Zapisnik 21. seje Državnega sveta Republike Slovenije

Državni svet Republike Slovenije je na 21. seji, dne 14. 4. 2004, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) obravnaval vprašanji državnega svetnika Jožeta Ilca glede obiska predsednika Belorusije v Republiki Sloveniji ter na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 44/92) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanji državnega svetnika Jožeta Ilca in predlaga Ministrstvu za zunanje zadeve, da vprašanji preuči in nanju odgovori.

Vprašanji državnega svetnika Jožeta Ilca se glasita:

Kateri državni organ je povabil predsednika Belorusije g. Lukašenka, da obišče Republiko Slovenijo?

Kakšna je bila narava vsebine in namen tega obiska?

Obrazložitev:

Belorusija kot država ne slovi kot država, v kateri se spoštujejo demokratične pravice. Predsednik Belorusije g. Lukašenko zato v marsikateri državi ni zaželen. Zato se zastavlja smiselnost takega obiska, kakor tudi zahteva po natančni obrazložitvi vsebine in namena tega obiska.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za zunanje zadeve, da vprašanji preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) v roku 30 dni nanju odgovori.

Državni svet Republike Slovenije je na 21. seji, dne 14. 4. 2004, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) obravnaval vprašanje Komisije državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj glede odlagališč odpadkov ter na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 44/92) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje Komisije državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj in predlaga Ministrstvu za okolje, prostor in energijo, da vprašanje preuči in nanj odgovori.

Vprašanje Komisije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj se glasi:

Kakšno je sedanje stanje na področju odlaganja odpadkov in kakšna je strateška usmeritev Republike Slovenije na tem področju v zvezi z bodočimi odlagališči odpadkov?

Obrazložitev:

Komisija ugotavlja, da je področje ravnanja z odpadki eno najbolj problematičnih področij varstva okolja, na to pa je opozarjal že državni svet ob obravnavi Poročila o stanju okolja za leto 2002. Eden izmed temeljnih problemov je odsotnost druge ravni lokalne samouprave, saj so lokalne javne službe finančno in kadrovsko prešibke za učinkovito opravljanje nalog s področja odlaganja odpadkov. Zaradi odsotnosti regionalnih struktur nimamo opredeljenih regijskih deponij za odpadke, poleg tega veliko obstoječih odlagališč odpadkov ni v skladu z zakonsko določenimi standardi. Komisiji se zastavlja vprašanje, ali je pripravljen načrt odlagališč odpadkov primerne velikosti, ki bodo v skladu s predpisanimi standardi, vključno s predvidenimi lokacijami. Postavlja se tudi vprašanje stopnje urejenosti zbiranja ločenih frakcij komunalnih odpadkov, saj v tem pogledu zaostajamo za ostalimi evropskimi državami ??? čeprav je na posameznih območjih Slovenije vzpostavljeno ločeno zbiranje odpadkov (papir, steklo, plastika), pa se na koncu vsi ti komunalni odpadki zmešajo in končajo na istem mestu.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za okolje, prostor in energijo, da vprašanje preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) v roku 30 dni nanj odgovori.

Državni svet Republike Slovenije je na 21. seji, dne 14. 4. 2004, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) obravnaval vprašanje Komisije državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj glede prenosa državnih nalog in nalog z lokalnega nivoja na regionalni nivo ter na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 44/92) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje Komisije državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj in predlaga Ministrstvu za notranje zadeve, da vprašanje preuči in nanj odgovori.

Vprašanje Komisije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj se glasi:

Katere naloge bodo z vzpostavitvijo drugega nivoja lokalne samouprave prenesene iz državnega nivoja in lokalnega nivoja na regionalni nivo ter kako se bodo te naloge organizacijsko in časovno prenesle ter finančno ovrednotile?

Obrazložitev:

Komisija ugotavlja, da zmanjševanja razvojnih razlik ne bomo dosegli brez ustrezne institucionalne nadgradnje razvoja oziroma vzpostavitvijo pokrajin kot nosilke regionalnega razvoja. Eno izmed ključnih vprašanj projekta regionalizacije je prenos državnih nalog in nalog z lokalnega nivoja na regionalni nivo, zato je pomembno, da se pravočasno pripravi pregled vseh nalog, ki se bodo prenesle na regionalni nivo, vključno s časovno opredelitvijo, kako bo ta prenos potekal, kot tudi pregled prerazporeditve finančnih sredstev med državo, lokalnimi skupnostmi in bodočimi pokrajinami.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za notranje zadeve, da vprašanje preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) v roku 30 dni nanj odgovori.

Državni svet Republike Slovenije je na 21. seji, dne 14. 4. 2004, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) obravnaval vprašanji Komisije državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj glede financiranja občin ter na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 44/92) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanji Komisije državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj in predlaga Ministrstvu za finance, da vprašanji preuči in nanju odgovori.

