Magnetogram 24. seje Državnega sveta Republike Slovenije

(17. marec 2010)

Sejo je vodil mag. Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta.
Seja se je pričela ob 13.01.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Spoštovana kolegica, kolegi. Spoštovani vabljeni. Pričenjam 24. sejo Državnega sveta. Sklical sem jo na podlagi 53. člena Zakona o Državnem svetu in prvega odstavka 30. člena Poslovnika Državnega zbora. Za današnjo sejo se je opravičil kolega Boris Popovič. Na sejo so bili vabljeni, dr. Igor Lukšič, minister za šolstvo in šport k 3. točki predloga dnevnega reda, dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve k 4. in 5. točki predloga dnevnega reda in prof. dr. Roko Žarni?, minister za okolje v zvezi s predlagano razširitvijo dnevnega reda današnje seje. O  sklicu seje sem obvestil predsednika Državnega zbora, gospoda, dr. Pavla Gantarja in predsednika Vlade Republike Slovenije, gospoda, Boruta Pahorja.
S sklicem 10. marca 2010 ste prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji: 1. odobritev zapisnika 23. seje Državnega sveta; 2. pobude in vprašanje državne svetnice in svetnikov; 3. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vrtcih; 4. predlog Družinskega zakonika; 5. Predlog Zakona o prenosu pokojninskih pravic. Poleg tega predlagam, da dnevni red seje razširimo s točko - Osnovna izhodišča in pogledi na delo Ministrstva za okolje in prostor. Samo pojasnilo. Prvotno je gospod minister, dr. Roko Žarni?, da ima časovno omejitev 45 minut in po posvetu z vodji interesnih skupin sem ugotovil, da je to premalo, glede na to, da smo se na Kolegiju dogovorili za format tovrstne točke z vsakim ministrov 20, 20, 20, se pravi, ena ura, 60 minut, vendar je kasneje gospod minister ugotovil, da bi lahko posvetil svoji prisotnosti na naši sejo eno uro, zato je, potem kasneje prišlo do tega, da sem vendarle se odloči, da predlagam to razširitev dnevnega reda. Najprej bomo glasovali o razširitvi dnevnega reda s to točko, zato vas prosim, da najprej prijavite svojo prisotnost. Prisotnih je 26 državni svetnikov in svetnic.
Kdo je za? (28 članov.) Proti? (3 člana.)
Ugotavljam, da je predlog za razširitev dnevnega reda sprejet.
Na podlagi sprejete razširitve dnevnega reda predlagam dnevni red kot sem ga prebral skupaj z razširitvijo. Želi o tako predlaganem dnevnem redu kdo razpravljati? Predlagam, da o dnevnem redu glasujemo. Prosim, da prijavite svojo prisotnost. Prisotnih je 32 državnih svetnikov in svetnic.
Kdo je za? (28 članov.) Proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je dnevni red sprejet.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - ODOBRITEV ZAPISNIKA 23. SEJE DRŽAVNEGA SVETA. Osnutek zapisnika 23. seje ste prejeli s sklicem po elektronski pošti 10. marca 2010. Ugotavljam, da na podlagi tretjega odstavka 60. člena Poslovnika ni pisnih pripomb na osnutek zapisnika in predlagam, da o njem glasujemo. Prosim, da najprej prijavite svojo prisotnost. Prisotnih je 32 državnih svetnikov in svetnic.
Kdo je za? (31 članov.) Proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je zapisnik 23. seje Državnega sveta sprejet.

            Prehajamo na odobritev zapisnika 15. izredne seje Državnega sveta. Osnutek zapisnika 15. izredne seje ste prejeli po elektronski pošti 16. marca 2010. Ugotavljam, da na podlagi tretjega odstavka 60. člena Poslovnika ni pisnih pripomb na osnutek zapisnika in predlagam, da o njem glasujemo. Prisotnost. Prisotnih je 32 državnih svetnikov in svetnic.
Kdo je za? (34 članov.) Proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je zapisnik 15. izredne seje Državnega sveta sprejet.

Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA - POBUDA IN VPRAŠANJA DRŽAVNE SVETNICE IN SVETNIKOV. Prejeli ste vprašanje državnega svetnika Branimirja Štruklja, glede nepravilnega obračunavanja tedenske učne obveznosti v srednjih šolah. Predlog sklepa ste prejeli po elektronski pošti 15. 3. 2010 na klop. Kolega Štrukelj, želite podati dodatno obrazložitev? Želi kdo drugi besedo? Kolega Jan. Izvolite.

            DR. ZOLTAN JAN: Da potrebuje to vprašanje, ena kratka dopolnitev.
V javnosti je bilo povedano, da se je kolega, ki toži državo in uveljavlja svoje pravice pri obračunavanju ur obrne tudi na Državni svet. To ni res, jaz sem bil v prejšnjem sklicu tudi kot predstavnik interesno vzgoje in izobraževanja, sem v narodni situaciji, vsekakor pa, vprašanje podpiram. Hvala lepa.     

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Želi še kdo besedo? Če ne, predlagam, da Državi svet sprejme naslednji sklep: "Državni svet podpira vprašanje državnega svetnika Branimirja Štruklja in predlaga Ministrstvu za šolstvo in šport, da vprašanje prouči in nanj odgovori."
            Prosim, da prijavite prisotnost. Navzočih je 30 svetnikov, za je glasovalo 24, proti 3.
(Za je glasovalo 24.) (Proti 3.)
Ugotavljam, da je Državni svet predlagani sklep sprejel.
Prejeli ste vprašanje in pobudo državnega svetnika Jožeta Mihelčiča glede sistema obračunavanja plačil za kmetijska območja z omejenimi možnostmi za kmetovanje.
Kolega Mihelčič, želite dodatno obrazložiti? Izvolite, imate besedo.

            JOŽE MIHELČIČ: Hvala za besedo, gospod predsednik, podpredsednica, spoštovani kolegi.
Moram reči, da se mi zdi zelo potrebno, da je to vprašanje postavljeno, pa ne zaradi tega, ker bi sam zagovarjal nek status quo na področju kmetijske politike ali področju subvencioniranja, ampak zaradi tega, ker se s tem novim pravilnikom na katerega ali zaradi katerega postavljam vprašanje in dajem pobudo, praktično rušijo nekatera razmerja, ki so bila postavljena in so veljala več kot 20 let in rušijo se tudi razmerja, na katera do zdaj niti ni bilo kakšnih pripomb in so bili kmetje z njimi zadovoljni. Nekako so bila ta razmerja postavljena na podlagi večletnih strokovnih razprav in so do zdaj veljala. Nov pravilnik, ki se predlaga, ki je predlagan in ne vem če je sprejet, na spletni strani kmetijskega ministrstva je objavljen med predlogi, niti ni naveden datum objave, ampak med kmeti pa se govori, da je pravilnik veljaven in da bo letošnji obračun subvencij na osnovi OMD-ja izveden po tem pravilniku. Pravilnik zgleda približno tako, da se praktično oceni vsak GERK, tudi kvaliteta zemljišč, ampak iz pisarne. Marsikateri kmet ne ve kakšno kvaliteto ima na posameznih zemljiščih, uradniki na kmetijskem ministrstvu pa so v tem kratkem času ocenili na 10 tisoče GERK-ov, jih točkovali in po tem zapletenem sistemu, ki ga jaz ne morem ponoviti, mi ga tudi svetovalci na Kmetijsko-gozdarski zbornici niso znali razložiti, dodelili kmetijskim gospodarstvom točke, na podlagi katerih se bo potem izračunal preko nekih faktorjev izplačevanje OMD-ja. V glavnem, sistem je praktično tako zapleten, da mu je tu težko ugovarjati, opazen pa je trend iz teh izračunov, ki smo jih poskusno naredili, da se ruši veljavna pravila pri izplačevanju OMD-ja in se težišče teh omejitvenih dejavnikov prenaša z območij z oteženim obdelovanjem iz gorskih višinsko hribovskih na ravninska območja. Zdaj še bolj se mi zdi sporno, da se je nekako mogoče tudi načrtno zgodilo, da pač polovica kmetij izgubi znatna sredstva na ta način, ampak druga polovica pa nekaj pridobi, tako da tu se išče neka vaga in zaradi tega bodo mogoče tudi, med določenimi kmeti bo ta sistem podprl, ampak je pa prav gotovo nepravičen. Jaz samo upam, da bo tako pobudo ali pa tako vprašanje postavil tudi še kdo na kakšnem drugem organu, da se bo res ta zadeva ustavila ali pa vsaj ponovno pregledalo v čigavem interesu je tak pravilnik sprejet. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa kolega Mihelčič. Želi še kdo drug besedo? Če ne, ... Kolega Zupančič, se opravičujem, nisem opazil.

            CVETKO ZUPANČIČ: Hvala lepa za besedo, lep pozdrav tudi v mojem imenu. Tukaj bi par stvari rekel. Državni sekretar, gospod Ravnik, direktor direktorata je zagotavljal, da bo v celokupnem, da bo bolj ugodno za kmete, vendar to problematiko je treba tako jemati, mislim, da je okoli 85% OMD-jev, mislim površin je bilo na področju OMD-jev do zdaj in so bili kmetje več ali manj zadovoljni. Bilo jih je pa nekaj, ki so izpadli iz tega in tisti so strašno bili ogorčeni in mislim, da že 4, 5 let opozarjali na to, da jim je napravljena velika krivica, ker poznali smo sistem od gorsko, višinskih, strmih in kraških in tako naprej. Ta sistem, točkovanje je pa zadevo spremenil tako kot je Jože povedal, vendar spet v eno smer, ki je lahko zelo krivičen, tako kot si tudi rekel. Se pravi gorskim in višinskim se bolj pobira in gre bolj v kraško, ravninski del ta nižji. Zdaj jaz podpiram to, da kar si predlagal. Jaz mislim, da dokler stvar ni, predvsem pa zaradi postopka. Prehitro je bilo to narejeno, bilo je narejeno prev odmaknjeno s strani koristnikov, se pravi od strani nas kmetov in nikoli nismo rekli, da bi bilo to nam predstavljano kako bo to potekalo in da bi potem tudi mi lahko neko soglasje k temu dali. Zaradi tega. Drugače pa pri kmetih je pa tako, tisti, ki po točkah nekaj pridobiva, podpira ta sistem, tisti ki izgublja, ga pa ne podpira in zmeraj bomo našli podpornike in tiste, ki ne podpirajo. Vendar pa mi kot Državni svet, mislim, da je prav, da to pobudo podpremo tudi v tej smeri, da bo drugič bolj transparentno in da se bo bolj z javnostjo sodelovalo. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Cveto Zupančič. Besedo ima kolega Otoničar.

            VINCENC OTONIČAR: Spoštovani predsednik, hvala za besedo, kolegica, kolegi, vsi navzoči. Tudi jaz podpiram to pobudo, ker zadnje čase je zelo veliko ogorčenje postalo, ko smo dobili te podatke. Mi smo na notranjskem dali ta izračun in res je, v povprečju kmetje izgubijo 30%, enako v kočevskem, belokranjskem. Ker ti tereni so prvič kraški, gričevnati, hriboviti in ne vem kje so ti strokovnjaki, ministrstva in pa kje so dobili te podatke. Kot vemo, se dela na nekih starih kartah, katere niso več primerne za te zadeve in oni so se, kakor je že kolega rekel, iz pisarn odločali kakšni tereni so tukaj. Če povem primer za notranjsko. Tam v zadnjih letih sploh ne moremo sejati več koruze, ker nam jo dvakrat slana požge. Enkrat že maja, junija, drugič pa septembra in ko smo se mi pritožili na te zadeve, da nimajo pravih podatkov, so rekli, oprostite, ampak mi ne sprejemamo za vašo pokrajine, ne spremljamo podatkov. Samo to ni za mene noben odgovor. Tudi ko so bile suše, očitne suše so bile, ampak ko nismo padli po njihovih merilih notri, ker so delali na prevelikem območju te analize škod, smo izpadli. Tako, da enkrat bo moralo tudi Ministrstvo za kmetijstvo in pa ostale inštitucije, ki se s tem bavijo, nekako bolj prisluhnit in pa z argumenti te zadeve urejati. Tako, da in res je, kakor se tukaj sliši, 4 milijone denarja bo več, s tem, da bo skoraj pol Slovenije izgubila ta denar, še 40%, kam bo šla ta razlika? Ker potem smo dali primerjavo z Barjem, ki je dosti lažje kmetovanje, bodo dobili pa toliko % več. Že plačilna shema je, za njive dobiš subvencije čez 300 evrov, za gorska hribovita območja, na katerih se dosti bolj matraš, da kaj obdeluješ, dobimo pa 120 evrov. Te logike v Sloveniji, jaz je več ne razumem in s temi papirji in temi podatki hodimo mi v Evropsko unijo in tudi potem dobivamo ta denar. Tudi problem je, ko enkrat ti pošlješ gor podatke, v Evropski uniji to spreminjati. Jaz več ne razumem teh ministrstev kaj delajo, kako ti birokrati gledajo na te zadeve in enkrat bo moralo najbrž tudi ministrstvo red narediti pa iti na teren pa pogledati kje kakšna stvar se da delati. Tako, da zelo podpiram ta predlog gospoda Mihelčiča. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Otoničar. Želi še kdo drug besedo? Če ne, prehajamo na odločanje. Predlagam, da Državni svet sprejme sklep, Državni svet podpira vprašaje in pobudo državnega svetnika Jožeta Mihelčiča in predlaga Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da vprašanje in pobudo preuči in nanjo odgovori. Prosim, da prijavite prisotnost. 34.
Kdo je za? (29 članov.) Proti? (1 član.)
Ugotavljam, da je Državni svet predlagani sklep sprejel.
Prejeli ste vprašanje državnega svetnika Cvetka Zupančiča v zvezi s statusom vojnih veteranov. Želite podati dodatno obrazložitev? Izvolite kolega Zupančič.

            CVETKO ZUPANČIČ: Hvala lepa še enkrat. O tej temi sem že enkrat govoril in sem tudi rekel, da bom neke postopke sprožil v zvezi s tem, glede na to, da mislim, da je prav, jaz bom samo na kratko, ker obrazložitev je malo daljša pa verjetno kar nekaj svetnikov ne bo bralo, čeprav je po moji oceni dobra, bom par stvari navedel. Jaz še vedno se ne strinjam s tem, da ko govorimo o vojnih veteranih, da so vojni veterani samo tisti iz vrst civilne zaščite, ki so sodelovali na republiškem in občinskem nivoju. Tisti, ki so na krajevnem nivoju delali, tisti nimajo nobenega statusa, kot da ne obstajajo.
In pa seveda drugo vprašanje gre pod to, kaj je s tistimi enotami ali pa tistimi, ki smo bili vpoklicani po 18. 7. 1991 in smo bili v enotah te Slovenske vojske do odhoda zadnjega vojaka, to je bilo 25. oktobra ali imamo mi kakšen status ali nimamo ničesar, ali bo nam priznano vsaj to, da smo nekje enkrat bili, ali bomo obravnavani kot, da nas ni nikoli bilo, čeprav smo nosili puške in uniformo, katere so bile potrebne. Vemo pa, da je bila takrat še zmeraj agresija, tako kot sem že rekel do kdaj. Jaz mislim, da je prav, da ta država tudi tem ljudem izkaže neko, vsaj moralno zadoščenje v tej vrsti, da jih prizna kot sodelujoče v Slovenski vojski, ker tukaj so se ti, moram še enkrat reči, veterani zelo gradili, mi smo to, vse ostalo nas ne zanima, slovenska javnost pa niti ne ve koliko ljudi, koliko ljudi je aktivno sodelovalo takrat, koliko jih ni in tako naprej. Še enkrat pravim, želim samo to, da ta država prizna tudi tistim, ki so bili po, ker jaz še zmeraj mislim, da je bilo čisto vseeno ali si bil vojak 17. junija ali pa 20. junija pa tisti, ki je bil 17. ima nek velik status, tisti, ki je bil pa 20. vpoklican, tisti pa ne velja nič in ne vem, saj pravim, vprašam se, če je bilo tako kot je bilo v prejšnji državi, da kadar je moj oče vprašal kakšen status ima, mu je bilo rečeno, vesel bodi, da si živo glavo odnesel. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Želi še kdo razpravljati? Če ne, prehajamo na odločanje. Predlagam, da Državni svet sprejme naslednji sklep. Državni svet podpira vprašanje državnega svetnika Cvetka Zupančiča in predlaga Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da vprašanje preuči in nanj odgovori. Prosim, da prijavite prisotnost. 34.
Kdo je za? (30 članov.) Proti? (1 član.)
Ugotavljam, da je Državni svet predlagani sklep sprejel. V naši sredi lepo pozdravljam ministra dr. Roka Žarni?a, lepo pozdravljeni. Prejeli ste odgovor Ministrstva za finance na vprašanje državnega svetnika Jerneja Verbiča v zvezi s problematiko na Krasu. Potem odgovor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na vprašanje predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča, v zvezi s pridobitvijo statusa kmeta. Po elektronski pošti 25. 2. odgovor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na vprašanje državnega svetnika Jerneja Verbiča v zvezi s problematiko na Krasu, potem odgovor Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo na isto vprašanje kolega Verbiča v zvezi s problematiko na Krasu. Za vprašanje in pobude, na katera po preteku tridesetdnevnega roka še nismo prejeli odgovorov bomo posredovali urgence na pristojna ministrstva oziroma pristojne državne organe. S tem zaključujem točko pobude in vprašanja državne svetnice in svetnikov. Izvolite kolega.

RASTISLAV JOŽE REVEN: Lep pozdrav vsem. Že na prejšnji seji sem vprašal zakaj moja točka, ki sem jo predlagal pod to točko oziroma glede o informiranju o delovanju Državnega sveta ni vključena pod točko, ki jo obravnavamo, to se pravi pobude in vprašanja svetnikov. Pa me zanima zakaj tudi danes ni bila vključena. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Samo trenutek. V zvezi s tem vas bomo povabili na kolegij kolega Reven, ker ni bilo čisto jasno kaj bi dodatno k temu, kar je bilo že pojasnjeno, lahko bilo še odprto, ampak da se ne bi tako pogovarjali, se boste udeležili kolegija pa bomo razčistili nejasnosti.

Prehajamo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA - OSNOVNA IZHODIŠČA IN POGLEDI NA DELO MINISTRSTVA ZA OKOLJE IN PROSTOR. Še enkrat prav lepo pozdravljeni gospod minister. Kot sem pojasnil kolegom svetnikom in kolegici svetnici, smo se uspeli z vami dogovoriti, da boste namenili okrog 60 minut predstavitvi. Na mojem kolegiju je okvirno sprejet nek format za tovrstne točke, ki so ga nekateri gospodje in gospe ministri že izkoristili in sicer 20, 20, 20. To pomeni, da vas vabimo, da približno v dvajsetih minutah najprej obrazložite vi vaše cilje, strategije, prioritete, potem imajo svetniki na razpolago približno 20 minut za postavitev vprašanj, mnenj, sugestij in potem imate zopet vi 20 minut okvirno časa. Zdaj kolikor vam čas dopušča, ste seveda dobrodošli, da ta čas še nekoliko razširite, ni pa namen, da bi to dobilo neko obliko zasliševanja ministrstva, zato je načelno dogovorjen tak format, s katerim želimo pač dati možnost tako ministrom, kot svetnikom, da izmenjajo poglede na tiste osnovne teme. Izvolite gospod minister.

            DR. ROKO ŽARNI?: Najlepša hvala gospod predsednik. Spoštovane gospe svetnice, gospodje svetniki. V izredno čast mi je, da ste me danes povabili, da se nekoliko pogovorimo pač o mojem pogledu na bodoče delo in o vaših pogledih, pričakovanjih. Odločil sem se, da danes ne bo zelo formalno, tudi papirjev nimam pred seboj, ker tega je toliko, da vsega ne bi mogel s seboj prinesti. Skušal se vam bom v kratkem predstavit, da boste vedeli kdo sem, saj veliko je bilo že napisanega. Bolj kakšni so moji pogledi, ideje, za kaj sem se odločil tako na hitro sprejet to funkcijo, kakšne so bile moje želje in ideje pred nastopom, kaj sem se naučil in kako te zadeve kombiniram. Rad bom odgovarjal na vaša vprašanja, verjetno bodo tudi kakšne aktualne teme, verjetno kakšne teme, ki so stalne. Se moram vnaprej opravičit, če boste nad kakšnim odgovorom razočarani. Pač vsega ne vem, tudi neke priprave nisem delal prej, ker nisem niti približno vedel kje bo težišče vaših vprašanj, vendar bomo nekako v takem pogovoru lahko neke zadeve odgovorili. Še več pa me bodo vaša vprašanja zanimala za kdaj drugič ali za kakšno podporo mojemu delu.
Torej kot veste, sem predvsem gradbeni inženir. Tukaj vidim kar nekaj kolegov, ki me poznajo in nato sem postal magister pa še doktor pa od docenta do rednega profesorja na Fakulteti za gradbeništvo. Začel sem svojo kariero leta 1974, ko sem diplomiral na Zavodu za raziskavo materiala in konstrukcij, vmes sem še malo magistriral pa tudi doktoriral na fakulteti. Zapustil sem .../Nerazumljivo./... leta 1993 kot VD direktorja, za mano je bil začetek reorganizacije ZRMK-ja in ZAG-a, razdelitve. Takrat se mi je zdela bolj zanimiva ponudba univerze .../Nerazumljivo./... akademsko kariero, kot pa da bi ostal direktor ZAG-a. Vendar s temi organizacijami sem še danes in vedno, kolikor mi ta položaj dopušča, sodelujem. Vmes, v gradbeništvu sem se ukvarjal s potresnim inženirstvom. Iz tega področja je tudi moj magisterij, doktorat. V kasnejših letih sem se bolj osredotočil na problem kulturne dediščine. Od leta 2004 sem nekoliko moje evropske povezave, ki sem jih imel tam iz zgodnjih devetdesetih let, razširil na dejavnost evropske gradnje tehnološke platforme. Leta 2004 smo tudi ustanovili nacionalno gradbeno tehnološko platformo. Med vami je tudi predsednik ../Nerazumljivo./.., rečemo, najvišjega organa te platforme in smo poskušali v tej zgodbi nekoliko gradbeništvo približati tistim ciljem in namena, ki so v Evropi. Sedaj, če samo malo še o gradbeništvu, bom pa nehal, ker sem minister, ne za gradbeništvo, ampak za okolje in prostor. Znana je tista zadeva, da ko je kriza je gradbeništvo najprej prizadeto. Res pa tudi je, da je gradbeništvo tisto, ki iz krize tudi vleče. Okolje, katera je tudi moja skrb, prostor, je povezano tudi s tem in z novimi izzivi, ki so tukaj, vendar kljub temu, da sem gradbenik ne bom na tem mestu deloval kot gradbenik, je to eno izmed področij, ker se tudi mi s tem ukvarjamo. To glede moje kariere.
Vendar z okoljem pa problematiko širšo sem se srečal tudi leta 2008, ko je minister v prejšnji vladi, moj kolega Žiga Turk, me je povabil k vodenju četrte razvojne skupine za okolje in gradbeništvo, znotraj Sveta za konkurenčnosti Republike Slovenije. Moram povedati, da to je bilo 10 skupin in vodja takrat 10 skupine je moj kolega akademik, profesor, dr. Žekš, ki je tudi minister, se pravi, da tista vaja, ki smo jo imeli v okviru Sveta za konkurenčnosti ni bila ravno brez pomena. Takrat, ko smo skupino nekaj čez 20 strokovnjakov iz okoljske problematike, gradbene problematike nekako razmišljali neodvisno od tistega, kar je zapisano v nekih vladnih dokumentih, načrtih, čisto tako smo poskušali neodvisno pogledati, kaj je to okolje, gradbeništvo, prostor. Smo izdelali neke miselne modele, za vsak miselni model nekaj prioritet in smo takrat ugotovili, da v bistvu je velik problem vpliva gospodarskih dejavnosti človeka kot takega v prostoru in vplivu nad prostor in vse, kar je tukaj povezano od onesnaževanja do dejavnosti. Po drugi strani so videli, da prostor, okolje, narava vrača udarec človeku skozi potrese, skozi klimatske spremembe. Ugotovili smo tudi, da je energija sigurno eno izmed pomembnih zadev. Nekoč je problematika energije bila tudi v ministrstvu, kjer sem sedaj minister. Je sedaj nekje drugje, ampak kljub temu je to področje tudi nas zanima. Namreč, poraba energije v zidanem okolju ali grajenem okolju predstavlja ene 50, 60% vse energije, ki jo uporabimo. Nacionalna raba energije v smislu, da moramo hiše izolirati temveč tudi v delovnih procesih, v industriji, v vseh teh dejavnostih, ki trošijo energijo, potem kot gradbeniki smo tudi ugotovili, da je bodočnost panoge v novih tehnologijah, ki temeljijo na novih materialih. Vse to skupaj pa je nekje mora biti osnova znanje, uporaba znanja, funkcionalno izobraževanje, se pravi, v času celotnega življenjskega cikla. To je bila ideja, ki sem jo s seboj prinesel na ministrstvu kot moj pogled na ta področje, četudi je ponudba, da kandidiram za to mesto prišla za mene izjemoma hitro in nenadano. Tako da, ko smo delali te strategije leta 2008 niti slučajno nisem misel, da bom danes pred vami kot minister.
Toliko za to, kar sem nekako imel recimo predznanje. Ko sem prišel na ministrstvo sem imel 2, 3 dni časa, da se pripravi za hearing, za nastop pred matičnim odborom. To je bil kar močen vikend, kjer sem dejansko poskušal tiste zadeve, katere sem slutil pa nekoliko okvirno poznal skušal nekako pripraviti v neke take paketa, da mi bodo omogočili nekako odgovarjati na vprašanja poslanec in kot kaže, sem bil dovolj prepričljiv, drugače nebi bil tukaj danes. Ko sem prišel na ministrstvo sem pa spoznal od blizu tisto zadevo, o kateri sem iz interneta pa od drugje poznal, da sem lahko poslancem pokazal, da neka osnovna znanja imam. Če gledamo nekako na probleme, katere sem sedaj spoznal v zadnjem mesecu torej 12. je bila mesečnica oziroma 1 mesec tudi neka tiskovna konferenca je bila in če nekako strnem globalno te probleme, jih lahko razdelim kot tiste, ki so nekako najbolj enostavni, ko rečejo, business as usual, kar sistem funkcionira, deluje in so to tekoče naloge. Potem so pa tiste naloge, ki so vroče, bolj zanimive, bolj zahtevne in tukaj v glavi imam model, da imamo na eni strani naloge, katere so v javnosti izredno izpostavljene in ki izredno zanimajo slehernega volivca. Jaz temu rečem strokovne z močnim političnim impaktom. Potem pa imamo naloge, katere volivce kaj dosti ne zanimajo, ampak zanima tisto, kar se reflektira so pa strokovno lahko veliko bolj zahtevne in intenzivne. Kot ste mogoče opazili v zadnjem mesecu, ker z novinarji imam kar dosti stikov skušam prenesti težišče iz tistih, ki so zelo popularne teme, še malo na manj popularne in zahtevne teme, da uravnovešamo. Recimo, po Sloveniji se govori in ljudi zelo zadevajo problemi dimnikarstva. Objektivno je problem, ko dimnikar pride pa nekaj zaračuna pa ne dobite tisto, kar pričakujete. Je problem, to je problem volivcem, veliko glasov, ampak mislim, da objektivno rečeno, da to državni problem, v takem obsegu kot bi ga želeli. To je neki tehnični problem, problem odnosa, ki mislim, da z dobrim sodelovanjem se da rešiti, pač, vsak mora malo razumeti drugega in to ni svetovni problem.
Drugi malo bolj hud problem, ki pa je mogoče tudi preveč .../Nerazumljivo./... je problem zaradi katerega je moj predhodnik odšel, problem odpadkov, komunalnih odpadkov. To je velik problem, zoper vsakega zadeva, tudi račun pa tudi kje ob tisto ostalo. Ampak mislim da to ni... Mogoče je velik problem ampak ni edini velik problem. Imamo problem zraka, IPPC-ja(?). To je zdaj neka moja izjava, je kar precej razburjena, povzroča v slovenskem prostoru. Moram reči, da ta izjava ni bila slučajna, ko smo na Vladi o tem govorili smo rekli, da je to signal za pospešitev nekih aktivnosti in jaz nisem nič rekel, za nobeno podjetje, da kaj ne bo dobilo. Opozorilo je, da smo resni in da prosimo, da se naredi tisto kar je potrebno pa ne zaradi naših temveč zaradi evropskih zahtev. Tako da okoli tega mislim, da imamo mi čisto vest, mogoče smo malo, da zdaj ni bila navada politična, da bi bili ministri tako direktni vendar morate vedeti, da smo mi v dokaj težkih... Vi bolj veste kakor jaz, v kakšnih težkih ekonomskih časih smo. In mislim, da bo potrebno tudi kakšno svileno rokavico dol dati pa z golo roko ponuditi, ne preveč vsiljenim.
Do zdaj, če vprašate... No potem so tukaj OPN-ji, je DPN, sorazvojne osi, je zakonodaja, je en kup teh problemov in moram reči, me ni strah. Ampak jaz sem vajen reševati takrat ko pride problem enega pa po enega pa čim hitreje pa čim bolj učinkovito. Moram reči, da mi v hiši imamo zelo sposoben kader in mogoče se kdaj krivica dela, ker se vse počez kritizira naše ministrstvo. So nujne izboljšave, so nujne realokacije ljudi, veste da v državni upravi vi ne morete zdaj pa sto ljudi dati na cesto pa sto novih dobiti. Tukaj vas je dosti, ki veste kaj je gospodarstvo, kaj je direktovanje in imate mogoče lažjo vlogo kot jo imam jaz. Jaz za vsak primer, če želim dati na neko mesto človeka za katerega objektivno je bolj kvalificiran, po drugi pa tega dati nekomu drugemu mesto je cela zgodba. Zato je potrebno imeti kar dosti živcev ampak še bolje pa zelo dobre sodelavce za katere mislim da jih imam. Vsaj do zdaj nimam nobenega očitka za nobenega od sodelavcev. Mislim samo, da mogoče na svojih mestih niso bili vedno dovolj poslušani pa dovolj stimulirani in da ni bilo dovolj tistega žara jim danega, da bi lahko naloge lažje opravljali.
Kar se tiče drugih tem je pa tako; meni se dnevno pojavljajo teme ampak ne samo v naslovu tudi v detajlih in je zadeva izredno zanimiva, dinamična in tudi v današnjem pogovoru bom marsikaj izvedel kar ne vem pa bi mogoče moral vedeti in sem vam za to tudi hvaležen vnaprej.
Glede tega kako se mogoče osebno počutim, mogoče je tudi to zanimivo; doma so mi rekli da še nikoli nisem bil toliko utrujen pa toliko zadovoljen. Se pravi, to je za začetek dober napotek, bomo videli koliko časa bo to trajalo. Kot drugo, kar je zelo pozitivna izkušnja kar sem zelo vesel, je odnos medijev. Zaenkrat smo še, bi rekel čas v medenem mestu z mediji. Čakam ampak izgleda, da ne bo tako hudo, ker mislim morate vedeti, da novinarji živijo od novice. Novinarju morate dati novico, pošteno, fer, je pa zelo rado, če da kdo, kakšen človek da tako barvito, da ni zelo suhoparna. In na ta način se da mogoče izkoristiti tudi interes medijev, da neke stvari, ki so del mojega vsakdanja in ki bi ga rad javnosti predstavil z nekim malo bolj barvitim načinom, korajžnim načinom damo v medije. Je pa nekaj, jaz sem v službi v bistvu vaši in parlamenta, vi ste naši delodajalci, mi smo izvajalci in tega se popolnoma zavedam. In poleg tega imam pa še enega šefa nad seboj, ki se mu reče predsednik Vlade. In jaz sem v dveh vlogah, sem član Vlade pa sem minister. Včasih ti dve vlogi malo prideta, kako bi rekel, ne ravno konflikt ampak v neko malo trenje. Pričakovanje mojih ljudi je mogoče drugačno kot, kot član Vlade moram reagirati. Zato je tudi tukaj ena zelo zanimiva izkušnja in upam, da bomo nekako to zadevo zvozili.      
Še ena zadeva, ki se mi zdi izredno koristna so poslanska vprašanja. Jaz sem do zdaj enkrat odgovarjal na poslanska vprašanja. Jasno imam kvalitetno skupino, ki mi iztočnice pripravi tako da malo ozadje vem ampak takrat ste tam pred njimi sam, tisti papir že preberete ampak je potrebno potem reagirati hitro. In mislim da inštrument poslanskih vprašanje je po mojem mnenju zaenkrat izredno koristen. Namreč minister izve kateri so trenutno družbeno najbolj kritični problemi, zdaj tudi o ravnanju malo lastnega ministrstva, pa malo vidi katere so tiste zgodbe, ki so za širši krog ali pa za lokalne skupnosti izredno zanimive. Vem tudi nekaj, da so pred nami lokalne volitve. Lokalne volitve so vsekakor zopet en zanimiv motor dogajanjem in tukaj bom tudi marsikaj izvedel pa mi bo v pomoč. Tako da mogoče zvenim malo naiven, ker se veselim temu vsemu, je pa to iskreno. Ker, veste minister je tako, jaz vem, da kot minister, to ni služba za zmeraj, če bom mandat doživel do konca bom izredno vesel. Ne bom pa nič presenečen, če se bo zaradi kakršnihkoli okoliščin potrebno posloviti, pazil bom le to da to ne bo zaradi subjektivnih. Kajti če bom šel zaradi objektivnih razlogov ali kako se temu reče političnih in tako naprej se seveda zaradi tega ne bom nič kaj preveč sekiral, bo to ena zelo pozitivna izkušnja v mojem življenju. Moram reči, da me čaka na univerzi služba, danes imam tudi univerzitetno kravato, pa zato, da pokažem da sem z univerze prišel namreč pred tem sem imel en takšen pozdrav mladim magistratom na univerzi, zato sem tudi impalo zamudil in mi je bilo v veliko čast. Namreč na gradbeni(?) fakulteti so zelo ponosni, sem že drugi minister iz njihovega okolja.
No, toliko mogoče za uvod, je prekratko?

