Magnetogram 12. izredne seje Državnega sveta Republike Slovenije

(29. september 2009)

Sejo je vodil mag. Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta.
Seja se je pričela ob 14.00.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani vabljeni! Pričenjam 12. izredno sejo Državnega sveta Republike Slovenije. Sklical sem jo na podlagi 53. člena Zakona o Državnem svetu in 32. člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije.
Za današnjo sejo so se opravičili: dr. Zoltan Jan, Bojan Papič in Boris Popovič.
Na sejo smo vabili ministrico za javno upravo, gospo Irmo Pavlinič Krebs, ki jo lepo pozdravljam, ministra za pravosodje Aleša Zalarja in dr. Milana Pogačnika, ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
O sklicu sem obvestil predsednika Državnega zbor Republike Slovenije, dr. Pavla Gantarja, in predsednika Vlade Republike Slovenije, gospoda Boruta Pahorja.
S sklicem ste prejeli predlog dnevnega reda, in sicer:
1. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju,
2. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodniški službi,
3. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem pravobranilstvu,
4. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu.
Prejel sem tudi predlog za razširitev dnevnega reda, in sicer po sklicu 12. izredne seje, s strani Interesne skupine kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev z naslednjo točko: Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zadrugah.
Obveščam vas, da se na podlagi drugega odstavka 75.a člena Poslovnika Državnega sveta o razširitvi dnevnega reda in o dnevnem redu v primeru zahteve za ponovno odločanje o zakonih ne razpravlja in ne glasuje.
Glede na navedeno je današnji dnevni red, kot sem ga prebral maloprej.

            Prehajamo na 1., 2., 3. IN 4. TOČKO DNEVNEGA REDA, kjer poleg ministrice za javno upravo Irme Pavlinič Krebs zastopajo Ministrstvo za pravosodje še gospod Boštjan Škrlec in gospod Matija Vidmar. Dober dan!
Točke obravnavamo skupaj, ker so štirje zakoni predlagani za odložilni veto tisti, ki obravnavajo isto temo, namreč, plače funkcionarjev pravosodnih organov. Zato predlagam, da opravimo uvodne obrazložitve in razpravo o vseh štirih zakonih skupaj. Glasovanje o vetu Državnega sveta pa moramo opraviti za vsak zakon posebej.
Prehajamo na uvodne obrazložitve štirih zakonov.
Državni zbor je zakone sprejel na 9. seji, v torek, 22. septembra 2009, in so vam bili naslednji dan posredovani po elektronski pošti. Zahteva za sklic izredne seje in predlog z obrazložitvijo za sprejem odložilnega veta skupine državnih svetnikov s strani državnega svetnika Rajka Fajta je prišla tako, da ste 24.9. prejeli zahtevo po elektronski pošti in tudi na klop. Obveščam vas, da je državni svetnik Marjan Klemenc 25.9. umaknil svoj podpis zahteve za sklic izredne seje. Predlog za odložilni veto je obravnavala Komisija za državno ureditev, poročila komisije ste prejeli na klop. Prav tako tudi predlog zahteve Državnega sveta. Morebitne amandmaje k predlogu prosim vložite v pisni obliki in predlagam, da pričnemo z obravnavo o tem ali bo Državni svet po končani obravnavi zahteval, da Državni zbor pred razglasitvijo zakonov o njih ponovno odloča. Najprej sprašujem predstavnika predlagateljev predloga za odložilni veto, če želi podati obrazložitev. Kolega Fajt, izvolite.

            RAJKO FAJT: Spoštovani gospod predsednik, spoštovana gospa  ministrica, predstavniki Vlade, kolegica in kolegi lep pozdrav!
Morda malo kontradiktornosti. Na Odboru za državno ureditev smo v bistvu predlog teh zakonov takrat podprli, vendar pa je v nadaljevanju razprave v Državnem zboru se odprlo kar nekaj vprašanj na katere smo postali pozorni in bi želeli odgovor oziroma da se zadeva še enkrat prevetri. Na odboru, ki smo ga končali malo prej je gospa ministrica kar nekaj zadev pojasnila, škoda da nismo bili skupaj, tako da bomo zadeve zdaj še verjetno morali ponavljati enkrat, pa navkljub vsemu bi morda samo nanizal nekaj zadev, ki sem jih iz razprave v Državnem zboru lahko zasledil. In sicer, bi prvič opozoril recimo na eno izjavo, torej nesistemsko reševanje položaja in nagrajevanje sodnikov le-te pahnilo v položaj, ko poklic sodnika ni več privlačen niti za ceno trajnega sodniškega mandata. Potem Ministrstvo za pravosodje je zadržalo 43. razpisov za pravosodne funkcionarje. Majhen družbeni ogled, ki ga področje pravosodja posebej sodstvo uživa v javnosti. Uskladitev, torej ves čas na nek način se je vila razprava na eni strani o nerešenem materialnem položaju in o razvrstitvi sodnikov kot funkcionarje.
Na drugi strani pa seveda, bom rekel kot kontradiktornost, izjave gospe ministrice v Državnem zboru torej uskladitev z določbami ustavnega sodišča je nujna, mogoče pa uresničiti samo na način, da se mase plač pravosodnih funkcionarjev ne bodo povečale. Seveda tukaj na neki način sta sledili bom rekel dvoje prepričanj, torej, da sodniki nimajo ugleda, da so preslabo plačani oziroma na neprimeren način je rešen njihov status, seveda na drugi strani pa, da tudi sprememba, da se jih prevede med funkcionarje tako kot določa ustava nikakor ne gredo skupaj. Mislim, da nam je vsem jasno, da podpiramo pravno državo, da zagovarjamo in če je ustava tisti, ki določa, da so sodniki funkcionarji, da je njihov mandat trajen, potem temu moramo slediti in temu smo tudi na komisiji sledili, vendar na drugi strani se pojavljajo bom rekel poteze sodnikov, ki nekako niso ravno primerljive s potezami, ki bi jih naj vlekli funkcionarji. Tukaj želim predvsem opozoriti na stavko sodnikov, potem na tožbe o izplačilu razlike plač za zadnja leta, kar je na neki način kot je bilo tudi v razpravi v državnem zboru zaslediti seveda moralno in pa družbeno nesprejemljivo. Hkrati pa na drugi strani tudi slišimo pogajanja in sicer je govora o zamrznitvi plač oziroma korekcija plač v javnem sektorju in pa bom rekel na neki način zamrznitev pokojnin.
Seveda je potrebno razjasniti, torej, eno gre za javne uslužbence, drugo za funkcionarje, vendar pa na neki način vse skupaj ureja enotni plačni sistem v javnem sektorju in temu bi verjetno morali slediti. Moj pomislek, ki se je pojavil tudi ob pregledu razprave v Državnem zboru je seveda bil na eni strani zagotovili gospe ministrice, da kakršnakoli sprememba na področju politike plač, pravosodnih funkcionarjev ne sme niti za eden evro preseči mase, to je danes v obrazložitvi tudi na komisiji gospa ministrica še enkrat razložila, torej, ne bo finančnih učinkov. Vendar pa kljub vsemu ugotavljamo, da bi torej po 1. 12. 2010 prišlo do potrebe po zagotovitvi dodatnih 5,8 milijonov evrov v    državnem proračunu ravno za uskladitev teh zahtev, ki jih zakoni, kot je predsednik povedal, prinašajo. In morda je tam spet ena kontradiktornost, in sicer da se bo do tega datuma zmanjšalo število sodnikov, mislim, da 116 je ta številka. Verjetno nekaj na račun upokojitev, nekaj na račun zamenjave službe, pa navkljub vsemu, tudi če bodo prisilne upokojitve, ne vem na kakšen način se lahko te upokojitve zagotovijo oziroma izpeljejo, kakšni so instrumenti, da sodnika, ki izpolni delovno dobo, da se ga lahko upokoji. Na drugi strani pa pripada tudi določena odpravnina, kot jo zakon nalaga, in če bi se teh 116 zaposlenih upokojilo, bi samo odpravnine dodatno zahtevale približno milijon in pol evrov.
Torej, da vse skupaj strnem in bi mogoče v tej smeri bi šla kasneje tudi razprava. O ustavnosti nikakor ni bilo dvoma, temu moramo slediti. Seveda pa se je postavilo vprašanje, predvsem v času, ki ga danes doživljamo, umestitev v izhodiščni 47 plačni razred, primerljivo na Komisiji za državno ureditev je šla razprava tudi v smeri, da so ne nazadnje tudi župani funkcionarji in da ne dosegajo primerljivih plačnih razredov s funkcionarji, ki so v Državnem zboru.
Morda samo še to, polemika je šla, da funkcionarji Državnega zbora, poslanci in ostali imajo mandat, ki ga je treba potrditi vsaka štiri leta in da je fluktuacija okrog 40% ali celo več. Sodniki pa imajo zagotovljen trajni mandat.
To so glavni pomisleki, torej umeščanje in ali je ta 47 izhodiščni razred tisti pravi, zakaj ni 43 in mogoče želja po 50 in 53 izhodiščnem razredu.
Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Fajt.
Besedo imajo predlagatelji. Gospa ministrica, izvolite.