Vprašanji Komisije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj se glasita:

Kdaj bo ministrstvo pripravilo in predložilo v obravnavo nov sistemski zakon o financiranju občin?

Kakšna je razmejitev javnih sredstev med državnim in lokalnim nivojem oziroma kolikšen delež javnih sredstev se porabi za financiranje lokalnih skupnosti?

Obrazložitev:

Komisija ugotavlja, da je temeljni problem delovanja lokalnih skupnosti koncept njihovega financiranja, ki se je v praksi pokazal kot neprimeren in nerazvojno naravnan. Da je sedanji sistem financiranja občin neprimeren kaže že podatek, da več kot dve tretjini slovenskih občin z lastnimi prihodki ne more zagotavljati svoje primerne porabe in zato prejema finančno izravnavo, kar je posledica nepravilne prerazporeditve finančnih virov. Poleg tega se na občine prenašajo s področno zakonodajo dodatne naloge, ki niso finančno ovrednotene, posledično pa se občinam zmanjšuje finančni potencial za investicije in opravljanje razvojnih nalog. Ministrstvo za finance bi moralo čimprej pristopiti k pripravi sistemskega zakona o financiranju občin in občinam zagotoviti lastne finančne vire, ki bodo v sorazmerju z nalogami, ki jih določajo ustava in zakoni, ter s tem finančno avtonomijo. Zahteva po čimprejšnji obravnavi novega sistema financiranja občin, ki predstavlja tudi eno izmed temeljnih vprašanj decentralizacije, izhaja iz dejstva, da je treba omogočiti primerno dolgo in poglobljeno razpravo o vzpostavitvi novega modela financiranja občin, ki bo odpravil sedanje anomalije in občinam zagotovil zadostne finančne vire za učinkovito in kvalitetno delo. Eden izmed osnovnih elementov za razprave pa je podatek o deležu javnih sredstev, ki se porabijo na lokalnem nivoju, oziroma obseg lokalnih financ v skupnih javnih financah.

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za finance, da vprašanji preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) v roku 30 dni nanju odgovori.

Državni svet Republike Slovenije je na 21. seji, dne 14. 4. 2004, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) ob obravnavi pobude Komisije državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj glede pomoči lokalnim skupnostim, sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet predlaga Službi Vlade Republike Slovenije za strukturno politiko in regionalni razvoj, da nudi lokalnim skupnostim več pomoči v obliki finančnih spodbud in organizacijsko pomoč za krepitev njihovih struktur, da bodo uspešnejše pri pripravi kvalitetnih razvojnih projektih, ki so pogoj za koriščenje državnih in mednarodnih razvojnih spodbud.

Obrazložitev:

Državni svet ugotavlja, da se v lokalnih okoljih soočajo s problemom pomanjkanja zadostnih finančnih sredstev in pomanjkanja kadra in nazadostnega znanja za pripravo kvalitetnih razvojnih projektov. Zato imajo lokalne skupnosti slabše možnosti pri črpanju razvojnih sredstev iz državnega proračuna in evropskih strukturnih skladov. Javni razpisi za sofinanciranje razvojnih projektov so za občine tudi preveč zapleteni, največkrat pa so stroški prijave na razpis večji od razpisanih sredstev. Občine vložijo veliko truda v projekte, s katerimi kandidirajo na javnih razpisih za pridobitev razvojnih sredstev, vendar so skoraj neuspešna pri tem, ker finančno niso sposobne zagotoviti udeležbe lastnih sredstev, ki je nujna. Občine ne morejo biti uspešen partner v regionalnem razvoju, ker nimajo zadostnih investicijskih sredstev in zato sredstva, ki so sicer namenjena regionalnim projektom, preusmerjajo v lokalne projekte. Da bi občine in tudi drugi subjekti bili uspešnejši pri zagotavljanju dodatnih sredstev za realizacijo razvojnih projektov, bi bilo treba oblikovati jasno strategijo, kako priti do teh sredstev. Nenazadnje je od sposobnosti priprave kvalitetnih razvojnih projektov in s tem možnosti koriščenja pripadajočih sredstev odvisno izhodišče Slovenije za nadaljnja programska obdobja evropske strukturne politike.

* * *

Državni svet predlaga Službi Vlade Republike Slovenije za strukturno politiko in regionalni razvoj, da pobudo preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) nanjo v roku 30 dni odgovori.

Državni svet Republike Slovenije je na 21. seji, dne 14. 4. 2004, na podlagi tretje alinee prvega odstavka 23. člena zakona o Ustavnem sodišču Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 15/94) sprejel

Z A H T E V O

za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 7., 8., 9., 24/2., 25., 26., 27.,28., 29., 30.,31., 32., 33., 34., 35., 50., 53., 65., 75., 76. člena zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) (Ur. l. RS, št. 16/04 z dne 20. 2. 2004) in

P R E D L A G A

da Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je 7., 8., 9., 24/2., 25., 26., 27., 28., 29., 30.,31., 32., 33., 34., 35., 50., 53., 65., 75., 76. člen zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) v neskladju z ustavo.

