Mnenje k Predlogu zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (ZSRR-2)

Državni svet Republike Slovenije je na 32. seji 8. 12. 2010, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/06)  sprejel naslednje

M N E N J E

k Predlogu zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (ZSRR-2) - prva obravnava

Državni svet podpira Predlog zakona kot primerno podlago za nadaljnjo obravnavo, ob tem pa pričakuje, da se bodo v nadaljnji fazi sprejemanja zakona upoštevali njegovi pomisleki in opozorila obeh reprezentativnih združenj občin.

Državni svet uvodoma ugotavlja, da predlagatelj zakona pri pripravi zakona ni v zadostni meri upošteval občin in obeh reprezentativnih združenj, ki predloga zakona v predlagani vsebini ne podpirata.  

Državni svet ocenjuje, da so sistemske spremembe na področju spodbujanja skladnega regionalnega razvoja nujno potrebne, saj veljavni zakon ne prinaša pričakovanih rezultatov. Državni svet pozdravlja predlagane ukrepe endogene regionalne politike, še posebej prenos preizkušenega in fleksibilnega mehanizma iz interventnega zakona za Pomursko regijo (npr. dodatni začasni ukrep razvojne podpore za problemska območja z visoko brezposelnostjo, spodbude za zaposlovanje v območjih z visoko brezposelnostjo), prenos državnega premoženja na občine v razvojne namene, ukrepe za obmejna problemska območja.

Predlagatelj zakona v uvodni obrazložitvi navaja, da bodo v obdobju do ustanovitve pokrajin in njihovega celovitega delovanja razvojne regije osnovna raven spodbujanja regionalnega razvoja, vendar Predlog zakona ne omenja pokrajin tako kot veljavni Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, ki v prehodnih določbah določa, da po uveljavitvi zakona o pokrajinah funkcijo razvojnih regij prevzamejo pokrajine. Državni svet ponovno opozarja na nujnost ustanovitve pokrajin kot drugega nivoja lokalne samouprave, ki so naravni nosilec dejavnosti skladnega regionalnega razvoja in brez katerih ne bomo naredili razvojnega preboja in tudi želene decentralizacije in dekoncentracije oblastnih funkcij. Regionalizacija je potrebna tudi zato, ker zaradi nesoglasij med občinami znotraj razvojnih regij ostajajo evropska kohezijska sredstva neizkoriščena (npr. problem regijskih odlagališč).  Državni svet pričakuje, da sprejem tega zakona ne bo upočasnil procesa ustanavljanja pokrajin.

Služba vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko na podlagi finančne in funkcionalne analize občin ugotavlja, da je Zakon o financiranju občin potreben sprememb, prav tako njegovo izvajanje. Državni svet pričakuje, da bo do predložitve teh sprememb prišlo čim prej, saj se občinam zmanjšujejo prihodki, predvsem pa se na občine prenašajo naloge brez zagotavljanja dodatnih sredstev.

Državni svet se pridružuje opozorilom Skupnosti občin Slovenije in Združenja občin Slovenije glede sestave sveta regije kot najvišjega organa odločanja na regijski ravni. Predlagatelj zakona ocenjuje, da imajo občine v svetu regij odločilno vlogo, saj akt o ustanovitvi sveta regij sprejme 60 % občinskih svetov občin z večino prebivalstva regije, poleg tega so odločitve sveta regije veljavne le, če se sprejemajo ob navzočnosti večine članov iz vrst občin. Državni svet se s tem ne strinja in ocenjuje, da se s predlogom, po katerem je v svetu regije le 40 % članov predstavnikov občin, zmanjšuje vloga občina, ki pa so poleg države nosilke regionalnega razvoja in zagotavljajo vir financiranja razvojnih nalog. Poleg tega bo ob tej rešitvi manjšim občinam težje zagotoviti svojega predstavnika v svetu regij.  Rešitve glede sestave razvojnega sveta regije je treba ponovno pretehtati in sprejeti tako rešitev, da bodo občine imele večji vpliv in težo (npr. s povečanjem deleža članov predstavnikov občin; z rešitvijo, da imajo vse občine v razvojnem svetu regije svojega predstavnika, omeji pa se teža njihovih glasov). Državni svet tudi predlaga, da se preuči predlog obeh reprezentativnih združenj, da z operativnega vidika v razvojnem svetu regije sodelujejo župani in ne občinski svetniki.

