Zapisnik 24. izredne seje Državnega sveta Republike Slovenije

24. izredna seja Državnega sveta je bila v torek, 2. 11. 2010

Predsednik je pričel 24. izredno sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki jo je sklical na podlagi 53. člena Zakona o Državnem svetu in prvega odstavka 32. člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije.

Seja se je začela ob 16. uri in zaključila ob 17.35.

Opravičili so se:

• Lidija Jerkič,
• Boris Popovič,
• mag. Dušan Črnigoj.

Na sejo je bil vabljen:

• dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve (k 1. in 2. točki).

Seje so se udeležili:

• dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve (k 1. in 2. točki),
• Anja Kopač Mrak, državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (k 1. in 2. točki),
• Zoran Kotolenko, sekretar na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (k 1. in 2. točki),
• Cveto Uršič, sekretar na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (k 2. točki),
• Tanja Dular, sekretarka na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (k 2. točki),
• Dragica Bac, v. d. generalnega direktorja na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (k 2. točki),
• dr. Luj Šprohar, sekretar na Ministrstvu za zdravje (k 2. točki).

 

O sklicu seje je predsednik obvestil predsednika Državnega zbora Republike Slovenije gospoda dr. Pavla Gantarja in predsednika Vlade Republike Slovenije Boruta Pahorja.

* * *

S sklicem dne 28. 10. 2010 so svetniki prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji:

1. Zakon o malem delu (ZMD)
2. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI)

 

Ker predsednik ni prejel nobenega predloga za razširitev, je navzoče seznanil z naslednjim

DNEVNIM REDOM:

1. Zakon o malem delu (ZMD)
2. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI)

 

1. točka dnevnega reda: Zakon o malem delu (ZMD)

Državni zbor je zakon sprejel na 21. redni seji v torek, 26. oktobra 2010 in so ga svetniki prejeli naslednji dan po elektronski pošti.

Zahtevo za sklic izredne seje in predlog z obrazložitvijo za sprejem odložilnega veta Interesne skupine delojemalcev in državnega svetnika Draga Žure so svetniki prejeli s sklicem 28. 10. 2010 in na klop.

Predlog za odložilni veto je obravnavala Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. Poročilo so svetniki prejeli na klop. Prav tako so na klop prejeli predlog zahteve Državnega sveta za odložilni veto.

Predstavnik predlagateljev odložilnega veta mag. Dušan Semolič je podal obrazložitev.

Predstavnik predlagatelja zakona dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve je podal obrazložitev.

Poročevalec Komisije za kulturo, znanost, šolstvo in šport Drago Žura je podal stališče komisije.

V razpravi so sodelovali Peter Požun, dr. Andrej Rus, dr. Zoltan Jan, Anton Peršak, prof. dr. Jože Mencinger, mag. Dušan Semolič, Darko Fras, Rudi Cipot in Drago Žura.

Na dileme iz razprave je odgovoril dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve.

Predsednik je predlagal v sprejem naslednji predlog zahteve za odložilni veto:

Državni svet Republike Slovenije je na 24. izredni seji 2. 11. 2010, ob obravnavi Zakona o malem delu (ZMD), ki ga je Državni zbor sprejel na 21. redni seji 26. oktobra 2010, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/2006), sprejel

 

Z  A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o malem delu (ZMD).                                      

 

Obrazložitev:

Državni svet meni, da bo Zakon o malem delu zagotovo imel nepopravljive posledice na trgu dela. Povečal bo obseg negotovih oblik dela, mladi si bodo bistveno težje našli redno zaposlitev, ki bi jim naj zagotavljala ekonomsko in socialno varnost. Obseg rednih zaposlitev (zaposlitev na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi) se bo pospešeno zmanjševal. Zakon bo zagotovo vplival na ceno dela in s tem tudi na zmanjševanje pravic zaposlenih, katerih pravice urejajo kolektivne pogodbe. Malo delo ni prava alternativa za brezposelne in za mlade, ki po končanju šolanja iščejo zaposlitev, ki bi jim omogočila strokovno napredovanje in tisto socialno varnost, ki jo mladi in ostali brezposelni utemeljeno pričakujejo.