O B R A Z L O Ž I T E V

I.

V drugem odstavku 14. člena Ustave Republike Slovenije je določena enakost vseh pred zakonom. V 7. in 8. členu zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljnjem besedilu ZDLov-1) pa je določen način in sodelovanje pri oblikovanju lovišč. V obeh členih je določeno, da pri oblikovanju lovišč sodelujejo lovske in druge naravovarstvene organizacije, izključeno pa je sodelovanje lastnikov kmetijskih in ostalih zemljišč na katerih se nahajajo lovišča ali njihovih predstavniških organizacij. Določbi obeh členov postavljata lastnike zemljišč oz. njihove predstavniške organizacije v neenakopraven položaj nasproti lovskim in naravovarstvenim organizacijam, saj jim ni zagotovljeno sodelovanje pri oblikovanju lovišč, kot je to zagotovljeno lovskim in naravovarstvenim organizacijam.

Iz razloga kršenja lastninske pravice so v neskladju z Ustavo Republike Slovenije določbe 7., 8., in 9. člena ZDLov-1, v katerih je opredeljeno ustanavljanje lovišč. Lovišča se ustanavljajo ne glede na lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov. Pri ustanavljanju lovišč prav tako ni potrebno soglasje lastnikov kmetijskih in gozdnih zemljišč. Z ustanovitvijo lovišč je lastnikom kmetijskih in gozdnih zemljišč lastninska pravica bistveno omejena ne da bi s tem soglašali. Ker jim za takšno zmanjšanje upravičenj iz lastninske ni dano ustrezno nadomestilo pomeni takšna ureditev kršitev 69. člena Ustave Republike Slovenije.

II.

ZDLov-1 obravnava v petem delu trajnostjo gospodarjenje z divjadjo. Po drugem odstavku 24. člena zakona se za trajnostjo gospodarjenje podeli koncesija lovski družini. Vsebina koncesije, trajanje in prednost je določena v 25., 26., 27. in 28. členu. V 29. členu pa je določena koncesijska dajatev, ki opredeljuje merila izračunavanja višine koncesije. Zakon o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 32/93) je določil, katere naravne dobrine so državna lastnina, med drugimi tudi prosto živeča divjad. Prav tako je zakon o varstvu okolja določil koncesijo kot obliko izkoriščanja konkretne naravne dobrine, ki je državna last.

Zakon o varstvu okolja pa je bil dopolnjen z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 1/96). Navedeni zakon je v 111.a, 111.b in 111.c členu uredil vprašanje koncesij in dovoljenj glede obstoječih pravic upravljanja, rabe ali izkoriščanja naravne dobrine, ki je v lasti Republike Slovenije ali lokalne skupnosti. 111.a člen navedenega zakona izrecno določa, da se obstoječe pravice na izkoriščanju naravnih dobrin uresničujejo v obsegu in na način in pod pogoji, določenimi v pravnomočnem aktu s katerimi je bila pridobljena. Pri podeljevanju koncesij po določbah 21. člena ali dovoljenj po določbah 22. člena se ne sme posegati v pravice prejšnjega odstavka. 111.b člen določa, da se za pravico iz prvega odstavka 111.a člena šteje pravica, ki je bila pridobljena:

1. vodnogospodarskim dovoljenjem za rabo voda iz 49. člena zakona o vodah (Ur. l. SRS, št. 38/81 in 29/86 ter Ur. l. RS, št. 15/91);
2. aktom o vpisu vodne pravice iz 71. člena zakona o vodah (Ur. l. SRS, št. 16/74) v vodno knjigo oziroma 79. člena zakona o vodah (Ur. l. SRS, št. 38/81, 29/86 ter Ur. l. RS, št. 15/91);
3. vodnogospodarskim soglasjem za stalni odvzem mivke, peska, proda in kamna iz 2. člena strokovnega navodila o načinu odvzemanja mivke, peska, proda in kamna (Ur. l. SRS, št. 27/84);
4. dovoljenjem za gospodarski ribolov iz 14. člena zakona o morskem ribištvu (Ur. l. SRS, št. 25/76, 29/86 in 47/87);
5. aktom o oddaji v uporabo območja, na katerem je dovoljeno postavljati priprave za gojitev in lov rib in drugih morskih živali iz 23. člena zakona o morskem ribištvu;
6. dovoljenjem za športni ribolov iz 12. člena zakona o morskem ribištvu;
7. aktom o izročitvi v upravljanje ribiškega okoliša iz 19. člena zakona o sladkovodnem ribištvu (Ur. l. SRS, št. 25/76 in 42/86);
8. aktom o oddaji ribiškega okoliša ali njegovega dela za intenzivno gojitev rib iz 22. člena zakona o sladkovodnem ribištvu;
9. aktom o izročitvi lovišča v upravljanje iz 23. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (Ur. l. SRS, št. 25/76 in 29/86);
10. aktom o dodelitvi obale, pripadajočih zemljišč in morja v upravljanje za uporabo za opravljanje luške dejavnosti iz 5. in 20. člena zakona o lukah (Ur. l. SRS, št. 7/77 in 29/86);
11. dovoljenjem za raziskovanje rudnin iz 15. člena zakona o rudarstvu (Ur. l. SRS, št. 17/75, 29/86 in 24/89);
12. dovoljenjem za izkoriščanje rudnin iz 26. člena zakona o rudarstvu in
13. dovoljenjem za pridobivanje drugih rudnin iz 54. člena zakona o rudarstvu.

