|
Iskanje:
Napredno iskanje
|
Brskanje po kategorijah:
|
Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom |
||||||||||||||||||||||
|
Na podlagi prve alineje 97. člena Ustave Republike Slovenije je Državni svet Republike Slovenije na 10. seji 8. 10. 2008 določil besedilo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom in ga na podlagi prvega odstavka 114. člena Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07, PoDZ-1-UPB1) pošilja Državnemu zboru v obravnavo in sprejem. Državni svet na podlagi 95. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) pooblašča državnega svetnika dr. Andreja Rusa za predstavnika Državnega sveta na sejah Državnega zbora in njegovih delovnih teles pri obravnavi predloga zakona. * * * PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ODPRAVLJANJU POSLEDIC DELA Z AZBESTOM
I. UVOD 1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona Azbest je skupno ime za skupino vlaknatih silikatov. Najdemo ga v vodi, zraku in zemlji, ponavadi v manjših količinah, ki kot take niso škodljive za zdravje. Če pa je človek azbestnim vlaknom izpostavljen dlje časa in v večjih koncentracijah, je verjetnost za nastanek bolezni, povezanih z azbestom, večja. V zahodnem svetu je azbest desetletja veljal za čudežno rudnino z vsestransko uporabnostjo. Zaradi njegove široke uporabe so tako azbestna vlakna prisotna povsod, predvsem pa v urbanih okoljih. Na podlagi ocen je azbest prisoten v več kot 3000 komercialnih izdelkih, predvsem vodovodnih in kanalizacijskih ceveh, azbestno-cementni strešni kritini, vrsti izolacij za stavbe in električne vodnike, zavorne ploščice in tesnila. Daljša azbestna vlakna so se uporabljala predvsem v tekstilni industriji. V Sloveniji je približno tretjina stavb še vedno pokritih s kritinami, ki vsebujejo trdno vezan azbest, azbestnih vodovodnih cevi je še vedno preko 1000 km, veliko stavb pa ima izolacijo, omete ali tla iz materialov s šibko vezanim azbestom. Od leta 1946 do leta 1996 je bilo v Slovenijo uvoženih 670.000 ton azbesta, 14 podjetij ga je uporabljalo v svoji proizvodnji, deset podjetij je uvožene izdelke vgrajevalo, osem pa jih je prodajalo v maloprodaji. Azbest v človeškem telesu deluje rakotvorno in varne stopnje izpostavljenosti azbestu ni. Daljša izpostavljenost kateremukoli tipu azbestnih vlaken povečuje riziko za nastanek bolezni (pljučni rak, mezoteliom, nemaligne bolezni pljuč in plevre itd.). Med izpostavljenostjo in prvimi bolezenskimi znaki pa lahko mine tudi do 40 let, zato se mnoge posledice izpostavljenosti azbestu v preteklosti odkrivajo šele sedaj. Škodljivi vplivi azbesta so izraziti zlasti pri kopanju, mletju, prevozu, proizvodnji, vzdrževanju, uporabi, popravilu ali odstranjevanju izdelkov ali materialov, ki vsebujejo azbest. Nevarnosti se ne da izogniti niti ob upoštevanju vseh predpisanih varnostnih ukrepov. Ocenjuje se, da se bo v EU v naslednjih 35 letih pojavilo okrog 250.000 primerov mezotelioma, ki je ponavadi smrtonosen v roku enega leta. Ker je azbest hkrati eden od povzročiteljev pljučnega raka, je možno končno število žrtev oceniti nekje med 250.000 do 400.000 smrti, vključujoč pljučno bolezen imenovano azbestoza, ki je bila ena prvih bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu. Večini tragičnih posledic množične uporabe azbesta bi se v svetu in pri nas lahko izognili, če bi upoštevali že več kot sto let stara opozorila o škodljivih učinkih azbestnega prahu na zdravje ljudi, vendar zgodnja svarila na žalost niso bila deležna večje pozornosti. Do ukrepov za omejitev in prepoved uporabe azbesta je prišlo šele po odkritju hudih posledic izpostavljanja azbestnemu prahu in po mnogih tragičnih izgubah človeških življenj v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Šele v letih 1998 in 1999 so države Evropske unije dokončno prepovedale uporabo vseh vrst in oblik azbesta. V letu 2001 pa se je končal tudi spor pred Svetovno trgovinsko organizacijo, ki je zavrnila kanadsko pritožbo ter podprla evropsko prepoved. Torej več kot stoletje po prvih opozorilih o škodljivosti azbesta. Poleg ukrepov preprečevanja in odpravljanja posledic dela in proizvodnje na podlagi uporabe azbesta za okolje in osebe je potrebno vsem osebam, ki so bile azbestnim vlaknom izpostavljene na delovnem mestu ali v življenjskem okolju v bližini tovarn, ki so v svoji proizvodnji uporabljale azbest in so zaradi tega že ali še bodo obolele za eno od oblik azbestnih bolezni, zagotoviti ustrezne pravice do zdravstvenega in socialnega varstva njim in njihovim zakonitim dedičem. V Sloveniji je bil šele leta 1996 sprejet Zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki (Uradni list RS, št. 35/2005) - v nadaljevanju ZPPPAI, ki je prepovedoval proizvodnjo in promet z azbestnimi izdelki, urejal prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno ter rešil nekatera zdravstvena in socialna vprašanja delavcev, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu. ZPPPAI je bil naknadno še trikrat spremenjen in dopolnjen (v letih 1998, 2000 in 2004). Zakon je imel kljub dejstvu, da je bil prvotno zamišljen predvsem kot pomoč Salonitu Anhovo, ki se je ob ukinitvi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki znašel v težkem položaju, osrednjo vlogo pri reševanju azbestne problematike v naši državi. Uveljavil je namreč koncept ukinjanja azbestne in prehod na neazbestno proizvodnjo za celotno območje Republike Slovenije. Njegova glavna pomanjkljivost je bila v tem, da je razločeval med prizadetimi osebami zaradi azbesta ter s tem s svojimi določili ustvarjal neenakost in privilegiranost delavcev glede na podjetje, kraj in čas, v katerem so bili delavci izpostavljeni škodljivim vplivom. Še bolj očitna je bila neenakost med delavci, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu in okoliškimi prebivalci, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu tega istega azbestnega prahu. S prvo novelo zakona je na deklarativni ravni sicer bila zagotovljena zdravstvena in socialna varnost tudi prebivalcem, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu, vendar teh pravic samo zakonsko besedilo ni operacionaliziralo. Kljub najmanj trem primerom, ko so prebivalci, ki niso bili nikoli zaposleni v Salonitu Anhovo, zahtevali odškodnino zaradi obolelosti z mezoteliomom