Malim delavcem po mnenju Državnega sveta malo delo za razliko od rednega delovnega razmerja:

• ne prinaša denarnega nadomestila v času bolezni,
• ne prinaša povrnjenih stroškov prevoza,
• ne prinaša plačane malice,
• ne prinaša plačanega dopusta,
• ne prinaša odpovednega roka,
• ne prinaša dodatka na delovno dobo,
• ne prinaša odpravnine,
• ne prinaša denarnega nadomestila v času nege otroka,
• ne prinaša denarnega nadomestila za starševstvo ob rojstvu otroka,
• ne prinaša poštene pokojnine,
• ne prinaša dostojnega plačila,
• ne prinaša pravice do 30-minutnega odmora,
• ne prinaša pravice do stavke.

Prinaša pa negotovost tistim, ki bodo delali na malih delih in revščino.

Ker bodo stroški dela zaposlenih na malih delih za delodajalce veliko nižji, kar priznava tudi predlagatelj zakona, bodo v prihodnje delodajalci povečevali zaposlovanje na malih delih in tudi ukinjali delovna mesta,  na katerih so zaposleni za nedoločen čas in jih nadomeščali z dvema malima deloma in tako povečevali dobičke na račun vse slabšega socialnega položaja zaposlenih. Predlagatelji zakona priznavajo, da bo »prednost« malega dela, v primerjavi z rednim delovnim razmerjem še vedno v nižji obremenitvi (8,7 % manjša obremenitev s prispevki za socialna zavarovanja) in v večji fleksibilnosti (sistem napotnic). Skratka odrekanje in zmanjševanje pravic delavk in delavcev se razume kot krepitev »konkurenčne prednosti«.

Malo delo, kot ga prinaša omenjeni zakon, zagotovo ne bo prispevalo k temu, da bi preko malega dela delavci prišli do delovnih mest, ki so zaščitena z določbami Zakona o delovnih razmerjih in kolektivnimi pogodbami. Velika večina teh ne bo nikoli več dobila dela za nedoločen čas, bo pa njihov status prispeval k temu, da se bodo zmanjšali prilivi v različne blagajne (zdravstveno, pokojninsko, socialno..).

Napaka tega zakona je tudi ta, da tri različne skupine – delavce, študente in upokojence ureja z enim zakonom. Med temi skupinami obstoje pomembne posebnosti, ki jih ne more urejati en zakon.

Državni svet opozarja, da je današnje študentsko delo za skoraj tretjino študentske populacije nujen socialni korektiv, ki omogoča, da lahko sploh študira. Ne more biti odgovor na nepravilnosti in anomalije pri študentskem in dijaškem delu kar ukinitev sedanjega dela. Nadomešča se s sistemom, ki bo še bolj zbirokratiziran in kot tak ne bo preprečil zlorab tega dela, bo pa prizadel mnogo študentov in dijakov, ki jim tudi zaradi slabosti obstoječega sistema podeljevanja štipendij ne omogoča, da bi čas študija absolutno posvetili študiju in njegovemu čimprejšnjemu zaključku. Malo delo, kot ga ureja omenjeni zakon, bo zagotovo podvrženo zlorabam, recimo v obliki veriženja- posojanja napotnic drugim in podobno.

Državni svet meni, da bi Vlada morala dajati pobude in predloge za takšne zakonske spremembe, ki bi spodbujale delodajalce, da bi zaposlovali nezaposlene na delovnih mestih za nedoločen čas.

* * *

Za poročevalca na seji Državnega zbora je bil določen državni svetnik Drago Žura.

Predlagana zahteva JE BILA SPREJETA (37 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 20 jih je glasovalo za, 14 jih je bilo proti).

 

2. točka dnevnega reda:  Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI)

Državni zbor je zakon sprejel na 21. redni seji v torek, 26. oktobra 2010 in so ga svetniki prejeli naslednji dan po elektronski pošti.

Zahtevo za sklic izredne seje in predlog z obrazložitvijo za sprejem odložilnega veta skupine državnih svetnikov s prvopodpisanim Borisom Šuštaršičem so svetniki prejeli s sklicem 28. 10. 2010 in na klop.

Predlog za odložilni veto je obravnavala Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. Poročilo komisije so svetniki prejeli na klop. Prav tako so na klop prejeli predlog zahteve Državnega sveta za odložilni veto.

Prvopodpisani predlagatelj odložilnega veta Boris Šuštaršič je podal obrazložitev.