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Ne, saj minister lahko absolutno...

            DR. ROKO ŽARNI?: Lahko? No jaz, saj pravim nisem hotel iti v detajlih rajši bi dal vam malo več časa za odgovore, če ne zamerite.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Ne, v redu gospod minister.

            DR. ROKO ŽARNI?: Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Mislim, da bo to dobrodošlo, da bo nekaj več časa za vprašanja pa potem mogoče v tretjem delu, ko imate. Hvala lepa zaenkrat. Izvolite kolegi, ja kolega Korže ima besedo.

            JOŽE KORŽE: Pozdravljen gospod minister.
Rekel ste, sem član Vlade in sem minister; mene pa zanima kakšna je pa relacija glede nato, da ste iz kvote DeSUS-a, DeSUS pa vi kot minister, ki ste bili imenovan?

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Bomo potem. Naslednji? Ja, kolega Peršak.

            ANTON PERŠAK: Pozdravljeni gospod minister, spoštovani kolegi in gospa podpredsednica.
Jaz bi nekako dve vprašanji postavil, seveda ne kot predstavnik kulture v Državnem svetu, ampak bolj kot župan neke občine verjamem pa da se bodo tudi kolegi še oglasili. In sicer oboje je povezano z odnosom med ministrstvom oziroma Vlado oziroma državno ravnijo in ravnijo lokalne samouprave. Zdaj, v lokalni samoupravi se po Ustavi in tudi sicer po zakonodaji zagotavlja neka relativno visoka stopnja avtonomije. V praksi se potem izkaže, da to ni tako in da je ta avtonomija več ali manj zelo papirnata. V razmerju, ki zadeva vaš resor se to vidi zlasti v tem kako občine, ki naj bi bile gospodarji prostora na svojem območju, kako so v bistvu pri urejanju prostora omejene? Pri čemer pa velikokrat pravzaprav prihaja do zelo neskladnih usmeritev ali pa omejitev s strani Vlade.
In prvo vprašanje gre v to smer ali si boste prizadevali za to, da bi, ko smo občine vključene v te postopke oziroma obravnavane od Vlade, da bi vendarle bili signali ali pa navodila bolj enotna. Zdaj bom malo karikiral, ko občina sprejema, recimo zdaj vsi sprejemamo občinske prostorske načrte, potem dobivamo po eni strani od državne ravni navodila, da moramo čim bolje zagotavljati razvoj, da je potrebno načrtovati kaj se bo lahko po občinah delalo. V naslednjem koraku dobimo usmeritev, da niti koraka na kmetijska zemljišča in kmetijci rečejo pojdite v gozd, Ministrstvo za okolje reče ne v gozd, bog ne daj, ker je gozd, so pljuča države. Saj so res, jaz zdaj malo karikiram stališča Vlade ne kaj jaz mislim o tem.
In na koncu se izide to, da iščeš nek prostorček ki je ostal med dvema potokoma in potem je zdaj nova uredba, pred letom dni, da je potrebno narediti hidrološko študijo na kar seveda v Sloveniji dela štiri, pet firm te hidrološke študije in iz te študije izhaja naslednje; da tam ni mogoče graditi, ker je to potencialno poplavno območje. Ne gre zdaj za to, da je poplavno območje, gre za to, da se iščejo potem omejitve, ki praktično onemogočijo kakršnokoli pozidavo. Ne išče se rešitev kaj narediti zato, da bo gradnja mogoča ampak se reče, petindvajset metrov stran od tega potoka mora biti berma, petindvajset metrov stran od tistega potoka, vmes ostane pa dvajset metrov recimo ali pa trideset. Malo karikiram zaradi jasnosti. Skratka, kako poenotiti neko politiko Vlade, da bomo po občinah vedeli kaj pravzaprav lahko delamo? To je eno vprašanje.
In drugo, potencial vladnih organov pri dajanju smernic, mnenj in tako naprej je seveda omejen. Mi bi pa naj vsi že davno sprejeli občinske prostorske načrte in zato seveda ti postopki, pridobivanja mnenj in usmeritev trajajo ogromno časa. Je mogoče kaj še narediti na temu področju?

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Peršak, besedo ima gospod Mihelčič.

            JOŽE MIHELČIČ: Hvala za besedo. Lep pozdrav gospod minister.
Prihajam iz okolja, ki vsaj upam, od nadaljnjega razvoja polaga v izgradnjo razvojnih osi. Bela Krajina, izgradnja tretje razvojne osi; zdaj na eni strani prihajajo informacije, da se je Vlada v razvojni strategiji odpovedala gradnji razvojnih osi in da je dala prednost železniškim povezavam. Imamo tudi informacije, da je Ministrstvu za okolje in prostor naročeno, da prične z umeščanjem trase razvojnih osi v prostor. Zdaj mene zanima predvsem umeščanje trase južnega dela tretje razvojne osi. Pa bi vas prosil, da mogoče poveste na katerem mestu prioritet je to umeščanje v prostor, vaših prioritet in kdaj lahko Belokranjci pričakujemo, bo ta cesta umeščena v prostor? Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Mihelčič. Kolega Kekec ima besedo.

            BOJAN KEKEC: Spoštovani predsednik, podpredsednica, spoštovani gospod minister.
Torej jaz bi imel tri vprašanja, prvo bi rekel čisto vsebinske narave; do leta 2025 moramo v Sloveniji izbrati 50% ločenih frakcij. Danes smo nekje na mislim da okoli 16% tako da letno pa rastemo za kakšen procent. V kateri smeri bodo šle te vaše sistemske rešitve?
Ravno tako problematika deponij. Kakšna bo usmeritev ali se gre v širitev deponij? Zdaj, bom rekel, iz različnih mesecev slišimo številke pet, sedem, trinajst potem tudi možnost .../Nerazumljivo./... Se pravi okoli tega bi tudi rad pogled. In pa mogoče na smo odzivnost na ministrstvu glede na določene dokumente v tej dvorani, kmalu po novem letu smo imeli en posvet, je bilo zagotovljeno, da bodo ti odgovori v roku tedna, štirinajstih dni. Zdaj iz lastnih izkušenj imamo določene dokumente že tri mesece na katerih ni nobenega odziva pa bi glede na ažurnost tega ministrstva prosil ali boste tukaj zadeve nekoliko bolj uredili? Toliko, hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Kekec. Kolega dr. Golob ima besedo.

            PROF. DR. JANVIT GOLOB: Pozdravljeni kolegi, pozdravljeni gospod minister.
Vsekakor je za pozdraviti, da takoj po vašem nastopu pridete v Državni svet kot sredino v kateri čutite, da vam lahko pomaga oziroma vas kot izvajalca spodbuja in sprašuje. Včasih je celo mnenje, da ste malo prehitro prišli v Državni svet, ker Državni svet je zelo kritičen, še posebej na temu področju ki ga boste vi pokrivali.
Lepa je bila vaša predstavitev, ki pa je vseeno zvenela, da je nastop bil prijateljski, spoznavalni da še niste odprl vseh obzorij, ki je boste pokrivali, niti nakazali kako boste vse to reševali. Poudarili ste vašo specifičnost gradbeništva in strinjam se s tem, da je gradbeništvo ena od tistih panog, ki iz krize lahko potegne. Zdaj sicer .../Nerazumljivo./... precej pomagala, da smo tudi v krizo prišli zaradi sicer vrsto okoliščin.
Poudarili ste tudi, da ste strokovnjak za potresno inženirstvo, kar seveda vemo vendar že vaš prvi nastop 12. marca je naredil potres v celotni procesni industriji, ne potresni ampak procesni industriji, ko ste z izjavo zaprtju tovarn tja od Prekmurja do Kopra, Acroni vmes, steklarne, cinkarna, v bistvu opozorili na te, sedem jih je bilo naštetih, da nimajo IPC(?) soglasij, da so se tam precej nelagodno počutili ko v velikih primerih ne gre ravno za njihovo krivdo ampak za neažurnost ministrstva. Kajti zdaj ste vi na novo prišli na ministrstvo, pognali celotno parad, ki je očitno bil malo zarjavel in so vas seznanili, da nimajo te in te tovarne IPC(?) soglasja. Ali je tukaj nekaj drugega? Nimajo ga zato, ker vaše ministrstvo ni bilo ažurno vendar je pa to kar stoji v časopisih, da bodo te in te tovarne pred zaprtjem povzročile nelagodnost v vodstvih teh tovarn kako bodo jutri šle v nadaljnji razvoj, kako bo njihovo stanje pred bankam za kredite, če jim banka prinese papir, saj ste vi pred zaprtjem.
Tako da se mi zdi, da je vaš nastop ob enomesečni elaboraciji pred novinarji ni bil ravno uspešen, da ste ogrozili celo vrsto industrij ali pa morda spodbudili, da se naj ekološko še bolj osvestijo. Ampak tukaj bom jaz vašo aktivnost zelo, zelo spremljal.       
Lepo ste omenili dimnikarstvo; tudi državni svet je bil eden prvih, ki je opazil, da se iz slovenskih dimnikov zelo čudno kadi in predvsem, da dimnikarji kar malo "prekomot" živijo. Gospod Šolinc, ki je edini, ki objema na vašem ministrstvu dimnikarstvo se sicer trudi ampak ta ceh zahteva še bolj črnega operaterja, da jih v red spravi kakor so dimnikarji sami. Tako da boste imeli kolega Žarni? kar precej dela, da boste sicer svoje univerzitetne navade prenesli na teren kjer tudi dimnikarji delujejo.
Potem ste omenili idejo trajnostnega razvoja. To na temu ministrstvu je neka izredno pomembna postavka. To je izziv časa in srečali se boste s celotnim programom varovanja okolja tako na zraku kot na vodi kot na odpadkih, kot na recikliranju, kot na soglasjih za vse mogoče nove proizvodnje pri čemer vam dajem v, bi rekel poseben premislek, da ne bi s pretirano ekološko skrbjo zavrli produkcijski razvoj. Ker to lahko jutri pomeni toliko in toliko delovnih mest, ki so v naslednjem valu pa že zelo kritična. Če je bilo leta 1990 na počez zaprtih cela vrsta tovarn, ki so bile okoljsko problematične.
Od vseh razklopnih tehnologij rečemo, Hrastnika, Kidričevega, Ilirske Bistrice, Celuloza v Krškem, Urana smo že pred dvema letoma doživeli eden čuden šok, ki ga je sicer vaš kolega v odhodu, gospod Pogačnik, tukaj najavljal iz te iste mize, kako se ne gre Slovenija ekosocialno kmetijstvo ravno v času, ko ste se zaprle dve ekosocialne tovarne, to je, sladkor in celuloza. Tako, da se ne bi vam sedaj tudi zgodilo, da boste sicer v dobri veri po čistem okolju pomagali zapreti industrijske kapacitete, ki so na Slovenskem zelo občutljive, za katere pa vaš kolega Žekš pravi, da jih bo rešil s centri odličnosti, da če boste vi kaj zaprli, ima tam institute, od tam pa prihajajo nove čudežne tehnologije. Tako da, bodite v navezi s takimi univerzitetnimi kadri, sicer se tudi sam, ampak veliko bolj produkcijsko in inženirsko usmerjen kolikor sledim, zelo previdni. Tam se ne generirajo tehnologije tako kot bi se morale, čeprav so državni vložki v to enormni. Tako da vaš, Žiga Turk, kolega ima tukaj prav pisar o tej problematiki.
Cela vrsta problemov je, tako da boste v sodelovanju z Državnim svetom lahko doživeli, da nikoli ne boste tako zadovoljni pa tudi ne nikoli ne boste več tako spočiti kot ste ta prvi mesec. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Besedo ima kolega Šuštaršič.

            BORIS ŠUŠTARŠIČ: Hvala lepa za besedo.
Jaz bi izrazil zadovoljstvo, da je naš novi minister, Žarni? tako sproščeno nastopil in izrazil eno upanje, da je tudi to nekako, bi rekel, zagotovilo, da se bo empatično odzival na aktualno situacijo v slovenskem gospodarstvu in v drugih segmentih družbe, mislim specifično tudi na ta področja, ki jih je ravnokar gospod, kolega Golob omenil. Vam bi pa dal vprašanje oziroma pobudo v okviru vsega sklopa vaših vprašanj tudi dovolj pozornosti posvetite urejanju okolja oziroma njegove dostopnosti za starejše ljudi, invalide, mlade mamice, pa tudi ljudi, ki so na začasnem zdravljenju ali rehabilitaciji, zaradi poškodb.
Namreč v grajenem okolju je strašno drago odpravljati ovire, zelo poceni v času gradnje jih odpravljati po normativih, ki jih sicer naša država ima, jih pa premalo upoštevamo. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Besedo ima kolega Cipot.

            RUDI CIPOT: Spoštovani, gospod minister. Spoštovani predsednik, podpredsednica. Spoštovani kolegi.
Rad bi dve vprašanji. Eno se nanaša na tisto, kar ste rekli, da sicer ste rangirali svoje naloge in cilje, ki jih boste kot minister opravljali na tri segmente. Mene prav eden segment zanima, ki je predvsem povezan tako kot je gospod Peršak povedal, z razmejitvijo med lokalno skupnostjo in pa državnim nivojem. Tukaj gre za tiste dejavnosti kot so na primer prav omenjena dimnikarska in pa dejavnost pogrebništva in tukaj me zanima odgovor na vaše vprašanje, kakšen je vaš odnos do hiperprodukcije v zadnjem času te vlade na oblikovanju agencij, takrat, ko se kakšen lokalni problem pojavi. Kot svetnik imam občutek, da se zadeve, za katere so kompetentno odgovorne in tudi zadosti usposobljeni lokalni nivoju poskuša z centralizacijo nad državni nivo neke stvari poenotiti, ki se praktično poenotiti ne dajo, se pravi, vaš odnos do agencij.
Drugo vprašanje. Prihajam iz okolja kot je Prekmurje, kjer je veliko sončnih dni tudi Mura teče in umestite energetskih objektov v okolje Pomurja se pravi veriga elektrarn na Muri, odnos do vetrnih elektrarn in odnos do elektrarn na sončno energijo. To me zanima, kako računate, ali boste naredili sliko slovensko, kje je umestitev, ali pa bo to primer do primera rešen posebej? Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Besedo ima kolega Lampret.

            JERNEJ LAMPRET: Lep pozdrav, spoštovani minister. Spoštovana svetnica, svetniki.
Jaz sem imel eno tako, mogoče celo provokativno vprašanje, ker ste arhitekt, kdo mislite, a gradbenik, ampak gre v to smer, kdo več škode napravi v našem prostoru, ali arhitekti pa gradbeniki, ali slabi občinski prostorski akti? Jaz sem mnenja, da več škode napravijo arhitekti, še posebej takrat, ko se povežejo s kapitalom, to je moja teza. Prostor, ki ga imamo mi opredeljenega po občini vidimo, kaj pomeni, če je večji prostor tudi sedaj ../Nerazumljivo./.., itd., kar smo imeli smo videli, da je neki arhitekt lepo uspel, lepo pripravil na drugem za isto plansko predvidijo pa čisto nekam izven, tako da se vsi sprašujejo, kdo je to delal, ampak te stvari se vidijo. Kdo lahko nadzoruje tudi ta del?
Drugo vprašanje, ki se mi zdi zelo pomembno, kako prepustiti pristojnost regije oziroma države, regije nimamo, nekim občinam za regijske deponije, govorimo o regijskih deponijah in glej ga vraga, vsi smo vključeni z veliko občino, z majhno občino, ne vemo, kakšna tehnologija bo prišla noter in se sedaj obletavamo, podpisujemo neka medsebojne pogodbe, kdo bo kam vozil kakšno stvar, itd., brez da bi vedeli, v kakšni tehnologiji in to je ena velika neumnost, to mora sedaj, ko imamo že mogoče trg, kje bo stala kakšna deponija, ker že imamo to izoblikovano, mora to prevzeti država ali regija in povedati, to okolje je vezano na ta del, sem pa zagotovo in vem, da bo to kasneje uravnaval trg, ampak za enkrat, v začetku pa to moram narediti še posebej, ko pričakujemo za ta namen tudi evropska in druga sredstva. Hvala.

PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Sedaj imamo še kar nekaj interesentov za diskusijo. Jaz bi predlagal tako, da bi v tem bloku dal še besedo kolegu Majesu, če bo on krajši, potem še kolegu Arčonu, potem bi pa dali gospodu ministru možnost, da respondira najprej na dosedanja vprašanja, potem so pa še dva, trije za enkrat evidentirani. Kolega Majes.

            BRANKO MAJES: Hvala za besedo. Spoštovani, gospod minister.
Jaz prihajam iz tovarne, kjer imamo številko 27 na okoljskem dovoljenju, ampak s tem nismo končali zgodbe, zaradi tega se mi zdi krivično, da ste izpostavili ta podjetja, ki so sedaj bila v javnosti kot je kolega, dr. Golob povedal, ker enostavno na ministrstvu nimate zadosti ljudi, ki bi zastopali problematiko, odprli ste si pa že drugo temo, Seveso(?) zavezo, kjer je Slovenija edina v Evropi, ki se je zavezala in si sama postavila cilje in zopet ne vemo, kaj bomo počeli in kako bomo počeli.
Jaz iz te diskusije želim samo eno, da vas opozorim, da ne bi podlegli nekim političnim ciljem, ker ga smatram za strokovnjaka, da si ne bi postavili visokoletečih ciljev, da bi bili všečni v Evropi, v domači politiki, ker se nam to kar prevečkrat dogaja in prevečkrat podlegamo predvsem pritiskom multinacionalk. Tipično primer je sedaj regulativa Rich, ki prihaja, kjer multinacionalne na ta način želijo eliminirati kar eno kupico proizvodnje v majhnih državah in videli boste, kaj se bo v jeseni zgodilo, ko bomo v tovarnah enostavno primorani opuščati nekatere proizvodnje.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Kolega Arčon.

            MATEJ ARČON: Hvala za besedo, predsednik. Podpredsednica. Kolegi. Spoštovani, gospod minister.
Prihajam iz občine, ki ima trenutno oznako 5,2, to je znesek, 5,2 milijona evrov, ki je povzročeno škode v mestni občini Nova Gorica, ampak ne bi o tem. Jaz bi vas posvaril na tisto, kar so nekateri moji kolegi že povedali in sicer, občinski prostorski načrti.
Prej ste omenil, da gradbeništvo prvo zapade s krize in tudi začne vlačiti ven iz krize, jaz sem prepričan, da je gradbeništvo začelo vreči iz krize prav lokalne skupnosti z investicijami, ki jih imamo v šole, vrtce, vodovode, itd., da država na tem področju je bore malo naredila. Ravno na tem področju se srečamo potem s temi našimi občinskimi prostorskimi načrti, ki so še bolj zakomplicirali življenje, čeprav je, ne predhodnik, še en prej, minister Podobnik obljubil, kako bo to poenostavljeno, je ta zakon, nastala ena znanstvena fantastika. Na eni strani imamo okoljaše, ki lokalne skupnosti naroča, da morajo šteti hrošče, metulje itn., si dela biznis za naslednjih 15, 20 let, kje mora biti, kje je varovano območje. Potem imamo vodarje, potem imamo kmetijce in takrat, ko se s kmetijci zmeniš, da bo eno področje razvojno, ker Nova Gorica se ne more širiti na zahod, ampak na vzhod, dobiš načelno soglasje ali Ministrstva za kmetijstvo, pa dobiš negativno soglasje od naravovarstvenikov. Ampak lokalne skupnosti v vladi, ne prejšnji ne zdajšnji, nismo imeli enega ministra, ki bi skrbel za razvoj lokalnih skupnosti. In jaz upam, da vi boste to prvi in vam želim veliko uspeha. hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Je bilo kar veliko, gospod minister. Izvolite.