            IRMA PAVLINIČ KREBS: Spoštovani gospod predsednik. Spoštovane svetnice, predvsem svetniki. Lep pozdrav! Sem bolj na slabem glasu. Včeraj ponoči smo končali z neko fazo pogajanj. Če dovolite, da vam uvodoma predstavim situacijo s katero bom mogoče v nadaljevanju, ko boste razmišljali ali podati veto na novelo zakona o sistemu plač v javnem sektorju, nam je vendarle verjeti bolj kot komu drugemu.
Ob nastopu mandata te vlade je bilo nesporno,da finančna kriza zahteva ukrepanje in to takojšnje na področju politike plač zaradi reforme plačnega sistema. V mesecu januarju smo zato takoj pričeli s pogajanji s sindikati javnega sektorja, glede politike plač in je tudi v aprilu uspešno zaključili z določitvijo politike plač za javne uslužbence, katerih plače se urejajo v kolektivni pogodbi za javni sektor v letu 2009.
V mesecu decembru 2008 je ta vlada dobila na klop odločbo Ustavnega sodišča, ki je narekovala že drugič, prvič 2006, drugič 2008, da smo dolžni v roku šestih mesecev odpraviti neustavni položaj sodnikov v Republiki Sloveniji. Torej, vzporedno, ko smo nagovarjali sindikate javnega sektorja k neodpravi plačnih nesorazmerij smo morali postaviti izhodišča za uskladitev položaja sodnikov z Ustavo Republike Slovenije. Temeljno izhodišče, ki ga je imela pogajalska skupina, ki sem jo vodila, je, da se lahko ustavni položaj uredi v skladu z ustavo, ne da se lahko, da se mora urediti. Da pa mora imeti vsakršna spremembe plačnega položaja nevtralne finančne posledice. Torej, masa plač za pravosodne funkcionarje, kot smo jo detektirali na november 2008 se tudi po uskladitvi spremembah, ki jih bomo snovali v postopku usklajevanja s sodniki, ne sme spremeniti.
Jaz sem uvodoma v nagovoru poslancem Državnega zbora povedala, da se mi je zdelo to skoraj kot nemogoča naloga, ki je bila postavljena pred pogajalsko skupino. Da pa na koncu oziroma v postopku šest mesečnih usklajevanj je vendarle prišlo do sporazuma. Moja ocena je, da je prišlo do sporazuma iz razloga, ker je vlada uspela vrniti sodnikom položaj kot ga določa ustava, in da so sodniki dejansko spoštovali in razumeli izhodišče, da se njihove plače v letu 2009 in 2010 ne smejo povečati in sprejeli so tudi zavezo vlade z razumevanje oziroma zavezo ministrstva za pravosodje, da bo do 1. 12. 2010, ko je predvidena dokončna uskladitev položaja sodnikov za odločbo Ustavnega sodišča, s soglasjem sodnikov, da bo do takrat zmanjšano število pravosodnih funkcionarjev za 116. Vlada je, preden je določila besedilo te novele, zahtevala poročilo Ministru za pravosodje, do tistega trenutka, to je bilo v mesecu juniju 2009, je zadržal razpise za imenovanje 43 pravosodnih funkcionarjev. Nevtralna finančna situacija v letu 2011, je iz tega razloga povsem realna in jo bomo tudi dosegli. Še leto in pol takega ukrepanja pravosodnega ministra, je vlado prepričalo, da je novelo s takim datumom poslala v parlamentarno proceduro. Zaradi tega, ker sodnikom neustavnega položaja kljub temu, da so od leta 2006, poznate situacijo, ni bila dobra, ni bila dobra za stanje demokracije, ni bilo dobro za ugled sodstva, ki ga, definicija obstoja sodnika sama po sebi niti ne nosi, kajti obsoja po zakonih, razsoja v sporu med dvema strankama od katera je ena vedno nezadovoljna in govorimo o poklicni skupini tisočih ljudi, ki je zanemarljiva visavi, če hočete, 156 tisoč uslužbencev v javnem sektorju. In to je skupina, katere položaj sam po sebi se vidi marginalen, je pa za delovanje pravne države več kot pomemben, da se jim torej zagotovi položaj, ki ga ni izbrala ne ta vlada in ne bivša vlada. Razlika med nami je samo ta, da ga je bivša zanikala, mi ga pač enostavno spoštujemo, ker je Ustavno sodišče dvakrat reklo, da je tega dosti. Dvakrat je reklo, da je treba sodnikom dati položaj kot jim ga določa Ustava. Celo poglavje je namenjeno sodstvu, sodniki so pravosodni funkcionarji in ni mogoče in nismo smeli več primerjati položaja, materialnega govorim, ne samo plačnega, materialnega in celotnega položaja z uslužbenci, ampak s funkcionarji zakonodajne in izvršilne veje oblasti. To je bila naloga in mandat skupine, ki se je usklajevala s pravosodnimi funkcionarji. 16. junija 2009 smo podpisali sporazum o zaključku usklajevanja, ki se mi zdi, da bo za vas ob tehtanju moral igrati zelo pomembno vlogo. Predstavniki Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Sodnega sveta Republike Slovenije, slovenskega sodniškega društva in stavkovnega odbora slovenskih sodnikov in Vlada so ugotovili, prvič, da je postopek usklajevanja sodniških plač, ki je bil posledica odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da ne citiram, so okrajšave iz leta 2006 in leta 2008, sporazumno zaključen. In pod dva, podpisniki se strinjajo, da se predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodniški službi, ki sta priloga tega sporazuma, vložita v zakonodajno proceduro in dokončno udejanjita s 1.12.2010. Podpisani predstavniki sodne veje oblasti, na drugi strani Vlada. Po šestmesečnem usklajevanju različnih vprašanj o katerih bom v nadaljevanju spregovorila natančno, da ne bo ponovno napačnega razumevanja in možnosti zavajanja, ker vsaka skupina, ki dobi informacije, se opravičujem za vaš dragoceni čas, vendar tudi mi smo ga šest mesecev vložili v to, da vprašanje uredimo ustavno skladno in finančno vzdržno. Sodniki so se strinjali, da se neustavno stanje, ki je trajalo od leta 2006 oziroma še od prej, ampak od takrat že ugotovljeno z odločbo Ustavnega sodišča, dokončno udejanji zaradi krize 1.12.2010, torej dve leti potem, ko je decembra sodišče drugič ugotovilo neustavno stanje in v juniju bi ta Vlada morala protiustavno stanje pač odpraviti, šest mesecev smo imeli na razpolago. Usklajevanja so se zavlekla zaradi tega, ker so sodniki imeli oziroma predstavniki sodnikov izjemne probleme prepričati sodnike, da zaradi krize uskladitve njihovega položaja tako kot Ustava veleva ne bo mogoče še najmanj leto in pol. Tako, da besede, ki jih danes lahkotno z dosti prostora v medijih, v odmevnih oddajah, moj predhodnik minister Virant in bivši premier Janša z lahkotnim stavkom, ki mu seveda javnost lahko verjame, gre za spoštovana in pomembna člana te družbe, da je nedopustno, da aktualna vlada v času krize viša plače sodnikov; pa to ne drži; jaz verjamem, da so sami dokumenti in vsa moja razprava v Državnem zboru - je bila dovolj argumentirana in prepričljiva, da za tem ne znam videti prav nič drugega, tudi mimogrede današnji poziv k vetu, ki so ga ob soglasni podpori temu zakonu. Jaz sem na komisiji eno uro razlagala, pred sabo imam dokument, preden je šel v proceduro in dobila soglasno podporo komisije. In štirje člani te komisije so si po tem ko se je v javnosti slišal diskurz, da vlada nedopustno ravna, v krizi viša plače sodnikov, razbila bo enotni plačni sistem in tako naprej, se ta val vali dalje. Jaz mu ne znam pripisati argumentov, pripišem mu lahko samo politikanstvo. To rečem s polno odgovornostjo, ker sam dokument v obrazložitvi in moji nastopi - ocenjujem da zadosti prepričljivi pred komisijo Državnega sveta, pred parlamentom nesporno pričajo o tem, da se plače v 2009 in 2010 ne bodo zviševale in bom danes ponovno in še enkrat v detajle pojasnila kako smo do tega prišli.
Niti morale niti obraza ne bi imela, ko smo vzporedno nagovarjali sodnike in hkrati sindikate javnega sektorja k popuščanju k neodpravi plačnih nesorazmerij v predvideni dinamiki, da bi hkrati dovolili, da se za en evro zviša plača sodnikov. Ne, še naprej bodo imeli znižano za 4%. Zakaj? Ker imamo prehodno in končno ureditev. Prehodna ureditev je s konsenzom sodnikov zastavljena na sledeč način: s sodniki se nismo pogovarjali samo o povišanju plačnega razreda, o tem o čemer se danes govori. Njihov položaj danes definira popoln odstop od položaja, ki so ga imeli pred to ureditvijo, ki je danes v noveli. Pred tem so bili: sodnik je enako javni uslužbenec, ne sodnik je enako funkcionar. Zakaj? Njihov položaj je definiral položaj 10-ih razredov napredovanja, 9-ih dodatkov, ki so povsem enaki za vse javne uslužbence.
Naši pogovori v postopku usklajevanja so šli v smeri, vaš materialni položaj in vaš celovit položaj moramo po odločbi Ustavnega sodišča primerjati s funkcionarji zakonodajne, izvršilne veje oblasti. Mi nimamo dodatkov, razen dodatka ne delovno dobo, mi nimamo napredovanj, razen položajne dodatke, ki so in tako naprej. In tako smo se pogovarjali o vseh okoliščinah, ki definirajo položaj funkcionarja vizavi aktualnega položaja javnega uslužbenca. Sodniki sami želijo, da definira položaj neodvisnega sodnika fiksna v temelju bistveno bolj fiksna plača, kar zagotavljanj njegovo neodvisnost, ne samo po njihovi osebni želji, ampak tudi po vseh mednarodnih dokumentih, da kvaliteta dela nadomesti kvantiteto dela, kvaliteto bo spremljalo ministrstvo z ukrepi kot jih definira z ugotavljanjem uspešnosti in sojenja v razumnem roku sodišča kot celote. To gre za ukrepe, ki jih bo v nadaljevanju kolega Škrlec znal bolj kompetentno predstaviti kot jaz. In na koncu prišli do rezultata. Sodniki so ohranili samo še tri dodatke, ki nujno morajo ostati in jih ločijo od ostalih funkcionarjev. Dodatek za dvojezičnost. Gre za pomembno politično vprašanje in zavezo, da sodnik, ki sodi na območju kjer živita italijanska in madžarska narodna skupnost je sposoben soditi v dveh jezikih in napisati sodbo v dveh jezikih. To je njegova dolžnost in ta dodatek je imanenten položaj sodnikov v tem okolju. Ostal je torej samo dodatek na dvojezičnost. Dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času in pripravljenost. Točno vemo, da do tega dodatka ni upravičen nihče drug kot preiskovalni sodnik in državni tožilec, ki je dolžan priti na kraj kriminalnega dogodka oziroma prometne nesreče 24 ur. Drugi sodniki teh pripravljenosti in tako naprej nimajo. V nadaljevanju položajni dodatek v delu kjer enoto, ki jo vodi sodnik razširimo tudi na sodelavce, kot vidite iz predloga predpisa je bistveno večja višina, dodatka pa bistveno nižja.
To je vse. Nimajo več dodatka za redno delovno uspešnost, ne dodatka za povečan obseg dela in ne gre za dodatek, ki je bil iz evropskih sredstev zagotovljen samo še za leto 2009, torej Lukendo. To je zavajanje javnosti. Gre za dodatek, ki ga za javne uslužbence določa Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, torej dodatek za povečan obseg dela, ki ga je možno v okviru do 30% oziroma za posebne projekte in tako naprej. To gre za ta dodatek za katerega blagajna, torej v proračunu vsako leto se zagotavljajo ustrezna sredstva okoli 2% in še nekaj odpade na proračunskega uporabnika sredstev za povečan obseg dela in redno delovno uspešnost. In kaj smo storili? Dodatka, torej redna delovna uspešnost, povečan obseg dela, imamo vse izračunano, torej sta znašala 4,8% obsega mase plač, ki je bruto 66,8 milijonov evrov, smo s 1.7.2009 prelili delno kolikor so ta sredstva zadoščala, ampak vzeli smo jih njim v povišanje plačnih razredov. Ker je šlo za okoli 2,4 milijonov evrov sredstev iz tega ni bilo mogoče narediti nekaj posebnega, ampak se nam je zgodilo sledeče, vam bom točno povedala katera kategorija je dobila kaj, in sicer 148 pravosodnim funkcionarjem, s 1.7.2009 se aktualna uvrstitev kot so bili uvrščeni s 1.7.2009 ne spremeni. To pomeni, da bodo imeli ob sočasni veljavnosti Zakona o začasnem znižanju plač funkcionarjev, ki mimogrede za sodnike kot za vse ostale velja od aprila 2009 do aprila 2010 in kanimo veljavnost podaljšati tudi v kriznem letu 2010, da bo ta predstavnik teh 148 imelo manj možnosti za 4% sredstev iz redne delovne uspešnosti in povečanega obsega dela in še minus 4% plače. Nič. To se pravi tem se bo položaj poslabšal. Tu gre za predvsem predsednike, podpredsednike sodišč in vodstvene položaje. Ti bodo imeli še manj kot imajo danes pred uveljavitvijo te novele. 880-im, torej večini se bodo uvrstili s 1.7.2009 za en plačni razred višje na račun s 1.7.2009 ukinjenih 4,8% sredstev, ki so jih običajno delili predsedniki zaradi delovne uspešnosti in tako. Hkrati še minus 4% Zakon o začasnem  znižanju plač funkcionarjev. Na slabšem bo večina. V letu 2009 in 2010, kot so bili pred sprejemom te novele.
Za naprej. 1. 12. 2010, kjer so se strinjali, da torej ti končni razredi pa kaj smo še naredili? Ne samo dodatki. Poglejte te stolpiče. Zelo lepo boste videli, da se gornji razredi po bivšem plačnem režimu zvišajo za samo en plačni razred. Da smo napredovanja prej štart od 40 pa 10 razredov napredovanj do 50. razreda okrajnega sodnika, znižali, se pravi napredujejo samo tisto, kar je nujno za doseganje napredovanja, kar pomeni, da se bodo sodniki vendarle trudili s svojim uspešnim delom napredujejo v okviru štirih plačnih razredov iz 47 do 51. Samo vhod v sodniško službo je v pomembnem delu zvišan, zato tudi obseg mase plač, ki se naj bi povečal ob dokončni uskladitvi glede na aktualno stanje, znaša samo 9,9%. Ker je večina sodnikov, pomembna večina danes že v teh razredih in s to reformo v smislu uskladitev svojega položaja z Ustavo v pomembnem delu ne pridobijo ničesar. Oni prav nič niso zadovoljni, posamezniki sodniki s to rešitvijo. Samo 4 razrede napredovanj bo še ostalo funkcionarjem okrajnega sodišča. Se pravi sodnikom okrajnih sodišč, trije okrožni, dva višji. Prej so imeli te razpone bistveno večje. Vrhovni sodniki nimajo več napredovanj. Prej je bila pa lestvica taka. 10 razredov napredovanj, vsi dodatki, 9 dodatkov, zdaj samo še trije nujni dodatki in 4, 3, 2, 1, 0 razredov napredovanj. Vsi, ki danes govorijo, da se bo s tem porušilo razmerje enotnega plačnega sistema in urejenih plačnih razmerij v kolektivni pogodbi za javni sektor, govorijo to zato, ker v preteklosti niso želeli priznati, da so sodniki funkcionarji, že sama uvrstitev med poslance njihovih plačnih razredov med poslance, med ministre, župane, predsednika, varuhinje, nevladnih državnih organov, ki so imenovani na te funkcije samo 1710 funkcionarjev nas je v tej državi, od tega jih je 1300 pravosodnih funkcionarjev: 1095 je sodnikov, 200 je državnih tožilcev, 66 državni pravobranilcev, 1370 torej skupaj z ustavnimi sodniki devetimi od 1713 vseh pravosodnih funkcionarjev. Danes tak položaj kot je glede na ukinitev dodatkov seveda bistveno bolj definira položaj sodnika kot funkcionarja kot na drugi strani javnega uslužbenca. Tako da predlog usklajevan ni bil samo količnik in je mati iz bazena, a ha, sedaj se pa v 47-em razredu okrajni sodnik prej je pa v 40-em, to bo povzročilo, da v javnem sektorju bo četica sodnikov, učiteljev, potem profesorjev prišla v vrsto. Jaz celo osebno mislim, če se vsi vsem tem dodatkom odpovedo, da bi celo plačni sistem lahko bil bolj vzdržen, če gredo vsi po isti poti kot so šli sodniki, štirje trije razredi napredovanja, nič dodatkov za redno delovno uspešnost, povečan obseg dela, itd., na koncu vam povem boljši finančni učinki kot so danes, celo nimam problemov, če pristanejo na vse to, kar pač definira položaj sodnikov danes kot funkcionarjev. Tako da s tem trkanjem na vrata mislim, da ne bo nobenih problemov. Če stvar korektno pogledaš tako kot je zapisana, da lahko verjamemo, da bo 1. 12. 2010 tudi po tem datumu ne bo prišlo do povečanja mas plače funkcionarjev z 99.9% oziroma da ne bo prišlo do dodatnih potrebnih 5,8 milijonov evrov na letni ravni zagotavlja ravnanja Ministrstva za pravosodje, ki je kot bo kolega Škrlec povedal 45 se mi zdi je bilo do 43, ustavljenih že razpisov za nadomestne zaposlitve do junija 2009, še leto in pol je časa do januarja 2011.
Vlada je bila zelo jasna pri postavitvi izhodišč. In meseca oktobra bomo stanje in število pravosodnih funkcionarjev, glede realizacije zaveze, ki smo jo dali, preverila in ne izključujemo, ne izključuje vlada podaljšanja veljavnosti uskladitev, v kolikor tega resno rno ministrstvo ne bi uspelo izpolniti. Ampak podatki kažejo, da je tudi v letu 2011 se masa potrebna za plače pravosodnih funkcionarjev, ne bo povečala. Tako da, odgovor, ki je v tej pobudo za veto, v pomembnem delu, da so bile sodniške plače osnova za določanje plačnih razmerij v javnem sektorju, smo na komisiji, sem seznanila vaše kolege z zanimivo ugotovitvijo, ker sem hotela dobiti podatek o od svojih kolegov na ministrstvo. Zakaj se je torej sodnike dajalo, in če se je dajalo za primerjavo z zdravniki. V kratkem bom te navedbe mojih kolegov prebrala, ker bodo zanimive, in bodo odgovorile tudi na vprašanje, ki ga je gospod .../Nerazumljivo./... tudi postavil, tožbe. Primerjava plat sodnikov in zdravnikov seže v leto 1996, ko je bil sklenjen sporazum med sindikatom Fides in Vlado Republike Slovenije. Takrat je bilo celo dogovorjeno, da bodo zdravniki prevzeli funkcionarske količnike, kar se nikoli ni zgodilo. Omenjena primerjava se je vlekla ves čas, posebej leta 1998, ko je bilo potrebno realizirati aneks iz leta 1996. Zdravniki so se s sodniki primerjali zaradi zakona o sodniški službi, ki je leta 1995 - poudarjam letnice zato, ker takrat ni bilo še Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ampak je šlo za Zakon o sodniški službi iz leta 1995 - zelo dobro uredil plače sodnikov, kar pa je bilo kasneje za 20% znižanjem poslanske osnove hitro nevtralizirano. Te tožbe sodnikov izhajajo iz tega dejstva in iz dejstva prve odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2006, ko je nesporno reklo, da se plače sodnikov ne morejo urejati drugače kot z zakonom, ker so takrat bile pač določene z odlokom pristojne komisije Državnega zbora, je v tem primeru pravna podlaga za te tožbe, izhaja iz tega razmerja. Skratka te zgodbe so iz tega leta, ko so plače sodnikov bile določene z zakonom o sodniški službi iz leta 1995. In danes govorite, da je to enako lahko danes, seveda gospod Virant je to prakso nadaljeval, po moji oceni popolnoma neopravičeno, ker je že večkrat javno povedal, da se z odločbo Ustavnega sodišča v taki vsebini, kot je bila, nikoli ni strinjal. Jaz si take arogance do slovenske ustave ne želim privoščiti, kot si jo je moj predhodnik.
Glede vprašanja usklajenosti s sindikati javnega sektorja. V uvodu tega predloga, ki je šel tudi v parlamentarno proceduro, je bilo jasno povedano, da so sindikati javnega sektorja bili seznanjeni z vsebino tega zakona prav iz razloga, da bi vedeli, da ne bomo poviševali plač sodnikov, je bil moj interes, da jih natančno s tem seznanim. Ni pa Vlada menila, da bi jim bili dolžni dati zakon v usklajevanje, da bi torej morali soglašati s temi rešitvami. Ustavno sodišče je zapovedalo, da moramo to uskladiti s sodniki.
Sporno je bilo glede sindikatov javnega sektorja še eno vprašanje, in to sem gospodu Posediju, ki je to vprašanje na odboru Državnega zbora legitimno odprl, tudi pojasnil. In sicer, Ustavno sodišče nam je zapovedalo, da moramo uskladiti vrednost plačnega razreda, ki je za javne uslužbence po pogajanjih s sindikati javnega sektorja zapisana v kolektivni pogodbi za javni sektor, za funkcionarje pa v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju, da moramo to vrednost usklajevati, ne pa uskladiti, tudi s pravosodnimi funkcionarji. Torej gre za zapovedan korekten odnos v procesu usklajevanja. Novela zakona ni prinesla nobene druge spremembe. Ta usklajena vrednost mora na koncu biti enotna tako za javne uslužbence kot za funkcionarje, kar je edino možnost v enotnem plačnem sistemu. Ta dikcija je v zakonu ostala jasna. Vse, kar je Vlada dolžna v bodoče storiti, je, s procesom usklajevanja vrednosti plačnega razreda seznaniti funkcionarje in usklajevati to vrednost tudi z njimi, na koncu pa to enotno vrednost zapisati v kolektivno pogodbo za javni sektor.
Glede stimulacij ob taki ureditvi bo kolega Škrlec bistveno bolj lahko dopolnil in pojasnil vse mehanizme, ki danes obstajajo. Vprašanje povprečne sivine na sodiščih, kot se rado sliši, zaradi umanjkanja 2% redne delovne uspešnosti je neupravičeno. Tako da boste tu argumente slišali s strani predstavnikov pravosodnih funkcionarjev.

Skratka, ker smo po dveh letih neustavnega stanja dosegli v šestmesečnem postopku usklajevanja soglasje s sodno vejo oblasti se mi zdi in dosegli tudi nesporno soglasje, da se le-ta odprava protiustavnega stanja s soglasjem sodnikov opravi v letu s finančnimi posledicami "v letu 2011" in da v letu 2009 in 2010 njihov položaj ne pomeni, da ne delijo usode ostalih funkcionarjev, kar upam, da sem zadosti prepričljivo prikazala vas prosim, da ne izglasujete veta, ker bo le ta pomenil možnost in priložnost v državnem zboru ponovno par ur razprave o imenitni temi, ki pomeni lene, nesposobne in take in drugačne sodnike, ki edini v tej krizi se jim višajo plače, skratka, neresnice, ki so danes bistveno bolj hitro sprejete kot resnica, ker argumenti so zapleteni, ker je bilo tudi usklajevanje zapleteno vas prosim, da vsak po svoji osebni vesti glasuje in tega veta ne podpre, ker se mi zdi, da je bilo zadosti dve leti in še do zadnje seje Državnega zbora zlivanje gnojnice po marginalni skupini, ki ne prinaša političnih točk je pa njeno dobro delovanje za pravno državo in za varstvo državljanov, za katere si vsi prizadevamo, da bi bili na vseh področjih v najboljših rokah, po moji osebni oceni, izjemnega pomena. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KLAVČIČ: Hvala, spoštovana gospa ministrica. Želite gospod državni sekretar v tej fazi že dopolniti izvajanje? Izvolite.