Ob ugotovitvi, da se v primerjavi z veljavno ureditvijo zmanjšuje vloga županov, Državni svet opozarja, da predstavlja ključni problem položaja županov 27. člen Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki jim prepoveduje članstvo oziroma opravljanje dejavnosti upravljanja, nadzora ali zastopanja v javnih zavodih, javnih skladih, javnih agencijah in drugih osebah javnega ali zasebnega prava, če je oseba zasebnega prava nosilec javnega pooblastila ali izvajalec javne službe.  Župani imajo ob čedalje večjih odgovornostih manjšo vlogo pri odločanju, kar nakazuje tudi predlog za sestavo sveta regij v 11. členu Predloga zakona.  

Državni svet ugotavlja, da se bodo na javni razpis za podelitev pooblastila za opravljanje splošnih razvojnih nalog lahko javili le subjekti, ki bodo izpolnjevali zakonsko določene pogoje, zakon pa dopušča tudi možnost odvzema pooblastila. Zakon med drugim določa, da morajo regionalne razvojne agencije izpolnjevati pogoj, da imajo razpršene ustanoviteljske deleže občin, saj opravljajo razvojne naloge na širšem območju od ene občine oziroma v interesu cele razvojne regije. Državni svet daje v preučitev predlog, da bi pooblastilo podajali sveti regij ob soglasju Službe vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko, saj ocenjuje, da se s predlagano rešitvijo podeljevanja pooblastil subjektom spodbujanja razvoja na regionalni ravni v 20. členu Predloga zakona še povečuje vloga države na področju regionalnega razvoja.

Čeprav Državni svet nima pripomb na dogovor za razvoj regije, s katerim se uresničuje regionalni razvojni program regije, opozarja na način njegovega sklepanja med državo in razvojno regijo za obdobje štirih let, saj se bo morala regija usklajevati glede projektov z vsakokratno vlado, ki v imenu države sprejema dogovore za razvoj regij s sveti regij, prav tako se obdobje, za katero se bo sklepal dogovor, ne bo ujemalo z obdobjem finančne perspektive evropske kohezijske in strukturne politike (2007 - 2013).  

Državni svet opozarja, da niso problematične samo razvojne razlike med regijami, kar je tudi eden od temeljnih razlogov za pripravo novega zakona, ampak tudi razlike znotraj razvojnih regij. Območja kot je npr. Bela krajina, kjer po vseh kazalcih razvitosti krepko zaostaja za razvojem v razvojni regiji Jugovzhodna Slovenija, pričakujejo, da bo zakon izboljšal sedanjo situacijo in v okviru predvidenih ukrepov (območno razvojno partnerstvo) tem območjem omogočil razvoj.

Posamezna območja v Sloveniji, ki so slabše razvita, sovpadajo z obmejnimi območji, kar predstavlja problem tako z demografskega vidika kot gravitacijskega vidika k sosednjim državam. Državni svet še posebej izpostavlja demografski vidik, ki je ob razvojnem deficitu eden največjih problemov Slovenije in ki ima lahko daljnosežne posledice in je v tesni povezavi s politiko in varnostnim vidikom države. Državni svet pozitivno ocenjuje predlog, da so obmejna problemska območja prednostna območja vseh razvojnih politik, vendar zaradi preprečitve regijskega centralizma ocenjuje, da bi moral zakon temu vprašanju nameniti več pozornosti. 

Problem predstavljajo tudi manj razvite občine v razviti Osrednjeslovenski regiji (npr. Ivančna Gorica), ki so zaradi vpetosti v razvito razvojno regijo manj razvita kot nerazvite regije (npr. nimajo dostopa do pitne vode). Državni svet ocenjuje, da je dostop do javne infrastrukture ne samo lokalnega, ampak tudi regionalnega pomena.

V zvezi z rešitvijo v 27. členu, ki govori o spodbudah za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo, bi kazalo razmisliti, da bi bili delodajalci upravičeni do spodbud, če bi zaposlili delavce za krajše obdobje od dveh let, npr. za eno leto. Državni svet je bil seznanjen z mnenjem predlagatelja, da spodbude za zaposlovanje ne bodo ustvarile visokih tehnoloških delovnih mest.