki tradiciji itn., nikoli ni bilo skupaj. Sprašujemo se o učinkovitosti, zlasti teh manjših pokrajin, o njihovi neki enakosti ali pa enakopravnosti. Na koncu, da ne bom predlog, v povzetku tega mnenja, bi rad samo rekel to, da je po našem prepričanju velika iluzija zagotavljati, da se administracija ne bo povečala. Že mehanični pogled na izračune, ki se kažejo, preprečuje, da to ne more biti, ker nekateri smo verjetno prebrali tudi tiste obrazložitve, da se bodo recimo za posamezna področja dela na pokrajine preselili štirje dosedanji državni uradniki. Kaj to pomeni? Da bodo te štirje delali za vseh 14 pokrajin? Verjetno bo vsaka pokrajina imela vsaj enega, pa še ta bo premalo. Pa še tajnico bo moral imeti. Isto velja za denar. Ta zgodba spominja na zgodbo o vključitvi v Nato. Jaz sem bil takrat proti. Ko se je zagotavljalo, kako se z vključitvijo v Nato ne bo niti za tolar višali dodatki za vojsko. Prva odločitev je bila na 2% je treba iti, potem nakup patrij itd. In ta zgodba se bo v določeni meri tukaj ponovila. Ni mogoče drugače, da se ne bi. Že zaradi števila računalnikov pa števila administrativnih delavcev, ki bodo delali za pokrajinske svete itn.
Pa nič hudega, da ne bo pomote, s tem bi pa zaključil, jaz ne mislim, da je odločitev zato, da se Sloveniji naredijo pokrajine apriori napačna, mislim pa, da bi se bilo dobro malo nasloniti na zgodovino, na neke prirojene identitete in osebno sem prepričan, da je pokrajin bi bilo popolnoma zadosti, pa.../nerazumljivo./.. rekel, da se to ne izide, če bi jih bilo šest, zato, ker bo rekel, da se to ne izide bom jih še naštel. Jaz ne mislim, da te pokrajine morajo biti enako velike, ker tudi zdaj ne bodo, da morajo biti točno po stopnji razvitosti grupirane občine v teh pokrajinah, mislim pa, da so zgodovinske pokrajine možne, Prekmurje, ki je imelo svojo zgodovino, Štajerska, kranjska, goriška, Istra in Ljubljana posebej, ali pa deleže, ki so geografske dežele, teh je pa približno 9, se pravi Dolenjska, Koroška, Prekmurje že spet, Štajerska in tako naprej. Ampak, kriteriji so drugačni in politične potrebe tudi. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, gospod Peršak. Želi še kdo besedo? Prijavljen gospod Štrukelj.

              BRANIMIR ŠTRUKELJ: Hvala, gospod predsednik. Spoštovana podpredsednica, kolegice in kolegi, spoštovani gospod minister! V imenu interesna skupine delojemalcev bistveno krajši bom kot kolega Peršak, se pa v temelju strinjam s tistim kar je kolega Peršak povedal. Skupina ne podpira Zakona o pokrajinah, preprosti razlog teh pokrajin je za optimalen razvoj te države preprosto preveč pokrajin, ki so premajhne. To je tudi stališče dela stroke in ne drži, da stroka tukaj nima drugačnih mnenj, lahko naveden prof. dr. Šmidovnika, ki opozarja na število teh pokrajin, da je preveliko in da ne bo služilo optimalnemu in tudi ne skladnemu razvoju, zato ta zakon zavračamo tak kot je zaradi tega osnovnega razloga. Strinjam se tudi s to trditvijo, ki je bila zelo dobro primerjana z vstopom v Nato. Zdaj vidimo koliko veliki stroški nastajajo tudi sam sem bil takrat proti Natu, tako, da se tudi okrog tega strinjava. Iluzija, ki jo je izrekel minister, da pa kadrovsko to ne bo zahtevalo nobenih dodatnih zaposlitev je pa tako, tako, tako bosa in tako zavestno kontrolirano naivna, da je nemogoče verjeti, da je resno mišljena. In ravno zaradi tega, ker se to ne da tako deliti, pokazal vam bom na primeru šolstva kako je to popolnoma nemogoče. Kot veste se bo srednje šolstvo in višje šolstvo preneslo v financiranje in v ustanavljanje na ravni pokrajin, s te logike bi bilo Ministrstvo za šolstvo razdeljeno v tem delu med pokrajine. Seveda, kar tehnično. Recimo, če je 50 ljudi skrbelo za srednje in višje šole, naj bi ti delali po pokrajinah. Saj sploh ni tako res. Trije so delali za celo državo, zdaj jih bo delalo 15 za celo državo ali 20. To je logično, ker bo morala vsaka pokrajina imeti nek strokoven "suport" za to in to ne bo samo delitev teh, ki so zdaj delali na Ministrstvu za šolstvo, ampak se bodo multiplicirali. To je zelo resen problem. In zdaj poglejte, samo 14 pokrajinskih šolskih uprav. Grem staviti, da če bodo za dva v Ljubljani zmanjšali število zaposlenih na Ministrstvu za šolstvo in šport, od vsega tega, bo to zelo, zelo veliko. In samo tukaj, poglejte kaj se bo dogajalo. Poglejte zdaj nekaj drugega. Pri raziskovalni dejavnosti se prenaša na pokrajine pravica, da pokrajine oblikujejo pokrajinske razvojne programe raziskovanja, ki jih bodo sprejemali pokrajinski sveti. Kdo bo pa te programe delal? Pazite. To niso "heci", tudi zadaj jih je treba finančno ovrednotiti. 14, mi nimamo enega samega dobrega programa v tej državi, raziskovali nismo, nismo sposobni narediti že 10 let. Nismo, ker nimamo dovolj kadra. A zdaj pa bomo imeli 14 pokrajin, ki bodo proizvajale nekaj, kar bo popolnoma brez veze. Brez veze. Vam garantiram, da bo brez veze.
Zdaj pa še nekaj. Jaz ne vem koliko nas je prebralo tisti zakon o prenosu pristojnosti na raven pokrajin. To je relativno debel "špeh". In tam so nekatere take stvari, ki imajo noter strahotno močne politične naboje. Pri prenosu pristojnosti srednjega in višjega šolstva, je v 199. členu določba, ki govori o tem, da se zasebne šole financirajo 100%. Neglede na to, da je predsednik Vlade ta zakon napovedal umik, in da je parlament izglasoval zakon o organizaciji in financiranju, ti dve določbi umaknil iz novega financiranja. Gre za 85% je ostalo financiranje zasebnih šol po tisti slavni seji, ko smo gledali prve in zadnje strani časopisov, ki jih je kazal predsednik vlade. Sprašujem, glede na to, da je bil ta zakon vložen po tem, ko je bil v parlamentu že izglasovan, ko je padla ta določba, tri dni po tem je bil vložen: Ali zdaj to pomeni, da je tukaj neka, češ zdaj je ugasnila volja po referendumu, na katerem naj bi odločali o teh stvareh, zdaj pa bomo preko tega zakona pripeljali to noter. Ampak pazite! Ta vaša določba ne govori samo o 100% financiranju zasebnih srednjih šol, ampak tudi osnovnih. Ker samo izločujete, samo osnovne glasbene šole ne pišete, da se 85% financirajo. In zdaj, če greste brati tole res obsežno gradivo je takšnih nelogičnosti cel kup. Jaz jih poznam iz ZOFVI-ja, ki bodo povzročale težave. Ker odpirajo in postavljajo cel niz vprašanj, na katere ni odgovora. Zato vas prosim, da tisto stališče ki ste ga dobili na mizo, ki pravi da interesna skupina podpira predlog, tam pri tretji točki, torej prenosu pristojnosti pokrajine, da se to popravi in da se zapiše da ne podpiram tega zakona in se vam zahvaljujem za pozornost.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Želi še kdo od svetnikov besedo? Ja, dr. Mencinger in potem Požun in Vrisk in Golob.

              PROF. DR. JOŽE MENCINGER: Spoštovani kolegi in kolegica. Jaz bom tokrat nekoliko manj osamljen kot sem bil prej. Vendar pa seveda bom glasoval v vseh teh primerih proti. Ne da bi imel proti tem trem zakonom, ampak vsa ideja teh pokrajin je pravzaprav ena čudna stvar. To nima nobene zveze z nekakšno slovensko zgodovino, z ničemer. Tu se spet spomnimo na ustanavljanje občin. Ko smo pomnožili občine krat štiri, smo rekli delamo to zato da bomo decentralizirali. V resnici smo samo centralizirali. Lahko rečete da pač jaz sem iz Ljubljane pa tako govorim. In zdaj bomo imeli popolnoma enako situacijo. Zdaj v bistvu nadomeščamo to, da smo takrat tisto stvar naredili, zato bodo to neke vrste okraji, kjer bo najpomembnejša funkcija biti okrajni glavar ali karkoli in to je pravzaprav edina korist. Je pa res, da kot ekonomist vem, da je pač edina stvar ki človeštvu manjka, sodobnemu, je delo, zato je pač treba ustvarjati nova delovna mesta in v tem primeru seveda nisem proti, ker to pač ustvarja nova delovna mesta. Podobno, kot jaz pravim, sezuvanje čevljev na letališču ustvarja pač nova delovna mesta in povečuje družbeni produkt. Tako ga bodo tudi pokrajine. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Besedo ima državni svetnik Požun.

              PETER POŽUN: Spoštovani kolegi, kolegica, gospod minister. Zakon o prenosu pristojnosti na pokrajine na področju zdravstva je seveda izjemno nedodelan, nenatančen. Za zdravje prebivalcev Slovenije lahko v nekih točkah v izvajanju tudi nevaren. Država bo na pokrajine prenesla samo ustanoviteljstvo splošnih bolnišnic in seveda s tem tudi poseg v vodenje bolnišnic. Kajti spremenjeni bodo sveti zavoda, na podlagi tega tudi upravljanje. Jaz vam pa moram povedati, da zdravstvo v Sloveniji je najbolj kritično na menedžmentu, ki se zdaj komaj konsolidira, pripravlja, zdaj bo pa narejen spet en radikalni rez v njega. Pokrajinam se nalaga usklajevanje nujne medicinske pomoči, s tem da pa občine svoje pravice na primarnem zdravstvu kamor sodi nujna medicinska pomoč, ohranjajo v celoti. Danes imate izjemno težavo z nujno medicinsko pomočjo na Tolminskem, bohinjskem delu, celjskem področju, vrhniškem koncu. Zdaj se .../Nerazumljivo./... V zakonu ni nobenih inštrumentov kako bo pokrajina to področje usklajevala znotraj tega.
In naprej. Na področju koncesij, kjer je bilo veliko besed in je bilo nekako na podlagi odločbe Računskega sodišča odrejeno, da se koncesije lahko podeljujejo na podlagi javnih razpisov, ker gre za javno službo, ta zakon zdaj na stranska vrata, potem ko bo mreža že postavljena, uvaja da bodo soglasja k podeljevanju posamezne koncesije dajali pokrajinski organi odločanja. Kar pomeni, da se bo kršijo načelo javnih razpisov, ampak se bodo te koncesije lahko na tak način spet podeljevale mimo vsega. Na podlagi tega bom glasoval proti podpori temu zakonu.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Besedo ima gospod Vrisk.

              PETER VRISK: Hvala lepa za besedo. Kot predstavnik interesne skupine kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev bi izrazil naše mnenje, da načeloma to zakonodajo podpiramo. V dveh točkah pa imamo drugačno stališče, in sicer imamo pripombe na predlog zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajine. Seveda lahko bi razpravljali tudi o številu samih pokrajin, vendar mislim, da smo vsi sledili kako je pač ta zadeva potekala in število pokrajin seveda je politična odločitev kompromisa med vsemi možnimi variantami.
Kar pa se tiče prenosa nalog v pristojnost pokrajin pa se nam zdi, da so potrebne določene spremembe od tega, kar je v tem gradivu zapisano, in sicer 143., 144. in 145. člen zakona govori o možnosti oblikovanja javnih zavodov na področju kmetijstva. Naša interesna skupina se s tem ne strinja, kajti mi imamo že obstoječe kmetijsko-gozdarske zavode, ki imajo dolgoletno tradicijo, tudi več desetletno tradicijo, ki to poslanstvo za razvoj kmetijstva in podeželja dobro opravljajo in bi bilo neracionalno ustanavljati neke nove javne zavode na tem področju, kar bi pomenilo nove stroške, nove zaposlitve in mnoge druge probleme. Na tem področju predlagamo, da se ti členi spremenijo oziroma da se ta dikcija črta.
Potem pa imamo še pripombo, ki se nanaša na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. To so členi 390., 391., in 392. člen, ki govorijo, da naj bi se premoženje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije prenesel na pokrajine. Menimo, da so kmetijska in gozdna zemljišča izjemnega pomena za razvoj celotnega kmetijstva in podeželja. Če bi se to premoženje razdelilo na lokalne skupnosti, na pokrajine po naši oceni obstaja bojazen, da bi bila velika težnja tako lokalnih skupnosti kot tudi pokrajin, da bi se verjetno izvajali pritiski, da ta zemlja iz kmetijske uporabe pride v kakršnokoli drugo uporabo. V Sloveniji smo v Evropi prav na zadnjem mestu glede na to koliko imamo kmetijskih površin na prebivalca. To je izjemno zaskrbljujoč podatek in menim, da je potrebno te stvari urejati nekako strokovno, argumentirano. Imamo tudi pripombe na delo tega sklada kmetijskih zemljišč, ki bi moral določene stvari opravljati precej drugače. Vendar je to zadeva, ki bi se jo dalo na tej ravni urediti tako... To sta dve pripombo, za kateri želimo da se potem tudi o njih, torej če bo takšno mnenje tudi glasuje, to je mnenje naše interesne skupine.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa gospod Vrisk. Besedo ima svetnik Golob.

              DR. JANVIT GOLOB: Hvala lepa. Spoštovani svetniki, minister! Ne zgodi se vsakič, da na sejo pride minister. Zdaj se je začelo to dogajati ali je tema tako aktualna ali je volilni čas pred nami, eno ali drugo. Lepo pozdravljen minister med nami in naj se tudi drugi ministri množično pojavijo na Državnem svetu, kadar so teme tako aktualne kot je ta. Jasno je, da po dolgem napornem delu ministru Žagarju ne preostane drugega, da če kot politik ne more doseči tistega, kar želi, bo dosegel tisto, kar mora in dosežen je nek kompromis med, izgleda vsemi strankami, kljub socialno demokratskim oblakom, ki se vendar nabirajo nad nebom, da bi lahko speljali to s 60-imi glasovi skozi parlament. Najverjetneje težko bo. Prvi kriterij tega merjenja moči je Državni svet. Danes lahko že kar napovemo, kako se bo glasovalo, .../Nerazumljivo./... demokratske stranke, Slovenska ljudska stranka, ne vem, kako se bo LDS odločil. Vsekakor gre za eno novo kvaliteto v slovenskem dogajanju. Če bodo te pokrajine predstavljale eno novo platformo za sto političnih delovnih mest in njihovih .../Nerazumljivo./... sekundantov, bo to moral eden plačati. Plačalo se bo iz budžeta. Je razumeti to, da gre za odvzem centru tega denarja, državni blagajni za ustvarjanje regijske oziroma pokrajinske strukture. Kot je prof. Mencinger rekel, če bi bil v Sevnici, bi verjetno glasoval za ta zakon. .../Oglašanje iz klopi./... (Če boš jutri videl, kakšna bo pozicija, ki bo iz tega glasovanja izšla.) Mi s tem ustvarjamo eno novo platformo regionalnih politikov, za njih bo treba zagotoviti ustrezno sonce na nebu, ustrezno uradništvo in ustrezen denar. Za vojsko zanimanja ni. Za kakšno neprijetna produkcijsko sfero tudi ne. Torej, čas prihaja za debate na pokrajinskih svetih in v bližnjih "kafičih", tako da se bo iz tega generirala ena nova generacija politikov, ki jo bo treba rediti. V to gremo, vendar to tudi mora država imeti, če se za to odločimo. Človek bi si pa želel za tem eno določeno kvaliteto, ki se prenaša na regijske oziroma pokrajinske nivoje.
Vprašanje ali bo imela vsaka pokrajina svojo univerzo, svojo zdravstveno strukturo. Imela bi pa lahko dom za starejše občane, svoje regijske deponije, ki jih sploh ne najdete. Svoje kulturne sredine, svojo regionalno, tudi razvojno politiko na nivoju, ki ga doseže. Tako, da te kvalitete se dajo v pokrajine vgraditi. Jaz mislim, da smo pred procesom, spoštovani kolegi, ki ga ni moč zaustaviti. In o tem procesu bo odločil pravzaprav spoštovani zbor tukaj, kasneje pa državni zbor. Če politično tehtamo, odločila bo socialdemokracija ali se bosta gospoda Janša pa Pahor nekako dogovorila kako bo to šlo naprej. Mi tukaj, ko bomo danes izvedeli glasovanje, mislim da bo ene 17 - 16. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Hvala za razpravo. Še kdo morda? Kolega Ozimič.

