|
Državni svet Republike Slovenije je na 18. seji, dne 29. 1. 2004, na podlagi 97. člena Ustave Republike Slovenije in prvega odstavka 55. člena zakona o državnem svetu (Ur.l. RS, št. 44/92), obravnaval problematiko državljanov drugih nekdanjih republik SFRJ, ki niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije v skladu s prehodno določbo Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in sprejel naslednje
M N E N J E
Državni svet meni, da je omenjeno problematiko možno rešiti z dopolnitvijo ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in sicer na način, da se za 13. členom dodajo naslednji členi, ki se glasijo:
13.a člen
Osebe, ki so imele na dan 25.6.1991 državljanstvo drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji imele prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne tudi dejansko živijo v Republiki Sloveniji in so do razglasitve tega ustavnega zakona pridobile državljanstvo Republike Slovenije, razen na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91), ali dovoljenje za stalno prebivanje tujca, pridobijo dovoljenje za pridobitev stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 25.2.1992 do pridobitve državljanstva ali izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca na podlagi tega ustavnega zakona. Pristojni organ izda o tem odločbo na podlagi vloge.
Osebe, ki so imele na dan 25.6.1991 državljanstvo drugih republik nekdanje SFRJ in niso pridobile državljanstva Republike Slovenije ali dovoljenja za stalno prebivanje, lahko na zahtevo pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje od 25. 2. 1992 pod pogojem, da so na dan 23.12.1990 imele v Republiki Sloveniji stalno prebivališče in od tega dne dejansko živijo v Republiki Sloveniji in da dokažejo, da si statusa niso uredile iz objektivnih razlogov, da pa so si uredile ali poskušale urediti vsaj status osebe z začasnim prebivališčem.
Objektivni razlogi so:
- ravnanje državne uprave, ki ni v skladu z načeli zakona o upravnem postopku in etiko državnih uslužbencev, če je bila posledica takega ravnanja izdaja negativne odločbe ali molk organa;
- nezmožnost izpolnitve pogojev za pridobitev statusa po zakonu o tujcih zaradi objektivnih okoliščin, ki so preprečevale pravočasen prenos ustrezne listine, zlasti zaradi vojne na območju drugih republik nekdanje SFRJ;
- druge okoliščine, ki jih ni mogel predvideti, jih odvrniti oziroma nanje vplivati.
Pristojni organ o primerih iz prejšnjega odstavka izda odločbo na zahtevo stranke. Ureditev iz prvega odstavka se uporabi tudi za tiste osebe, ki so že vložile vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi zakona o državljanstvu Republike Slovenije ali dovoljenja za stalno prebivanje po zakonu o tujcih ali zakona o urejanju statusa državljanov drugih republik držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 61/99, 54/2000 ??? odločba US in 64/2001), pa o njihovi vlogi še ni odločeno pod pogojem, da so na dan 23.12.1990 imele v Republiki Sloveniji stalno prebivališče in od tega dne tudi dejansko živijo v Republiki Sloveniji.
13.b člen
Dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji se izda mladoletnemu otroku tujca, rojenemu pred ali po 23. 12. 1990, ki dejansko neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji od rojstva dalje. Dovoljenje se izda na zahtevo enega od staršev ali skrbnika.
13.c člen
Upravičencem iz prvega odstavka 13.a člena, ki so pridobili državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 19. člena zakona o državljanstvu ali dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi zakona o urejanju statusa državljanov drugih republik držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji in zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 61/99, 9/01-ZPPreb, 87/02 in 96/02), izda pristojni upravni organ na podlagi vloge odločbo o stalnem prebivanju v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek (ugotovitveni postopek).
Upravičencem iz prvega odstavka 13.a člena, ki so pridobili državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 12., 13. in 14. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ali dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi 17. člena zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91 in 44/97) ali drugega odstavka 41. člena zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 61/99, 9/01-ZPPreb, 87/02 in 96/02), se na podlagi vloge izdajo ugotovitvene odločbe o stalnem prebivanju od 25. 2. 1992 do pridobitve statusa v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek (posebni ugotovitveni postopek).
Upravičencem iz drugega in tretjega odstavka 13.a člena izda pristojni organ na zahtevo ugotovitvene odločbe o stalnem prebivanju v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek (posebni ugotovitveni postopek).
13.č člen
Če v postopku izdaje odločbe o pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje ni bilo ugotovljeno dejansko življenje v Republiki Sloveniji za celotno obdobje od 25. 2. 1992 do izdaje odločbe na temelju prejšnjega člena, se izvede poseben ugotovitveni postopek o izpolnjevanju pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.