            BOŠTJAN ŠKRLEC: Gospod predsednik. Spoštovane članice in člani Državnega sveta. Lep pozdrav. Na kratko bom dopolnil to, kar je zelo podrobno povedala že ministrica za javno upravo.
Vprašanje plač, ki ga imate danes pred seboj je res neločljiva celota in te štirje zakoni, ki so v paketu mora deliti enako usodo ne glede nato, ali bo izglasovan veto ali veto ne bo izglasovan, kajti uveljavitev zgolj zakonov, ki se nanašajo na sodniško službo, pravobranilstvo in tožilstva brez zakona o sistemu plač v javnem sektorju bo pomenil hudo anomalijo in ne vem, kako bo sistem funkcioniral. Na to je treba posebej opozoriti, da gre za dejansko vsebinsko povezan paket. Ker, ti trije zakoni, ki niso zakon o sistemu plač v javnem sektorju, torej Zakon o sodniški službi, Zakon o državnem tožilstvu in Zakon o državnem pravobranilstvu zgolj povzemajo rešitve iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju v te materialne zakone, ki urejajo posamezno službo in so torej neločljivo povezana celota, brez Zakona o sistemu plač v javnem sektorju nimajo smisla in onemogočajo funkcioniranje plačnega sistema sodnikov, tožilcev in pravobranilcev.
Zdaj pa nekaj besed o vsebini tega, kar je danes predmet razprav o odložilnem vetu. Ustavno sodišče je v svojih odločbah, do zdaj sta bili izdani dve, jasno povedalo da gre za vprašanje delitve oblasti. Gre za tri različne veje oblasti in za tri funkcionarje teh vej oblasti. To so funkcionarji zakonodajne veje oblasti, to so funkcionarji sodne veje oblasti in to so funkcionarji izvršilne veje oblasti. V tem smislu se medsebojno primerjajo tri glavne funkcije funkcionarje, tri glavne skupine: sodniki, poslanci in ministri, če zadevo poenostavim. Pomembno je imeti pred očmi to, da se urejajo razmerja med temi tremi vejami oblasti in da razmerja plač, najvišjih in najnižjih morajo biti medsebojno primerljiva. To je Ustavno sodišče v svoji prvi odločbi zapisalo precej jasno, v drugi še veliko bolj jasno. In zelo jasno je povedalo: primerjava najnižjih plač funkcionarjev sodne veje oblasti kaže, da so te najnižje plače preveč nizke v primerjavi z najnižjimi plačami drugih dveh vej oblasti. To pomeni, razlika med najnižjimi plačami poslancev in ministrov in najnižjimi plačami sodnikov je prevelika. Ta razlika je znašala med najnižjo poslansko plačo in najnižjo sodniško plačo 14 plačnih razredov. To je treba jasno povedati. Razlika je bila 14 plačnih razredov. Ustavno sodišče je v svoji odločbi tudi še drugo stvar, ki se nanaša na razpone, jasno definiralo, in to je, da je najvišja sodniška plača v primerjavi z najvišjimi poslanskimi in najvišjimi ministrskimi plačami prenizka. Tudi tam je razlika med najvišjimi plačami sodnikov in najvišjimi plačami poslancev in ministrov previsoka. In Ustavno sodišče je v svoji drugi odločbi jasno navedlo in jasno naložilo zakonodajalcu, da mora to nesorazmerje ustrezno popraviti.
Zdaj pa poglejmo kako je to nesorazmerje popravljeno. Opozicija govori dvignili ste plače za 7 plačnih razredov. 7 krat 4 je 28, vsak ve, da je to 28% zvišanje plač. Že ministrica sama je povedala, da to absolutno ne drži, ker niso vsi dobili tega zvišanja. Za 7 plačnih razredov se je zvišala zgolj najnižja izhodiščna začetna plača sodnika začetnika, ki je danes po veljavni Virantovi reformi, če smem uporabiti te besede, uvrščena v 40. plačni razred, 14 razredov manj od najnižje poslanske plače.
Po predlogu, ki ga imate danes na mizi, je ta razlika zgolj prepolovljena. To najnižjo plačo smo res dvignili za 7 razredov, ampak še vedno je 7 razredov pod najnižjo poslansko plačo. Najnižja poslanska plača je 55. razred, najnižja ministrska plača pa 62. razred. Torej, nesorazmerje je odpravljeno, plače pa nikakor niso izenačene. Namreč, noben sodnik prve stopnje, teh je pa večina v Republiki Sloveniji, noben sodnik in noben tožilec na prvi stopnji ne doseže niti najnižje poslanske plače, to je treba povedati. Najvišja plača, ki jo sodnik, okrožni sodnik, svetnik, lahko tudi pred upokojitvijo, na prvi stopnji doseže, je 54. razred, to je en razred manj, kot je najnižja poslanska plača; poslanska plača se začne s 55. razredom in gre do 62. razreda. Po mojih podatkih je samo en poslanec v Državnem zboru, ki ima samo 55. plačni razred, vsi drugi imajo več. Po navedbah opozicije pa nima nobeden 62. razreda, tudi to verjamem, ampak gre za razpon. In ta razpon je tak, da prvostopni sodniki sploh ne dosežejo najnižjih poslanskih plač. Zato so govorjenja o tem, da so sodniki sedaj izenačeni s poslanci, zavajajoča. Tudi če pogledamo najvišje plače v sodni veji oblasti, bomo ugotovili, da te niti približno niso take, kot so v drugih dveh vejah oblasti. Najvišja plača vrhovnega sodnika oziroma najvišja plača višjih sodnikov ne doseže niti sredine poslanskih plač. Vrhovni sodniki se pa približajo vrhu poslanskih plač, ampak ga ne dosežejo, in tudi ne dosežejo ministrske plače. To so pomembni podatki, ki jih, prosim, imejte pred očmi, ko se boste odločali o tem, ali je ta zakon vreden, da se ga zaustavi z vetom, in ali je vsebina, ki je v tem zakonu, res takšna, da odstopa od tega, kar je naložilo Ustavno sodišče; in Ustavno sodišče je to naložilo že dvakrat.
Rešitev, ki je danes pred vami, pa ni samo vsebinska uskladitve z odločbami Ustavnega sodišča. Rešitev ponuja tudi odgovor, kako v teh časih krize doseči to uresničitev na tak način, da javnofinančno ne bo obremenjujoča za proračun. Vlado je to seveda zelo skrbelo in je imela veliko dela s tem, da smo ostali v okvirih mase plač, kot je veljala konec novembra leta 2008. O vsem tem je ministrica povedala že veliko. Zdi se mi zgolj pomembno to, da poudarimo, da sodniški zakon oziroma zakon o sistemu plač v javnem sektorju tudi za te funkcionarje predvideva določeno zamrznitev in tudi za njih predpostavlja in predvideva stopnjevanje pri uveljavitvi in odpravi teh razlik. Končna odprava protiustavnega stanja bo dosežena šele decembra leta 2010. To sodniki dobro vedo. V pogajanjih je bilo vloženega ogromno truda, da smo jih prepričali, da je to potrebno sprejeti. Da se enostavno v teh kriznih časih ne da plačnih nesorazmerij odpraviti čez noč in to poudarjam zaradi tega, ker je ustavna odločba jasna, ko zahteva, da se ugotovljena neskladja odpravijo v roku šestih mesecev po objavi odločbe. To pomeni najkasneje do 1. julija letos. Danes smo tako rekoč oktobra in zakon še niti sprejet ni. Ampak sodna veja oblasti je v pogajanjih zaradi tega, ker je Vlada to zahtevala, sprejela argumentacijo, da se strinjajo s postopno odpravo in da bo popolna odprava stopila v veljavo šele decembra leta 2010. To je pomembno tudi zaradi tega, ker se v tem času pravosodni funkcionarji bili udeleženi znižanja funkcionarskih plač za 4% zaradi splošnih varčevalnih ukrepov in sedaj na tisti argument javnofinančne nevtralnosti tega plačnega sistema.
To je absolutno ključen element, ki ga je Vlada ves čas postavljala tako pogajalski skupini in tudi jasno je zapisano v gradivu sprejetih zakonov. Javnofinančna nevtralnost prehodne variante je dosežena že s tem, ko smo ukinili podpredsedniška mesta, ko smo pobrali variabilne dele plač, ki so tudi prej v prejšnjem, no, danes veljavnem sistemu uvedeni. Torej redna delovna uspešnost, povečan obseg dela. Vsi ti instituti namreč niso dali rezultatov za katere so bili načrtovani. Ti % so bili ali prenizki, ali pa so v nasprotju s konceptov sodniškega dela. Zaradi tega se od tega koncepta odstopa, s tem so se sodniki strinjali in zaradi tega se ta sredstva prelivajo v fiksne plačne razrede. V končni varianti pa seveda, če se ne zmanjša število sodnih funkcionarjev, ta učinek prinese približno 9% povečanje mase. Vlada pa je prepričana, da do tega zvišanja mase ne bo prišlo. Ne bo prišlo zaradi tega, ker se bo število pravosodnih funkcionarjev zmanjšalo in bodo tudi ustvarjeni pogoji zato, da se bo zmanjšalo. Zaradi tega ne bodo trpeli sodni postopki, niti hitrost sodnih postopkov, niti kvaliteta sprejetih odločitev. Slovenija ima namreč danes praktično najvišje število sodnikov na prebivalca v Evropi. Izjema je Monako, ki pa je neka druga zgodba glede na število prebivalcev in ni primerljiva. Število zmanjšanja pravosodnih funkcionarjev za 116, bo večinoma pomenilo zmanjšanje sodnikov.
Slovenija ima namreč danes praktično najvišje število sodnikov na prebivalca v Evropi, izjema je Monako, ki pa je neka druga zgodba glede na število prebivalcev in ni primerljiva. Število zmanjšanja pravosodnih funkcionarjev za 116 bo večinoma pomenilo zmanjšanje sodnikov. Sodnikov se je v preteklem obdobju zaposlovalo veliko. Sistem reševanja sodnih zaostankov je temeljil na novih zaposlovanjih sodnikov s trajnim mandatom. Nova vlada pa gleda na te stvari drugače. Prepričani smo namreč, da je treba vnesti v sodniško delo več fleksibilnosti, več menedžmenta in večjo učinkovitost v smislu tega, da bo sodnik delal res to, kar sodniku pritiče. In zaradi tega so že v pripravi številni zakoni, ki bodo to omogočili. Eden izmed njih pa je že ve proceduri v Državnem zboru. To je zakon o sodiščih, ki reorganizira sedanjo ureditev sodišča. Gre za to, da bodo sodniki razbremenjeni tistih funkcij, ki niso sodne in se bodo lahko v celoti posvetili sojenju. Od njih se zahteva uvedba novih standardov pri ocenjevanju sodniškega dela. Namreč ni več poudarek na kvantiteti, ampak na kvaliteti. S tem, da je pomembna komponenta to, da se uvajajo časovni standardi, tako za posamezna procesna opravila, kot tudi za sprejem dokončne odločitve v posamezni zadevi. To pomeni, da želimo sodišča, ki bodo zadevo od prejema do sodbe, da bodo ta čas bistveno skrajšala. To pomeni večjo učinkovitost sodnega dela. Sodniki tudi niso nedotakljivi. Sodniški mandat je res trajen, ni pa nedotakljiv. Sodniki izgubljajo trajni mandat, sodniki tudi zapuščajo sodniške vrste zaradi tega, ker so deležni negativnih ocen. Namreč, sodnika je po zakonu potrebno vsake tri leta najmanj oceniti in njegovo delo se ocenjuje. Ocenjujejo ga njegovi kolegi, to je res, vendar po merilih, ki jih izdela sodni svet. Sodni svet pa ni sestavljen samo iz sodnikov. In ta merila so zelo stroga in ta merila bodo gotovo tudi v prihodnje podlaga za zakon o sodiščih deležna novih kriterijev. Ocena, ki jo prejme sodnik je taka da ali izpolnjuje pogoje za napredovanje, ali pa teh pogojev ne izpolnjuje. Možna pa je tudi ocena, da sodnik ni primeren za sodniško službo. Danes poznam tri primere, ko so sodniki dobili oceno, da niso primerni za sodniško službo. Dve sta pravnomočni, ena še ni. Veliko več primerov pa je, ko sodniki to oceno dobijo, pa pred pravnomočnostjo ocene zapustijo sodniške vrste in si iščejo službo drugje.
Sodniški mandat torej je trajen, vendar ni nedotakljiv. In tudi to je eden izmed načinov s katerim lahko dvignemo kvaliteto. Namreč, ne samo da bo nova zakonodaja deloma razbremenila sodišča, nekaterih zadev s katerimi se danes ukvarjajo, tukaj mislim na zakon o alternativnem reševanju sporov, ki je tudi že v zakonodajen postopek vložen in poleg zakona o sodiščih, ki sem ga že omenil, tudi drugi zakoni, ki so v pripravi, predvsem zakon o izvršbi, ki bo poenostavil in naredil postopek izvršbe bolj ekonomičen. Gre tudi za to, da bo sodstvo s tem, ko bo deležno ustreznih plač za funkcijo, ki jo opravlja, nase moralo sprejeti tudi odgovornost za kvaliteto tega dela, pa tudi za ugled te veje oblasti. Nihče drug ne more dati sodstvu ugleda, kot da si ga samo pridobi. In ocenjevanje sodnikov, o katerem sem govoril - mimogrede, sodnike začetnike se ocenjuje na tak način vsako leto v prvih treh letih -, tudi ta sistem, ki ga ima v rokah Sodni svet in personalni sveti sodišč, je eden od instrumentov, s katerimi bo sodišče oziroma sodstvo lahko poskrbelo za to, da bodo med sodniškimi vrstami ostali zgolj sodniki, ki so res primerni za sojenje in ki zaslužijo take plače, o katerih se danes pogovarjamo. Poleg tega pa ministrstvo samo aktivno sprejema ukrepe, s katerimi bo doseženo znižanje števila pravosodnih funkcionarjev za 116 do konca leta 2010. Kot je povedala že ministrica za javno upravo, je do danes ministrstvo zadržalo 43 razpisov za sodniška mesta. Nov Zakon o sodiščih, ki je že v parlamentarni proceduri, daje ministru več možnosti sodelovanja pri določanju potrebnega števila sodnikov za posamezno sodišče, predvsem pa mu daje možnosti in pravico, da odloča tudi o tem, ali bo nek razpis objavljen ali ne, v odvisnosti od tega, ali so za to zagotovljena sredstva. Tu je povezava med temi zakoni in novim zakonom, ki bo dejansko formalno omogočal, da se ta številka tudi doseže. Seveda ni mogoče nikogar na silo upokojiti, ampak to ne bo potrebno. Če se pogleda statistiko, koliko funkcionarjev je zapuščalo sodniške vrste v minulih letih, lahko vidimo, da jih je samo v letu 2008 zapustilo 51. Če to kombinirano s številko, koliko razpisov je do danes zadržalo ministrstvo, ki jih je 43, smo že zelo blizu številki 116. In nimam nobenih pomislekov, da bo ta številka 116 lahko dosegljiva. Pomembno pri tem pa je, da tudi pravosodje samo priznava, da je sodnikov verjetno res preveč. Kar pomeni, da se zavedajo, da obstajajo rezerve znotraj njihovih vrst in da zaradi tega razumejo, da ne bo prišlo do destabilizacije sodne funkcije in posledično do večjih zaostankov.
Vse to govorim zaradi tega, da vas utrdim v prepričanju, da zakon, kot je danes pred vami, Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, ne prinaša finančnih obremenitev niti danes niti v letu 2010, ko se bo v celoti udejanjil. Je pa pomembno nekaj drugega, kar pa prinaša. Prinaša pa odpravo protiustavnega stanja. Namreč tisto, kar me v tem trenutku izjemno skrbi, je odgovor na vprašanje, kaj se zgodi, če ta zakon ne bo sprejet. Ustavno sodišče je že dvakrat odločalo o tem vprašanju in je dalo v drugo 6-mesečni rok za implementacijo.
Ministrica sama je povedala, sodniki so podpisali sporazum v katerem so se prostovoljno odpovedali uskladitvi, polni uskladitvi in polni odpravi protiustavnega stanja danes, in so pristali, da se to opravili šele v decembru leta 2010. To mi daje garancijo, da je taka rešitev v teh zakonih ustavnopravno skladna. Namreč izvršilna veja oblasti se mora usklajevati s sodno vejo oblasti pri določanju plač, in če je skupen govor tak, da se odprava protiustavnosti doseže zaradi javnofinančnih razmer šele v letu 2010, potem ocenjujem, da je takšna rešitev ustavno pravno korektna. Seveda pa bo povsem drugače, če tak zakon ni sprejet. Potem bomo imeli še naprej protiustavno stanje. In Ustavno sodišče bo v situaciji v kateri se je znašlo že prvič, pa se je uprlo tej skušnjavi. Namreč ustavno sodišče ni določalo plačnih razredov niti prvič niti drugič, ker je obakrat ocenilo, da je to pristojnost zakonodajalca. Kaj se bo pa zgodilo, če zakonodajalec niti v drugo ni opravil svoje naloge, pa lahko zgolj ugibamo. Moje ugibanje je, da bo Ustavno sodišče samo prepisalo to kar danes piše v teh zakonih. Tega si ne želim in tega si niti vlada ne želi. Vlada je odgovornost, da protiustavno stanje odpravi, sprejela resno. Vložila je veliko dela v to, da je to rešitev pripravila tudi v sodelovanju in v usklajevanjih s sodno vejo oblasti. To ne pomeni v popuščanju do sodne veje oblasti, ker sodna veja oblasti je resna in zadovoljna s tem kar ta zakon nosi. Neto izkupiček je za 800 sodnikov plus en razred, ne plus sedem. Podatki o tem koliko sodniki dobijo s to izhodiščno varianto je ta, 148 sodnikov oziroma sodnih pravosodnih funkcionarjev ne dobi prav nič, 880 jih dobi samo en razred, s tem, da imejte v mislih, da so en razred že izgubili z interventnim zakonom iz začetka leta. 217 jih dobi dva razreda, samo 88 jih dobi tri razrede in samo 37 jih dobi štiri razrede in nihče več ne dobi niti pet niti šest niti sedem, ker danes pač ni sodnika v 40. plačilnem razredu niti v 41. niti v 42.. To so pa dejstva. In to so dejstva, ki jih prosim imejte pred očmi, ko se boste odločali o vetu. Kot sem povedal, vlada in državni zbor sta to odgovornost sprejela in odgovorno lahko trdim na tem mestu, s polno odgovornostjo, po zelo tehtnem premisleku. Boljše rešitve za razrešitev protiustavnega stanja, ki bi moralo biti rešeno že pred tremi meseci, v tem trenutku ni. Upam, da se boste s to argumentacijo strinjali tudi člani Državnega sveta, in da za to ne boste glasovali za odložilni veto. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, gospod državni sekretar Škrlec. Sprašujem poročevalca Komisije za državno ureditev, če želi besedo? Hvala lepa. Želijo besedo predstavniki interesnih skupin? Če ne, odpiram razpravo. Želi kdo besedo? Kolega Kovšca, izvolite.

            ALOJZ KOVŠCA: Spoštovani gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovani predstavniki .../Ni vključen./... Se opravičujem. Jaz imam eno čisto konkretno vprašanje, ker se mi ta politična matematika nekako ne izide. Tukaj smo se vrteli predvsem okoli dveh stvari. Eno je skupna masa plače, ki se ne zvišuje in odločba Ustavnega sodišča o nesorazmerju. Jaz tukaj vidim še en aspekt, na katerega pa res nisem dobil zadovoljivega odgovora, me pa ta aspekt najbolj skrbi. Izrečeno je bilo ravnokar od državnega sekretarja, da je sodnikov verjetno preveč. Po drugi strani smo slišali, da ti sodniki izjemno dobro in kakovostno in zavzeto delajo. Zdaj bomo v dveh letih zmanjšali njihovo število za 11,6% in potem bodo ti sodniki kar po defaultu še boljše in še lepše delali in bomo imeli manj sodnih zaostankov. Meni se zdi, da se ta matematika nekako ne bo izšla. Vsaj v gospodarstvu, če zmanjša število delavcev toliko in še odgovornih delavcev, intelektualcev na primernih položajih, potem pa od ostalih zahtevam v bistvu toliko večjo storilnost. To nekako ne gre.
Druga stvar. Jaz se opravičujem, ampak malo me zbode, ker niti z besedo niste omenili materialnega vrednotenja trajnega mandata. Ne gre za marginalno kategorijo. Gre za zelo zelo pomembno kategorijo po mojem mnenju. Tukaj sedeči predstavniki delojemalcev se s tukaj sedečimi predstavniki delodajalcev že razlike dela za določen in nedoločen čas dobesedno borijo. In je ta razlika zelo ovrednotena in zelo pomembna. To zadevno bi kazalo v metodologiji primerjanja materialnega izenačevanja funkcionarjev izvršne veje oblasti, pardon, sodne, izvršne in zakonodajne veje oblasti ovrednotiti tudi ta trajni mandat. Ker niste nikjer kvantificirali, kolikšna pa je razlika med tem, če nekdo ima službo doživljenjsko in je ne more izgubiti z nekom, ki pa opravlja mandat štiri leta. V tem času njegova kariera trpi, njegovo upravljanje v podjetju, ki ga zapusti je vprašljivo in vprašanje, če se ima kam vrniti. Tukaj jabolka in hruške nekako mislim, da ne bi šlo. Jaz bi predvsem rad slišal odgovor na kakšen način bo zagotovljena toliko višja delovna storilnost, da se bodo sodni zaostanki za teh minus 116 od 1.000 zmanjšali. Mislim, da gre tu res za enormno močan projekt in zelo velik optimizem, in bi rad slišal, kako kanite to razrešiti.
Druga zadeva, ko ste rekli, da če bi se javni uslužbenci odrekli svojim dodatkom, da bi to javnofinančni blagajni prineslo dosti večji efekt. Ja, seveda bi, saj primerjate populacijo 1.000 s populacijo več 10.000. To je približno tako, kot če bi rekli, da če bi se delavci v Gorenju odrekli dodatku ali pa če se direktor, gospod Bobinac, odreče, da bi bil večji efekt za inkaso Gorenja. Seveda bi bil, ker tistih je nekaj tisoč, on je pa en sam. Tako da če bi hoteli res primerjati efekte, bi verjetno bilo pravilno, če bi primerjali 1.000 povprečnih javnih uslužbencev oziroma 1.000 povprečnih plač javnih uslužbencev s plačami sodnikov in potem vzeli vrednost dodatkov ali teh privilegijev; potem bi ta matematika pa zdržala. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Besedo ima kolega Otoničar.

            VINCENC OTONIČAR: Hvala za besedo. Spoštovani predsednik, podpredsednik, ministrica ter vsi navzoči, lep pozdrav tudi v mojem imenu! Zelo me veseli, da to Vlado skrbi protiustavno stanje. Samo na nekaj bi rad spomnil, pa naprej v razpravo ne bom spuščal. Ali vas skrbi tudi protiustavno stanje našega predsednika Državnega sveta že tri leta? Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Besedo ima kolega dr. Golob.