in dvojnim plevralnim plakom, so te pravice ostale zgolj mrtva črka na papirju in se niso uresničevale. Leta 2000 je bil v Sloveniji ustanovljen Sindikat azbestnih bolnikov Slovenije (SABS) - sedaj Zveza sindikatov azbestnih bolnikov Slovenije (Zveza SABS), ki si že dolgo časa prizadeva s pobudami in opozarjanjem izvršne in zakonodajne veje oblasti doseči dopolnitve in spremembe veljavnega zakona in pospešiti postopke verifikacije in priznavanja odškodnin. Obolenja zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu so namreč vseslovenski problem. Ko se je leta 2003 končalo prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno, je postalo očitno, da je potrebno zakon nadgraditi in z njim dolgoročno zagotoviti rešitve v interesu vseh ljudi, ki so bili ali bodo prizadeti zaradi izpostavljenosti škodljivemu vplivu azbestnega prahu. Vlada Republike Slovenije je tako v začetku leta 2004 ustanovila posebno medresorsko delovno skupino, ki je pripravila celovit pregled izvajanja obstoječega zakona, napoved števila obolelih ter izhodišča za pripravo novega zakona, ki pa zaradi novega vladnega mandata ni bil vložen v zakonodajno proceduro. V januarju leta 2005 je tako Državni zbor Republike Slovenije podaljšal veljavnost ZPPPAI iz leta 1996, s čimer je bilo omogočeno upravičencem do odškodnin zagotoviti njihovo izplačilo, po zavrnitvi ponovnega podaljšanja za leto 2006 pa je Vlada Republike Slovenije v zakonodajni postopek vložila predlog novega Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 38/2006), ki pa ni bil dokončno usklajen s socialnimi partnerji. Nanj je bil 29. 11. 2006 izglasovan veto Državnega sveta Republike Slovenije, vendar je bil zakon ob ponovnem glasovanju v Državnem zboru ponovno sprejet. Podobno usodo je v nadaljevanju doživel tudi Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 139/06) (v nadaljevanju ZOPDA-A), ki ga je v letu 2006 Državnemu zboru Republike Slovenije v sprejem predlagala skupina poslancev, s prvopodpisanim mag. Francem Žnidaršičem. V letu 2008 pa je bil s strani parlamenta sprejet sklep o zavrnitvi Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, ki ga je v zakonodajno proceduro vložila skupina poslancev, s prvopodpisano Majdo Širca. Oba predloga zakona sta vsebovala predloge sprememb in dopolnitev ZOPDA v smeri razširitve pravic na vse osebe, obolele zaradi azbesta, ne glede na okoliščine obolenja (v času opravljanja poklica, življenja v okolju, ki je kontaminirano z azbestnimi vlakni oziroma prahom). Kljub leta 2006 sprejetim spremembam, se Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 15/2007 - uradno prečiščeno besedilo) v praksi ne izvaja dosledno, hkrati pa še vedno ohranja določbe, ki povzročajo neenako obravnavo in uveljavljanje pravic oseb, ki so obolele zaradi azbesta na delovnem mestu in oseb, ki so obolele zaradi onesnaženosti bivalnega okolja z nevarnimi, rakotvornimi azbestnimi vlakni. Pri določanju pravic, ki izhajajo iz zakona, bi bilo zato potrebno upoštevati vse oblike obolelosti zaradi azbesta, ki so navedene v 4. členu veljavnega zakona, in ne samo eno obliko obolelosti - mezoteliom, kot to določa trenutno veljaven zakon. Zakon je torej nujno potrebno dopolniti z okoljskim in ne samo poklicnim vidikom azbestnih bolezni, določiti pravice do predčasnega upokojevanja obolelih izključno na podlagi verificirane bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, pravico do ustrezne odškodnine z zakonom zagotoviti tudi zakonitim dedičem prizadetih oseb in uzakoniti register oseb, izpostavljenih azbestu.
2. Cilji, načela in poglavitne rešitve Glavni cilji predloga zakona so:
Predlog zakona ureja odpravljanje posledic izpostavljenosti azbestu za osebe, ki so bile izpostavljene škodljivemu vplivu istega azbestnega prahu, kot osebe, ki so po trenutno veljavnem zakonu že upravičene do določenih pravic. Veljavni zakon namreč pravice omejuje na osebe, ki so bile zaposlene v gospodarskih družbah, ki so predelovale, skladiščile, vgrajevale ali odstranjevale azbest oziroma azbestne izdelke, na delovnih mestih, kjer so bile izpostavljene azbestu, ter osebe, ki so zaposlene v gospodarskih družbah, ki uporabljajo in odstranjujejo azbestne izdelke, na delovnih mestih, kjer so bile izpostavljene azbestu. S tem pa se nadaljuje neenakost, ki jo je ustvaril že Zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki, in sicer med delavci, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu in okoliškimi prebivalci, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu tega istega azbestnega prahu. Predlog zakona vsebuje določbo o spremembi naslova zakona, s čimer se naslov zakona smiselno usklajuje s predlaganimi spremembami in dopolnitvami zakona, ki so usmerjene na širjenje obsega upravičencev do pravic po zakonu na osebe, obolele zaradi azbesta, na podlagi okoljske in ne zgolj poklicne izpostavljenosti azbestu. Posledično so predlagana tudi črtanja besedila ali besed, katerih pomen je omejen zgolj na poklicni vidik izpostavljenosti azbestu. Predlog zakona tako v nadaljevanju predvideva širitev kroga upravičencev do odškodnin in določa, da so do odškodnine in pokojnine pod ugodnejšimi pogoji upravičeni tudi prebivalci, ki so imeli stalno bivališče v okolici poslovnih prostorov gospodarskih družb, kjer se je predeloval ali skladiščil azbest ali azbestni izdelki, in je bilo to okolje ugotovljeno kontaminirano z azbestom, ter pri katerih je bila ugotovljena bolezen zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu ali prahu materialov, ki vsebujejo azbest. Do pravic, ki izhajajo iz zakona, so po veljavnem zakonu na podlagi tretjega odstavka 2. člena upravičene zgolj osebe s stalnim bivališčem v Sloveniji, ki so zbolele za mezoteliomom zaradi izpostavljenosti azbestu na ozemlju Republike Slovenije, zato predlog zakona predvideva širjenje pravic na podlagi določb zakona na osebe, pri katerih je ugotovljena katerakoli od bolezni, ki jih povzroča azbest, in ne zgolj mezoteliom. Predlog zakona prav tako omogoča, da bodo pod določenimi pogoji (oboleli je sprožil postopek za priznanje bolezni, v nadaljevanju pa je bila bolezen verificirana s strani interdisciplinarne skupine iz 9. člena veljavnega zakona) do odškodnine upravičeni tudi zakoniti dediči pokojnih, ki so v veliko primerih šoloobvezni