Zakon o varstvu okolja skupaj s spremembami in dopolnitvami izrecno priznavata pridobljene pravice pravnim osebam pri izkoriščanju naravnih dobrin v lasti Republike Slovenije pod dosedanjimi pogoji. Zakon o divjadi in lovstvu pa koncesije urejuje popolnoma na novo, v spremenjeni vsebini in obveznosti. Obstaja jasna razlika med dvema zakonoma, ko se ista snov urejuje dvakrat in to na različen način. Iz navedenega razloga smatramo, da so določila zakona o divjadi in lovstvu, ki omenjajo koncesije, nezakonita, ker nasprotujejo 111.b členu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu okolja, ki urejuje vse vrste koncesij oziroma pridobljenih pravic na naravnih dobrinah.

Zakon o varstvu okolja je bil spremenjen na osnovi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-32/95, ki ga je sprejelo na svoji seji dne 30. 6. 1995, v kateri je izrecno poudarjeno, da je v postopku podeljevanja koncesij za rabo naravnih dobrin država dolžna spoštovati pridobljene pravice. Drugačno ravnanje bi bilo v nasprotju z 2. členom ustave, ki določa, da je Slovenija pravna država.

Pri tem se opozarja na zakon o vodah (Ur. l. RS, št. 67/2002). Zakon o vodah vsebuje v oddelku 7 prilagoditev pridobljenih vodnih pravic in jih normira v členih od 195 do 199. Zakon izrecno torej priznava pridobljene pravice tako kot je to določal zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu okolja.

Ureditev koncesij v sedanjem zakonu o divjadi in lovstvu tako predstavlja poseg v že obstoječe pravice, neenakopravni položaj posameznih koristnikov, kar predstavlja kršitve enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije.

V sedmem odstavku 29. člena ZDLov-1 je določeno, da se iz vplačanih koncesijskih dajatev oblikuje poseben sklad, ki je namenjen za plačilo dajatev za obremenjenost kmetijskih in gozdnih zemljišč. V osmem odstavku istega člena pa je določeno, da način delitve teh sredstev pripravi ministrstvo, pristojno za divjad in lovstvo, v sodelovanju z zavodom in Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije. Ni pa v zakonu določeno, komu so ta sredstva namenjena in po kakšnih kriterijih se delijo. Takšna ureditev pomeni kršitev načela, da mora biti iz zakona razvidno kakšne pravice in obveznosti gredo posamezniku, podzakonski akt pa lahko določi le način njihovega izvajanja in je tako nasprotna z 2. členom Ustave Republike Slovenije.

III.

ZDLov-1 v členih 31 do 36 obravnava omejitve pri posegih v okolje v korist divjadi. Te omejitve gredo v škodo lastnikov gozdov in kmetijskih zemljišč. Ne sme se pozabiti, da je po prvem členu protokola h konvenciji o varstvu človeških pravic in temeljnih svoboščin, lastninska pravica temeljna pravica. Lastninska pravica je tudi varovana po ustavi in sicer v 67. in 71. členu. Zato določila členov 31 do 36 ZDLov-1 posegajo v temeljno pravico in ustavno pravico, to je lastninsko pravico v nasprotju s 67. in 71. členom Ustave Republike Slovenije.

IV.

Omejitev lastnine in gospodarske dejavnosti predstavlja 50. člen ZDLov-1. Prvi odstavek 50. člena deli obore za rejo divjadi od 0,5 do 30 ha, dalje obore s posebnim namenom s površino manjšo kot 50 ha in lovne obore, ki merijo najmanj 200 ha.

To pomeni, da v oborah prvih dveh kategorij, ki so manjše kot 200 ha izvajanje lova ni dovoljeno. To pa predstavlja kršitev v svobodo podjetniškega delovanja, poslovanja in razpolaganja s svojo lastnino in uporabo svoje lastnine. Zato je 50. člen ZDLov-1 v nasprotju s prvim odstavkom 67. in prvim odstavkom 74. člena Ustave Republike Slovenije.