            DR. JANVIT GOLOB: Hvala, predsednik. Dober dan, gospa ministrica! Lepo, da pridete s tako problematiko tudi v Državni svet. Državni svet ima v svoji funkciji zagotovo pomembno vlogo, da daje predloge za dobre rešitve, in daleč od tega, da bi bil ešalon opozicije za paralelno reševanje problemov, ki jih imate v Državnem zboru. Mislim, da vam bo bivanje v Državnem svetu manj naporno kot v Državnem zboru.
Zdaj se lotevamo popravljati plačna nesorazmerja, pa se pri tem zavedamo, da eno popravljanje plačnih nesorazmerij rodi drugo; to bo večno dogajanje, o tem boste izgubljali še ogromno besed in to se bo večno dogajalo. Tudi to moramo razumeti, da je tu zadaj argument Ustavnega sodišča, ob razmišljanjih, ki jih ima tudi gospod Otoničar, ampak Ustavno sodišče je nekaj, kar ima svojo težo. In če potem to prehaja nazaj v politiko, kaže, da nekaj pač ne odgovarja in da je treba ta argument tudi upoštevati. Je pa seveda tudi vaš argument razumeti glede finančne nevtralnosti kot zelo pomemben.
Sedaj pa pojdimo na drugo področje. Državni tožilci, pravobranilci in sodniki so udarna moč pravne države. Skrbnik pravne kvalitete in kot sem razumel jih je ta garnizon težak nekaj 1.300 - 1.400 ljudi. Ti lahko delujejo kot uradniki, lahko pa se v tej vojski rodi kakšen del Pietro ali Kenneth Star, ki so vsak po svoje delovali za res kvaliteto pravne države. Mislim, da vsi veste za del Pietro, politika čiste roke, in Kenneth Starr se je lotil Clintona, ko je zahajal na stran poti. Eden je bil sodnik, drug tožilec, ampak sta segla v samo delovanje države. Sodno oblast imamo 18 let, ki je mirno opazovala prehajanje v situacijo kakršna je danes. Torej, ta armada tožilcev, sodnikov, pravobranilcev, ki bi morala intervenirati, ali pa spodbuditi zakonodajno oblast, da čim prej ukrepa, proti, v narekovajih, tajkunizaciji in drugim nečednostim, ki so se dogajale v državi, ni svojega dela opravila. Tukaj pa prihajajo tiste dileme do izraza, ko ljudje po pravici, ali pa tudi ne, razmišljajo o učinkovitosti sodne oblasti in o stimulaciji te učinkovitosti. Vendar tudi ta stimulacija ne bi bila vprašljiva, če bi imela država ustrezno gospodarsko moč. Ta pa se vedno bolj sesipa in denarja je vedno manj. Ta akcija, ki jo vi danes prinašate pred Državni svet se bo jutri v kakšni drugi obliki ponovno pojavila. Kajti Vlada vse premalo misli kje denar zaslužiti, ne pa kako ga reducirati, kako ojačati gospodarsko moč države. Bili smo priča, ko je 80 milijonov evrov, zelo težko jih je bilo zbrati v državni blagajni, šlo za neke centre odločnosti. Holandci dajo denar za znanost, zato da se jutri vrne v obliki višje dodane vrednosti, storitev in produktov. Pri nas se je to zafrčkalo za neke centre odličnosti od katerih ni bilo nič nikoli, ni in ne bo v smislu kot sem prej rekel, rasti gospodarske moči države. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala dr. Golob. Besedo ima kolega Peršak.

            ANTON PERŠAK: Spoštovana gospa ministrica, spoštovani predsednik, kolegi.
Zelo na kratko. Moram reči, da odločitev v tem primeru ni lahka. Po eni strani je seveda res to, kar je bilo poudarjeno, da gre za odpravo neke anomalije, ki se je vrsto let vlekla skozi sistem, da gre za, s čimer jaz nimam nobenih težav za priznanje, da so sodniki funkcionarji, da so predstavniki sodne veje oblasti, da jim potem kar zadeva to vprašanje pač pritiče ustrezen status. Po drugi strani pa je seveda res, da je potem pričakovati tudi temu ustrezno ravnanje in obnašanje.
Najprej če pogledamo, če gre za primerjavo z, kot rečeno, da je treba uskladiti pripadnike sodne veje oblasti s pripadniki izvršilne in zakonodajne oblasti. Izvršilna oblast v Sloveniji sega od župana občine Hodoš do predsednika Vlade in države. Zakonodajna, nekako primerljivo. Vseh funkcionarjev je, kot smo slišali, od 1700 do 1800, od tega je 1370 pripadnikov sodne veje oblasti in ali je zdaj res to utemeljeno, da se vsi primerjajo samo s poslanci ali ministri. Ali bi kazalo, da je ta primerjava vendarle nekoliko širša. Saj je, glede na to, da je zdaj ta najnižji sodniški plačni razred naj bi bil 7 razredov nižji od poslanskega. Ampak, ali je potem, da podžupanov ne omenjam, ustrezen razred recimo župana občine Zreče. Recimo, ki ena uspešna občina ali Šempeter - Vrtojba, če delamo to primerjavo.
Drugo kar me zanima ali imajo funkcionarji pravico do stavke? Kaj če se poslanci ali župani ali ministri na primer odločijo za stavko?! Proti komu? Potem dodatki, res je, da so ostali samo trije. Ali imajo tudi še kakšni drugi funkcionarji dodatke? Recimo spet bom rekel za pripravljenost, poudarja se, da imajo nekateri sodniki in tožilci dodatek za to, da so v stanju na klic. Tudi vrsta drugih funkcionarjev je ves čas na klic dosegljiva in razpoložljiva in tako naprej. Skratka, zdi se mi, da stvari vendarle niso tako do konca primerljive, se pa strinjam, tako kot sem rekel, nimam nobenih težav s tem, da gre za funkcionarje, da gre za pripadnike določene veje oblasti. Vendar se mi zdi, da bi bilo prav, da je ta diapazon primerljivosti širši, ne samo na ministre in poslance. In da potem zadeva celotno področje prejemkov, ne samo pravic v določenih. Je pa zelo težko glasovati ali pa bi bilo glasovati za veto, glede na to, da gre za nesporno nujno ureditev vprašanja, ne samo zaradi odločbe, odločba Ustavnega sodišča je pač konsekvenca nečesa, nekega stanja, ki je bilo od prej. S tega vidika pač to situacijo je potrebno urediti. Mislim, da se(?) je branža dobro izkoristila priložnost.

PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Kolega Reven ima besedo.

            RASTISLAV JOŽE REVEN: Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem. V vsem izvajanju ne bom se oziral na moralo sodnikov, ki s štrajkom, z manj delom, vsemi temi njihovimi ukrepi zmanjšujejo svoj ugled. Ne. To bom pustil ob strani.
Svoje izvajanje bom utemeljil izključno na izvajanju gospe ministrice na naši komisiji. Prvo, kar sem se začudil je to, da so plačne razrede zbili. To se pravi, da se zmanjša število možnih napredovanj. Z vidika človeškega faktorja, z vidika motivacije je to sigurno negativen korak. Kajti človek, delavec, zaposlen kjerkoli, sodnik, na kateremkoli, človek ima pred seboj možnosti večjih korakov napredovanja, je bolj motiviran, kaj bo pogosteje napredoval. Vendar ta prijem mi je jasno povedal, da je to ena izmed fint. Na žalost jo poznam, ker sem delal na takih področjih. Zato se me nikakor ne prime, da bo prehodna ureditev oziroma, da bo finančni rezultat nula. Vam bom pa kar hitro povedal kje so te matematične nelogičnosti. Poglejte, pravijo, da bodo znižali, da bo minister Zalar znižal zaposlene oziroma število sodnikov iz 118 na 116. Kaj to pomeni? Če bo pripad zadev na sodišča ostal enak, kvečjemu se bo povečal, pomeni nekaj, ali bodo morali sodniki delati učinkoviteje. Če bodo morali delati učinkoviteje, pomeni da sedaj niso dovolj delali.
Drugo pa je. Odvzemanje stimulacije. Stimulacija na dobro delo. To je ena izmed finih fint, kako dolgoročno dosežeš tisto kar so .../nerazumljivo./... Poglejte, da bom prvilneje s številkami operiral, moram si pač vzeti... 4,8% so zdaj pritisnili, pripojili h količniku, da so količnike dvignili. Pa se postavimo par let naprej. Kaj se bo dogodilo? Sodniki bodo rekli, imamo več dela, manj nas je, to je treba stimulirati. Pozabilo se bo na to, da je ta količnik bil pripojen k temu. Enostavno se bo lahko ta količnik spet uvedel in mi imamo zopet zvišane plače. Masa za plače bo šla navzgor. To ni dvoma o tem. Dobro, časovne omejitve bodo uvedli, ampak to spet pridemo na tisto vprašanje, kakšna je učinkovitost sedaj in kakšna bo prihodnja? Jaz se strinjam s kolegom Kovšcom, ki je postavil to isto vprašanje.
Naprej, če gremo. Neprestano se meša ta spust plač na celemu nivoju državne uprave za teh 4%, s povečanjem. To ni v redu. Če gre vsem dol, je šlo vsem dol. To je ena zadeva.
Sedaj pa poglejmo še naprej, kaj je pri tem 880 številka, v tistem plačnem razredu. Če so se plačni razredi zbili navzgor, da so spodnji razredi šli navzgor in je masa, tukaj od spodaj. Kaj pomeni to? Matematično povečanje plač. In tole, ko se pravi sedaj, prehodna ureditev, ne bo zahtevala dodatnih sredstev, da, ker je, nekako bi rekel temu zamrznila do 1. 12. 2010. Kaj pa potem?
Ali bo naše gospodarstvo pripravljeno oziroma ali bomo lahko državljani prispevali v proračun toliko, da se bo pokrilo tole povečanje? Močno dvomim, da se bo ta recesija ustavila oziroma bo šla napram konjukturi. Bo primanjkljaj v državni blagajni, kjer so zaveze. Kje bodo vzeli? Drugod. Kje? Ne vem. Če bo še ta vlada naprej bo pač ona reševala, če bo druga bo pač druga. To je zavajanje, po mojih kriterijih, zavajanje da ne bo finančnega učinka. Samo finančni učinek povečanja plač je preseljen naprej. In ekonomisti dobro vemo kaj pomeni nek učinek v prihodnosti. Tega zmeraj, ko sodimo investicije, ko sodimo kakršnokoli dejavnost v prihodnosti znamo preračunati na sedanjo vrednost. In če te učinke povečanje plač, in bodo sigurno sledili, preračunamo na sedanjo vrednost vidimo, da gre za dejansko povečanje plač in to v tistem času, ko se, to je pa dejansko problem, grozi zamrznitvijo pokojnin, z zniževanjem plač, plače se znižujejo, to sigurno, po firmah, to ni kaj. V taki situaciji na tak način reševanja je zame fino zavit v celofan, vendar tisti, ki to vemo se ne moremo strinjati res tako, kakor nam je bilo predstavljeno. Še enkrat poudarjam, kot sem že na seji komisije povedal, podpiram pravno državo. Podpiram, da se izvajajo določila oziroma odločbe Ustavnega sodišča. Sigurno to podpiram. Še nekaj sem na komisiji, malo me je zbodlo, ko je rekel sekretar, da je sodnikov preveč. Kako? Ko pa vendar neprestano poslušamo, da je sodnikov premalo, da se večajo vrste, da se nikakor ne reši. Vemo kako se nam občani pritožujejo, da čakajo tri, štiri, pet, šest let kot je prva obravnava razpisana. Kaj bo pa sedaj, 118 sodnikov manj? Kaj bo potem? Kdo jamči, dane bo tako? Ali bomo čez čas imeli državljansko nepokorščino, če se bo to pokazalo? Je trenutna rešitev lepo oblikovana, moram dati vse priznanje ministrstvu, fino je to narejeno, ampak na žalost jaz v to ne verjamem. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa.
Kolega Štrukelj.

            BRANIMIR ŠTRUKELJ: Hvala, gospod predsednik za besedo. Spoštovana gospa ministrica, gospodje, naša kolegica.
Poglejte. Jaz se strinjam z nekaterimi opredelitvami, ki jih je povedal kolega Peršak, zlasti tisto zelo pomembno vprašanje na katerega ni jasnega odgovora kako lahko funkcionarji stavkajo proti svoji lastni državi. To je skrajno resno vprašanje. Tu na tej točki bi rekel celo, kot da sami sodniki verjamemo, da so res funkcionarji. In to je zahtevno vprašanje.
Moje mnenje o slovenskem pravosodnem sistemu je slabo. Mislim, da je eno od strukturnih cokel, ki to demokracijo vleče nazaj. Sem trdno prepričan. Tudi sam imam s slovenskim pravosodnim sistemom, kot človek, ki dela za en sindikat, v  zadnjem času šokantne izkušnje, ampak tu ne bom naprej govoril, in seveda vem, da si z zagovarjanjem sodnikov nihče ne pridobi nikakršne podpore. Podpora sodnikom v javnem mnenju je nikakršna. Zato si lahko politika vedno naredi "zicer", veste kaj je "zicer" v košarki, torej nezgrešljiv met ko žge po sodnikih. To je praktično najbolj enostavno, ker imate zagotovo političen zadetek. Tu zgrešiti ne morete. Nihče ne mara sodnikov, vsak ima kakšno slabo izkušnjo. Ampak, tisto, kar pa mene dejansko bega v tej državi pa je, kako postajajo pravnomočne odločbe sodišč nekaj povsem poljubnega v tej državi. Kako je na delu neka globoka dekadenca pravne varnosti v naši državi. Odločbe Ustavnega sodišča se spoštujejo le, če ti to odgovarja, če ne jo ignoriraš. Prejšnja vlada je tu naredila strahoten korak naprej z odločbo o izbrisanih, ki je bila tako jasna, da bolj jasna ne more biti, pa jo kljub vsemu jo ignorirala. V škodo, bom rekel, enih ključnih točk ali smo mi pravna država ali ne, ali smo praktično v regresiji, kjer bo odločala sila močnejšega. Tu je bila ta odločba Ustavnega sodišča od leta 2006 na mizi. 2006 je bila ta odločitev. Ampak zdaj poglejte. Ne glede na to, je pač v naši državi tako, da lahko to povoziš. Lahko to povoziš oziroma lahko rečeš, da je ni potrebno izvršiti in jaz se na tej točki, se mi zdi edino možno ravnanje Vlade, da izvrši odločbo Ustavnega sodišča. Tu druge poti, če bi Vlada delala tako naprej, kot se je začelo, potem bi mi bili praktično v neki popolnoma nemogoči situaciji.
Prof. Golob je rekel, da Državni svet ni šalon rezervni opozicije, ampak argumenti v tem vetu so identični tistim, ki so bili rečeni v Državnem zboru. Prepisani. Tako, da to je seveda stvar debate.
Dejstvo, da se potem pa reče, poglejte, sodnikom se dvigajo plače in se zamegli, da gre za izvršitev odločbe Ustavnega sodišča pa je politikantstvo najnižje sorte. Najnižje sorte in prispevek k tej dekadenci pravni, ki jo v naši državi živimo. Da pa minister bivši polaga v usta sindikatom, da se bomo razburili zato, ker se bodo plače sodnikov uskladile, človek, ki je najbolj odgovoren za to, da imamo v plačnem sistemu tempirano bombo v tej državi, ki je ne bo mogoče leta in leta urediti, je pa tudi svojevrsten cinizem.
Poglejte. Kljub vsemu imajo predlagatelji na neki točki prav. Jaz se sicer zelo distanciram od tega, da se izkoriščajo odločbe Ustavnega sodišča za poceni nabiranje političnih točk. Ampak na neki točki imajo pa prav in se jim na tej točki tudi pridružujem. To je, da ne glede na to kaj je ministrica rekla in ne glede na to, da je res, da so funkcionarji in da se primerjajo funkcionarske plače med seboj, je de facto, da bodo ta nova razmerja, ki se na papirju zdaj vzpostavljajo, ni res, da se bodo zdaj plače dvignile, dejansko dinamizirale in povečale probleme plače v javnem sektorju. To drži. To je absolutno res. Res se bo to zgodilo. Kajti dovolj je, da se na papirju zasvetijo razmerja, ki že povzročajo spremembe. Zato je odločitev o tem vetu na tej točki težka in vsak bo moral zase premisliti, kako bo ravnal. Mimogrede naj povem, da je leta 2001 v Državnem svetu bil ta zakon že enkrat predmet odložilnega veta Državnega sveta. Takrat sem pripravil predlog za odložilni veto, gospod Grims ga je vložil in pri tem prehitel dr. Zoltana Jana. Šlo pa je za ključne pomanjkljivosti tega plačnega sistema, ki ga zdaj živimo in ki je pol leta pred zadnjimi volitvami postal plen političnih ambicij posameznih političnih strank. Popolnoma se je razsul zadnjega pol leta pred volitvami, ker se je z njim kupovalo posamezne dele javnih uslužbencev. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Besedo ima kolega Jenčič.