otroci. Upravičenci zaradi rakastih obolenj na pljučih namreč umirajo tudi že pri starosti, nižji od 40 let. Način ugotavljanja kontaminacije okolja z azbestom in obseg kontaminiranega okolja po predlogu zakona z izvršilnim predpisom določi ministrica ali minister, pristojen za okolje. Predlog zakona prav tako omogoča vzpostavitev registra oseb, izpostavljenih azbestu, ki bi ga vzpostavil in vodil Inštitut za varovanje zdravja. Vzpostavitev registra predstavlja dober temelj za opravljanje preventivne diagnostike pri osebah, izpostavljenih azbestu, kar je nujno potrebno, saj v začetnih stadijih bolezni, povezanih z azbestom, velikokrat značilni simptomi bolezni niso razpoznavni oziroma izraženi. Pravočasno odkrivanje bolezni in ustrezna zaščita obolelih bosta tako lahko bistveno prispevali k zmanjšanju intenzitete rakastih obolenj zaradi azbesta v prihodnosti. Glede na to, da je Republika Slovenija pravna naslednica bivše države, ne more in ne sme zanikati odgovornosti za prisotnost velike količine azbesta v našem okolju, ki je lahko rakotvoren že pri minimalnem vdihovanju njegovih vlaken. Predlog zakona tako določa, da mora pri odškodninah v sodnih postopkih Republika Slovenija kriti odškodnino v višini 60 % sporazumno določenega zneska odškodnine, pri čemer gospodarski subjekt pristane na kritje 40 % zneska. Republika Slovenija pa krije znesek odškodnine v celoti v primerih rakavega in nekaterih drugih obolenj in takrat, ko sporazum o odškodnini ni dosežen zaradi nasprotovanja gospodarskega subjekta. Za prevzeti del odškodnine lahko posledično Republika Slovenija zoper gospodarski subjekt vloži tožbo pri pristojnem sodišču. Z namenom doseganja civilizacijskega standarda, da lahko pri odločanju o pravicah obolelih sodeluje tudi predstavnik obolelih, je v predlog zakona vnesena določba o imenovanju petega člana medresorske komisije, ki naj ga predlaga sindikalna organizacija oseb, prizadetih zaradi azbesta. Z namenom omilitve pogojev za pridobitev (invalidske) pokojnine predlog zakona določa, da naj bo pravica do predčasne upokojitve vezana izključno na ugotovljeno bolezen in na dopolnjeno pokojninsko dobo (23 let moški oziroma 20 let ženske) in ne na starost osebe. Bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu se namreč lahko pojavijo že po 10-ih ali 15-ih letih izpostavljenosti. Zaradi preprečevanja konflikta interesov predlog zakona predvideva zamenjavo članov interdisciplinarnih skupin strokovnjakov v postopkih, v katerih bi lahko prihajalo do konflikta interesov. Podane so tudi rešitve za pospešitev postopkov verifikacije, saj je za verifikacijo bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in oceno zmanjšanja življenjskih funkcij s strani interdisciplinarne skupine določen rok največ treh mesecev od trenutka vložitve zahteve.
3. Ocena finančnih posledic predloga zakona a) Ocena finančnih posledic predloga zakona za državni proračun in druga javna finančna sredstva Po predloženem zakonu bodo državni proračun bremenila sredstva za izplačevanje novih odškodnin prebivalcem okrog podjetij, kjer je potekala azbestna proizvodnja. Sredstva državnega proračuna bodo bremenili tudi stroški dodatnih zdravstvenih pregledov (po oceni od približno 41.700 do 62.500 eurov letno), stroški za delo medresorske in verifikacijske komisije ter obveznosti za predčasno upokojevanje oz. izplačevanje invalidskih pokojnin. Obseg sredstev bo odvisen od števila oseb, ki so in še bodo v naslednjih letih obolele zaradi posledic azbesta in vrste njihove bolezni. Napovedi kažejo, da se bo povečalo število težjih bolezni, umirilo pa število lažjih oblik bolezni. Ker ni vzpostavljenega ustreznega registra oseb, tega podatka ni mogoče točno definirati, zato lahko vsi izračuni temeljijo zgolj na ocenah. Trenutne napovedi za leto 2010 (ocena trenda pojavljanja novih primerov mezotelioma v Sloveniji temelji na podatkih iz registra raka) kažejo naslednjo sliko predvidenega števila obolelih:
Če upoštevamo zneske odškodnin, navedenih v 6. členu veljavnega zakona, t.j. največ 41.660 eurov za pljučni rak, maligni mezoteliom in druge rake ter maksimalno možno odškodnino za druge azbestne bolezni, to je 20.840 eurov za azbestozo, lahko za leto 2010 napovemo predviden znesek odškodnine v višini 1.666.760 eurov, v naslednjih letih (vsaj še 15 do 25 let) pa, zaradi predvidenega višanja števila obolelih s težjimi azbestnimi boleznimi, višje zneske. Na podlagi vodenja registra oseb, izpostavljenih azbestu, s strani Inštituta za varovanje zdravja, se ocenjuje letna obremenitev državnega proračuna v višini 20.000 EUR. Predlog zakona nima posledic za druga javna finančna sredstva.
b) Navedba, da so sredstva za izvajanje zakona v državnem proračunu zagotovljena Za izvajanje zakona bo potrebno zagotoviti dodatna sredstva šele v okviru proračuna za leto 2010, saj je predviden začetek uporabe zakona 2010. Do takrat bo število obolelih in potrebna sredstva lažje oceniti, saj bo stopnja oziroma trend obolevanja bolj razpoznaven.
4. Prikaz ureditve v nekaterih drugih pravnih sistemih a) Prikaz prilagojenosti predlagane ureditve pravu Evropske unije Predlog zakona ni predmet usklajevanja s pravnim redom Evropske unije. b) Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih Nizozemska Zakon o silikozi in azbestozi je bil na Nizozemskem sprejet leta 1951. Od leta 1977 na Nizozemskem velja prepoved uporabe modrega azbesta, od leta 1993 prepoved uporabe vseh vrst azbesta v komercialne namene, od leta 1998 pa prepoved uporabe vseh vrst azbesta za zasebno uporabo. V relativno kratkem času so se na Nizozemskem okoliščine, ki se nanašajo na izplačevanje odškodnin dramatično spremenile. Izboljšanje gre pripisati delu nizozemske skupine, ki združuje žrtve azbesta - nizozemskemu odboru žrtev azbesta, ki se že od leta 1995 bori za pravice in odškodnine za ljudi, ki so bili azbestu izpostavljeni poklicno ali pa v svojem bivalnem okolju. Eden od ciljev odbora je skrajšati »sodno agonijo žrtev mezotelioma.