              MILAN OZIMIČ: Hvala lepa za besedo. Ne v imenu interesne skupine, ampak v mojem imenu. Torej razumem te razprave, ampak ne razumem jih pa iz svojega vidika, takšnega gledanja ali pa, težko verjamem, da jih razumejo tisti, ki delajo na področju lokalne samouprave, in ki imajo s tem ukvarjanjem na lokalni ravni neke izkušnje in neko čisto drugačno videnje problemov, ki se rešujejo ali na lokalni ravni ali pa v centru. In tukaj vmes, če se vlečejo paralele okrog smotrnosti in sprejemanja nekih razvojnih vizij, je bistvena razlika če te sprejema centralistično usmerjeno ministrstvo ali pa občinski svet na lokalni ravni. Bistvena razlika. Je pa res, da je včasih tako prisotno, kot je bilo sedajle karikirano rečeno, če bi gospod Mencinger bil v ..., bi bil pa drugega mnenja, ker bi videl takrat neke osebne interese in tisti, ki so v centru, imajo teh argumentov izredno veliko na voljo, ker je ravno ta razkorak razvitosti in to kar nudi center občanom in prebivalcem, tukaj ali pa občanom in prebivalcem neke občine, ki je pa tudi v Sloveniji nekje na periferiji. Tukaj je ta bistvena razlika. In v sedanjem stanju odločajo o tem v veliki večini v centru, v bodočem stanju bi pa veliko tega odločanja bilo preneseno bližje tistim ljudem, ki to uporabno vrednoto nekega razvoja in tudi, če hočete razvoja infrastrukture, ki jo tam tudi porabi, pa ne samo cest, vse vrste infrastrukture, od šolskih do ne vem katerih objektov, je to odločanje o teh vrstah razvoja in o teh izboljšavah lahko tam bistveno kvalitetnejše in učinkovitejše. Tu je ta vsebinska razlika zakaj je treba ta proces podpreti in čim prej z njim začeti. Zaradi tega, ker bo v nekem časovnem obdobju dal bistveno boljše rezultate, kot če ta Slovenija ostane takšna kot je. Tukaj je srž tega problema. Na šolskem področju dokler je država skrbela za šolski standard na območju Slovenije je bil bistveno nižji kot takrat, ko so to skrb prevzele občine in so dobile to možnost, da so o tem avtonomno odločale. Praktično ni občine, ki najprej poskrbela za šolski prostor, ne za ceste in kanalizacijo, tisto je v še slabšem stanju kot je šolski prostor po tem obdobju 10 ali 12 let, tega odločanja ne tej primarni ravni, kjer ta potreba obstaja. Ministrstvo kot centralni regulator tega je bil pa navadno zaviralec, pa ne deklarativno ne podpiram, ampak zaradi tega, ker ni mogel s financami slediti vsemu temu, kar so občine hotele, ampak so dosegle razvoj na tem področju in tako ga bodo tudi pokrajine za tiste stvari, ki so tukaj prisotne, da jih bodo pač urejale, tudi dosegle bistveno boljše rezultate v tem razvoju, kot če to ostane na državni ravni. Zaradi tega, ker so tam stvari bliže tistim, ki jih nadzorujejo ljudje in občani, kjer je več specifičnih stari, ki so v take odločitve vključene, manj podenotenja za neko Slovenijo, bolj odločitve pisane na neko specifično situacijo, ki tam obstaja, bistveno bolj pregledne in kvalitetnejše odločitve zaradi tega, ker so interesi poenoteni. Slovenija, čeprav je majhna, je interesno silno raznolika zaradi svojih razlik, ki so tudi bogastvo naše države.
Pri vsem tem paketu pa ne gre tudi med nami svetniki iz lokalnih interesov za neko politično naravnanost. Tukaj gre dejansko za to potrebno, da se Slovenija uredi na nek decentralistični način, da se nekatere stvari dekoncentrirajo in da se tudi, če hočete, v nadaljnjih 5% državnega budžeta na neki drugi stopnji lokalni samoupravi odloča kako bo ta denar porabljen in razdeljen. Verjamem, da bodo te odločitve vsaj tako kvalitetne kot so sedaj. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Beseda ima svetnik dr. Rus.

              DR. ANDREJ RUS: Hvala lepa za besedo. Jaz se bom strinjal z gospodom Peršakom. Na temo števila pokrajin je bilo veliko rečenega. Z njegove strani mislim, da ni besede s katero se ne bi strinjal, pokrajin je preveč. Vse skupaj zveni zelo potratno in tukaj se midva z Mencingerjem strinjava. Rad bi pa diskutiral o tem kaj me najbolj skrbi pri tem paketu zakonodaje. In sicer najbolj me skrbi poudarek na uravnoteženem razvoju oziroma kar je moj predhodnik ravnokar rekel, da gre z decentralizacijo črpanja denarja ta stalni poudarek, da so občine, regije, lokalna samouprava instrument črpanja, izčrpavanja državne blagajne je izredno zaskrbljujoč. Jaz bi vam to rad počasi kapljal, ampak res, rad bi vas pripravil do tega, da tudi vas to zaskrbi v luči naše uvodne debate o inflaciji. Mi smo se namreč vprašali do katere mere tudi regionalizacija in veliko število občin vodi v poudarjanje porabe namesto poudarjanja razvoja in jaz se bojim, da je ta poudarek postal prevladujoč, interesi so se začeli zbirati okrog tega kakšne priložnosti za črpanje skupnih sredstev predstavljajo regije. To je moja osnovna tema. Zdaj, jaz vidim, da se tukaj v diskusijah, ki smo jih imeli v interesni skupini in v tem zboru zdaj se enostavno tehtajo ideje o tem kako se bodo oblikovale distributivne koalicije, kako se bodo sredstva črpala in na katerih področjih bi se dalo v bistvu zagrabiti določene vire s katerimi bi lokalne skupnosti in regije bolj ali manj prosto razpolagale, po drugi strani se pa ne debatira o obveznostih teh regij. Zdaj, ena ideja, hočem reči gre za poudarke, gospod minister, lahko mi pokažete zdaj člen, ampak poglejte o čem govorimo. Ena ideja, ko bi jaz bil takoj za 14 regij je tuf že višje od svojega denarja, pa se trudim in takoj bi skočili vsi po konci in bi rekli "hej, hej, zacementiral boš razlike", bom rekel "ja, ampak dobite tisto avtonomijo oziroma imeli boste takšen standard, ki si ga uspete zaslužiti, potem pa dobite izredne, izredne projekte in tako naprej, ki so dejansko dobro preverjeni". Zdaj,  odločanje o šolski, o znanosti, o visokem šolstvu, srednjem šolstvu se spušča navzdol, da ne govorim o zdravstvu kjer bi pa bila situacija dejansko katastrofalna. Zdaj, ena stvar, ki se mi zdi pa izredno pomembna, o kateri pa nihče mislim, da do danes ni govoril, je pa naslednja; in sicer s predlaganimi zakoni glede regionalizacije se bo močno spremenil karakter političnega sistema v Republiki Sloveniji, to pa zaradi tega in bojim se, da bo prišlo do končne prevlade in dominacije lokalnih interesov nad nacionalnimi, niti enemu od vas, če se to zgodi ni treba razlagati kako usodno je lahko to za Slovenijo, nekaj let, pa se lahko potem samo ukinemo. To ne sem zgoditi, mora biti ravnovesje, ideja decentralizacije je ravnovesje ne uravnoteženost, ravnovesje, kompromis med lokalnim
in nacionalnim interesom. Zakaj pravim da je tukaj v bistvu resna nevarnost? Zaradi tega ker imamo občine, kjer prevladuje lokalni interes, kar je prav. Potem imamo parlament v katerem imamo naslednjo težavo. V njem sedijo župani. Kar pomeni da lokalni, ta isti lokalni interes sedi na nacionalni ravni. Zdaj se bo pa še vmes vrnil. To pomeni da bomo imeli pa res popolno, popolno dominacijo lokalnih interesov nad nacionalnimi in regije bodo seveda črpale tiste pristojnosti, ki jih je imela do zdaj država. Država je pa vsaj bila tako modra, da je imela pred sabo in je zasledovala nacionalni interes. S tem se strinjava, kajne? In zdaj ko država prenaša te pristojnosti in jih daje v roke regionalnim, zelo močno razdrobljenim regijam, seveda pa do te nevarnosti pride. Tako da bi jaz tukaj pozval, jaz ne bom glasoval za podporo tem zakonom. Hkrati bom pa glasno pozval k tem, k premisleku kaj regionalizacija pomeni za politični sistem in bi predlagal ali diskusijo, ali pa bomo tudi s kakšnimi somišljeniki pripravili predlog zakona o tem, da se vsaj to zagotovi da župani ne morejo sedeti v klopeh poslancev. Ne zaradi tega ker županov ne maramo. Ampak ravno zaradi tega potrebnega ravnovesja med nacionalnimi in lokalnimi interesi. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Zdaj sta na vrsti dve repliki in sicer najprej svetnik Peršak, potem pa svetnik Štrukelj. Prosim.

              ANTON PERŠAK: Jaz se opravičujem. Prijavil sem se za repliko na diskusijo gospoda Ozimiča. Pa prijazno, ni mišljeno da je ta replika zdaj nek spopad. Deloma pa to zadeva tudi vprašanje, ki ga je zdaj gospod Rus začel. Jaz vidim pravzaprav razloge za to malo drugače. Vidim jih predvsem v tem, da si seveda pri nas, bom tako rekel, v političnih strankah še vedno deluje nek sindrom .../Nerazumljivo./..., ko se poskušajo stranke tako rekoč polastiti vseh sfer življenja, vseh por, vdreti tako rekoč v spalnice ljudi in tako naprej. In pokazalo se je, da seveda stranke ne obvladujejo dovolj občin. Prvič se bo v občinah pojavljajo veliko teh neodvisnih in tako naprej in tudi člani političnih strank se po občinah velikokrat obnašajo malo drugače kot bi stranke od njih pričakovale. Namreč glede na diskusijo gospoda Ozimiča, to bi bilo zelo lepo če bi bilo čisto tako res kot je on razlagal. Jaz se s tem strinjam. Če bi res s pokrajinami prišel do veljavi dosledno princip subsidiarnosti. Pa ni res. Zakaj? Pokrajine so zamišljene kot sistem v katerem bodo organi združevali funkcije, upravne funkcije, državno upravne funkcije in te domnevno lokalno samoupravne funkcije. In seveda bo prišlo do tega ... Ker v tistem delu, koliko je to stvar upravnih funkcij, odloča seveda Vlada, da bodo pravzaprav te pokrajine veliko bolj kot si danes mislimo obvladovane s strani trenutno vladajoče politike preko vlade. Veliko bolj kot so občine. Zaradi tega sistema, ker bo pokrajinski glavar, ali kar bo, bo pravzaprav imel tudi funkcijo šefa okraja, upravnega in tako naprej. To je tisto, kar mene pravzaprav moti. Kajti problem, in ponovil se bo isti problem, tukaj so tudi župani in ljudje iz občinskih svetov, o čem danes dejansko avtonomno odločajo občine, res avtonomno. O malo stvareh. Vsi predpisi so tako narejeni, da je s predpisi na ravni države so občinske odločitve do te mere determinirane, da praktično je ta stopnja avtonomije lokalne samouprave izredno izredno nizka. In to je pravzaprav narobe. Ne gre za vprašanje koliko, ampak recimo, da bi res bil uveljavljen princip. Problem centralizma ni o tem koliko je pokrajin, ampak je problem kje se dejansko politično o neki stvari odloča. Ali se odloča v občini, ali v pokrajini, ali v principu na vladi. Ta sistem poznamo še iz prejšnjih časov. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Gospod Štrukelj.

              BRANIMIR ŠTRUKELJ: Hvala lepa za besedo, predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi! Če smem z besedo ali dve dopolniti ali pa razmisliti o tiste, kar je gospod Ozimič sicer rekel z utemeljevanjem smisla pokrajin in logike. Nisem noben nasprotnik. Moj razmislek je zgolj ta, da jih je odločno preveč, da bi to državljani in državljanke ne občutili tudi na svojih žepih. Pa če me minister še toliko preprečuje, da bo zadeva nevtralna, preprosto ne verjamem.
Ko ste dokazovali kako se je kakovost šolskega sistema ali izobraževalnega prostora izboljšala, ko so ga prevzele občine, to seveda za to bi bilo težko zbrati kakšne argumente. Bi moral reči, da se je recimo v tem primeru osnovno šolstvo bolje razvilo kot  srednje, ki ga je še vedno financirala in servisirala država, kar je nedokazljivo. Vsaj jaz ne poznam nobenih resnih podatkov, ki bi to trdili.
Druga stran tega pa je, ko ste rekli okoli prostora in šol, res je, ampak vsaka občina je hotela imeti svojo osnovno šolo. Tam so bile pa odločitve ravno zaradi tega narcizizma občin pogosto neracionalne, kar se kaže prav sedaj v teh letih. Mi imamo osnovnošolskega prostora preprosto preveč. In to zaradi tega, ker je vsaka občina hotela, poglejte si Destrnik in še druge, na polovico prazne šole. Ali so bile te odločitve občin racionalne s stališča stroška, ker so te šole sedaj na pol prazne, je veliko vprašanje.

               PREDSEDNIK BLAŽ KAVČIČ: Gospod Ozimič ima repliko.

              MILAN OZIMIČ: Kratka replika. Na to zadnjo zadevo moram replicirati. Kar se tiče te primerjave, ne rabimo neke posebne študije, ker je vsakemu laiku, ki tam živi in to razliko vidi, je stvar popolnoma jasna. Če bi se pa naredila, bi pa po mojem prepričanju to zelo jasno pokazal. Pri vseh novogradnjah so bili spoštovani normativi ministrstva, kolikor je meni znano, ker se drugače niti ni moglo zraven sofinancirati. In jaz sem tudi govoril o kvaliteti šolskega prostora in o tej infrastrukturi na tej lokalni ravni, ne o kvaliteti šolskega procesa, da se razumemo, ker ste tudi o tem govorili.
Druga zadeva, ki jo pa trdite, je pa na nek način ena manipulacija. Vsaj jaz jo tako razumem. Šole niso prazne zaradi tega, ker so občine jih ustanavljale in povečevale. Sploh ne. Tam kjer se je šlo v takšne investicije, je za populacijo, ki je tam obstajala, bilo treba vedno z normativi dokazati, da je investicija opravičena in občina sama po sebi ni nobena ustanovila šole brez soglasja ministrstva in novo ustanovljenih šol je bilo ustanovljenih zelo malo, če sploh katera. Zelo malo. Ne vem natančnega števila, da se ne bi okrog tega bodla. Šole so prazne zaradi splošnega problema v Sloveniji, to je pa nataliteta. In šole so prazne v demografsko ogroženih območjih in v centrih, v mestih. Tam se to najbolj pozna. Večino šolskega prostora po Sloveniji pa ni praznega. Hvala lepa.

               PREDSEDNIK BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Sedaj ima besedo svetnik gospod Klemenc.

              MARIJAN KLEMENC: Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem, še posebej gospodu ministru! Jaz sem dolžen se dotakniti ne samo števila pokrajin ali pa šolstva v njih, pač pa, gospod minister bo takoj vedel, pa nekateri z interesne skupine, da se bom dotaknil sedežev pokrajin, ki je v tem predlogu zakona. Sam zastopam 12 občin, torej Koroške regije. In lahko tudi kar uvodoma povem, da na nek način prihaja pri tem mojem poslanstvu tukaj v nekakšno kolizijo interesov. Namreč vemo, da so bile občine povabljene, da podajo svoja mnenja, kje naj bi bil sedež pokrajine. Osem občin od dvanajstih je svoje mnenje podalo, da naj bi bil to sedež v mestni občini Slovenj Gradec, štiri občine pa, da bi bil v Ravnah na Koroškem. Seveda, preden sem danes prišel na to sejo me je pozval eden od tistih štirih občin, da naj predstavim tudi njihove argumente, zakaj sedež pri njih in tam kjer se je večina odločila. In sem sprva bil kar slabe volje češ kaj bom pa zdaj predstavljal. Vendar stvar je potem v nadaljevanju dokaj enostavna. Ko pogledamo večino, in ko večina poda svoje mnenje je treba tej večini verjeti in slediti. Nenazadnje je do te spremembe 143. člena Ustave prišlo tudi do tega, da se bo poslušalo mnenje občine. Jaz mislim, da je iluzorno pričakovati, da bo pri takšnem številu občin 100% konsenz. Seveda, verjamem, da ima to gospod minister in njegova ekipa velike zasluge, da smo sploh tako daleč prišli. Ampak, na to določilo je predlagatelj zakona nekako pozabil. Želim oziroma predstavljam mnenje tistih večinskih občin, da je tudi mestna občina Slovenj Gradec občina kjer bo sedež pokrajine. Tako, kot je v primeru drugih mestnih občin ali največje občine v Sloveniji. Trdim, da bi Vlada morala upoštevati mnenje teh večinskih občin, zopet poudarjam večinskih, z debelo podčrtano. Kajti enostavno določitev sedeža, ki bi v celoti ignoriralo to voljo občin, ne da bi za to bili navedeni razlogi, bila tudi protiustavna.
Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima svetnik dr. Zoltan Jan.

              DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa.
Da se ne bi preveč sprenevedali okrog tega izobraževanja. Moge je dosegel zakon o šolskem tolarju, in takrat je bilo, in Liberalna demokracija se je odločila, da bo svojo kampanjo gradila na paroli "Zgradili smo toliko šol" in je dobila velikansko večino. In ni nič zveze s temi občinami, pokrajinami in tako naprej. Denar je potreben da se razvija neka stvar. In seveda - dvigniti standard šolstva. Je pa res, verjetno pa, da se nekateri segmenti šolstva ne dajo izpodbiti na to lokalno raven, in tako, kot je zdaj razporejen zemljevid pokrajin, dejansko so to zelo sredobežne stvari. Kot je kolega v tej razpravi povedal, tu dejansko, kot mi pripoveduje kolega Peršak, da spadajo v zasavsko regijo. Tu ni kakšnih skupnih stališč. Verjetno pa, da so določene stvari, ki so eminentno državne. In je vedela že Marija Terezija, da mora imeti mrežo, ne pa vsak okrajni politik svoje zasluge za narod.
Je pa res, da se zdaj, malo smo spregledali eno drugo stvar. Dejansko sedaj, v sedanji organizaciji družbeno političnega življenja imajo župani velikansko moč in s tem, ko se bo tukaj ustvaril nek vmesen sloj, bodo to moč izgubili. Tukaj pa je stvar presoje - ali je to dobro ali ne. Drugače pa: Kaj prenašamo na ta nivo lokalne samouprave? Bore malo in še tisto kar prenašamo, je zelo vprašljivo. Tako, da jaz mislim, da ta sistem še zdaleč od tega, da bi bil dodelan in da bi lahko zaživel v praksi.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Je še kakšen? Ja, gospod Ščernjavič.

              DRAGO ŠČERNJAVIČ: Lep pozdrav spoštovani zbor. Moram reči da imam dosti izkušenj z reorganizacijami od ustanovitve države pa do danes, ko so se menjali pri vsaki Vladi, ali ministrstva organi v sestavi, od tega kako so bile ukinjene izvršni sveti občin, uprave občin, od tedaj naprej pa do danes. Vsako Vlado, torej znotraj državne uprave so se povzročale reorganizacije iz zelo temeljito, učinkovito, v narekovaju in se je ta ekstenzivnost izjemno širila. Torej državna uprava ko je bila v Slovenija, začetek je bil 9.000, danes je 34.000, če prištejemo še 5.200 iz občin pa agencije, zavode, vse kar je, naraste to nekaj čez 40.000. To je izjemna in velikanska številka. Zdaj da bi bil minister resen, bi moral imeti danes tukaj kadrovski načrt za ta 403. člen. Kjer bi notri v kadrovskem načrtu, ne z enim odstavkom, napisano da je, torej to nevtralno, finančno in pa kadrovsko, to, glede na moje izkušnje ni res. Dovolite. Tudi selitev arhivov, ali pa samo premeščanje ljudi že stane. To pomeni produktiven čas se izgublja. Torej ljudje ki bi morali delati so bili podvrženi raznim prehodom, preselitvam, fizičnim, teritorialnim, funkcionalnim in drugačnim in to je tudi izguba časa, energije. Namesto da bi se konkretno delalo. Marsikdaj.
Skratka trdim, dosedanje reorganizacije so bile v državni upravi izjemno ekstenzivne. Brez resnih meril, kriterijev, standardov. In to je imelo za posledico, da je tudi javna uprava mnogokdaj in mnogokrat tudi nazadovala. Poleg tega, da ne govorim o političnem kadrovanju v državni upravi pod tako, drugo ali tretjo, četrto Vlado, ki je tudi zelo močno potekalo in poteka. Torej če bi hoteli biti resni, objektivni, bi morali imeti še 403. člen. Temeljito preiti kadrovski načrt, da bi se videla struktura delovnih mest, uradniških, strokovno-tehničnih. Ampak ne kar tako spet na pamet na podlagi analize delovnih procesov, upravnih procesov. Če bi to bila narejena neka primerjava, berem poročila iz upravnih enot, poročila DURS-a, poročila inšpekcijskih služb, berem tudi ta gradiva in če bi bile narejene notranje te primerjave, konkretna naloga v neki, zdaj v upravni enoti, ali DURS, ali v Geodetski upravi, ali v nekem inšpektoratu, kaj se dela, kako se dela in potem primerjava v čem bo pa zdaj prednost, da ta neka naloga se bo pa selila pokrajini, v čem bo učinkovito se izvajala ta naloga, v čem bo državljan, občan, po katerih merilih, kriterijih, bi rekel še bolj zadovoljen občan, državljan in da bo to učinkovito funkcioniralo. Potem bi rekel, aha, to pa je težnja k neki objektivizaciji procesa.
Tako pa to ni in sedaj če seštevamo zaposlene, ki so v upravah občin, pa napovedana selite zaposlenih in dodatne zaposlitve bo to krepko preseglo vse možnosti, tudi finančne in materialne, ki so in bo daleč od te nevtralnosti. Kadrovski načrt bi moral biti in finančni načrt, seveda pa potem tudi izdelan vzorec in akt o sistemizaciji, organizaciji pokrajine, potem bi se pa to še bolj približalo objektivnosti, realnosti, da bi videli strukturo v delovnem mestu, opis del in nalog v neki pokrajini, kaj bi delali na podlagi prenosa nalog iz 50 zakonov. To bi bil resen pristop. Drugače pa je to sejanje iluzije in zavajanje ljudi in javnosti in dodatno velik strošek v tej državi.
Kar zadeva pa tudi člene opozarjam, da ne bi šel na konkretna področja, tisti člen, ki ste ga napisali notri, mislim, da je 403. člen, sicer smo nanj opozorili in na 73. člen, citirate 73. člen zakona o delovnih razmerjih. Moram reči tako, ni ga zakona v tem trenutku v slovenski delovnopravni zakonodaji, to kar ste v tem členu notri zapisali: Poslabšanje položaja zaposlenih vnaprej. Povejte mi od kod ste to vzeli in od kod ste to prepisali. Veste, da imamo tudi pri nas v državni upravi ali javni upravi najširše zakona javnih uslužbencev, ki se uporablja. In 23. člen, ki se uporablja in izvaja. Ta člen, ki ste ga napisali, naprej pišete kako naj bi se poslabšal položaj delavca iz objektivnih razlogov, potem pomeni kaj so to sedaj objektivni razlogi in na kateri podlagi bodo nastali in po katerih merili, kateri kriteriji. To pomeni, da bi potem postali nek čuden delovnopravni statusni položaj. Zaposlene bi prevzeli, hkrati pa bi po tem členu lahko izvajali tudi kadrovske čistke. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Besed ima gospod Fajt.

              RAJKO FAJT: Spoštovani zbor! Lep pozdrav tudi v mojem imenu. Očitno je prišel tudi čas, da se še mi, ki nismo ravno iz neposredne okolice te dvorane lahko oglasimo in povemo svoje mnenje. Namreč, vsi tisti, ocenjujem vsaj tako, ki prihajate iz neposredne okolice imate krepke pomisleke proti predlagani zakonodaji tako kot jih imamo tisti, ki prihajamo širše. Mogoče tudi pomislek o tem, da razmišljam o tem, da bi pa to zakonodajo vendarle bilo dobro podpreti. Slovenija je na neki prelomnici, ko se bo potrebno odločiti. Tako kot se je po letu 90 bilo potrebno odločiti ali novo nastale občine, ali ne. Mislim, da jih je najprej nastalo 160, 170, pa smo vsi govorili kako bo to propadlo. Ne vem, do sedaj še nisem slišal, da bi ena občina zaprla vrata. Nastajale so pobude za vedno novo občine in danes jih je preko 200 in zopet ne vidim na vidiku, da bi katera od teh občin zapirala vrata. Še več. Želeli bi jih še več, vendar verjetno obstaja ena razumska meja, zakaj se temu ne zgodi tako. Moram reči, da mi je žal, pri vedeževalki sem malo povprašal, kaj to pomeni, ampak očitno sem denar stran vrgel, zato ker vidim, da tukaj notri nas je toliko vedeževalcev, ker točno vemo, kaj se bo zgodilo naprej in koliko bo vse skupaj propadlo in koliko nas bo več vse skupaj stalo. Jaz rečem "aleluja". V Sloveniji bo brezposelnost padla, zato, ker bo toliko novih zaposlitev v tej novonastalih upravah, da bodo Zavode za zaposlovanje verjetno morali zapreti, verjetno se bodo tam pojavljale nove brezposelnosti. Gospodje dragi, poglejte malo tudi pobude, ki so prihajale iz 200 in nekaj občin, kako so se odzvale. Jaz zastopam interes 17-ih občin iz katerih prihajam in vse občine podpirajo to zadevo, zato ker vidijo tukaj en nov izziv oziroma ene nove možnosti.
Kar se tiče novih šol, če so prazne, jaz rečem, hvala bogu - zadnji podatki kažejo, da je število rojstev v porastu. Torej se bodo verjetno te šole zaprle, kar pomeni ne nazadnje novo kvaliteto. Ko je bilo govora o tem, odločanje o programih na nižjem nivoju. Jaz bom tako, malo bom povprašal, konkretno na Ptuju, od koder prihajam, leta 1996 je bil razvit eden od prvih višješolskih programov s področja naravoslovja, konkretno kmetijstvo. Sprašujem, zakaj osem let si je lokalna skupnost z vsemi, ki delajo v izobraževanju prizadevala, da bi tam nastala višja šola, pa se to ni moglo zgoditi. Kadarkoli smo bili v Ljubljani, vedno odgovor "Ptujčani, pogruntajte nekaj novega". Ptujčani smo bili tisti, ki smo pogruntali program mehatronike, višješolski program. Pa bom rekel, v treh letih odkar je nastala višja šola na Ptuju, 600 novih študentov. Ta podatek mislim, da tudi nekaj pove. Tako, da ne samo tako govoriti... Okoli tega bom pa rekel, šole, ki so na novo nastale v teh manjših okoljih pomenijo v tem okolju neko novo kvaliteto, kjer se ljudje združujejo, kjer lahko delajo in ne nazadnje toliko se ukvarjamo s problematiko mladih, da nimajo kam, da so na cestah. Vse te nove telovadnice, ki so nastale, pa si pojdite pogledati, koliko imajo prostih terminov. Pa si dobite kakšen prosti termin, mogoče boste po kakšni zvezi ga dobili, sicer so vse te zadeve zasedene.
Morda še to, poslušam tukaj, koliko pokrajin naj bi bilo oziroma koliko sedežev. Bom rekel, župan naš je napisal tukaj notri, pa malo za šalo, malo zares, jaz bi mogoče še dodal, verjetno nekateri bi želeli, da bi bila, torej tri pokrajine z glavnim mestom, ne vem Trst, Gradec oziroma mogoče Dunaj, kot je bilo nekoč in mogoče bi se tu našla še Ljubljana.
Samo toliko.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa.
Prijavljen je še svetnik gospod Fras.

              DARKO FRAS: Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Spoštovani kolegice, kolegi, gospod minister z ekipo.
Jaz bom poskušal čisto na kratko, še enkrat, mislim, da sem sicer v tem Državnem svetu že nekajkrat utemeljeval in razlagal svoje stališče o nujnosti pokrajin oziroma uvedbe pokrajin. Bi pa želel uvodoma opozoriti, da govorimo o paketu drugih treh zakonov, da je pravzaprav razprava o utemeljenosti pokrajin, o smiselnosti projekta potekala v fazi spremembe Ustave. In zelo podrobno, natančno, specifično tudi v fazah javne predstavitve projektov na mnogih srečanjih in nenazadnje ob sprejemanju paketa prvih treh zakonov s področja pokrajin. Zato se mi zdi, da se zdaj nekoliko ponavljajo iste razprave, ki po mojem niso več toliko relevantne ali na mestu.
Omejil bi se resnično samo na to ugotovitev in jo ponovil, da sem prepričan, da gre zdaj resnično za tisti zadnji, v kolikor bo tokrat prišlo do realizacije projekta, torej še tisti zadnji spopad centralistov in tistih, ki želimo to državo decentralizirati in jo organizirati po nekih principih in načelih regionalizacije, ki trenutno v tem evropskem prostoru veljajo. S tega vidika je potem lažje razumeti te različne argumente in tudi opravičila za in proti tej regionalizaciji. Jaz sem prepričan, da če se spomnite tudi rezultatov in trendov na področju skladnega regionalnega razvoja. Dosedanji koncept je po mojem mnenju svoje zmožnosti, napredovanja izboljšav v dobršni meri izčrpal. Prepričan sem, da potrebujemo koncept regionalizacije, če želimo te trende obrniti oziroma te razvojne razlike zmanjšati ali če hočete, narediti tudi tista manj razvita območja vsaj enkrat v prihodnosti konkurenčna območjem v naši soseščini. Kajti, to je edini način, da na dolgi rok zagotovimo nekako spodoben, primerljiv standard življenja in dostopnost do nekih pravic, ki naj bi jih zagotavljali na vsaj približno enakem nivoju vsem državljanom.
Kar se tiče konkretnih treh predlogov zakonov. Se pravi, območja, velikosti pokrajin, sedež, imen pokrajin. Mi smo že na interesni skupini poudarili; seveda tukaj obstaja veliko lokalnih, regionalnih interesov. Mnogokrat so tudi navzkrižni, nasprotujoči si med seboj. To, kar se mi zdi, da je pomembno, da, tako tudi nenazadnje predvideva sam zakon, damo tukaj resnično možnost lokalnim okoljem, da izrazijo svoja stališča in da se jih poskuša v čim večji meri upoštevati oziroma uskladiti. Jaz ocenjujem, da je predlagatelj v tem smislu naredil velik napor, in da je takšen predlog, kot je oblikovan en sprejemljiv kompromis med temi željami in različnimi kulturnimi, zgodovinskimi, političnimi in drugimi dejavniki na tem področju. Seveda, hkrati pa vendarle moramo zasledovati nekako tudi nekatera strokovna izhodišča in pa cilje. Po mojem mnenju je izredno pomembno, da bodočo razdelitev Slovenije na nivoju pokrajin poskušamo poenotiti z bodočo razdelitvijo, torej tako imenovanih NUTS3 regij oziroma regionalno razdelitvijo. Ker, če bomo recimo še na tem nivoju pravzaprav prekrivali, bom rekel, na nek način institucije in odgovorne nosilce, tako politične, kot na drugi strani nosilce regionalne politike in regionalnega razvoja, bomo si po mojem mnenju še dodatno oteževali usklajevanje teh dveh nivojev in seveda sem prepričan, da bo potem posledica tega slabši rezultat vsega skupaj. Zato menim, da je ta model 14 in tisti sprejemljiv kompromis za Slovenijo. Želel bi pa še to poudariti, nikakor se mi ne zdi in ne morem sprejemati tez, da bi zgolj, torej manjše število pokrajin pomenilo tudi boljšo rešitev in bolj konkurenčne recimo pokrajine oziroma regije, če hočete. Vse je odvisno od organizacije, od vsebine, od obsega nalog, ki se prenašajo in seveda predvsem od tega, kar je po mojem mnenju dodana vrednost tega projekta, da poskušamo vendarle na tem nivoju združevati, v teh pokrajinskih upravah naloge tako državne uprave, kot naloge lokalne samouprave na drugem nivoju. Kajti tukaj pa trdim, da smo premali v Sloveniji, da bi vendarle si privoščili dvotirni sistem in pravzaprav vzpostavljali dvotirno tako državno kot pokrajinsko upravo na tem srednjem nivoju. To bi pa prav gotovo po mojem mnenju, precej večje povečanje te administracije in jasno tudi stroškov, torej za te kadre.
Konkretno tudi sam gospod minister je omenil, da v okviru tega predloga je še določen manevrski prostor in tudi interesna skupina je v tem smislu poudarila, da predvsem tiste občine, ki sedaj ležijo na mejah predlaganih območij, prav gotovo imajo možnost se opredeljevati in ljudje, v katero pokrajino se želijo vključiti in temu bi, jaz verjamem, da bo tudi Vlada in ne nazadnje Državni zbor v obravnavi takšnim predlogom, v kolikor bodo imeli ustrezne argumente tudi prisluhnil.
Drugo vprašanje imena pokrajin je bolj po mojem mnenju politično vprašanje in tukaj menim, da bi pa vendarle Državni zbor. Pravzaprav sem prepričan, da bo v fazi obravnave v Državnem zboru vendarle prišlo do še večjega upoštevanja, torej želja in predlogov lokalnih skupnosti oziroma lokalnega okolja, je pa res, da v nekaterih primerih, kot je Koroška recimo ali pa tudi na Dolenjskem, prihaja tudi do diametralnih nasprotnih stališč posameznih lokalnih skupnosti. Tam bo pa pač potrebno nekatere odločitve enostavno sprejeti.
Kar se tiče volitev oziroma volilnih enot ugotavljamo, da kljub temu, da predlog zasleduje sorazmerno zastopanost oziroma tudi oblikovanje teh pokrajinskih svetov glede na število prebivalcev, vendarle znotraj posameznih volilnih enot med posameznimi pokrajinami pa obstajajo velike razlike, recimo eno skrajno razmerje, da se v eni volilni enoti v Štajerski pokrajini voli osem svetnikov na 34.000 prebivalcev recimo v dolenjski pokrajini na primer pa na 17.000 prebivalcev 9 svetnikov. Želim samo to poudariti, da bi v okviru ohranjanja tega razmerja, ko se določajo volilne enote v posameznih volilnih pokrajinah je prav gotovo treba ohranjati razmerje, da se približno na enako število prebivalcev voli en svetnik, ampak želim poudariti to, da v kolikor so takšne želje in obstajajo tudi določeni zgodovinski in tudi pragmatični, če hočete, logistični razlogi za to, da se posamezna območja volilnih enot znotraj pokrajin spremenijo, tako da bi sicer še vedno upoštevale to načelo, torej volitve enega svetnika na približno enako število prebivalcev, to zato, ker bi se tudi lahko v doberšnji meri, vsaj v štajerski pokrajini pokrila območja volilnih okrajev za volitve v Državni zbor na ta način in jaz menim, da bi to z vidika transparentnosti in preglednosti volitev, ki bodo potekale sočasno tudi za volivce bilo nekako veliko bolj jasno oziroma transparentno. Zdaj, ko se jim bodo pravzaprav na istih volitvah mešale dve volilni okrožji, če hočete, ali območji, bo še težje enemu volivcu slediti tem zadevam, razen tega so to predlogi, ki jih zagovarjajo, zastopajo posamezne občine lokalne skupnosti v teh okolij.
No, glede tretjega tehničnega zakona o prenosu nalog bi jaz, torej interesna skupina ga podpira, tudi jaz pravzaprav v celoti poudaril, izpostavil bi samo tisti del iz mnenja interesne skupine, ker vidim, da sta danes tukaj pravzaprav prišla tudi dva amandmaja na to temo. Malo prej smo jih dobili na klop. Namreč, interesna skupina je podprla predlog tudi Združenja občin Slovenije in nekaterih posameznih občin glede prenosa zemljišč, ki so sedaj v lasti sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, torej v predlaganem zakonu je predlagan prenos tega premoženja na pokrajine, seveda mi predlagamo vsaj delno prenos teh zemljišč na občine, vsaj tistih zemljišč, ki bodo na dan ustanovitve opredeljena kot stavbna zemljišča, naj mimogrede samo spomnim s sprejetjem tega zakona so bila tudi občinam ta zemljišča takrat v bistvu odvzeta oziroma prenešena na sklad stavbnih zemljišč in danes v zadnjih dveh letih se tudi kot župan občine soočam s tem, da prvi problem pri realizaciji razvojnih projektov, ki ga imamo je ta, da praktično kam hočeš edina možnost za širitev razvoja kraja je izven ureditvnenega območja kraja kjer so kmetijska zemljišča oziroma zemljišča, ki jih opredelimo kot stavbna in so v lasti sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. In sklad v zadnjih dveh letih moram reči, da se je sklad pričel izredno tržno obnašati in je velik strošek občin, zagonski strošek in pa tudi drugih investitorjev, posledično je že, torej pridobivanje samo teh zemljišč in ti bi lahko bil velik prispevek države k hitrejši realizaciji razvoja in pa razvojnih projektov v občinah. Razen tega pa sedaj tudi tehnični zakon, vendarle poleg tega, da prinaša na pokrajine določene naloge s področja zakona, s tega zakona o kmetijskih zemljiščih in prenaša tudi na občine določene naloge, kar se tiče financiranja določenih ukrepov na področju kmetijske politike razvoja podeželja in pa tudi komasacij ter argo melioracij, torej v tem primeru, da na občino ne bo preneseno to premoženje, ki bi naj bil tudi vir za financiranje teh nalog, potem se tudi te naloge kot obveznost financiranja naj prenesejo na bodoče pokrajine, v kolikor bo prevzela to premoženje. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Besedo ima svetnik Mihelčič.

