Zahteva za ponovno odločanje o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilstvu

Državni svet Republike Slovenije je na 34. izredni seji 29. 9. 2011, ob obravnavi predloga odložilnega veta na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilstvu (ZZdrav-A), ki ga je Državni zbor sprejel na 31. redni seji 23. septembra 2011, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/2006), sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilstvu (ZZdrav-A).

Obrazložitev:

Državni zbor je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilstvu (ZZdrav-A) sprejel na 31. redni seji, dne 23. 9. 2011.

Državni svet je Dopolnjen predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilstvu obravnaval na 40. seji 14. 9. 2011 in ga ni podprl.

Komisija Državnega sveta za družbene dejavnosti je že maja 2007, ko je obravnavala Predlog zakona o zdravilstvu, do njega zavzela negativno stališče, skupina državnih svetnikov pa je oktobra 2007 podala predlog za odložilni veto na omenjeni predlog zakona, v katerem je opozorila na njegove ključne pomanjkljivosti – neustreznost stroge ločitve šolske in komplementarne medicine, neracionalnost ustanovitve zdravilske zbornice z obveznim članstvom ter neusklajenost s stališči izvajalcev.

Državni svet je bil seznanjen, da je Ministrstvo za zdravje na lastno pobudo v začetku leta 2009 začelo s pripravo novega predloga zakona - Predloga zakona o zdravilski dejavnosti, v pripravo katerega so bili vključeni tudi člani Komisije za pripravo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilstvu, v njegovo besedilo pa so bili vključeni predlogi Ministrstva za zdravje, Ministrstva za gospodarstvo, strokovnih združenj ter pripombe državnih svetnikov ter poslancev iz leta 2007.

Predlog zakona o zdravilski dejavnosti je bil torej usklajen in pripravljen za nadaljnjo proceduro že konec leta 2009, ministrstvo pa je do aprila 2011, ko je v javno razpravo vložilo popolnoma novo besedilo – Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilstvu, zagovarjalo njegove rešitve. Državnemu svetu obrazložitev, zakaj je do tega prišlo, ni bila podana.

Glede na Predlog zakona o zdravilski dejavnosti naj bi izvajanje zakona (odločanje in nadzor) pod svoje okrilje prevzelo Ministrstvo za zdravje, posledično pa ne bi prišlo do ustanovitve zbornice, ker bi bilo težko v eni sami zbornici združiti interesno tako različne izvajalce zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, zagotoviti ustrezno transparentnost delovanja ter zagotoviti finančna sredstva za delovanje zbornice. Prišlo bi tudi do razširitve možnih statusnih oblik opravljanja zdravilske dejavnosti - poleg gospodarske družbe in samostojnih podjetnikov še na društva in zavode.

Državni svet na podlagi predstavljenih dejstev na58. seji Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide 31. avgusta 2011s strani Slovenskega homeopatskega društva ter Sindikata zdravilcev in mnenja namestnika Varuha človekovih pravic ugotavlja, da Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravilstvu, katerega predlog je bil v zakonodajno proceduro vložen 24. 6. 2011, nima nobene vsebinske povezave s Predlogom zakona o zdravilski dejavnosti, ki se je pripravljal pretekli dve leti in bil usklajen med vsemi ključnimi deležniki, ter da ne rešuje nobene izmed izpostavljenih problemov s strani izvajalcev zdravilske dejavnosti.

Državni svet prav tako ugotavlja, da se Zakon o zdravilstvu do sedaj še ni ustrezno implementiral, saj ni prišlo do predvidene ustanovitve zdravilske zbornice zaradi številnih praktičnih ovir, med drugim tudi zato, ker s strani Ministrstva za zdravje še niso bili sprejeti vsi potrebni podzakonski akti za zagotovitev prenosa javnih pooblastil na zbornico.

Državni svet je seznanjen z dejstvom, da je Republika Slovenija že prejela opomin Evropske komisije, ker še ni ustrezno prenesla določb Direktive Evropske parlamenta in Sveta 20067123/ES z dne 12. decembra 2006 o storitvah v notranjem trgu (v nadaljevanju: Direktive o storitvah na notranjem trgu) v svojo nacionalno zakonodajo. Pri tem je potrebno izpostaviti, da bi to morala storiti že do konca 2009, pri čemer je bilo že do sprejema veljavnega Zakona o zdravilstvu dovolj časa za takšen prenos in usklajevanje z izvajalci zdravilske dejavnosti, pa tudi na to, da je tudi besedilo Predloga zakona o zdravilski dejavnosti, ki je skorajda čez noč izginil iz obravnave, vsebovalo zahtevane uskladitve z omenjeno direktivo in s tega vidika zagotovo ne more biti nesprejemljivo.