« Prav zato so se člani odbora skupaj z delodajalci, zavarovalnimi družbami, vlado in sindikati zavzemali za ustanovitev nacionalnega inštituta, ki bi zagotavljal izplačevanje odškodnin. Kot bolezen zaradi azbesta je na Nizozemskem priznan edino mezoteliom. Odškodnine za mezoteliom izplačujejo: IAV (Institute of Asbestos Victims) v višini do 50.000 EUR, GAI (The Government Asbestos Institute) v višini do 15.882 EUR, preko sodišč iztoženi zneski pa znašajo do 68.000 EUR. Leta 2000 je bil ustanovljen Institute of Asbestos Victims (IAV), ki pa ne more obravnavati vseh žrtev azbesta, saj njegova pravila izključujejo obolele za azbestozo, pljučnim rakom in 30 % bolnikov z mezoteliomom, ki so bili azbestu izpostavljeni pred več kot 30 leti. S poravnavo z IAV se oškodovanec odpove drugim oblikam uveljavljanja odškodnine. Oboleli, ki ne morejo uveljavljati odškodnine pri IAV, lahko to storijo pri Vladnem inštitutu za azbest, ustanovljenim leta 2003 – (The Government Asbestos Institute - GAI). GAI je tridelno telo zadolženo za nacionalno odškodninsko shemo. Višina povprečne poravnave med IAV in GAI se razlikuje. Velika Britanija Od leta 1986 v Veliki Britaniji velja prepoved proizvodnje in uporabe modrega in rjavega azbesta, od leta 1999 pa še prepoved proizvodnje in uporabe belega azbesta. Državno odškodnino, kot neke vrste življenjsko rento ali pokojnino, sestavljajo nadomestilo plače, dodatek zaradi zmanjšane zmožnosti za opravljanje poklica, pokritje stroškov prevoza, pokritje stroškov nege, dodatek na celotni dohodek in pokritje stroškov bivanja. Zneski so odvisni od starosti oškodovanca in stopnje obolelosti in se izplačujejo kot tedensko nadomestilo (od 170 do 570 GBP). Če je delodajalec bankrotiral, lahko upravičenci uveljavljajo nadomestilo skladno z zakonom (Pneumoconiosis Act iz leta 1979). Poprečno izplačana odškodnina za mezoteliom je 12.000 GBP. Sredstva zagotavlja vladni Oddelek za delo in pokojnine (Department for Work and Pensions). Zaradi zdravstvenih težav, pičlih finančnih sredstev in strahu pred pravnim sistemom, ki ga niso poznali, se v preteklosti britanski tožniki niso odločali za tožbo. Zaradi nedavnih družbenih sprememb pa se prizadeti vse pogosteje odločajo za uveljavljanje zahtev po odškodnini. Britanija vse bolj postaja »pravdarska« družba; oboleli delavci se vse pogosteje odločajo za izterjavo odškodnin zaradi azbestnih bolezni po pravni poti. Čeprav ni nikakršne centralne evidence o številu azbestnih tožb oziroma poravnavah, pa naj bi bilo v povezavi z azbestom letno vloženih okoli 1500 pravnih zahtevkov. Uradne statistike navajajo, da je v letu 2002 zaradi azbestnih bolezni umrlo več kot 5.000 ljudi. Iz pričujočih podatkov je torej razvidno, da se velika večina žrtev še vedno ne odloča za izterjavo po pravni poti. Višine odškodnin (povprečno) zanašajo: za mezoteliom 100.000 GBP, za pljučni rak 60.000 GBP, za azbestozo 30.000 GBP ter za plevralne plake in zadebelitve 10.000 GBP. Najvišji iztoženi znesek je bil 1.200.000 GBP. Francija Po francoskem zakonu o odškodninah za poklicne bolezni, katerega nastanek sega v leto 1919, so delavci s priznanimi boleznimi upravičeni do odškodnin, ki jih zagotavlja francoski socialni sistem. Teoretično delavcem ni bilo potrebno dokazovati vzročnih povezav med izpostavljenostjo in predpisanimi boleznimi, vendar pa so v praksi temu pogosto nasprotovali zdravniki, zdravstveni specialisti in birokracija, saj so se neprestano ukvarjali z vprašanjem »domnevnega izvora bolezni«. V zakonodaji je bila azbestoza že leta 1945 priznana kot poklicna bolezen, leta 1978 so prepovedali uporabo razpršilcev (lepil), ki vsebujejo več kot 1 % azbestnih vlaken, v letu 1994 je bila prepovedana proizvodnja in prodaja rjavega in modrega azbesta, v letu 1996 pa je prišlo do prepovedi proizvodnje in prodaje vseh azbestnih izdelkov. Leta 2002 je bil ustanovljen tudi Sklad za žrtve azbesta (FIVA - Fonds d'Indemnisation des Victimes de l'Amiante). Priznane bolezni so: azbestoza, zadebelitve plevre, razni pleuralni tumorji, bronhopulmonarni rak in mezoteliom. Francoske žrtve z obolenji mezotelioma, azbestozo in pljučnim rakom (vsa 3 obolenja spadajo med priznane bolezni) so utrpele posledice zaradi pristranske obravnave delodajalcev. Administrativni postopki so bili dolgotrajni, zato so mnogi oboleli zahtevke po odškodnini prenehali vlagati. Postopki za pridobitev vseh potrebnih zdravstvenih spričeval so bili zanje preveč zapleteni, saj je šlo za starejše, neizobražene delavce brez sindikalne podpore. Dejansko stanje obolelosti je bilo vseskozi podcenjeno, saj uradni izračuni o razširjenosti bolezni temeljijo na zdravstvenih dokazih, ki so hkrati podlaga za izplačilo odškodnine. Oboleli imajo trenutno možnost uveljavljati odškodnino od FIVA ali po sodni poti od delodajalca. Dvojno nadomestilo odškodnine ni dovoljeno. Če sprejmejo pogoje FIVA, se morajo odpovedati vsem drugim pravicam uveljavljanja odškodnine. FIVA ima tudi pravico, da na podlagi poravnave z oškodovancem toži delodajalca. Sredstva FIVA zagotavljata Ministrstvo za delo in socialo in blagajna socialnega in zdravstvenega zavarovanja. Po navedbah francoskega nacionalnega združenja za obrambo žrtev azbesta (ANDEVA - Association Nationale de Défense des Victimes de l'Amiante) znašajo izplačane odškodnine FIVA povprečno 4.000 EUR, sodišča priznavajo v povprečju odškodnine v višini 45.000 EUR, zavarovalnice v okviru združenja francoskih zavarovalnih družb (FFSA - Federation Francaise des Societes d'Assurances) pa celo od 50.000 - 200.000 EUR. Nemčija Po nemški zakonodaji je že od leta 1937 azbestoza priznana kot poklicna bolezen, od leta 1990 pri njih velja prepoved izpostavljenosti azbestu, od leta 1993 pa popolna prepoved proizvodnje, uporabe in prodaje vseh izdelkov, ki vsebujejo azbest. Priznane bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu so: azbestoza, pljučni rak zaradi vdihavanja azbesta, mezoteliom. Oboleli imajo pravico do odškodnine, ki znaša za azbestozo 6.000 EUR, za pljučni rak 14.000 EUR in za mezoteliom 17.000 EUR. Sredstva v celoti zagotavlja Inštitut za varovanje zdravja delavcev (BIA - Berufsgenossen-schaftliches Institut für Arbeitsschutz). Civilnih tožb skoraj ni.
5. Druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona Sprejem zakona ne bo imel drugih posledic.
II. BESEDILO ČLENOV 1. člen V Zakonu o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 15/2007 - UPB) se naslov zakona spremeni tako, da se glasi: "Zakonu o odpravljanju posledic izpostavljenosti azbestu".
2. člen V prvem odstavku 1. člena se črtata besedi "poklicne" in "poklicna".