            DR. ROKO ŽARNI?: Z veseljem vprašanja. Najlepša hvala. Upam, da imate kakšen zapis, da bomo znali na ta vprašanja mogoče tekom časa malo bolj .../nerazumljivo./... odgovoriti, kot bom res sposoben, pa da vas ne bom preveč razočaral. Bo neke refleksije na vaša vprašanja kot čisti odgovori, nekaj tudi odgovorov. No, DeSUS. Sami veste, da sem frišen član stranke DeSUS. Od enega dogodka, nekega podjetja, lansko leto avgusta, ker je moj stari znanec, vodja poslanske skupine DeSUS me pač v neki priliki povabil v stranko. Sem rekel "saj jaz nisem strankarski človek", ampak smo se takrat se zmenili, sem tisto izkaznico dobil, pa potem malo tudi, ne čisto pozabil, ampak nisem velikega pomena tistemu dejala. Zakaj DeSUS. Poglejte, v principu jaz nisem preveč političen človek. Tudi gospod Verbič je lepo rekel, kako bom jaz kaj tukaj kot politik, se znal obnašati. Se učim. Je pa DeSUS stranka, ima neke, v svojem programu jasne alineje, ki so zelo blizu mojemu pogledu na svet in na življenje in to je bil mogoče razlog, zakaj sem takrat gospodu Godcu nekako prisluhnil, pa se včlanil, četudi vam moram povedati, da sem malo pozabil skoraj na to takrat, ko me je na letališču snel nek novinar, pa sem rekel, nikoli nisem v nobeni stranki, sem čisto pozabil, da sem praktično v DeSUS-u. Ker veste, jaz DeSUS takrat nisem kot zelo, tisto trdo politično stranko, naj mi kolegi DeSUS-a ne zamerijo, ampak bolj kot neko stranko, ki je bolj interesna. Sedaj to, toliko o moji političnosti.
Veselim se vprašanja gospoda Peršaka, ki se že kar nekaj časa poznava. Vem, da je problem te pravde tukaj lahko drug, tam ne smeš in je potem cela zmeda na terenu in v občinah res ne vedo kam naj se sploh razvijajo. Mogoče nek komentar, pa ne toliko opravičilo. Naše ministrstvo ima res 2.482, kar velika številka, sem kao neki direktor velike firme, v kateri imam srečo, da ni treba 15. že razmišljati, kje je bila plača prvega, kar pri vas ostalih, ki to delate, ni tako. Sem bil tudi dve leti direktor oziroma pa vem kaj to pomeni. Se pravi, da moja naloga je, da teh tisoč, približno 500 ljudi, kar se da koordinirajo delajo. Moram pa tudi povedati, da je evropski red, ki smo ga pač dobili s tem, ko smo se za Evropo odločili, na našem ministrstvu največje število novih zadev naložili, in je to tudi eden od teh razlogov, pa tudi pripombe, da naj ne bomo preveč evropski, saj ne želimo biti več kot je treba, ampak toliko kot moramo, pa le moramo biti. In mogoče ta moja izjava, katera se mogoče zdi čudna in nepravična, ker sem nekaj podjetij izpostavil - bom malo preskakoval pa tako v bloku - je imela nek svoj namen. Namreč nisem želel, pa mogoče bomo prišli s podatki, za sleherno imenovano podjetje, v čemu je problem in boste hitro videli, da nismo mi tisti, ki smo edini problem. Namreč, veste, ko nekaj naložiš, ko moraš domačo nalogo narediti, je vedno učiteljica kriva, da nekaj ne znaš narediti. To v principu. In potem, če poveš, kaj mora nekdo narediti, pa če zelo ostro in to je bilo zelo ostro tukaj in smo na gladi se o tem pogovarjali, in je bilo nekje neko skupno mnenje, da je treba tudi s tako informacijo iti, bolj kot opozorilo, saj tudi tista zgodba, nihče ni vprašal, okoli Žavelj, pa v bistvu opozorilo Italiji, da bomo šli na sodišče, ni pomenilo, da gremo na sodišče. To je poziv na še en krog pogajanj in to kar sem povedal, je poziv na bolj pozorno upoštevanje tistih naših pripomb, ki smo jih že leta 2008 tudi že dali, pa so nekatere stvari težko. Mi smo pripravljeni, kolikor se le da, znotraj tistega kar zadovolji Evropo, pomagati in iti na proti. In tukaj je to imenovanje, naj kar banke vedo, da ne pomeni zapiranje, tudi tega nikoli nisem rekel. Samo rekel sem, da če ne bo naše opozorilo, pa sodelovanja dovolj, da se lahko tudi nepričakovane stvari zgodijo. Poglejte, tudi če, kot primer, tudi če bi naše ministrstvo ne dalo kakšno dovoljenje, je bil že primer, in potem bi podjetje odpravilo tisto težavo, to pomeni, da ga dobi nazaj ali da ga dobi. Se pravi, poglejte, tudi če jaz dobim v šoli cvek, saj nisem še letnika padel. Ne. Ampak jaz upam, da nobeden od teh imenovanih tovarn ne bo dobila petice, univerzitetno ali pa cvetka po, to, ampak da bodo nekoliko malo bolj prisluhnili dejansko tistim našim zahtevam, ki pa niso naše zahteve. Poglejte, nam visi nad glavo kar močna kazen Evropske unije. In takrat bo šele pritisk volivcev, kaj je ministrstvo delalo, da zdaj morajo pa vsi plačevati zaradi par tistih, ki se ne držijo discipline. Mene župan Kopra večkrat omenja, mislim čisto po krivem, kaj bom naredil s Kemiplasom. Če pa rečem, da je ena od tovarn, ki je lahko kritična, potem je pa narobe. Poglejte, jaz moram oboje upoštevati.
Potem mogoče na odnos v našem. Jaz mislim, da bom skuša, skušal bom ministrstvu kar se da pozitiven odnos do dela in kar se da odločanje stimulirati. Nikamor ne pridemo, če nek problem predlagamo iz mize na mizo. Kot gradbeniki vemo, da moramo nekaj narediti do določenega roka, pa potem, morda še popravljati. Ampak dobro, naredimo nekaj. In včasih je prelaganje nečesa lahko večja škoda kot če nekaj ne narediš perfektno, pa v drugem koraku popraviš.
Tretja os. Bil sem na sestanku, ko se je govorilo o Beli Krajini pa Kočevju. Včeraj smo imeli sestanek z ministrom Vlačičem, njegovo skupino in mojo skupino, kjer smo se dogovorili, da tretja razvojna os je tisto, kar bo med prioritetami obeh ministrstev, tako da lahko ste potolaženi. Moram pa povedati, da se bo to tretjo os obravnavalo v treh enotah, mislim paralelno, severni, srednji in južni. In kot sem izvedel, pa tudi že malo prej vedel, severna in južna sta manj problematični od srednje, kar se tiče dogovorov na terenu. Odločili smo se, da bomo mogoče demonstrativno pokazali, da severna in južna, mogoče bo kazalo, da .../Nerazumljivo./... napredujete, četudi ne bomo, kar bi mogoče spodbudilo srednji del, da se malo bolj hitro obrne. Ampak ne bomo ga zanemarili, vendar nek signal.
Frakcije 20, 20. Hud problem. Zaradi tega ministri odhajajo. Upam, da ne bom še zaradi tega odšel. Skušali bomo kar se da veliko temu posvetiti. Sežigalnice, mogoče ste že slišali, v Mariboru je nek signal, nek interes, v Ljubljani in to je sigurno ena smer, četudi ne dolgo tega je bila omenjena, o sežigalnicah nekaj zelo hudega. Mislim, da so danes tehnologije, ki zagotavljajo okolju prijazno in kvalitetno .../nerazumljivo./... s sežigalnicami, vendar niso samo sežigalnice, so še kakšne druge tehnologije ob tem in zraven tega. Je pa to tudi sigurno ena od orientacij.
Torej, zaprtje tovarn, še enkrat se vrnem. Upam, da sem že odgovoril. To je samo zelo jasen signal, da je treba resno temu problemu pristopiti. Je tista mogoče nekoga motila izjava, sem v časopisu prebral, da ne more slovenski davkoplačevalec podpirati kapitala, ki ne želi vložiti v čisto tehnologijo. To je bila taka, ni bila mišljena nobenega, četudi sem potem v časopisu dobil nek odziv, ilustrativen, ni bilo nobenega. To je generalna odločitev evropske politike in evropska politika niso samo multinacionalne, so tudi ljudje, ki mislijo v dobro Evropi. Komisarja Potočnika poznam že vrsto let, in mislim, da si velja zapomniti njegovega stavka "Evropa bo zelena ali ne bo". In te zadeve so tudi moje osebno razmišljanje, ne zato ker je on tako rekel.
Ko sem omenil gradbeništvo. Ja. Gradbeništvo lahko krivimo za mnogi problem, ko pa je kaj dobrega, tistega pa se ne spomnimo preveč, pa jaz nisem zelo trdi gradbenik. Sem pač inženir in to ponosno povem in sem dolga leta to delal in razmišljam inženirsko. Četudi sem v kasnejšem življenju pa tudi malo širše kot raziskovalec, mislim četudi inženir gradbeništvo, inženir, to je zelo široko ne, malo drugače razmišljal in zadnjih šest let sem se na evropskem nivoju izredno ukvarjal s problemi raziskovanja in investiranja v razvoj prenove in reševanja nepremične kulturne dediščine. Namreč vodim še vedno ekipo, .../Nerazumljivo./... znotraj evropske, gradnje tehnološke platforme. To je skupina, ki nekako pripravlja smernice za raziskovalno delo na področju kulturne dediščine .../nerazumljivo./... programu do leta 2013. Se pravi, gradbeniki se tudi s kulturniki razumemo dovolj dobro in znamo tudi dobro sodelovati. Mogoče mi malo bolj direktno gledamo stvari, malo smo bolj ostri in to ste lahko tudi mojem ministrovanju opazili. Nisem zelo mrk politik, sem, če bom politik, bom bolj trd politik, ker verjamem, da določene stvari je treba do konca speljati, ko .../nerazumljivo./... Pa ne bom o sagavosti pa tistih narodnih, ki jih poznamo.
Kar se tiče trajnostnega pristopa. Seveda, ekologija, kulturna dediščina, to je trajnostnost, vendar ne za vsako ceno. Poglejte, mogoče preskakujem malo, ampak bom skušal vse to. Naravni viri, energetski, veter, sonce, tudi termo, karkoli že, so zelo v redu zadeva in s tem, tako razmišljam že dolga leta, vendar sem pa tudi toliko realist, da je treba pogledati v nekem prostoru neko bilanco. Koliko je teh naravnih virov? Koliko sploh možnosti imamo? In če pogledamo Slovenijo, in vzamemo karto vetrov, in karto Nature pa se krasno ujemata. Če vzamemo pa sončne celice je pa problem lažji. Kitajci dajejo na trg poceni sončne celice in zelo hitro bomo prišli do tega, da so bo izplačalo. Ne samo tistim, ki so entuziasti in ekološko osveščeno, tudi slehernemu človeku, ki samo sešteva denarce. In mislim, da tukaj je prihodnost. Geotermalna energija v Sloveniji je ena od, sedaj je treba še to pogledati, seveda, hidro. Moram povedati, da Natura 2000, 36% Slovenije je pokrito z Naturo 2000 in še nekaj bo šlo navzgor. Nekaj je zanimivo. Smo druga država v Evropi, za Slovaško, po bioraznolikosti, biodeverziteti. To sem sedajle, ko sem bil v ponedeljek v Bruslju na Svetu za okolje, evropski minister je moral te podatke pripraviti. Mislim, da mi moramo iskati tudi priložnost pri tem. Vse panoge, ne samo gradbeništvo, bodo znale interdisciplinarno koristiti prednosti naravne danosti.
Slovenija, kakršnikoli so scenariji, črni scenariji za klimatske spremembe, pa gledate tiste karte, in sem slučajno pri nekem projektu z ..../Nerazumljivo./ inštitutom, ki te ..../Nerazumljivo./ delajo, moramo reči, da smo kar srečni. Nas pri tem prostoru klimatske spremembe ne bodo ekstremno zadele. Bodo neke spremembe, mislim, da se bomo lahko prilagodili. Čuvati moramo zelene površine in vodo. To je tisto, česar imamo največ, in bioraznolikost. Mislim, da investicije, industrija bo lahko v to smer tudi marsikaj naredila, samo navaditi se moramo tega.
Glede ovir, gradnji .../Nerazumljivo./ ovir, moram povedati, da sem se o tem veliko naučil pri sodelovanju pri evropski platformi, kjer imamo en poseben predal, ki se imenuje kakovost življenja. V tistemu delu, tistih smernicah smo mnogo tega zapisali, kajti tudi Zveza invalidov, nekaj takega, Evrope je sodelovala in sem se nekaj naučil in bom v to smer, kadarkoli bo prilika, tudi razumel in skušal delovati v teh stvareh.
Univerzitetne vode. Jaz zelo cenim kolega Žekša, je akademik, samo v akademskem prostoru jaz nisem bil spoznan zelo kot akademik, četudi tako kravato nosim, sem bil vedno inženir. In to je bil mogoče celo moj hendikep v akademskem prostoru. Mi je bliže teren kot samo plot(?). To sem skušal študentom, jaz sem namreč učil v prvem letniku gradbene materiale, čeprav sem iz drugega raziskovalnega foha. Moram povedati, vsako leto je bilo 400 frišnih študentov v štirih študijih. 17 let sem jih imel, vsak povprečni dvakrat izpit, je to kar dobra praksa. Pa ne zaradi mene, niso se učili. Rangiranje nalog, ja seveda lokalna skupnost, državna raven. To se strinjam. Tukaj je mogoče malo premalo dialoga. Veste, včasih lokalna raven samo sebe vidi. Jaz sem za pogovore, ampak do določene črte. Zgodila se je zgodba sedaj s to Postojnsko jamo. Tu sem se veliko naučil. Vsa čast lokalni ravni. Ista lokalna raven, ki danes govori eno je včeraj govorila drugo. Vesel sem, da so se zbudili. In to tudi v drugih primerih. Se pravi, ko je hudo, potem lokalna raven začne tudi bolj splošno državno gledati in to je pozitivno. .../Oglašanje iz klopi./ Jaz sem zelo direkten namreč..... Če ste opazili je ministrstvo to zelo aktivno sledilo in tudi skuša narediti ker se da v širšem interesu.
Tista zadeva na terenu, gradniki in arhitekti proti ostalemu. Gre za okolje, gre za prostor, gre za panoge, ki so zelo občutljive in nimam kaj drugega reči kot interdisciplinarnost, interdisciplinarnost in čim večja strpnost in pogovarjanje. Če se dva usedeta za mizo je že pol rešenega. Če gresta pa na večerjo skupaj pa tako ponavadi vse rešita.
Deponije, območja. Okoli teh odpadkov, mene je dejansko skrbelo, ko sem šel na ministrstvo in sem gledal, kot tehnično, kaj bi se dalo narediti. Če greste pogledati na internet našo stran in pod ARSO, boste videli krasno kolekcijo kart, atlas. Marsikaj lahko tam izveste. Da bi mi bilo življenje lažje, pa tudi vsem vam, sen naročil in to so hitro zgodilo, da bodo te karte dopolnili s karto regionalnih deponij po starem razmišljanju, po novem razmišljanju, pa kakšni vplivni krogi bodo narisani, in vse take stvari. Jaz sem zelo vizualen tip, pač meni grafika veliko več pove kot tekst, lažje je. Skrbel bom, da bi na tem portalu od ARSO-ta se pojavilo čim več uporabnih podatkov v grafični obliki, ki pa seveda, ko kliknete na nekaj dobite pa še tekst, ni da ni teksta, ampak je to drugače organizirano. In mogoče za gradbeništvo, gradnike, vas ni veliko tukaj, sem poskrbel, da tudi karta potresnih pospeškov AG, ki je bila do sedaj v tako slabo čitljivi obliki notri dana, pa boste poiskali svojo hišo, in boste videli ali ste na meji, ali ne. Take malenkosti, ki sem jih mogoče jaz pogrešal, in bom skušal, ker nas ne košta veliko in to lahko naredimo.
Dobili smo zanimivo ponudbo, neke akcije,  ki je prišla iz Ptuja od župana, da se baje 11 županov mestnih območij pripravlja, da mi bo na pomoč poslalo 11 mož ali dam, da bi te OPN-je skupaj lažje pognali.
Državna uprava ima dva problema. Širitev ni možna, zamenjava kadrov kar tako pa tudi ni možna. Zato si pomagajo .../Nerazumljivo./... ali pa na tak način in te stvari, moram upoštevati. Ne vem, ne pišem najlepše, ne vem, če sem vse odgovoril. Če je še kaj ostalo neodgovorjenega bi prosil za opomin. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, gospod minister. Zdaj opominov si vam ne bomo dovolili...

            DR. ROKO ŽARNIČ: Ne mislim opomin. Spomnite me, če kaj ni.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Jaz bi predlagal takole. Ker imamo kar še nekaj interesa za postavitev vprašanj, bi predlagal gospod minister, če boste tako prijazni, da jih podamo v pisni obliki. Na vsak način sem želel povabiti že k živi besedi kolega Dragarja, ker se redko prijavi k besedi in njega nikakor nisem imel namena...

            TONI DRAGAR: Vsakdo reče, da redko govorim. Spoštovani minister, spoštovana podpredsednica, predsednik, kolegi.
Ko danes govorimo o številkah, jaz sem številka 8. Številka 8 pomeni 8. največja občina v Sloveniji. V tem zboru predstavljam regijo, ki se ji reče severna obljubljana, Kamnik, Domžale, Litija. Imamo kar nekaj težav, predvsem z vašim ministrstvom, upam, da do sedaj.
Na začetku sem bil prav vesel, ko ste rekli, da boste povečali sodelovanje z lokalnimi skupnostmi, ne samo občinami. Torej mi se vedno v sodelovanju z vašim ministrstvom pojavljamo kot tako imenovana podjetna regija, pobrežje kamniške bistrice, če hočete severna obljubljana. Vedno nastopamo skupaj in želimo tudi in tudi pri prejšnjem ministru in tudi z državnim sekretarjem, vedno pridemo skupaj, vsaj trije, štirje župani in povemo skupne težave. Jaz predlagam, da s tako prakso nadaljujemo. Ne more vsak od 210 županov tja hoditi, ampak da se enostavno problemi poenotijo.
Imam eno vprašanje, ker sem pogosto na vaših ministrstvih. Zdaj sem izvedel, da je 1482 zaposlenih, zanimiv podatek, kljub temu, da je vedno gužva na hodnikih, si nisem nikoli mislil, da jih je toliko. Pa me zanima, če že poznate vse direktorje direktoratov. Namreč, po mojih izkušnjah jih je vsaj 80% direktoratov preveč, ampak to je seveda moje mnenje, ker kamor pridem je nov direktorat, pa me potem sprehajajo od enega do drugega, ampak še enkrat, to je izkušnja župana, ki pač pride v Ljubljano iz prijateljske občine baje. Mogoče toliko samo, kar se tega tiče. Sicer bi pa jaz bolj kot ne, rad na vas naslovil prošnje. Prošnjo v imenu lokalnih skupnosti, prošnjo v imenu županov, pa če lahko pogledat to, kar bi vam želel povedati. Prva stvar se mi zdi, da je potrebno temeljito pogledati strukturo kadrovsko na ARSO-u. Torej z ARSO-om imamo vse občine velike težave z zaostanki, z neizvajanjem ZUP-a, s soglasji, s stališči, z mnenji in ne vem kaj še, in še posebna zgodba - stavbna pravica za premostitveni objekt preko reke. Moja izkušnja, lahko vam pošljem materiale, približno leto in pol, da je lokalna skupnost prišla do stavbne pravice za dva temelja za premostitveni objekt. Tako to zgleda.
Naslednje. Poglejte te OPN-je, proceduro, te hidrološke študije, ti zneski. Jaz imam ponudbe na mizi, 400 tisoč evrov pride hidrološka študija za mojo občino. Lepo vas prosim. Jaz bom OPN naredil ob svetem nikoli, če to sploh obstaja. Tako, da je to ena od teh stvari. Mi imamo pač celo občino poplavno, ker Kamniška Bistrica preseka našo občino in to je to, in konec debate.
Tako, kot smo rekli, smetarija. Jaz lahko povem, da sem v svojem mandatu doktoriral iz smeti. Če kdo ne verjame, se lahko spomni zgodb našega smetišča na Dobu, ki smo ga zaradi neizvrševanja ali neodzivnosti MOP-a, preko upravnega sodišča iztožili, ampak je bilo že prepozno, ker se je spremenil operativni program in smo padli regijski Cero Barje, hvala bogu. Vsi župani te regije smo se zmenili in upam in pričakujem pomoč vašega ministrstva, ker ste glavni pri tem evropskem projektu za regijski cero Ljubljana. Naše smetišče je šlo in imamo zdaj gor CRO in hvala bogu, da imamo vsaj to. Lepo vas prosim, poglejte kaj se dogaja s soglasji in denarjem za ureditev brežin ob rekah in za ureditev strug rek. To so problemi za katere mi župani vemo, ljudje seveda mislijo, da smo mi odgovorni, mi pa ne dobimo niti soglasja da bi to sami ščitili na naše stroške.      
Naslednje. Prosim poglejte kaj velja za male elektrarne na vodah, torej koncesije imajo ti mali podjetni, jaz jim rečem v narekovajih, v to vodo speljejo na svojo malo elektrarno, tudi takrat ko je vodostaj nižji od dovoljenega. In imamo pogine rib in imamo za 35 evrov, ki jih oddajo v omrežje, ne vem, 300 kilogramov mrtvih rib. Lahko pogledate na vašem Direktoratu za vode, Donavsko pobrežje se mi zdi da se imenuje, nekaj podobnega, skratka to.
Naslednja zadeva. Poglejte procedure pri dodeljevanju evropskih sredstev. Evropa je rekla: Čistilne naprave, nadgradnja, .../Nerazumljivo./... do 2017, rekla je vse kaj moramo narediti. Imamo projekte, imamo voljo, imamo svoj denar tudi za zraven, pa imamo težave z MOP-om, z državo, z denarjem. Enostavno ne pridemo skupaj. Bili smo pri vseh ministrih in državnih sekretarjih, ampak vseeno. Ko boste imeli čas, ob nedeljah, operativne programe, ki jih imate na vašem ministrstvu. Operativni program za kanalizacijo. V tej moji regiji predvideva, da bomo mi, se opravičujem, kako se slovensko reče - drekce od ljudi peljali iz Motnika, torej z Vranskega po celi Tuhinjski dolini, preko Domžal v našo čistilno napravo, ki je pravzaprav na meji z Ljubljano. In iz Tuhinja me zdaj sprašujejo če smo mi normalni. Jaz ne vem kdo je?! Najbrž mi smo, ker ni problem. Ampak cenovno je katastrofa. Potem ista zadeva velja - uredbe.
Uredbe, ki jih izdaja vaše ministrstvo so vredne, da jih pogledate še enkrat in preverite najprej, če so v skladu z zakonodajo in drugič, če so logične in življenjske. Jaz trdim, da so vse te uredbe pa tudi za izračun cen pa ne vem, vse, kakor koli naletimo, neživljenjske in jih je pisal nekdo, ki ni bil nikoli na terenu. Mogoče .../Nerazumljivo./... v četrtem nadstropju ali kje so že. Mnogo stvari, ki jih imamo že tudi preko združenj, preko skupnosti in se tičejo vašega ministrstva. Dajte se lotit, prosim vas, dimnikarstva. To je ključna težava za nas župane. Imaš dve firmi dimnikarski, koncesijo je kar nekako dobil nekdo tretji, ljudje hočejo, da jim čisti in je sosed in bo dobro naredil in je pol ceneje, dajmo tukaj rešiti na tem dimnikarstvu. Dajmo se zmenit za ta pokopališča pa pogrebne dejavnosti. Pustite, da zadeve, ki tečejo, naj tečejo. Zdaj se spet nekaj gremo, nek trg in ne vem kaj vse. Lepo vas prosim. Tam kjer je pieteta, tam smo župani sigurno zainteresirani, ker je nek drugačen odnos kot birokratski. Pustite, da to teče in če ne teče, bomo mi prvi, ki bomo odreagirali. Ne nas siliti v trg, ker se bodo stepli, ko bo neka nesreča, bodo iz cele Slovenije prileteli kdo bo zdaj tiste ostanke pospravil, zdaj sem malo grob, ampak tako to je.
V naravi je to tako in seveda za konec. Jaz upam, da je ta vaš pozitiven in optimističen nastop tudi, nekako, da bo ostal do konca tega mandata. Jaz vam res želim veliko uspeha. Gospod minister, upam, da ko ste pristal, da boste minister, da ste vedel kam greste, ker mi župani nismo čisto vsi vedeli.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Kolega Dragar, zdaj tako ...

            DR. ROKO ŽARNI?: Oprostite, samo zahvalil bi se, ker mislim, da tukaj odgovorov ni dosti za dati, sem pa hvaležen za iztočnice.

             PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Tako bi jaz predlagal, če ste še preostali, ki ste se prijavili, pripravljeni dati zelo kratko si že iz svojega pa potem pisno, ker mislim, da nima smisla, da zdaj, ker kot vidite gospod minister, to je tukaj visoka šola starih mačkov iz področja okolja in prostora, tako da to mislim, da bi lahko nekaj ur debatirali o tem. Tako, da imamo prijavljene še kolega Fras, Korže, Požun, Klemenc se je odpovedal in Verbič. Korže se je tudi odpovedal ...

            DR. ROKO ŽARNI?: Na kratko, na hitro, da jaz še odgovorim, bi bil najbolj vesel ... potem pa pisno lahko malo bolj v detajle pa ne bi šel jaz gor, bi kar od tu, če dovolite, odgovarjal.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Raje tu, ker je snemanje, ker vi boste verjetno želeli imeti tudi magnetogram v redu in tako naprej, tako da to lažje zagotovimo tako. Kolega Fras ima besedo.

            DARKO FRAS: Hvala lepa za besedo gospod predsednik. Spoštovani gospod minister, dobil sem jasne napotke glede mojega izvajanja. Torej res, glede na kontekst današnjega razgovora in nenazadnje tudi precej je bilo že povedanega oziroma opozorjenega, jaz ne bi sicer zahajal sicer kot predsednik Komisije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj v Državnem svetu, katera kot matično telo pokriva praktično tudi celotno delovno področje Ministrstva za okolje in prostor, bi verjetno danes lahko ali pa pravzaprav ure in ure in dneve govorili in razpravljali o aktualnih problemih, ampak to seveda ne kaj dosti pripomoglo k hitrejšim in operativnim rešitvam.
Zato mi dovolite, da mogoče ob tem, kar je bilo že izpostavljeno, samo izpostavim pa ne pričakujem toliko odgovorov, še nekatera področja ali pa probleme, ki se mi zdijo tehtni in pomembni, da bi morebiti lahko v nadaljevanju v obravnavah posameznih zadev in področij naredi kaj več. Ena izmed sistemskih stvari oziroma problematike kot jo jaz osebno vidim na celotnem področju je ta težava nekakšnega neuspešnega medresorskega usklajevanja v tem kontekstu sonaravnega trajnostnega razvoja, če hočete posegov v prostor, konfliktov interesov med na eni strani razvojem, potrebami tako lokalnih skupnosti, gospodarstva, vseh nosilcev in na drugi strani seveda te težnje za nekim redom v prostoru in pa predvsem varovanjem tega našega okolja in največ težav potem pravzaprav generira to, da vsi nosilci urejanja prostora ali pa vsi, ki smo udeleženi, vsi subjekti tu notri, vidimo seveda samo vsak svoj zorni kot in običajno potem vse te aktivnosti rezultirajo ali v nekih blokadah, nekih nezadovoljstvih ali pa celo, če hočete, v kršitvah zakonodaje in hojenja po robu in jaz kot župan bi si seveda predvsem želel več te fleksibilnosti in tega medresorskega usklajevanja in zdaj jaz vidim ravno Ministrstvo za okolje in prostor kot tisto ministrstvo, ki bi tukaj moralo in bi lahko odigra največjo vlogo, čeprav verjamem, da bi verjetno tukaj velikokrat morala nastopit tudi Vlada ali pa še kdo, ker vendarle so resorji do neke mere med seboj izenačeni. Tako, da temu vprašanju bi po mojem kazalo namenit še več te pozornosti.
Samo to mogoče. Vi sam ste omenil, imamo v tej naši mali državi samo 35 ali 36% območja Nature 2000 površin. Če prištejemo temu še, ne vem, krajinske, regijske parke, vse druge omejitvene režime, saj nam skoraj da več ne ostane prostora za kaj drugega in tudi v tem se je seveda potrebno zamisliti. Torej ali smo sposobni v tako velikem obsegu, s tako strogim režimom vzdrževati ta standard in hkrati zagotavljati nek normalen gospodarski, ekonomski in siceršnji trajnostni razvoj in biti hkrati konkurenčnim drugim regijam, če hočete ali pa državam v evropskem prostoru. Jaz mislim, da ne.
Opozoril bi samo še na ta problem umeščanja, recimo infrastrukturnih objektov v prostor. Danes ni bilo recimo ničesar rečenega o NEK 2 pa o, ne vem, tudi o plinskih terminalih je bilo nekaj rečenega, ampak vendarle izkušnja in sedaj občinam so očitali recimo, da neracionalno izrabljamo kmetijska zemljišča oziroma imamo tendence in težnje po širjenju. Ko se je gradil avtocestni križ, moja izkušnja je ta, da je seveda ob vseh kriterijih na koncu prevladala cena gradnje in smo recimo konkretno v severovzhodni Sloveniji, od koder prihajam, na račun cene gradnje žrtvovali bistveno kvalitetnejša kmetijska zemljišča za gradnjo avtoceste in seveda danes dobivamo očitek lokalne skupnosti koliko kmetijš je .../Opozorilo za konec razprave./... Bom takoj končal. Na drugi strani še ta odnos, recimo Pesniška dolina, najbolj kvalitetna kmetijska zemljišča, lansko leto poplave, denarja za vzdrževanje .../Nerazumljivo./... sistemov, torej vodotoka ni. Hkrati pa govorimo, da so to najboljša kmetijska zemljišča. Na Ministrstvu za okolje pa razlagajo, da je to poplavna površina, pač rezervirana za poplave, s katerimi ščitimo pač naselja nezgodno pred poplavami.
Torej, da zaključim. Jaz vam seveda želim, da bi ta svoj pozitiven pristop in pozitivni energijo obdržali čim dlje časa, vseskozi in da bi seveda nekako vam uspelo krmariti v teh zelo nemirnih vodah. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Fras. Kolega Požun ima besedo.

            PETER POŽUN: Hvala gospod predsedujoči. Ker je večji del moje kariere kirurški, bom tudi jaz kratek. Spoštovani gospod minister, dve zadevi iz področja zdravstva, ki ga jaz zastopam, prva je energetska učinkovitost objektov, v katerih imamo predvsem bolnišnice in pa socialne zavode, izjemno slaba, to so ustanove, ki delajo 24 ur na dan in njihova energetska potrošnja je seveda velika in nesorazmerna.
Druga stvar, ki je pa zelo pomembna, so pa odpadki, ki nastajajo v zdravstvu. Govorim predvsem o kemijskih in efektivnih odpadkih. Če smo nekako uspeli področje trdnih odpadkov, predvsem s kaznimi, ki smo jih v zdravstvenih zavodih dobivali, nekako urediti pa ne še čisto in bi tu seveda bilo potrebno pogledati kaj bi se dalo še pomagati pa je problem odplak. Odplak, ki odhajajo iz zdravstvenih ustanov, ki so infektivne, ki so polne kemikalij in se te na žalost gredo po najkrajši poti, včasih tudi ne preko čistilne naprave nazaj v vodotoke, stvari niso enostavne. Tu notri so tudi kancerogene snovi, citostatiki in podobno.
In pa tretji problem, ki se je zgodil, ko so lekarne nehale sprejemati nazaj zdravila, ki so jim potekla rok uporabe zaradi tega, ker od tega nimajo nič, ker lekarništvo je pridobitna dejavnost in zdaj vsa ta zdravila končujejo v običajnih odpadkih, ker teh zbirališč ni urejenih. Mi menimo, da gre tu za precejšnjo obremenitev okolja. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Požun. Še kolega Verbič se je prijavil.

            JERNEJ VERBIČ: Hvala lepa predsednik. Spoštovani vsi prisotni. Gospod minister, jaz seveda nimam na vsa ta vprašanja, ki so jih imeli moji kolegi župani, ker so vam jih že oni povedali. Bi imel pa eno željo, zanimivo željo. Da nam boste pomagali, da se ne bo poligon .../Nerazumljivo./... širil, recimo do mene, ki živim skoraj v centru mesta. To je ena zadeva.
Glede Postojnske jame pa to. Mislim, da si boste pri tem prenatrpanem delu našli čas pa bova šla skupaj na kavo pa bova dorekla to zadevo. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Želite gospod minister še? Izvolite.

            DR. ROKO ŽARNI?: Hvala lepa. Malo bom kregan, ker me čakajo, bom na hitro. Hvala za vprašanja in za dobre napotke, zlasti tam iz ljubljanske severne regije ali kakor koli že. Moram povedati, da tudi Kamnik dosti dobro poznam in tiste konce in se z vami strinjam in odkar sem zdaj tukaj, pri nas ene tri stvari od Kamnika so hitrejše naprej pa ne vem zakaj. Tako, da ne vem, mogoče vedo, da je župan iz istega, ampak dobro, nisem nič kriv za to. Drugim se opravičujem, da ne bodo rekli, da je kakšen privilegij.
Tu te našteli kar veliko stvari, ampak bi jaz kljub temu ostal optimist, ker sem tak po naravi. Glede Počka. Sem zadnjih par dni to zasledil, da je to problem in se bom pozanimal, bomo skušal to zadevo narediti. Z gospod ministrico Jelušičevo bo treba očitno se nekaj o tem začeti pogovarjati, ker je to tako. Zdaj Postojnska jama mislim, da ste lahko zadovoljen, sem kar dobro reagiral zadnji mesec dni. Sem pa tudi notranji sosed od tukaj Vinko Otoničarja, čez cesto, tako da je to tudi moj del, življenjski prostor mojega otroštva, tako da imam mogoče še posebno finteto do tega.
Ja, zelo sem hvaležen gospodu kirurgu. To je problem ... A sem prav rekel? Kirurški pristop. Bom tem zadevam še posebej povprašal v hiši kako to zadevo lahko kar se da ... Se strinjam, da je to lahko velik problem.
Racionalna raba kmetijskih zemljišč, cena gradnje. Ja, ekonomija. Mislim, da tukaj imamo mi zelo veliko se za pogovarjati z Ministrstvom za kmetijstvo. Minister sedi v Vladi na stolu zraven mene in preden je odšel, je protestiral .../Nerazumljivo./... v tem stolu, ker levo in desno sta stola, ki sta ministra hitro odšla, ampak mislim, da sem za prejšnjim ministrom za kmetijstvo se dolgo časa poznal iz akademskih krogov in sem se z njim lahko pogovarjal in mislim, da z njegovim naslednikom se bo dalo tudi lepo pogovarjati in obljubim, da bom skušal pač te zadeve, kar so okolje, tudi kmetijsko okolje skušal čim bolj sodelovati.
Zdaj toliko za zdaj. Jaz bi se dejansko zelo, zelo  zahvalil za vašo pomoč skozi ta vprašanja, nekaj sem si pribeležil, nekaj bom dobil iz magnetograma, da bomo lažje reagirali. Pa še eno vprašanje. Moj urnik je zelo natrpan tako kot je vaš. Imam gospo, ki je vodja mojega kabineta, katera zelo skrbi, da nimam dosti več kot 5 minut časa vmes, da me že čaka, neke pol ure, ker imam eno drugo obvezo.
Glede pogovorov z župani. Imamo veliko število občin, ampak to ne sme biti motnja, da se ne bi slišal njihov glas. Mi smo se nekako tako dogovorili, da bomo vabili občine pa občane po temah. Ena varianta po regijah, druga po temah. Lahko bosta obe variante. Sedaj sem šele 35 dni, upam, da bo v 100 dneh bo par takih sestankov. Eden bo v torek na Megri. Pač kot uradnika so me povabili, da nekaj povem na Megri. Do sedaj sem vedno nekaj rekel kot koordinator nacionalne gradbeno tehnološke platforme sedaj pa bom eden korak višje, bom tukaj nekaj povedal in z nekaterimi župani se bomo že takrat srečali pa potem naprej.
Torej, kot sem že povedal, še enkrat, hvala za povabilo. Zelo vesel bom, da se še kdaj tukaj lahko oglasim in se pomenimo. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, gospod minister. Mogoče, gospod minister, preden odidete, samo nekaj. Jaz sem seveda imel tudi nekaj vprašanj, ampak za to ni časa, bi vam pa samo želel vašo pozornost usmeriti na posvet, ki smo ga imeli v Državnem svetu pred približno tremi tedni v sodelovanju z Inštitutom za politike prostora. Prosil bi vas, da si zaključke tega posveta ogledate. Zaključna misel tega posveta je samo, mogoče tista, ki bi jo tukaj izpostavil v enem stavku in sicer: "V zadnjih desetletij smo popolnoma razsuli politiko planiranja prostora. prostor planirajo posamezni resorji in je nujno potrebno obraniti, da se bo prostor najprej planiral pa, potem posamezni resorji promet, energetika, naravovarstveniki, itd." To je bilo zaznano s strani strokovnjakov, ki so bili tukaj prisotni. Bila je polna dvorana še ostali so v neke vrste strokovni plebiscit. Tako da, samo to kot priporočilo. Hvala lepa.