Prenos lastninske pravice v 7. odstavku 50. člena v primeru pobega divjadi iz obore na državo, ki se zgodi na podlagi samega zakona je v nasprotju z 33. členom Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Osem dni kakor jih zapoveduje zakon je nerealen rok za lastnika, kar pomeni da zakonska določba omogoča odvzem lastninske pravice brez vsekakršne odškodnine. Prav tako ni mogoče šteti divjad, ki bi se morebiti vrnila nazaj k obori, npr. zaradi prehranjevanja za prosto živečo divjad, saj je taka divjad delno že udomačena.

V.

V nasprotju z načelom določenosti v zakonu je tudi 53. člen ZDLov-1. V tem členu so določena ravnanja za preprečevanje škode. Pri tem je zahtevano tudi aktivno ravnanje lastnikov pri preprečevanju škode. Določeno je, da mora fizična ali pravna oseba na primeren način kot dober gospodar narediti vse, da se prepreči morebitna škoda. Pri tem ni dovolj natančno določeno, kdaj oseba pokaže ustrezno skrbnost, da zadosti kriteriju ravnanja dobrega gospodarja. Presojanje tega ravnanja je pri povračilu škode na prvi stopnji tako prepuščeno v arbitrarnost upravitelju, ki je hkrati tudi zavezanec za povrnitev škode. Nejasnost določenosti zahtevane skrbnosti pri varovanju svojega premoženja oškodovancu tako ne omogoča, da bi že vnaprej bil seznanjen s stopnjo skrbnosti, ki jo mora pokazati pri varovanju svojega premoženja, kar morebitnemu oškodovancu ne nudi ustrezne varnosti, ki mu jo drugače nudijo določbe o povrnitvi povzročene škode, posebej je to izrazito glede na določbo 4. odstavka istega člena, ki izključuje pravico do povrnitve škode oškodovancu, ki ni pokazal zadostne skrbnosti pri varovanju svojega premoženja.

VI.

ZDLov-1 v 65. členu urejuje lovsko družino. Po prvem odstavku 65. členu je lovska družina društvo, ki šteje najmanj 15 polnoletnih oseb. Ta člen je v nasprotju z zakonom o društvih, konkretno 4. člen, ki je spremenil prvotni 8. člen Zakona o društvih (Ur. l. RS, št. 60/95), po katerem za društvo zadostuje, da ga ustanovijo tri osebe. Določiti število članstva na 15 oseb, je v nasprotju z ustavnim zakonom o društvih, kakor tudi z ustavno pravico združevanja po drugem odstavku 42. člena Ustave Republike Slovenije. Po sedmem odstavku 65. člena ZDLov-1 lovska družina preneha obstajati, če se ji zaradi kršitve koncesijske odločbe odvzame koncesija, ali če krši predpise iz področja varstva narave, zaščite živali in orožja. Tak način prenehanja društva je nedopusten, saj društvo lahko preneha samo po pogojih, ki jih določa zakon o društvih in sicer v skladu s 28 in 29. členom. Če se lovski družini odvzame koncesijska pogodba kot društvo še lahko vedno naprej ostaja, saj lahko sklene novo koncesijsko pogodbo ali kako drugače izvaja lov. Nikakor ne more biti vezan na obstoj koncesijske pogodbe saj bi to pomenilo začasni status društva.

Iz navedenega razloga je 65. člen ZDLov-1 v nasprotju z 8. in 29. členom zakona o društvih in drugim odstavkom 42. člena Ustave Republike Slovenije .

VII.

V 75. in 76. členu ZDLov-1 so predpisane kazni, ki so odmerjene v razponu od 500.000,00 SIT do 30,000.000,00 Sit za pravno osebo, samostojnega podjetnika ali upravljalca. To so maksimalne kazni, ki jih je dopustno izreči za konkreten prekršek. Te kazni so pretirane, saj nasprotujejo načelu zakonitosti in sorazmernem kaznovanju to se pravi ravnotežju med kršitvijo, posegov v ogroženo dobrino in sankcijo za nedopustno dejanje. Iz navedenega razloga sta prvi odstavek 75. in prvi odstavek 76. člena ZDLov-1 v nasprotju z načelom zakonitosti po prvem in drugem odstavku 153. člena Ustave Republike Slovenije.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik Jože Ilc.

Za novi 56.a člen:

Doda naj se novi 56.a člen, ki naj se glasi:

"56.a člen
Statusna oblika ožje skupnosti občine

Statut občine lahko določi, da je ožji del občine pravna oseba javnega prava.

V primeru, da je ožji del občine pravna oseba, nastopa v pravnem prometu v okviru nalog, ki so določene s statutom občine oziroma z odlokom iz drugega odstavka prejšnjega člena.

V primeru, da je ožji del občine pravna oseba, odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Za obveznosti ožjega dela občine subsidiarno odgovarja občina.

Če ožji del občine, ki je v skladu s statutom občine pravna oseba, preneha obstajati ali če mu preneha pravna subjektiviteta, njegove pravice in obveznosti preidejo na občino oziroma na nove ožje dele občine z lastnostjo pravne osebe, ki nastanejo z združitvijo ali z razdružitvijo prejšnjih ožjih delov občine."