3. člen Prvi odstavek 2. člena se spremeni tako, da se glasi:
Za drugim odstavkom se doda nov tretji odstavek, ki se glasi: "(3) Do odškodnine so upravičeni tudi zakoniti dediči pokojnih, v skladu z določili Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 - UPB4), katerih smrt je posledica bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, če je oboleli sprožil postopek za priznanje bolezni in je bila v nadaljevanju bolezen verificirana s strani interdisciplinarne skupine iz 9. člena tega zakona.". Tretji odstavek postane nov četrti odstavek. Za četrtim odstavkom, se doda nov peti odstavek, ki se glasi: "(5) Način ugotavljanja kontaminacije z azbestom in obseg kontaminiranega okolja iz prve in druge alineje drugega odstavka tega člena z izvršilnim predpisom določi ministrica ali minister, pristojen za okolje." 4. člen Za 2. členom se doda novi 2.a člen, ki se glasi: "2.a člen (1) O osebah iz prvega, drugega in četrtega odstavka 2. člena tega zakona se vzpostavi in vodi register. (2) Register iz prejšnjega odstavka vzpostavi in vodi Inštitut za varovanje zdravja. (4) Način vzpostavitve, podrobnejšo vsebino in način vodenja registra iz prvega odstavka tega člena ter način spremljanja zdravstvenega stanja in izvajanja preventivnih zdravstvenih pregledov iz tretjega odstavka tega člena s podzakonskim aktom predpiše ministrica ali minister, pristojen za zdravje (v nadaljevanju: minister).". 5. člen Črta se drugi odstavek 3. člena.
6. člen Tretji odstavek 4. člena se spremeni tako, da se glasi: "(3) Bolezni iz prvega in drugega odstavka tega člena se štejejo za bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, če vzročno zvezo med izpostavljenostjo azbestu in boleznijo ugotovi interdisciplinarna skupina iz 9. člena tega zakona.".
V prvem odstavku 5. člena se črta besedilo "prvega in tretjega odstavka". Na koncu tretjega odstavka se doda nov stavek, ki se glasi: "Za izpolnitev obveznosti izplačila odškodnine se smiselno uporablja tretji odstavek 10. člena tega zakona.".
8. člen V prvem odstavku 6. člena se črta beseda "poklicnih".
9. člen Prvi odstavek 7. člena se spremeni tako, da se glasi: "(1) Pravico do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji lahko uveljavijo osebe iz 2. člena tega zakona, če je pri njih ugotovljena bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu iz 4. člena tega zakona in če so dopolnile najmanj 23 let (moški) oziroma najmanj 20 let (ženske) pokojninske dobe."
10. člen V drugem odstavku 8. člena se besedilo "4 članice ali člane" nadomesti z besedilom "5 članic ali članov". V istem odstavku se v četrti alineji pika nadomesti z vejico ter doda nova peta alineja, ki se glasi: "- 1 člana predlaga Zveza sindikatov azbestnih bolnikov Slovenije".
11. člen Besedilu 9. člena, ki postane prvi odstavek, se dodata drugi in tretji odstavek, ki se glasita: "(2) Član skupine iz prejšnjega odstavka, ki je pri osebi, ki je vložila zahtevo za verifikacijo bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, že pred postopkom verifikacije ugotavljal ali postavil diagnozo bolezni iz prvega in drugega odstavka 4. člena tega zakona, mora prenehati z delom v tej zadevi in to sporočiti vodji skupine. Vodja skupine mora pristojnega ministra takoj pozvati, da se v tej zadevi član skupine zamenja z novim članom. (3) Interdisciplinarna skupina iz prvega odstavka tega člena je verifikacijo bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in oceno zmanjšanja življenjskih funkcij dolžna podati najkasneje tri mesece po vloženi zahtevi."
12. člen V prvem odstavku 10. člena se črta beseda "poklicna". Drugi odstavek 10. člena se spremeni tako, da se glasi: "(2) Medresorska komisija najprej ugotovi, ali vlagateljica ali vlagatelj oziroma pokojna vlagateljica ali pokojni vlagatelj (v nadaljevanju: vlagatelj) izpolnjuje pogoje iz 2. člena tega zakona, nato pa pisno predlaga vlagatelju oziroma njegovemu zakonitemu dediču sklenitev sporazuma o izplačilu odškodnine skladno s 6. členom tega zakona. V primeru, da vlagatelj izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 2. člena tega zakona, medresorska komisija sklenitev sporazuma o izplačilu odškodnine skladno s 6. členom tega zakona pisno predlaga tudi gospodarski družbi, kjer je bil vlagatelj zaposlen, oziroma njeni pravni naslednici. Sporazum se sklene najkasneje v treh mesecih po vloženem zahtevku za priznanje odškodnine.". Tretji odstavek 10. člena se spremeni tako, da se glasi: "(3) Republika Slovenija krije odškodnino v višini 60 % sporazumno določenega zneska. Sporazum je dosežen, če gospodarski subjekt iz prejšnjega odstavka pristane na to, da krije preostalih 40 % zneska odškodnine, vlagatelj oziroma oškodovanka ali oškodovanec (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec) pa se strinja s tako določeno višino odškodnine. Za vlagatelje, ki izpolnjujejo pogoje iz prve alineje drugega odstavka in četrtega odstavka 2. člena, in v primeru rakavih obolenj, Republika Slovenija krije odškodnino v celoti. V primerih, ko odškodnino krije Republika Slovenija v celoti, je sporazum dosežen, ko se oškodovanec strinja s predlagano višino odškodnine.". Doda se nov peti odstavek, ki se glasi: "(5) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka tega člena, lahko medresorska komisija iz 8. člena tega zakona odloči, da Republika Slovenija krije celoten del odškodnine gospodarskega subjekta iz drugega odstavka tega člena, če sporazum ni dosežen zaradi nasprotovanja gospodarskega subjekta. Republika Slovenija lahko za prevzeti del odškodnine zoper gospodarski subjekt vloži tožbo pri pristojnem sodišču.". V dosedanjem petem odstavku, ki postane šesti odstavek, se črta beseda "poklicne". Dosedanji šesti in sedmi odstavek postaneta sedmi in osmi odstavek. 13. člen Prvi odstavek 11. člena se spremeni tako, da se glasi: "Oseba, ki izpolnjuje pogoje iz 7. člena tega zakona, vloži zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji pri medresorski komisiji.".
14. člen (1) Pristojni minister izda izvršilni predpis iz petega odstavka 2. člena zakona najkasneje v devetih mesecih po uveljavitvi tega zakona. (2) Pristojni minister izda izvršilni predpis iz četrtega odstavka 2.a člena zakona najkasneje v devetih mesecih po uveljavitvi tega zakona."
15. člen Člana medresorske komisije iz 8. člena zakona, ki ga predlaga Zveza sindikatov azbestnih bolnikov Slovenije, imenuje Vlada najkasneje v enem mesecu po uveljavitvi tega zakona.
16. člen
Ta zakon začne veljati 1. marca 2009, uporabljati pa se začne 1. januarja 2010.