Predstavnica predlagatelja zakona Anja Kopač Mrak, državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve je podala obrazložitev.

Predsednik Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide Boris Šuštaršič je podal stališče komisije.

Na dileme je odgovorila Anja Kopač Mrak, državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.

Predsednik je predlagal v sprejem naslednji predlog zahteve za odložilni veto:

Zahteva za ponovno odločanje o Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI)

Državni svet Republike Slovenije je na 24. izredni seji 2. 11. 2010, ob obravnavi Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI), ki ga je Državni zbor sprejel na 21. redni seji 26. oktobra 2010, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/2006), sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI).                                      

Obrazložitev:

I.     Uvodna pojasnila

Državni svet meni, da osnovni problem Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (v nadaljevanju: ZIMI) predstavlja zelo velik razkorak med vsebino, ki jo nakazuje naslov zakona, ter dejansko vsebino zakona, ki pozitivne rešitve v korist invalidov opredeljuje v precej skrčenem obsegu. Kljub temu je bil na nivoju Direktorata za invalide v okviru Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in seveda posledično tudi v okviru Vlade Republike Slovenije vzpostavljen medsebojni konsenz med predstavniki države in legalnimi predstavniki slovenskih invalidov. To je bilo mogoče zaradi tega, ker je bilo ves čas nastanja predloga besedila zakona omogočeno aktivno sodelovanje invalidov po načelu "Nič o invalidih brez invalidov", in sicer v imenu Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije (v nadaljevanju: NSIOS) in reprezentativnih invalidskih organizacij. Velja pa omeniti tudi argumentirano nasprotovanje temu zakonu s strani nekaterih invalidov.

Z invalidi usklajeno besedilo predloga ZIMI sta obravnavala tudi pristojna Komisija Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide ter Državni svet na 26. redni seji 12. 5. 2010. Tako komisija kot Državni svet sta predlog ZIMI podprla, mnenje Državnega sveta pa je bilo 12. 5. 2010 posredovano Državnemu zboru.

K predlogu ZIMI je podala mnenje tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. Predstavniki invalidskih organizacij so menili, da predlog ZIMI nasprotuje ustavnim kategorijam invalidskega varstva, določbam v zvezi s celo vrsto dogovorjenih pragmatičnih rešitev v zakonu in zanemarja določbe v Republiki Sloveniji ratificirane Konvencije o pravicah invalidov, pravnih okvirjev EU na področju izenačevanja možnosti in prepovedi diskriminacije zaradi invalidnosti ter drugo obstoječo pozitivno slovensko sistemsko zakonodajo, ki regulira položaj in socialne pravice invalidov.

Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide Državnega zbora je predlog zakona obravnaval na 21. seji 2. 9. 2010, na katero so bili sicer povabljeni predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij, ne pa tudi predstavniki NSIOS, ki je bil nosilec konsenza slovenskih invalidov k temu zakonu in je tudi legitimni zastopnik skupnih interesov slovenskih invalidov po 25. in 26. členu Zakona o invalidskih organizacijah (Uradni list RS, št. 108/2002).

Na seji odbora je bilo vloženih veliko število amandmajev, predvsem s strani koalicijskih strank, ki so bili v večini primerov oblikovani na podlagi pripomb Zakonodajno pravne službe Državnega zbora in so predvidevali črtanje za invalide pomembne in poprej usklajene vsebine. Pri tem je potrebno opozoriti, da so bili v zvezi s členi, pri katerih je zakonodajno pravna služba menila, da niso dovolj natančno opredeljeni, sprejeti amandmaji, ki so predlagali najbolj striktno možno rešitev, to je črtanje celotnih odstavkov, členov ali celo poglavij, namesto da bi se skušalo določbe izboljšati. Seja odbora je bila sicer večkrat prekinjena, da je bilo oblikovano besedilo amandmajev odbora, s katerimi se je skušalo ponovno vzpostaviti smiselno vsebino predloga zakona, vendar pa nasprotovanje in tehtne argumentacije predstavnikov invalidskih organizacij v glavnem niso bile sprejete.