Če izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji za obdobje iz prejšnjega člena v postopku ni ugotovljeno, se izda odločba o dejanskemu prebivanju za čas, za katerega izpolnjuje pogoje.
13.d člen
Šteje se, da je oseba iz 13. a člena dejansko živela v Republiki Sloveniji od 25. 2. 1992 dalje, če po tem datumu ni zapustila Republike Slovenije za dlje kot za leto dni.
Če je bila oseba iz 13.a člena odsotna več kot eno leto, se šteje, da je imela v Republiki Sloveniji stalno prebivanje od 25. 2. 1992, če je bil o njeni odsotnosti obveščen pristojni organ.
Pogoj dejanskega življenja iz prejšnjega odstavka je izpolnjen tudi:
- če je tujec zapustil Republiko Slovenijo po 25.2.1992 iz resnih in utemeljenih razlogov zaradi zagotavljanja preživljanja sebe ali družinskih članov, ki nimajo oziroma niso imeli lastnih sredstev za preživljanje in je to stanje posledica neurejenega statusa prebivanja tujca;
- če je tujec zapustil Republiko Slovenijo po 25.2.1992, ker ga je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ali če je tujec zaposlen na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji;
- če je bil tujcu izrečen ukrep prisilne odstranitve tujca na podlagi 28. člena zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91 in 44/97) ali 50. člena zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 61/99, 9/2001-ZPPreb, 87/02 in 96/02), razen če je bil ukrep prisilne odstranitve izrečen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države ali varstvenega ukrepa odstranitve tujca iz države;
- če je bil tujcu zavrnjen vstop v Republiki Sloveniji, razen v primeru, da mu je bil vstop v Republiko Slovenijo zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države ali varstvenega ukrepa odstranitve tujca iz države ter zaradi razlogov iz 1., 2., 5. in 7. alinee 10. člena zakona o tujcih (Ur. l. Rs, št. 1/91 in 44/97) in iz razlogov 1., 2. in 6. alinee 9. člena zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 61/99, 9/2001-ZPPreb, 87/02 in 96/02).
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka tega člena pa pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ni izpolnjen v naslednjih primerih:
- če se je tujec izselil v tujino in o tem ni obvestil pristojnega organa, pri čemer način izselitve nedvomno kaže na namen trajne zapustitve Republike Slovenije in ne gre za primer iz prve ali druge alinee iz prejšnjega odstavka;
- če se je tujec iz Republike Slovenije izselil v državo svojega državljanstva zaradi trajne združitve z družinskimi člani, ki v Republiki Sloveniji nikoli niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, in o tem ni obvestil pristojnega organa, ter ne gre za primer iz prve ali druge alinee prejšnjega odstavka.
V primeru, da je tujec zapustil Republiko Slovenijo po 25.2.1992 iz razlogov iz prejšnjega odstavka, pred izselitvijo pa je dejansko živel v Republiki Sloveniji, se šteje, da izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji le do datuma izselitve, o čemer se mu na njegovo vlogo izda odločba.
Pristojni organ zavrne izdajo dovoljenja za stalno prebivanje osebi, če je bila:
- po 25. 2. 1992 pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje na zaporno kazen najmanj treh let;
- po 25. 2. 1992 pravnomočno obsojena na več zapornih kazni, katerih skupna dolžina presega pet let;
- po 25. 6. 1991 pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje iz petnajstega in šestnajstega poglavja Kazenskega zakona SFRJ (Ur. l. SFRJ, št. 44/76, 34/84, 74/87, 57/89, 3/90 in 39/90), uperjeno zoper Republiko Slovenijo, ne glede na to, kje je bilo to dejanje storjeno;
- po 25. 6. 1991 pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje iz triintridesetega, štiriintridesetega in petintridesetega poglavja Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 63/94, 70/94 in 23/99), ne glede na to, kje je bilo to dejanje storjeno;
- pravnomočno obsojena s strani tujega ali mednarodnega sodišča za kaznivo dejanje genocida, hudodelstva zoper človečnost ali vojnega hudodelstva, pod pogojem, da osebi ni bilo sojeno v njeni odsotnosti.
Če je uveden kazenski postopek za kaznivo dejanje zaradi razlogov iz tretje ali četrte alinee prejšnjega odstavka, organ, pristojen za odločanje, s sklepom prekine postopek do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku.
Pristojni organ zavrne izdajo dovoljenja za stalno prebivališče tudi v primeru, če je tujec kot aktivna vojaška oseba, zaposlena v JLA, ni odzvala pozivu predsedstva RS z dne 26.6.1991, ter zapustila Republiko Slovenijo zaradi umika JLA iz Republike Slovenije in se v Republiko Slovenijo ni vrnila do 26. 2. 1992 in ni o tem obvestil pristojnega organa, razen če bi s tem spravila v življenjsko nevarnost sebe ali osebne družinske člane.