III. OBRAZLOŽITEV K 1. členu Besedilo naslova se spreminja skladno z osnovnim namenom zakona, tj., da zakon daje pravice vsem, ki so zboleli zaradi izpostavljenosti azbestu pri delu ali izven delovnega procesa. K 2. členu Črtanje besed "poklicne" in "poklicna" je predlagano, ker bi do pravic morali biti upravičeni vsi, ki so zboleli zaradi izpostavljenosti azbestu, ne glede na to, ali so bili izpostavljeni azbestu na delovnem mestu ali v življenjskem okolju. Z zakonom je torej potrebno določiti vse bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestu, in ne zgolj tistih azbestnih bolezni, ki so definirane kot poklicne. Za razvoj bolezni, ki je posledica izpostavljenosti azbestu, ni nujno, da je oboleli delal na delovnem mestu, kjer je bil izpostavljen azbestu, saj je z azbestom lahko prišel v stik že zaradi dnevne prisotnosti v okolju, v katerem se je uporabljalo, proizvajalo ali odstranjevalo azbest oziroma azbestne izdelke. Tej splošni kategoriji prebivalcev je priznaval določene pravice že Zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Uradni list RS, št. 35/05 - uradno prečiščeno besedilo), zato bi le-te moral vsebovati tudi sedaj veljavni zakon. V praksi prihaja do primerov, ko delavci, ki so v podjetjih, kjer se je predelovalo, skladiščilo, vgrajevalo ali odstranjevalo azbest, ne morejo uveljavljati pravic iz veljavnega zakona, ker v podjetju niso imeli vzpostavljenega delovnega razmerja, ampak so v podjetju opravljali na primer vajeništvo. Zaradi izrecne dikcije veljavnega zakona, ki določa, da so do pravic po zakonu upravičene zgolj osebe, ki so bile »zaposlene« v gospodarskih družbah, se s tem omejujejo pravice osebam, ki so v veliko primerih bile celo bolj izpostavljene azbestnim vlaknom, zaradi narave dela, ki so ga opravljale. Zakoniti dediči bodo upravičeni do odškodnine v skladu z določili Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 - UPB4) in le v primeru, če bodo sprožili postopek za priznanje bolezni in bo v nadaljevanju bolezen verificirana s strani interdisciplinarne skupine iz 9. člena tega zakona, oboleli pa bo preminil še pred odločitvijo te skupine. Takšna dikcija je tudi bolj življenjska, saj zlasti v primeru mezotelioma mnogi oboleli ne uspejo dočakati verifikacije, kar posledično pomeni, da ne uspejo vložiti zahtevkov za ustrezne pravice pri medresorski komisiji. Za določitev kroga upravičencev izven območja gospodarskih družb, ki so proizvajale, uporabljale ali pa skladiščile azbest, se predlaga, da način ugotavljanja kontaminacije z azbestom in obseg kontaminiranega okolja z izvršilnim predpisom določi ministrica oziroma minister, pristojen za okolje. K 4. členu Seznam delavcev, izpostavljenih azbestu, v večji meri že obstaja. Delavci v podjetjih, v katerih je potekalo delo z azbestom, oziroma materiali, ki so vsebovali azbest, so bili izpostavljeni bistveno višjim kumulativnim dozam azbestnih vlaken. Prav pri teh kategorijah izpostavljenih se pojavljajo bolezni pljuč (azbestoza in plevralni plaki). Za te bolezni je značilno, da se v začetnih stadijih ne kažejo značilni simptomi bolezni, zato je prav pri njih preventivna diagnostika vitalnega pomena. Zgodnje odkrivanje teh bolezni je osnova za ustrezno ukrepanje pri še aktivnih delavcih, pri katerih je zaradi dodatnih sinergij delovnega okolja bistveno povečana verjetnost nadaljnje obolevnosti za pljučnim rakom. Vzpostavitev registra oseb, izpostavljenih azbestu, je torej dober temelj za opravljanje preventivne diagnostike pri osebah, izpostavljenih azbestu. Preventivna diagnostika pri osebah, izpostavljenih azbestu pa je nujno potrebna prav zaradi zgoraj omenjene neprisotnosti simptomov bolezni v začetnih stadijih bolezni. Pravočasno odkritje bolezni in ustrezna zaščita obolelih pa lahko bistveno zmanjša število rakastih obolenj pri tej populaciji oseb v prihodnosti. V 23. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-UPB1, Uradni list RS, št. 36/2004) je Inštitut za varovanje zdravja (v nadaljevanju: IVZ) določen za izvajanje nalog iz 22. člena istega zakona, kjer je navedena socialno-medicinska, higienska, epidemiološka in zdravstveno-ekološka dejavnost, ki obsega proučevanje in spremljanje zdravstvenega stanja in drugih razmer, ki vplivajo na zdravje prebivalstva. K 5. členu Azbest deluje rakotvorno, torej nista znani najnižja intenziteta in doza rakotvornega delovanja, zato je navajanje deležev azbesta v azbestnih izdelkih nesmiselno v K 6. členu Bolezen bi morala biti priznana vsem obolelim, ki zbolijo za katero od bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Zato je potrebno definirati tako poklicne, kot tudi ostale bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestu. Azbest deluje rakotvorno, torej obstoji vzročna zveza med obolenjem in izpostavljenostjo azbestnim vlaknom, neodvisno od tega, kako je do izpostavljenosti prišlo. K 7. členu Do pravic bi morali biti upravičeni vsi, ki so zboleli zaradi izpostavljenosti azbestu, torej je treba ob poklicnih vključiti tudi druge bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestu. Sprememba predvideva, da bi tudi del bremena za izplačilo odškodnin v sodnih postopkih prevzela Republika Slovenija. Zaradi različnih sodnih praks in različnih mnenj sodnih izvedencev se pojavljajo zelo različne sodbe o odškodninah, ki jih je nujno potrebno uskladiti, kar bo s tem zakonom tudi omogočeno (5. člen). Prav pa je, da se tudi izplačilo odškodnin v sodnih postopkih deli med državo in gospodarskim subjektom. K 8. členu Do odškodnine bi morali biti upravičeni vsi, ki so zboleli zaradi izpostavljenosti azbestu, torej je treba določiti višino tudi za ostale bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestu, ne le za poklicne. K 9. členu Pravica do predčasne upokojitve naj bo vezana izključno na ugotovljeno bolezen iz 4. člena veljavnega zakona in ne dodatno na ugotovljeno invalidnost II. ali III. kategorije, pokojninsko dobo 25 let ter še dodatni starostni pogoj 50 let. ZPPPAI je že določal pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji za vse tiste, ki