              JOŽE MIHELČIČ: Hvala za besedo, gospod predsednik. Podpredsednica, spoštovani kolegi! Prihajam iz Bele Krajine. Sem predstavnik lokalnih interesov in še zadnji predstavnik ali pa edini predstavnik Bele Krajine, ki ima možnost povedati mnenje Belokranjcev v tako visokem državniškem zboru. Moram reči, da nas je Belokranjce strah te zakonodaje, sprejema te pokrajinske zakonodaje, čeprav se nam zdi nekako, da je to neko dejstvo, ki ga bomo mogli upoštevati, ki je bilo tudi že v Sloveniji, v slovenski zakonodaji nekako napovedano. Pa vendarle, upali smo, da se bo med dvema konceptoma, ki v Sloveniji prevladujeta, med enim, ki se zavzema za manj regij in med tistim, ki se zavzema za več regij, nekako prevagali tisti, ki bodo omogočili tudi nastanek regije Bela Krajina. Sedaj škoda je o tem govoriti, ker verjetno da to ni več dejstvo in tudi Belokranjci smo se nekako s tem sprijaznili, da ne bomo imeli svoje pokrajine. Zaradi tega smo predlagali, glede na to, da smo združeni v Dolenjsko-belokranjsko pokrajino, za Dolenjsko smo predlagali tako ime, ki bi vsebovalo to v imenu tudi identiteto Belokranjcev. Vlada je to sprejela, poslala v Državni zbor, pojavilo se je pa nasprotovanje dolenjskih županov, ki takemu poimenovanju regije nasprotujejo, in ki je za nas Belokranjce zelo zaskrbljujoče. Ne vem kako se bomo počutili v regiji, če smo na tak način nekako sprejeti v to. Pa tudi glede na to, da tudi zgodovinske izkušnje v sodelovanju v tej regiji za nas niso najboljše. Pričakovali smo tudi, da bo s pokrajinsko zakonodajo nakazano na nek način tudi poseben status, ampak tudi ta pričakovanja se niso uresničila. Tako da, pravim, sprijaznili smo se nekako s tem, da ostanemo v Dolenjsko-belokranjski regiji, ampak to je tisti minimum, na katerega bomo Belokranjci pristali. Pomeni, da ne bomo za nobeno ceno odstopali od tega, da je v tem imenu tudi ime Bela Krajina.
Mislim, da to lahko utemeljimo s tem, glede na to, da je Bela krajina tako zelo prostorsko zaokrožena celota, ima regionalno identiteto, ne vem, če boste našli Belokranjca, tam je gospod Peršak prej omenil, regionalno identiteto. Lahko vam zatrdim, da Belokranjci imamo to identiteto. Ne vem, če boste našli Belokranjca, ki mu boste rekli Dolenc, pa vas ne bo popravil in poudaril, da je tudi Dolenc. Imamo svojo narodno nošo, tudi svoje narečje. Pri nas prevladuje teza in edino s to tezo se bomo strinjali, da je pač nastanek Dolenjsko-Belokranjske pokrajine združitev dveh pokrajin v eno. In če je to združitev pomeni, da mora biti tudi ime tako.
Okoli volitev v te pokrajinske svete že kaže na to, da bo Bela krajina v tem segmentu nekako v podrejenem položaju, kjer bo imela število v pokrajinskem svetu, število svetnikov, ki nam pripada na število prebivalcev. Ampak to pomeni, da bomo morali upoštevati vedno voljo večine. Moram reči, da nas je tega strah in pričakujemo od te ustanovitve pokrajin kakšnega posebnega napredka. Glede na to, da je že sedaj Bela krajina praktično kadrovsko oropana, da se vsi naši pomembnejši izobraženi kadri vozijo na delo prek Gorjancev ali v Novo mesto ali celo v Ljubljano, da je Bela krajina nekako s temi gospodarskimi spremembami, ki se dogajajo tudi gospodarsko izropana in da tukaj ne pričakuje kakšnega posebnega razvojnega trenutka.
Okoli prenosa nalog pa je v tem zakonu opaziti da je na eni strani na nek način decentralizacija države, ki ji prinaša del pristojnosti na pokrajine. Na drugi strani pa tudi centralizacijo navzgor, kjer se del pristojnosti občinam jemlje in se jih prav tako prenaša na pokrajine. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Besedo ima gospod Otoničar.

              VINCENC OTONIČAR: Hvala za besedo. Kolegica, kolegi, gospod minister! Ta ista zgodba se je ponavljala približno pred 16 leti, ko se je sprejemala nova zakonodaja okoli občin. Vsi smo se bali te zakonodaje, nihče pa ni vedel v kaj se spušča. Nakar se je po toliko letih pokazalo, da je imela takrat država pravilno, da se je pravilno usmerila. Isto se dogaja sedaj. Govorimo o nečem, česar sploh še nismo preizkusili. Jaz bi apeliral na vse vas, da podpremo te postopek te zakonodaje in da enkrat začnemo to delati. Vsaka zakonodaja, ki se sprejema, jo lahko popravljaš, ko jo pa nimaš, je pa ne moreš popravljati. Vsekakor je pa tudi dobro in jaz vem da, kolikor poznam ministra, da si je te naše pravzaprav vaše pripombe zabeležil, da jih bo proučil, ker vsi ne poznamo vseh področij, ampak vsak se spozna le na nekatera svoja področja. In te vaše pripombe, ki ste jih podali, mislim, da so dobrodošle in da jih bo ministrstvo v nadaljnjih postopkih tudi upoštevalo, in seveda Vlada.
Nekako neumestna je bila tukaj razprava okrog spremembe političnega sistema. Kar se tiče spremembe političnega sistema, jaz ne vem koliko bo lahko pripomogla pokrajinska zakonodaja politični sistem spreminjati v Sloveniji, da to bo spreminjal nek drugi zakon, ne pa pri nas. In tukaj ne vidim bojazni, ker politični sistem spreminjajo drugi zakoni, ne pa pokrajinska zakonodaja. Zato priporočam, da tudi nas, če vzamem tukaj desno stran, ker izhajamo iz lokalnih interesov in mogoče bolj poznamo samo lokalno problematiko in razvoj pokrajin, področij, tudi bolj izven centrov Ljubljane. Vsekakor pa, kot sem že rekel, tudi vaše pripombe so zelo dobrodošle. Opozarjajo na določene probleme za določena področja, s katerimi pa se bodo pokrajine tudi srečevale. Tako, da priporočam, da nas podprete pri teh prizadevanjih, da začnemo s temi pokrajinami, ker se bojim, da bomo zaostajali pri vsem tem. Dobro je, tudi druge, sosednje države Evropske unije imajo to že, in mi še nimamo, ima tudi določene pozitivne, negativne stvari tako, da jaz mislim, da gre ta zakonodaja v pravo smer, da je za podpreti in kot sem rekel: če jo imaš, jo lahko tudi popraviš, če se pokažejo neke slabosti.
Zato še enkrat apeliram, da nas podprete, da prisluhnete tudi nam, ki izhajamo iz bolj nerazvitih območij in da poskušamo tudi doseči razvitost razvitih.
Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa.                                                 
Svetnik gospod Papič.

              BOJAN PAPIČ: Pozdravljeni vsi.
Moram reči, da so me te razprave utrdile v mnenju oziroma odločitvi, da bom glasoval proti in sicer iz tega, da v nasprotju s kolegom, ki je razlagal, da bo pač se tu videla neka politična različnost oziroma pripadnost različnim strankam. Mislim, da stvar ni potekala tako. Moram reči, da recimo vsaj na strani interesov ugotavljam popolno enotnost, neglede na politično pripadnost. Stroka v nasprotju s potrjevanjem oziroma mnenjem izvajanjem gospoda ministra je nekje v tem nasprotju enotna. Mogoče še dodatna potrditev je izvajanje gospoda Vriska, ki je sicer podprl zakonodajo, vendar jasno pri drugih, ne pri sebi, kar potem tudi z amandmajem predlaga, da pač na njegovem področju ostane stvar centralizirana. Jasno. Na lokalnih interesih je stvar mogoče bolj enotna, vendar me je precej zmotilo to "sprobajmo". Ta "sprobajmo" pomeni, da so plače v Sloveniji druge najbolj obremenjene s prispevki v celi Evropi. Samo še Danska je pred nami.
Se pravi ti eksperimenti vodijo v podražitev celotnega sistema, ki ga pač mora nekdo plačati. Sam sem recimo iz Tolmina, trenutno "gastarbajter" v Ljubljani, vendar ali je center v Novi Gorici, kjer je, ne vem, 40 minut vožnje, v Ljubljano je eno uro pa pol vožnje in mislim da kje urejaš svoje probleme, kje združuješ svoje interese, cela Slovenija predstavlja neko, bom rekel, eno večje predmestje Pariza in mislim da ta drobitev in ta ne prinaša toliko teh, se pravi koristi, kolikor mislim da bo posledično prinašala stroškov. Moram reči da me celo moti, da je že nekako dejstvo, da moramo na pokrajine iti, že nekako edina možna rešitev. Mislim da bi morala obstajati še zmeraj tudi tretja varianta, da pač ostane stvar taka kot je danes. In jasno, pridružujem se tudi mnenju tistih ki so pač danes že izvajali, da je pač to drobljenje občin, ki so pristale že na nivoju krajevnih skupnosti, da ne rečem hišnih svetov, da je pač jasno pripeljala do tega, da pač ne morejo uresničevati svojih interesov in jasno si izmišljujemo nove in nove vmesne stvari. Jaz moram reči da če potegnem potezo, recimo s podjetništvom. Največja napaka je v podjetništvu, ko ne najdeš rešitve in jasno postaviš nekega novega šefa. Imaš direktorja, imaš, ne vem, direktorja sektorja, oddelka in tako naprej in rešitve jasno iščeš v novih in novih direktorjih in v novih vmesnih organih odločanja in jasno kaj na koncu pomeni. Na koncu pomeni preveč zaposlenih, rigidna struktura in jasno neučinkovitost organizma. Moram reči, na enem predavanju, sem pač poslušal, da najbolj učinkovita je cerkev, ki ima tri nivoje. Ima župnika,  ima škofa, ima papeža. Mi imamo pa, ne vem, mi pa drobimo in drobimo in drobimo. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Tudi sam želim, kot svetnik, prispevati neke misli. Zato bom prosil podpredsednico da medtem vodi sejo.
Spoštovani gospod minister, kolegice in kolegi. Henry Mintzberg, to je podjetniški teoretik, je razvijal teorijo organizacije in tudi kategorijo balkanizacije v okviru organizacije podjetja. "Balkanization". On jo opisuje, to kategorijo, v tem smislu, da gre za težnjo po razsipanju, po tvorjenju vse manjših enot, ne na osnovi racionalnih kriterijev. Nekateri nas Slovence opisujejo kot nacijo gobarjev. Gobarska nacija, ki jo odlikuje, ali pa omejuje značilnost, da radi v majhnih skupinicah visoko individualizirano v miru počnemo, tisto kar pač počnemo in nimamo radi napora povezovanja z drugimi. V tem kontekstu seveda je treba tudi razumeti določene procese v Sloveniji, ki so pripeljali do 210 občin, kar ima zopet svoje prednosti in slabosti. Prednosti so v smeri visoke identifikacije ljudi  v lokalni skupnosti s problemi, slabosti pa so, da vsak nekoliko večji projekt postane problem, da ne govorimo o projektih, ki jih je pripravljena sofinancirati Evropska unija, takrat nas enostavno zmanjka. In z velikim naporom se občine povezujejo med seboj, da lahko uspešno konkurirajo, tako kot je zdaj uspelo na primer na Gorenjskem, za 40 milijonov evrov pridobi sofinanciranje različnih še kako potrebnih projektov lokalne komunalne infrastrukture. Ampak, ko govorimo o regijskih problemih ravnanja z odpadkih, okoljskih problemih, o urejanju porečij voda, da bi se izognili katastrofam kot so se nam primerjale lansko leto konec leta, takrat je občinsko razmišljanje tisto, ki ne daje zadovoljivih odgovorov na ta vprašanja. Zdaj pa pridemo na število regij, regije so namreč neobhodno potrebne. Regije kot takšne so neobhodno potreben vmesni člen, brez tega nas v Evropi in v celovitem usklajenem razvoju ni, vprašanje je bolj kako. In jaz ne idealiziram načina kako se spopadamo in prihajamo do teh 14 regij, resnici na ljubo je treba povedati, da ta številka 14 ni uspeh sedanje vladne koalicije, ta številka datira že od prej, vendar štartati moramo v razmisleku od tega, da imamo mi v Sloveniji 11 mestnih občin in sedaj v bistvu od 11 do 14 v bistvu ni velik korak, mogoče nepotreben, ampak ni tako grozotno velik, sigurno je težko razmišljati o tem, da bi ponosne mestne župane tlačili po dva v eno regijo. Verjetno je pa tudi precej vsebinskih razlogov, ki govorijo proti temu. Kompromis, jaz tudi mislim, da gre za kompromis, istočasno pa gre verjetno za dosti enkratno priložnost, da se regije vpeljejo, da se pokrajine vpeljejo v slovensko organizacijo potrebnih je dve tretjine glasov v parlamentu, jaz osebno nisem pretirano optimist, ampak če kdaj, potem zdaj določena šansa je, da se ta zadeva realizira. Pridružujem se s pomisleki, ki so bili izraženi, da utegne trpeti racionalnost, ampak pojdimo korak naprej bolj analitično v razmišljanje o tem problemu. Zelo tehtni so bili pomisleki, ki jih je izrazil kolega Štrukelj, ampak tovrstni problemi so prisotni z regijami ali brez regij. Če mi v državni upravi in v lokalni samoupravi ne bomo znali bolj konsekventno prenesti principov poslovnega reinženiringa, reinženiringa poslovnih procesov kot ga poznamo v gospodarstvu, to pomeni, da bomo znali načrtati vse procese, jih optimizirati, potem z regijami ali brez regij se mi neumnostim in neracionalnostim ne bomo mogli izogniti. 
Poglejte, večje ekonomsko močnejše pokrajine bi lahko prevzele večji obseg nalog, ampak recimo predlog štirinajstih pokrajin, lepo ali grdo, se kaže kot politično realen predlog. Žal govorimo o politiki možnega, ne o politiki idealnega. Ampak to možno pa še vedno ne sme biti predaleč oddaljeno od tistega, kar bomo ocenili za oziroma kar bodo poslanci v Državnem zboru, morda tudi s pomočjo naših mnenj ocenili kot še dovolj racionalno.
Ko smo govorili o nalogah, v bistvu poznamo v prostoru med občino in državo tri kategorije nalog, pri katerih računamo na pokrajine. In bistveno pri tem ni toliko kaj te naloge bodo. Bistveno je, da skupaj z nalogami gredo tudi viri. Sicer so te naloge treh vrst. To so, prvič, lokalne zadeve širšega pomena, potem so naloge regionalnega pomena in pa prenesene državne naloge. Na osnovi teh argumentov se mi zdi, da bo nujno tudi se lotiti problemov, kako rešiti konkretno izražene probleme, tudi problem velikih mest. Mi vemo, da je 87% občinskih svetov potrdilo ta predlog, da pa mu nasprotujeta dve največji mesti, Ljubljana in Maribor. Maribor na osnovi drugih argumentov zaradi bolj dimenzij pokrajine kot take, med tem ko so mnogi pomisleki mestne občine Ljubljana vezani na vprašanja, ki jih je treba urediti, a jih je verjetno možno urediti v zakonu o glavnem mestu. Zato, ko se odločamo o pokrajinah za ali ne, velja tudi pomisliti na druge zakone, ki nam lahko pomagajo razreševati določena vprašanja. Skratka kakovostno reševanje Življenjskih vprašanj v Sloveniji presega možnost razreševanja teh vprašanj brez vzpostavljenega pokrajinskega nivoja. Zato se kljub strinjanju z marsikaterim kvalitetno elaboriranem pomislekom osebno zavzemam, da to mnenje podpremo. Hvala lepa.

              PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Hvala. Svetnik Fras želi še enkrat besedo.

              DARKO FRAS: Kot je ..., ena izmed manjših občin, čeprav ne najmanjših, se vendarle moram oglasiti na to razpravo. Pa bom ponazoril tako; ko je kolega, moj kolega gospod Jože Krajner, župan občine Cerkvenjak, takrat še ni bila občina, nekje leta 1997, v skupni občini Lenart, sem bil tudi svetnik, vprašal direktorja takratne uprave oziroma tajnika, kdaj bodo v Cerkvenjaku dobili kanalizacijo in čistilno napravo, ker je bil odgovor, da kaj si pa misli, kje pa živi! No, leta 1998 je ta kraj Cerkvenjak postal občina in leta 1999 je dobil prve metre kanalizacije in v letu 2000 tudi čistilno napravo. Jaz konkretno sem živel v drugi krajevni skupnosti, Sveta Trojica, v slovenskih goricah, ki se takrat za ta korak ni odločila. Danes smo občina, ampak še zmeraj nimamo niti vodovoda v vseh zaselkih, kaj šele, da bi sanjali o kanalizaciji in čistilni napravi. In seveda danes se soočamo s situacijo, da v mestni občini ljudje razmišljajo ali bi lahko dobili 10 mega ali 40 mega dostop do širokopasovnega omrežja, jaz pa se večji del časa ukvarjam s tem kako bom zagotovil pitno vodo v vsa gospodinjstva. To je rezultat tega sistema zelo racionalnega in zelo centraliziranega sistema razvoja. Zato ponovno zavračam vse očitke o neutemeljenosti in zgrešenosti vzpostavljanja tega nivoja lokalne samouprav in manjših občin, ki pravzaprav si upam trditi, da denar, ki tja pride velikokrat znajo obrniti in pravzaprav iz ene enote narediti enoto in pol, ali še kaj več, ali pa ga zelo koristno porabiti. Po drugi strani pa se pravzaprav danes soočamo s situacijo, da nekako ne tiste male občine, pravzaprav vse občine ugotavljajo, da ne morejo izpolnjevati nalog zato, ker jim je bilo prenešeno veliko nalog v tem času v izgradnje lokalne samouprave pa seveda po njihovih ocenah manj sredstev oziroma ne dovolj potrebnih sredstev za izvajanje teh nalog. Paradoks tega pa je, da danes velike občine, mestne občine trdijo, da imajo premalo in da so zapostavljene, ne tiste, ki so manjše občine. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Gospod Lampret.

              JERNEJ LAMPRET: Lep pozdrav! Kar bom povedal se bom ponavljal. Mislim, da braniti občino s takimi rezultati ni težko. Vsak, ki razmišlja, da je bilo leta 1994 in še prej, ko so bile občine ustanovljene kakršnakoli napaka, mislim, da je v zmoti. Poglejte, tisti, ki pravi lokalni interesi bodo prevladali nad nacionalnimi interesi, to je preprosto nemogoče. Ja bodo, tako da spoznamo svoje dvorišče, da se rodoljublno spopademo s tistim, kar nam manjka tudi v tem trenutku, to smo dosegli na lokalnem nivoju. Na drugi strani, zakaj so se gradile šole, zakaj? Zato, ker je država dala toliko in toliko sredstev zraven. Enostavno nam je država delala programe in smo mi šli za šolo in gradili smo šole. Kje se bati centralizma? Kakšen centralizem lahko pride z regionalizacijo oziroma s pokrajinami? Nikakršen, kajti država ima še zmeraj svoje inštrumente, ki zna in lahko to lepo ureja.
Rad bi povedal še eno stvar, bojimo se lastnega sistema. Kaj se bo naredilo, ko bodo imeli veljaki, kot jaz občinski veljak, ki delam od jutra do večera na kulturi, ta bo pa naredil škodo. Sedajle v tem trenutku, ko gremo na pokrajine, zapisali smo v ustavo, da pokrajine bodo in to pozabljamo. Če smo zapisali v ustavo, da pokrajine bodo to pomeni, da so občine na ta način tudi razdrobljene. In res je, občine zdaj iščemo pragmatizem in se hočemo na nek način povezati, povezati pa tako, da je to najcenejše. In ko naredimo seštevek naše upravne enote, občine pa mogoče prejšnje občine Grosuplje, sem prepričan, da ta del ni dražji, kot je bil, je pa mnogo, mnogo bolj učinkovit. Župani imamo zdaj glavno nalogo - gospod Peršak to najbrž ve -, da se drenjamo, kdo bo prej prišel do nekaj boljšega, nekaj tistega, kar bi prineslo v kraj. Ampak zakaj je tako? Zakaj ne na nekih prioritetah, ki bi jih lahko pokrajine postavile? Zakaj ne bi na ta način šli zdaj noter, ko vidimo, da občine imamo, imamo državo, ki lahko centralizira, kot sem že povedal, pokrajine so pa tisti vmesni člen in so ta trenutek za nas zelo potrebne.
Posamezni interesi, ki jih izražate, jaz sem prepričan, da to ne more biti v tem zakonu čisto povsem, da bomo imeli sistemizacijo narejeno, kakšna bo zaposlitev na tem ali na drugem delu, najsi bo v šoli, najsi bo kjerkoli. Saj za to so drugi zakoni in se vse to lahko ureja, nič na preizkušanju. Ni treba nobene stvari preizkušati, treba je samo na nek način sprejeti, tako kot so bile sprejete občine, pa če gremo pogledat, kdor hoče pravilno in pravično analizo napraviti, izsledki kažejo, da so občine izredno pripomogle k rasti in zbliževanju ljudi na našem območju. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, gospod Lampret. Lista razpravljavcev je izčrpana. Če se strinjate, bi zdaj zaprosil gospoda ministra, da poskuša odgovoriti na nekatera izražena vprašanja in dileme. Izvolite, gospod minister.

