|
Državni svet Republike Slovenije je na 27. seji 9. 6. 2010, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08 in 73/09) obravnaval pobudo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in sprejel naslednji
S K L E P
Državni svet podpira pobudo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije v boju zoper socialni dumping.
Državni svet je bila seznanjen, da je Evropski parlament 26. marca 2009 sprejel Resolucijo o družbeni odgovornosti podizvajalskih podjetij v proizvodni verigi - v nadaljevanju Resolucija (2008/2249 (INI)), iz katere izhaja, da podizvajalce pogosto izkoriščajo enega proti drugemu, iz česar sledi, da so delavci tako naročnikov v javnih razpisih kot podizvajalcev, pod pritiskom glede delovnih pogojev. Pogoji, pod katerimi se delo opravlja, namreč v veliki meri vplivajo na ceno posamezne storitve, s katero se konkurira na razpisih. Nadalje je iz Resolucije moč razbrati, da podizvajalstvo, kljub številnim pozitivnim vidikom in omogočanju rasti proizvodnih zmogljivosti, ustvarja tudi gospodarsko in socialno neravnovesje med delavci in pospešuje slabšanje delovnih razmer.
Podizvajalstvo se lahko izvaja prek agencij za pogodbeno zaposlovanje in podjetij, ki izključno posredujejo delovno silo za določen čas in občasno delujejo kot tako imenovani "poštni nabiralniki". Pogosto pa se za ta namen dodeli le eno naročilo oziroma se delavce najame samo za ta namen. Takšne prakse poudarjajo hitro spremenljivo naravo gradbene industrije in drugih sektorjev, v katerih so zaposlitvena razmerja pogosto izredno negotova. Nesporno se delovna razmerja v gradbenem sektorju na novo opredeljujejo, hkrati pa se zmanjšuje neposredna družbena odgovornost glavnega izvajalca, saj se delo oddaja podizvajalcem in agencijam za zaposlovanje tako, da je zagotavljanje poceni in pogosto nekvalificirane delovne sile, sestavni del podizvajalstva na nižjih ravneh. V čezmejnem kontekstu se problematika, povezana z negotovim delovnim mestom, pokaže, ko so delavci na primer napoteni na delo v tretjo državo članico.
Iz podanih dejstev je torej jasno, da imajo podizvajalske verige konkretne negativne učinke, ki jih predvsem čutijo njihovi najšibkejši členi - to so delavci. Vendar pa je na tem mestu potrebno omeniti tudi sistemski zakonodajni okvir, ki lahko odločujoče pripomore k zaviranju ali pa k pospeševanju izkoriščanja delavcev v podizvajalski verigi. S tem pa tudi k zaviranju ali pospeševanju socialnega dumpinga.
Praksa v Sloveniji kaže na izrazito slabo stanje na tem področju po celotni vertikali podizvajalske verige. Tako:
- pod izvajalska podjetja brez razlogov zavlačujejo s plačilom svojih obveznosti do naslednjih podizvajalcev,
- precej podizvajalcev v imenu »stroškovne učinkovitosti« redno zlorablja delovno zakonodajo (npr. preko neplačevanja socialnih prispevkov),
- delavci, vpeti v to verigo, ne dobijo ustreznega plačila, hkrati pa so pod stalnim pritiskom določenih rokov, kar ima za posledico ogromno število (neplačanih) nadur, seveda ob praviloma slabih delovnih pogojih,
- vse to pomeni, da proces podizvajalskih verig v bistvu temelji na socialnem dumpingu, katerega pa, na žalost, v tem trenutku podpira tudi država z nekaterimi določili, ki prisilno priklenejo delavce v ta delovni proces.
Takšna slika delovnega procesa pa je zagotovo zelo daleč od realizacije koncepta družbene odgovornosti podjetij.