zbolijo za poklicno boleznijo zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu in dosežejo pokojninsko dobo najmanj 23 let za moške in 20 let za ženske. Veljavni zakon pa določa dodatne strožje pogoje za upokojevanje glede dosežene pokojninske dobe, saj uvaja nov pogoj dosežene starosti, predvsem pa pogoj priznanja invalidnosti. S tem zakon obolele postavlja v težji položaj, kot je bil tisti, v katerem so bili pred njegovim sprejetjem. Izpolnitev zahtevanega pogoja II. ali III. stopnje invalidnosti, je glede na dosedanjo prakso invalidskih komisij v podobnih primerih bolnikov z obolenji respiratornih organov v praksi neizvedljiva. Resda praviloma oboleli z ugotovljeno poklicno boleznijo pljuč in plevre v začetnem stadiju nimajo zmanjšane vitalne funkcije pljuč, čeprav niso osamljeni primeri, ko je pri obolelih podana ventilatorna insuficienca restriktivnega tipa, vendar je medicinsko potrjeno, da so oboleli bolj dovzetni za infekcije in obolenja dihal, saj je njihova telesna odpornost zaradi prisotnosti azbestnih vlaken v telesu zmanjšana. Zaradi odsotnosti funkcionalnih okvar v začetnem stadiju v večini primerov obolelim delavcem invalidske komisije ne bodo priznavale invalidnosti, istočasno pa obolelim ni mogoče zagotoviti dela na delovnem mestu, ki ne bi še dodatno obremenjevalo že prizadetega zdravja in bi v nadaljevanju tudi zaradi tega oziroma zaradi sinergičnih učinkov delovnega okolja obolenje hitreje napredovalo. Hitreje pa bi se razvile tudi druge težje oblike azbestnih bolezni. Zlasti v povezavi s priznanjem invalidnosti osebam z obolenji respiratornega sistema je iz prakse ugotoviti, da izvedenci invalidskih komisij, ki so pristojne ugotavljati invalidnost, podajajo mnenja o preostali delazmožnosti obolelih, ki so v praksi neizvedljiva. Tako ni malo primerov, ko izvedeniška mnenja ugotavljajo, da je posameznik z obolenjem respiratornega sistema zmožen za nezahtevna dela, kjer ne bo izpostavljen dražljivcem dihal ali alergenim substancam, tudi ne dimu in prahu, brez dvigovanja bremen in del, kjer bi bilo potrebno globoko sklanjanje ali dvigovanje s tal ter v ugodnih mikroklimatskih pogojih. Ob taki opredelitvi delovne zmožnosti, obolelemu ni mogoče priznati invalidnosti in posledično tudi ne pravice do upokojitve, kot določa predlog zakona, saj pri obolelem ni podana invalidnost, ker oboleli še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom. Oboleli morda ne more več delati na konkretnem delovnem mestu, na katero je bil razporejen, vendar je sposoben za delo, ki ustreza njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določeno delo skladno z zakonom ali kolektivno pogodbo. Posledično mora delodajalec delavca prerazporediti na drugo, ustrezno delovno mesto, v skladu z opredelitvijo invalidske komisije. V primeru neobstoja drugega ustreznega delovnega mesta, pa sledi postopek ugotavljanja obstoja poslovnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in končno tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Končna posledica predlagane zakonske ureditve, ki kot pogoj za invalidsko upokojevanje obolelih zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu določa tudi priznanje invalidnosti, je povečanje števila obolelih brezposelnih oseb. Tako so oboleli prizadeti dvakrat - prvič zaradi samega obolenja, drugič pa zaradi obolenja izgubijo tudi možnost zaposlitve. K 10. členu Določilo osmega člena zakona ustanavlja medresorsko komisijo, katere člani so imenovani s strani predstavnikov ministrstva za delo, zdravje, gospodarstvo in gospodarske družbe, ki je predelovala, skladiščila, vgrajevala ali odstranjevala azbest ali azbestne izdelke. Med člani medresorske komisije pa ni predstavnika obolelih, kljub temu, da komisija odloča o pravicah obolelih in ima pristojnosti v postopku izplačila odškodnin zaradi nematerialne škode ter v postopku priznanja pravice do invalidske upokojitve. Glede na to, da so v medresorski komisiji zastopana tako pristojna ministrstva, kot tudi gospodarske družbe, je smiselno, da se v medresorsko komisijo imenuje tudi en predstavnik, ki ga predlaga Zveza SABS, ki organizirano na državnem nivoju zastopa populacijo prizadetih zaradi azbesta. Bilo bi tudi povsem neprimerno, da pri izvajanju tako pomembnega zakona ni prisotnega predstavnika zainteresirane javnosti. K 11. členu Treba je zagotoviti zamenjavo članov interdisciplinarnih skupin strokovnjakov v postopkih, v katerih bi lahko prihajalo do konflikta interesov ter pospešiti postopke verifikacije. K 12. členu Do pravic bi morali biti upravičeni vsi, ki so zboleli zaradi izpostavljenosti azbestu, torej je treba ob poklicnih vključiti tudi druge bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestu. Določbe drugega odstavka tega člena so povezane s spremembami 3. člena tega zakona. Sprememba tretjega odstavka veljavnega zakona predvideva, da bi bremena za izplačilo odškodnin za vlagatelje, ki izpolnjujejo pogoje iz prve alineje drugega odstavka in četrtega odstavka 2. člena, in v primeru rakavih obolenj prevzela Republika Slovenija, in sicer iz sledečih razlogov:
Smiselno pa je tudi omogočiti medresorski komisiji, da odloči, da Republika Slovenija krije celoten del odškodnine gospodarskega subjekta, če sporazum o odškodnini ne bi bil dosežen zaradi nasprotovanja gospodarskega subjekta. V tem primeru bi lahko Republika Slovenija za prevzeti del odškodnine zoper gospodarski subjekt vložila tožbo pri pristojnem sodišču. K 13. členu Člen je povezan z 9. členom predloga zakona, ki spreminja 7. člen veljavnega zakona. K 14. členu S tem členom se določa rok, v katerem mora minister izdati predpis o obsegu okolja, kontaminiranega z azbestom in podzakonskega akta o načinu vzpostavitve, vsebine in načina vodenja registra oseb, izpostavljenih azbestu, definiranega v četrtem odstavku 4. člena predloga zakona. K 15. členu S tem členom se določa rok, v katerem mora vlada imenovati člana medresorske komisije iz 8. člena zakona, ki ga predlaga Zveza sindikatov azbestnih bolnikov Slovenije. K 16. členu Člen določa vacatio legis.