13.e člen
Če tujec ali mladoletni otrok uveljavlja odškodnino zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dne 26.2.1992 v skladu s predpisi, ki urejajo odškodninsko odgovornost države, se šteje, da predpostavke za odškodninsko odgovornost niso izpolnjene če:
- ne izpolnjuje s tem zakonom predpisane pogoje za priznanje stalnega prebivanja od 25. 2. 1992 dalje;
- če ni izkoristil vse pravne možnosti v skladu s takrat veljavnima zakonom o tujcih ter zakonom o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji;
- škoda ni posledica protipravnega ravnanja upravnega organa.
Ne glede na to, da tujec oziroma mladoletni otrok ni izkoristil vseh pravnih možnosti iz druge alinee prejšnjega odstavka, je upravičen do odškodnine, če pravnih možnosti ni mogel izkoristiti zaradi okoliščin, ki niso na njegovi strani.
Pravica zahtevati odškodnino od države zastara v zastaralnih rokih, določenih s predpisi, ki urejajo obligacijska razmerja, pri čemer uveljavitev tega zakona nima vpliva na potek teh rokov. Šteje se, da je tujec oziroma mladoletni otrok izvedel za škodni dogodek najkasneje 12. 3. 1999.
Šteje se, da tujec ni utrpel nepremoženjske škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v času, ko je na podlagi veljavnih predpisov imel pravico vsaj začasnega prebivališča oziroma imel možnosti pridobitve dovoljenja vsaj za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, pa tega ni izkoristil.
Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo se ne prizna.
13.f člen
Ne glede na predpise o prijavi prebivališča pristojni organ po uradni dolžnosti vpiše tujca v register stalnega prebivalstva ali v evidenco o stalno prijavljenih tujcih na podlagi zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91 in 44/97) od 26. 2. 1992 oziroma od dne izbrisa do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi naslovov, za katere je bilo v postopku pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi zakona o urejanju statusa državljanov drugih republik držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali na podlagi zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91 in 44/97) in zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 61/99, 9/2001-ZPPreb, 87/02 in 96/02) ali na podlagi zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 108/02 ??? prečiščeno besedilo) ugotovljeno, da je tujec na njih dejansko prebival.
Če za določeno obdobje pristojni organ stalnega prebivališča iz navedenih podatkov iz prejšnjega odstavka ne more ugotoviti, pošlje izvršitev vpisa za čas, glede katerega naslov ni znan, upravni enoti, ki izvede postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. Za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča se smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo prijavo stalnega prebivališča.
13.g člen
Državni tožilec, državni pravobranilec ter društva in posamezniki, ki izkažejo svoj pravni interes, lahko zahtevajo obnovo postopka, v katerem je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje po tem zakonu, dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi zakona o urejanju statusa državljanov drugih republik držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91 in 44/97) in zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 61/99, 9/2001-ZPPreb, 87/02 in 96/02).
Poleg obnovitvenih razlogov iz zakona o upravnem postopku se lahko predlog za obnovo iz prejšnjega odstavka vloži tudi, če upravičenci iz prejšnjega odstavka v svojih postopkih ali kako drugače izvejo, da osebe, ki so pridobile dovoljenje, za katerega se predlaga obnova postopka, ne izpolnjujejo razlogov iz zakona, na podlagi katerega je bilo dovoljenje izdano.
Ne glede na določbe zakona o upravnem postopku se lahko predlog za obnovo postopka vloži v šestih mesecih od dneva, ko je predlagatelj izvedel za obnovitveni razlog. Absolutni rok za takšen predlog je eno leto po uveljavitvi zakona.
II.
Zakon o izvršitvi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02-28, ki ga je državni zbor sprejel 29. oktobra 2003 in ga potrdil na ponovnem odločanju dne 25. novembra 2003, se ne uveljavi.
Odlok o razpisu naknadnega zakonodajnega referenduma o zakonu o izvršitvi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02-28 (Ur.l. RS, št. 135/03) preneha veljati.
Z uveljavitvijo tega ustavnega zakona prenehajo veljati določbe zakona o urejanju statusa državljanov drugih republik držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 61/99 in 64/2001) razen v primerih, ko postopek še ni bil zaključen s pravnomočno odločbo.
Ta Ustavni zakon začne veljati z razglasitvijo.
* * *
Za poročevalca je bil določen državni svetnik Marjan Majučec.
|
