Zahteva za ponovno odločanje o Kazenskem zakoniku (KZ-1)

Državni svet Republike Slovenije je na 4. izredni seji, dne 29. 4. 2008, ob obravnavi Kazenskega zakonika, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 38. redni seji, dne 24. 4. 2008, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije, sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Kazenskem zakoniku (KZ-1).

Obrazložitev:

Vrednote svobode, varnosti in pravice so v sodobni družbi najvišje postavljene. Zato je oblikovanje in izvajanje pravnega reda v družbi, ki jih varuje, vselej predmet strokovnih, medijskih in političnih razprav.

Vsakokratna oblast dokazuje, da se je v njenem obdobju stanje bistveno izboljšalo, opozicija pa opozarja na zlorabe in afere, ki nimajo sodnega epiloga. Za pozicijo in opozicijo je pravna država še posebej primerna tema pred volitvami. 

Predlogi za spremembo oziroma izboljšanje svobode, varnosti in pravic so koristni in legitimni, saj mora družba ves čas preverjati svoj odnos do kriminalitete, do politike pregona in do kaznovalne politike.

Nevzdržno pa je, če v politično razgretem obdobju pred volitvami država spreminja dolgoročno pomembne sistemske kazenskopravne rešitve. Razprave okoli sprememb se v takih razmerah politizirajo, stvarni razlogi so nadomeščeni z ideološkimi opredelitvami, sredstva se mešajo s cilji, osebna nasprotovanja in zamere prevladujejo nad dejstvi in poklicnimi standardi.

Tako zaznava sprejemanje novega kazenskega zakonika pravna stroka, kar je v svojem prispevku v rubriki Pogledi v dnevniku Večer dne 15. 4. 2008 zapisal Vrhovni državni tožilec in pravniški publicist Hinko Jenull.

Na enak način je sprejetje Kazenskega zakonika ocenila tudi Odvetniška zbornica Slovenije, ki je problematiko obravnavala v začetku meseca aprila 2008.

Pravna stroka ocenjuje, da gre za reformo pravosodja, saj s številnimi spremembami temeljnih predpisov posegamo v vrednote, varnost in pravice državljanov v svobodni družbi.

Ta reforma pa ni bila napovedana s strani koalicije, o njej ni bilo strokovne razprave in zaradi tega tudi ne konsenza med stroko, ki so izvajalci oziroma bodo izvajalci na novo sprejetih predpisov in predlagatelji obsežnih sprememb:
- zakon o sodnih taksah,
- zakon o arbitraži,
- zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah,
- novela zakona o pravdnem postopku,
- novela zakona o sodiščih,
- zakon o sodniški službi,
- postopek o  prekrških, itd.

Našteti predpisi so bili ali pa (tako se je bati) bodo sprejeti brez analize razmer in usklajevanja rešitev med majhno skupino, ki jo je za spremembe pooblastil predlagatelj in strokovno javnostjo oz. prakso.

Na prav enak način razmišlja tudi predsednik države dr. Danilo Türk, ki je svojo zaskrbljenost izrazil pred sejo Državnega zbora, na kateri je bil Kazenski zakonik (KZ-1) kasneje kljub resnim pomislekom vseeno sprejet.

Statistika neizprosno ugotavlja, da se slovensko pravosodje še vedno duši v zaostankih, torej da ima veliko nerešenih zadev. Sprememba tovrstne zakonodaje, kakršna je Kazenski zakonik, pa bo po oceni praktikov zaostanke še povečala, saj izvajalci niso strokovno pripravljeni na tako velike in korenite spremembe, ki jih bodo pri svojem delu morali vsakodnevno upoštevati, ni izoblikovana sodna praksa glede spremenjenih oziroma novo uvedenih institutov v Kazenskem zakoniku, ni sodne prakse glede postopka, ki jih novo predlagani zakoni zahtevajo oziroma predpisujejo.

Takšna zaskrbljenost je utemeljena tudi iz razloga, ker do jeseni 2007 nihče od praktikov v pravosodju ni vedel, da bi naj bil doslej veljavni Kazenski zakonik slab, ideološko, teoretično in tudi v praksi neustrezen Kazenski zakonik, ki ga je nujno potrebno zamenjati za novega. Da tega ni vedel oziroma ni mogel vedeti nihče iz prakse, potrjujejo tudi številne obsodilne sodbe in prenapolnjeni slovenski zapori.