            ROKO ŽARNI?: Hvala. Opravičujem se, ker me ni bilo, ker je bila ena druga stvar, nekaj je bilo takrat, so bili pa moji kolegi tukaj.
Glede tega dokumenta pa moram povedati, 5. februarja 2010 sem ga dobil od kolegov, ki so ga sestavili, ki so tudi moji kolegi. Tako da sem si še pred hearingom prebral in poznam. Moji kolegi, ki so bili tukaj so rekli, da bodo, čim se da, več upoštevali, sem pa vedno na voljo. Hvala. Tudi neke organizacije v ministrstvu, sedaj gredo v to smer.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, gospod minister. Veliko uspeha pri vašem delu. Ugotavljam, da se je Državni svet seznanil z osnovnimi izhodišči in pogledi na delo Ministrstva za okolje in prostor.  

Prehajamo na 4. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O VRTCIH. Predlog zakona je bil objavljen v Poročevalcu Državnega zbora številka 14/2010. Obravnavala sta ga Komisija za kulturo, znanost, šolstvo in šport in Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Poročila ste prejeli. Prav tako tudi mnenje Državnega sveta po elektronski pošti 15. marca 2010. Morebitne amandmaje k predlog, prosim, vložiti v pisni obliki. Pri tej točki sodeluje, gospod Boris Črnilec, direktor Direktorata z Ministrstva za šolstvo in šport in gospa Alenka Kovšca, državna sekretarka, Ministrstva za šolstvo in šport. Lepo pozdravljeni. Želite v imenu predlagateljev zakona besedo? Izvolite, gospa Kovšca.

            ALENKA KOVŠCA: Dober dan. Lepo pozdravljeni. Hvala za besedo.
Glede na to, da sta dva odbora že obravnavala in da predlog sprememb zakona je doživel pravzaprav podporo in pozitivni sprejem bi omenila samo to, da smo veliko časa vložili v to, da smo se usklajevali, da je podprl tako predstavnice vrtec, Združenja vrtcev kot tudi predstavniki SOSA in ZOSA, prav tako tudi Sindikati, te spremembe, ker mislim, da je skupna ocena in da vemo, da gre za kvalitativno dopolnitev Zakona o vrtcih, ki omogoča enostavnejše in boljše izvajanje vrtčevske dejavnosti. Res je, da nas je doletela višja nataliteta in mislim, da bi jo morali vsi pozdraviti. Prenesla je pa seveda tudi nekaj več skrbi in pritiske še posebej na župane, ki morajo po zakonu tudi zagotavljati ustrezen prostor. V tej smeri so šli naši prvi predlogi in razmisleki, kako in v bistvu, kje je mogoče poenostaviti postopke na tak način, da bi bilo reševanje prostorske stiske enostavnejše, zato tudi spremembe v zakonu, 10a. in 10b. člena, ki omogočajo nekako elastičnejše zagotavljanje prostorskih pogojev.
Druga stvar je tudi, da v dislociranih enotah izenačujejo pogoje z vrtci, glavnimi vrtci, če lahko tako rečem, kjer bo prisotnost vzgojiteljic in vzgojiteljem, pomočnika vzgojitelja šest ura. Poenostavlja se postopek sprejemanja otrok v vrtce in sicer na način, da Zakon predpisuje obličnost tega dejanja in na tak način v bistvu na svoj izviren način rešuje vprašanje postopka, ki olajša vpis v vrtec obveščanje in informiranje hkrati pa v vseh tistih delih, kjer pa postopek ne teče po predpisanem načinu,  po Zakonu o vrtcih velja Zakon o upravnem postopku. Potem poleg tega tudi objavlja in bo ministrstvo objavljajo in se zavezuje varuhe predšolskih otrok na spletni strani ministrstva. Uvaja sistem evidenc, ki bo bolj prezentna in transparentno spremlja uporabo vrtčevskega prostora in seveda tudi zbiranja podatkov in prostih kapacitet in pa v Zakonu o vrtcu se povzemajo določila Zakona o financiranju, vzgoje in izobraževanju v tistem delu, ki opredeljujejo pogoje za delavce zaposlene v vrtcih in jih izenačujejo z ostalimi zaposlenimi v vzgojnih zavodih. Hvala lepa. Hvala za besedo.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, gospa Kovšca. Želi besedo poročevalec Komisije za kulturo, znanost, šolstvo in šport? Kolega, dr. Jan, izvolite.

            DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa. Torej Komisija za kulturo, znanost, šolstvo in šport je obravnavala ta zakon in ga podprla.
Pri tem smo pač posvetili pozornost tisti ključnim stvarem, na katere je opozorila državna sekretarka. Kot ste videli in veste iz svojih izkušenj so to zelo aktualna problematika, ki spravlja krajevne skupnosti v številne težave. Pri obravnavi smo seveda se zavedali, kako pomembno je to področje in kako dolgoročno in daljnosežne posledice ima varstvo predšolskih otrok bodisi za posameznika, bodisi za družbo v celoti in seveda iz tega vidika smo se tudi spomnili, da smo na nekatere probleme že opozorili pri sami prejšnji spremembi zakona in to se je sedaj pokazalo in potrdilo tudi pri življenju.
Veseli nas, da so poleg teh pozitivnih stvar kaže tukaj tudi to, da je ministrstvo oziroma predlagatelj, Vlada Republike Slovenije zaščitila kvaliteto, ki je vendarle pomembna v naši državi torej kvaliteta varstva je na visoki ravni in tukaj se navezujejo tudi ti minimalni standardi za prostorske normative. Ob tem se seveda povezuje opozorilo, da je treba čim prej tudi podzakonske akte pripraviti, ker tam se, potem konkretno rešujejo tisti problemi, s katerimi se srečujemo kot starši in kot pripadniki te družbe.
Toliko bi jaz imel. Isto je obravnavala tudi Komisija za lokalno samoupravo, kjer so tudi cela vrsta teh problemov. Stališče obojega so združene v predlogu sklepa Državnega sveta, tako da mislim, da je korektno, da vas tudi o tem obvestim. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, dr. Jan. Predsednika Komisija za lokalno samoupravo ne vidim. Želi kdo drugi pojasniti stališče? Ne. Sprašujem, če želijo besedo predstavniki Interesnih skupin? Ne. Odpiram razpravo. Želi kdo razpravljati? Ne. Pardon, se opravičujem. Kolega Štukelj.

            BRANIMIR ŠTRUKELJ: Se opravičujem, gospod predsednik. Nekoliko pozno, refleksi so že upočasneli, staram se tudi jaz. Podpredsednica. Spoštovani kolegi. Sam in skupina je o tem razpravljala, sicer jaz govorim o svojem imenu, podpiram te spremembe zakona. Morda je treba povedati, da je prišlo do redke situacije, kjer so se tako različni interesi kot so interesi lokalnih skupnosti zaposlenih upravljavcev ministrstva na neki način pokrili do te točke, da je bilo mogoče predlagati spremembe, ki nimajo večjih nasprotovanj ali pa jih sploh nimajo v kateremkoli delu v sicer zelo težko uskladljivih interesov, kar morda ni odveč poudariti glede na to, da se nam to prav pogosto ne dogaja.
Zato mi dovolite, da izpostavim, kar se tiče razvoja predšolske vzgoje v Sloveniji eno od ključnih vprašanj. Namreč, potrebno je vedeti, da so vrtci na Slovenskem sodijo v sam vrh kakovosti v Evropi. Mi imamo zelo malo konkurentov oziroma tistih, ki so še pred nami, to so, Skandinavske države, ne vse Nemške dežele in potem se počasi že verjetno neha. To je eno od tistih področij, kjer je naša država zagotovo izjemno veliko naredila v zadnjih desetletij. Bolonjski cilj je kot veste 90% otrok od generacije v vrtcih. Mi smo mislili, da gospa državna sekretarka, popravite me, nekaj čez 70 oziroma 72% jih je. Od tukaj naprej, če ne bomo rešili vprašanja financiranja ne bo šlo. Namreč, kjer mi zaostajamo je, da že imajo kar številne države, v Evropski uniji, sedaj govorim seveda, predšolsko vzgoje popolnoma financirano s strani države in lokalnih skupnosti, tu je verjetno zagata, ki ne bo rešljiva čez noč, zato se ta delež je vezan seveda nato, koliko bomo v naši državi sposobni vložiti še v predšolsko vzgojo. V tem zakonu je oziroma v mnenju Državnega sveta velja podčrtati tudi željo, da bi se financiranje vrtec ali pa vsaj tistega plačnega dela prenesla na državo. To je zgodba, ki se vleče, 10, 15 let. Tukaj verjetno bi bilo potrebno narediti temeljit razmislek, zaradi številnih vprašanj, ki se odpirajo v povezavi z financiranje vrtec in lokalnimi skupnostmi. Jasno je, da lokalne skupnosti ne bi mogle obdržati sredstev, v tem primeru, kot jih imajo, ampak bi pa šlo za ustrezne korekcije, pa vendar bi morda financiranje s stran države na neki način tesneje povezalo vrtce z izobraževalnim sistemom, po eni strani. Po drugi strani pa bi morda še odpravili kakšne razlike, ki so v tej državi, zlasti kar se tiče kvadratnih metrov, ki so na razpolago za otroke v vrtcih. Tukaj, sicer sedaj ni priložnost za to, ampak v bližnji prihodnosti bi bil ta razmislek smiseln. Namreč, mi smo v enem trenutku že bili tako daleč, da naj bi se vrtci v celoti prenesli na lokalno skupnosti in bi se tudi plače zaposlenih oblikovale na lokalnih skupnosti, kar je bilo, potem, na srečo ustavljeno.
V tem predlogu se rešuje tudi ustrezni status zaposlenih tako, da se mi zdi seveda spremembe zakona se mi zdijo primerne in jaz jih bomo seveda podprl.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Štrukelj. Želi še kdo besedo? Kolega Fras.

            DARKO FRAS: Hvala za besedo. Lep pozdrav tudi predstavnikom ministrstva oziroma predlagatelja.
Uvodoma je bilo predstavljeno mnenja, v katerem je pravzaprav tudi povzeti bistveni zaključki poročila obravnave naše Komisije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, zato ne bi tega posebej ponovno izpostavljal, bi samo podal še nekako svoje osebno stališče in poglej, ki je pravzaprav zelo podoben temu mnenju oziroma poročilu iz komisije.
Tudi jaz, nenazadnje tudi kot župan, seveda podpiram te predmetne spremembe in dopolnitve, ker torej gredo v smeri racionalizacije izvajanja teh nalog oziroma, da tako rečem, vsaj v tem trenutku večje fleksibilnosti na tem področju in verjamem, da ne na škodo kvalitete, o kateri je bilo danes govora, ki je resnično na zavidljivem nivoju, seveda pa se moramo zavedati, da so cene, ki jih imamo v Sloveniji torej na samem vrhu v Evropi, kar pa niti slučajno ni primerljivo z našim BDP še manj pa s povprečnimi plačami, ki jih seveda dosegajo starši, tako da seveda tudi ta vidik je potrebno pri tej upoštevati.
Sedaj, kar se tiče tega predloga možnosti izvajanja tudi v teh drugih prostorih. Bi jaz tako kot tudi skupnost občin opozorili, da v kolikor ne bo hkrati prišlo do tistega podaljšanja roka za vzpostavitev tega normativa, se bojim, se pravi, govorim o treh kvadratnih metrih na otroka, se bojim, da ne bomo kaj dosti rešili, ker imamo mogoče v nekem trenutku začasno improvizacijo, v naslednjem   trenutku pa moramo doseči ta normativ 3 kvadratne metre. In pravzaprav se sami ujamemo v past. Zato apeliram s tem, da bi se vendarle ta rok za izpolnitev tega 68. člena pravilnika oziroma normativov nekoliko podaljšal.
Drugi razlog oziroma kazalo bi ob teh normativih razmisliti tudi o eni zadevi, če želimo pri istih stroških in cenah torej obdržati to kvaliteto. Namreč normativi so računani in tudi tako jih moramo upoštevati, ob predpostavki 100% zasedenosti. To pomeni, da pridejo vsi otroci tisti dan tudi v vrtec. Ampak v praksi vemo, da otroci tudi zbolijo, da zavzamejo tudi kakšen dan prost itn., v vrtcu in je ta zasedenost recimo vsaj 20% v povprečju nižja. In tukaj je ena velika rezerve, da tako rečem, ki se je seveda pa ne ravnatelji ne mi sedaj ne upamo koristiti, ker to pomeni kršitev, recimo če bi sprejeli več otrok v vrtec.
Bila je cela vrsta konkretnih pripomb, predvsem tudi s strani občine Domžale, ki se je zelo potrudila. V tem postopku jaz ne bi sedaj tega ponavljal. Jaz samo predlagam, da se res te pripombe zelo tehtno proučijo in tudi vključijo v morebitne amandmaje, torej matičnega telesa v sami obravnavi.
Bi pa samo še se dotaknil tele ideje o prenosu stroškov plač zaposlenih na državo, iz občine. Jaz ne delim tega mnenja SOS-a, da bo to rešilo problem. Seveda smo župani izhajali iz enega stališča, da se s tem pač problem prenese iz naše sfere na sfero države. Zakonodaja na področju plačnega sistema in normativi so tako zbirokratizirani, tako togi, da če tudi prenesete te plače na Združene narode, bodo ostale, se opravičujem, v primerjavi, ampak bo problem ostal popolnoma enak, kar se tiče višine stroškov, določitve teh plač. Razlike med stroški za plače v oddelkih, ki so povezane z izpolnjevanjem pogojev posameznega uslužbenca, delovno dobo, nazivom v katerem to opravlja itn. Skratka vsi ti problemi ostajajo enaki, samo preložili smo nekaj, eno izmed izvirnih nalog lokalnih skupnosti prenesli nazaj na državo. Bi pa svetoval, da se pa razmisli o tem, da ste nam prepovedali oblikovati enotno ceno v vrtci, s pravilnikom. In to zdaj pomeni to, da torej starš ali pa, da je cena za otroka v jaslih, praviloma enkrat višja od cene za otroka drugega starostnega obdobja. In seveda to staršem zelo težko razložiš, zakaj mora dve leti plačevati zato ker je v prvem starostnem obdobju lahko samo dvanajst otrok v oddelku in ker rabijo po normativu ravno tako isto vzgojiteljico in isto pomočnico kot v drugem starostnem obdobju oziroma kombiniranem, homogenem oddelku, kjer je lahko 24 otrok in je jasno, da je strošek dela enkrat manjši, strošek dela pa predstavlja 80% vseh stroškov cene. Tako da, morebiti bi bilo bolj potrebno razmisliti o tem, da nekatere občine mimogrede, kršijo pravilnik in še naprej izračunavajo enotno ceno za različne starostne oddelke, ker to seveda starši veliko bolje, nekatere pravim, po mojem vedenju, bolje razumejo. Skratka, meni se to ne zdi korektno do staršev. Tudi ne nazadnje male družine, vemo, ko imajo majhne otroke, so mogoče najbolj obremenjene, ampak o tem ne bi, ker to je lahko tudi drugače.
Da zaključim. To kar vidim jaz, seveda še vedno kot problem, je izigravanje oziroma teh socialnih pravic. Določanje plačil staršev. Tukaj seveda smo občine v veliki meri nemočne, ker ostali državni organi ne naredijo svoje. Govorim o tem, govorim o prikrivanju torej tako prihodkov iz dela na črno ali iz premoženja, ki je pisano na nekoga drugega, ne na tisto osebo in to, bom rekel, ne da samo ustvarja težave in večji delež financiranja občine ali pa države, ampak tudi na nek način ustvarja nejevolje med ostalimi starši, recimo tistimi, ki ne moremo prikrivati teh prihodkov ali pa premoženja in tukaj država ali pa občine izgubljamo veliko.
In za konec seveda, ta kombinacija javnega pa zasebnega. Če želimo do seči ta cilj 90% otrok v vrtcih, vas moram tudi to opozoriti, da seveda je tukaj problem dvoplasten. Imamo urbana središča na katere vrtce je enorm pritisk recimo in zdaj je logično, da država daje prednost pri vrstnem redu, prioriteti sofinanciranja izgradnje teh stvari tam kjer je največje število nevpisanih prosilcev. Ampak na drugi strani se nam pa dogaja na podeželju, v ruralnih skupnostih, da pa imamo pa tam res nevpisanih otrok relativno malo v absolutnih zneskih, ampak odstotek otrok, ki so lahko vključeni v šole, je pa 50%. In zato je tam pritisk na potem ruralne skupnosti pa še večji, na ta središča in vpise v te vrtce.
In za konec, da zaključim s tem. Ko govorimo o statusu teh uslužbencev in normativih. V tem, zdaj bomo imeli dva sistema. Širi se krog izvajalcev, zasebnih izvajalcev, koncesionarjev. Ampak uslužbenci pri teh izvajalcih nimajo statusa javnih uslužbencev. Naj bi izpolnjevali enake pogoje, kvaliteta bi naj bila ali še večja, seveda plače pa nikakor niso primerljive, so v javnem sistemu bistveno višje. Tudi o tem bomo potem morali si enkrat naliti čistega vina, zakaj vzgojiteljica v zasebnem vrtcu mora se zadovoljiti s 70% plače vzgojiteljice v javnem zavodu. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Besedo ima kolega Ščernjavič. Pridružil se nam je gospod minister dr. Ivan Svetlik. Lepo pozdravljeni!

            DRAGO ŠČERNJAVIČ: Pozdravljeni vsem skupaj! Samo eno vprašanje bi imel. Na komisiji sem to tudi že izpostavil, pa ni bilo niti povzeto, v delu naše komisije. Pa bom ponovno to zadevo izpostavil. Zakon kot tak, to podpiram, tudi te rešitve. Zlasti bi me pa zanimalo s strani predlagatelja, če bi pojasnili to poglavitno rešitev, izenačevanje statusa in pogojev strokovnih delavcev, vrtcev in drugih strokovnih delavcev v osnovnošolskih zavodih. Pravzaprav, za kakšno število to gre. To je prvo, ker mislim, da je številka glede tega kar visoka. Nekaj tisoč.
In drugo, ker je predlagatelj vlada. To bi vas tudi želel vprašati. Ali je na vladi, ko ste to imeli, bilo, ko je medresorsko usklajevanje potekalo, ali je bilo s strani ministrstva, konkretno za javno upravo, ki je resor, ki bdi na izenačitvijo pogojev, kakšen pomislek pri tej poglavitni rešitvi, ki je v zakonu zdaj izpeljana, v tem smislu, ker se že dalj časa prizadevamo tudi ostali, torej med drugim tudi sam, da bi prišel do take generalne izenačitve v Zakonu o javnih uslužbencih za kompleten javni sektor. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Ščernjavič. Želi še kdo razpravljati? Ja. Kolega Dragar.
           
            TONI DRAGAR: Hvala lepa. Izgleda, da je danes en poseben dan. Ampak, zdaj ne bom več prišel, obljubim, razen če bo še kakšna zgodba okrog... OK. Torej, jaz moram reči, da imam eno težavo. Z županom se pol strinjam pol pa ne. Torej on je župan ene majhne občine, ki ima, se opravičujem, v dobrem pomenu besede, ima drugačne probleme kot nekatere druge občine, ki smo malo večje pa morda tudi blizu Ljubljane. Namreč izvedena je huda relokacija prebivalstva. Torej iz Ljubljane in iz ostalih delov so se priselili ne v Ljubljano ampak v okoliške občine. In tukaj nastane problem. Problemu se reče prostorska stiska v vrtcih, problemu se reče, v moji regiji, ki jo zastopam, danes že drugič ponavljam, Kamnik - Domžale - Litija, civilna iniciativa, ki toži župana, hoče razrešiti občinski svet, hoče razrešiti celo upravo. Verjetno niti ne vedo kaj je to občinska uprava. Gre za občino Kamnik, kjer se trudi in vsako leto, tako kot v Domžalah, zgradimo nov vrtec. Letos ga bo naredil deset oddelčen, mi gradimo novega osem oddelčnega, skratka mi gradimo vrtce, in ko je bilo rečeno, pomoč države, spoštovani svetniki in svetnica, povejmo in lahko mi potrdijo, niti za en sam vrtec ni denarja za investicije v vrtce, iz državnega budžeta. Torej to kar gradimo mi, gradimo iz zadolževanja, ker računamo, da bodo ti otroci dejansko petnajst let hodili v te vrtce in je to namembnost taka in zraven delamo še možnost izvajanja tri oddelčne šole, ker ti otroci bodo zrasli, ti otroci bodo čez šest let šli v šolo. Delam projekte novih šol. Kje je sedaj tukaj država, ki je tako prijazna do lokalnih skupnosti. 17 milijonov povprečnine dobi občina Domžale za vrtce, za sofinanciranje programov damo 8 milijonov, za investicije smo dali 4 milijone in pol milijona damo še za investicijsko vzdrževanje, učila, igrala, dodatna angleščina, ne vem kaj še vse damo zraven. To je slika. In ta denar ne gre iz ne vem kje, ampak gre iz razvojnega denarja, tisti denar, ki ga dobiš frišnega iz države, ga daš v program sofinanciranje. V izterjavi, kakor se reče grdo, smo 38% uspešni, kar pomeni, da naši občani plačajo 38%. To je med boljšimi, vsaj tako imajo podatke. Istočasno, vključenost. Včeraj smo imeli na predsedstvu SOS-a, v Trzinu imajo recimo 90%, mi smo blizu, kje je sedaj tistih 60. in razumem župane tistih občin, ki nimajo dovolj velike vključenosti, imajo pa izračunu primerne porabe določen delež. Torej, če gredo plače na državo, bodo občine, kjer je večja vključenost, več prihranile. Ne bomo se spogajali za ves denar, verjamem da ne. Jaz trdim, pa z vsem dolžnim spoštovanjem do pripravljavcev zakona, da vsaka spremembe Zakona o vrtcih gre za škodo lokalnih skupnosti. Z vsako spremembo dobimo nove obveznosti, z vsako spremembo dobimo finančne obremenitve. Mi imamo sedaj celo enega že zaposlenega samo za to, da preverja in izdaje odločbe, pa imamo samo, ne vem, 85 oddelkov ali tam nekje. Kaj sem hotel reči. Nekako pripravljavci ne razumejo, da so javni zavodi s strani občine ustanovljeni kot servis in pomoč občine. Zdaj se pa dogaja, da mora ves servis opravljati občina za javne zavode. Mi imamo dva javna zavoda, koncesijski vrtec v Karitasovi, v naši hiši, in koncesijski vrtec čisti privat. Torej štiri oblike oziroma tri oblike. Ampak občina Domžale opravlja servis za vrtce.
Naslednja zgodba, ki je, jaz upam, da boste pogledali tole spremembo tistega 20. oziroma 4. člena, te rezervacije. Rezervacije, Državni svet predlaga, da se to podpre. Rezervacije so v občinah, kjer je polno zasedenosti in so odklonjeni otroci po našem mnenju nesmiselne, da ne bom kaj drugega rekel. Torej ne moreš nekoga, ki ne izpolni starostnega kriterija, pa je pač na vrsti za v vrtec, pa ga ne bo še, ne vem, deset mesecev, čakati doma, prazno mesto. In tukaj smo zopet pri teh izračunih, kolega župan, tukaj se pa strinjava, prva stvar ki je, statistično ugotovljeno, je udeležba med 80 in 90% otrok v oddelku. Torej mi smo že zdavnaj zlorabili tisto določilo, da lahko +2, torej mi imamo polno obremenitev in na nobeno vlogo, prošnjo, pobudo nam niso povedali, zakaj, razen en razlog je bil, zakaj ni možno vpisati enega otroka, še enega otroka v oddelek, da bi dejansko bil poln oddelek. Enega otroka več vpišeš, dejansko bo še vedno znotraj normativa udeležba in tukaj se ne strinjam z... A, saj že odkimava. Ta obremenitev vzgojiteljic in varuhinj ali, skratka pedagoško delo, z vsem dolžnim spoštovanjem, moji otroci so preživeli vrtec, kjer ga je čuvala gospa s šestimi razredi osnove šole, ki je imela rada otroke in je rada brisala ritke. Danes so pa to vse vrhunsko izobražene gospe z izposlovano plačo, ki je pač tako kot je, plača pa to, seveda občine iz razvojnega denarja. Tukaj se ne strinjamo, spoštovani kolegi in soglasje lokalnih skupnosti SOS-a, ZOS-a, v redu, vedno si kje preglasovan. Jaz sem upal, da bo to soglasje z eklamacijo ali pa s preglasovanjem, ampak soglasja ni. Te občine, ki smo primestne, imamo težave, na noben zakon, ki gre v škodo občin, se ne strinjamo z njim. Zanima me kakšno je mnenje ministrstva za ta domiciljni vpis otrok. Torej kaj se dogaja. Mislim, katastrofa kako razložiti ljudem. Ljudje se priselijo iz Ljubljane v Domžale, delajo v Ljubljani, želeli bi imeti otroka v Ljubljani, ker ga pelje sočasno in ga vzame in pelje, ampak ne, Ljubljana reče ooo, če nisi iz Ljubljane, ni otrok v Ljubljani. In zdaj seveda smo vse občine naredile enako, ker vsi smo pa nek center. Tako kot je Ljubljana center za Vrhniko, Logatec, Grosuplje, Kamnik, Domžale, tako so Domžale center za Lukovico, Moravče, Mengeš, tudi Kamnik in Trzin in tudi te, ob Domžalske občine pač ne bodo imele možnost tako, bodo imeli bistveno manjšo možnost, ker je kriterij, ta domicilj, otrok mora biti Domžalčan. Lepo vas prosim no, kam smo pa prišli.
Še eno zadevo bi rad, zelo za konec, pa res. Samo to, če mi poveste, kakšen je razlog, razen pedagoški, da ni možno vpisati enega otroka več v oddelek, kljub temu, da z vso statistiko, ki je sicer največja laž, ampak statistiko dokazano, da nikoli ali pa skoraj ni dneva, da bi bili vsi otroci v oddelku.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Kolega Štrukelj, potem pa Lampret.

BRANIMIR ŠTRUKELJ: Hvala lepa za besedo. Spoštovani kolegi! Zdaj, jaz bom tudi tako začel, z vsem spoštovanjem, ampak strinjam se pa ne.
            Najprej, kar se tiče teh dveh otrok, kjer so jih občine takoj... Bilo je mišljeno kot izjema, zdaj je to postalo pravilo. To je, mislim bilo je sprejeto kot izjema v situacijah, ko ne gre drugače, sedaj je to seveda absolutno pravilo in tukaj nimate nikjer konca. Ampak zraven bi pa vseeno opozoril, ker priznavate, da imamo kvalitetne vrtce. Ampak veste, samo trije elementi so, kakovosti v vrtcih, ki so absolutno jasni in jih ne morete preko njih. Eno je število otrok v oddelku, drugo je izobrazba vzgojiteljic. Govorim o evropskih merilih, ki uvrščajo, in tretje so pa prostorski pogoji oziroma koliko imate odraslih ljudi na število otrok. In tukaj seveda ne morete napenjati tega, neskončno delati, zato se z vami predvsem ne morem strinjati glede te super gospe, ki je imela šest razredov osnovne šole. Seveda, ena je in verjamem, da je bila perfektna, tudi jaz jih nekaj takih poznam, ampak v to smer zadeva ne more iti, ker to ni zgodba o brisanju ritk, ampak gre za zgodbo nekih pedagoških procesov, ki jih včasih župani ne razumete. Veste pa, da je pa to obdobje vrtčevsko, pa najbolj pomembno v razvoju otrok. Tukaj pa imate analize, ki so enoznačne, strokovne, če to zamudite, imate analize, ki vam govorijo, da so v povprečju razlike med otroki, ki so v vrtcih in tisti, ki niso. Ko jih spremljate skozi življenje vidite, da v povprečju so tisti, ki imajo vrtčevsko izkušnjo, imajo nekaj več možnosti v nadaljnjem razvoju, šolskem, kakor tisti, ki niso. Ne govorimo o slovenskih analizah, govorimo evropskih in pa celo o primerjavah v OECD. Zato pač vi ne morete tega napenjati kakor je. Potem bo pa še kolega Fras kaj rekel, 70% plače v zasebnem vrtcu. To je nezakonita plača. Zato ker piše v zakonu in v kolektivni pogodbi za vzgojo, izobraževanje, da jo morajo spoštovati vsi, ki delajo vzgojo v izobraževanju. Vsi vrtci, vse zasebne šole s področja vzgoje, izobraževanje in bi morale imeti enako plačo, zato bom vesel, če mi boste povedali kje je to, da jih bomo prijavili.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Kolega Lampret ima besedo.