              DR. IVAN ŽAGAR: Hvala za besedo, gospod predsednik. Poskušal bi glede na razpravo, ki je zagotovo pomembna, ki je koristna tudi za nas kot pripravljavce zakonodaje oziroma ki je pomembna za nadaljnji proces sprejemanja in oblikovanja zakonodaje na tej ravni, tudi svoja izvajanja nekoliko dopolniti.
Najprej, kar zadeva Zakon o ustanovitvi pokrajin, ki se sprejema z dvotretjinsko večino, ki ga sprejme Državni zbor in je torej to v končni fazi tudi odgovornost Državnega zbora in nenazadnje odgovornost politike. Moram reči, da - in delno je to sledilo tudi iz te razprave -, seveda prvo realno število pokrajin, če se ustavim pri številu, tudi glede na zgodovinske in še nekatere kulturne, geografske in ostale atribute, se prične pri 9 na tem nivoju. Moram povedati, da po moji oceni, tudi na podlagi vseh strokovnih mnenj, ki so bila narejena, stroka ni enotna. Ne bom trdil, da različni del stroke ne zagovarja različnih rešitev, se lahko strinjam s tem, vendar tudi vse te različne rešitve pomenijo tudi svoje prednosti in slabosti. In ko se pogovarjamo o treh pokrajinah, potem bi se verjetno želeli primerjati z nekim zveznim okvirom, podobno kot ga ima, recimo, Avstrija in Italija.
Mi v to rešitev seveda nismo šli. Osebno menim, da to v razvojnem smislu pomeni razvoj izključno eventualno na osi Koper - Ljubljana - Maribor. Mi pa s pokrajinami želimo še nekaj več narediti. Mi želimo s pokrajinami v razvojnem smislu pospešiti tista okolja, ki imajo največje razvojne probleme. Torej, Koroška, Gorenjska, Goriška, Prekmurje in tudi na drugi strani vsa ta obmejna območja, ki so vezana na Hrvaško. Ne. In zaradi tega seveda potem v nadaljnjem procesu pridemo do končnega števila 14. Moram reči, da smo čisto jasno povedali, in tudi dogovor je bil, da je to tista zgornja meja, to pa zato, ker ni 15-e pokrajine, ampak potem je 25. in mogoče še kakšna več, to smo že tudi danes tukaj slišali. In v vsebinskem smislu pa to pomeni spet drugačen okvir. Znotraj tega okvirja so pokrajine v tem smislu tako približno oblikovane, dokončna oblika bo sigurno dosežena z zadnjimi odločitvami, da lahko prenašajo izvajanje teh nalog. Mi smo se tudi pri tem okvirju poskušali približati torej tudi temu povprečju oziroma približevanju NUTS3 regij, in poskušali temu približati 100 tisoč prebivalcev, ker to predvsem poudarja velikokrat stroka. Vendar nam v vseh primerih ni uspelo. Smo pa, predvsem kar zadeva tega dela, obljubljanskega dela, ki je bil tudi tu izražen, poskušali tisti najmanjši enoti, ki jih imamo zdaj kot statistično razvojne regije zaokrožiti v tem smislu. Tudi glede na pobude, ki so prišle iz Mestne občine Ljubljana. S tem, da je prvotni predlog oziroma v neki vmesni fazi predlog bil, da pač Ljubljana ne more verjetno biti, in to tudi stroka pritrjuje, omejena na izključno zdajšnjo mestno občino Ljubljana, ker je sicer preveč omejena v razvojnem smislu v ta prostor.
Končen rezultat je bil seveda v skladu s posredovanimi še dodatnimi mnenji, argumenti iz terena. Reči moram, da ko smo iz terena pridobivali, tudi zdaj v tej drugi fazi, torej v Državnem zboru mnenje, in če jih pogledate, boste videli, da je verjetno manj, kot 10 mnenj, ki nasprotujejo tej delitvi. So nekatere dileme, vprašanja, tudi kar zadeva Zasavje. Mislim, da jih je tam smiselno še enkrat pregledati in poiskati ustrezne rešitve. Tudi te povezave, kaj jaz vem, Kamniško-zasavske regije. Tu, če se doseže velika stopnja konsenza, jaz ne vidim razloga in tudi ne vem zakaj bi Državni zbor v tem smislu nasprotoval takšnim rešitvam. Ostaja v tej zavezi. Poudarjam pa še to dvotretjinsko večino. Znotraj tega dela so se pojavile tudi rešitve, ki so povezane s sedežem pokrajinskega sveta in uprave. S tem, da poudarjam to, da uprava je tako ali tako mišljena, kot mrežno organizirana. Ker posebej poudarjamo zagotavljanja kvalitete in dostopnosti storitev na tistih lokacijah kjer je ta dostopnost omogočena. Pričakujem, da skozi pokrajine je to dostopnost mogoče še povečati in namen tega je bil v tistih okoljih kjer so ta diametralno nasprotna mnenja, čeprav so z različnimi težami, se lahko s tem strinjam, poiskati neke rešitve, ki bodo onemogočile neko preglasovanje. Ker sicer veste, da bo prišlo kakorkoli, tudi če bo to manjšinski del, do tega, da se bodo nekateri počutili v tej zgodbi še verjetno bolj v tem smislu, da jim niso bile njihove želje, ki pa vedno bazirajo na argumentih, izpolnjene. Moram pa tudi zelo odkrito povedati in verjetno se vsi tega zavedamo, da pa verjetno ne bomo našli neke optimalne rešitve, ki bo na kožo pisana vsem, dvema milijonoma prebivalkam in prebivalcem Slovenije in vsem 210. občinam. Takšne rešitve, se bojim, da je ni mogoče najti. In kar zadeva to javno razpravo, ki je bila zdaj v drugem delu opravljena, ni bilo iz tega razvidno, da je mogoče, čeprav smo mi to dopuščali in .../nerazumljivo./.. možno zmanjšati število pokrajin brez kakšne ../nerazumljivo./.. tudi v Državnem zboru, ko potekajo te razprave, saj velikokrat razprave gredo v tej smeri in tudi če boste dali vi zdaj enostavno prebivalce.../nerazumljivo./.. ali 6 ali 14 brez, da jim boste povedali kaj to pomeni, ali pa 12, bodo  vsi glasovali za 6, to je popolnoma razumljivo. Vendar, kot so tudi nekateri predlagatelji poskušali teh 6 umestiti na zemljevid Slovenije so ugotovili, da to ne gre, ker jaz si osebno tudi ne znam predstavljati slovenskih pokrajin brez Koroške, brez Prekmurja in tam vedno končamo že pri številki 9 kot izhodišču. Ampak, kot sem že rekel, v nekaterih teh precej mejnih vprašanjih, ko so, jaz mislim, da bo možno te stvari še ustrezno dopolniti. Vendar tudi ko se stvari predstavljajo na terenu je smiselno govoriti tudi o vsebinah, tudi ko se naredijo nekatere kalkulacije.../nerazumljivo./... mogoče razmišlja čisto iz občinskega nivoja. Gre se tudi za to ali je možno v nekem okolju tisto voljo uveljaviti in do katere meje je možno uveljaviti in to je tudi eno izmed teh vodil, predvsem govorimo o nekaterih vprašanjih, ki so odprta v povezavi recimo z notranjsko, pa še mogoče nekatere manjše stvari. No in tudi ta zakon zdaj je možno z ustreznimi amandmaji ustrezno dopolniti. Jaz sem tudi prepričan, da nekatere dopolnitve v Državnem zboru še bo doživel. Potrebna je dvotretjinska večina in tudi kasneje, če bi kdorkoli želel to spreminjati je potrebna dvotretjinska večina, ker pomeni, da bodo v primerih, da se bo pokazalo, da je res na terenu kakšna rešitev pa takšna, da jo je potrebno popraviti, potrebno te stvari argumentirati in zelo temeljito argumentirati in tega procesa ne moremo primerjati s procesom ustanavljanja občin, ker tam je večina, ki je precej nižja in ko govorimo o občinah pa sem jaz tudi prepričan, čeprav osebno nisem zagovornik nekih zelo velikih delitev, da občine svoje naloge izpolnjujejo in da so naredile velik razvojni korak naprej in da ne gre niti približno samo za neko črpanje ali pa izčrpavanje nekih centrov, ampak da gre za razvoj in jaz si tudi ne znam predstavljati Slovenije, ki je bila razvita samo strogo v enem ozkem okviru osrednje Slovenije, ostali deli bi pa bili v tem smislu zapostavljeni. Jaz mislim, da je lahko Slovenija močna in razvita samo v tem primeru, če bo čim bolj primerljivo razvita, nikdar pa ne bo, in tega se vsi zavedamo, ta razvitost popolnoma enaka, vedno bodo te razlike obstajale, ker je to popolnoma tudi logično. No, v povezavi s tem zakonom je ta Zakon o volilnih enotah, če se preverjajo med pokrajinami. Da lahko bi se nam potem zgodilo, da bi v večjih pokrajinah imeli večje pokrajinske svete, kot imamo danes parlament. In seveda tudi znotraj tega je nek okvir ki je postavljen podobno, kot je okvir pri občinah. S tem pa da so seveda te razlike pa bistveno manjše.
Zdaj ko se pogovarjamo seveda o utemeljitvi pokrajin. Pokrajine, kot smo že omenili, bi naj, tu se jaz popolnoma praktično strinjam s tem kar je govoril tudi vaš predsednik. Pokrajine bi naj prvenstveno izvajale te razvojne naloge in mi ko govorimo o tovrstnih nalogah, jih res realno lahko razdelimo približno na tri nivoje. Mi imamo nacionalne projekte in za tiste 100% je seveda zadolžena država, imamo občinske projekte in imamo v tem trenutku kar nekaj projektov, ki presegajo občinske meje, ki so tudi nacionalno pogojeni, vendar bi bistveno hitreje stekli, bi bili bistveno hitreje realizirani če bi imeli pokrajine. In lahko seveda te stvari tudi naštejemo. Recimo tretja razvojna os je eden izmed teh projektov, ki ni samo infrastrukturni, ampak je tudi razvojni projekt. Pomeni odpiranje velikega dela Slovenije v smislu hitrejšega razvoja. Imamo številna visokošolska središča. Recimo Koroško, tudi recimo Goriško, kjer so postavljeni kvalitetni programi, celo pridobljene koncesije. Vendar je potrebno seveda stvari hitreje zagnati iz vidika zagotavljanja infrastrukture in so tudi sredstva na voljo, evropska. Vendar bodo ti projekti lahko bistveno lažje stekli, če bomo imeli pokrajine, ki jih bodo posvojile in bodo te projekte prevzele in peljale naprej.
Kakor koli. Seveda je Slovenija v primerjavi z evropskimi in drugimi državami, pač manjša po svoji velikosti in so razdalje zelo kratke. So pa lahko te razdalje tudi velikokrat zelo, zelo velike. Jaz sem prepričan seveda, da bi za hitrejšo realizacijo teh projektov, lahko stvari bistveno, bistveno hitreje stekle.
Drugi del nalog so naloge, ki so povezane s prenosom nalog v izvajanje v pokrajinah. Na tem delu sem jaz prepričan z ozirom na to ker se te stvari bližajo navzdol, ker se tudi del odgovornosti prenaša na nižji nivo, da se bo izvajanje teh nalog bistveno bolj učinkovito izvajalo. Govorim seveda o teh upravnih nalogah ki so prenesene. S tem pa da seveda, posebej poudarjam, da standard je zagotovljen enoten, ker je zakonodajna funkcija enotna in ker je nadzorstvena funkcija enotna. Razen če seveda nekdo v sistemu ne izvaja svojih nalog. Potem je to seveda druga zgodba. Ampak v principu je lahko na tem področju samo večji standard. Zato ker to pomeni pač neko dodatno politično odgovornost za izvajanje teh nalog in to podobno kot recimo velja na občinah.
In potem prihajamo še na tretji segment nalog. To je prenos nalog, eventualno iz strani občin. .../Nerazumljivo./... jasno povedati, da sistemsko mi ne jemljemo nalog občinam, daleč od tega. Zato so tu nekatere dileme odprte, ker so pa verjetno nekatere naloge, ali pa konkretni projekti, ki bi jih bilo smiselno izvajati na pokrajinskem nivoju. Recimo, kaj jaz vem, vprašanja seveda, tudi odlagališč če hočete. Vendar se tudi na tem področju je potrebno zavedati, z ozirom na to da so bile to do zdaj naloge občin, da so te stvari različno rešene. Jaz nisem prepričan da bi se pa vsa okolja, regijska recimo, v tem smislu, ali pa vse občine strinjale, da se jim ta naloga odvzame. Tisti ki so stvari uspešno rešili, tisti, sem prepričan, da niso najbolj zinteresirani da se ta stvar prenese navzgor. Tisti kjer so pa ti problemi odprti, tam je pa ta možnost dopuščanja in to možnost .../Nerazumljivo./... navzgor prenesti. In to verjetno ni edino vprašanje, ki ga je smiselno prenašati naprej.
Kar zadeva tudi sicer v razvojnem smislu pokrajin mislim, da je treba ta korak narediti. Velikokrat se pojavljajo dileme na številnih področjih v razvojnem smislu in tej tekmovalnosti. Vendar je treba vzpostaviti pogoje. Mi nimamo osnovnih pogojev izpostavljenih. Če bomo enkrat z ustanovitvijo pokrajin te pogoje vzpostavili bomo tudi naredili neko možnost primerjav, neko možnost medsebojne konkurenčnosti in to je vsekakor tudi vodilo vsega razvoja. In velikokrat, tudi sedaj, marsikomu to ustreza, da ni tako. Moram reči, da sem na posameznih področjih vprašanj tudi, recimo, z vidika zdravstva ali z vidika regionalnih bolnišnic se pogovarjal z vodilnimi delavci in so prepričani, da bodo lažje nekatere stvari izvajali. S tem pa ne rešimo sistema v zdravstvu v nobenem primeru.
In tudi kar zadeva teh, jaz ne bom rekel teh osnovnih znanosti in tudi univerz. Saj univerz ne prenašamo na to, tudi ne prenašamo fundamentalnih znanosti. Prenašamo pa programe ali pa smiselno se prenašajo programi z visoko strokovnega šolstva, da se prenašajo tudi projekti, ki so razvojni, ki so aplikativno razvojni in so povezani s posameznimi okolji. To ne pomeni, da ne bodo mogle neke inštitucije, ki že danes te programe izvajajo, izvajati. Vendar bodo v tem smislu predstavile tudi nek mehanizem konkurenčnosti. Nič jim ne bo samo podarjeno, ampak se bo za stvari potrebno dodatno potruditi. In jaz mislim, da je tu samo dodana vrednost. Če pogledamo obseg teh sredstev je pa pravzaprav na tem segmentu relativno nizek. In nekateri projekti, kot so ti koriški, bi tudi s tega vidika lahko hitreje stekli.
In sedaj še kar zadeva administrativne, torej kadrovskega prenosa. Osnovni okvir, tudi kar se tiče kadrovskega načrta je bila narejen s sklepom vlade ob prenosu financ in kadrov navzdol po posameznih segmentih. Jaz sem prepričan in to je dokazljivo in govorim iz izkušenj, ker sem sam vodil več kot 10 let eno od srednjih občin v Sloveniji, da je skozi učinkovit sistem vodenja možno na tem segmentu tudi stvari optimizirati in ne pomenijo pokrajine za mene v nobenem primeru sistemsko povečanje administracije. Ocenjujem,da je to ravno obratno. Seveda pa to ni reorganizacija znotraj državne uprave, ampak je to reorganizacija javne uprave v Sloveniji. In mi zagotavljamo nek nov sistem javne uprave, ki pa bo lahko tudi delno konkurenčen, ali pa bo stal komu tudi ogledalo, kar zadeva tudi mogoče celo državne uprave. In iz tega naslova, govorim iz izkušenj, je mogoče te stvari optimizirati. Če bi danes pogledali analize, ki so narejene kar se tiče javne uprave na nivoju občin, potem bi bilo enostavno logično, da največje občine imajo najbolj optimalne sisteme z vidika stroškov, pa žal ni tako. In to so znani podatki objavljeni. Prepričan sem, da je mogoče ta projekt .../Nerazumljivo./ Osnovna ideja je ta, da se bo nastanku pokrajin prenašajo kadri. Ko se pogovarjamo o kadrih je popolnoma jasno, da kadri prihajajo. Tudi danes kadri prihajajo v upravi iz enega resorja na drugi resor. Bodo pač ti kadri v tistih segmentih pokrivali različne naloge, se bodo optimizirale te zadeve. Pač ne bodo pokrivali samo nekih ozkih nalog s področja šolstva, pa še verjetno kaj ... mogoče s kulture ali pa iz katerega drugega segmenta. Prenašamo pa ... približno 4.200 delovnih mest. Del teh delovnih mest je regionalno organiziran, del teh delovnih mest pa pomeni prenos delovnih mest. In moram reči, da je tudi velik interes kar zadeva že sedaj znotraj uprave o prenosu teh delovnih mest, ker morate vedeti, da imamo tudi veliko migracijo recimo v center. Tako, da tukaj ne vidimo toliko teh problemov in iz tega naslova ni novih kadrov, še enkrat v začetku in ni novih stroškov. Dodaten strošek je, v izhodišče lahko samo na račun delovanja občinskih svetov, to je organov, ki je pa v primerjavi s tem kar pričakujem od pokrajin v smislu bolj učinkovitega upravljanja, pravzaprav zanemarljiv. Je pa odvisno, to se pa lahko strinjam in to je sicer opravičeno ... in to je lahko opravičeno opozorilo, in na to je treba biti pozoren, ves čas, vendar je v prihodnje odvisno od posameznih vodstev, posameznih pokrajin, kako učinkovite bodo v tem segmentu. To je podobno kot velja na nivoju občin in je verjetno podobno, kot velja v podjetjih, vendar je tam trg dosti bolj krut in neusmiljen. In zakaj ne bi poskušali delno teh pravic aplicirati tudi na tem segmentu. In tudi kar zadeva povečanje obsegov opravljanja na račun občin; mi moramo se zavedati, da je veliko tega delno povezanega tudi z ravnanjem države v celem segmentu. Če država ves čas recimo je prenašala dodatne naloge in jih je nalagala, potem je treba zaposlovati dodatne ljudi, da so te stvari ... Sedaj jaz mislim, da so ti procesi v veliki meri ustavljeni.
Kar zadeva še ta zakon o prinosu pristojnost nalog, je bil tudi izpostavljen. Moram reči, da naša služba tukaj predvsem opravlja to koordinativno nalog, zato ker za posamezno področje so pristojna posamezna resorna ministrstva. Jaz tudi, ko sem slišal vaše pripombe, ko smo tudi gledali člene, jih nisem čisto tako razumel kot ste jih vi prinašali. Kar zadeva osnovno šolstvo, sploh ne posegamo na ta segment. Kar zadeva vprašanje glasbenih šol, je odprta možnost za pokrajine, da te stvari izvaja. To je čisto odvisno od posameznega okolja, Če so pa te stvari, kot jih vi nakazujete, potem je potrebno te stvari ustrezno tudi korigirati v zakonodaji. Jaz ne vidim nikakršnega razloga, da te stvari ne bi korigirali. Bomo pa te stvari tudi ustrezno proučili in tudi ustrezno govorili s pristojnim resorjem. To velja tudi za drugi del. To kar ste vi odprli, je povezana z delom, ki je v pristojnosti v bistvu Ministrstva za javno upravo in je mogoče te stvari prevedel. Tako, da v tem delu ne gre za to, da bi mi zniževali nek standard. To ste lahko sigurno prepričani. Jaz sem tudi prepričan, da že v tem delu je verjetno še marsikaj, kar bi bilo potrebno pri tako obsežnem projektu tudi ustrezno dopolniti. Zato so, ponavljam še enkrat, vse pripombe dobrodošle. Tiste stvari, ki bomo mogoče, bodo se korigirale tudi sedaj že znotraj državnozborske procedure, je res, da državnozborska procedura vendar je stvari mogoče z amandmaji korigirati, vendar je pa tudi sicer proces na tem področju permanenten proces. Vendar mi moramo narediti ta prvi korak, zato potrebujemo pokrajine, da bo sploh proces teke, da se bomo sploh lahko pogovarjali. Sedaj veliko vprašanje pa veliko pripomb je zelo pavšalne narave in zelo fiktivnih, kaj bi se lahko zgodilo in prvi nivo lokalne samouprave ravno ne pritrjuje vsem tem pripombam in izkušenj, ki jih imamo.
Seveda se bo ta zakonodaja tudi ves čas korigirala. Na eni strani na podlagi tega, kar se bo ugotovilo, da ni bilo optimalno že v tem trenutku izpeljano, na drugi strani pa tudi z vidika tega, kaj bo razvoj pokrajin oziroma razvoj na tem segmentu dodatno prinesel. Nekatera vprašanja, še enkrat ponavljam, s katerimi se danes prvenstveno ukvarjamo, tudi kar zadeva, recimo, financiranje avtonomije, bodo po moje laže rešljiva takrat, ko bomo pokrajine imeli, zato ker bodo takrat tudi resursi za to bolj kvalitetni in bolj enakomerno porazdeljeni na celotnem območju Slovenije. V tem delu bomo sledili tudi temu delu vaših pripomb.
Vseeno pa bi še enkrat s tega razvojnega vidika apeliral na vas, Državni svet, da podprete to zakonodajo, da lahko naredimo ta korak naprej in da damo tudi to razvojno priložnost, vendar ne samo razvojne priložnosti, tudi odgovornost iz tega naslova tistim okoljem, ki to odgovornost nenazadnje pričakujejo, ki jim je bila tudi skozi vse odločitve, ki so že bile tako v prejšnjih mandatih, predvsem pa v tem, ker smo zdaj naredili te temeljne korake naprej, namreč, jim je bila in jim je ponujena ta priložnost in je že pričakovana, je že v veliki meri sprejeta, da se ta priložnost razvojno omogoči in v tem smislu vsi skupaj tudi prevzamemo ta del odgovornosti, pa ne samo odgovornosti, prepričan sem, da tudi rezultate iz hitrejšega razvoja Slovenije. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, gospod minister. Oprostite, ali vas lahko samo prosim - zdaj ne vem, ali ste želeli odgovoriti, eno pomembno vprašanje je bilo, relativni obseg financiranja zasebnih šol.

             

DR. IVAN ŽAGAR: Ja, mislim, da sem delno odgovoril. Kar zadeva osnovno šolstvo, v ta segment sploh ne posegamo, zato ker je osnovno šolstvo v domeni občin in države. Kar pa zadeva srednje šolstvo, pa tako kot smo brali, vsaj mi v tem trenutku nismo tega na tak način razumeli. Pripomba je umestna, jo bomo proučili, in tiste zaveze, ki so bile dane, ostanejo in je treba ustrezno zakonodajo uskladiti. Kot sem že omenil, so pa bili zakoni prej pripravljeni, vseeno, kot tiste tri dni prej, to je pa dejstvo. In verjetno je tudi prišlo do tega spregleda, če temu tako rečem, če gre za spregled, zato ker je to izjemno kompleksen zakon, to se pa strinjam. Ker s tem zakonom, kot sem že omenil, popravljamo več kot 30 zakonov, ki so zelo različno tudi strukturirani, in je to izjemno zahtevna operacija, je pa edina možna, če želimo imeti celoten paket zakonodaje enkrat na mizi, ker sicer sploh ni možno pokrajin ustanoviti.

PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, gospod minister, za vaša pojasnila in dodatno pojasnilo. Diskusijo smo izčrpali.
              V zvezi s prvim predlogom mnenja, prvim zakonom, imamo vložen en amandma, o katerem se moramo najprej izreči. In sicer je to amandma Interesne skupine lokalnih interesov, po katerem se na drugi strani predloga mnenja Državnega sveta v drugem odstavku črta beseda "večina". Želite, gospod Ozimič, še obrazložiti ta amandma? Mislim, da je dovolj jasen, ja.
              Torej, prehajamo na odločanje o tem amandmaju. Ugotavljamo prisotnost. Navzočih je 30 svetnikov in svetnica.
              Kdo je za? (21 članov.) Kdo je proti? (3 člani.) Vzdržani?(6 članov.)
              Amandma je sprejet.
              V zvezi z izraženimi predlogi mnenji, bodo tako, kot so bili predlagani vključeni v mnenje, ki ga bo Državni svet posredoval Državnemu zboru. V kolikor bi kateri od predlagateljev izrecno želel glasovanje o predlogu, ki vpliva na mnenje, imamo to možnost tudi napraviti. Vendar, če ne bomo o tem odločali, gredo vsa mnenja v sklop dokumenta, ki ga pošiljamo Državnemu zboru. Torej, če ni izrecne zahteve, lahko preidemo na glasovanje torej na odločanje o naslednjem sklepu, skupaj z amandmaji, in sicer mnenje k predlogu Zakona o ustanovitvi pokrajin. Glasovali bomo o mnenju. Ugotavljamo prisotnost. Navzočih je 32 svetnikov in svetnica.
              Kdo je za? (20 članov.) Kdo je proti? (8 članov.) Vzdržani?(4 člani.)
              Ugotavljam, da je mnenje sprejeto in je predlagani sklep Državni svet sprejel.
             
              Prehajamo na 4. točko dnevnega reda - Predlog zakona o volilnih enotah za volitve v prve pokrajinske svete.
              Tukaj v bistvu glasujemo, ja... tukaj amandmajev k temu predlogu nismo sprejeli k temu predlogu sklepa. Vsa posredovana mnenja bomo vključili. Tako lahko preidemo k odločanju. Najprej bomo ugotovili prisotnost. Navzočih je 32 svetnikov in svetnica.
              Kdo je za? (21 članov.) Kdo je proti? (5 članov.) Vzdržani?(6 članov.)
              S tem je sklep sprejet.

             
Prehajamo na 5. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O PRENOSU NALOG V PRISTOJNOST POKRAJIN. K temu predlogu imamo tri amandmaje. Dobili ste jih na klop, in sicer prvi amandma: četrti odstavek se spremeni tako, da se glasi: Državni svet podpira, da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ostane organiziran tako kot je sedaj in da se kmetijska zemljišča in gozdovi s katerimi upravlja sklad ne prenašajo na pokrajine. Ta amandma je predlagana interesna skupina kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev. Prehajamo na odločanje o tem amandmaju. Ugotavljamo prisotnost. 32 prisotnih. Glasujemo.
Kdo je za? (12 članov.) Proti? (15 članov.) Vzdržani? (5 članov.)
Ugotavljam, da predlog prvega amandmaja ni sprejet.
Prehajamo na odločanje o drugem amandmaju. Na koncu besedila se doda naslednji odstavek: Državni svet predlaga, da se na področju kmetijstva ne ustanavljajo javni zavodi v pokrajinah, saj že sedaj obstajajo območni kmetijski zavodi v Republiki Sloveniji v okviru Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije. Predlagatelj amandmaja je interesna skupina kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev. Ugotavljamo prisotnost. 32 prisotnih. Glasujemo.
Kdo je za? (19 članov.) Proti? (2 člana.) Vzdržani? (11 članov.)
Ugotavljam, da je predlog amandmaja sprejet.
In prehajamo na odločanje o tretjem amandmaju, torej na koncu besedila se doda naslednji odstavek: Državni svet opozarja na peti odstavek 403. člena Predloga zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin, ki že v naprej slabša položaj delavca sklicujoč se na 73. člen Zakona o delovnih razmerjih. Predlagatelj interesna skupina delojemalcev.../oglašanje iz klopi./... Proceduralno, prosim. 