            MIHAEL JENČIČ: Hvala za besedo. Mogoče bi začel najprej z odgovorom svetniškemu kolegu Peršaku, zakaj poslanci ne stavkajo. Verjetno zato, ker bi lahko sprejeli zakon, v katerem bi bilo vsem njihovim željam ugodeno, Državni svet pa bi dal na ta zakon veto.
Zdaj pa čisto zares. Pravna država, takšna kot jo imamo, šepa. To, kar je povedal svetniški kolega Štrukelj, popolnoma drži, in da ne ponavljam, da bom bistveno krajši, se njegovemu izvajanju v celoti pridružujem, vsaj glede pravne države. No, da bi pa Državni svet kot drugi dom v tej državi pomagal udejanjiti pravno državo, ima danes čudovito priložnost, in sicer priložnost, da pomaga pri izvrševanju ustavnih odločb, odločb Ustavnega sodišča. Gospa ministrica je zelo natančno povedala, da predstavlja paket zakonov, o katerih danes govorimo, pravzaprav izvršitev ustavne odločbe, ampak ne kakršnekoli izvršitve na silo, kot je bilo to dostikrat doslej primer, temveč v sporazumu s tisto vejo oblasti, ki je bila prizadeta oziroma ki je prizadeta oziroma na katero se ustavna odločba nanaša. To je na sodstvo oziroma na pravosodje. Tukaj je bil dosežen sporazum. Se pravi imamo udejanjanje odločbe Ustavnega sodišča, imamo sporazum, ki je bil dosežen v trdih pogajanjih in imamo tretje, česar v teh pogojih danes ni mogoče zanemariti oziroma kar bi mogoče celo veljalo omeniti na prvem mestu. To je, da nima negativnih finančnih učinkov, da nima za proračun nobenih dodatnih obvez.
Pred menoj je govoril kolega Reven. Njegova razprava je temeljila na predpostavkah, da se bo nekje, nekoč v bodočnosti zgodilo, da bo proračuna zaradi tega zakona, teh zakonov, sklopa teh zakonov, ki jih obravnavamo obremenjen, ker bo prišlo do zviševanja na ta in drugačen način. Ja, to je mogoče. Vendar pa bi rad poudaril, da njegova razprava temelji samo na njegovih lastnih predvidevanjih, ki najbrž ne bodo točna, glede na to, da imamo na drugi strani izračun, ki nam ga je pripravilo Ministrstvo za javno upravo, to se pravi ne izračun, ampak tehtanje učinkov sprejetih zakonov. In to tehtanje učinkov je bilo tako na komisiji, kakor tudi danes na svetu zelo, zelo podrobno obrazloženo. Kot član tega sveta nimam razloga, da ministrstvo glede na tako predstavljen projekt ne bi verjel.
V sami zahtevi za sprejem odložilnega veta za te zakone, je večkrat omenjena opozicija, pa pozicija in plačni sistem. Glede plačnega sistema, ki bi se naj porušil zaradi tega, ker temelji ravno na izračunu kateremu osnova so bile sodniške plače, bi ponovno to, kar sem že večkrat povedal vnovič povedal, sprejem takšnega plačnega sistema, kot ga imamo danes v državi je gotovo bila napaka, zaradi tega ker primerja tako različne profile poklicev državnih uslužbencev, se pravi ljudi, ki so plačani iz proračuna, da je to pravzaprav skoraj nemogoče uskladiti in bo, tako kot je sedaj, se zgodilo, skozi priprta vrata padel še kakšen okostnjak. Predlagam torej, da Državni zbor tega veta ne podpre. Jaz bom glasoval proti. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Verjetno ste imeli v mislih Državni svet v tej fazi, kolega Jenčič? Seveda. Hvala lepa.
Kolega Šuštaršič ima besedo.

            BORIS ŠUŠTARŠIČ: Hvala lepa za besedo. Gledano z ozkega sistemskega vidika torej veljavnih sistemskih rešitev in sistemskih odločitev, je seveda tudi meni osebno težko najti neke prepričljive argumente proti tem zakonom. Vendar pa, če na drugi strani se soočim s krutim dejstvom, da je slovenska družba trenutno v zelo hudi finančni, socialni pa še kakšni drugi krizi, in da smo kljub temu, da imamo v 2. členu ustave javno določeno, da smo pravna in socialna država, tik pred tem, da bomo radikalno zmanjševali nekatere temeljne socialne pravice, ker pač drugače več ne gre, seveda se mi pa ta situacija prikaže kar v drugačni luči. Razumem vsako skupino prebivalstva, da strmi k temu, da ima urejeno svojo pozicijo, samo da sodna veja oblasti grozi dalj časa s stavkami, izsiljuje s stavkami in tudi vlaga tožbe proti lastni državi, to se mi pa zdi izjemno problematično. Zato z vidika neke socialne pravičnosti se mi zdi, da je to urejanje, nesrečno v času in v .../Nerazumljivo./... Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Opravičujem se kolegu Revenu, za repliko se je prijavil, ko sem jaz že dal besedo kolegu Šuštaršiču. Tako da izvoli.

            RATISLAV JOŽE REVEN: Nič hudega. Hvala lepa za besedo! Kolega Jenčič, da vam repliciram na vaše, da predvidevam, kajti v podjetništvu, mi podjetniki moramo predvidevati, če ne skrahiramo, gremo v stečaj. Če bi imel na razpolago podatke, ki jih je danes pokazala gospa ministrica, bi vam tudi z matematiko, točno izračunal kar sem govoril. Vendar sem bil tiho o eni stvari. O eni stvari, ki se ji pravi statistika. Poglejte, nam je bilo rečeno, da bo na sodiščih več novih menedžerjev, ki bodo prevzeli nižja opravila, vendar ena opravila. Je tako! Kaj se bo zgodilo s tole statistiko? Tudi če ne bo, tudi če bodo res zaposlili manj sodnikov, bo šlo manj za sodniške plače, ampak te plače menedžerjev ne bodo v tej masi sodniški, bodo drugje. Vidite, to je tudi izmed ukrepov, kako kasneje lahko prikažeš, mi smo pa imeli prav, naša masa se ni povečala. Seveda, če se je razdelila še na en drugi del, ki je voden drugje. To je tisto. Še enkrat poudarjam, če bi imel te podatke, kot smo jih danes grafično videli, bi jih lahko ovrednotil, pa bi vam tudi številke povedal, tako kot smo vajeni podjetniki ena in ena je dva, na žalost pa v naši državi ena in ena je deset, posebno kar velja za proračun. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Besedo ima kolega Ščernjavič.

            DRAGO ŠČERNJAVIČ: Spoštovani! Bom bolj kratek. Ko sem prebral pobudo, analiziral odgovor. Ustavno sodišče nikjer ne reče, ne določi plačnih razredov, ampak samo načela. Drži kot pribito. Moja ocena, zdaj pa tako, kdo se je pogajal? Pogajala se je Vlada, pogajali so se funkcionarji med seboj in pa društvo sodnikov. To je neko hibridno partnerstvo med eno in drugo vejo za rešitev problemov. Pismo predsedniku Vlade 19. junija sem na to opozoril, pa že prej, tudi to, zakaj se ne aktivira svet za sistem plač. Ga imamo v Zakonu o sistemu plač piše in njegova vloga, funkcije in naloge. Svet se ni sestal, že dolgo ne. Pa bi bilo dobro, če se bi, ker imamo to institucijo možen instrument, njegova vsebina je tu določena sestavljen je iz vseh predstavnikov zakonodajne, izvršne, sodne veje oblasti, združenja občin, predstavnikov reprezentativnih sindikatov, kjer bi lahko razpravljali o vprašanju razmerja plač.
Drugo, kar hočem opozoriti. Ne poznam primera v Evropi, prosim, ne poznam ga, da je Ustavno sodišče tako razsodilo, pa bi se vtaknilo v določanja razmerij plač. Ne poznam. Leta 2002, gospod Škrlec in gospa ministrica tukaj v tej hiši, ko smo sprejemali zakon o razmerju plač, ker sem bil vodja tedaj pogajalcev za sindikat je tekla pomembna razprava o razmerjih plač, tudi kakšno naj bi bilo med zakonodajno, sodno, izvršno vejo oblasti. In tista, ki sem jih zagovarjal tudi leta 2002 jih tudi danes še vedno zagovarjam. Kako je zdaj to odšlo v druge smeri in tudi, kako in kaj bi naj to bilo urejeno. Suverena pravica države, socialni partnerjev je, imamo instrument zakon, imamo instrument svet, imamo instrumente kolektivne pogodbe, da odločijo, razsojajo kakšna naj bo višina razmerij med posameznimi delovnimi mesti. Temeljno načelo zakona je, sicer kar ga ne citirate, Ustavno sodišče citira vse, delitev oblasti, načelo soodvisnosti, ampak temeljno načelo zakona princip pa je tale 1. člen 2. točka, da naj se v tej cilj, torej državi Sloveniji v javnem sektorju uredijo razmerja med plačami, torej zaposlenih delavcev, javnih uslužbencev in funkcionarjev glede na primerljiva dela in naloge, funkcije zahtevnosti, primerljivo. Tako piše, procesno piše. In na podlagi te procesne določbe, pa težnje za neko primerljivostjo in odpravljanja nesorazmerij, ki so bila in so še, se je zgodilo 16 kolektivnih pogodb, zakonov, in tudi nove anomalije, o katerih smo tudi kot posledica. Kaj narediti? Da ste se pogajali, to je bilo usklajevanje. To med vami, to je partnerstvo dveh vej, nosilcev funkcij. Komisije so bile tako sestavljene po najbolj odgovornih funkcionarjih in ste se izpogajali. Seveda post festum smo mi bili seznanjeni s sporazumom in pa učinkom teh pogajanj kot sindikati. Seveda pa takim pristopom, načinu, to je sicer moje mnenje, osebno se nisem strinjal, ampak pač ni bilo uslišano, sedaj tako kot je, je, ampak zadeva pa ni dokončana. Glede na okoliščine, razmere v katerih smo, opozarjam, tukaj vas, vse, da se ne bo zgodil upor zaradi tega, ker danes se tukaj tudi dogaja, in sicer tam tistih delavcev, delavk, .../Nerazumljivo./ sektorju, kolega Semoliča ni, 200.000 delavcev ima pod 600 evrov plače, v Muri 340 evrov, kjer sem bil direktor štiri leta in v Gorenju isto. Zelo se gleda kaj se bo tukaj danes razpravljalo in odločalo in tudi kakšna so razmerja. Ali so ta razmerja, razmerja, ki jih je zakon določil 1:12, 1:10, bi se neuresničilo. Mi smo bili 2002 na stališču -..../Nerazumljivo./ sindikat, da bi moralo biti razmerje 2, 1, 8, celo 1:8. Sedajle v tej ekonomski socialni krizi v kakršni smo, v gospodarski krizi si mislimo,da bi se moralo nekaj zgoditi. Kot sindikat bomo predlagali, saj smo že včeraj na pogajalski probali tudi zadevo izpeljati, kar se tiče vseh funkcionarjev, vseh direktorjev po uredbi o plačah.
Moralo se bo zgoditi, če ne, se bo konflikt še bolj zaostril. To od nas pričakuje tudi sindikalno članstvo, da se bo nekaj zgodilo. Torej, ministrica že ve, da ne bi zdaj vsega repliciral, kaj smo včeraj na pogajalski skupini rekli.
Še enkrat ponavljam, Ustavno sodišče niti z eno besedo ne govori o razvrščanju. Razvrščanje se je zgodilo skozi interese in usklajevanja, pač tako kot se je, za zaprtimi vrati, šest mesecev, in tule imamo zdaj tako, kot je torej to izvedeno. Glede na to, kakšno je pa gospodarsko, socialno stanje in razmere, je pa to - do tega zaključka ste lahko tudi sami prišli, kaj je primerno in kaj ni primerno. Zato opozarjam na to, da bi se teh dejstev, okoliščin in razmer zavedali, zakaj ta veto. Sam se bom opredelil za veto, zato ker drugače ne morem, tako je, in bom ta veto tudi zaradi teh okoliščin in razmer in zato, ker smo sindikati pod pritiski, vsaj v sindikatu, ki ga jaz zastopam, pač moram tako tudi ravnati. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Kolega Bahun ima besedo.

            DRAGO BAHUN: Hvala lepa, predsednik. Najprej se nisem nameraval oglasiti, vendar se bom vseeno.
Omenjeno je bilo Gorenje, omenjena je bila problematika nizkih plač. Ja, to je problematika, vendar, veste, v Gorenju, pa tudi v državnem sektorju imamo probleme tudi zaradi tega, ker smo vsi pametni pri sistemu nagrajevanja. Vsi smo veliki strokovnjaki in mešamo vsi po vrsti vse počez, jabolka in hruške. Ta diskusija me malo spominja na diskusijo, ki smo jo imeli, če se nekateri spomnite, o sistemu delitve po delu in rezultatih dela, ko smo vsi bili pametni, pa je družbenopolitični sistem zaradi tega padel. Ne dopustiti, da bi se kaj takega zgodilo tudi zdaj. Mislim, da je ključno, o čemer se danes pogovarjamo, to, da ugotovimo, da sodniki niso več javni uslužbenci. In njihovega sistema plač ne moremo primerjati s sistemom plač v javnem sektorju. Oni imajo osnovno plačo in tri dodatke. Javni uslužbenec ima osnovno plačo in devet dodatkov. In ne primerjati osnovnih plač. Ne primerjati jabolk in hrušk. Sicer se lahko pogovarjamo o nominalni višini posameznih plač sodnika, poslanca in tako naprej, ampak ne, za božjo voljo, primerjati zadev. Jaz se strinjam, čeprav vem, da je v tem trenutku nemogoče, kot je ministrica rekla, po svoje bi bilo pametno, da tudi v javnem sektorju sistem nagrajevanja poenostavimo, ker več, ko imaš dodatkov, slabše je. Sistem je bolj netransparenten, bolj je sistem za blodenje, za pametne ljudi, ki primerjajo jabolka in hruške. Spoštujmo Ustavno sodišče, to, da so sodniki svoja veja, omejimo jih z maso, absolutno, in dopustimo, da tudi v njihovi sferi pride na površje malo menedžiranja, da se bodo res sodniki ukvarjali s svojo dejavnostjo, ostale stvari pa, da bo tudi v sodstvu malo racionalizacije dela, malo boljše organizacije in malo boljše manageriranje.
In absolutno, jaz ne bom podprl tega veta, ker se mi zdi, da stvar ni niti najmanj upravičena.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Besedo dajem predsedniku Državnega sveta mag. Blažu Kavčiču.

            MAG. BLAŽ KAVČIČ: Spoštovana ministrica, državni sekretar, kolegice, kolegi.
Tri stvari bi samo izpostavil, ki mogoče niso bile tako jasno tukaj navedene. Ena je spoštovanje in dostojanstvo. Druga stvar, kam je šel denar, kje je in tretja stvar - kriza.
Naj začnem na koncu o dostojanstvu in spoštovanju. Danes je pred nami predlog izvršne veje oblasti o ureditvi plač v sodni veji oblasti, ki ga obravnava zakonodajna veja oblasti. To je delikatna zadeva in se je treba zavedati pomena vzpostavitve višjega standarda dostojanstva v tovrstni komunikaciji. Če kdo, potem smo v Državnem svetu doživeli kar vrsto nedostojnih odnosov tega šibkejšega dela zakonodajne veje oblasti. In naj v zvezi s pripombo kolega Otoničarja, jaz, ker ne bi bilo primerno, da potem ministrica o tem govori, iskreno pohvalim zavzetost, strokovnost, energičnost ministrice pri poskusu uzakonjenja zakona v Državnem svetu. Imamo pa na liniji Državni svet - izvršna veja oblasti vseeno veliko stvari, kjer bi si želeli primerno mero dostojanstva. Če pustimo iz preteklosti stvari pri miru, ravno mi je prišlo na mizo stališče Vlade Republike Slovenije v zvezi s predlogom Državnega sveta o uvedbi 4. branja zakona. Tako sprejeto in takšno stališče, kot sem ga lahko na hitro zasledil v materialih za poslovniško komisijo Državnega zbora ni opogumljajoče. Vendar, tukaj smo da zvišujemo standarde, to je v kriznih razmerah še posebej pomembno. O krizi je bilo rečeno marsikaj, nekaj ni bilo rečeno pa je pomembno. Kriza se ni zgodila, kriza ni slučajna, kriza je povzročena. Kdor je imel čas, voljo in znanje da je proučil konkretne primere nastajanja kriz v zadnjih desetletjih, od Čila, Argentine, Bolivije, Poljske, Rusije, Južnoafriške republike, Filipinov, Malezije, Kanade tudi, ta je lahko ugotovil, da krize nastajajo namensko, z namenom ustvarjanja ekstra profitov tistih, ki dejansko vodijo ta svet. In obrazec je dokaj standarden. Slovenija se mu je do zdaj do neke mere uspela upirati. Pomeni pa šok, pretres, odkup, prevzem oblasti. In v takih razmerah je izjemno pomembno, da smo zelo odgovorni pri vseh odločitvah, ki zadevajo funkcioniranje socialne države in javnega sektorja na sploh v Sloveniji.
In ko se pogovarjamo o tem kje dejansko so ponori denarja bili in kje so. V sodstvu niso. V sodstvu imamo prostor za izboljšave, za bolj profesionalno vodenje tega neprofitnega resorja, ampak to je eden izmed poklicev, ki je absolutno transparenten in zavračam recimo tiste možnosti, ki jih nekateri namigujejo o neuradnih virih itn. Verjamem v kakovost sodstva, verjamem da se lahko izboljša in trdim, da je to eden izmed tistih resorjev, kjer je plača, plača, nikjer sodnik ne more izvajati še raznih, recimo privatizacijskih projektov. In vas opozarjam na problem, ki je pred vsemi nami. Omenjali ste Ustavno sodišče. Kako bo predsednik Republike skadroval kakovostno strukturo Ustavnega sodišča proti koncu leta, ko začenjajo ugašati mandati. Pa veste kje je problem? Kateremu profesorju iz fakultete se pa splača iti za ustavnega sodnika, ko je veliko bolj udobno in lukrativno pisati mnenja. Tukaj smo z našim najvišjim organom, ki je bil do sedaj vreden najvišjih standardov in svojega imena, ampak veličina Ustavnega sodišča je v neki ustvarjali kombinaciji med sodniki operativci in med akademiki, in boste videli, v prihodnosti se nam tukaj pelje problem. Zato sem jaz osebno izjemno pazljiv, ko razmišljam o vprašanjih vezanih na nagrajevanje sodne veje oblasti, ob vsej kritičnosti in tudi ob spoštovanju argumentov, ki so jih našli kolegi v opredelitvi in utemeljitvi predloga za odložilni veto. Ni lepo, da smo doživeli tožbo lastne države in to še posebej v tako težavnih okoliščinah. Ampak preden se skregamo in spraskamo med seboj, v različnih delih slovenske oblasti, se vprašamo, kam so šle tiste silne milijarde, kje so. Ali mislite, da so milijarde, ki jih je Slovenija plačala z denacionalizacijo, da jih plačuje nekdo drug? Mi jih plačujemo. Da je šel finančni balon v breme koga drugega. Mi ga plačujemo. In dejansko moramo ugotoviti, da ne samo v Sloveniji, v večini držav sveta, objektivno, ta trenutek ni denarja za dostojno plačilo vseh, ki prizadevno delajo, upokojencev in drugih. Ampak tega denarja niso vzeli sodniki niti poslanci niti člani vlade, te ogromne količine denarja so tiste, ki so z elegantnimi mehanizmi izginile. Zato jaz osebno ob poglobljeni analizi tudi vseh razlogov za in proti, ugotavljam tukaj, da je predlog štirih zakonov, prvič, skladen z odločbo Ustavnega sodišča.
To je pri meni izjemno pomembno, kajti Državni svet je že v preteklosti in sedaj zelo veliko dal na odločitev Ustavnega sodišča, mislim, da je to prav in ostaja odprto vprašanje ali je kvalitativno jasna odločitev Ustavnega sodišča bila razumno kvantificirana v predlaganih zakonih. Verjetno nobena rešitev ne bo razveselila vseh. Vedno se najde še boljša, vedno se da kakšni očitati. Jaz dvomim, da bodo s to uzakonitvijo, ko bo do nje prišlo, sodniki pretirano zadovoljni. Zato sem jaz po poslušanju vseh argumentov si naredil pri sebi sklep, da je kvantifikacija zadovoljiva, razumna in verjamem, da je primerno, da Državni svet ne sprejme predlogov za odložilni veto v tem konkretnem primeru in da omogočimo, da gre ta zakonodaja svojo pot naprej. Hvala lepa.

            PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? Gospod Rus. Replika gospod Meh.

            BORUT MEH: Se opravičujem, ampak že prej sem se prijavil na repliko, na izvajanje gospoda Ščernjaviča. Jaz bi poudaril samo nekaj. Nismo na pogajanjih med delojemalci in delodajalci, smo v Državnem svetu in govorimo o izvajanju odločb Ustavnega sodišča. Zaradi tega se mi zdi, da ni potrebno prilivati olja na ogenj. Razmere v Sloveniji so v resnici dramatične. In jaz mislim, da ni potrebno nikomur prilivati še ognja k tem in dopovedovati kakšne so plače v Sloveniji. Mislim, da vsi dobro vemo. Kriza je resnično težka. Ta kriza je tudi ali predvsem rezultat globalnih dogajanj. V Sloveniji smo verjeli, da nas ta kriza ne bo tako prizadela. Struktura gospodarstva je pokazala, da smo zelo zelo na udaru te krize in mogoče bolj kot nekatere okoliške države, še posebej zato, ker smo izvozno odvisni in tudi zaradi tega, ker je bil delež predelovalne industrije relativno velik. Strukture gospodarstva čez noč ni moč spremeniti. To je proces, ki bo trajal, in to ne leto, ampak veliko dlje. Sam sem to skusil.
Okoli Mure pa da vam povem. Jaz sem ponosen na obdobje, ko sem bil v Muri, pet let. Sedaj že več kot dve leti nisem v Muri, pa še vedno so takšni, ki bi želeli inputirati razloge za sedanje stanje v Muri meni. Naj vam povem, ko sem šel iz Mure, smo izpolnjevali vse, kar je šlo po kolektivni pogodbi, poravnane so bile vse obveznosti do države, poravnane in regulirane vse obveznosti do bank. V Muri se je v času, ko sem bil tam, znižalo število zaposlenih brez hudih pretresov za več kot 1.600. In mislim, da sem ta projekt dobro vodil. To, zakaj sem šel iz Mure, je pač treba vprašati lastnike. Sam sem bil pred več kot dvema letoma pripravljen še ostati v Muri. Zato prosim, da se mi ne inputira nečesa, česar se mi ne more, kajti odšel sem v obdobju, ko sta bili potem še skoraj dobri dve leti konjunkture in bi se lahko zgodba tudi drugače zasukala. Danes je pa situacija taka, da je trg z oblačili v Evropi padel za 40%. In Mura ali kdorkoli drug izredno težko dobi delo. Tudi ogromno industrijskih podjetij je takih, ki težko dobijo delo, in vse to se odraža potem tudi v položaju teh podjetij. In ravno zato še enkrat apeliram, bodimo pametni in umirjajmo situacijo, ne pa prilivati olja na ogenj. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Meh. Besedo ima kolega dr. Rus.

            DR. ANDREJ RUS: Lepo pozdravljeni vsi prisotni! Moram naravnost povedati, da se mi zdi pobuda za današnji veto tragikomična. Tragična je zaradi tega, ker je tudi Državni zbor spoznal, da je nevzdržno stanje nespoštovanja odločb Ustavnega sodišča enostavno treba prekiniti. Rešitve niso najboljše, ker z njimi odlašaš, prideš do najmanj najslabše, najmanj boleče, najmanj moteče rešitve. Nihče od nas ne zagovarja, niti ministrica niti tisti, ki to podpiramo, da je to dobra rešitev, je pa najmanj moteča, najmanj najslabša rešitev, kar jih je ta hip možno dati na mizo. To je tragični del, o komičnem se bom pa potem še razgovoril. Naj poudarim samo še nekaj. Za debato o tehnikalijah, in to je ta komični del, je zdavnaj prepozno. To bi moralo biti opravljeno pred tremi meseci, takrat je bil zadnji rok. Debata bi morala steči pred dvema letoma. Takrat bi si lahko kvalificirano gledali v oči in razpravljali o dobrih in slabih rešitvah. Ta čas je zamujen. Janez Janša naj pojasni, kaj je mečkal. Nezadostno, padec na celi črti! Popolna odpoved Vlade Republike Slovenije pod njegovim vodstvom!
Ta Vlada popravlja in pospravlja za Vlado, ki je odpovedala na točki spoštovanja ustavnosti, kar je zelo, zelo nevarna stvar. Danes, če kaj, bi lahko debatirali o politični odgovornosti zato, da se pogovarjamo o tem, danes toliko mesecev, toliko let prepozno. To je tragični del. In tukaj vam dovolim kolegom, ki ste vložili predlog za veto, da zardite in spoznate, da je popolnoma nezaslišano, da ste postavili Državni svet v to nemogočo vlogo, da sodelujemo pri tem navideznem cirkusu razpravljanja o tehnikalijah nekega zakona, ko je pa zato že zdavnaj prepozno. Vendar smo imeli materialne in časovne pogoje, da to rešitev najdemo prej. To je prva od štirih točk.
Komično je, da se ena od tehnikalij imenuje učinkovitost sodstva. Danes naključne razprave servirajo pomisleke, kako bo to vplivalo na sodne zaostanke, zakaj je to komično. S tem katedrom je stal gospod Šturm, ki je poleg svojega .../Opozorilni znak za konec razprave./... malteškega križarstva opravljal tudi vlogo ministra za pravosodje. Rezultati, ne me prekinjati, imava vsak svoj čas. V času svojega mandata se je lahko pohvalil s posegi v neodvisnost sodstva, ni znal pa prispevati enega samega ukrepa za izboljšanje učinkovitosti sodstva. Takrat je bil čas, da se učinkovitost sodstva, štiri leta izgubljena. Kaj smo delali? Če citiram Petra Drakarja. Minister Šturm je vihtel topo sekiro in je rekel, oprostite, ne morem se ustaviti, zaradi tega, ker je moja sekira tako topa, ne morem se ustaviti, da bi jo nabrusil. Njegovi instrumenti za reševanje sodnih zaostankov so bili smešni. Dodatno plačilo za dodatne spise, dodatno pomoč sodnikom in tako naprej, se pravi na neučinkovit način moramo bolj intenzivno in bolj trdo delati. To, kar so nam pripovedovali ljudje, ki jih je prav on morda najbolj zavračal in preziral, njihovo retoriko je povzel, namesto sodne reforme je postregel več in bolje delati, pa še bolj trdo. In zato bom dal plačilo. Zato danes sodstvo ni opravilo tiste reforme, ki so jo druga sodstva že naredila, da so naredili, da lahko z manj ljudmi bolj kvalitetno in več opravijo. Vsi dobro vemo, da to, kar Ministrstvo za pravosodje predlaga so najbolj nujni ukrepi, to kar bomo brali in to, kar bomo šele dobili na mizo so ukrepi, ki bi morali biti že zdavnaj storjeni. Debata o tem, ali bo to vplivalo na sodne zaostanke, ali ne, je prepozna in je smešna zaradi tega, ker so v luči vseh zamujenih priložnosti, ki so bile storjene na tem področju.
Druga smešna epizoda v te vetu je sklicevanje na 5 milijonov evrov. 5 milijonov evrov bo leta 2011 zlomilo državni proračun. Absolutni znesek je tukaj zelo pomemben. Ministrica je omenjala, gre za malo število ljudi. Gospod sekretar je natančno povedal kakšne materialne posledice bo to imelo za posamezne skupine. Izračun je, da naj bi imelo nevtralni učinek na proračun.  Tudi če ga nima, gre za 5 milijonov evrov, gre za neznatna sredstva. Tukaj se bom pa sedaj v 5. točki navezal na gospoda Ščernjaviča, čigar diskusija me je najbolj vznemirila. Namreč, gospod Ščernjavič je stopil pred nas in je rekel, pomembno je, da spoštujemo Ustavno sodišče, ampak Ustavno sodišče nam ni dalo konkretnih napotkov. Res je. Tukaj se strinjava. Rešitev je taka ali drugačna, ampak potrebovali smo jo tako, ne takoj, pred tremi meseci smo jo potrebovali. To je bilo mogoče narediti danes. Če bi imeli tri leta pred seboj, bi bila ta rešitev boljša. Ampak to je bilo možno dati na mizo. Tisto, kar me zelo skrbi v diskusiji kolega Ščernjaviča je pa naslednje. Je neka prikrita grožnja, da če bo pa to šlo skozi, bo pa prišlo do spontanega upora in politične destabilizacije Slovenije. Jaz moram reči, da s tega podija, ne vem, sigurno nisem edini, ki bere zgodovino, ampak stroški politične nestabilnosti so neverjetno visoki, človeški in materialni, da bomo to tvegali na 5 milijonov evrov, fovšije do sodnikov se mi zdi ne samo neodgovorno, ampak skrajno nespametno. In da bi umiril ta ton, bi rad končal s pozivom. Ko smo obravnavali zakon, ki je za ohranjanje delovnih mest, dal več kot 200 milijonov evrov v brezupnem boju zato, da ljudje ne bi šli na cesto, nič razvojnega se ni naredilo. Samo malo podaljšujemo agonijo v upanju, da jutri ne bo bolje. In nihče ni tukaj gor vstal in rekel, politični funkcionarji gremo, podjetniki gremo na ceste, destabilizirati je treba politični sistem zaradi tega, ker boste cel procent BDP porabili za neko brezupno dejanje v upanju, da kriza ne bo trajala več kot šest mesecev. Apeliram, da v kontekstu dosedanjih investicij v socialni mir ne poganjamo, ne prilivamo olja na ogenj, ne poganjamo konflikta, ampak skušamo ustaviti svoje strasti in prizadetost in reči, politična stabilnost, pustite konsenz, razlike naj bodo med nami in je prav, da se izrazijo, ampak politična stabilnost je pa tista svetinja, ki je ne moremo riskirati, ker brez nje bodo človeški in materialni stroški neverjetno visoki. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Dovolite samo, da zdaj malo svojo evidenco preverim. Prijavil se je k repliki kolega Ščernjavič, da. Trenutek, samo da preverim. Potem kolega Štrukelj. Ni. Kolega Fras se je prijavil za diskusijo in pa kolega Kovšca. Ja, nisem zasledil, da bi bili navedeni z imenom, kolega Kovšca, tako da boste počakali na normalno razpravo, če se strinjate. Ja.
Torej besedo ima kolega Ščernjavič.

            DRAGO ŠČERNJAVIČ: Spoštovani! Reči, da nekdo, da mešam jabolka pa hruške, mislim da je to izraz mogoče za katero drugo. Jaz mislim, da diskusija o tem, možno da kaj mešam, samo ... se mi pa še ni zgodilo, ..., ko se to dogaja ali pa v tem smislu, kar se v katerih okoljih drugje dogaja. Pa da ne bi preveč repliciral, ampak mislim, točno več manjše plače, kaj je osnovna plača, kaj so razmerja plač, katere dodatke imamo, kaj se dogaja, brez skrbi, zelo spremljam in zelo analitično in poglobljeno. V tem trenutku imamo na Ustavnem sodišču tudi ene par pobud. To bi vas pa vprašal tudi, gospa Škerlec ali pa gospo ministrico in sicer:
Kaj je z minulim delom oziroma, ker sem videl tam, ena ločena mnenja tudi ustavnih sodnikov, kar je ločeno pozitivno mnenje sicer izrekla gospa Klanferjeva, kaj je Mozetič napisal in kaj, ker smo Ustavno sodišče, je zahtevalo od nas spremembe, dopolnitve glede na našo pobudo povezano pa tudi sodniki, ker so se enako pritoževali zaradi dodatka za minulo delo. Hočem reči pa tole. Lahko je reči, spediestala pa tukaj, občutljivost, neobčutljivost, izjemno sem občutljiv, zato ker sem tudi ogromno med ljudmi pa takimi, ki bi rekel dnevno nas na to, bi rekel ne samo opozarjajo, tudi zahtevajo. Mi bomo verjetno morali iti, ne vem, če bo tako šlo naprej, na notranje sindikalni referendum izjasnjevanja o teh stvareh, veste. Tako da, hkrati bi rekel, ljudje to ocenjujejo. Pa dobro, gospod Rus, če bi bil v naših vrstah član sindikata, bi mogoče to bolj čutil, kako to gre, kako to teče, kakšne so interne razprave in kako se odzivajo ljudje na to. Saj berejo, sedijo in pa primerjajo se kdo kje je in koliko kdo zasluži, kakšni so stroški, kako se lahko preživi, kako se ne more preživeti, tudi tisti, ki delajo in kakšno je stanje. In tako, da je stanje izjemno kritično. Nič ne prilivam olja ali pa bencina, stanje ga povzroča, ne jaz. Jaz delujem še zelo, bom rekel, lahko povezovalno, integrativno,  lahko pa delujemo tudi celo drugače, če bo .../Nerazumljivo./... zahtevalo od nas in tudi že zahteva, to govorim, nič v svojem imenu.
Toliko. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa.
Besedo ima kolega Fras.

            DARKO FRAS: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovana ministrica, spoštovani kolegica, kolegi.
Verjetno ne bom doprinesel ne vem kaj konstruktivnega k temu, ampak vendarle vsa vaša razprava me je spodbudila v bistvu eno razmišljanje. Pravzaprav se mi zdi, kot da ti naši ljubi sodniki postajajo en grešni kozel, se opravičujem izrazu, za vse probleme, ki so se v tem trenutku nakopičili. In če je tukaj kaj tragikomičnega, se mi zdi to, da na nek način smo vsi nekako v situaciji, da bi želeli ocenjevati ali prikazovati, da bo zdaj to vprašanje sodniških plač, govorimo o najnižjih sodniških plačah, lahko reševalo vprašanje pravne države ali vprašanje krize, razmerje plač, niti slučajno. In to je res tragikomično. Tragikomično je tudi to, da pravzaprav preko teh sodniških plač zdaj očitno poskuša ena opcija poravnavati neke račune, druga opcija pa nabirati neke točke. In to je tragikomično in to vse skupaj ne bo doprineslo k boljši pravni državi, k boljšim standardom. Predvsem pa to kar želim opozoriti, se opravičujem če s tem koga preveč provociram, tako eno kot drugo stran, predvsem pa menim, da sodniške plače oziroma ta korekcija ne bo prinesla večje kakovosti in učinkovitosti v našem sodstvu, in tudi ne večjega ugleda in razmerja, boljših odnosov. Je pa res, in se globoko strinjam, da je problem najnižjih sodniških plač v Sloveniji velik problem. Tudi sam sem pravnik, sem se te dni tudi ogromno pogovarjal, pogovarjal sem se z odvetnikom močne odvetniške družbe, ki je bil več kot 10 let okrajnega sodišča in me je opozoril: "Poglej koliko moških je še sodnikov začetnikov oziroma na okrajnih sodiščih? Skoraj jih ne najdemo." Sem rekel: "Kako pa to?!" Je rekel: "Ja, to so tako nizko plačana mesta, da na njih sodnikov ne najdemo." Moških, najdemo jih potem v bistveno višjem odstotku na višjih in vrhovnem sodišču in tako naprej. Skratka, drug problem na katerega je bilo opozorjeno je odhajanje sposobnega, ambicioznega kadra iz sodniških vrst med zasebnike. Potem se pa čudimo, zakaj naša sodišča niso sposobna parirati v procesih odvetniškim družbam, ki zagovarjajo svoje stranke in smo ponovno nezadovoljni in ugotavljamo, da sistem ne funkcionira. Želim samo opozoriti na to, da pa vendarle očitno danes v tem trenutku, v teh okoliščinah to ni tema in vprašanje, ki je tema dnevnega reda. Torej bom rekel prvovrstna tema in ne sme biti. Danes okoliščine in razmere niso take, da bi nam dopuščale trezno presojanje tega problema. To je moje mnenje v tem trenutku. Je pa res, da obstaja in da so bile priložnosti, da bi se ga lahko rešilo tudi bolje, ni se ga rešilo. Vprašanje pa je, ali smo danes v tem trenutku sposobni trezno, objektivno presoditi to vprašanje. Glede na razprave posameznikov se bojim, da ne.
Sam vam povem iz deklarativnega stališča gledano, pravzaprav glede na situacijo, ki jo v tem trenutku v Sloveniji imamo, menim, da ni nujno, da točno na tak način v tem trenutku razrešimo to vprašanje in da se bomo še o tem, kot je rekel kolega Jan še veliko pogovarjali. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Kolega Kovšca.

            ALOJZ KOVŠCA: Hvala lepa za besedo. Ponovno se oglašam, zaradi tega, ker se čutim izzvanega. Moje vprašanje ali bo ta zakonska rešitev povzročila morebitne večje sodne zaostanke, ne izhaja iz kakšne maloumnosti ali pa iz kakšne strankarske direktive, ki jo moram tukaj izpolnjevati, ampak iz praktičnega razloga, ker pri tem forumom zastopam pripadnike malega gospodarstva. To vprašanje sodnih zaostankov je za nas eksistenčnega pomena. Ker sem bil tudi sam v preteklosti deležen učinkovitosti sodnega sistema, ki je šele po izginotju podjetja, ki jim je bilo dolžno veliko denarja uvrstilo to mojo zadevo na dnevni red, je to vprašanje zame in za meni podobne še kako pomembno. Edino, kar je tragikomično v vsem tem je percepcija nekoga, ki je dovolj, da se pojavi, štemplja kartico, dokaže, da je živ in dobi plačo in se mu ni treba vsak dan realizirati na trgu in ni izpostavljen blagodetjem tako hitrega sodnega sistema. To je vse, kar jaz vidim tragikomičnega. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Kolega Mihelčič.