            JERNEJ LAMPRET: Dober dan še enkrat. O ritkah mi župani dobro vemo kako to gre. Težko povemo o velikih projektih, ki se dogajajo v vrtcih. Tam ta zelo težko sledimo. Kajti vse kar se dogaja se, vsaj se je dogajalo, z nekimi projekti. Naj mi bo oproščeno, če sem toliko daleč posegel kot župan, ker se na projekte v vrtcih resnično ne spoznam.
Druga stvar kar je, je pa izredno to. Zelo lahko je predpisati neke norme, nekje stran od tistega, ki vse to plačuje. Poglejte, najhujši problem je ta diskriminacija, ki jo izvajamo do staršev, ki otrok ne morejo dati v vrtec. Zakaj ne? Zato, ker preprosto nimamo prostora. Vemo pa, da komaj 20% pokrijejo starši, pri nas tako, komajo 20% pokrijejo starši, 80% pa pokrijemo z javnimi sredstvi. Kdo se ne bi hudoval na ubogega župana, ki ni zadostil v kratkem času, ko se je zakon sprejel, da gre drugi otrok zastonj notri, ta drugi otrok ni samo tisto, gospa državna sekretarka, ki ste rekla, da je to, ne vem, ali je 7 tisoč ali koliko otrok, ampak ta drugi otrok je potegnil še prvega za seboj, ki bi bil mogoče drugače doma. Ne zagovarjamo pa tezo, da bi ostali doma, ker ti otroci so še bolj diskriminirani napram znanju, če ostanejo doma. Tako je ravnokar rekel gospod Štrukelj. To se pravi, so dvakrat diskriminirane družine, da ne bodo imeli posredno intelektualncev pa visoko izobraženih ljudi, če niso v vrtcu, po drugi strani pa so diskriminirane družine s plačilom. Občine vsega tega ne bomo zmogle. Kakorkoli, bo šlo tudi na državo. Poglejte zdajle, mi smo lansko leto zgradili vrtec, v desetih letih smo iz 8 oddelkov prišli na 29 oddelkov. Veste kako se je treba potruditi. Sedaj pa gradimo in istočasno še povečujemo število otrok v vrtec. Nekaj bo treba to storiti. S tem kar smo sedaj te spremembe naredili, so bile premajhne, da bi lahko bili zadovoljni v občini, in da bi bili zadovoljni starši tam kjer je preveliko število otrok ostalo izven sistema.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Kolega Peršak ima besedo.

            ANTON PERŠAK: Rad bi nekaj rekel, ker se mi zdi, da je vseeno treba reči, glede na to, da kolegi, ki govorijo, govorijo seveda na podlagi, na daljši čas pridobljenih izkušenj in je seveda res, da so razmere na tem področju še vedno za občine zelo problematične, ampak verjetno to moramo priznati, da te spremembe zakona gredo v določeni meri, v dokaj veliki meri nekako v dobro temu razmerju, .../Nerazumljivo./... če lahko tako rečem. Tako, da ne bi ostal vtis, da je tudi tokrat ministrstvo šolo, kot smo velikokrat ugotavljali, pravzaprav zelo frontalno proti interesom občin. To se mi zdi pa dobro povedati, glede tega, ker se mi zdi tudi zelo važno, da bi se nekako ta dialog, ki je bil vzpostavljen v času, ker se je ta zakon pripravljal, nekako ohranil, in da bi tekel naprej, zlasti v tisti smeri, ki je bila danes že omenjena, da bi bilo zelo dobro in to že spet tudi zaradi neke sorte enakopravnosti, če lahko tako rečem, občin in občanov po Sloveniji, na ravni države seveda državljanov, če bi plače v vrtcih prevzeli, tako kot govorimo, država, na podoben način kot v osnovnih šolah, bi to povzročilo, omogočili pravzaprav tudi odpravo nekaterih diskrepanc, ki zdaj nastajajo, preprosto glede na strukturo zaposlenih. Kajti razlike so zelo velike in seveda te razlike potem zelo vplivajo na cene vrtcev in to prizadene starše posledično itn. Tako da, kar se mi zdi, in občin seveda, kar se mi zdi neka točka o kateri bi kazalo ta pogovor zelo intenzivno nadaljevati. 
Dobro pri tem zakonu se mi zdi zlasti to, ker odpira te možnosti lokacij dodatnih in reševanja teh prostorskih težav bolje kot pa je bilo to do sedaj, zaradi tega, ker hkrati lahko omogoči to, da ta pritisk takoj na investicije, kar je zelo važno, ker vsi vemo, da po drugi strani se pa pričakuje, da bo ta "boom", ki se ga seveda vsi veselimo. V nekaj letih se je umiril in da se utegne zgoditi, da bodo pa, potem spet kakšni kapacitete proste, potem se bodo pa normativi nižali, zato je kapacitete ostale v funkcije. Načeloma hočem povedati to, da ob vseh tej kritiki, ki je seveda, na podlagi izkušenj, ki jih imamo se mi zdi dobro opaziti, da pa te spremembe prinašajo neke pozitivne elemente.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Peršak. Kolega, dr. Jan.

            DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa. Sedaj ta diskusija je pravzaprav bolj malo povezana z zakonskim predlogom in tudi jaz ne mislim zagotavljati predlagatelja, ki je že sposoben, da se bo sam zagovarjal svoje rešitve, ampak čudim pa se v tej diskusiji županom, koga pravzaprav predstavljajo, starše zagotovo ne. Tisti, ki govori, da je vzgojno varstvo predšolskih otrok brisanje ritk ta ne predstavlja staršev, prav gotovo, da ne. Tisti, ki pravi, da so prenizki normativi, previsoki normativi ne ve, da so bili spremenjeni in bistveno povečani v sredi 80-ih let, da je bilo takrat napeto in tisti, ki ni bil nikoli v vrtcu ne ve, kakšna je razlika med individualno osebno obravnavo in takrat, ko je številka, ko je otrok številka in tudi konec koncev tudi kakšni življenjski izpostavljenosti je otrok, ki pleza po tobogani brez primernega varstva, prevelika števil v skupini, ki ima preveliko število. Tako da, tukaj mislim, da res ni kaj za očitati. Res pa je, da je množica problemov, zaradi teh migracijskih pojavov, ki smo jih imeli, ampak konec koncev občina pa tudi ni samo za to, da imajo razvoj obrti, ampak je za socialne potrebe nastalo združenje. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Kolega Dragar.

            TONI DRAGAR: Spoštovani, sem obljubil, da ne bom več prišel danes, ampak to je bilo, kar se tiče naš županov zelo grdo.
Spoštovani kolegi, to, da ne vemo, kaj je v vrtcih vam povem, da ni res. Vsak dan sem skoraj v vrtcu, prej sem hodil 15 let, ker sem pač imel smolo, so na štiri leta otroci, pa sem skozi tam visel. Mogoče vi veste, kakšni so standardi in normativi. Ali vi veste, da imamo mi v vrtcih tako imenovani splakovalnik kahlic, to so standardi in normativi, ki jih imamo. Kapo dol, da jih imamo. Ampak bodimo realni, tam, kjer je potrebna novogradnja, tam kje je toliko ljudi, toliko otrok je treba pomagati država ali, ne vem kako. Mi smo predstavniki staršev. Ne samo tistih 80%, ki imajo predšolske otroke vključene tudi tistih 10%, ki so stari manj kot eno leto in pa tudi predstavniki vseh tistih, ki so odklonjeni. Kolega je lepo rekel iz svojega stališča, vi ne veste, kaj pomeni, kakšna razlika med otrokom, ki je v vrtcu in kakšna je med tistim, ki ni. Ja, lepo vas prosim, saj to vas pa mi prosimo. Dajte nam možnost, da bodo te vzgojiteljice, ki imajo 100% vsak dan imele 100% otrok, samo to rabimo, enega več bodo za svoje plačilo korektno plačane, izvajale učne programe, pedagoško delo, vse za toliko kot so plačane. Danes pomeni, ker če nima dveh otrok 20% enega pomeni, da pač dobi plačo za nekaj kar ne dela. Se opravičujem, najbrž jaz to malce po domače gledam, ampak ta gospa dobi 100% plače tudi, če je samo 6 otrok v oddelku, junij, julij, avgust vam lahko prinesem statistične podatke, enako nič ni razlike. Zato pravim, dajmo biti pa življenjski pa pametni pa pojdimo v vrtce pogledati, kako to izgleda. Smo šli po svetu pa vam povem, samo sever Evrope je boljši in večji standardi in lepše kot mi. Mi smo na visokih standardih in to si naši otroci zaslužijo, da se razumemo, zato mi zidamo vrtce, zato imamo mi, veste kakšni vrtci so, ko pridejo starši, tisti ki nimajo otrok več v vrtcih na otvoritev se čudijo, jaz še enkrat poudarjam, splakovalnik kahlic. Sedaj je celo tako daleč, da imajo posebno, stopničke imajo, da se otroci, ki že lahko gredo sami na previjalno mizo skobacajo, da vzgojiteljica otroka ne dvigne, da si ne poškoduje hrbta. To hočem povedati, kam smo mi prišli. Res smo prišli do ene mere in tukaj več naprej najbrž ne bo šlo. Je pa lepo in fajn. Še enkrat, zagotavljam vam, predvsem zato sem rekel, da pridem, torej, župani vemo, koga predstavljamo, ampak tukaj sem predstavnik kompletno vseh prebivalcev in je treba pač zagotoviti enake vatle za vse.
Samo še to. V Zadnjih letih smo verjetno vsi župani doktorirali iz smeti pa iz predšolske vzgoje in verjamem, da vsi, ki sedijo tukaj notri vedo, o čem govorim. Lepo vas prosim, samo ne govoriti, da ne vemo, kako izgledajo vrtci, ker res želimo najboljše za naše otroke. Na koncu bi pa tudi želeli kakšno pomoč države, če je že taka situacija.
Pa še tisti očitek, ki sem ga prej slišal, že danes večkrat. Torej ta glavarina, ko imaš pa toliko ljudi, imaš pa toliko denarja. Naša država v tem času e-poslovanja in elektronske oblike v bistvu glavarino za tistega, ki se bo danes preselil, bom jaz dobil 550 evrov na leto, v tem trenutku, leta 2012. Toliko smo ažurni, toliko znamo izračunati koliko prebivalcev ima kakšna občina. Letos je podatek za 1. 1. 2009, tam nekje ali 2008, saj ne vem, saj je škoda, da sploh govorimo. Samo toliko sem želel. Res prosim, da takole, da čisto nič ne vemo župani, je pa zdaj že tako grdo, da se samo še sprašujem kdaj me bo zjutraj kakšen čakal na dvorišču pa me odpeljal, ker jaz imam tudi kakšnega prijatelja kje. .../Smeh./...

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Kolega dr. Jan, replika na repliko verjetno, nekaj takega.

            DR. ZOLTAN JAN: Kakorkoli hočete, ampak je treba pač povedati, zato ker gospod župan pravi, da ni tako res. Namreč tiste ritke in splakovalnica... Jaz prihajam iz mesta, kjer je bila epidemija salmonele. In to je bilo tisoče in tisoče otrok doma in toliko in toliko nege in izpad delovnih ur itn. Upam, da se spominjate tudi tistih nekaj nesrečnih primerov, ki so se končale s smrtjo. Izkoriščenost vzgojiteljic. Tisto, da lezejo po stopničkah, je navajanje k samostojnosti. Upam, da se strinjamo, da to ni treba kakšne posebne ocene, razprave. Ne pa za varovanje hrbta vzgojiteljice, ki pa so v vrtcih, je pa cela vrsta vzgojiteljic, ki opravljajo delo čistilk. In ko smo pri .../nerazumljivo./... vzgojiteljica, poleti, ko imajo tiste statistike, ki so bile navedene, imajo pravico nekatere do letnih dopustov, ki jih je treba pač nadomestiti s tistih. Glede normativov pa sem, ne vem ali se nismo slišali, sredi 80. let so bili povečani iz 12 na 17 in tako, potem je bilo dodanih še tistih 2 izjemoma in zdaj še tretji in kje se bo končalo. Če hočete imeti pa številko, potem gremo pa v to.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Še kolega Lampret.

            JERNEJ LAMPRET: No, zdaj si me pa zmešal. Stvar je pa v tem. Ti normativi. Mi bi radi gradili vrtec za dva, tri oddelka večjega. Samo preprosto se ne da. Vrtec naj bo velik 8 oddelkov. In kaj smo naredili. Iz velikega prostora, ki smo ga namensko umestili v prostor, smo naredili oddelek. Zdaj smo se pa celo pokrili z zakonsko obligacijo, ker lahko v tem dobimo tudi uporabno dovoljenje. Samo smo gledali toliko, da smo prej uporabno dovoljenje dobili potem smo pa še tisti oddelek naredili. Take stvari, vidite, take stvari so tiste, gospod Jan, ki nas, pa vem, da ni nihče prizadet od teh otrok,  ki gre sedaj v deveti oddelek. Prepričan sem, da ne. Samo tako ostri normativi v skupini, dobro, tudi v skupini, dva več, dva manj, ampak tiste šest, ki jih je manj v oddelku preko leta, moramo mi še dodatno plačati. Starši lepo vlagajo prošnje, dajte plačati, naš otrok ne more samo, ker gre samo za stroške dela nekaj ven iz tega, dajte nam pokriti še del stroškov zato, ker naš otrok ni bil, še dodaten del stroškov, ker naš otrok ni bil v vrtcu. To se pravi, dvakrat. 76% otrok je, vzemite tako ali pa drugače, v vrtcih skozi leto in lahko bi se tudi to dogodilo, da bi v takih situacijah, kjer dobimo .../nerazumljivo./.. novih otrok v primestni občini, da bi se tudi s strani tega kakšna specifika uvedla.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Zaključujem razpravo. Na glasovanje dajem predlog mnenja Državnega sveta k predlogu zakona kot ste ga prejeli na klop. Se opravičujem, izvolite. Gospa državna sekretarka.

            ALENKA KOVŠCA: Spoštovani! Bom zelo skrajšala, res tisto kar je bilo čisto konkretno vprašano. Hvala.
Posebej je bilo vprašano, kaj je z delavci, zaposlenimi na področju vrtcev in s tistimi, ki so zaposleni v drugih zavodih na področju vzgoje in izobraževanja in priznavanje izobrazbe. Seveda je bilo tudi Ministrstvo za javno upravo vključeno v usklajevanje in v proces usklajevanja, priznavanje izobrazbe, vendar moram opozoriti, da že do sedaj so lahko zaposleni in so izpolnjevali pogoje, če so imeli šesto stopnjo izobrazbe. Tako, da v tem pogledu ne gre za noben privilegij. Gre samo za omogočanje mobilnosti, da se lahko enakovredno prijavijo tudi na drugi šoli na katero kandidirajo v primeru, če se preselijo, v primeru tehnoloških viškov ali v drugih primerih. Imajo pa znižano plačo zato, ker nimajo sedmo stopnjo izobrazbe. Samo to je rešitev tega zakona in ne gre za noben privilegiran položaj napram ostalim delavcem.
Glede pobud, da bi prenesli zaposlene na državo, tako kot je rešeno tudi na področju šolstva, se zelo resno pripravljamo. Pripravljamo tudi analize in poleg dobrih strani, ki so bile že omenjene s strani razpravljavcev, je brez dvoma to tudi možnost, da bi enakomerno in bolj enakovredno uravnavali tudi cene. Cene so zelo različne.
Varirajo med 280 evri na otroka do 520 evrov na otroka za enak program. Vpliv zaposlenih in cene zaposlenih je bistven pri tem, ker 80% stroška vrtca predstavljajo strošek zaposleni in prav to bi omogoča, da skozi to uravnavamo tudi prispevek staršev in bi bil za nivo države bistveno bolj uravnotežen kot je danes in seveda bi se na prvo oko verjetno strinjali, da če mora neki starš plačati 80% programa, da je to povsem neopravičena razlika. Seveda pa ves dodaten standard in vse tisto bodo lahko lokalne skupnosti urejale tako kot bodo, ali z nadstandardi ali z znižanimi standardi.
Drugi problem pa jaz mislim, da ste si med seboj dovolj povedali in sem vesela, da obstajajo med vami tudi izraziti zagovorniki pomena kvalitetne predšolske vzgoje. Mislim, da ni potrebno navajati vrste analiz, ki kažejo na to, kako ključna je izobrazba ne samo tistih, ki se ukvarjajo z otroci, celo izobrazba matere ključno vpliva na nadaljnji razvoj in na izenačevanje možnosti, zato je seveda investicija v izobrazbo zaposlenih vendarle ključna za izenačevanje možnosti. Jaz ne morem drugače kot, da rečem, če ste že prej rekli, gospod župan iz Domžal, s tem, da se opravičujem, še prej bi tole povedala, mi smo proučili vaše predloge. Glede prvega predloga, ki ureja vprašanja rezervacij, točno to, kar vi želite je tudi s tem zakonom na tak način urejeno. Naslednje pripombe so vezane na ZUP. Jaz sem posebej že v uvodu poudarila, da če ne veljajo določbe zakona velja ZUP, zato je o avtomatično. Glede zadnje pripombe bi se pa strinjali, da bi s tisto besedico "lahko" seveda tudi izboljšali tekst zakona. Bomo v procesu pregledali, če je kakšno stvar mogoče še amandmajsko in bi potem tudi v Državnem zboru predlagali amandma.
Replika pa samo še. Jaz upam in verjamem, da večina županov v Sloveniji verjame, da je investicija v otroke najboljši razvojni projekt. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa za dodatna pojasnila, gospa državne sekretarka.
Sedaj prehajamo na glasovanje. Na glasovanje dajem predlog mnenja Državnega sveta k predlogu zakona kot ste ga prejeli na klop. Prijavite prisotnost! Prisotnih je 25 državnih članov in članic.
Kdo je za? (31 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlagano mnenje Državni svet sprejel.
Zahvaljujem se sodelujočim pri tej točki dnevnega reda.

Prehajamo na 5. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG DRUŽINSKEGA ZAKONIKA. Predlog je bil objavljen v Poročevalcu Državnega zbora številka 168/2009. Obravnavali sta ga Komisija za državno ureditev in Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. Poročilo Komisije za državno ureditev ste prejeli na klop pa tudi poročilo Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, prav tako tudi Predlog mnenja Državnega sveta. Poleg tega ste prejeli tudi Predlog amandmaja Komisije za državno ureditev, Predlog amandmaja državnega svetnika Borisa Šuštaršiča, stališče Interesne skupine Negospodarskih dejavnosti s predlogom amandmaja in predloge amandmaja Državnega svetnika Petra Požuna. Poleg tega ste prejeli tudi gradivo civilne iniciative za družino in pravice otrok. Amandma Komisije za državno ureditev je na klopi v dveh izvodih, pri katerem je pravilen kasnejši izvod, to je tisti, ki ima uvodni tekst. Opozarjam, da v primeru večih vloženih amandmajev so v skladu s tretjim odstavkom 73. člena Poslovnika Državnega sveta najprej glasujemo o amandmaju, ki najbolj odstopa od vsebine predloga akta, ampak k temu bomo pristopili kasneje.
Kot sem že povedal se nam je pri tej točki pridružil, dr. Ivan Svetlik, minister. Pozdravljeni. Sodeluje tudi gospa Leja Javornika Novak, vodja Sektorja sekretarka iz Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Gospod Šuštarič, ste želeli besedo? Proceduralno!

            BORIS ŠUŠTARŠIČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Jaz sem dolžan se najprej oglasiti proceduralno.
Namreč v tej celi proceduri, ki ste jo sedaj zelo podrobno obrazložili z vsemi sestavnimi je prišlo do ene nerodnosti, za katero nosim osebno odgovornost, kajti sam sem podpisnik tega Poročila Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, namreč vi ste včeraj imeli zelo kompleksno razpravo skupaj s Komisijo za državno ureditev v pripravi te razprave smo seveda pripravljali, da bi se tudi opredelili do določenih stališč, vendar je pa kasneje razprava bila tako kompleksna in tako zahtevna in je tudi razkrila tako različna in medsebojno izključujoča stališča, da smo na koncu razprave se samo opredelili do zakona kot takega in proti temu zakonu. Rezultat je tak kot je na mizi. Da naša komisija, ki jo vodim je podprla zakon, Komisija za družbeno ureditev pa ni. Sedaj v mnenju, ki je predloženo kot mnenje Državnega zbora je po nerodnosti, zaradi naglice in mojega, kako bi rekel, nezadostne pozornosti, sta se notri dva, tri stališča zapisala, ki sta v dikciji komisija ali Državni svet meni, moralo bi pa biti samo povzetek razprave. Torej, če izključimo to Državni svet ali komisija meni, je to povsem soliden povzetek razprave, ki je bila včeraj. Rešitev korektno vidim v dveh primerih. Recimo, ker smo o tem razpravljali tudi na interesni skupini negospodarski dejavnosti, da se ta amandma sprejme, ki nekako, potem to mnenje postavlja samo v vlogo povzetka, ki ga damo kot pobudo predlagateljev, da nekatere rešitve ponovno prouči, torej, da poskuša ta divergentna stališča, če je le mogoče v največji možni meri integrira med drugim seveda skrajna oblika pa je, da to priložimo in še enkrat obravnavamo.
Jaz se zavzemam kot moje osebno stališče, da danes obravnavamo in da poskušamo nekako to nerodnost, bi rekel, s konstruktivno razpravo in odločanjem popraviti.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala za vaše opozorilo. Mislim, da bo lahko zadeva sanirana z amandmajem Interesne skupine za negospodarske dejavnosti. Na ta način se da torej besedilo mnenja urejati, medtem, ko odločitev samih torej v predlogu matične komisije je pa jasna v osnovi. 
Najprej sprašujem, če želi besedo v imenu predlagateljev zakona, gospod minister? Izvolite.

            DR. IVAN SVETLIK: Spoštovani, gospod predsednik. Predsedujoči. Svetnice in svetniki.
Kot vemo je Družinski zakonik prišel v poslanske klopi in tudi vaše klopi po več kot 30-ih letih, ko je uveljavil obstoječi dokument, ki ureja to področje. V tem času, na to bi rad opozoril, so se razmere v življenju Slovencev, slovenskih družin, družinski skupnosti močno spremenile. Skozi vse statistične podatke, ki jih lahko dobite ugotovite lahko kako se družina, tista klasična, spreminja, kako se na neki način zmanjšuje, postaja bolj koncentrirana na otroke in z njimi živeče starše ali pozneje tudi družina, ki izgubi otroke in podobno. Iz teh podatkov se seveda tudi vidi, v kakšnih skupnostih, v katerih živijo odrasli se rojevajo otroci, vse več se jih rojeva v skupnostih, ki niso klasične družine, kjer ne gre za poročene može in žene tako, kot smo bili klasično seveda v družinski skupnosti navajeni in kot jo percipiramo.
V tem času torej so se zgodile precejšnje spremembe. Sedaj, ko smo mi razmišljali o tem, kako ta Družinski zakonik na novo zasnovati smo morali te spremembe vzeti v obzir iz več razlogov, ki jih bom navedel. Rešitve, ki smo jih predlagali kot veste so sprožile veliko polemik pa tudi veliko podpore. Sedaj, tam kje je bila podpora, tukaj se jaz ne bi sedaj zaustavljal, predvsem bi rad poudaril to, da je skupno mnenje vseh razpravljavcev, da je pomembno, da je otrok z vsemi svojimi pravicami v središču družine, da zaščitimo njegove prave, da mu omogočimo enakovreden oziroma čim boljši razvoj in vstop v odraslost, potem ko se pač tej starosti približa.
Tukaj je v središču torej večja zaščita otrokovih pravic in seveda tudi hitrejše reševanje problemov, do katerih prihaja v družinskih skupnostih in ki pogostokrat gredo na račun otrok. To, na kar nas opozarja praksa, sodišča, problemi, tudi zelo hudi problemi kot smo jim priča pri nas pokaže, da je največkrat težava v družinski skupnosti, ki nastopi med zakoncema, potem na hrbtu otrok razreševana dolgo v njegovo škodo in seveda to je nedopustno in Družinski zakonik s svojimi rešitvami bistveno verjamemo prispeva k temu, da se bodo ta vprašanja reševala hitreje bodo avtoritativno z vključevanjem sodišč in seveda tudi na ustrezni strokovni podlagi. Jaz v tej smeri naprej ne bi šel, teh institutov je veliko, tukaj je soglasje popolno.
Tam, kjer ostaja precejšnja razlika v pogledih sta dve ključni točki Družinskega zakonika, zato se bom pri teh v tem uvodu ustavil. Prvo vprašanje, vprašanje sploh pojmovanja družine. Tukaj gre za vprašanje, ki se je zelo izostrilo v tem smislu, da določena skupina ljudi želi, da ostane v Družinskem zakoniku družina opredeljena kot klasična družina - oče, mati, biološka oče in mati in otrok ali več otrok. Sedaj, če bi mi to storili bi izključili v resnici velik delež slovenske populacije, ki pač tako več ne živi, ker kot vemo, se družine sicer formirajo, imajo otroke, ampak se tudi razformirajo, ponovno vzpostavljajo in seveda mi moramo imeti zakonik tako narejen, da lahko vse te skupnosti, čeprav niso več klasične družine uživajo enakopravno zaščito, enake pravice ne glede na to, kako so se pač posamezniki odločili živeti ali pa, kako jih je življenje, če hočete, postavilo v ta položaj. Saj dostikrat je ta svoboda odločanja zamejena z okoliščinami, v katerih ljudje živijo in se odločajo tako kot se pač odločajo za svoje življenje.
Tukaj ne gre, poudarjam, ne gre samo za to, da imamo tudi primere seveda istospolnih skupnosti, pri katerih tudi živijo otroci v Sloveniji, tega ne moremo zanikati, to so dejstva, ampak gre tudi za druge skupnosti, ki niso klasične družine in zato je treba seveda to družino v Družinskem zakoniku te družinske skupnosti priznati in jim dati enakopraven položaj z vsemi ostalimi. To je prvo vprašanje, kjer menimo, da ni druge poti, če nočemo izven zakona v neenakopraven, diskriminatorni položaj postaviti velik del torej slovenske populacije.
Drugo vprašanje, ki je mogoče še bolj občutljivo in v katerega je bilo največ polemike, vprašanje posvajanja otrok in predvsem možnosti, da otroke posvojijo istospolni partnerji, se pravi, da se otrok posvoji, da se dodeli taki skupnosti. Tukaj moram povedati, da je bilo tudi od začetka, ko smo pripravljali ta zakonik veliko vprašanj odprtih, ki smo jih zelo natančno in dolgo časa preučevali in se konzultirali na mnogo koncih z mnogimi institucijami in argumenti, zakaj je predlog takšen kot je so predvsem naslednji.
Prvič, kot povedano, v takih skupnostih v Sloveniji že živi kar nekaj otrok, znatno število otrok. Sedaj, mi jih ne štejemo, zaradi tega, da ne bi prihajalo do diskriminacije sploh šteti ne smemo in ne moremo. Same istospolne skupnosti poročajo pač o tem, da jih je najmanj 100 in več takih skupnosti, ki imajo otroke že v svoji sredini. Dejstvo je, da ti otroci, ki živijo pri slovenskih državljanih, ki so pač istospolno usmerjeni ne uživajo enakih pravic kot ostali otroci v tej državi, nimajo pravice recimo do dedovanja, partnerji nimajo pravice do tega, da zanje skrbijo, če recimo biološki partner, ki je morda eden od njih umre ali se mu kaj drugega zgodi in podobno. Skratka, cela vrsta. Mi imamo naštetih, mislim da 8, 10 takih temeljnih pravic, ki jih ti otroci, ki v teh skupnostih živijo nimajo, zato ker, za enkrat, pač nimamo instituta, ki bi omogočil to, da se posvojiteljska vloga tukaj dodeli.
Drugi, zelo pomemben argument pri tem premisleku je bil, da praksa naših sodišč in sodišč na ravni EU dosledno v zadnjem času vse pogosteje kaže na to, da so odločitve, ko gre za vprašanje pravic istospolnih skupnosti tudi v odnosu do otrok nagiba v smer, ko se povsem te skupnosti izenačujejo z drugimi skupnostmi. Vam bom povedal eden primer, ki je naš in ki samo ilustrira, da to ni izmišljotina, ampak da je resnica. Dva istospolna usmerjena moška, ki imata oba, ker sta, eden iz Slovenije, drugi iz Amerike tako naše kot ameriško državljanstvo sta posvojila deklico po zakonodaji ene od ameriških zveznih držav, kjer je pač to mogoče. To deklico sta pripeljala k nam in seveda kaj lahko z njo naredita? Ne moreta jo vpisati v matično knjigo. Ta oseba, ki je sedaj tukaj ne dobi, ni dobila pravic kot osebi, ki ima seveda, potem tudi slovensko državljanstvo ../Nerazumljivo./.. Onadva sta vložila zahtevo, da se judikat, se pravi, sodba tega sodišča ameriškega prizna tudi v našem pravnem sistemu in okrožno sodišče je odločilo, da se to prizna. Vrhovna državna tožilka se je na to pritožila, imenovan je bil Senat vrhovnega tožilstva, ki je odločil, da se pritožba zavrže, se pravi, da se prizna to, kar je odločilo ameriško sodišče tudi v našem pravnem redu, to pa je, da ta dva starša, ki seveda nista biološka starša dobita vse pravice, piše v tistem judikatu, kot, da bi bila biološka starša. To je sedaj nekaj, kar samo ilustrira, kakšna je sedaj praksa tudi naših sodišč kot vidite, da ne govorimo o evropskih sodiščih, ko gre za takšne razsodbe. To je nekaj, kar seveda, potem navaja na to, da je treba zadeve urediti tako, da ne bomo iskali ali pa, da ne bodo naši državljani iskali teh različnih stran poti ali okoliščin, ovinkov za to, da bodo pač realizirali tisto, kar željo realizirati, se pravi, doseči enakopravnost za svoje otroke, ki jih imajo pri sebi in za sebe seveda v tej naši državi. Mi seveda s tem zakonikom že tudi popravljamo tisto, kar je Ustavno sodišče nam naložilo, sicer se tisti sklep nanaša na, tako imenovani, Zakon o registraciji istospolnih skupnosti, vendar seveda ta zakon tako kot je sedaj urejeno bo imel dodan, verjamemo, dodatne pritožbe spodbijanjo veljavnosti še v prihodnje, zaradi tega, ker je, recimo v tem primeru, ko gre za popravljanje te krivice gre za vprašanja možnosti dedovanja samo, ampak v interpretaciji tudi našega sodišča, ki nam je naložilo popravljanje pa natančno piše, da je treba obravnavati te skupnosti tako kot druge skupnosti družinske skupnosti v Sloveniji, če boste pogledali ta judikat. Podobno prakso in podobno pot so ubrale tudi druge evropske države, osem evropskih držav že po tej poti gre. Španija kot tipično katoliška država je šla na to rešitev, do Švedske, ki ima sedaj podobno ureditev kot smo jo mi predlagali. Tako da, to so razlogi, želim jih posebej izpostaviti, zakaj takšen predlog.
V razpravi, ki smo jo do slej imeli bi rad samo še to dodal. Je bilo poudarjeno seveda marsikaj, marsikaj takega, kar je po svoje vprašljivo, ampak predvsem bi rad povedal, da mi tudi kot predstavniki ministrstva država ne moremo pristajati na argumente, ki so bili pogostokrat izrečeni, namreč to, da se istospolno usmerjenim državljanom te države v naprej pripisuje kot da so nevarni otrokom, kot da jih je treba ločiti, od tega, da stik z otroki imajo. Seveda iz tega se, potem izvede, da se posvojitev tem skupnostim ne sme dovoliti. Nobeden empirični dokaz tega ne potrjuje, nobeden primer obravnave problemov družinskih skupnosti do sedaj pri nas te vrste ni bil obravnavan in številne raziskave smo konzultirali in na to temo iz celega sveta, kakšnih 80 najmanj, ne potrjujejo, da bi bile te skupnosti kakorkoli problematične v smislu vzgoje otrok. Bolj problematične so, na žalost, takozvane, normalne, klasične družine, ko gre za probleme, ki se tukaj pojavljajo in usodo otrok, ki so znotraj teh družin.
Tako da, iz vsega tega seveda nismo mogli drugega zaključka potegniti, kot da rešitev, ki smo jih predlagali ohranjamo. Vidimo pa možnost ene dopolnitve, to pa moram povedati, glede na obstoječi predlog. Ena od teh možnosti je, da se v večji meri kot je to doslej uvede možnost upoštevanja volje staršev pa tudi volje samih otrok, kadar so že večji pa se znajdejo v situaciji, da bi lahko bili posvojeni, da se ta volja v večji meri upošteva takrat, ko gre za presojo o tem, v kakšno skupnost se lahko neki otrok posvoji. To se nam zdi smiselno, da argument se nam zdi utemeljen, zato da ne bi preslišali tega, kar na neki način je naravna pravica, da tako rečem, roditeljev pa čeprav sami seveda niso zmožni ali pa nočejo prevzeti svoje otroka nadalje v   vzgojo, ker se to tudi dogaja, takrat ko ga dajo v posvojitev. To je, to možnost vidimo in v tem smislu se da te rešitve, ki smo jih predlagali, dopolniti. Hkrati bomo tako kot zmeraj, pogledali, proučili tudi amandmaje, ki jih bo Državni svet oblikoval, predložil in videli pravzaprav v kolikšni meri jih lahko v nadaljnji fazi upoštevamo. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa za vašo obrazložitev, gospod minister. K besedi vabim poročevalca Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo, invalide, koego Petra Požuna.