K 57. členu:

Člen naj se spremeni tako, da se glasi:

"Če je ožji del občine v skladu s statutom občine pravna oseba, se njegovo delovanje financira iz občinskega proračuna, s prostovoljnimi prispevki fizičnih in pravnih oseb, s plačili za storitve in s prihodki od premoženja ožjega dela občine. Ožji del občine se ne sme zadolževati. Prihodki in odhodki ožjega dela občine morajo biti zajeti v njegovem finančnem načrtu, ki je sestavni del občinskega proračuna.

Če ožji del občine ni pravna oseba, način financiranja njegovega delovanja določi občinski statut. Sredstva za izvajanje nalog ožjih delov občine se zagotovijo v občinskem proračunu."

Državni svet Republike Slovenije je na 21. seji, dne 14. 4. 2004, na podlagi prvega odstavka 55. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 44/92) obravnaval predlog zakona o lokalni samoupravi (ZLS-N) - druga obravnava, ki ga je v zakonodajni postopek predložila Vlada Republike Slovenije, in sprejel naslednje

M N E N J E

k predlogu zakona o lokalni samoupravi (ZLS-N) - druga obravnava

Državni svet ugotavlja, da so v skladu z devetim členom tega zakona navedene občine, v katerih imajo Romi v občinskem svetu najmanj enega predstavnika, iste kot v veljavnem zakonu o lokalni samoupravi, na podlagi katerega so dolžne zagotoviti pravico v občini naseljene romske skupnosti do enega predstavnika v občinskem svetu. Praksa kaže, da je v nekaterih občinah več predstavnikov romske skupnosti kot v zakonu opredeljenih občinah, vendar jih zakon ne zavezuje, da morajo zagotoviti zastopanje romske skupnosti v občinskem svetu. Poleg tega iz zakonskega predloga ni razvidno, na podlagi kakšnih kriterijev so določene občine, ki morajo zagotoviti predstavnike Romov v občinskem svetu. Zato se predlaga ponovna preučitev seznama občin in na podlagi tega določi občine, v katerih imajo Romi svojega predstavnika v občinskem svetu.

Državni svet poudarja, da notranji nadzor nad namensko porabo sredstev proračuna občine in upravljanjem s premoženjem občine, ki je opredeljen v 31. členu tega zakona, ni zadosten in zato ne zagotavlja dovolj preglednega nadzora nad namensko porabo proračunskih sredstev in nad gospodarjenjem s premoženjem. Zato državni svet predlaga, da se dopolni zakonodaja o javnih financah in sistem notranjega nadzora javnih financ nadgradi tako, da se tudi za lokalne skupnosti tako kot za gospodarske družbe določi obveza, da njihove letne računovodske izkaze oziroma zaključne račune občinskih proračunov vsako leto pregleda neodvisno revizijsko podjetje. Hkrati je treba določiti, da mora župan predložiti občinskemu svetu v sprejem zaključni račun občinskega proračuna skupaj z revizijskim poročilom.

Državni svet opozarja na nerealno postavljene pogoje za pridobitev statusa mestne občine (125. člen), saj nobena občina ob postavljenem pogoju, da lahko pridobi status mestne občine, če ima mesto najmanj 20.000 prebivalcev ter najmanj 15.000 delovnih mest, ne bo uspela pridobiti tega statusa. Še posebej je kritičen in tudi nekredibilen pogoj najmanj 15.000 delovnih mest, saj ga niti nekatere sedanje mestne občine ne izpolnjujejo. Vse občine, ki so upravna središča s sedežem upravnih enot in drugih izpostav državnih organov imajo atribute za mestno občino. Z vzpostavitvijo pokrajin kot drugega nivoja lokalne samouprave bodo nekatere mestne občine postale regionalna središča. Zato državni svet predlaga, da se kriterij 15.000 delovnih mest ponovno preuči in glede na neizpolnjevanje tega kriterija nekaterih obstoječih mestnih občin podajo dodatne utemeljitve za njegovo določitev.

Državni svet je sprejel konkretne pripombe k naslednjim členom:

k 11. členu:

V četrtem odstavku se črtajo besede "v večjem obsegu".

Obrazložitev:
Iz obstoječega besedila je mogoče razumeti, da lahko izvršni organ brez občinskega sveta odloča le v primeru, ko je v večjem obsegu ogroženo življenje in premoženje. Ko gre za življenje, zadošča, da je ogroženo eno samo in ne v večjem obsegu, zato je takšna omejitev nenavadna in nepotrebna.

K 19. členu:

V prvem odstavku se drugi stavek spremeni tako, da se glasi:

"Grb in zastava se morata razlikovati od grba in zastave Republike Slovenije, tujih držav in narodov ter drugih samoupravnih lokalnih skupnosti".