Predlog zakona se je tako v tej fazi, v primerjavi z osnovno verzijo predloga zakona, vsebinsko zelo spremenil. Kasneje so bili v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve pripravljeni dopolnilni amandmaji odbora in koalicije, ki so predlogu zakona na plenarnem zasedanju Državnega zbora vsaj do neke mere povrnili prvotno predlagano vsebino. Dodaten napredek je bil storjen tudi v fazi, ko je Vlada poslala besedilo v tretjo obravnavo oziroma dokončni sprejem, vendar pa zakon v nekaterih ključnih točkah ostaja zelo oddaljen od osnovnega, konsenzualno podprtega vladnega predloga.

Celotna procedura v Državnem zboru je bila sicer formalno odprta za politično selekcionirane predstavnike invalidov, dejansko pa so bili tudi slednji izločeni iz procesa vsebinskega sooblikovanja besedila amandmajev, ki so jih vložile parlamentarne stranke.

 

II.     Konkretna utemeljitev veta

Zahteva Državnega sveta za ponovno odločanje o Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) temelji na sledečih ključnih spremembah posameznih določb zakona, ki niso v skladu s prvotnim vladnim zakonodajnim predlogom, h kateremu je Državni svet Republike Slovenije izrekel soglasje, in sicer:

1. V tretjem odstavku 3. člena je bila tekom zakonodajnega postopka črtana zakonska opredelitev, da je tudi odklonitev primerne oziroma razumne prilagoditve diskriminacija, kar je bilo v prvotnem besedilu opredeljeno kot diskriminatorno dejanje. Ta opustitev je v nasprotju z definicijo "diskriminacije zaradi invalidnosti", zapisane v četrtem odstavku 2. člena Konvencije o pravicah invalidov z naslovom "Definicije", ki v ta pojem zajema "...vse oblike diskriminacije, tudi odklonitev primerne prilagoditve".
2. V predlogu zakona, kot ga je v obravnavo Državnemu zboru vložila Vlada, je bilo v prvem odstavku 18. člena ter v prvi alineji drugega odstavka 28. člena opredeljeno, da so:
   • člani Sveta za tehnične pripomočke trije predstavniki vseh reprezentativnih invalidskih organizacij, ki jih imenuje Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije  (prvi odstavek 18. člena) oziroma
   • da se v Svet za invalide Republike Slovenije imenuje sedem predstavnikov vseh reprezentativnih invalidskih organizacij, ki jih imenuje Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije (v nadaljevanju NSIOS), na predlog vseh reprezentativnih invalidskih organizacij.

   Tekom zakonodajnega postopka sta bili zgoraj navedeni določbi z amandmaji bistveno spremenjeni.
   NSIOS je v Republiki Sloveniji edina asociacija, ki izpolnjuje zahteve in določila iz 25. in 26. člena Zakona o invalidskih organizacijah. Vloženi amandmaji so tako razvrednotili zakonsko opredeljeno družbeno vlogo NSIOS, saj je sedaj v zakonu uporabljena dikcija, ki je v nasprotju z avtonomnostjo generično opredeljenega nacionalnega sveta  invalidskih organizacij iz 25. in 26. člena Zakona o invalidskih organizacijah. NSIOS bo s sprejeto ureditvijo odvzeta pravica, da avtonomno in v skladu s svojimi internimi pravili izbere skupne predstavnike vseh slovenskih invalidov, saj predlagana dikcija določa, da "izbere predstavnike vseh reprezentativnih in drugih invalidskih organizacij, ki delujejo na državni ravni".
   Glede na to, da 25. člen Zakona o invalidskih organizacijah določa, da so v nacionalnem svetu vse članice enakopravne ter da se vanj lahko vključi vsaka invalidska organizacija, ki to želi in deluje na državni ravni, je nesmiselno na novo vnešeno določilo v prvi alineji drugega odstavka 28. člena zakona, ki določa, da mora NSIOS pri imenovanju 7 predstavnikov vseh reprezentativnih in drugih invalidskih organizacij, ki delujejo na državni ravni, upoštevati razmerje med včlanjenimi in nevčlanjenimi invalidskimi organizacijami v nacionalni svet. Ta zahteva je v nasprotju  z veljavnim Zakonom o invalidskih organizacijah, saj invalidske organizacije v skladu z zgoraj navedenimi določili 25. člena niso obvezane k članstvu v nacionalnem svetu.
   Nevčlanjene organizacije torej ne zastopajo skupnih interesov slovenskih invalidov po 26. členu zakona o invalidskih organizacijah in jih nacionalni svet ne more imenovati v organ, kjer se zastopajo skupni interesi slovenskih invalidov. Za dialog z nevčlanjenimi invalidskimi organizacijami obstajajo namreč druga sredstva izmenjave mnenj in stališč.