Predlagatelj utemeljuje potrebo po sprejetju novega Kazenskega zakonika (KZ-1) zato:

• ker veljavni KZ ni prilagojen preobrazbi Republike Slovenije po letu 1990,
• ker je potrebno KZ vsebinsko in formalno integrirati v pravni sistem,
• ker je treba KZ podrediti načelu zakonitosti in
• ker Evropska unija zahteva poglobitev usklajenosti kazenskopravnih ureditev.

Nobena od navedenih potreb ni utemeljena oziroma izkazana.

Doslej veljavni Kazenski zakonik (KZ) je bil prilagojen preobrazbi Republike Slovenije in se je vse doslej lahko neovirano uporabljal. Trditev, da doslej veljavni Kazenski zakonik (KZ) ni integriran v pravni sistem RS, ni z ničemer utemeljena in tožilci, sodniki, odvetniki v kazenskem postopku pa tudi policija, doslej pri uporabi niso naleteli na dvome o tem, ali je Kazenski zakonik (KZ) integriran v obstoječ pravni sistem ali ne.

Tudi očitek, da veljavni Kazenski zakonik (KZ) ne zagotavlja načela zakonitosti, ne drži. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v tej zvezi ugotavljalo usklajenost z pravnim redom že večkrat, doslej pa še nikoli ni ugotovilo, da bi bila podana kakšna nezakonitost ali neustavnost.

Tudi argument, da EU zahteva poglobitev usklajenosti kazenskopravne ureditve v RS, ne drži.  

Zato ni razloga, da se v novem Kazenskem zakoniku (KZ-1) črta določba o dejanju majhnega pomena, da se zastaralni roki podaljšujejo za 2 krat, da se uvaja dosmrtni zapor, kar vse po oceni Odvetniške zbornice ne predstavlja poglobitev usklajenosti kazensko pravne ureditve s tisto v EU, temveč predstavlja poglabljanje represivne smeri v državi. Gre za negativno težnjo sodobne kriminalne politike in poziv k previdnosti pri sprejemanju tovrstnih odločitev vsekakor ni odveč.

Morebitni argument, da novo sprejeti kazenski zakonik usklajuje našo kazensko zakonodajo z Rimskim statutom in sklicevanje na Rimski statut prav tako nima osnove v sami določbi 80. člena tega statuta, ki izrecno določa, da sistem sankcij v statutu v ničemer ne vpliva na notranje pravo držav članic.

Sprejem Kazenskega zakonika (KZ-1) predstavlja bistveno povečevanje represije, zato priznani profesor kazenskega prava dr. Ljubo Bavcon iz PF v Ljubljani ponavlja ob sprejemu zakonika Jeffersonovo opozorilo, da bodo s sprejemom izgubili oboje, svobodo in varnost tisti, ki se ne bodo pravočasno uprli omejevanju svobode v imenu varnosti.

Glede na navedeno Državni svet ugotavlja, da je Kazenski zakonik (KZ-1) sprejet brez soglasja pravne stroke, tako tožilcev, sodnikov in odvetnikov, ter drugih strokovnjakov iz področja pravosodja. Prav tako Državni svet ugotavlja, da tudi ni izkazano, da bi k tako obsežnim spremembam kazenske materialne zakonodaje svoj konsenz naklonila tudi širša javnost.

Državni svet meni, da predstavlja sprejeti zakon usmeritev kaznovalne politike v avtoritarno in represivno smer, kar pomeni, da zakon kaže na neodgovornost predlagatelja in poslancev Državnega zbora, da za enega temeljnih zakonov, za ustavo najpomembnejšim predpisom, ki določa varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne poišče konsenza med predlogom in strokovno javnostjo, ki bo morala zakon uporabljati in konsenza med predlogom in državljani in državljankami, na katerega bo zakon neposredno vplival. Po mnenju Državnega sveta zakon kaže na neodgovornost, da se tako pomemben zakon sprejema z očitnim hitenjem, neupoštevanjem pomislekov strokovnjakov v predvolilnem obdobju, zlasti zato, ker za tako pospešeno sprejemanje ni utemeljene potrebe in razlogov.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik Mihael Jenčič.