Mnenje k Predlogu zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji (ZRomS-1) - druga obravnava

Državni svet Republike Slovenije je na 50. seji, dne 17. 1. 2007, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04)  sprejel naslednje

 

M N E N J E

k Predlogu zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji (ZRomS-1) - druga obravnava

 

Državni svet je obravnaval predlog zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji, ki ga je v obravnavo državnemu zboru predložila Vlada Republike Slovenije.

Predlog zakona naj bi uredil položaj in opredelil področja posebnih pravic romske skupnosti v Republiki Sloveniji, pristojnost državnih organov in organov samoupravnih lokalnih skupnosti za njihovo izvajanje ter sodelovanje predstavnikov romske skupnosti pri uresničevanju njihovih pravic in obveznosti, določenih z zakonom.

Državni svet je pozdravil predlog zakona, saj je v preteklosti tudi državni svet na svojih razpravah opozarjal na potrebo po zakonski ureditvi tega področja. Člani državnega sveta so kljub temu pričakovali večjo dorečenost predloga zakona. Vse posebne pravice veljajo tudi za Rome, ki živijo običajno življenje, kot ga živijo ostali prebivalci naše države, zato bi bilo nesprejemljivo, da bi bili deležni še vseh posebnih pravic, razen kolikor se nanašajo na jezik, predšolsko in šolsko vzgojo ter njihovo kulturo. Predvsem bi si morali tudi sami prizadevati za izboljšanje njihovega položaja. Sestava delovnega telesa za spremljanje položaja romske skupnosti je neustrezna, saj gre za sodo število; namesto 6 članov bi jih moralo biti 7. To delovno telo bi morale imeti samo tiste občine, ki so zavezane, da morajo v občinskem svetu imeti predstavnika romske skupnosti, ne pa tudi ostale. Drugače trdijo ostale občine, da nimajo Romov, s tem predlogom zakona pa jih bodo kar naenkrat imele, vse v cilju pridobivanja dodatnih proračunskih sredstev. Obstajati bi morali kriteriji za razdeljevanje sredstev. Člani so opozorili, da predlog zakona ne odgovarja na vprašanje, kdo je Rom in za kateri romski jezik gre, saj jih poznamo več vrst.

Tretji člen določa, da Republika Slovenija zagotavlja uresničevanje posebnih pravic na področju izobraževanja, kulture, zaposlovanja, urejanja prostora in varstva okolja, zdravstvenega in socialnega varstva, obveščanja in soodločanja v javnih zadevah, ki se nanašajo na pripadnike romske skupnosti, s tem zakonom, drugimi zakoni, podzakonskimi akti in akti samoupravnih lokalnih skupnosti ter s posebnimi programi in ukrepi državnih organov ter organov samoupravnih lokalnih skupnosti.

Državnemu svetu se zastavlja vprašanje soodločanja v javnih zadevah, ki se nanaša na pripadnike romske skupnosti predvsem z vsemi drugimi zakoni in ukrepi, ki so izven ZRomS-1. Način soodločanja v javnih zadevah, ki se nanašajo na pripadnike romske skupnosti, ni opredeljen, razen kolikor drugi odstavek 12. člena določa, da morajo državni organi, nosilci javnih pooblastil in organi samoupravne lokalne skupnosti, pridobiti predhodno mnenje sveta, kadar sprejemajo ali izdajajo predpise in druge splošne pravne akte, ki se nanašajo na položaj romske skupnosti. Tu se zopet postavlja vprašanje širine področja urejanja položaja romske skupnosti in obligatornost državnih organov in drugih do pridobitve predhodnega mnenja sveta. ZRomS-1 prav tako ne poda razlike med pripadnikom v javnih zadevah in položajem romske skupnosti pri predhodnih mnenjih.

ZRomS-1 že v 1. členu določa, da ureja položaj romske skupnosti, medtem ko v 2. členu že iz njega izhaja (upoštevaje poseben položaj...) in določa, da imajo Romi poleg pravic in obveznosti, ki pripadajo vsem državljanom oziroma državljankam Republike Slovenije, še posebne pravice, določene z zakonom, še vedno pa ne pove, kakšen je ta položaj. Zagata nastane zato, ker niti sami ne vemo, kakšen je ta položaj, saj 7. člen šele nalaga dolžnost, da se v občinskem svetu ustanovi posebno delovno telo, ki bo spremljalo (beri: šele ugotovilo) in obravnavalo položaj romske skupnosti.