3. Svet za invalide Republike Slovenije naj bi zamenjal dosedanji Svet Vlade za invalide, ki je imel jasne posvetovalne pristojnosti in je imel razumno število 15 članov iz vrst državne uprave, strokovnih institucij in reprezentativnih invalidskih organizacij na predlog NSIOS. Za novi Svet za invalide je določenih 21 članov z očitno zmanjšanim družbenim statusom in nesmotrno dodatno dodeljeno nalogo, da naj spodbuja in spremlja izvajanje Konvencije o pravicah invalidov, kar pa je v resnici pravno neadekvatno glede na določila 2. odstavka 33. člena te konvencije, ki zahteva pri njeni implementaciji promoviranje, zaščito in nadzor. Vsebinski razkorak je torej nesprejemljiv.

   Republika Slovenija se je s podpisom in ratifikacijo zavezala, da bo v skladu z zahtevo drugega odstavka 33. člena konvencije vzpostavila takšen mehanizem promoviranja, zaščite in nadzora, ki bo načelno primerljiv s statusom in delovanjem nacionalnih institucij za zaščito in promocijo človekovih pravic, na primer Urad Varuha človekovih pravic Republike Slovenije. Ker ta novi Svet za invalide tega ne more uresničevati, ga je verjetno upravičeno črtati iz sestave obravnavanega zakona.

4. V drugi alineji drugega odstavka 28. člena je bil iz sestave Sveta za invalide Republike Slovenije izločen predstavnik Zavoda invalidskih podjetij Slovenije (v nadaljevanju ZIPS) ter nadomeščen s predstavnikom Združenja izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Republiki Sloveniji. To praktično pomeni, da je bil iz sestave sveta izločen predstavnik invalidskih podjetij, ki zaposlujejo 20 % vseh zaposlenih invalidov v Sloveniji (30. septembra letos: 5.539 invalidov od 12.874 vseh zaposlenih invalidov). ZIPS od svoje ustanovitve pred tridesetimi leti odločilno vpliva na vse sistemske zakonske rešitve, ki jih sprejema Republika Slovenija v korist invalidskih podjetij v zvezi z njihovim statusom, usposabljanjem in zaposlovanjem invalidov, ekonomskimi olajšavami in drugimi pogoji za uspešno poslovanje na odprtem trgu. Pri tem se enakovredni napori vlagajo tudi v celovito socialno vključenost zaposlenih invalidov, tako v delo pod posebnimi pogoji kakor tudi v bivalno okolje. Glede te zadeve je možno domnevati, da gre za prikrito politično težnjo, da se izloči iz zastopanja institucije, ki kvalificirano govorijo v imenu produktivno zaposlenih invalidov in za zanemarjanje posebne sfere zaposlovanja invalidov pod posebnimi pogoji.
5. V drugem odstavku 23. člena je vladni predlog zakona določal, da dejavnost klicnega centra kot javno pooblastilo izvaja Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik. Takšna kvalitetna, razumna in strokovna rešitev je bila anulirana z amandmaji koalicijskih strank, ki so to pristojnost omenjenemu zavodu odvzeli in namesto tega vnesli določilo, da ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, izbere izvajalca nalog klicnega centra v postopku oddaje javnega naročanja. Pri tem je potrebno opozoriti, da Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik eksperimentalno že izvaja dejavnost klicnega centra in da se mu s tem na nek način izreka nezaupnica, čeprav gre za institucijo, ki je v Sloveniji edina strokovno usposobljena za tovrstno javno funkcijo in je sposobna dosegati zahtevane strokovne standarde ob nizkih stroških. Le čemu dodajati nove stroške z vpeljavo instituta javnega naročanja?

* * *

Za poročevalca na seji Državnega zbora je bil določen državni svetnik Boris Šuštaršič.

Predlagana zahteva JE BILA SPREJETA (35 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 31 jih je glasovalo za, 2 sta bila proti).

- - -

Predsednik je zaključil 24. izredno sejo Državnega sveta Republike Slovenije in se državni svetnici in svetnikom ter vabljenim zahvalil za razpravo in sodelovanje.