            PETER POŽUN: Predsednik, hvala za besedo. Gospod minister, predstavniki vlade. Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo, invalide kot matično delovno telo je včeraj obravnavala Predlog družinskega zakonika in ga po zaključeni razpravi tudi podprla. Vse ostalo kar ste dobili v mnenju, je pa tako kot je povedal že predsednik komisije, gospod Boris Šuštaršič, zapis nekih razprav in niti slučajno ne odražajo mnenja komisije in notri zapisanih stališč, tako da prosim, da se to tudi upošteva. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Želi besedo poročevalec Komisije za državno ureditev? Kolega Vnučec. Izvolite.

            BOGOMIR VNUČEC: Spoštovani kolegi, kolegica, spoštovani gospod minister! Komisija za državno ureditev ne podpira predloga zakona. Menimo, da zakon v tem trenutku samo še poglablja nekatere probleme v naši družbi in menimo, da ni pravi čas za določanje stvari, ki jih ta zakon poskuša, ne glede na druge stvari, ki so dobre, vendar če je en člen slab, je zame kompleten zakon slab, zato mi predlagamo amandma in sicer k mnenju Državnega sveta predlagamo, da se to pozitivno mnenje spremeni v negativno. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala koleg Vnučec. Želijo besedo predstavniki interesnih skupin? Ja. Najprej ima besedo kolega Peršak, potem pa kolega Zupančič.

            ANTON PERŠAK: Člani interesne skupine za negospodarstvo smo na današnjem sestanku največ časa posvetili razpravi o tem zakonu in o predlaganem mnenju. Stališča članov niso enotna in komisija oziroma skupina ni prišla do enotnega stališča v zvezi z zakonom. Glede na to kar je bilo že opozorjeno s strani predsednika Komisije za socialne zadeve in s strani poročevalca, da pa v mnenju, ki je prelagan v katerem je povzeto stališče, je povzeta razprava na komisiji, pri čemer je šlo za skupni sestanek tako Komisije za socialno politiko kot Komisije za državno ureditev. Je pa mogoče ugotoviti, da je to res povzetek razprave, seveda ne vseh stališč, ker je to nemogoče, in da so si ta stališča nasprotujoča. Tako, da kakršnokoli stališče bo danes generalno zavzel Državni svet, ali bo potrdil mnenje, da skratka svoje soglašanje z zakonom ali bo sprejel amandma Komisije za državno ureditev in potem odklonil zakon, bi, če bi ta povzetek razprave ostal del mnenja, v bistvu bila slika napačna, ker bi, prvič, to mnenje ni konsistentno, ne pelje k istemu rezultatu in v njem so kot rečeno izključujoča se stališča. Zato predlagamo kot skupina amandma, da se Državni svet izreče o tem ali zakon podpira ali ne, ker je sedaj amandma, da ga ne. In da se potem v drugem delu napiše samo to kar mi predlagamo z našimi amandmaji in ki pravi, da je Državni svet opravil obširno razpravo na delovnih telesih kot na zasedanju, kar predvidevamo, da so bila stališča zelo različna in izključujoča, tako da jih je nemogoče povzeti v enotno mnenje, da so se nanašala, ker je to nekako smo se mi strinjali, da je to vprašljivo, na definicijo družine, kar posebej omenjamo in posledice zakona, vse ostalo pa naj bo kot povzetek razprave dodatno in dano predlagatelju, ki se bo z zakonom ukvarjal še naprej in lahko iz teh mnenj, ki so zelo raznolika, vzame tisto kar bo presodil, da je smiselno, da prevzame. Ker se je pa zdaj pojavilo s strani pravne službe vprašanje ali v primeru, da se sprejme amandma komisije za državno ureditev, ki je seveda glede na oddaljenost od predloga Komisije za socialno politiko najbolj oddaljen ali je potem naš amandma še konsistenten, čeprav gre v nadaljevanju za popolnoma isti tekst, do zadnje besede, ampak se smatra, da je to potem nov predlog. Že zdaj povem, da če bo sprejet amandma Komisije za državno ureditev, bomo mi v tistem trenutku vložili nov amandma, ki bo po vsebini popolnoma enak, samo da se bo nanašal na novo besedilo, v prvem delu mnenja. Tako, da bi se potem zgodilo isto. Kajti amandma Komisije za državno ureditev se nekako, prvi da se spremeni tekst v tem, da Državni svet ne podpira zakona, v nadaljevanju pa predlaga natanko isto besedilo kot je predlagano sedaj. Tako, da bom takrat prosil oziroma že zdaj prosim, da v primeru takšnega izida glasovanja se počakalo minuto zato, da se razdeli nov tekst, ki je formalno nov, po vsebini pa popolnoma enak našega amandmaja.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Peršak. Vse je pripravljeno v smeri vašega predloga, da bi premostili to dokaj komplicirano situacijo. Kolega Zupančič ima besedo.

            CVETKO ZUPANČIČ: Hvala lepa. Interesna skupina kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev je danes obravnavala tudi to tematiko in so s sklepom odločili, da se zakon ne podpira, in pa, da se podpre ta amandma komisije za državno ureditev. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Kolega Ozimič ima besedo.

            MILAN OZIMIČ: Hvala za besedo. Tudi v naši interesni skupini je bila razprava zelo raznolika. Ne bom rekel polemična, ker na koncu se je iz razprave le nekako razbralo, da zakon v večini je zaslužil podporo, da so pa nekatere opredelitve v zvezi z izenačitvijo pravic istospolnih partnerjev in posvajanja otrok, skratka to problematiko vezano tudi na položaj tako posvojenih otrok, le nekako prehitevajo nekako sprejemljivost okolja za takšne radikalne zakonske spremembe na tem področju. Seveda verjetno bo razvoj šel v tej smeri, ampak v tem trenutku je verjetno to malo preuranjeno, zaradi tega, se pravi, interesna skupina je tudi tehtala kaj je zdaj večje opozorilo pravzaprav za predlagatelja ali dati en kup pripomb in nekako reči, podpiram pogojno ta zakon, če bodo upoštevane te in te stvari ali nekako ne dati podporo zakonu zaradi razlogov, ki so bili izpostavljeni. In se je na koncu odločila, da podpre amandma, ki praktično amandma Komisije za državno ureditev, ki pomeni v svojem bistvu ne podporo zakona. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Ozimič. Odpiram razpravo. Kolega Peršak. Izvolite.

            ANTON PERŠAK: Jaz se opravičujem, ker sem se prvi javil. Predvidevam, da bom eden, glede na to, kar slišim, bolj redkih, ki bodo zakon podprli. Rad bi pa na nekatere stvari vseeno opozoril dodatno. Najprej bi rad, začel bi pravzaprav, nekaj tega sem povedal že včeraj, ampak se mi zdi, da je prav, da se pove tudi pred plenumu. Najprej bi rad rekel naslednje, da v Ustavi piše, da noben, da so vsi državljani enaki, in da nobeden ne sme biti ne glede na nobeno, na katerokoli osebno okoliščino ali svoje nagnjenje ali karkoli že, biti na noben način diskriminiran, da imajo vsi enake pravice in morajo imeti vsi enake možnost. Sedaj malo parafriziram, ampak vsebina je taka. To pomeni, ali je nam to všeč ali ne, da tudi dejstvo, če zakon nekaj izrecno dovoljuje ali dopušča ali ne, ne bi smelo priti do primerov, ko bi se nekomu odrekali v neko pravico na podlagi presoje, recimo da je, tako kot smo večkrat slišali, da nekaj je naravno ali pa nekaj ni naravno, da je nekaj tradicionalno sprejemljivo ali pa nekaj ni tradicionalno sprejemljivo ali ne. To je neko dejstvo, za katerega smo se odločili, potem smo ratificirali še vrsto konvencij, o raznih pravicah, svoboščinah itn., ki vse navajajo več ali manj k istemu zaključku. Je pa seveda treba biti tudi realist. Zato ima moja podpira zakonu tudi nekaj premisli o katerih sem govoril tudi včeraj. Gre preprosto zato, da pač zakon se sprejema v nekem okolju, družbenem, in da potem zakon pade na bolj ali manj plodna tla in mi imamo izkušnje, kot večkrat opazimo, da sprejemamo zakone, ki so recimo zelo, se nam zdijo primerni, zelo podobni ali pa celo enaki kot so v kakšnem drugem okolju sprejeti in vendar ne funkcionirajo tako kot v tistem drugem okolju sprejeti in vendar ne funkcionirajo tako kot v tistem drugem okolju, zato ker so pač kulturne okoliščine, ker je sistem vrednot, ker so tradicije itn., toliko različne, da preprosto večji, večinski del populacije te norme ne sprejeme ali je pa celo niti ne razume na tak način kot je v resnici mišljena. Od tod potem pridejo pojavi tajkunov in vsega tega, tudi dostikrat. Imamo na nek način tri okoliščine. Imamo lastno ustavo in nek pravni red, ki se oblikuje, imamo nek vrednostni sistem, ki se v svetu oblikuje, ki pa še ni v celoti naš in imamo seveda tudi vse te konvencije in to kar smo sprejeli. Rad bi polemiziral tudi s tistim, ko se temu zakonu nasprotuje z vidika tako imenovanih naravnih in nenaravnih okoliščin, nagnjenj, mimogrede pojem, da je nekdo spolno usmerjen ali pa istospolno usmerjen, se mi zdi čuden, ker zveni to tako kot da ga je nekdo usmeril, nekdo drug. Usmerjen je nekaj kar je nekdo nekam potisnil. Meni bi se veliko bolj ustrezen zdel pojem nagnjenja ali pa česa takega, ampak to je bolj lingvistična. Rad bi pa rekel naslednje. Danes je več ali manj jasno, da so spolna nagnjenja gentsko pogojena. In da človek funkcionira, kot sem že včeraj rekel, nekje več kot 50% glede na genetsko opredelitev, če tako rečem, in v manjšem delu glede na vplive okolja. Kar pomeni, da tisti, tisti ki je istospolno nagnjen, nikakor ni to po meni lastni volji, tako racionalni volji niti zaradi okolja, v večji meri ne. Največji meri ne, kot je bilo slišati v dosedanjih razpravah. Da so pač eni pokvarjeni, da so deviirali psihološko, pa tako naprej. To seveda ni res. Okolje ima določen vpliv, ampak manjšinski. Tako kot sem danes rekel s prispodobo, vsi smo nekje na daljici, eni so čisti istospolni, eni so čisti heterospolni, vmes je pa mavrica, različnih možnosti, večinsko. Rad bi rekel še to, da sem jaz eden tistih, ki nekako, no mogoče ta opomba, včeraj je gospa, ki je danes ni, iz ministrstva, veliko vehemenco in nekako tudi čustveno prizadeto razlagala to kar je povedal tudi gospod minister, in sicer, da je ta zakon pravzaprav pisan z optike otroka. In da, kakor piše, govori predvsem o tem, izhaja predvsem iz težnje po zagotovitvi vseh pravic otroku, zaščite otroka itn. Če je to tako, potem se nekako zdi, da bi bilo celo boljše, če bi bila dva zakona. Da bi en govoril o družini, o teh pravnih razmerjih itn., eden bi pa obravnaval pravice otrok. Ker se mi zdi, da zdaj ravno iz tega spoja izhajajo tudi določeni problemi. Eden izmed njih je sedaj definicija družine, ne glede na mojo podporo zakonu, se jaz ne morem strinjati z definicijo družine, da je družina nekaj šele takrat, ko se rodi tema dvema otrok ali pa pač enemu vsaj. Se pravi zakaj? Če se dva poročita, bom zdaj tako rekel ali pa živita skupaj, mislim, da je opredelitev z družino pravzaprav nekako po eni strani razumska, po drugi strani čustvena pa tako in da ni številčni pogoj za to, če bi tako rekel, za to, da je nekaj družina. Posameznik najbrž ni, to je res, ampak neka skupnost. Ker potem imamo pa na drugi strani pa tisti pravno tehnični pojem, zakonska skupnost. Se pravi, da sta dva, ki sta se poročila, dokler ne rodita otroka še zakonska skupnost, ko se jima pa rodi otrok, ratata pa družina. In kaj potem, če otrok umre? Potem spet nista več družina in tako naprej. Se mi zdi, da je to nekaj drugega.
Potem bi rad rekel še naslednje. Meni se v zvezi samo z enim področjem postavlja vprašanje. To je, kot sem rekel že včeraj, kar zadeva vprašanje posvojitev otrok v okviru, bom počakal, ker bom najbrž dobil kakšen odgovor, da slišijo. Vprašanje posvojitve otrok v istospolnih družinah. Pa ne bom rekel, da se mi postavlja načelno to vprašanje, da bi temu nasprotoval. Če izhajamo iz optike otroka, se sprašujem o tem, kako bo ta otrok, kot vemo v svojem generacijskem in socialnem okolju sprejet. Bojim se, da se tukaj lahko zgodi stigmatizacija, da lahko pride do neprijetnih izkušenj v tej fazi otroštva, ki je za formiranje osebnosti zelo pomembna. Tam naprej od enega tretjega leta pa tako naprej, tja do desetih, enajstih let, dokler otrok ni tako star in tako zrel, da začne lahko reflektirati to, kar se mu v okolju dogaja in se proti temu zavestno, recimo tudi boriti in na to odzivati. Jaz sem včeraj pač omenjal izkušnje, ki jih imamo nekateri zaradi svojega socialnega porekla pa tako naprej in vem, da znajo biti te izkušnje zelo boleče in, da se lahko zgodi otroku, ob vsej benevolenci staršev, ob vsem tem, da lahko ti starši res tako kot je bilo rečeno, neprimerno boljše vzgajajo, so lahko boljši starši, če tako rečem, kot v marsikateri klasični družini, bo ta otrok vendarle se gibal v določenem socialnem okolju, hodil bo v šolo, hodil bo po vasi ali pa po mestu, hodil bo na igrišče in bo tam glede na pač to kakšno naše okolje je socialno, lahko deležen kar precejšnjih emocionalnih pritiskov in tega. Tega je mene strah pri teh posvojitvah, ne drugih, ali bo potem, če bo ta otrok v istospolni družini živel, tudi sam postal istospolno usmerjen ali pa kaj takega. Tega, moram reči, se ne bojim. Upam, da so ljudje, ki bodo v take posvojitve šli, prvič pa vsi vemo, da jih bo zelo malo glede na število posvojitev v Sloveniji in sploh, da bo tega zelo malo pa če bo že prišlo, je pač vprašanje kakšna, kot pravim, bo usoda tega otroka v tem času formiranja osebnosti. To je ena misel, ki me pač pri tem nekako vznemirja.
Kot rečeno, jaz seveda zakon podpiram in se mi zdi, da je prav, da se nekako po tej plati vendarle orjemo neko ledino.

PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Peršak. Kolega Zupančič ima besedo.

            CVETKO ZUPANČIČ: Hvala lepa za besedo. Kar par stvari bi rad rekel tukaj. Jaz mislim, da imamo v Državnem svetu malo probleme s tem, ko vedno se srečujemo s to zadevo, ali podpira ali ne podpira pripombe. Državni svet ali podpira, ali ne podpira, vse ostale pripombe so priloga in to je isto kot če bi rekli, hiša je dobra, samo temeljni so iz blata. To je vse skupaj nič. Ali pa dejansko mi tukaj pijemo neko kavo, ki nima sladkorja pa nočemo priznati, da je grenka.
Kar se pa tiče tega zakona. Jaz se bojim, da je ta različnost in drugačnost v tej družbi prišla celo v modo in prav zanima me, vsi ti podatki, ki prihajajo ven, koliko je teh, koliko je tistih, ki se organizirajo, združujejo. Jaz stvar razumem. Vendar pa mislim, da mi danes nihče ne zna povedati ali je to res ali to ni res, ali je nekdo res drugačen. Jaz ne vem, nekega dokazila ne more nekdo prinesti, ampak jaz mislim, da je tudi za nekoga to neka možna promocija, nek način najde kako se bo v neki družbi ugural, po domače povedano, da se bo pojavil na televiziji, da se bo pojavil v medijih in tako naprej. Prave številke teh, toliko jih ni kolikor govorijo. Jaz sem prepričan, da jih ni pa smo na isti temi kot smo bili v petek, tako da ne bi preveč okrog tega.
Jaz mislim, da ... Veliko je govora o zaščiti otrok. Ta zakon ščiti otroke. Saj je prav, da jih ščiti in vsi zakoni do zdaj niso bili slabi, so ščitili otroke. Celo take pravice imajo, da imajo pravic veliko, za dolžnosti se otroci nič ne zmenijo in niti nočejo vedeti za njih. Ampak na drugi strani pa dajte prosim na ministrstvu pripravit en zakon za starše. Starši so v taki stiski, taki stiski, da se povedati ne da. Prvič finančni. Toliko je brezposelnih, toliko jih ima minimalno plačo, toliko jih je brez plače. Na drugi strani so otroci, ki so bogatih staršev, ki imajo vsega čez glavo in jih dejansko vzgajajo z denarjem in tukaj smo, pridemo v tisti konflikt, ko pride en starš v šolo, ga učiteljica nadere, da otrok nič ne ve, nič ne zna, ko pride domov, je otrok siten, ker nima tistega računalnika, ki ga ima on otrok, ne more mu tega dati, ne more mu tistega dati. To so otroci, govorim, ki so v osnovni šoli. V srednji šoli je ta pritisk še večji. Sem šel na sestanek v šolo za svojo hči. Samo dva starša sta govorila, ostali so pa jokali tam. Dobesedno je jokal, ker učiteljica je rekla kakšen je, neobvladljiv, doma ga tudi ne morejo obvladati. Pa dajte enkrat se teh ... Ne se smejat, to so resne stvari. Minister, žal mi je, da se pri tej zakonodaji smejete. Starši so v stiski, jaz vam povem in jaz vam to govorim, resnično so v stiski. Sami veste koliko je brezposelnih, koliko je takih in drugačnih in jaz mislim, da bi bilo treba predvsem v ta smer iti.
Na konec koncev pa, ko govorimo o samem zakonu, jaz ga ne bom podprl, tudi moram reči, da imam tudi tako kot ste rekli, pravite, v Španiji je najbolj katoliška država pa so zakon že sprejeli. Španija že dolgo ni več kot najbolj katoliška država. Jaz pa kot katoliško verujoči pa tega seveda ne morem podpreti. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Kolega Jenčič ima besedo.

MIHAEL JENČIČ: Hvala za besedo. Sodelujem v dveh komisijah sveta. Ena podpira zakon, druga pa ne. Tako, da mi ne preostane drugega, kot da povem svoje mnenje. Osebno zakon podpiram, ker menim, da je v praksi nujno potreben, saj sodišča in vsi, ki prihajajo v stik s to problematiko, družinsko problematiko, na osnovi obstoječe zakonodaje so dostikrat potisnjeni v kot in ne znajo in ne morejo dalje, zaradi tega tudi postopki trajajo dalj časa kot bi bilo potrebno in to predvsem in zlasti na škodo otrok.
Imam pa, kot sem že na komisiji povedal, dva konkretna ugovora, dve konkretni pripombi in sicer menim, da v zakonu, v predlogu zakona, da sem natančnejši, menim osebno, da ni mesta za državnega tožilstva. Državno tožilstvo je organ, katerega osnovna pristojnost je pregon kaznivih dejanj in državno tožilstvo naj v tem zakonu, ki se pripravlja za sprejem, ne bi imela prav nobene funkcije. Gre za civilno sfero in kazensko pravo tu ne bi imelo nič. Po drugi strani pa državno tožilstvo niti približno v nobenem aktu, kolikor jih jaz poznam, ni ocenjeno kot nek varuh zakonitosti na civilnem območju.
Tudi enako stališče sem zastopal pri spremembi zakona o pravdnem postopku, kjer je še vedno izpred predprejšnje in prejšnje države pač tožilstvu dana pristojnost, da vlaga zahteve za varstvo zakonitosti, za kar velikokrat ni usposobljeno. To je prvi moj ugovor.
Drugi ugovor pa je ugovor ali pripomba na določbo 123. člena zakona, ki govori o tožbi za ugotovitev očetovstva po smrti domenevnega naravnega očeta. Ta člen, 123. člen ima določbo, ki je po moji oceni nesprejemljiva in diskriminatorna v primerjavi z otroci, ki imajo domnevnega očeta še živega. Tam je zakonodajalec na vztrajanje Ustavnega sodišča pač upošteval specifičen položaj otroka kot upravičenca za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva, tako pravi Ustavno sodišče, saj glede dejstev, ki so pomembna za vložitev tožbe povsem odvisen otrok namreč od informacij, ki mu jih posredujejo drugi in zaradi tega rok ne sme biti, rok za vložitev tožbe, ne sme biti določen v absolutnem trajanju. Kajti ta rok je namreč prekluziven, prekluzivnost roka pa pomeni pri zamudi roka izgubo pravice.
To napako pa je očitno zakonodajalec v 123. členu prezrl, ker pravi, da po smrti moškega, katero očetovstvo naj bi se ugotovilo, lahko vloži tožbo proti pravnim naslednikom otrok, vendar najpozneje v enem letu po njegovi smrti. Gre za absolutni rok, za katerega je Ustavno sodišče reklo, da ni primeren. Drugič pa, tudi velikokrat pridemo do življenjskih situacij, ko tako kratkega roka ni mogoče spoštovati oziroma v tem kratkem roku ni mogoče tega dejanja storiti in samo to dejanje, namreč vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva pa ima za posledico, po smrti naravnega očeta, da lahko otrok dobi očeta in s tem seveda so mu zagotovljene vse pravice, ki bi mu šle, če bi bila zadeva drugačna. Da bom mogoče bolj konkreten, mislim, da ne bo odveč, če povem primer.
Zakonska zveza, v kateri prihaja, kar se prepogosto dogaja, do družinskega nasilja in ker je takšno nerazumevanje v zakonski zvezi, žena to zakonsko zvezo zapusti, spozna novega partnerja, zanosi, rodi otroka. Kdo velja za otroka? Tega otroka? Za tega otroka velja po predlogu in po sedaj veljavni zakonodaji, materin mož. Ta materin mož se vpiše v matično knjigo kot oče otrok in ker mati s tem ne soglaša, vloži najprej tožbo za razvezo zakonske zveze, seveda pa tudi tožbo za izpodbijanje očetovstva in lahko se zgodi oziroma se dogaja, da v kakšni prometni nesreči naravni oče izgubi življenje. Razvezni postopek se v takem primeru običajno relativno hitro zaključi. Ne zaključi pa se hitro postopek za izpodbijanje očetovstva, moža, materinega moža takrat ko se je otrok rodil, še takratnega moža in tak postopek se praviloma konča več kakor eno leto po vložitvi tožbe. To pa pomeni, da je sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo, da materin mož, takrat ko se je otrok rodil, ni naravni oče in otrok, rezultat tega, ostane brez očeta, ker tožbe za ugotovitev pokojnega očeta pa ne more več vložiti, ker je zamudil rok. Gre torej za diskriminacijo, diskriminacijo do otroka, kateremu je oče umrl in otrok za tako situacijo ni povsem nič kriv, niti center za socialno delo ni nič kriv, niti mati ni nič kriva, ampak enostavno zakonodajalec v tem primeru vzame otroku možnost, da bi izvedel za svoje korenine, da bi dobil očeta, da bi dedoval po očetu, da bi bil priznan s strani očetovih sorodnikov in tako naprej. To je moja konkretna pripomba in menim, da bi glede na takšno situacijo, ki sem jo mogoče bolj plastično predočil zaradi razumevanja, bilo potrebno bodisi črtati 123. člen in je s tem zadeva pravzaprav zaključena, ker bi tudi po smrti otrok domnevnega očeta lahko otrok vlagal tožbo ali pa v 122. členu dodati tretji odstavek, kjer bi pač otroku omogočil na enak način kot pri živem domnevnem očetu, ugotavljanje očetovstva tudi kadar je ta oče mrtev, pri tem omenjam tudi seveda možnost DNK-ja in druge sodobne metode za ugotavljanje očetovstva. Toliko. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Dr. Golob.

            PROF. DR. JANVIT GOLOB: Spoštovani minister pa kolegi. Najprej kolegu Jenčiču. Zdaj na srečo DNK-a, ampak v preteklosti je skrivnost očetovstva ležala pod ženskim srcem, kar so Rimljani pravno rešili .../Nerazumljivo./... Ampak moja razprava bo namenjena nečemu drugemu.
Najprej vso spoštovanje gospodu ministru, čigar ekspoze je požel pohvalo tudi od evropskih racionalistov, od Dekarta do Kanta ali pa angleških empiristov, od Johna Locaka do Burtija, oboji so živeli tja v 17. in 18. stoletju. En majhen ampak bi se tu pojavil. Ko ste rekli manj problemov v familijah, istospolnih z razvojem otrok, kot v tistih heterospolnih, tistih je tisočkrat več, zato je tam problemov seveda mnogo več. To niste relatevizirali, da bi dali na enoto, koliko %. Je pa absolutno gledano, jih je pa tam verjetno manj.
Prav tako je za pozdravit ta nov zakon, da ažurira mnoga stanja, ki se pojavljajo in jih je treba uzakonit. Klasična družina res, da spreminja oblike, vendar določeni tipi družine, od tistega klasičnega, so še vedno sprejeti kot družina. Mati s hčerjo. Dve sestri ki sta, ki naj bi jih ob treh bratih, ko ostanejo sami, bi se malo vprašali kaj pa je to, kako to, da si niso našli partneric. Mejna cona pa nastopi pri istospolnih skupnostih in tukaj je glavna dilema v Sloveniji, kjer gre ločnica v teh tradicionalističnih slovenskih vrednotah v konfliktu z liberalističnimi koncepti, ki prihajajo od vse povsod pa je vprašanje, če je slovenska družba že za vse to zrela, ali to sprejema ali ne.
Kolega Peršak je lepo začel, tudi z ustavnih vidikov, da je pravzaprav vsaka diskriminacija nedovoljena in to je res. Ampak diskriminacija na tem področju pa diskriminacija tudi na področju, ki ga ima minister čez, tudi nastopi. 100.000 ljudi je diskriminiranih, ker nima dela pa Ustava govori, da smo demokratična država pa družba pa socialna država pa vseeno diskriminiran postane človek skozi neke druge kriterije. Človek, ki se rodi svoboden po Ustavi. Vendar kolikor se rodi, ga že oblečejo, prej ste govorili o kahlicah, mora na kahlico, mora v šolo in vse ti svobodni parametri se kar naenkrat omejujejo in v mladostnem odraščanju pride hudomušni eros, roman od Danila Lokarja in ta ga začne sukati levo ali desno. Pa če povzamemo prof. Ziherla, je zadnjič razpredal, da je na tej daljici od heteroseksualcev do homoseksualcev vsakemu hateroseksualnem prototipu malo homoseksualca in v vsakem homoseksualcu nekaj heteroseksualnega. Kam se je .../Nerazumljivo./... premaknil v človeški družbi vemo, le bližje heteroseksualnim združbam. In zdaj pride do tega, tolerance ostalega dela prebivalstva do te manjšine relativne, ki je tukaj, pač po neki usodi postala, nekdo pravi po nagnjenjih, nekdo pravi po usmerjanjih, nekdo pravi po razvoju, kajti niso imeli vsi te sreče, ki so si je zaželela mati od Turgenijeva, kot je zapisano v uvodu v plemiško gnezdo, da si je mati zelo želela, da bi sin spoznal dekle ali pa kakšno izkušeno gospo srednjih let, ko bo ona polaskana, on se bo pa naučil. Mnogo je primerov, da so ljudje pod nepravilen razvoj prišli. To pričajo tudi vsi mogoče izvori pedofilije in zasuka v smer homoseksualnosti. Zdaj tudi to moramo, verjetno bo družba šla s takim razvojem naprej, da bo tudi to prišlo na plano. Zdaj vprašanje, če je slovenska družba že za to dovolj dojemljiva. Pa vseeno bi bilo lahko v smislu integracije, kot je spoštovani svetnik Šuštaršič govoril, da pointegriramo recimo tradicionalne in liberalistične tokove in to nekako spravimo v zakonodajo pa bi morali to narediti v dveh členih. En člen je klasična družina, ki je nekako v večinskem primeru, ta drugi člen je pa istospolna zveza. Ampak da pa damo vse v en koš, vse družinske skupnosti, raznospolne in istospolne, tu pa mogoče narod ne sprejema pa vam svetujem, da se tega lotite in to razdelite. Družba to tolerira, vendar ne izenačuje. Morda bo tukaj ključ, da boste to spravili skozi parlament, skozi Državni svet bo verjetno tako ali drugače šlo, tudi z negativnim mnenjem Državnega sveta gre naprej, ker nam gospod Bučar ni dal dovolj moči, ko je zaklenil slovensko ustavo. Tako, da spoštovani gospod minister, jaz vidim, da je tu opravljeno eno veliko delo in da ne bi to padlo zdaj na nekih stvareh, ki se jih da rešiti, dajte se potruditi in to v eno kompromisno obliko spravit.
Drugo je zdaj to zaupanje otroka istospolnim partnerjem. Zdaj vaše empirične raziskave oziroma empirični podatki o empiričnih raziskavah po svetu kažejo, da to ni nič hudega. Morda res ne. Samo nekako nismo še navajeni, da bi to sprejemali. Morda ženskam še človek gleda nekako, da gre to skupaj, ampak, da si pa dva možakarja v istospolni zvezi zaželita nekje posvojiti eno hčerko pa nekako nismo, večina državljanov gleda na to malo zelo izzivalno futuristično. Tako, da spoštovani minister in vaša ekipa, dajte to še dodelati, da bomo lahko tudi v Državnem svetu prisluhnili še bolj kvalitetni razpravi, kot ste jo pa vi, z vsem spoštovanjem, že uvodoma podali. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Repliko ima kolega Jenčič.