            JOŽE MIHELČIČ: Hvala za besedo, gospod predsednik. Kolegica, spoštovani kolegi, spoštovana gospa ministrica.
Niti se nisem mislil oglasiti, ampak kar nekaj je bilo razprav, ki so me na nek način vlekle, da tudi sam povem svoje mnenje. Zadnja je bila ta, da nismo danes trezni. Jaz se čutim danes čisto treznega in nekako verodostojnega odločiti proti temu vetu. Tudi zaradi tega, ker smo tudi v Državnem svetu že več razprav imeli, predvsem pa na naši Komisiji za državno ureditev, na temo plač sodnikov. Na vsaki seji komisije smo pozivali tako bivšega ministra kot tudi sedanjo ministrico, naj, za božjo voljo, enkrat uredijo status sodnikov v skladu z ustavo, v skladu z zahtevami Ustavnega sodišča. In naj se tudi, za božjo voljo, usede s sodniki in poskuša z njimi doseči nek dogovor. Sam pač čutim za potrebno, da povem, da skušam delati konsistentno in v neki smeri, zaradi tega tudi sprejetje teh zakonov v tem kontekstu jemljem. In se mi zdi ta rešitev, ne bom rekel, da je najboljša, ampak boljša je zagotovo od tiste, ki je bila do zdaj, da se s sodno vejo oblastjo praktično nobeden ni bil pripravljen pogovarjati. Ali pa tisto, da se sodnike primerja s proizvodnimi delavci. Tudi sam sem na nek način proizvodni delavec, ampak mislim, da ta primerjava ne zdrži in da imajo sodniki le nek status in je praktično od njih odvisna pravna država, in zaradi tega se mi zdi prav tako. In če imamo vsi polna usta te odločbe Ustavnega sodišča, to pomeni, da je v osnovi Ustavno sodišče priznalo sodnikom status funkcionarja. Vse ostale stvari so pa povezane s tem. In s tem, ko jim je priznalo status funkcionarja, pač nekatere primerjave ne zdržijo.
Glede številk. Ministrico, kot sem jo slišal na televiziji in prej na komisiji, zdaj pa tudi v Državnem svetu, je dala toliko zagotovil, kot jih nisem slišal iz še nobenega ministra, glede številk. In to taka konkretna zagotovila, da jo lahko vsak moment primemo za jezik, če ta zagotovila ne bodo uresničena, in se bom tudi iz tega razloga lažje odločil. Po drugi strani pa tudi mogoče s tem, ko smo se s tako ihto lotili nasprotovanja urejanju sodniških plač, poskušamo dejansko zamegliti nekaj drugega - da je praktično Zakon o plačah javnih uslužbencev zgrešena investicija. In je še en problem, ki ga danes nihče ni omenil, da so bila izpogajane v preteklosti plače v zdravstvu, ki so praktično podivjale. To so zame problemi, v katere bo nekdo moral zagristi in jih rešiti. In tam ni govora o 5 milijonih, ampak o nekaj sto milijonov denarja ter praktično o sesutju zdravstvene blagajne. Tako da so to problemi, se mi zdi, ki jih bomo tudi mogoče kdaj v Državnem svetu morali odpreti in o njih kaj reči. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Mihelčič. Kolega Šuštaršič, izvoli.

            BORIS ŠUŠTARŠIČ: Hvala lepa. Rad bi samo izrazil mnenje, da dokler smo sposobni pod streho slovenskega parlamenta kulturno razpravljati, tudi presečno o zelo divergentnih političnih stališčih, je to povsem vzdržno in nič napačno, in nas to nesporno pelje tudi v tako imenovano prihodnost. Pri tem bi pa rad poudaril, da iz ravnokar objavljene reforme pokojninsko-invalidskega zavarovanja razvidno, da v interesu ali v imenu vzdržnosti pokojninskega zavarovanja se pravzaprav predlaga razsutje invalidskega zavarovanja. Čeprav je iz zgodovinskih dejstev jasno, da smo v evropski civilizaciji najprej razvili invalidsko zavarovanje in šele potem starostno zavarovanje. Dovolite mi oznako, da to ni niti komično niti smešno.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Nedvomno, kolega Šuštaršič. Besedo ima kolega Jenčič.

            MIHAEL JENČIČ: Hvala še enkrat za besedo. Svojo razpravo bi pravzaprav dopolnil, nadaljeval, povsem nestrankarsko, in bi samo zelo na kratko naštel argumente, ki me vodijo k temu, da bom glasoval proti vetu.
Prvi je ta, da je treba kvalitetno sojenje, ki ga opravljajo sodniki, tudi kvalitetno plačati. Drugo je to, da bi s sprejetim zakonom v Državnem zboru oziroma bolj natančno, s sprejetim paketom zakonov bili sodniki vsaj relativno zadovoljni. Tretje, obveznosti za proračun ta rešitev nima. Četrto, predvideva se lahko konec bele stavke in, kar mislim, da je tudi zelo pomembno, konec vojnega spopada med izvršilno in sodno oblastjo. Vse to so argumenti, ki po moji oceni morajo pretehtati, da se bo Državni svet odločil proti vetu, seveda če na prvo mesto damo še tisto, kar sem že povedal uvodoma oziroma pri prvi razpravi, sprejem oziroma izvršitev odločbe Ustavnega sodišča. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Jenčič. Sedaj, z vašim dovoljenjem, seveda, dajem besedo gospe ministrici oziroma gospodu državnemu sekretarju za pojasnila na izražena vprašanja.

IRMA PAVLINIČ KREBS: Hvala lepa. S kolegom si bova skušala razdeliti področja, da vam v nadaljevanju ne jemljemo preveč dragocenega časa.
            Želela bi odgovoriti na par razmislekov, ki posameznike vodijo ta trenutek oziroma upravičujejo svoje ravnanje, da bodo podprli veto. In sicer, gre na nek način za problem, da nismo izbrali primernega časa za reševanje tega vprašanja. Da to delamo v času, kot je rekel gospod Šuštaršič, ko se obeta radikalno zmanjševanje socialnih pravic. In gospod Ščernjavič na točki "bom podprl veto, ker sem pod pritiskom." Verjemite, čas za reševanje tega vprašanja zagotovo ni bil primeren. In če bi sama kot pristojna ministrica za reševanje tega vprašanja politično kalkulirala, če hočete, da rečem bobu bob, in se vprašala, ali mi bo priprava tega zakona prinesla kako pozitivno politično točko, je odgovor, absolutno ne! Ne ukvarjaj se s tem vprašanjem, ker to pomeni po izbrisanih naslednji politični samomor. Ampak, ali sme minister, ko priseže v imenu ljudstva, da bo spoštoval ustavo, pravni red in po svoji najboljši vesti deloval v dobrobit te države, razmišljati politično oportuno in se lotiti kakega vprašanja, kjer nima nobene politične koristi, da ga reši tako, kot je prav, tako kot pravni red določa, da ga reši.
            Mimogrede, glede izračunov. Prihajam iz realnega sektorja, sem odvetnica in preračunavam ter noč in dan stojim za vsako številko, pa tudi sama sem izračune naredila. Sicer ne bi prisegala pred slovensko javnostjo, da v kriznih letih 2009 in 2010 ni finančnih posledic. In ponovno poudarjam, da ne bi imela nobenega obraza nagovarjati svoje kolege, javne uslužbence - ta trenutek sem prva med enakimi -, da delimo krizne čase še naprej, še v letu 2010. Na tem mestu nisem zato, da bi delala mogočno politično kariero, ker me nikoli iz tega razloga ti položaji niso zanimali. Vedno, kar sem počela, sem počela v duhu, se mi zdi, dobrega za demokracijo, za konsenzualen duh, za sorazmerno prijazno družbo.
            Tako da, ja, čas ni pravi, je pa moj odziv bil pravočasen, vsaj trudila sem se, da bi bil; 6 mesecev je bil rok. Enako kot za Državni svet. Takoj sem zaradi odprave neustavnosti položaja vašega predsednika obiskala vse poslanske skupine, jih prosila za glasove, ker veste, da se pač spremembe sprejemajo s kvalificirano, dvotretjinsko večino vseh glasov. Bila sem pri opozicijskih, koalicijskih, prosila, rešitev je bila taka, kot je prava, ustavno skladna, in je zmanjkal glas, opozicija ga ni dala. Stvar sem sproblematizirala in predlagala tudi, da bom uredila samo vprašanje prejemkov na poseben način, z navadno večino. Zdaj čakam na odgovor poslovniške komisije, ker zakon, ko ga da Vlada v parlament, je v rokah parlamenta in on z njim razpolaga. In je to pat pozicija, karkoli naredimo, je narobe.
            Tako da v vseh teh primerih, vsaj v okviru svoje lastne pristojnosti bom ravnala, ne glede na višino in možnost svoje politične priljubljenosti, tako, kot sem obljubila, ko sem nastopila ta mandat.
            Ta Vlada ne pristopa k radikalnemu zmanjševanju socialnih pravic. Tudi iz razloga, ker želimo ohraniti v kriznih časih obseg socialnih pravic tak, kot je bil do danes, ampak ker se potrebe, število prejemnikov viša - viša se število ljudi, ki jim moramo z ukrepi aktivne politike zaposlovanja pomagati -, ni pogojev, da se sodnikom plače v letih 2009 in 2010 dokončno uskladijo z odločbo Ustavnega sodišča. In tudi rezultat v zakonu je tak. In njihov podpis, da do 1.12.2010 sprejmejo odlok dokončne odprave protiustavnega stanja, kaže na izjemno razumevanje tudi sodne veje oblasti do tega vprašanja. Po dveh letih čakanja na ustavno skladno rešitev ni bilo lahko doseči takega sporazuma in ga podpisati.
            Vprašanje gospoda Ščernjaviča glede minulega dela, da sem konkretna. Enako je urejeno vprašanje za pravosodne funkcionarje kot za javne uslužbence, vendar smo zaradi odločbe Ustavnega sodišča dodatek v višini 0,33% zdaj zapisali za vse v Zakon o sistemu plač v javnem sektorju.
            Pomembno vprašanje, ki je bilo sproženo - se opravičujem, nisem si zapomnila vašega imena, gospod Golob - in se mi zdi izjemno pomembno. Upala sem, da se bom v času svojega mandata ob poznavanju problemov pravne države še kje drugje, ne samo v delovanju institucij, in ste ga zastavili zelo pravilno. Sodna, zakonodajna oblast, kdo je torej kriv, da sodna oblast ni učinkovita. Tu je vedno to razmerje, zakoni se sprejemajo, tudi v pomembnem delu prispevate k njihovi večji ali manjši kvaliteti, sodniki pa po ustavi nimajo druge kompetence, kot jim jo daje ustava, ki pravi, sodnik je neodvisen, sodi po ustavi in zakonu. In če je zakon procesen, materialen, procesno zapleten, razdeljen na način, da več predpisov ureja isto materijo, da imamo na en predpis 66 podzakonskih predpisov in tako naprej, vam sama, bolj kot ne uporabnica predpisov v svojem življenju, lahko z veliko mero objektivnega pogleda na to vprašanje odgovorim, da v pomembnem delu je neučinkovitost sodne veje oblasti posledica tudi slabe zakonodaje. Opravičilo za to, da je taka, kot je, je pri mladi državi na dlani, pri Sloveniji pa sploh: ob nastajanju se je sprejemala zakonodaja, ki je utemeljevala obstoj, v nadaljevanju, v procesu približevanja evropskim integracijam se je pretvarjanje predpisov, s katerimi naj bi dosegali standarde razvitosti, vršilo po tekočem traku. Prevod predpisov - to pa je slovenski naravi zelo blizu -, da za vsak slučaj zapišemo v predpis kaj več kot pa manj. In ocena je, da je pred državo pomemben izziv spoprijemanja z obstoječo zakonodajo, ki jo moramo narediti za deležnike, uporabnike in vse nas v smislu odprave nepotrebnih predpisov, boljše regulacije za naprej, kar skušamo z resolucijo o pripravi boljših predpisov postaviti na boljše temelje, pa tudi z delom Vlade v bodoče, pregled predpisov za nazaj, debirokratizacija, z nekim sistemskim pristopom. Tudi delo sodnikov, ko bomo pregledali to pomembno zakonodajo, ki definira njihov način delovanja, procesno in materialno, sem prepričana, bo bolj učinkovito. Vrhovno sodišče, ki ocenjuje vplive na sojenje v razumnem roku, s polno odgovornostjo tudi svoje lastne avtoritete in vedenja pravi, da bo veliko predpisov za boljše in bolj učinkovito delo sodnikov treba odpraviti in popraviti. In tu imate vi zelo prav. Sodišče bi moralo ta odziv bistveno bolj glasno sporočiti zakonodajni oblasti, in tu manjka. Ampak vendarle, če se oblasti med seboj sovražijo, se ne pogovarjajo, se ne usklajujejo je težko. Dialog na točki, ki je pa nujen pričakovati. Jaz bom v bodoče, vsaj zaradi tega spoštovanja, ki je bilo izraženo od njih, pričakovala mogoče pomoč pri tem delu, ki je pa izjemno pomemben za državljane, za podjetja, pravzaprav za vse in tudi za bolj učinkovito sodišče.
            Ne bom se spuščala v detajle. Mislim, da smo bili dovolj jasni uvodoma. Kolega Škrlec bo te detajle, ki so bili zelo relevantni, materialno vrednotenje, ali se je upoštevalo vizavi ostalih, trajni mandat in tako naprej. Zagotovo se je. Tudi v obrazložitvi je jasno napisano. Zato tudi predlog sodnikov, ki so uvodoma štartali za več kot 50 razredom najnižjega okrajnega sodnika je bil pomemben del znižan v postopku teh usklajevanj. Upoštevaje,da ima sodna veja oblasti več, ne samo razredov plačnih, kar je bilo argumentirano rečeno na štiri razrede ste znižali, ampak oni potem gredo v drug naziv, če je dober in če ima namen po lestvici napredovati, okrajni sodnik, potem okrožni sodnik, višji sodnik, med najboljšimi vrhovni sodnik, še boljši med najboljšimi tu se jim ne zapirajo vrata. Za normalno kompetentnega posameznika je v sistemu zadosti prostora, da doseže kariero skozi napredovanje, če pa ne želi bo pa ves čas okrajni sodnik, štiri razrede, ampak lahko gre po lestvici naprej. Tu se jim poti absolutno ne zapirajo in so vsa ta vprašanja bila na mizi.
            Ko sem rekla osebni razmislek, ko vas prosim za podporo oziroma nepodporo vetu, sem rekla zelo z nekim intimnim občutkom, ker si res ne želim novih šest ur razprave v parlamentu, kot je že bila. Ta razprava je šla v smeri demoniziranja sodnika posameznika, sodne veje oblasti in neprimernega ravnanja te vlade v teh kriznih razmerah, izbira neprimernega trenutka in tako naprej. Tu bi rada prizanesla ne sebi, nimam problemov spet ponovno šest ur pojasnjevati kaj se ne bo zgodilo, čeprav nekdo zatrjuje, da se bo, njim želim prizanesti, ker je bilo dosti dve leti, zato vas prosim, da ob tem, ko ne sprejmete veta prihranite sodnikom ponovni plaz takih in drugačnih neprimernih ocen njihovega položaja. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAG KAVČIČ: Hvala lepa, gospa ministrica. Gospod državni sekretar.

            BOŠTJAN ŠKRLEC: Hvala lepa. Dolžan sem nekaj pojasnil na precej konkretno vprašanje, kako bo zmanjšanje število sodnikov vplivalo na sodne zaostanke. Sodni zaostanki so seveda zelo hud problem te države. Tega se dobro zavedamo. Res pa je, da sodni zaostanki, po našem trdnem prepričanju, niso vprašanje zadostnega števila sodnikov. Sodni zaostanki imajo globlji sistemski razlog. Če ga bomo reševali na ta način, da bomo dodajali nove sodnike in nič ne naredili za to, da se zmanjša število pripadanja sodišča, bomo sledili vzorcem, ki so v naši družbi relativno pogosti in še večkrat kritizirani. In to je, da se javna in državna uprava zgolj razrašča in postaja neučinkovita. To ni pot, ki jo Ministrstvo za pravosodje želi ubrati. Zaradi tega smo v tem predlogu zakona o sodiščih, ki je že v proceduri uvedli nekaj konkretnih ukrepov reorganizacijske narave, kako izboljšati, po eni strani, sodne postopke, po drugi strani pa organizacijo sodišč.
Že iz naslova prekrškovnih postopkov lahko zasledimo, da če primerjamo število zadev na sodnika v prekrškovnih zadevah iz leta 2005, ko so bili prekrški prenešeni na sodišča do danes vidimo, da je že iz tega naslova glede na zmanjšanje upada prekrškovnih zadev na sodišča prostora za 54 sodniških mest. Torej, 54 sodnikov je lahko manj samo zaradi tega, ker je manj prekrškovnih zadev na sodiščih. Manj pripada bomo dosegli tudi z drugimi instrumenti. Tukaj je zakon o alternativnem reševanju sporov, za katerega smo prepričani, da bo v znatni meri zmanjšal število pripada. Precej prostora je z uporabo alternativnih metod tudi na področju kazenskega postopka, ker trenutno ni neke velike energije vložene v to področje.
Drugi instrumenti reorganizacije izvršilnih postopkov bodo prav tako pripomogli k večji racionalizaciji uporabe sredstev sodnih resursov in manjši obremenitvi sodišč. Končno je tukaj tudi vprašanje prenosa zapuščin na notarje, ki bi, če bi do tega prišlo in na tem se resno preučuje, znatno razbremenilo okrajne sodnike njihovih nalog, ki jih imajo danes. Novi standardi, ki se uvajajo v sodniško organizacijo bodo pripomogli k temu, da bomo postopke drugače vrednotili. Danes je vrednotenje koncentrirano na kvantitativnem preštevanju rešenih zadev, pri čemer ni velike razlike med zahtevnimi in manj zahtevnimi zadevami. Novi standardi pa prinašajo zahtevo po časovnih standardov, čas je tisti, ki je odločilen, zadeva vsaka se mora vrteti in mora biti rešena v razumnem roku. Ni dovolj, da se rešujejo zgolj lahke zadeve in da druge stojijo. Kvaliteto bomo dosegli tudi s tem, da bo v menedžerskem delu organizacije sodniškega dela, ki bo prepuščena predsednikom zahteva, da se izdelajo poslovni  načrti reševanja zadev, ti poslovni načrti bodo morali imeti opredeljene kazalce, ki bodo merljivi in na podlagi katerih se bo lahko preverjalo ali neko sodišče dosega standarde, ki si jih je samo zastavilo ali jih ne. Več fleksibilnosti bo možno zaradi tega, ker sodniki ne bodo več imenovani za posamezna okrajna sodišča, ampak bodo imenovani za celo okrožje, to pomeni, da imamo v Sloveniji 12 okrožij in znotraj teh okrožij bodo sodniki lahko pokrivali tiste okraje kjer je večja potreba po številu sodnikov, s tem bomo lahko prožno odgovarjali na zahteve pripada. Prenos nesodniških funkcij s predsednikov sodišč, ki jih je mimogrede okrajnih 44 v državi, na okrožna sodišča bo pomenilo, da se bo teh 44 sodnikov lahko posvetilo izključno svojim in menežderstvu in menedžiranju sodnikov njihovega okraja. To je pomembno. In vprašanje novih direktorjev, ki bodo prevzeli funkcije pravosodne uprave, da tako rečem, to niso nova delovna mesta, vsa okrožna sodišča že danes imajo sekretarje okrožnih sodišč, ki so plačani izjemno dobro, več kot sodniki in ne delajo vseh teh nalog, ki bi jih lahko in ti sekretarji bodo postali direktorji in njihov mandat bo omejen in njihovo delo bo preverjano, preverjal ga bo minister, ker je to upravna veja, to je popolnoma organizacijska upravna veja sodne organizacije, nima veze z vsebinskim odločanjem, vsebinsko odločanje je prepuščeno sodnikom in organizacija sojenja je prepuščena predsedniku, tako da tukaj minister nima vpliva. 
Končno gre v smeri razbremenitve in specializacije tudi predlog za ustanovitev novega specializiranega oddelka na okrožnem sodišču v Ljubljani za hujše oblike gospodarske kriminalitete. Ti postopki so na namreč na sodiščih tisti, ki angažirajo in okupirajo velike resurse tako časovne kot tudi človeške, ko se sodniki pripravljajo na te zadeve in morajo ob tem reševati še kopico drugih zadev. Na ta način se odpirajo vrata določeni specializaciji, sodniki bodo lahko sodili zgolj te zadeve, število sodnikov bo omejeno zgolj na toliko kolikor jih je nujno potrebno za pokrivanje tovrstnih zadev, s tem pa bodo ostali razbremenjeni in bodo lahko delali tiste zadeve, ki so, če smem uporabiti to besedo, bolj enostavne. To so nekateri izmed ukrepov s katerimi skušamo problem sodnih zaostankov in problem učinkovitosti sodišč celovito reševati, problem učinkovitosti sodišč je problem in problem sodnih zaostankov je problem, ampak ta dva problema nista do te mere povezana s plačno ureditvijo, da bi zgolj plače rešile ta problem. Je pa res, da pozitivno sporočilo iz plačne reforme pozitivno vpliva na reševanje teh problemov, ki so bistveni za to državo. Na koncu naj se vrnem na vprašanje ali je treba sodnike tako plačevati. Sodniki so varuhi naših pravic, vsakega od nas varujejo pred tistimi, ki nam želijo škodo, pred nerazumevanjem okolice in konec koncev pred državo. Ta varuh mora biti neodvisen in mora biti strokoven. Zaradi tega sem prepričan, da mora biti tudi temu ustrezno plačan. Vprašanje krize, ki se je velikokrat pojavilo danes ob razpravah pa tudi v Državnem zboru verjetno še večkrat, me pa spominja na en stavek, ki nam ga je povedal prof. Boštjan M. Zupančič v srednjih letnikih pravne fakultete, ko smo se pogovarjali o tem kakšen mora biti sodnik in kaj pomeni biti neodvisen sodnik. Takrat je prof. Zupančič povedal: "Kolegi ni problem soditi v umirjenih razmerah, sodnik mora pokazati svoje kvalitete in svojo neodvisnost takrat kadar gruča na cesti vpije po linču, takrat je treba varovati pravice." In danes, ko je kriza sem prepričan, da v tem trenutku, ki je po svoje zgodovinski trenutek. Gre za umestitev, vrednostno umestitev ene veje oblasti v sistem treh vej oblasti. V tem trenutku sem prepričan, da nam ta kriza, ki je danes res tukaj, ne sme zamegliti pogleda pri sprejemanju tako dolgoročne odločitve. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Prehajamo na glasovanje. Na glasovanje dajem predlog zahteve, in sicer glasovali bomo za vsak zakon posebej. Prvič, da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Prosim, da prijavite prisotnost. 34 prisotnih.
Kdo je za ponovno odločanje? (15 članov.) Kdo je proti? (15 članov.)
Ugotavljam, da predlog za ponovno odločanje ni sprejet.
Prehajamo na 2. točko, da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodniški službi. Prosim, da prijavite prisotnost. 34 prisotnih.
Kdo je za? (14 članov.) Kdo je proti? (15 članov.)
Ugotavljam, da predlaganega odložilnega veta Državni svet ni sprejel.
3. točka, predlog, da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem pravobranilstvu. Prosim, da prijavite prisotnost. 34 prisotnih.
Kdo je za? (15 članov.) Kdo je proti? (15 članov.)
Ugotavljam, da predlaganega odložilnega veta Državni svet ni sprejel.
In četrtič. Predlog, da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu. Prosim, da prijavite prisotnost. 34 prisotnih.
Kdo je za? (17 članov.) Kdo je proti? (14 članov.)
Ugotavljam, da je predlagani odložilni veto Državni svet sprejel. In v tem primeru bo služba Državnega sveta primerno popravila zahtevo z obrazložitvijo.