Glede na to, da gre za posebno skupnost ali manjšino, ki ima posebne antropološke, etnične in kulturne značilnosti (svoj jezik, kulturo, zgodovino) in izhajajoč iz 65. člena Ustave RS (položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon), lahko zaključimo, da se zaveza državnih organov in drugih nosilcev javne oblasti do soodločanja v javnih zadevah nanaša le na zaščitne ukrepe, s področja posebnih pravic - izobraževanja, kulture, zaposlovanja, urejanja prostora in varstva okolja, zdravstvenega in socialnega varstva, ki skupaj predstavljajo predpostavke za opredelitev položaja romske skupnosti.

Glede na navedeno, državni svet podaja naslednjo pripombo:

V 12. členu se doda tretji odstavek, ki se glasi:

"(3) Položaj romske skupnosti se ugotovi glede na skupno stanje s področja izobraževanja, kulture, zaposlovanja, urejanja prostora, varstva okolja ter zdravstvenega in socialnega varstva."

Le v teh okvirih bi morala obstajati dolžnost države in ostalih do pridobitve predhodnega mnenja, saj bi v nasprotnem primeru lahko šteli, da se vsak zakon lahko nanaša na položaj romske skupnosti. Tretji člen namreč ne govori o soodločanju v javnih zadevah, ki se nanašajo na položaj romske skupnosti, pač pa o zadevah, ki se nanašajo na pripadnike romske skupnosti.

* * *

Državnemu svetu se tudi zastavlja vprašanje, kaj pomenijo "drugi potrebni ukrepi za ureditev razmer" (3. odstavek 5. člena) izven ureditve prostorske problematike   v primeru, "ko pravna in komunalna neurejenost romskih naselij v samoupravni lokalni skupnosti privede do hujšega ogrožanja zdravja, dalj časa trajajočega motenja javnega reda in miru ali trajnega ogrožanja okolja" kar pa naj bi vlada rešila z državnim prostorskim aktom. Vprašanje samostojnega, t.i. nadomestnega posega vlade na področje občine se zastavi že zato, ker mora že priti do hujšega ogrožanja zdravja ali dalj časa trajajočega motenja javnega reda, ne da bi vlada lahko že prej opozorila občino na takšne razmere in ji naložila njihovo odpravo.

V drugem odstavku 7. člena se črtajo besede "najmanj" in "slednjih pa".

V tretjem odstavku 7. člena se na koncu črta pika in doda "ki ga tudi vodi".

O b r a z l o ž i t e v

Zakon o lokalni samoupravi (Ur.l. RS, št. 72/93, zadnja 21/06) namreč v drugem odstavku 30. člena določa, da občinski svet lahko ustanovi tudi druge komisije in odbore kot svoja delovna telesa. Člane komisij in odborov imenuje izmed članov občinskega sveta, lahko pa tudi izmed drugih občanov, vendar največ polovico članov. Delovno telo občinskega sveta vodi član občinskega sveta.  Drugi odstavek predloga 7. člena določa, da je delovno telo iz prejšnjega odstavka (za spremljanje položaja romske skupnosti) sestavljeno iz najmanj šestih članov oziroma članic, od katerih je najmanj polovica prebivalcev občine, ki niso člani občinskega sveta, od slednjih pa večina pripadnikov romske skupnosti. Iz predloga se d?? namreč sklepati, da lahko sestavljajo prebivalci občine tudi več kot polovico delovnega telesa, kar je nezdružljivo s 30. členom ZLS. Večina pripadnikov romske skupnosti se nanaša le na tisti del prebivalcev občine, ki niso člani občinskega sveta, zato je beseda "slednji" zavajajoče, ker se nanaša na člane občinskega sveta.Po tretjem odstavku 7. člena predloga, je član delovnega telesa po svoji funkciji predstavnik romske skupnosti  v občinskem svetu; predlog zakona bi lahko določil, da predstavnik romske skupnosti  v občinskem svetu tudi vodi delovno telo. 

Državni svet podpira predlog zakona.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik mag. Adolf Zupan.