              GOSPOD________: ../Ni vključen./...

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: To je besedilo, to ni stavek, to ni amandma na zakon, ampak na mnenje, če dovolite. Prehajamo na ugotavljanje prisotnosti. 32 prisotnih. Glasujemo.

              Kdo je za? (20 članov.) Je kdo proti? (2 člana.) Vzdržani? (9 članov.)
Ugotavljam, da je predlog amandmaja sprejet.
Prehajamo na glasovanje o predlogu sklepa skupaj s sprejetimi amandmaji, in sicer mnenje k predlogu zakona o prenosu nalog v pristojnosti pokrajin, kot ste ga prejeli na klop. Ugotavljamo prisotnost! 33 prisotnih.
Kdo je za? (21 članov.) Je kdo proti? (9 članov.) Vzdržani? (3 člani.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep sprejet.
Zahvaljujem se vsem sodelujočim pri tej točki dnevnega reda za sodelovanje.

              Prehajamo na 6. TOČKO DNEVNEGA REDA. Pozdravljam prisotne vabljene k tej točki dnevnega reda. To so gospa Marjeta Petrač, sekretarka, gospod Gregor Zalokar in gospa Saša Štrubelj. Predlog zakona je bil objavljen v Poročevalcu Državnega zbora št. 131/07. Poročil interesnih skupin interesne skupine delodajalcev, interesne skupine delojemalcev ste prejeli na klop. V kolikor imate še predloge eventualnih amandmajev jih prosim predložite v pisni obliki. Sprašujem predstavnike predlagateljev predloga zakona, če želijo dodatno obrazložiti predlog zakona? .../Oglašanje iz klopi./ Če vi smatrate za potrebno, sicer ne. Mi smo ga proučili. .../Oglašanje iz klopi./ Gospa Petrač, izvolite.

              MARJETA PETRAČ: Hvala lepa. Lepo pozdravljene spoštovane svetnike in svetniki in predsedstvo! Najprej, ko sem tukaj bom opravičila ministra, ki je na predsedovanju, prav tako državni sekretar ima obveznosti pri predsedniku Vlade. Naše vodstvo je v času predsedovanja zelo zasedeno.
Glede na to, da je bil zakon medresorsko usklajevan in predstavljen na ekonomsko-socialnem svetu bi mogoče samo obrazložila pripombo, ki so jo dali delodajalci, in sicer k 11. členu. Ker v 11. členu četrti odstavek pravi, da delavci pridobijo pravico do pripadajočega zneska dobička z dnem sklepa o sprejetju letnega poročila. To smo včeraj tudi na interesni skupini delojemalcev pojasnili in sicer je to samo časovna opredelitev pridobitve pravice. Ker nekje smo morali časovno opredeliti pravico. Ker nadzorni svet potrdi letno poročilo, o vsem pa odloča skupščina. Skupščina odloča kako se bo delil dobiček in je to samo časovno opredeljena pridobitev pravice. To je bila iz njihove strani pripomba in to sem želela pojasniti. Da ostane tako kot je. Ja. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa za vaše mnenje oziroma obrazložitev. Ker bom tako ali tako pozval predstavnike interesnih skupin, da obrazložijo svoja stališča, najprej interesna skupina delodajalcev. Gospod Papič, imate besedo.

              BOJAN PAPIČ: Spoštovani kolegi. Nas je predvsem k tem amandmaju vodilo dejstvo, da je delitev dobička .../Nerazumljivo./... pravica skupščine. Vendar pa vem, ampak skupščina, če prav razumem, tudi odloča o tem in če skupščina, to se pravi če skupščina recimo kasneje zavrne, potem se to ne deli, kljub temu. Če pa sprejme, je pa datum od sklepa poročila. Če sem vas prav razumel. No, če je to tako, potem, bom rekel, lahko mi umikamo, ker tu gre zdaj samo za časovno distanco. Vendar, to se pravi, obrazložitev je taka da, v primeru recimo, da pa skupščina zavrne to, potem tega ni in odpade ta časovni ... Hvala lepa. Potem umikamo to dopolnilo, v kolikor to pravno vzdrži. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Besedo ima svetnik mag. Dušan Semolič v imenu interesne skupine delojemalcev.

              DR. DUŠAN SEMOLIČ: Spoštovani. Res, očitno bo prav ta Vlada naredila tisto, seveda s pomočjo Državnega zbora, kar ni uspelo od leta 1996 nobeni Vladi do sedaj. Pa smo tudi bili že tako daleč kot je v tej fazi, v nekem primeru neke Vlade, celo drugo branje je bilo, nekega zakona, ki je imel isti naslov pa je prišel .../Nerazumljivo./..., dokaz, ki ponavadi zasveti, ne pri ministru za gospodarstvo, ne pri Ministrstvu za delo, ampak pri finančnem ministrstvu. Do zdaj je bil spor, poleg nekaterih drugih, predvsem o tem kakšne olajšave dati, da bo ta stvar delovala. Namreč če ni davčnih olajšav, je vse to neka iluzija ki se lepo sliši, ampak ne pridemo daleč.
Dejstvo je, da v Evropski uniji obstojajo priporočila, ki priporočajo da države ustvarjajo zakonske okvire za natanko to kar danes mi počenjamo. Dejstvo je, da v Evropi imamo, tako če rečem v grobem, dva modela. In ta dva modela sta bila dolgo časa konflikt med nami in delodajalci. Imamo francoski model z obvezo delitve dobičke takoj ko je, mislim da 50 ljudi in pa prevladujoč, ja, prostovoljni princip, ki tudi izhaja iz priporočil, če se korekten, s strani Evropske unije. In v svobodnih sindikatih in tudi drugod smo dolgo časa zagovarjali to obvezni, ker je pač nam bližje, ker gre nek avtomatizem, ker potem ni bojazni da ne bo prišlo do delitve.
Ampak zavedajoč se, da so delodajalci proti. Zavedajoč se neke realnosti nekega prostora, ugotavljamo, da je manjše zlo pristati na prostovoljnost, seveda ob želji, da so te stimulacije tiste, ki bodo to nadomestile kot pa vztrajati na nečem, kar se bo delavcem odmaknilo in preprosto tudi zaposleni imajo pravico sodelovati pri teh delitvah dobička, ker tudi sodelujejo in to je razlog, da v nekem trenutku smo vnašali en res skupen jezik z delodajalci, ob hkratnem zavedanju te Vlade in to je pomembno reči, saj ni problem Vlado, ki je pri kakšni drugi točki, biti kritičen. Tukaj je ministrstvo za gospodarstvo, če sem pa sedaj bolj konkreten, dejansko sledilo dobesedno vsem pripombam, ki so prišle s strani socialnih partnerjev. Pri davčnih olajšavah skupaj s finančnim ministrstvom, pri shemah, denarni shemi smo šli na eno leto, pa tudi davčne olajšave so šle od 50 na 70% oziroma 100% olajšavo, če pri denarni shemi se gre na tri leta, kar je pomembno. Zakaj pravim, da je to pomembno? Ker smo mi imeli tudi razgovore z menedžerji velikih firm in podjetij in grozila je nevarnost, da bi zaradi triletnega odloga v bistvu ne prišlo do izplačevanja trinajstih plač oziroma božičnic v tem obdobju. To so bila resna opozorila menedžerjev največjih, nekaterih največjih podjetij v Sloveniji. Če pa gremo na eno leto, in to je ta predlog, se v enem letu tej bojazni lahko izognemo. Torej s te plati moram reči, je minister za gospodarstvo in minister za finance, so držali besedo. Ta stvar je, in to je pomembna popotnica, usklajena na ekonomskem socialnem svetu in v takih primerih poiščemo vedno razumne kompromise. Seveda vsak od nas bi še kaj drugega dodal, spremenil v prid svojega interesa. Samo usoda tega zakona, če pasira neko usklajevanje, je pa taka, da olajša politikom vendarle, da gre skozi Državni zbor, obvezuje vse nas, da to zagovarjamo. Tudi danes jaz zagovarjam to, moram biti dosleden, v principu socialnega partnerstva in želim, da bi ta zakon dejansko čim prej začel veljati.
Še nekaj, da ne bi bilo pa vendarle preveč iluzij. Dobro je, da se navezujejo ti prispevki tudi na individualne pokojninske sklade. To je dobro. Ampak treba je vedeti, da to ne rešuje; delavke Mure lahko samo sanja o nekih dobičkih. Ne bodo imele. Delavke Mure, če je ta prispodoba te tovarne res vse bolj v ospredju, ob 360 evrih tudi sanjajo lahko o nekih dodatnih pokojninskih zavarovanjih. Tako da, potrebno je naprej realizem. Ampak ne glede na to, zakon je zagotovo pomemben korak k tistemu kar smo želeli tudi v socialnem sporazumu. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa kolega Semolič. Sedaj, če sem pravilno razumel, gospod svetnik Papič, glede na pojasnilo lahko ta del vašega predloga umaknemo iz obrazložitve.
In na tej osnovi lahko preidemo na glasovanje o predlogu sklepa o mnenju predlogu zakona o udeležbi delavcev pri dobičku, kot ste ga prejeli. Ugotavljamo prisotnost. (24 prisotnih.)
Kdo je za? (24 članov.) Je kdo proti? (...) Vzdržani? (...)
Ugotavljam, da je Državni svet predlog sklepa sprejel.
Zahvaljujem se sodelujočim pri tej točki dnevnega reda.

              Prehajamo na 7. TOČKO DNEVNEGA REDA (razširitev) - PREDLOG ZAKONA O RATIFIKACIJI LIZBONSKE POGODBE, KI SPREMINJA POGODBO O EVROPSKI UNIJI IN POGODBO O USTANOVITVI EVROPSKE SKUPNOSTI.
              Najprej kratko pojasnilo. Pred tem pa lepo pozdravljam prisotne zastopnike Vlade pri tej točki, to sta gospod Gregor Krajc in gospa Maja Peternel. 169. člen Poslovnika Državnega zbora določa, da mednarodno pogodbo ratificira Državni zbor. Tretji odstavek 169. člena Poslovnika Državnega zbora določa, da se ratifikacija mednarodne pogodbe opravi po določbah, ki veljajo za nujni postopek za sprejem zakona, četrti odstavek 169. člena Poslovnika Državnega zbora pa določa, da ni mogoče vlagati amandmajev na besedilo mednarodne pogodbe.
Predlog zakona, ki je sicer zelo kratek, je objavljen v Poročevalcu Državnega zbora št. 5/08.
Pobudo državnega svetnika Vincenca Otoničarja za sprejem mnenja Državnega sveta ob obravnavi Predloga zakona o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, ste prejeli na klopi. Predlog tega zakona so obravnavale interesne skupine, poročila ste prejeli.
Ali želi predstavnik predlagatelja besedo? Izvolite, gospod Gregor Krajc.