V zvezi s temi razlogi Državni svet Republike Slovenije povzema predloge Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, ki pomenijo korak k zmanjševanju socialnega dumpinga in zagotovitvi vsem delavkam in delavcem v Sloveniji v enakopraven položaj. Ti predlogi so:
- Zakonski okvir pogodb o naročanju dela (storitev) bi bilo potrebno oblikovati tako, da se v pogodbe o naročilu dela med naročnikom in glavnim izvajalcem, kot v pogodbe, ki sledijo s podizvajalci, obvezno vnese klavzula o solidarni skupni odgovornosti za terjatve delavcev, ki so nastale zaradi opravljanja naročenega dela. Obligatorna skupna odgovornost za terjatve delavcev bi zagotavljala, poleg preprečevanja socialnega dumpinga, kvaliteto opravljenih storitev, spoštovanje delovnopravne in socialne zakonodaje, povečanje spoštovanja izpolnjevanja finančnih obveznosti ter poslovno odličnost podjetja.
- Vzpostavi naj se sistem licenciranja(pod)izvajalskih podjetij, v katerega naj se vključi tudi reprezentativni sindikat dejavnosti, s potrdilom, da je spoštovana kolektivna pogodba dejavnosti, ki obvezuje delodajalca. V primeru, da delodajalec ni vezan s kolektivno pogodbo dejavnosti, pa mora v postopku licenciranja Inšpektorat RS za delo izdati potrdilo o spoštovanju delovnopravne zakonodaje s strani delodajalca. Licenca bi bila obvezna sestavina kandidiranja pri vseh (javnih) naročilih. Vsa izvajalska in podizvajalska podjetja so obvezana oddati popolno licenco pred pričetkom kakršnihkoli del. V primeru, da se licence ne odda, je podjetje (najmanj) za določen čas izključeno iz vseh (javnih) naročil. Sistem licenciranja (pod)izvajalskih podjetij bi pomenil tudi konkreten premik k spoštovanju delovnih in socialnih pravic ter tudi kot dokaz poslovne odličnosti podjetja.
- Zakon o jamstvenem in preživninskem skladu je potrebno ustrezno spremeniti. V času vedno večje socialne krize se delavke in delavci vse bolj soočajo z neplačanimi mesečnimi obveznostmi, nezmožnostjo odplačevanja kreditov, nakupov osnovnih življenjskih potrebščin itd. Vse večja socialna kriza pa ima za posledico tudi vse večjo socialno izključenost. Iz tega razloga je potrebno sprejeti takšno zakonsko rešitev, ki bo omogočala vsaj minimalno materialno in socialno varnost zaposlenih delavcev tudi v primeru, ko le-ti brez svoje krivde ne bodo prejeli plače več kot mesec dni. Najbolje bi bilo tovrstni institut urediti v Zakonu o jamstvenem in preživninskem skladu, in sicer na podoben način kot se določbe tega zakona uporabljajo za delavke in delavce, ki so izgubile delo v stečajnih postopkih.
- Spremeniti je potrebno Zakon o zaposlovanju in delu tujcev, in sicer v delu, ki se nanaša na pogoje za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja. Trenutno je namreč pogoj za pridobitev le-tega dveletna neprekinjena zaposlitev pri istem delodajalcu, kar pa dejansko pomeni priklenitev delavca na istega delodajalca za obdobje dveh let, kar je seveda »idealno« okolje za izkoriščanje delavca. Tako naj se delavcu migrantu že v času prvih dveh let omogoči mobilnost s tem, da se izniči pogoj tako neprekinjenosti dela kot dela pri istem delodajalcu. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je v odgovoru na poziv ZZZS sicer zapisalo, da je z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlovanju in delu tujcev predvidena sprememba, ki bi naj pripomogla k večji mobilnosti tujca znotraj veljavnosti delovnega dovoljenja, vendar pa k tovrstnim spremembam do sedaj še ni pristopilo.