            MIHAEL JENČIČ: Hvala za besedo. Izjemno sem zadovoljen, da me je dr. Golob podprl. In sicer me je podprl, ko je rekel pater semper incertus. Stari Latinci so namreč bili mnenja, da je oče vedno negotov. Ampak nekaj razvoja smo vmes naredili, od takrat, od rimske družbe do danes in dobili smo DNK-a metodo. Ta zdaj postavlja na laž star pregovor in ta star pregovor očitno v primeru ugotavljanja z DNK-ajem očetovstva ne velja več in ker ne velja več, je treba pač slediti razvoju in sprejeti nov družinski zakonik, ki je futuristični ali ni futurističen, to je pač vprašanje ocene enega ali drugega kako ga bere, ampak veliko delo je bilo vloženo in potreben je, potreben je v praksi. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Kolega Verbič ima besedo.

            JERNEJ VERBIČ: Spoštovani kolegi, gospod minister. Seveda jaz sem diskutiral o družinskem zakoniku, tako na Komisiji za državno ureditev, kot na interesni skupnosti in seveda sem podprl tisto, kar je kolega Ozimič povedal. Ampak spremljal sem diskusijo v Državnem zboru, ne vem koliko jih je mojih kolegov, ki ne vem koliko časa imajo in kolikor nisem spremljal, sem si dal izpisati seveda na svojem računalniku tudi scenogram razprave in zato bom diskutiral malce drugače. Ne bom našteval tistih vaših 200 in toliko členov in tisto, kar so kolegi, ampak bom šel na eno drugačno plat.
Veste, moje življenjsko načelo je v tem, da spoštujem in podpiram dostojanstvo vsakega človeka pa tudi, če se ne strinja z menoj. Kljub mojim načelom pa seveda ne morem podpreti nečesa, kar ne more biti. Namreč posvojitev otrok s strani istospolnih parov. Ne samo moda in permisivnost, ampak zdrava pamet, zdrava pamet naj igra najpomembnejšo vlogo ob tako pomembnih zadevah. To jasno pove, da otrok spada v družino in se mora celovito razviti le ob očetovi in materini ljubezni. Vsak otrok ima pravico, da je od vsega začetka sprejet in ljubljen tako z očetovsko, kot z materino ljubeznijo in zato vas ne rotim, niti vas ne prosim, ampak vas vabim, da raje odpremo vsi skupaj oči in se zazremo v demografsko realnost našega naroda, da vidimo plat zvona z rojstvi in drugo življenjsko močjo. Tega pa ne bomo rešili brez celovite podpore družine in kvalitetni vzgoji. Vse drugo je seveda megla in veter, kar se je pogosto dogajalo v ne samo slovenski zgodovini, tudi v svetovni zgodovini, kolegi. Z nekaterimi stvarmi se ni mogoče igrati in jih tudi ni mogoče popraviti, seveda, če nam je resnično kaj do tega narodnega občestva v katerem živimo in za katerega smo odgovorni tudi mi, ki ta trenutek sedimo v Državnem svetu. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Kolega Kovšca.

            ALOJZ KOVŠCA: Hvala lepa spoštovani predsednik, spoštovani gospod minister, spoštovani kolegi. Jaz ne morem mimo tega, da bi še enkrat ugotovil, da zopet razpravljamo o enem zakonu, ki je v globalu in z vso vsebino zelo primeren, prihaja prepozno, zelo potreben, ampak ima zopet neko prtljago nesprejemljivosti, ki jo pa moramo nujno sprejeti, če ne bo pa prišlo do nepopravljive škode in trpljenja in podobnega.
Mi smo o takšnih zakonih v tem mandatu razpravljali že kar nekajkrat. Vsi smo ugotovili, da zakon je potreben, da prinaša rešitve, ki so v glavnem dobre, da pa ima vedno še zraven nekaj, kar je nesprejemljivo in zakonodajalec oziroma predlagatelj zakona je o tej nesprejemljivosti vedel pa jo je vseeno zavestno implementiral in zdaj na nas mnogi razpravljavci postavljajo odgovornost, da bodo pa vsa tista področja, ki so v zakonu pozitivno rešena, zaradi nas, če to zavrnemo, trpela. Jaz tega ne sprejemam.
Druga stvar, ki jo ne sprejemam je argumentacija z argumenti, ki to niso pa poglejmo na eni strani o čem govorim. Absolutiziramo pravico zelo ozke skupine državljanov, ki jih po ministrovih besedah niti nismo prešteli, jih ne smemo prešteti, ampak vemo, da obstajajo in imajo neko absolutno pravico, ki mora biti udejanjena. Primerjava in argument je tak, ne vemo koliko jih je, ampak vemo, da so pa manj problematični kot klasične heteroseksualne družine. Ta primerjava je približno takšna. Koliko orožja imajo v Sloveniji kriminalci ne vemo, ker policija ni mogla prešteti, vemo, da lovci orožje imamo, ker to lahko preštejemo, vemo koliko ga imajo, ergo, lovci so bolj nevarni kot kriminalci. To je take vrste argument. Res je primitivna primerjava, ampak to je take vrste argument.
Po drugi strani, če tu absolutiziramo pravico zelo majhnega segmenta državljanov, po drugi strani pa relativiziramo pravico spet enega takega majhnega segmenta državljanov. Jaz vas z veseljem obveščam, da sem ravno pred dvema urama postal dedek, hvala bogu, vse je bilo v redu, če bi moja hči na porodu slučajno preminula, jaz svojega vnuka ne bi mogel posvojiti, ne bi mogel, zakon mi to prepoveduje. Ko smo se na komisiji pogovarjali zakaj za božjo voljo mi zakon to prepoveduje, zakaj v 214. členu piše, da ne morem posvojiti svojega vnuka? Je bilo to utemeljevano, ja pa saj imate pa lahko skrbništvo nad njim. Počakajte malo. Saj pa lahko imam skrbništvo, saj potem je tudi zakonska zveza lahko registriran, saj ne rabi bit družina. Po eni strani absolutizacija, po drugi strani relativizacija in argument zakaj jaz ne bi mogel posvojiti svojega vnuka je bil pa ta, da mogoče generacijsko ne bom primeren starš za njega. Jaz, če tako pogledam, star sem 44 let, Boris Cavazza je veliko starejši od mene pa mu niso sina vzeli na socialnem. Ta argument je rahlo smešen zame. Še bolj je smešen, če o tem razpravljajo ljudje, ki so biološko starejši od mene. Ja kako pa oni to sploh razumejo potem? Se pravi starček razpravlja o srednjeletnem, da ni primerno biti posvojitelj za svojega vnuka. To je zadeva, ki se jo moram lotiti. Res je mogoče primitivno, da tako razpravljam, ampak primitivni so njihovi izsledki in ...

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Kolega Kovšca, sam ste parkrat omenil, da so mogoče primitivne zadeve, torej argumentacije. Prosim vas za primerno raven razprave. Hvala.

            ALOJZ KOVŠCA: Spoštovani predsednik, če vas lahko spomnim, nekdo je tukaj iz tega odra ministru nekoč vpil, da je veleizdajalec, ker ima dvojno državljanstvo pa takrat ni bil prekinjen. Jaz, če je ta teža argumentov, ki jih jaz izvajam na tako nizkem nivoju, da nekoga označujem za veleizdajalca, bom takoj besedo vrnil in se bom usedel.

PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Kolega Kovšca, vi ste dvakrat rekel, da ste mogoče bil primitiven, sam ste rekel, to nisem jaz tega rekel, če sem vas pravilno razumel, ste ministra imenoval za starčka, kar je neprimerno in neresnično.

            ALOJZ KOVŠCA: To ni res, spoštovani predsednik to ni res. Za starčke sem imenoval osebe, ki delajo na ministrstvu za socialno delo ...

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Uporabil ste ednino gospod kolega.

            ALOJZ KOVŠCA: Ja, včeraj sem osebno celo imenoval gospo s katero sem razpravljal, da je starejša od mene. Ni bilo mišljeno za ministra.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Uporabil ste izraz starček, kar pomeni moškega v ednini.

            ALOJZ KOVŠCA: Potem se ministru eksplicitno opravičujem, ni bilo mišljeno za vas, mišljeno je bilo za osebe, ki so na uradu za socialno delo. Hvala lepa. Povedal sem, kar sem mislil, upam, da ste razumeli. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Kolega Štrukelj ima besedo.

            BRANIMIR ŠTRUKELJ: Hvala gospod predsednik za besedo. Spoštovani gospod minister, gospa, gospod, kolegi. Jaz bom seveda zakon podprl, kot od mene tudi pričakujete. Hvala bogu, da ga imamo in rad bi se takoj distanciral od kolega Kovšca, ki je seveda uporabil po moje, kljub vsemu nedopustne primerjave, ki ne gredo, po moje, ki gredo pod raven te debate v Državnem svetu. To je, ko je primerjal istospolno usmerjene s kriminalci v odnosu do heteroseksualcev, ki so pa lovci, ki imajo prijavljeno orožje. Zdi se mi, da je to nedopustno, kriminalizirati nekoga zaradi njegove spolne orientacije .../Oglašanje iz klopi./...

            REDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Prosim za mir v dvorani.

            BRANIMIR ŠTRUKELJ: Saj bo kolega potem pojasnil, saj ne rabi advokatov. To je ena stvar.
Drugo. Jaz bi rad seveda na nekaj stvari, rad bi se opredelil do nekaj stvari. Bilo je govora o očetovski in materinski ljubezni. Jaz sicer ne bom na to .../Nerazumljivo./... področje zahajal. Seveda je res, da je to najbolje, ampak kaj je pa potem z enostarševskimi družinami, ki pa nimajo očeta in mame, kot je kolega Verbnič rekel, da je to edino kar je sprejemljivo.
Kar se tiče tega stališča, ki ga je Komisija za državno ureditev izrekla, da je pač v vsakem primeru, tako pravi, da bo posledice take posvojitve nosil otrok. S tem se strinjam. Otrok nosi v vsakem primeru posledice. Če se rodi očetu in mami, tudi nosi vse posledice, če oče tepe mamo in ga pretepa in molči in imamo izkušnjo zdaj s posiljevanjem, zmeraj nosi otrok posledice. To pač ne more biti pripisano zgolj enostarševski ali pa istospolni družini. To je pač ista, bom rekel čista demagogija. To se zgodi vsakemu otroku, da nosi posledice in seveda odgovarja in veste seveda kakšne so.
Tisto, kar me bolj ... Še nekaj. Nekajkrat so bile omenjene, ohranjanje tradicionalnih vrednot v naši državi. Zdaj seveda vprašanje kaj razumemo pod to. Jaz pod to razumem poštenost in solidarnost med ljudmi, nič drugega. Drugi pa lahko razumete tudi kaj drugega. Potem pa je stvar, ki me pa moram reči, da izrazito moti. To je, ko se govori o tem, da bo otrok, ki ga bo socialno okolje, ki ga socialno okolje ne bo sprejelo, temveč ga bo porinilo kot odpadniki na rob v stigmatizacijo. Nek naš zelo znan jezikoslovec, Škrabec, pa ne ta Škrabec, ki hiše prodaja po Rusiji, ampak njegov zelo častiti prednik, mislim, da je nekaj napisal o performativih. To je izjavah, s katerimi že vzpostavite novo stanje. Ko vi to trdite, že vzpostavljate stanje stigmatizacije. S tem se pravzaprav dela stigmatizacija, ko rečete, da bodo oni odrinjeni na rob zaradi svoje, zaradi tega kar in jaz se enako bojim, da se bo to seveda v Sloveniji dejansko dogajalo, da bodo ti otroci stigmatizirani, izrazito, če obstaja seveda kot kaže, tako prepričanje. Je pa res, da nikoli nisem razumel, jaz sem namreč učil kar nekaj let. Vem kako so otroci, ki so prihajali s podplutimi očmi v šolo, kako so bili tisti stigmatizirani. Za te pa vem kako so bili stigmatizirani in so se potem izmišljevali kaj se jim je vse zgodilo, ko so varovali svoje starše, da niso povedali kaj se jim doma dogaja. To pa vem.
Zdaj potem gre pa zadeva na vse hujše in hujše. Namreč kršenje naravnega reda. Ljudje božji, civilizacija ni naravni red, je nekaj, kar je nasprotje naravnega reda. Civilizacija je kultura, kar je pa nasprotje narave. To upam, da smo vzeli. In potem gre še naprej, kar se tiče, otroci pripadajo svojim staršem. Zdaj, kaj pa, če jim umrejo starši? V kolikor jih nimajo ali za njih ne morejo skrbeti, pripadajo širši družini, okolju, v katerem so se rodili naciji, svoji državi. Jaz ne vem, če se spomnite kdo in v katerem času je trdil, da otroci pripadajo naciji. Jaz upam, da se spomnite tega kdaj in v katerem režimu so otroci pripadali naciji. Namreč to je rob tega, do katerega ta zgodba pripelje. Zato seveda je po mojem treba tu nekoliko umiriti te stvari in seveda tako kot je rekel kolega Verbič, priznati drugačnost in naj živi sto cvetov in nikomur ne bo padel las iz glave, če bo kakšna istospolna skupnost posvojila kakšnega otroka v državi, v kateri je to izjemno težko narediti heteroseksualnim staršem in ki odhajajo zato posvajati otroke drugam, v druge države. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Kolega Cipot. Se opravičujem, dovolite kolega Cipot. Spregledal sem prošnjo za repliko. Se opravičujem. Izvolite kolega Kovšca.

            ALOJZ KOVŠCA: Se opravičujem, bom zelo kratek. Jaz nikoli in v nobenem trenutku nisem homoseksualnega dela populacije poimenoval za kriminalce, niti to nisem mislil. Jaz imam od homoseksualce celo osebne prijatelje in sosede in podtikati mi nekaj takšnega je nesprejemljivo zame. Bom pa podal primerjavo, ki vam bo mogoče malo bližja, bo pa enako ilustrirala argumente, s katerimi predlagatelj zakona poskuša utemeljiti sprejem take zakonodaje.
Na cestah v New Delhiju umre manj Slovencev, kot jih umre na cestah v Sloveniji. Ceste v Sloveniji so bolj nevarne kot ceste v Indiji. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Kolega Cipot, izvolite.

            RUDI CIPOT: Hvala lepa še enkrat gospod predsednik. Člani ministrstva, jaz bom seveda zakon podprl. Smatram, da moramo drugačnost v tej družbi sprejeti kot eno. Kot drugo, zakaj ga bom podprl? Zato, ker je ključni cilj tega zakona varovanje koristi otroka. Mi se cel čas pogovarjamo o nekih drugih stvareh, kot o tem. Naša družba si skozi ta zakon nalaga večjo odgovornost kako bo zaščitila otroka v različnih oblikah družin in smatram, da je zakon sodoben, da je pravi in ga bom podprl. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Kolega Korže.

            JOŽE KORŽE: Jaz ne bom razpravljal zakaj da, zakaj ne. Zato, ker o tej stvari je bilo pravzaprav v mesecih zdaj nazaj in tudi v teh dneh toliko povedanega že, da pravzaprav tu ni kaj več povedati. Ni več dodatnih argumentov. Sam zakona ne bom podprl v nobenem primeru. Moram pa nekaj reči. Da skozi to razpravo, skozi mesece nazaj sem zasledil, da zakonu nasprotuje cirka od 70 do 80 ljudi v Sloveniji. To so dejstva. Nasprotujejo temu zakonu tudi ljudje, ki so neke avtoritete v Sloveniji, ki so mnenjski ljudje, ki so javne osebe, tudi nekaj takih, ki pa podpirajo ta zakon. Zato bi vprašal gospod spoštovani minister vas, zakaj toliko trmoglavosti pa mi ne zameriti te besede, pri vas, pri vas na ministrstvu, da vztrajate na tem členu oziroma na teh členih, ki nekako odvračajo ljudi od tega zakona. Jaz mislim, da v ostalem delu, da je zakon dober. Da je treba položaj otroka urediti, sploh teh otrok, ki so nekako v družinah, ki so pravzaprav v neki krizi, potem družine, ki se ločujejo ali pa zakonci, ki se ločujejo, da se na hitro uredi pri teh otrocih, da se to ne vleče. Ker tu dejansko otroci trpijo. Zato bi rekel, za božjo voljo, dajte nekako ta člen ven pa ga mogoče za kasneje, ker jaz sem prepričan, da nismo v slovenski družbi še pripravljeni to sprejeti. Če bi bili sprejeti, ne bi bilo toliko razprave, ne bi bilo toliko nasprotovanja. Zdaj, če že živijo ti ljudje oziroma otroci v takih istospolnih skupnostih, pač živijo in bodo tudi živeli naprej brez nekih večjih škod, če ta zakon ne bo tega člena oziroma to dikcijo o posvojitvi otroka, da dva istospolna osebka to posvojita. Mislim, da to ni sprejemljivo, trenutno zdaj še in jaz vas nekako rotim pa zakon ostali, da se ostali del zakona sprejme in mislim, da bo to veliko korak naprej v Sloveniji. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Kolega Požun.

            PETER POŽUN: Hvala za besedo gospod predsednik. Jaz bom zakon podprl, ker je moderen zakon, ki udejanja življenje, ki se dogaja na tisti strani vrat. Bom pa zdaj razpravljal o utemeljitvi, ki jo imamo, bodisi, da zakon podpiramo ali zakona ne podpiramo in ta utemeljitev je sramota tega Državnega sveta, ki je tu napisano pa jih bom samo nekaj odte, poglejte, citiral.
Najprej govorimo, da Državni svet ne razume odločbe Ustavnega sodišča. Pa saj mi nismo nekdo, da ga bomo razumeli ali ne. Dva meseca nazaj smo pa razumeli odločbo Ustavnega sodišča, ki je nekaj opredelila in vnašamo tu neke zadeve v ta mnenja, ki so popolnoma nesprejemljiva. Govora je o stigmatizaciji, potiskanju na rob. Gospe in gospodje, pankrti Hudobivnikove Mete, pa saj tega ni več, ampak to mi nazaj z našimi mnenji uvajamo v sistem. Otrok, ki ni rojen možu in ženski je stigmatiziran, to v tem primeru pišemo. Eksplicitno trdimo, Državni svet ob tem poudarja, da že sama posvojitev pomeni kršenje naravnega reda. Gospodje, posvojitev je nekaj, kar je popolnoma normalnega. Sem vam nekaj povedal. Na leto naredimo v tej državi 2.000 postopkov umetne oploditve. V bolnišnici, ki jo vodim, smo jih lani naredili 1.226 in na vsakega od teh malčkov smo izjemno ponosni, da smo ga naredili, da ga je žena donosila in, da je bil rojen. Ampak gospodje, to ni naravni red. Počnemo nekaj, kar ni naravnega. Potem prosim, sprejmimo tudi mnenje, Državni svet ocenjuje tudi to kot nekaj nenaravnega.
Naslednja trditev Državnega sveta, tega cenjenega zbora, ki je imel recimo eno posvetovanje o pravicah otrok pa otroci v primežu ustanov in podobno. Zmotno je namreč prepričanje, da če na primer posvojimo otroka iz tretjega sveta, da mu storimo nekaj dobrega. To smo napisali v naše mnenje. Gospodje, ali je boljše, da ta otrok v Zambiji, v Gandi umre od lakote, da umre, ker nima cepiva, da gre v suženjstvo, da gre v trgovino z belim blagom ali pa, da zanj skrbijo čaščeni gospodje, ki se vsak dan utapljajo v nesnagi pedofilije pa vsem predavajo moralo. Gospodje, kakršno koli bo mnenje, odločitev, podpora ali nepodpora, popolnoma nesprejemljivo je, da je opremljena s temi navedbami, ki ti notri stojijo in še enkrat povem, Komisija za zdravstvo tega ni sprejela in ta zadeva tu notri ne more biti tako zapisana.
Vedno smo našli utemeljitve, opredelili na nekem razumskem področju, tu notri pa se navajajo neke besede, ki nimajo nobene zveze z življenjem, niti z realnostjo in ko govorimo o konkretnih pripombah, ki smo jih navedli, ja saj zanikamo vse tisto, kar smo najprej napisali. Predsednik, jaz predlagam oziroma vas prosim, kakršna koli bo že odločitev, takšne zadeve notri ne morejo biti napisane. To ni več nivo tega Državnega sveta. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Požun. Morda samo pojasnilo; imamo tukaj tudi predlog interesne skupine za negospodarske dejavnosti, ki bi to težavo sanirali, o tem se bomo pred glasovanjem tudi pogovorili. Repliko ima gospod Šuštaršič.

            BORIS ŠUŠTARŠIČ: Jaz se moram oglasiti na to zadnjo razpravo, ko sem uvodoma povedal, da je eksplicitno moja krivda, ker je debata tekla daleč v popoldne. Jaz, ko sem vodil debato to nisem zaključil, nisem dal na glasovanje in tudi ni bilo izglasovano. Zato se mi zdi ne fer o tem razpravljati. Predlagal sem dva način sanacije, te napake za katero sem jaz odgovoren, ker danes dopoldne sem bil na vladi namesto, da bi študiral to materijo in se je ta časovna stiska zgodila. To se je pač zgodila smola, po nesreči se je mnenje, ki je bilo sicer izrečeno zapisalo kot stališče. Še enkrat poudarjam, to se je po nesreči zapisalo. In če ne bi bilo te časovne stiske se ta napaka ne bi naredila.
Bi pa h temu rad eksplicitno dodal, da sem tokrat v terjem mandatu Državnega sveta in se pri najboljši volji ne morem spomniti enega zakona, ki bi izzval tako skrajno divergentna stališča, nabita s čustvi. Jaz sicer smatram, da je naša današnja debata zelo kvalitetna ampak seveda jo moram označiti, da je izjemno nabita s čustvi. In če to vodi h temu, da bomo bolj racionalno razpravljali o stvareh, ki se jih da tudi za znanstveni kriterij razpravljati potem je to dobro.
Ampak vsekakor se pa zdaj javno izražam v to smer, da je predlagatelj zakona oziroma konkretno tudi spoštovani minister dolžan izvesti dodatno integracijo na temu področju. Delovati tako, da se dajo v sprejem zakoni, ki izvajajo takšne silovite, bi rekle divergentna stališča in tako silovite čustvene nastope, to ni odgovorno početje, za tem pa čvrsto stojim. In mislim, da je smisel te današnje debate, da se na ministrstvu potrudijo in poiščejo vse možne integrativne poti. Kočno, kaj pa je delo Vlade, ministrstva? Da družbo integrirajo. In če jo dezintegrirajo, tukaj imamo elemente dezintigracije, to ni primarna naloga družbe. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Kolega Otoničar ima besedo.

            VINCENC OTONIČAR: Spoštovani predsednik, hvala za besedo, gospod minister s sodelavci, lep pozdrav tudi v mojem imenu.
Moram reči, da sem zelo razočaran, da imamo spet pred menoj nek zakon Vlade kateri nima nobenega konsenza. Kolegi, če vas smem opozoriti, ti amandmaji katere bomo sprejeli danes državni zbor ne bo sprejel niti Vlada. Že sam minister je rekel, da za njih je samo en predlog kateri je sprejemljiv in sprejeli bodo takšen zakon kot je.
In jaz se bojim, da Vlada vse prevečkrat prihaja z nekimi dobrimi zakoni, moram reči, da tudi ta je v določenih segmentih zelo dober zakon ampak seveda nekaj pridiha ima pa tudi političnega. Poglejte kaj so leta 2008 leve stranke nekako obljubljale v svojem programu? Točno to kar imamo zdaj danes, čez nekaj mesecev se bo pojavil zakon o legalizaciji mehkih drog in kam bo prišla ta družba? Vsi pa smo začeli govoriti, da je kriza morale postala levi in desni. In dajmo razmisliti, ker ta zakon ne bo problem samo zdaj nekaj let, ta zakon bo lahko... Posledice tega zakona kar se tiče posvojitev bo lahko postal in bomo šele videli, čez nekaj generacij. Ker jaz si ne predstavljam, trenutno si ne in tudi nobene študije nisem videl, da otrok kateri bo živel v istospolni družini, kako bo on dojemal hetero spolno družino?
In res, dajmo tam razmisliti, ni nobenih študij, tukaj gremo nekaj na "horuk" in ta problem, vse te vzgoje se bo pojavil mogoče šele čez nekaj generacij. In zakaj bo spet Slovenija nek poskusnih, v narekovajih, zajec, da bomo mi nekaj poskusili. Kot je sam minister rekel, v to smer je šlo do zdaj sedem držav, zagovarjamo se na neke mednarodne konvencije, celo Evropska unija ni o tem soglasna, evropski parlament, evropski svet in mi že neki grizemo v to. Lahko da se bo v Sloveniji to prej pojavilo kot v neki veliki državi, ker nas je samo dva milijona, ti problemi vzgoje in vsega. In še nekaj vam povem, ti problemi, že zdaj se pojavljajo okoli vzgoje in dojemanja teh otrok kateri so v teh istospolnih skupnostih na podeželju. Ker tam se poznamo in problem je to, ker nekateri še niso, bi rekel nekako dojeli, da je, zdaj bom pa jaz tudi v navednicah rekel, da je to nekaj normalnega. Dajte razmišljati, da ti otroci bodo lahko imeli zelo velike probleme ne pa zdaj kar nekaj iti v to, dajmo neke raziskave še počakati, ne vem zakaj se tako mudi. Ostanejo naj pa stvari, katere so potrebne za urejanje družine in vsega tega.
In še nekaj bi vprašal, nekaj me moti, sicer problem je tudi ta, mislim ni problem morda je sreča tudi ta, da nisem imel še nobenih družinskih problemov po katerih zakonih se bo vsa ta zadeva tudi sankcionirala, če se ne bodo držali teh členov zakona, to bo najbrž kakšen drugi člen zakona opredeljeval. In pa po eni strani tudi odgovornost Centra za socialno delo po občinah. Ker vidimo, pri vseh teh problemih je tudi največkrat, so največkrat, so .../Nerazumljivo./... Center za socialno delo, ker ni delal tistega kar mu je bilo že dorečeno. Bile so razne veze ali so se izogibali tega problema in nikjer ne vidim v temu zakonu, jaz mislim da bi bilo tudi dobro da bi nekje v temu zakonu pisalo, da imajo ti ljudje neko odgovornost. Ker do zdaj na žalost se ni še nobenemu skrivil las, če se je nekaj narobe odločil ali pa namensko narobe odločil zaradi nekih težav.
Tako da, jaz mislim da ta zakon, takšen kot je in jaz mislim, da takšen bo tudi sprejet, da naših amandmajev ne bodo upoštevali, ker prakso imamo takšno, ne sprejemam. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Kolega Peršak.