              GREGOR KRAJC: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane svetnice in spoštovani svetniki! Lizbonska pogodba je rezultat premisleka, razmisleka o tem, kakšno Evropsko unijo državljani pričakujemo, kakšno Evropsko unijo hočemo in v kakšni Evropski uniji hočemo živeti. Lizbonska pogodba je odgovor na zahteve po večji učinkovitosti delovanja tako politik kot institucij Evropske unije. Lizbonska pogodba je odgovor na zahteve po večji demokratičnosti in transparentnosti Evropske unije. Z Lizbonsko pogodbo odgovarjamo tudi na vse izzive, ki jih je prinesla največja širitev Evropske unije leta 2004 ter širitev na Romunijo in Bolgarijo leta 2007, prav tako pa pripravlja povezavo na morebitne nadaljnje širitve.
Prav tako lizbonska pogodba daje Uniji tisto potrebno operativnost, ki jo zahteva današnji globalizirani svet. Dovolite mi, da se vrnemo v leto 2005, ko je predhodnica lizbonske pogodbe pogodba o Ustavi za Evropo doživela ne potrditev na dveh referendumih v dveh državah članicah. Po tem dogodku smo v Uniji imeli dve leti časa za razmislek in Unija je leta 2006, ko se je pisal program prvega tria predsedujočih Nemčije, Portugalske in Slovenije, bila v nič kaj rožnatem položaju. Dejstvo je bilo, da je pogodba iz Nice narekovala sprejem nove pogodbe in dejstvo je bilo, da nove pogodbe o Ustavi za Evropo ni bilo in smo vedeli, da je ne bo. Zato je bila ena od prioritet tria razjasnitev situacije na tem področju in tako je že z berlinsko deklaracijo Evropska unija postavila oziroma države članice so si postavile zavezo, da do konca mandata te evropske komisije in tega evropskega parlamenta ta položaj tudi uredijo. Temu je sledila medvladna konferenca, ki je dobila mandat na junijskem zasedanju evropskega sveta in končno potem tudi podpis lizbonske pogodbe decembra v Lizboni, od tod tudi imel. Lizbonska pogodba je pred vami in ima 7 členov. 1. člen določba spremembe pogodbe o Evropski uniji, 2. člen določa spremembe pogodbe o ustanovitvi evropskih skupnosti, ostalih pet členov pa so končne določbe. Vsebuje tudi številne protokole in deklaracije in ko jo pogledate vidite, da gre za zapleten in nepregleden tekst. Zakaj? Zato, ker se je ustavni značaj spreminjanja pogodb spremenil oziroma se ni uporabil potem, ko je bila podoba o Ustavi za Evropo zavrnjena, definitivno pa se bo situacija razjasnila po postopku ratifikacij, ko bodo objavljene tudi uradne verzije konsolidiranih pogodb, kjer je zagotovljena večja preglednost. Ustavni značaj je bil, kot sem dejal, umaknjen iz jasnih razlogov, vsebinsko pa so novosti praktično iste kot jih je prinesla že pogodba o Ustavi za Evropo. Glede na to bi se omejil na tistih nekaj pomembnih stvari ali pa točk, ki jih lizbonska pogodba ne povzema po pogodbi o Ustavi za Evropo, ki jo je Slovenija ratificirala kot tretja država članica februarja leta 2005. Tudi v lizbonski pogodbi ne najdemo več besede ustava, listina o temeljnih pravicah ni del pogodbe, pač pa se lizbonska pogodba v členu sklicuje, praktično pa to ne spreminja pravne veljavnosti listine, ki je zavezujoča za države članice.
Spremeni se tudi poimenovanje. Če smo govorili v Pogodbi o ustavi za Evropo o zunanjem ministru, govorimo v Lizbonski pogodbi o visokem predstavniku za zunanjo in varnostno politiko, pri čemer pa so spet vsebine oziroma naloge, ki jih bo le-ta opravljal enake, kot v pogodbi o ustavi za Evropo. V Lizbonski pogodbi, prav tako v sami pogodbi ni navedbe simbolov. So pa ti omenjeni v deklaraciji.
In še glede primarnosti evropskega prava. Primarnost v Lizbonski pogodbi, v sami pogodbi ni omenjena, je pa to spet predmet omembe v deklaracijah. Naši interesi v Lizbonski pogodbi so upoštevani in spoštovani, in še več, ponekod še bolj kot v pogodbi o ustavi za Evropo. Pri tem bi opozoril, da po Lizbonski pogodbi ima Slovenija v Evropskem parlamentu 8 poslancev namesto 7-ih. Bistveno z vidika Slovenije je tudi, da se ohranja institucionalno ravnotežje znotraj Evropske unije in pa, kar je morebiti še bolj bistveno pozitivna diskriminacija malih držav članic.
Dovolite mi, da predstavim še nekatere glavne rešitve, ki jih vsebuje Lizbonska pogodba z vidika učinkovitosti delovanja Evropske unije, z vidika demokratičnih načel, z vidika institucij in vidika same transparentnosti delovanja povezave.
Glede učinkovitosti se ukinja tristebrna struktura, ki smo jo doslej poznali. Prav tako ne bomo več govorili o Evropski skupnosti, pač pa poslej govorimo samo še o Evropski uniji. Unija ima enovito pravno osebnost, kar pomeni, da lahko sklepa mednarodne pogodbe.
Druga stvar je način odločanja. Se poenostavlja, sicer s časovnim zamikom, kot izhaja iz sklepne izjave medvladne konference, vendar pa se poenostavlja na način večje preglednosti. Poslej bomo odločali z dvojno večino, ne več s trojno večino. In odločanje s kvalificirano večino v svetu se širi, praktično vsa pomembna področja delovanja Evropske unije in njenih politik.
Člen o okrepljenem sodelovanju še vedno dovoljuje in vzpodbuja to okrepljeno sodelovanje, čeprav do njegove uporabe od Amsterdamske pogodbe, ki je prvič vključevala okrepljeno sodelovanje še ni prišlo. Je pa pravilno, da je okrepljeno sodelovanje v pogodbi, saj je mogoč nadaljnji razvoj same integracije.
V zvezi z učinkovitostjo bi omenil še poglavje "Energetika", ki je novo poglavje med tistimi poglavji na katerih deluje Evropska unija, kot skupnost 27-ih držav. In se z uvrstitvijo tega poglavja odgovarja predvsem na aktualne ali na izzive, ki so pred samo integracijo.
Z vidika demokratičnih načel bi izpostavil vlogo nacionalnih parlamentov, ki se z Lizbonsko pogodbo krepi. Nacionalni parlamenti bodo vključeni v sam postopek odločanja in sprejemanja evropske zakonodaje, predvsem z vidika subsidiarnosti. Če bo nacionalni parlament menil, da je kršeno načelo subsidiarnosti lahko na to opozori Evropsko komisijo. Če Evropska komisija v 8 tednih prejme taka opozorila z več kot tretjine nacionalnih parlamentov se postopek sprejemanja zakonodaje ustavi in je potrebno zakonodajni predlog preoblikovati. Če pa prejme take pozive od več kot polovico nacionalnih parlamentov pa se praktično postopek sprejemanja tega zakonodajnega predloga ustavi.
Z vidika demokratičnih načel je prav tako pomembna državljanska pobuda. Prvič v zgodovini ima milijon Evropejcev iz več držav članic možnost vložiti zahtevo in jo dati v presojo.
Tretja zadeva pri demokratičnih načelih pa je soodločanje v Evropskem parlamentu. Postopek v katerem se sprejema evropska zakonodaja, teh postopkov je več, z Lizbonsko pogodbo bomo praktično govorili samo še o postopku soodločanja, ki prevladuje na več kot 90% sprejemanja skupne zakonodaje.
Z vidika institucij bi izpostavil, da Evropski svet, kjer se srečujejo predsedniki vlad in držav članic postaja tudi formalno institucija Evropske unije. Ta Evropski svet z Lizbonsko pogodbo dobiva predsednika, ki bo vodil in usklajeval delo sveta. Torej, z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe predsedujoči Evropskemu svetu ne bo več predsednik Vlade oziroma države predsedujoče države članice, pač pa bo to oseba, ki bo imenovana za dva in polletni mandat.
Evropska unija prav tako dobiva visokega predstavnika za zunanjo in varnostno politiko. Ta bo predsedoval svetu za splošne in zunanje zadeve in v delu, ki zadeva zunanje zadeve. Prav tako pa bo podpredsednik Evropske komisije. Glede na to, da bo združeval vlogi, ki jih sedaj opravljata dva različna človeka se pričakuje, da bo večja koherentnost odločanja.
Evropska komisija se bo z letom 2014 zmanjšala. Načelo ena država članica en komisar ne bo več uporabljeno, pač pa bodo komisijo sestavljali komisarji iz dveh tretjin držav članic, pri čemer bo zagotovljeno načelo enakopravne rotacije.
In še Evropski parlament. Evropski parlament bo imel po uveljavitvi Lizbonske pogodbe 751 poslancev, od tega 8 Slovencev.
Glede transparentnosti bi opozoril na razmejitev pristojnosti. Lizbonska pogodba je prva pogodba, ki jasno opredeljuje kakšne so pristojnosti v Uniji, med državami članicami in evropskimi institucijami. Tako ohranjamo izključno pristojnost evropskih institucij, kjer govorimo predvsem o monetarni politiki, o trgovinski politiki, recimo. Tako se ohranja deljena pristojnost, ki jo poznamo na področjih okolja in na področjih notranjega trga celotnega in pa dopolnilna pristojnost na vseh tistih področjih, kjer države članice ohranjajo svoje pristojnosti, predvsem šolstvo, kultura, šport in podobno.
Pomemben napredek, za kar si je prizadevala tudi že Evropska konvencija, je določilo Lizbonske pogodbe, ki pravi, da so seje Sveta Evropske unije odprte za javnost, ko razpravljajo ministri o zakonodaji. Torej, zakonodajni postopek bo poslej javen.
Gospod predsednik, dovolite mi, da za konec opozorim na dolgo pot, ki je bila v teh 15 letih prehojena od severa proti jugu, od Maastrichta preko Amsterdama, preko sredozemske Nice do atlantskih obal, Lizbone. Evropska unija se je od leta 1992 pa do danes veliko ukvarjala s svojo notranjo problematiko, s tem, kako bo urejena njena in od leta 2004 naprej tudi naša hiša, kdo bo imel in koliko pravic, kdo bo v kateri sobi in kako bo o njej odločal. Z Lizbonsko pogodbo se to poglavje zapira in Unija je pripravljena na izzive, ki jih prinaša sodobni svet in predvsem globalizacija. V teh 15 letih je Evropska unija s temi štirimi spremembami pogodb doživela in izvedla dva ključna projekta v svoji zgodovini, prvi je bila širitev in drugi je bila uvedba skupne evropske valute. Zato je ratifikacija Lizbonske pogodbe oziroma nemotena ratifikacija dokumenta tudi ena od prednostnih nalog slovenskega predsedstva in zato je bila tudi uvrščena v program prvega tria, kjer so Nemci začeli postopek usklajevanja, Portugalci finalizirali, na nas pa je, da zagotovimo čim bolj tekočo ratifikacijo.
Toliko, hvala lepa. Sem pa pripravljen odgovarjati na vprašanja.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa za obrazložitev, gospod Gregor Krajc. Želijo besedo predstavniki interesnih skupin? (Ne.) Potem lahko preidemo na odločanje o predlaganem mnenju oziroma, oprostite, najprej sem pozval predstavnike interesnih skupin, ali ima morda kateri svetnik željo diskutirati? (Ne.)
Prehajamo na odločanje o predlogu. Ugotavljamo prisotnost. (24 prisotnih.)
Kdo je za? (19 članov.) Je kdo proti? (1 član.) Vzdržani? (Nihče.)
Ugotavljam, da je Državni svet sprejel sklep, v zvezi z mnenjem k Predlogu zakona o ratifikaciji lizbonske pogodbe, ki spreminja pogodbo o evropski uniji in pogodbo o ustanovitvi evropske skupnosti. Hvala lepa sodelujočim pri tej točki.

              Prehajamo na 8. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG IMENOVANJA NAMESTNIKA SEKRETARJA DRŽAVNEGA SVETA REPUBLIKE SLOVENIJE. Če povzamem, na podlagi sklepov o spremembi sklepa o organizaciji in delu službe Državnega sveta Republike Slovenije in na podlagi akta o spremembi in dopolnitvi akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v službi Državnega sveta Republike Slovenije, sekretar Državnega sveta predlaga imenovanje svojega namestnika. Torej te normativne podlage smo sprejeli na našem prejšnjem sestanku. Danes pa odločamo o konkretnem predlogu sekretarja Državnega sveta. Torej o predlogu, ki ga je podal na osnovi teh aktov, sekretar Državnega sveta. Želi kdo o tem predlogu razpravljati? Če ne, predlagam, da o tem predlogu glasujemo. In sicer na podlagi sklepa o spremembi sklepa o organizaciji in delu službe Državnega sveta Republike Slovenije in na podlagi aktov o spremembi in dopolnitvi aktov o notranji organizaciji in sitemizaciji delovnih mest v službi Državnega sveta Republike Slovenije, Državni svet Republike Slovenije na tretji redni seji, dne 23.8. imenuje Primoža Hainza za namestnika sekretarja Državnega sveta. Ugotavljamo prisotnost! (22 prisotnih.)
Kdo je za? (21 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Vzdržani? (1 član.) 
Ugotavljam, da je s tem Državni svet imenoval Primoža Heinza za namestnika sekretarja Državnega sveta.

              In prehajamo na 9. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG SKLEPA O USTANOVITVAH IN NALOGAH KOMISIJ DRŽAVNEGA SVETA REPUBLIKE SLOVENIJE. Predlog sklepa o ustanovitvah in nalogah Komisij Državnega sveta, ste prejeli po elektronski pošti 17. januarja in na klop, in je pripravljen na osnovi dogovora med interesnimi skupinami na kolegiju Državnega sveta. Predlog so obravnavale interesne skupine, katerih poročila ste prejeli na klop. Predlog Državnega svetnika Borisa Šušteršiča, za ustanovitev Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo, invalide, ste prejeli po elektronski pošti in na klop in je že upoštevano v predlogu sklepa. Predlog Državnega svetnika Alojza Kovšce za ustanovitev Komisije Državnega sveta za malo gospodarstvo in turizem, ste prejeli na klop. Prosim, da eventualne predloge, predlogov sklepa vložite v pisni obliki. In najprej sprašujem predstavnike interesnih skupin, če želijo besedo? Izvolite.

              CVETKO ZUPANČIČ: Hvala lepa za besedo.
Kot predstavnik Interesne skupine kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev smo danes imeli sejo. Govorim pa zato, ker smo imeli težave, da je, pač je bil predlog za ukinitev Komisije za drobno gospodarstvo in turizem. In smo se pač danes dogovorili, da predlagamo spremembo imena Komisije za gospodarstvo, se pravi da bi se Komisija za gospodarstvo imenovala Komisija za gospodarstvo, finance, turizem in obrt, in bi s tem dejansko tudi te naše interese znotraj te interesne skupine ustrezno zastopali. V kolikor bo to stališče, ki smo ga mi posredovali sprejeto, bo pač gospod Kovšca, kot je rekel, tudi umaknil svoj predlog. Tako, da bi jaz iz tega mesta, kjer je zadeva usklajena predlagal, da se to naše stališče komisije, se pravi interesne skupine sprejme in potem bo tudi gospod Kovšca umaknil svoj predlog. S tem je zadeva pač urejena.
Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, gospod svetnik Zupančič.
Morda še kot dodatno pojasnilo. Na osnovi te pobude smo se o zadevi pogovorili na posebej za to sklicanem kolegiju Državnega sveta in smo sprejeli odločitev skladno s tem stališčem interesne skupine.
Besedo želi gospod Milan Ozimič, svetnik v imenu interesne skupine lokalnih interesov.

              MILAN OZIMIČ: Hvala lepa za besedo.
Torej tudi naša interesna skupina je to usklajevanje opravljala kar na dveh sejah. Veliko nas je in veliko različnega interesa po sodelovanju in treba tudi uskladiti, ker se mnogo kje tudi prekriva. Po današnji seji smo ugotovili, da je predlog, kar se tiče Interesne skupine lokalnih interesov usklajen, da pokriva vse interese svetnikov glede njihovih preferenc sodelovanja na posameznih področjih oziroma v posamezni komisiji. Interesna skupina se je tudi veliko ukvarjala s to dilemo o ukinitvi Komisije za drobno gospodarstvo in turizem, in ni prevladalo mnenje da je ukinjena, ampak je v bistvu združena in potem je prišel tudi v naši interesni skupini predlog, da se ime Komisije za gospodarstvo razširi tako, da zaobjame tudi ime komisije, ki se združuje s komisijo za gospodarstvo, torej da je tudi v samem imenu zdaj komisija za gospodarstvo, obrt, turizem in finance, če sem zdaj prav prebral in misli, da je ta predlog, kar se tiče interesne skupine lokalnih interesov popolnoma usklajen.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa.
Gospod Kovšca, izvolite.

              ALOJZ KOVŠCA: Hvala za besedo. Spoštovana kolegica in kolegi. Mislim, da se nismo prav dobro razumeli tukaj oziroma izvajanje mojih dveh predhodnikov verjetno ni bilo čisto koncizno. Kolikor sem jaz razumel gre za prenos nalog komisije za malo gospodarstvo in turizem na komisijo, ki se imenuje kakorkoli. Tu ni težišče na imenu, niti ni težišče na tem kdo bo predsednik, ampak gre za to,da se naloge na ukinjajo, temveč, da se naloge iz komisije, ki se je ne ustanovi prenese na novo komisijo. V primeru, da to izglasujemo jaz seveda umikam svoj predlog in vam ne bi rad tratil časa. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, gospod Kovšca. Kot pojasnilo, jaz sem z gospodom Kovšco imel razgovore na to temo. Strinjala sva se v stališču, da interesi obrti, malega gospodarstva in turizma morajo biti ustrezno zastopani v Državnem svetu. Ugotovili smo dejansko po poglobljeni presoji, da so bolje lahko zastopani na ta način kot je predlagan. In v zvezi z izraženim vprašanjem vas opozarjam na besedilo sklepa na drugi strani pod točko 3, kjer si prosim poglejte vse alineje, ki odražajo dejavnosti, torej pristojnosti, dejavnosti Komisije Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance, ki po moji presoji obsegajo vse pristojnosti, ki pokrivajo področje gospodarstva, obrti, malega gospodarstva, turizma in financ. Zato smatram, da je s to formulacijo tej zahtevi oziroma pričakovanju zadoščeno. Kasneje v naslednji točki dnevnega reda pa boste videli, da so temu prilagojene tudi naše kadrovske razporeditve in da bo lahko ta komisija kvalitetno delovala.
Je v zvezi s tem še kakšna želja za razpravo? Če ne, predlagam, da preidemo na odločanje o tem predlogu sklepa. Ugotavljamo prisotnost! Prekinjam glasovanje! Spregledali smo prijavo gospoda Šuštaršiča, ki želi diskutirati. Se opravičujem! Izvolite.

              BORIS ŠUŠTARŠIČ: Hvala lepa. Jaz ne odpiram nobenega vsebinskega vprašanja. Rad bi samo izrazil zadovoljstvo, da je prišlo do realizacije tega mojega predloga. Namreč, jaz sem dovolj aktiven na področju nekaterih projektov v EU in dejansko v jezikoslovju in izrazoslovju, ki se uporablja na področju EU imamo grozne težave pojasniti kaj so to družbene dejavnosti. Ti dve komisiji bosta veliko bolj kompatibilni v odnosu do EU, pa tudi do Državnega zbora. Poleg teh nalog, ki so tu zapisane, pa me veseli tudi to, da bomo lahko verjetno opravili tudi določene koordinacijske naloge, tako kot je danes dr. Rus omenil v svoji razpravi. Mislim, da je to zelo koristno za nadaljnji razvoj Slovenije. Hvala lepa, samo to sem hotel.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, gospod svetnik Šuštaršič.
Prehajamo na ugotavljanje prisotnosti. Prosim, da se prijavite. (23 prisotnih.)      
Kdo je za? (22 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Vzdržani? (1 član.)
Ugotavljam, da je sklep, kot ste ga prejeli na klopi, sprejet.

Prehajamo na 10. TOČKO DNEVNEGA REDA, ki pa govori, na osnovi prej sprejetega sklepa, o sestavi Komisije Državnega sveta Republike Slovenije.
Gradivo imate na klopeh, med tem časom ste ga verjetno pregledali. Ali želite, da skupaj preberemo sestavo komisij, ali ste si uspeli zadevo dovolj pogledati, da to ni potrebno? Nihče ne zahteva, da gremo po imenih. Želi kdo od svetnikov morda predlagati tajno glasovanje o tem sklepu? Ni tega predloga. Potem lahko preidemo na odločanje. Nisem zaznal nobenega interesa za razpravo, kajne? Hvala lepa.
Ugotavljamo prisotnost. (24 prisotnih.)
Kdo je za? (22 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Vzdržani? (Nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.

Prehajamo na 11. TOČKO DNEVNEGA REDA - POTRDITEV STALNEGA SEDEŽNEGA REDA.
              Dobili ste ga 17. januarja 2008 po elektronski pošti. Želi o tem predlogu kdo razpravljati? Če ne, dajem v odločanje naslednji sklep: V skladu s 50. členom Poslovnika Državnega sveta sprejme Državni svet stalni sedežni red, ki upošteva naslednje kriterije: prvi kriterij je interesna skupina, drugi kriterij je abecedni red znotraj interesne skupine, priloga je sedežni red v grafični obliki. Ugotavljamo prisotnost. (21 prisotnih.)

              Kdo je za? (22 članov.) Proti? (Nihče.) Vzdržani? (Nihče.)
Ugotavljam, da je Državni svet predlagani sklep sprejel.
Zdaj naslednja seja bi vas samo vprašal, ker imamo določene organizacijske omejitve se postavlja možnost, da bi morda imeli sejo 20. ali 21. februarja. Ali bi bil problem, če bi bila seja ne v sredo 20., ampak v četrtek 21.? Ali je za koga od svetnikov, svetnic to problem? Ni še do konca odločeno, ampak prosim, da potem, če se strinjate, da računate, da bo vabilo prišlo za 20. ali 21. Kolega Dragar.

              TONI DRAGAR: Jaz mislim, da ni problem ali je to sreda ali četrtek, ampak je problem, da so tisti teden počitnice. Če slučajno gre kdo z otroci, moji so že šli sami, tako, da jaz bom tukaj.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: S tem problemom se strinjam, smo tudi z njim seznanjeni, ampak moramo oblikovati mnenje v zvezi s sejo Državnega zbora, tako da zato v tem tednu. Meni tudi ne ustreza prav posebej, ker bomo morali stvar prilagoditi. Torej, glede na to, to samo kot napoved, zaključujem 3. sejo. Zahvaljujem se vam za aktivno sodelovanje in vas lepo pozdravljam.

              (Seja je bila končana 23. januarja 2008 ob 16.16.)