IV. BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO ZAKON O ODPRAVLJANJU POSLEDIC DELA Z AZBESTOM 1. člen (1) Ta zakon določa poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu ali prahu materialov, ki vsebujejo azbest (v nadaljnjem besedilu: azbest) v času proizvodnje, uporabe in odstranjevanja azbestnih izdelkov, pogoje za njihovo ugotavljanje, odmero in izplačilo odškodnine v pavšalnem znesku ter pravico do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji osebam, pri katerih je bila v skladu s tem zakonom ugotovljena poklicna bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu. (2) Proizvodnja, promet in skladiščenje azbesta in izdelkov, ki vsebujejo azbest, na območju Republike Slovenije, in njihov uvoz, sta prepovedana. 2. člen (1) Do pravic po tem zakonu so upravičene osebe, ki so bile zaposlene v gospodarskih družbah, ki so predelovale, skladiščile, vgrajevale ali odstranjevale azbest oziroma azbestne izdelke (v nadaljnjem besedilu: gospodarska družba), na delovnih mestih, kjer so bile izpostavljene azbestu. (2) Do pravic po tem zakonu so upravičene tudi osebe, ki so zaposlene v gospodarskih družbah, ki uporabljajo in odstranjujejo azbestne izdelke, na delovnih mestih, kjer so bile izpostavljene azbestu. (3) Do pravic po tem zakonu so upravičene tudi osebe s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji, ki so zbolele za mezoteliomom zaradi izpostavljenosti azbestu na ozemlju Republike Slovenije. 3. člen (1) Za azbestne izdelke se po tem zakonu štejejo izdelki, ki vsebujejo vlaknate silikate, kot so: azbest aktinolit, azbest gruenerit (amozit), azbest antofilit, krizotil, krokidolit in azbest tremolit. (2) Azbestni izdelki v smislu tega zakona so izdelki, ki vsebujejo deleže azbesta, določene v predpisih, ki urejajo pogoje, pod katerimi se lahko pri rekonstrukciji ali odstranitvi objektov in pri vzdrževalnih delih na objektih, instalacijah ali napravah, odstranjujejo materiali, ki vsebujejo azbest. 4. člen (1) Kot bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu se po tem zakonu štejejo: azbestoza (difuzna intersticijska pljučna fibroza), bolezni plevre (plaki parietalne plevre, difuzne zadebelitve plevre, benigni plevralni izliv), pljučni rak in maligni mezoteliom plevre ali peritoneja. (2) Kot bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu se lahko prizna tudi rak na drugih organih in organskih sistemih (grlo, gastrointestinalni trakt, urogenitalni trakt in drugi), o čemer odloča interdisciplinarna skupina strokovnjakov iz 9. člena tega zakona. (3) Bolezni iz prvega in drugega odstavka tega člena se štejejo za poklicne bolezni, če vzročno zvezo med izpostavljenostjo azbestu na delovnem mestu in boleznijo ugotovi interdisciplinarna skupina iz 9. člena tega zakona. (4) Interdisciplinarna skupina iz 9. člena tega zakona ugotovi vzročno zvezo med izpostavljenostjo azbestu na ozemlju Republike Slovenije in nastankom mezotelioma. (5) Pogoje iz prejšnjega odstavka podrobneje uredi ministrica ali minister (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojen za zdravje. 5. člen (1) Pravico do izplačila odškodnine v pavšalnem znesku (v nadaljnjem besedilu: odškodnina) po tem zakonu pridobijo osebe iz prvega in tretjega odstavka 2. člena tega zakona, pri katerih se ugotovi bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu v skladu s tem zakonom. (2) Odškodnina se določi po postopku iz 10. člena tega zakona. (3) Če je bolezen verificirana v smislu 9. člena tega zakona in sporazum iz 10. člena tega zakona o izplačilu odškodnine po tem zakonu ni dosežen, lahko oseba iz prvega odstavka tega člena vloži tožbo pri pristojnem sodišču. 6. člen (1) Odškodnina za posamezne vrste poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu se določi po naslednji shemi:
(2) Znesek odškodnine iz prejšnjega odstavka je odvisen od pričakovanja razvoja bolezni, od zmanjšanja življenjskih funkcij (nepomembno zmanjšanje, lažje stopnje, srednje stopnje, težje stopnje) ter od starosti upravičencev. (3) Zneski iz tega člena se uskladijo enkrat na leto v mesecu januarju z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin, kot ga uradno objavi Statistični Urad Republike Slovenije. Usklajene zneske objavi minister, pristojen za delo, v Uradnem listu Republike Slovenije. (4) Merila iz drugega odstavka tega člena se podrobneje določijo v izvršilnem predpisu iz četrtega odstavka 4. člena tega zakona. 7. člen (1) Pravico do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji lahko uveljavijo osebe iz prvega odstavka 2. člena tega zakona, če je pri njih po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ugotovljena invalidnost II. oziroma III. kategorije zaradi poklicne bolezni iz 4. člena tega zakona, če so dopolnile najmanj 25 let pokojninske dobe in najmanj 50 let starosti. (2) Pokojnina iz prejšnjega odstavka se odmeri v višini, ki je po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določena za odmero invalidske pokojnine za primer poklicne bolezni, in se izplačuje ter usklajuje tako kot starostne pokojnine po teh predpisih. 8. člen (1) Za postopke sporazumevanja za izplačilo odškodnine in priznavanje pravice do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po tem zakonu Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) imenuje medresorsko komisijo. (2) Medresorska komisija ima 4 članice ali člane (v nadaljnjem besedilu: član), od katerih:
(3) Medresorsko komisijo vodi član, ki ga predlaga minister, pristojen za delo. (4) Sedež medresorske komisije je na ministrstvu, pristojnem za delo. Strokovne, administrativne in tehnične naloge za medresorsko komisijo opravlja ministrstvo, pristojno za delo. Način dela medresorske komisije določi komisija s poslovnikom. 9. člen Verifikacijo bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in oceno zmanjšanja življenjskih funkcij izvaja interdisciplinarna skupina strokovnjakov, ki jo imenuje minister, pristojen za zdravje (v nadaljnjem besedilu: interdisciplinarna skupina), in jo sestavljajo: zdravnica ali zdravnik (v nadaljnjem besedilu: zdravnik) specialist medicine dela, zdravnik specialist internist - pulmolog, zdravnik specialist radiolog oziroma zdravnik specialist druge specialnosti glede na obravnavani primer. 10. člen (1) Oseba, pri kateri je bila verificirana poklicna bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu v skladu s tem zakonom, ali oseba, upravičena na podlagi 2. člena tega zakona, vloži zahtevo za priznanje odškodnine pri medresorski komisiji. (2) Medresorska komisija najprej ugotovi, ali vlagateljica ali vlagatelj (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj) izpolnjuje pogoje iz 2. člena tega zakona, nato pa pisno predlaga vlagatelju in gospodarski družbi, kjer je bil vlagatelj zaposlen, oziroma njeni pravni naslednici, sklenitev sporazuma o izplačilu odškodnine skladno s 6. členom tega zakona. (3) Republika Slovenija krije odškodnino v višini 60 % sporazumno določenega zneska. Sporazum je dosežen, če gospodarski subjekt iz prejšnjega odstavka pristane na to, da krije preostalih 40 % zneska odškodnine, vlagatelj oziroma oškodovanka ali oškodovanec (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec) pa se strinja s tako določeno višino odškodnine. (4) Kadar gospodarska družba, kjer je bil vlagatelj zaposlen, oziroma njena pravna naslednica več ne obstaja ali če bi plačilo njenega dela odškodnine lahko resno ogrozilo njen obstoj oziroma bistveno otežilo njeno poslovanje, lahko medresorska komisija iz 8. člena tega zakona odloči, da Republika Slovenija krije večji del odškodnine, kot je določeno v prejšnjem odstavku. Merila in kriterije za znižanje deleža odškodnine gospodarske družbe določi vlada. (5) Del sporazuma o izplačilu odškodnine je izjava oškodovanca, da na podlagi iste poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu ne bo vložil tožbe pri pristojnem sodišču. (6) Če oškodovanec sprejme predloženi sporazum, se mu odškodnina izplača v dveh mesecih po datumu, ko sporazum podpišejo vse stranke sporazuma. (7) Sporazum o izplačilu odškodnine je izvršilni naslov. 11. člen (1) Oseba, pri kateri je bila ugotovljena invalidnost II. ali III. kategorije po predpisih, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, katere vzrok je poklicna bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu, in izpolnjuje druge pogoje iz 7. člena tega zakona, vloži zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji pri medresorski komisiji. (2) Če medresorska komisija ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz tega zakona, posreduje zahtevek Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. (3) Invalidsko pokojnino pod ugodnejšimi pogoji prizna, odmeri, izplačuje in usklajuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. |
||||||||||||||||||||||
| Povezane vsebine | |
 |
10. seja Državnega sveta Republike Slovenije |