- Spremeniti je potrebno Socialni sporazum Republike Slovenije z Bosno in Hercegovino ter Makedonijo, tako da bo omogočen dostop do denarnih nadomestil delavcem migrantom z začasnim bivališčem v Sloveniji. Navedena sporazuma namreč onemogočata dostop do denarnih nadomestil za delavce iz teh držav v primeru, da le-ti ostanejo brez zaposlitve - četudi so do njega po obstoječi zakonodaji, tehnično - teoretično, upravičeni. Pogoj za pridobitev denarnega nadomestila v času brezposelnosti za državljane teh držav je namreč stalno bivanje, česar pa večina delavcev nima. To pa ima za posledico izbris socialne mreže delavcev migrantov v času brezposelnosti. Pri tem je potrebno upoštevati, da je delavec migrant ves čas dela v Sloveniji tudi plačnik socialnih prispevkov, med drugim tudi prispevkov za zaposlovanje - od česar pa na koncu nima pravzaprav nič. Tako se na tem mestu postavlja vprašanje zagotavljanja enakopravnosti oziroma enakosti pred zakonom. MDDSZ je v odgovoru na dopis ZZZS sicer zapisalo da »se zaveda opisanega problema, zato je že oktobra 2009 bosansko¬hercegovski strani posredovalo predlog sprememb sporazuma. Bosanska stran je tudi potrdila, da se s predlaganimi spremembami sporazuma strinjajo (MDDSZ, 1. 4. 2010). Vendar pa zaradi dolgotrajnega reševanja tega perečega problema sindikati pričakujejo takojšnje rešitve. Prav tako naj se pristopi k spremembam socialnega sporazuma s Hrvaško, ki onemogoča dostop do denarnega nadomestila dnevnim migrantom iz razloga, ker nimajo prijavljenega bivališča v Sloveniji. Seveda pa tako kot ostali delavci ves čas trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu v Sloveniji plačujejo prispevke za socialno zavarovanje. Tako lahko pridemo do absurdne situacije, kjer dnevni delavec migrant iz Hrvaške, ki je bil 24 let zaposlen pri delodajalcu v Sloveniji, ni upravičen do denarnega nadomestila, zaradi dejstva, ker nima prijavljenega bivališča v Sloveniji, po drugi strani pa bi mu iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti pripadalo 12 mesecev prejemanja denarnega nadomestila.
- V povezavi z zgoraj navedenim je potrebno spremeniti določila osnutka Sporazuma z BiH o zaposlovanju državljanov BiH v Sloveniji, ki določajo, da se delavcu migrantu po preteku delovnega dovoljenja za tri leta sicer omogoči vrnitev v državo zaposlitve, vendar šele po najmanj šestmesečni prekinitvi zakonitega prebivanja v državi zaposlitve. Ta šestmesečna prekinitev konkretno pomeni, da delavci migranti v takšnem sistemu »krožnih migracij« trčijo neposredno ob pogoje za pridobitev slovenskega državljanstva po Zakonu o tujcih (UL RS, št. 61/2009), saj 41. člen tega zakona določa, da je pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo deset mesecev. Prav zato je to obdobje prekinitve v najmanjši meri potrebno znižati (npr. na tri mesece). Ustrezna sprememba tega sporazuma je potrebna zaradi nadaljnjih napak, ki bi se lahko ponavljale pri sklepanju naslednjih sporazumov o zaposlovanju, ki so predvideni z ostalimi državami bivše Jugoslavije.
- Čimprej je potrebno sprejeti Uredbo o določitvi minimalnih bivalnih in higienskih standardov za tujce na delu v Sloveniji. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije že nekaj časa intenzivno opozarja na zelo slabe bivalne razmere delavcev migrantov v samskih domovih in v bivališčih, ki jih priskrbi delodajalec (ali pa so celo njegova last). Cene bivanja v samskih domovih so izjemno visoke, tudi okoli 150 evrov mesečno, čeprav je s tem praviloma zagotovljena le postelja v sobi, ki si jo delavec deli še s tremi, štirimi ali več osebami in skupna kopalnica. Tako pride do absurdne situacije, ko stane mesečni najem sobe v izmeri 15 m2, v kateri so štiri postelje, 600 evrov. S tem pa je razmik med kvaliteto bivanja in ceno zanj nenormalno visok. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je bila prav zaradi takšnih anomalij pobudnica sprejetja pravno regulativnega okvirja, ki bo zagotavljal ustrezne bivalne pogoje za delavce migrante. Na MDDSZ je bila imenovana posebna Medresorska delovna skupina, ki je predlog Uredbe o bivalnih pogojih pripravila v juliju 2009, vendar pa uredba še ni stopila v veljavo, zato je v tem trenutku to področje še vedno popolnoma deregulirano in prepuščeno lastnikom teh prostorov, kar z drugimi besedami pomeni, da se kvaliteta bivalnih prostorov ni prav nič spremenila. V zvezi s to problematiko je Vlada RS, na seji 3.9.2009, sprejela odgovor na pobudo državnega svetnika Antona Peršaka v zvezi z vprašanjem neprimerne nastanitve tujih delavcev. V njem je med drugim zapisano: "Glede na to, da je vprašanje ustreznega bivanja delavcev migrantov povezano tudi z izvajanjem določil Zakona o zaposlovanju in delu tujcev, se je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve odločilo za proaktiven pristop k reševanju problematike. Imenovana je bila medresorska delovna skupina, katere osnovni cilj je bil proučitev dejanskega stanja na področju nastanitve tujih delavcev migrantov na začasnem delu v RS z namenom priprave predloga normativne ureditve tega področja. Medresorska delovna skupina se je seznanila s trenutnimi razmerami glede prebivanja delavcev migrantov v RS, preučila normativno ureditev tega področja v drugih državah EU in pripravila osnutek predpisa, ki zajema tako minimalne bivanjske kot tudi higienske standarde. Osnovni namen osnutka je na eni strani zaščita pred izkoriščanjem delavcev migrantov, ki so zaposleni v RS ter postavitev minimalnih bivalnih in higienskih standardov. Pri oblikovanju predpisa in izbiri minimalnih standardov se je izhajalo iz določbe 32. člena Ustave RS, ki posamezniku daje pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Ugotovljeno je bilo, da posamezniku – delavcu migrantu ne moremo oziroma ne smemo vsiljevati ali določiti minimalnih standardov prebivanja, če se sam odloči poiskati namestitev in je kvaliteta prebivanja posledica njegove osebne in svobodne odločitve. Lahko pa v tem okviru zavežemo delodajalce, ki imajo v lasti ali najemu nastanitvene objekte in v njih nastanijo svoje delavce. Glede na predvidene spremembe Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT) v letu 2010 in že pripravljenem naboru potrebnih sprememb in dopolnitev, bo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve predlagalo še dopolnitev ZZDT, tako, da bo Vlada RS lahko sprejela že pripravljen osnutek Uredbe o določitvi minimalnih bivalnih in higienskih standardov za tujce na delu v RS. Z uredbo bodo tujim delavcem, ki se bodo odločili za nastanitev v objektih v lasti ali najemu delodajalca, zagotovljeni ustrezni minimalni bivalni in higienski standardi, predpisani z uredbo, prav tako pa bodo tudi za delodajalce določene sankcije, če standardov ne bi spoštovali."
- Ustanovijo naj se »svetovalni odbori«, in sicer tako na nacionalni kot tudi na lokalni ravni (npr. na sedežih območnih služb Inšpektorata nadzora delovnih razmerij), ki so sestavljeni iz predstavnikov socialnih partnerjev, ki bi razpravljali o ciljih in programu dela Inšpektorata RS za delo (npr. o rednih in izrednih akcijah inšpektorata), o načinu opravljanja posamičnih akcij (npr. o načinu sodelovanja z drugimi inšpekcijskimi službami). Njihova naloga bi bila tudi opozarjanje na določene nepravilnosti in posledično temu usmerjanje dela inšpektorata (npr. pri preprečevanju nezakonitega sklepanja pogodb za določen čas, neizplačanih plač, pri uveljavljanju načela enakega obravnavanja, nediskriminacije, zaposlovanja invalidov, ipd.). Na podlagi takšnih ugotovitev bi se lažje oblikovali ukrepi, ki bi v prihodnje preprečevali oziroma prispevali k zmanjšanju kršitev pravic delavk in delavcev.
- Vzpostavi naj se sistem kvot za uporabo agencijskega dela. Tovrstni sistem je potreben z namenom preprečevanja socialnega dumpinga na podjetniški ravni, katerega cilj je preprečitev zlorabljanja pravic delavcev zaradi njihovega postavljanja v neenak položaj. Avstrija n.pr. na sektorski ravni pogosto uporablja kvote za uporabo agencijskega dela na ravni podjetja (5-10% delovne sile). Prav tako pa naj se vzpostavi sistem, ki bo preprečeval veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so »stalnica« pri tako imenovanih agencijskih delavcih.
Državni svet Republike Slovenije pričakuje, da bo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve takoj pristopilo k pripravi in implementaciji zgoraj navedene pobude in zagotovilo izenačitev delavskih, socialnih in ekonomskih pravic vseh delavk in delavcev v Republiki Sloveniji. |