Obrazložitev:
Državni svet opozarja, da grbi večine občin ne ustrezajo zahtevam, da mora biti grb samoupravne lokalne skupnosti heraldično pravilen in opisan po pravilih heraldike, zato bi imele občine zaradi spreminjanja grbov dodatne finančne obremenitve, sicer pa državni svet tudi ne vidi nobene zakonske osnove za zavezovanje občin k spoštovanju heraldičnih pravil, saj v tem primeru ne gre za pravila, ki bi imela zavezujočo pravno naravo.

k 38. členu:

Doda se nov četrti odstavek, ki se glasi:

"Župana ne more nadomeščati ali biti imenovan za podžupana tujec ali tujka".

Obrazložitev:
Sedanji določili 38. člena, ki predvidevata, da do imenovanja podžupana nadomešča župana najstarejši član občinskega sveta oz. da podžupana imenuje občinski svet izmed članov občinskega sveta, onemogočata, da tujec, ki je lahko član občinskega sveta pod pogoji iz tretjega odstavka istega člena, lahko opravlja funkcijo župana. To pa je v direktnem nasprotju s tretjim odstavkom 35. člena, ki določa, da za župana tujec ali tujka ne moreta biti izvoljena.

K 42. členu:

V tretjem odstavku se v tretji vrstici število "10" nadomesti s številom "15".

Obrazložitev:
Državni svet opozarja, da predlagana določba, da letni znesek sejnin vključno s sejninami za seje delovnih teles občinskega sveta, ki se izplača posameznemu članu občinskega sveta, ne sme presegati 10 % letne osnove plače župana, pomeni 5 % manj kot določa veljavni zakon. Državni svet opozarja na dosedanjo prakso, ki kaže, da je predlagana rešitev neustrezna in bi bili mesečni zneski za sejnine prenizki, saj velikokrat občinski svetniki ne sodelujejo samo na sejah občinskih svetov, ampak opravljajo še druge naloge. Če ljudem ne zagotoviš nadomestila za izgubljeni čas oziroma ne povrneš realnih stroškov, ki nastajajo z opravljanjem občinske funkcije, jih ne moreš vključiti in motivirati za delo v občinskem svetu. Poleg tega bi bilo treba zaradi te spremembe v občinah spreminjati pravilnike, ki so jih občine sprejele glede na veljavni zakon. Državni svet zato predlaga, da se ohrani sedanja ureditev, ko letni znesek sejnin ne sme presegati 15 % letne osnovne plače župana, v okviru tega pa so občine samostojne pri določanju višine letnega zneska sejnin, sorazmerno dejanskemu opravljenemu delu funkcionarja.

K 46. členu:

Na koncu stavka se črta pika in doda naslednje besedilo:

", ter z opravljanjem poslovodne funkcije v javnih podjetjih in javnih zavodih, katerih ustanoviteljica ali soustanoviteljica je občina."

Obrazložitev:
Državni svet predlaga, da se dodatno opredeli nezdružljivost občinskih funkcij z opravljanjem poslovodnih funkcij v javnih podjetjih in javnih zavodih. Direktorji v teh podjetjih kot nosilci javne funkcije opravljajo tudi prenešene izvršilne funkcije, kar je nezdružljivo z občinsko funkcijo. Med drugim se javna podjetja in javni zavodi financirajo iz občinskega proračuna, zato je nedopustno, da direktor javnega podjetja ali zavoda kot član občinskega sveta odloča o teh sredstvih in s tem povzroča pritiske na občinske proračune in postavlja zavod ali podjetje katerega direktor je v privilegiran položaj v primerjavi z drugimi zavodi ali podjetji. Slednje potrjuje in dokazuje tudi dosedanja praksa v lokalnih skupnostih, ki jo jasno razkrivajo tudi poročila računskega sodišča.

Za novi 56.a člen:

Doda naj se novi 56.a člen, ki naj se glasi:

"56.a člen
Statusna oblika ožje skupnosti občine

Statut občine lahko določi, da je ožji del občine pravna oseba javnega prava.

V primeru, da je ožji del občine pravna oseba, nastopa v pravnem prometu v okviru nalog, ki so določene s statutom občine oziroma z odlokom iz tretjega odstavka prejšnjega člena.

V primeru, da je ožji del občine pravna oseba, odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Za obveznosti ožjega dela občine subsidiarno odgovarja občina.

Če ožji del občine, ki je v skladu s statutom občine pravna oseba, preneha obstajati ali če mu preneha pravna subjektiviteta, njegove pravice in obveznosti preidejo na občino oziroma na nove ožje dele občine z lastnostjo pravne osebe, ki nastanejo z združitvijo ali z razdružitvijo prejšnjih ožjih delov občine."