            ANTON PERŠAK: Jaz vem, da se jezite, ker sem se prijavil še enkrat k besedi ampak zdi se mi, da je tema tako pomembna pa ne samo kot tema neposredno ampak tudi kaj pravzaprav ta tema vse izraža, da je mogoče dobro reči še kakšno besedo, tudi še kdo drug, ne samo jaz.
Rad bi pravzaprav rekel, da se pojavlja eno vprašanje, mi pravzaprav prvič; ta razprava kaže eno stvar, vsi govorimo, da je zakon dober, skoraj vsak, ki je prišel je rekel, da je zakon pravzaprav dober, da pa ima neke reči, ki so nesprejemljive in potem se pokaže ena stvar, ki jo v resnici vsi govorimo pravzaprav oziroma govorite o eni stvari, to je o možnosti posvojitve. Jaz sicer mislim, da ni tako res ampak to lahko samo domnevam, da gre seveda za več razlogov za nasprotovanje zakonov in da to zadeva tisto kar sem sicer tudi prej govoril. Ampak če bi bilo res, da je problem možnost posvojitve potem ne razumem zakaj ne gredo amandmaji v to smer, da bi rekli, da Državni svet podpira zakon, da se sicer z večino strinja, da pa tega pa absolutno ne podpira in da misli, da mora iti ven. Recimo te neke določbe ali kaj takšnega.
Potem sklepam, vem da si bom s tem nakopal še kakšno repliko, potem sklepam, da gre za širše nasprotovanje in to nasprotovanje seveda zadeva nekaj kar bi mogoče glede na tisto kar sem govoril na začetku, ker sem omenil genetiko in tako naprej, imenoval vprašanje svobode, o svobodni izbiri.
Danes se vprašanje svobode seveda postavlja drugače kot včasih. Če se to kar govori genetika, kar govori sodobna znanost, drži potem je danes vprašanje svobode pa svobodne izbire vprašanje da sem pravzaprav tisto kar sem na nek način determiniran. Da nisem prisiljen v to, da se moram sprenevedati in tako naprej. Včasih, ko se je vprašanje svobode, svobodne volje pojavilo, v zgodovini vemo, da se je pojavilo ravno z nasprotnega vidika, da je bil odgovor na determinizem in da se vprašane svobodne volje pojavlja tam že nekje v srednjem veku kot eden od argumentov torej procerkveni očetje so pravzaprav veliko o temu govorili, kaj pomeni svobodna volja, svobodna izbira in tako naprej. In mi se danes pravzaprav pogovarjamo o tem ali v tej družbi velja svoboda izbire? S tega vidika se seveda tudi vprašanje posvojitve postavlja v... Bi ga bilo potrebno reflektirati ker gre seveda za vprašanje in predstavljam, da ministrstvo ima kakšen odgovor na to tudi z vidika svobode izbire. To je ena stvar.
Druga stvar, s tem si bom nakopal najbrž še kakšno repliko več ampak vendarle; veliko govorimo, tudi jaz, o vrednotah pa o krizi vrednot. Ampak kriza vrednot je tudi izraz tega, da verjamemo, da so vrednote samo tradicionalne vrednote in da ni novih vrednot, da razvoj ne prinaša novih vrednot. In če bi držalo to, da so samo tradicionalne vrednote, vrednote, potem bi mi še danes veljali tako kot Sokrat, da je ljubezen istospolna ljubezen boljša od heterospolne. Kajti Sokrat je, kot vemo je Platon, ki je zelo cenjen filozof v simpoziju in je to zelo eksplicitno trdil.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. No še nekaj misli preden bi dal besedo gospodu ministru. Z moje strani, jaz kot državni svetnik, govoril bom kar od tukaj, podpredsednice danes ni in da ne bi preveč komplicirali... Zakon podpiram. Glede tiste, dejansko v tej diskusiji izpostavljene najbolj delikatne točke je moje stališče naslednje; mislim, da bi bilo napačno a priori izključevati možnost posvojitve s strani istospolno usmerjene skupnosti ali družine. Prav tako pa menim, da je napaka a priori enačiti možnost posvojitve s strani istospolno usmerjene skupnosti ali družine. Tukaj se mi zdi, da je ta rešitev za slovenski prostor danes nekoliko preveč vehementna, zahtevna, če želite.
Se pravi, zadržki, ki jih slišimo delno izvirajo iz tega, da je v daljnem prostoru in času za Slovenijo takšna rešitev očitno problematična. Drugi argument, ki ga vidim zato, da bi tudi sam predlagal določen razmislek o ureditvi tega vprašanja pa je ta, da je dejansko potrebno razmisliti ali otrok, ki bi ga posvojila istospolno usmerjena družina resnično ne bi bil izpostavljen različnim stigmatizacijam, o tem je kolega Peršak že nekaj govoril. Jaz se strinjam s temi argumenti. To pomeni, biti realen v tem je tudi ena premisa, ki bi jo priporočal ministrstvu v razmišljanje o tem kaj s tem zakonom narediti. Vendar argumenti nekateri ki se uporabljajo v temu kontekstu so pa le na preveč nizki ravni. Nikakor ne moremo sprejeti kar neke miselne bližnjice med istospolno usmerjenostjo in pedofilije. In to se dogaja, to se je dogajalo tudi na diskusijah na interesnih skupinah. To enostavno ni res, to je nestrokovno, to je populistično, to je tudi nelogično.
In recimo v interesni skupini so bila podana tudi vprašanja statistike, da ni dovolj statistik. Zdaj, verjetno so nekateri imel v statistikah misli kakšno je število spolnih zlorab otrok v istospolno usmerjenih družinah. Zdaj, tisto kar imamo pred nami, jaz sem si pogledal malo številke iz uradnih poročil tožilstva, mi imamo v letu 2000 tristo štiriinosemdeset ovadb, nasilja nad otroki. Ta številka se je do leta 2006 povečala na šesto sedeminšestdeset. Največji porast je med letoma 2004 in 2005, več kot sto na leto. Zdaj ali je tukaj razlog za to v večjem številu kriminalnih dejanj ali v boljši raziskanosti, o tem to poročilo ne govori. Vendar, če se tukaj omejimo samo na število spolnih zlorab na manjšo osebo od petnajst let je to število leta 2000 bilo 123, leta 2004 pa 173 in analiza tega kaže naslednje. Najbolj frekventno obdobje in storilec kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, je večinoma moški v družinskem ali ožjem sorodstvenem razmerju z žrtvijo največkrat deklico v starostnem obdobju med 8 in 13 let. Nadaljnja vsebinska analiza kaže, da je storilec praviloma otroku zelo blizu, pogosto v roditeljskem razmerju oziroma širšem sorodstvenem razmerju. Praviloma se ta dejanja ponavljajo skozi daljše časovno obdobje in v letu 2005 so bila spoznanja in sicer, da je storilec nasilja v razmerju do otroka praviloma najbližja oseba, najpogostejše roditelj. Toliko o dejstvih, ki jih naš sistem, naša statistika nudi. Zato ob spoštovanju vseh argumentov in ob strinjanju z neko določeno zavoro do tega, da bi kar avtomatično enačili različne oblike možnih posvojitev, torej z nekimi zadržki, pogoji, filtri, se tudi osebno strinjam, nikakor pa tukaj ne moremo delati miselnih bližnjic, da bi istospolno usmerjenim kar avtomatično pripisovali pedofilska nagnjenja. To je pravzaprav celo skregano s temeljno logiko. Istospolno usmerjena oseba, ki se je odločila za trajno zvezo z drugo istospolno osebo, očitno ima nagnjenja do podobnih starostnih oseb, ne pa do otrok. Hvala lepa. Sedaj pa gospod minister, izvolite.

            DR. IVAN SVETLIK: Hvala lepa za besedo še enkrat. Razprava je bila zanima tudi za mene, nekatere nove stvari ste povedali, ki jih morda v dosedanji razpravi nisem slišal, ampak dovolite, da se ozrem samo na tiste argumente, ki so bili izrečeni pa mogoče zaslužijo dodatno osvetlitev.
Najprej skrb za to kako bo in kako bi bilo z otroki posvojene v istospolno skupnost. Bi, je tukaj vprašljiv izraz, ker ti otroci tu živijo, te skupnosti že živijo, so v družinah, hodijo v šolo, so med nami in zdaj gre za to, da jim damo legalni okvir, zakonski okvir tudi za to, da vsaj iz tega stališča ne bodo diskriminirani in naj vam povem, da obstoječi družinski zakonik, veljavni, izpred 30 in toliko let, je prvič priznal, da so družine tudi tiste, kjer imamo nezakonske otroke, kjer imamo, da rečem, pankrte, ki so hodili po ulicah, bili zmerjani v šoli in še kje drugje. Danes tega ni več in vloga zakonodaje je tudi to, da usmerja pogled in vedenje ljudi, če hočete, nekam, kamor družba, ki je bolj civilizirana, mora priti postopno in v tem primeru gre za to, da ti ljudje, ti otroci ne bi bili deležni istega, kot so bili nezakonski otroci včasih. Jaz razumem, da imamo veliko zadržkov, predsodkov med ljudmi, to je dejstvo in mi se s tem močno ukvarjamo, kako seveda ljudi prepričati. Ni lahko, ne bo lahko, vprašanje je kako bodo to sprejeli. Ampak na drugi strani moram pa še to reči kar sem že rekel. Ne glede na to, nam gospe in gospodje padajo stvari na sodiščih zaradi tega. Se pravi sodišča na evropski ravni, slovenska sodišča so naredila ta korak. Ne priznavajo več, da je kakor koli možno z zakonodajo postavljati družinske ali skupnosti istospolno usmerjenih in seveda še manj pri njih živečih otrok v drugačen položaj, kot pa vseh ostalih in to je to, kar je pravzaprav treba skozi to zakonodajo danes rešiti.
n še to, ko je vprašanje teh različnih skupnosti, družinskih, ki jih tukaj notri opredeljujemo. Ta zakon ne stori ene žal stvari obstoječi tradicionalni družini zato, ker je odprt, ker je inkluziven, ker samo pravi, sprejmimo v krog različnih družin, ki že obstajajo, poleg tiste najbolj klasične tradicionalne in vseh tistih, ki so reformirane, nepopolne in ne vem kako se jim je včasih reklo, bomo pač sprejeli še eno obliko, to je tisto, kjer živijo istospolno usmerjeni ljudje. Samo to in s tem se ni ostalim družinam nič zgodilo. Nihče jim ni ničesar odvzel. Samo apel za odprtost in toleranco je tukaj v tej rešitvi.
Zdaj koliko istospolnih, o tem ne bi razpravljal, ker kot rečeno, preštevanje bi pomenilo notorno kršitev njihovih civilizacijskih pravic, ampak gospe in gospodje, živijo med nami in saj ne vemo kdo so. Prej je nekdo imenoval, ne vem, primer treh bratov. Ne vemo v kakšnem razmerju živijo zdaj vsi ti ljudje, ki so tu v našem okolju in tu nima smisla tudi glede na norme, ki jih postavlja mednarodna skupnost, če hočete in naša skupnost, da bi se potem spraševali.
Primeri ... Vprašanje diskriminiranosti te skupine, ko ste rekli, saj so drugi tudi diskriminirani. Ampak tu gre za to, da če navajate, ne vem, skupine kot so brezposelni in podobno. Te skupine seveda lahko uživajo slabši položaj v družbi kot kakšna druga, ampak po zakonu niso diskriminirane. V primeru, ko gre za to vprašaje istospolnih, ko bi po zakonu prepovedali nekomu to do česar imajo vsi drugi pravico pa pomeni notorno državno skozi zakon uveljavljano diskriminacijo te skupine. Pri brezposelnih seveda za kaj takega ne gre.
Še to. Študije so. Jaz sem poprej povedal. Če jih želite dobiti, so dostopne tudi preko ministrstva. Žal niso vse v slovenskem jeziku, veliko je mednarodnih na velikih vzorcih. To smo preštudirali. Morali smo to preštudirati. Ne delamo na pamet. Seveda pa ne moremo pristajati zmeraj na predsodke in na tem temelječe argumente, ko se odločamo o določenih predlogih.
Kar zadeva vprašanje centrov za socialno delo, ko je bilo to vprašanje in njihove vloge. Te bo urejal poseben, jih že ureja pa jih bo na nov način urejal poseben zakon o socialno varstveni dejavnosti, ki je v pripravi in bo seveda tudi na drugačen način poleg družinskega zakonika vlogo teh centrov tudi določal.
In še zadnja stvar, ki je bila že omenjena. To izenačevanje istospolne usmerjenosti in pedofilije. Jaz bi samo k temu dodal še to. Pri istospolni usmerjenosti gre za prostovoljni odnos, gre za nekaj, kar je v skladu z veljavnimi normami sodobne civilizacije vseh družb. Pri pedofiliji gospodje, gre za nasilno dejanje, gre za kazensko zadevo, ki jo je treba preganjati po zakonu in prosim ne tega enačiti. In še to, če bi mi šli dalje sklepati iz teh primerov in iz teh debat na vse to, kar pravzaprav je v ozadju tudi teh debat, potem bi morali vse tiste, kjer je pogosta pedofilija obravnavati skozi zakone tako, da bi jih odstranili od otrok, ker tam je nevarnost velika. Ampak tega seveda civilizirana družba ne dela in ne generalizira teh lastnosti na nobeni populaciji ali podpopulaciji. To je treba jasno povedati. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala gospod minister. Sedaj prehajamo na odločanje. Zadeva bo zahtevala nekaj več koncentracije. Na kratko, da opišem. Prišlo je do tega, na kar sta opozarjala najbolj glasno kolega Šuštaršič in kolega Požun in sicer, da je besedilo, samo besedilo mnenja zelo nekonsistentno in v naprej napovem, da najprej bomo šli glasovati o najbolj oddaljenem amandmaju, to je amandma Komisije za državno ureditev, potem pa ne glede na rezultat, bom dal na glasovanje amandma interesne skupine za negospodarske dejavnosti, ki dejansko poskuša servisirati to težavo, ki se nam je zgodila in ki ureja, ki bistveno skrajša mnenje samo na tisti del, ki je nesporen, ki torej iz mnenja izloča vse odstavke od drugega naprej in pušča samo generalno mnenje, ki opisno predstavlja mnenje, izraženo na komisijah dokaj dobro, ne gre pa v opisovanje vseh različnih stališč, ker kot rečeno, so sami svetniki in predsednik Komisije za socialno varstvo, družino, invalide ocenili, da so nekonsistentni. Najprej torej prosim, da najprej prijavite prisotnost. 25. Sedaj najprej glasujemo o amandmaju Komisije za državno ureditev, ki spreminja predlog iz pozitivnega v negativno.
Kdo je za predlog, naj prosim glasuje? (15 članov.) Kdo je proti? (9 članov.)
Ugotavljam, da je amandma Komisije za državno ureditev sprejet. To pomeni, da je mnenje vsebinsko negativno. Sedaj pa prehajamo na odločanje o amandmaju interesne skupine negospodarskih dejavnosti, ki pravi tako: V predlogu mnenja se črta besedilo od vključno drugega odstavka dalje in se ga nadomesti z naslednjim besedilom. Državni svet je v zvezi s predlogom družinskega zakonika opravil obširno razpravo tako na delovnih telesih Državnega sveta, kot na plenarnem zasedanju. V razpravi izražena stališča so bila tako različna in medsebojno izključujoča, da jih je nemogoče povzeti v enotno mnenje. Izključujoča stališča so se nanašala predvsem na vprašanje definicije družine in celotnega spektra možnih posledic predloga zakona o fazi implementacije. Državni svet svojemu mnenju prilaga povzetek razprav v Državnem svetu in v skladu s tem predlagatelju predlaga ponoven razmislek o vsebini zakona. Prosim, proceduralno. Izvolite kolega Jan.

            DR. ZOLTAN JAN: Jaz se prej nisem oglašal, ampak meni gre na živce to, da vpliva predsednik na glasovanje. Dobili smo predlog sklepa na klop in konec. Drugo bolj pomembno pa je to, da je ta predlog o katerem bomo zdaj glasovali, v nasprotju s tistim, kar smo izglasovali z večino glasov. To sta dva izključujoča. Kaj bo napravil Državni svet, če bo izglasovan še ta sklep? Ta sklep skupine, kjer sem jaz sicer član notri, kaj bo potem? Saj to se izključuje.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Nič se ne izključuje, samo pojasnilo proceduralno .../Oglašanje iz klopi./... Stališče, mnenje je jasno, je sprejeto. Glasujemo samo o obrazložitvi sedaj, o besedilu mnenja. Kolega Šuštaršič.

            BORIS ŠUŠTARŠIČ: Jaz bi se toliko oglasil, da moje kolege svetnike prosim, da ne bi šli v nadaljnje negativne interpretacije. Jaz mislim, da ta predlog komisije za negospodarske dejavnosti objektivno integrira to področje in to se pravi nekako strni zopet Državni svet v smeri kreativnega dela, na drugi strani pa seveda tudi predlagatelja zakona poziva, da tudi naredi svoj napor in nekako tudi mogoče z drugačnimi definicijami poskuša premostiti to stanje. Tako, da jaz osebno smatram, da je to razumna rešitev.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Kolega Peršak.

            ANTON PERŠAK: V izogib nesporazumom, bi rad še enkrat poudaril. Ta amandma, ki smo ga na skupini za negospodarske interese oblikovali, govori samo o drugem odstavku. Amandma Komisije za državno ureditev se je de facto nanašal na prvi odstavek. Se pravi na opredelitev ali Državni svet zakon podpira ali ne. Ta se nanaša pa na obrazložitev in se ne opredeljuje do zakona niti pozitivno, niti negativno, ampak samo označuje razpravo kakšna je bila in danes tukaj in včeraj na obeh komisijah in zdi se mi, da še vedno velja tako za opredelitev, ki je zdaj bila pač sprejeta, da Državni svet, da je razprava tako kot je, če bi mnenje mi tako dali od sebe, bi bilo to mnenje konfuzno. Preprosto povedano konfuzno. Ker so v njem opredelitve, prvič se ni o njih glasovalo, drugič, so si nasprotujoče in je pametno, da se pove, da to je tako bilo, zid je očitno zdaj prišel tudi skozi to glasovanje, ki ni po moji meri osebni, ampak tako pač je, še vedno pa velja povedati to, da je razprava bila nasprotujoča si in da je ni mogoče povzeti v enotno mnenje.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Peršak. Kolega Vnučec ima besedo.

BOGOMIR VNUČEC: Hvala gospod predsednik. Hotel sem samo to reči, da bi moral tako povedati. Zdaj mi glasujemo o mnenju, ki govori, da Državni svet ne podpira zakona, ta amandma pa govori o temu, da se tisto besedilo skrajša, vse ostalo je pa dodatek k obrazložitvi in je zadeva zelo enostavna. V to smer gre. To je kolega Peršak še pozabil povedati. Da prvi odstavek pomeni zdaj, da Državni svet ne podpira zakona, ostalo je to, kar je on povedal, se tudi jaz strinjam, skrajšati obrazložitev, ostalo je pa samo priloga. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Vnučec. Jaz mislim, da smo trije povedali isto stvar na malo drugačen način. Ali pa štirje. Zdaj je bolj jasno. Torej glasujemo o amandmaju tako kot je predlagan. Prosim, da prijavite prisotnost. 26.
Kdo je za amandma? (18 članov.) Kdo je proti? (2 člana.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Zaključujemo 5. točko dnevnega ... Torej preden zaključimo to točko dnevnega reda, moramo seveda glasovati še o amandmaju, torej o predlogu mnenja Državnega sveta, skupaj s sprejetim amandmajem. Čakajte, da do konca povem stavek. .../Oglašanje iz klopi./... Drži. Torej hvala lepa. Glede na to, da je tudi prvi del sprejet, s sprejetima amandmajema. Torej glasujemo o predlogu mnenja Državnega sveta, skupaj s sprejetima amandmajema. Prosim, da prijavite prisotnost. 25.
Kdo je za? (15 članov.) Proti? (7 članov.)
Ugotavljam, da je predlagano mnenje Državni svet sprejet.

Prehajamo na 6. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O PRENOSU POKOJNINSKIH PRAVIC. Predlog zakona je objavljen v Poročevalcu Državnega zbora, številka 14/2010. Obravnavala ga je Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. Poročila ste prejeli. Gospodje, lahko prosim za malo miru? Hvala. Morebitne amandmaje k predlogu vložite v pisni obliki. Želi besedo v imenu predlagateljev zakona? Izvolite kolega Peter Pogačar, generalni direktor, ki se nam je pridružil pri tej točki. Izvolite.

            PETER POGAČAR: Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni. Spoštovani. Vlada Republike Slovenije je v sprejem Državnemu zboru Republike Slovenije posredovala zakon o prenosu pokojninskih pravic, katerega namen je uskladitev slovenskega pravnega reda z zahtevami pravnega reda evropske skupnosti. Šele na podlagi sprejetja tega zakona bo omogočeno neposredno izvajanje določb uredbe evropske komisije, tako imenovanih kadrovskih predpisov uslužbencev evropske komisije. Ti kadrovski predpisi pa določajo pravico do prenosa pokojninskih pravic vseh zaposlenih v institucijah, uradih, organih in agencijah Evropske unije.
S pristopom Slovenije v letu 2004 v evropsko skupnost, so tudi za Republiko Slovenijo začele veljati določbe kadrovskih predpisov, ki so temeljni akt zaposlenih v institucijah in organih Evropske unije. V tem aktu so določene pravice, ki izhajajo iz naslova zaposlitve, med katerimi so zelo pomembne določene tudi posebne pravice, posebna pokojninska shema, ki je na voljo uslužbencem tako imenovanim evropskim uradnikom. Tako imajo zaposleni v institucijah Evropske unije, ko jim tam preneha delovno razmerje, tudi pravico do prenosa pokojninskih pravic nazaj v državo članico, v katero se vračajo.
Kot že omenjeno, Republika Slovenija bo omenjeno pravico nudila slovenskim zavarovancem, ki so se zaposlili pri institucijah Evropske unije, morala pa bi jo zagotavljati že s 1. majem 2004, vendar pa se dejanskih prenosov pokojninskih pravic do danes še ni moglo realizirati, saj veljavna slovenska zakonodaja ne določa načina preračunavanja pravic iz obveznega zavarovanja, obveznega pokojninskega zavarovanja v kapitalske zneske, ki bi lahko bili predmet prenosa v pokojninsko shemo Evropske unije. Zakon, ki je bil predstavljen tudi že na pristojni komisiji Državnega sveta, rešuje ravno navedeno problematiko. Z zakonom se namreč vzpostavlja pravna podlaga za preračunavanje pravic iz obveznega pokojninskega invalidskega zavarovanja v kapitalske vrednosti, ki so predmet prenosa v pokojninsko shemo Evropske unije in obratno. Določena je tudi pravna podlaga za višino pravic, če se uslužbenec, slovenski državljan odloči prenesti sredstva iz pokojninske sheme Evropske unije v slovenski sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Pri rešitvah, ki smo jih pripravljali v zakonu in s sprejemom, katerega se seveda zelo mudi, smo se zgledovali po rešitvah, ki so že sprejete v okviru avstrijske in pa nemške zakonodaje. Zakaj avstrijske? Zato, ker imamo zelo podoben sistem Bismarckov pokojninski sistem in smo se lažje zgledovali po njihovih rešitvah, kot pa po rešitvah nekaterih držav, ki imajo drugačne pokojninske sisteme.
Če na kratko povzamem rešitve zakona. Bodo pri prenosu pravic v pokojninski sistem evropske skupnosti kot osnova za izračun višine pokojninskih pravic upoštevani vsi prispevki, ki jih je uslužbenec vplačal v slovenski pokojninski sistem ter sredstva na računu dodatnega pokojninskega zavarovanja. Pri izračunu prispevkov za leta nazaj, se bo izvedla tudi ustrezna valorizacija na dan prenosa, tako da bodo prispevki, ki se prenašajo v shemo, dejansko ohranile realno vrednost in s tem upravičenec ne bo prikrajšan. V primeru prenosa proti vrednosti pokojninskih pravic nazaj v Slovenijo, se bo čas zaposlitve pri instituciji Evropske unije štel kot zavarovalna doba v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju v Republiki Sloveniji. Na podlagi podatkov o plačah posameznika v času zaposlitve pri instituciji Evropske unije ter ob upoštevanju prispevnih stopenj veljavnih v Republiki Sloveniji za posamezno leto pa se bo izračunala ustrezna višina plače, ki bo potem predstavljala osnovo za odmero pravic v slovenskem pokojninskem sistemu.
Posamezniku, ki se bo iz službe v evropski komisiji vrnil v Slovenijo in je nekoč iz slovenskega sistema odnesel, po domače rečeno, sredstva v pokojninsko shemo Evropske unije, bodo v primeru, ko bodo sredstva prinesena nazaj v Slovenijo, ponovno oživele pravice, ki jih je imel pred odhodom, zaposlitev pri instituciji EU pa se mu bo upoštevala kot zavarovalna doba.
a koncu seveda, mimo česar nikoli ne moremo iti, o finančnih posledicah zakona za našo pokojninsko blagajno. Postopek prenosa je dvostopenjski. Se pravi v prvi fazi gre za zaprosilo za informativni izračun in šele na podlagi tega informativnega izračuna se upravičenec odloči ali bo prenos dejansko izvedel ali ne, je zelo težko natančno predvideti finančne posledice. Tako da finančne posledice so pripravljene na podlagi vlog za informativne izračune, ki so bile izračune od 1. maja 2004 do konca lanskega leta in opravljenih predračunov pokojninskih pravic teh upravičencev je ocena, da bo v prvem letu veljavnosti tega zakona iz naše pokojninske blagajne v pokojninski sklad Evropske unije znesek iznesenih sredstev približno petsto tisoč evrov in približno šestdeset tisoč evrov naj bi bilo prenesenih v obratno smer, iz pokojninske sheme evropske unije v slovenski zavod za pokojninsko.
Zakaj bo v prvem letu nekoliko večji odliv sredstva? Dejstvo je, da se v petih letih od 1. maja 2004 do danes že nabralo veliko vlog in upravičenci čakajo, da jim bo ta prenos omogočen. V vsakem nadaljnjem letu pa bo seveda teh Slovencev, ki s bodo na novo zaposlili v organih Evropske unije manj in tudi ni nujno, da se bodo vsi odločili za prenos pravic. Dejstvo je, da se prenos lahko prenese samo enkrat in pa dejstvo je, da je pogoj za pridobitev kakršne koli pravice iz pokojninske sheme evropske unije triinšestdeset let starosti in pa najmanj deset let dobe tam. Večina evropskih uradnikov ima pogodbo in je čas njihove zaposlitve v Evropski komisiji nekaj manj kot deset let. Tako da lahko računamo, seveda vsi tisti bodo prisiljeni sredstva prenesti nazaj v Slovenijo.
Zakon je pripravljen na podlagi uredbe, menimo da tudi v razgovorih z evropsko komisijo. Rešitve v zakonu ustrezajo zahtevam, ki jih Sloveniji predstavlja uredba, tako imenovana uredba o kadrovskih predpisih Evropske unije in zato predlagam, da sprejmete pozitivno mnenje. Najlepša hvala za vašo pozornost.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala za vašo obrazložitev gospod Pogačar. Želi besedo poročevalec Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide? Izvolite kolega mag. Semolič.

            MAG. DUŠAN SEMOLIČ: Spoštovani.
Komisija je seveda temeljito proučila predlog zakona in ga podpira. Predlaga, da tudi Državni svet to podpre. Zavedali smo se, da s tem, ko smo stopili v Evropsko unijo so kadrovski predpisi Evropske unije tisti, ki nalagajo ureditev te problematike v zvezi z rudniki, odhajajo v službe v Evropsko unijo, v institucije oziroma, ki prihajajo od tam. Torej generalno podpiramo.
Tukaj bi lahko obstal ampak zaradi korektnosti do razprave, ki pa ni bila tako enostavna moram dodati dve tri misli, ki so tudi sicer sestavni del tega poročila. Ocena je bila, ja potrdimo, ker moramo potrditi, so razlogi za to. Ampak hkrati je bilo v komisiji dosti kritičnih razmišljanj, da so si gospodje bruseljski birokrati izpostavili sistem, ki v bistvu privilegira njihov položaj v primerjavi z mnogimi, ki gredo v evropsko unijo, bodisi kot gospodarstveniki, ko kulturniki ali kakor drugače. Oni imajo tukaj drugačen, privilegiran sistem. In zaradi tega naj si gospodje, ki delajo v Bruslju, v teh institucijah, ne čudijo da tudi s takšnimi ukrepi prispevajo h temu, da je ta birokracija v javnosti Evropske unije sprejeta kot odtujena.
Ampak kakorkoli že, smo v neki pravni državi, smo sprejeli pravni red Evropske unije in zaradi kadrovskih predpisov, ki obvezujejo državo Slovenijo in seveda posledično tudi nas, komisija predlaga da vendarle sprejmemo, potrdimo, podpremo ta predlog zakona.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Semolič. Želijo besedo predstavniki interesnih skupin? Ja, kolega Šuštaršič, izvolite.

            BORIS ŠUŠTARŠIČ: Hvala lepa za besedo.
Jaz bi, v imenu interesne skupine negospodarskih dejavnosti povedal, da pravzaprav se z vsem strinjamo kar je rekel gospod Semolič. Edino to bi dodal, da seveda tukaj obstaja še en detajl, da ko se bodo ti zavarovanci pa tudi njihova sredstva vrnila v Slovenijo seveda, če bodo dlje časa oživljali svojo privilegirano pokojnino se bodo sredstva izoblikovala iz obzirnosti in solidarnosti, ki se oblikuje na .../Nerazumljivo./... slovenske države. To je pravzaprav najbolj kritična zadeva ampak to mnenje nič ne spreminja, da imamo pozitivni odnos pri današnjem sklepu. Je pa prav seveda, da se naše predstavnike opozori, da takšne ureditve so tudi pomembno ekonomsko vprašanje za takšno državo kot je Slovenija.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? Če ne zaključujem razpravo. Na glasovanje dajem predlog, mnenje Državnega sveta k predlogu sklepa kot ste ga prejeli na klop.
Kdo je za? (22 članov.) Kdo proti? (1 član.)
Ugotavljam, da je predlagano mnenje Državni svet sprejel.
Dovolite, da ob zaključku povem še naslednje; izražam veliko zadovoljstvo, da se je klub starih očetov pridružil naš kolega Kovšca, ki si je že pridobil zasluženi aplavz, pa ga lahko ponovimo .../Aplavz./... Ta klub je včasih malo stigmatiziran ampak mislim, da je takšen dedek, kot je med nami bo prispeval k dobremu ugledu tega kluba.
Naslednja seja bo predvidoma 7. aprila. S tem je seja uradno prekinjena.

            (Seja se je zaključila 17. marca. 2010 ob 18.05)