Državni svet v zvezi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilstvu opozarja, da predlagana razširitev kroga oseb, ki na podlagi dovoljenja zbornice lahko opravljajo zdravilsko dejavnost, na tuje fizične in pravne osebe ter navedeni pogoji za pridobitev takšnega dovoljenja, vzpostavljajo diskriminatorno stanje v odnosu do domačih fizičnih in pravnih oseb, ki bi želele opravljati omenjene storitve, zlasti zdravnikov. Tujim fizičnim in pravnim osebam bi bilo namreč dovoljeno opravljanje zdravilskih storitev zgolj na podlagi prijave na Ministrstvo za zdravje pod pogojem, da zdravilsko dejavnost že izvajajo v drugi državi članici in so tam že pridobili dovoljenje za izvajanje te dejavnosti, ki pa jo v tujini, v nasprotju s slovensko ureditvijo, lahko izvajajo tudi zdravniki. Slovenski zdravniki, ki se jim v primeru, če opravljajo zdravilsko dejavnost, v skladu s 34. členom Zakona o zdravniški službi (Uradni list RS, št.72/2006-UPB3, 15/2008, 58/2008, 49/2010 in107/2010), ne podeli licenca za opravljanje zdravniške službe, oziroma se jim ta celo lahko odvzame, bi bili s tem diskriminirani v primerjavi s kolegi iz tujine, ki takšne prepovedi nimajo.

Primerjave s sosednjimi in ostalimi evropskim državami kažejo, da je Slovenija edina, ki strogo ločuje zdravniško dejavnost od zdravilske, namesto da bi se sledilo smernicam Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki v svojih strategijah spodbuja vgraditev povezave med tradicionalno medicino ter komplementarno medicino, na kar je Komisija Državnega sveta za družbene dejavnosti v svojem mnenju opozorila že leta 2007, ob sprejemanju trenutno veljavnega zakona.

Za dosego omenjene povezave med tradicionalno in komplementarno medicino in sledenju sodobnim trendom na področju zdravljenja, bi bilo potrebno spremeniti in dopolniti kar nekaj zakonov, v prvi vrsti pa Zakon o zdravilstvu na način kot ga je nakazal Predlog zakona o zdravilski dejavnosti in ne v predstavljeni zelo omejeni različici, ki se nanaša le na prenos določb Direktive o storitvah na notranjem trgu v nacionalno zakonodajo ter inšpekcijski nadzor. Prav tako bi bile nujno potrebne tudi spremembe in dopolnitve Zakona o zdravniški službi v delu, ki zdravnikom odreka  licenco v primeru izvajanja zdravilske dejavnosti, Zakona o zdravilih v povezavi z vključevanjem zdravnikov v predpisovanje homeopatskih zdravil in svetovanje o njihovi varni uporabi ter sprejem ustreznih podzakonskih aktov v povezavi z Zakonom o zdravstveni dejavnosti v delu, ki se nanaša na izvajanje dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih oblik diagnostike, zdravljena in rehabilitacije (58. in 59. člen zakona) s strani zdravstvenih delavcev.

Državni svet opozarja, da se pri urejanju področja zdravilske dejavnosti ne bi smelo zanemariti vidika uporabnikov v smislu sledenja ciljem povezovanja tradicionalne in komplementarne medicine na način, ki bo uporabniku teh storitev zagotovil čim večjo stopnjo varnosti in kakovosti storitev. Hkrati Državni svet ocenjuje, da je odnos do vsebine Zakona o zdravilstvu odličen pokazatelj neutemeljenega negativnega odnosa medicinske stroke do izvajalcev komplementarne medicine, tudi lastnih kolegov, na škodo potencialnih uporabnikov. Prav zato bi moral biti zakonodajalec oziroma izvršna oblast tista, ki bi morala ta odnos presekati in zakonsko vzpostaviti ustrezne pogoje za povezovanje obeh omenjenih zvrsti medicine z namenom doseganja čim boljših rezultatov zdravljenja. 

Državni svet ugotavlja, da je bil na 9. redni seji Odbora Državnega zbora za zdravstvo 6. 9. 2011 sprejet sklep, s katerim je odbor pozval Ministrstvo za zdravje, da v roku treh mesecev pripravi sistemske rešitve za ureditev področja zdravilstva, saj je bilo v razpravi na odboru izraženih precej pomislekov v zvezi z upravičenostjo odločitve, da se Predlog zakona o zdravilski dejavnosti ne vloži v zakonodajno proceduro, ter da se posledično problematika z obravnavano novelo ureja zgolj parcialno. Državni svet glede na trenutno politično situacijo izraža dvom v možnost dejanske implementacije takšnega sklepa in meni, da bi se moral že v osnovi v zakonodajno proceduro vložiti Predlog zakona o zdravilski dejavnosti, ki ponuja celovitejše rešitve.

* * *

Za poročevalca na seji Državnega zbora je bil določen državni svetnik Drago Žura.