Obrazložitev:
V zvezi s tretjim poglavjem, ki določa ožje dele občine državni svet opozarja, da morajo krajevne skupnosti ohraniti status pravne osebe javnega prava, vendar z omejitvijo poslovne sposobnosti, oziroma mora zakon ohraniti sedaj veljavno ureditev, ko občine lahko s statutom določijo, da je ožji del občine pravna oseba javnega prava. Državni svet poudarja, da ima lahko predlagana rešitev, da krajevne skupnosti ne bi imele več zakonske podlage za pridobitev statusa pravne osebe javnega prava, negativne učinke na njihovo delovanje. Praksa namreč kaže, da je obstoj krajevnih skupnosti smiseln ravno z opredelitvijo njihovega pravnega statusa. Državni svet se zaveda, da so ožji deli občine le oblika notranjega organiziranja občine in da je temeljna samoupravna lokalna skupnost občina, vendar lahko izguba tega statusa povzroči manjši interes občanov za sodelovanje pri upravljanju lokalnih javnih zadev in v skrajnih primerih tudi ukinjanje krajevnih skupnosti. V krajevnih skupnostih se operativne naloge bistveno hitreje in učinkoviteje ter ceneje opravljajo kot na nivoju občine, zato so krajevne skupnosti v večjih občinah pripomogle k večji motiviranosti občanov, da sodelujejo pri upravljanju lokalnih javnih zadevah. Pravna subjektiviteta krajevnih skupnosti je pomembna zaradi partnerskega odnosa med njimi in občino, saj se morajo vsi ključni akterji dogovarjati o skupnih projektih. Krajevnim skupnostim mora biti za opravljanje nalog zagotovljen vir financiranja neodvisno od odločitev občinskega sveta, česar ni mogoče vzpostaviti s pooblastili župana, ampak s sistemsko rešitvijo v predpisih. Ob predlagani ureditvi se postavlja tudi vprašanje o posledicah izgube pravnega statusa, saj bi prešlo premoženje krajevne skupnosti na občino, v primeru zadolženosti krajevne skupnosti pa bi tudi breme dolgov morala prevzeti občina, kar se državnemu svetu zdi nesprejemljivo.

K 57. členu:

Člen naj se spremeni tako, da se glasi:

"Če je ožji del občine v skladu s statutom občine pravna oseba, se njegovo delovanje financira iz občinskega proračuna, s prostovoljnimi prispevki fizičnih in pravnih oseb, s plačili za storitve in s prihodki od premoženja ožjega dela občine. Ožji del občine se ne sme zadolževati. Prihodki in odhodki ožjega dela občine morajo biti zajeti v njegovem finančnem načrtu, ki je sestavni del občinskega proračuna.

Če ožji del občine ni pravna oseba, način financiranja njegovega delovanja določi občinski statut. Sredstva za izvajanje nalog ožjih delov občine se zagotovijo v občinskem proračunu."

Obrazložitev:
Glej obrazložitev za novi 56.a člen.

K 78. členu:

V drugem odstavku se za besedilom "pristojno ministrstvo ugotovi, da" doda besedilo "kljub predhodnim opozorilom v skladu s 105. členom tega zakona".

Obrazložitev:
Zaradi večje jasnosti te določbe se predlaga dopolnitev drugega odstavka, ki ne spreminja vsebine, ampak se samo določi, da mora občina za opravljanje nalog občinske uprave, za katere je z zakonom zahtevana ustrezna izobrazba zaposlenih in za to tudi nima pogojev, ustanoviti za opravljanje teh nalog skupni organ občinske uprave z drugo oziroma drugimi občinami, če pristojno ministrstvo ugotovi, da kljub predhodnim opozorilom v skladu s 105. členom tega zakona občina ne zagotavlja opravljanja teh nalog.

K 100. členu:

V drugem odstavku se črta pika in doda besedilo "ali najmanj ena polovica občin.".

Obrazložitev:
Predlagana rešitev je smiselna, saj je v slovenskem prostoru veliko število občin z manjšim številom prebivalstva in bi zato predlagana rešitev v praksi pomenila, da bi morali združiti kar 130 občin z najmanjšim številom prebivalcem, da bi zadostili kriteriju četrtine prebivalcev Republike Slovenije. Poleg tega, da je kriterij ena četrtina prebivalcev Republike Slovenije omejujoč za manjše občine, bi s sprejetjem takega kriterija eno od reprezentativnih združenj 12. 6. 2005 izgubilo status reprezentativnosti. Ob tem moramo upoštevati tudi dejstvo, da reprezentativno združenje, ki posredno zastopa interese prebivalcev občin, zastopa predvsem interese občin kot samostojnih in zainteresiranih subjektov.

K 128. členu:

Črta se drugi odstavek.

Obrazložitev:
Ustanovitev pokrajin, kot jo določa predlog zakona, je v nasprotju s 143. členom Ustave Republike Slovenije.

K 130. členu:

Člen se črta.

Obrazložitev:
Glej obrazložitev za novi 56.a člen.

K 132. členu:

V šesti vrstici se črta "19.c, 19.č".

Obrazložitev:
Glej obrazložitev za novi 56.a člen.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik Darko Fras.