            (nadaljevanje) Prehajamo na 5. TOČKO DNEVNEGA REDA.
Pri tej točki sodelujejo sekretar z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano gospod Jože Dular, sekretar iz Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano gospod Damjan Grosar.

            DR. ANDREJ RUS: .../Mikrofon ni vključen./... Jaz zahtevam prekinitev seje.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: To pa ne bo šlo.

            DR. ANDREJ RUS: .../Mikrofon ni vključen./... Svetnik mi fizično grozi. Zahtevam prekinitev seje in uvesti varovanje. Jaz to ne morem. Jaz sem bil enkrat že fizično poškodovan zaradi udeležbe na sestankih Državnega sveta in njenih delovnih organih, zdaj mi pa grozi.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Gospodje, prosim... .../Medsebojni pogovor./... Kolega dr. Rus, bom jaz prav posebej pazil da se ne bo kaj dogajalo, ampak... .../Oglašanje v ozadju, medsebojni pogovor - nerazumljivo./...
Gospoda državna svetnika, če dovolita no, prosim.
Dr. Rus, kar se dvorane tiče, mi lahko verjamete da ocenjujem situacijo za nesporno, kar se zunanje situacije tiče, če gre tukaj konkretno za kolega Verbiča, prevzamem odgovornost tudi naše. .../Oglašanje v ozadju./... Ne, znotraj dvorane ni nobenega tveganja, dr. Rus. Same seje pa razumete da ne bom prekinil zaradi domneve.
Spoštovani kolegi, dovolite da nadaljujemo. Torej, gospod Grosar, potem gospod Bogdan Štepec direktor Zadružne zveze Slovenije, gospod Primož Žerjav iz Zadružne zveze Slovenije.
V zvezi s tem zakonom naslednje - Državni  zbor je zakon sprejel na 9. seji v petek 25. septembra 2009 in vam je bil isti dan posredovan po elektronski pošti. Zahtevo za sklic izredne seje in predlog z obrazložitvijo za sprejem odložilnega veta interesne skupine kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev ste 29. 9. 2009 prejeli na klop, to je danes. Predlog za odložilni veto je obravnavala Komisija za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Poročilo komisije ste dobili na klop.
Tudi predlog zahteve Državnega sveta imate. Predlagam, da pričnemo z obravnavo predloga, da Državni svet po končani obravnavi zahteva, da Državni zbor pred razglasitvijo zakona o njem ponovno odloča.
Besedo dajem kolegu Petru Vrisku.

            PETER VRISK: Spoštovani predsednik, spoštovana svetnica in svetniki. Lep pozdrav tudi v mojem imenu.
V petek je, kakor je predsednik že povedal, bil sprejet zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zadrugah. Včeraj sem se odločil, da z interesno skupino vložim predlog za odložilni veto. Gre za to, da ta zakon nekako vnaša v to našo zadružno ureditev določene segmente evropske zadružne ureditve. Kar se tega širšega dela tiče, smo bili nekako usklajeni z vladnim predlogom oziroma predlogom kmetijskega ministrstva. Moteče pa nam je to, da se črta celotno osmo poglavje Zakona o zadrugah, ki zdaj ureja zadružno revizijo. Zakon o zadrugah iz leta 1992 je prvič opredelil zadružno revizijo, to pomeni, da Zadružna zveza Slovenije, kot krovna organizacija izvaja revizijo v zadrugah, tako članicah zadružne zveze, kot tudi v ostalih zadrugah. Ta zadružna revizija je imela omejen obseg delovanja, torej, lahko je revizijo opravljala samo za zadruge, ne pa tudi za ostala podjetja. Tako, da ni bila neka konkurenca drugim revizijskim hišam. Vsa ta leta lahko rečemo, da je ta revizija svoje delo kvalitetno opravljala. Povem še to, da so se zadruge lahko posluževale tudi drugih revizijskih hiš. To pomeni, da se je ta revizija morala v teh 17-ih letih zelo močno dokazovati, tako s primerno ceno in tudi kvaliteto svojih storitev. Tako, da v tem, do lanskega leta, torej ko je ta revizija delovala, je velika večina vseh zadrug v slovenskem prostoru uporabljala prav to našo zadružno revizijo.
Seveda, ta ureditev ki jo ta novi zakon nekako postavlja pred nas, nam to zadevo jemlje. Moram povedati, da smo tukaj z Ministrstvom za kmetijstvo bili nekako mnenja, da je to potrebno, da se tudi preko te naše revizije to ureja. Da pa je nastal problem na finančnem ministrstvu in sicer zaradi mnenja Instituta za revizijo. Nekako ocenjujemo, da gre mogoče za konkurenco nekih lobijev, ki želijo nekoga izključiti, da bi drugi imeli več dela. Kajti, na tem revizijskem segmentu je tudi precej gužva, in če se nekoga izloči potem imajo drugi več posla. Ampak to, kar imajo zadruge je neka specifika, tu gre za nerazdelno  zadružno premoženje, kjer je treba imeti posebno razumevanje za to področje. In tu nekako ta naša revizija neke konkurence tem ostalim revizijskim hišam ni povzročala.
Mi želimo, da bi se ta, mi smo poskušali tudi v vsem tem času od kar je pred dvema letoma bil sprejet novi zakon o reviziji, da bi se ta zadeva vnesla. Takrat je bilo rečeno, da bo novi zakon o zadrugah to področje podrobno opredelil. Zdaj, ko je prišlo do dopolnitev zakona o zadrugah pa ni bilo več volje, da bi se v to naše področje tudi vneslo. Tako, da mi menimo, da je nujno, da bi revizija v takšnem obsegu ostala. Podobno prakso imajo tudi v sosednji Avstriji, Nemčiji, Italiji. To so države, ki imajo daleč najbolj razvito zadružništvo. In moram tudi povedati, da je ta naša revizija v teh letih prav gotovo doprinesla k temu, da v naših zadrugah nismo imeli nekih večjih nepravilnosti, da zadeve v naših zadrugah dokaj solidno potekajo, na drugi strani pa vidimo kaj vse se je dogajalo tudi v bankah doma in tujini in tudi v mnogih velikih in pomembnih podjetij, za katera smo še včeraj mislili kako je vse v redu, čez noč pa vidimo da je vse narobe. To je ena zadeva.
Druga zadeve pa je ta, da ta... Torej, prva je ta da jemlje možnost enakopravnega pristopa zadružne zveze do ostalih firm, ki lahko opravljajo revizijo, na drugi strani pa je še večji problem v tem, da ta zakon izloča 90%, ki imajo zdaj na dve leti obvezno revizijo, torej, da te zadruge te revizije ne bodo dolžne opravljati. Če bo temu tako, potem se zadruge tega ne bodo posluževale. Dobro poznam stanje v naših zadrugah. Vsak bo rekel, teh nekaj tisoč evrov je škoda za to revizijo. In seveda, vodstva zadrug tega ne bodo predlagale in vprašanje kaj bo v nekaj letih k temu doprineslo. To pa se mi zdi tisti največji problem, ki lahko v prihodnjih letih v naših zadrugah povzroči veliko škodo. Mnenja so različna, da v tem zakonu to ni mogoče urediti in tako naprej. To ne drži. To bi se z zakonom o zadrugah uredilo, ni treba čakati na zakon o reviziji. Tako, da tu so pravna mnenja popolnoma jasna. In če bi bila volja, bi se to tudi postorilo. Meni ni všeč, da moram posegati po takšnem načinu, da se tukaj poslužujemo veta. Vendar na žalost imamo takšno prakso, da včasih določene vladne strukture ali ministrstva enostavno ne jemljejo dovolj resno ne vladnih institucij ali našega Državnega sveta. In menim, da je prav, da se ta zadeva ponovno vrne v Državni zbor in da se spremeni v tem smislu kot smo tudi predlagali.
Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Vrisk.
Predlagatelji zakona, želite besedo?
Torej, v imenu predlagatelja, izvolite gospod Dular.

            JOŽE DULAR: Spoštovani predsednik, predsedstvo, spoštovani svetniki.
Dejansko se moramo vrniti malo nazaj. Z evropsko direktivo je Slovenija obvezana da uvede harmonizacijo te direktive v naš pravni sistem. Ta obveza je bila dana z direktivo iz leta 2003. V tem času je bil zakon, sedanji veljavni zakon o zadrugah, se pravi Zakon o zadrugah 2, v parlamentarni proceduri. Na podlagi tega je bila sprejeta odločitev, da se zakon ne izvzame iz parlamentarne procedura, ampak da se gre naprej, da se ga sprejme in da se gre potem z novim zakonom, ki bo vnesel to direktivo in te zahteve o evropski zadrugi. In to se je s tem zakonom naredilo. Dejansko je po sprejetju tega zakona o zadrugah prišlo do sprejetja novega zakona o revidiranju 2, ki pa je usklajen z Evropsko direktivo o revizijah ukinil oziroma dal prehodno obdobje v roku enega leta, da se to uredi z zakonom o zadrugah. Oziroma drugače, točno, da se to pooblastilo, ki ga ima Zadružna zveza za revidiranje svojih zadrug podaljša za obdobje 12-ih mesecev po sprejetju zakona o revidiranju. To se je izteklo sredi letošnjega julija. Po tem času zadružna zveza nima več pooblastila za opravljanje zadružne revizije. Ko je vlada razpravljala o rešitvah okrog zadružne revizije je ugotovila, da se brez poseganja v zakon o revidiranju ne more z zakonom o zadrugah tega urediti. Tudi v parlamentarni razpravi, ki je bila pred nedavnim, je Zakonodajno-pravna komisija Državnega zbora ugotovila, da se iz pravnih vidikov ne more dovoliti, da bi dva različna zakona, na dva različna načina urejevala to področje zadružne revizije. Iz tega vidika je vlada sprejela rešitev, da se to osmo poglavje, ki je bilo urejeno v Zakonu o zadrugah, izključi iz novele zakona oziroma sprememb in dopolnitve zakona o zadrugah. To je seveda parlament tudi sprejel. Iz tega vidika predlagamo, da še enkrat premislite ali je ta veto na ta zakon opravičen ali ne, ker kot sem že rekel, iz pravnega vidika ni bilo drugih možnih rešitev. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala gospod Dular. Želi besedo poročevalec Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Gospod Cveto Zupančič.

            CVETKO ZUPANČIČ: Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav predsedniku, podpredsednici, svetnikom in ostalim, tudi predstavnikom ministrstva. Moram reči, že koncentracija izgleda, je kar malo padla, kljub temu pa smo na naši komisiji ob enajsti uri o zadevi dosti trezno in realno razmišljali in se tudi odločali. Glede na to, da ta tema o Zakonu o zadrugi, smo imeli že na dnevnem redu Državnega sveta, zadeva je bila dosti eksplicitno pojasnjena, tako da stvari mislim, da poznate in moram še enkrat reči, da na komisiji smo še enkrat sli skozi to, srž zadružne revizije. Ugotovili smo, da zadružne revizije, ki se je po tem predlogu zakona, jemlje zadružni zvezi, je še en kamenček, ki se ga kmetijstvu odtrga od tiste skale, izgubili smo banko, izgubili smo še marsikaj in na koncu koncev bomo do konca vztrajali, ker drugi zakon o revidiranju je takrat res zadružni zvezi to odvzel. zadružna zveza je takrat ostro protestirala, vendar dobili smo takrat eno obljubo, da se bo to popravilo, da se bo z zakonom o zadrugah to uredilo. Evo, zdaj imamo Zakon o zadrugah, kljub temu tega ni. Se pravi, tudi na koncu koncev ministrstvo za kmetijstvo se od tega distancira in na koncu koncev je ugotovitev taka, da mi moramo vztrajati do konca in ta zadnja možnost, ki jo imamo, je ta veto in zato je komisija z glasovanjem, mislim da 9 proti 1, podprla ta predlog veta in mislim, da je prav, da ga tudi svetniki podpremo v celoti, tako da mislim da, še enkrat pravim, kmetijstvo ima sedaj to, še ta del, ki se tukaj lušči stran, tudi tokrat zadnjo priložnost izkoriščamo. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Zupančič. Želijo besedo predstavniki interesnih skupin? Če ne, odpiram razpravo. Želi kdo razpravljati o predlogu za odložilni veto? Če ne, prehajamo na odločanje. Bili sta samo dve razpravi, predlagatelja in predsednika komisije. Želi gospod Dular ali Grosar še odreagirati na to? Izvolite.

            GOSPOD GROSAR: Lep pozdrav vsem. Želim samo nekaj poudariti, kar je danes bilo najbrž premalo slišano.
Nismo dovolj povedali, da v kolikor bi poglavje o zadružni reviziji ostalo v Zakonu o zadrugah bi, po tem, ko bi bilo to realizirano v naši državi imeli dva zakona, ki bi o istem vprašanju bila v medsebojnem nasprotju. Hočem samo poudariti, da takšna situacija v razmerah tudi v kakršnih smo sedaj ni dopustna, mi ne moremo podpirati stanja, da bo v državi nastalo neskladje dveh zakonov oziroma, da bo prišlo do kršitve ustavnega načela pravne države. Če to podpiramo, potem mislim, da nismo na pravi poti. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala za dodatno pojasnilo. V redu. Kar po vrsti. Kolega Jenčič, potem pa kolega Zupančič.

            MIHAEL JENČIČ: Hvala za besedo. Jaz bi samo povedal, da ta zadnja obrazložitev se mi ne zdi najbolj močna, ker največ poznejši zakon ../Nerazumljivo./.. kar pomeni, da v poznejšem zakonu so določbe, ki razveljavljajo določbe iz prejšnjega drugega zakona in to se nič kolikokrat dogaja pri sprejemanju predpisov. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Zaključujemo razpravo. Prehajamo na glasovanje. Na glasovanje dajem predlog zahteve in sicer, da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zadrugah. Prosim, da prijavite prisotnost. (28 prisotnih.)
Kdo je za? (25 članov.) Kdo je proti? (1 član.)
Ugotavljam, da je predlagani odložilni veto Državni svet sprejel.
Če dovolite še trenutek prosim. Dolgujem vam še pojasnilo. Bila je izražena želja s strani kolega Verbiča, da bi podal pojasnilo, vendar mislim, da res ni za to potrebe, ker znotraj same seje Državnega sveta je vse potekalo korektno. Debata med vami in kolegom svetnikom je vajina privatna zadeva in se v njo nimamo pravice vtikati, po končani seji pa lahko v kolegialnem krogu pojasnite svoje videnje, ampak res ne bi rad sedaj jaz odpiral zadeve, ker ne bi bilo korektno. Še nekaj. Prihodnja seja bo 21. oktobra 2009. 

            (Seja je bila končana 29. septembra 2009 ob 17.18.)