Zahteva za ponovno odločanje o Zakonu o zaključku postopkov vračanja podržavljenega premoženja (ZZPVPP)

Državni svet Republike Slovenije je na 2. izredni seji, dne 4. 3. 2008, ob obravnavi Zakona o zaključku postopkov vračanja podržavljenega premoženja, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 36. redni seji, dne 26. 2. 2008, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije, sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o zaključku postopkov vračanja podržavljenega premoženja (ZZPVPP).

Obrazložitev:

Državni svet ugotavlja, da kljub Zakonu o denacionalizaciji, ki je bil sprejet že leta 1991 in se tako izvaja že sedemnajsto leto, določeno število postopkov kljub sklepom tako prejšnje kot aktualne Vlade o dokončanju ostaja nezaključenih. Že po načrtu prejšnje Vlade bi morali biti namreč postopki na prvi stopnji končani že pred leti.

Državni svet se zaveda, da je na prepočasno reševanje državne organe opozorilo tudi Ustavno sodišče, ki je poudarilo, da zaradi dolgotrajnih postopkov nastajajo dodatni stroški zavezancem, ki nastajajo zaradi nezmožnosti uporabljanja premoženja. Zato Državni svet podpira vsa upravičena prizadevanja Vlade RS, ki lahko prispevajo k temu, da bo Slovenija lahko zaključila denacionalizacijske postopke v celoti, saj gre za enkratni proces, ki obremenjuje lastniška razmerja in tudi gospodarjenje z nepremičninami. V javnem interesu je, da se vsi postopki denacionalizacije čim prej končajo, saj zaradi dolgotrajnih postopkov nastajajo dodatni stroški.

Ministrstvo za pravosodje, ki že štiri leta sistematično spremlja uresničevanje načrta sklepnega dela denacionalizacije, ugotavlja, da se število pravnomočno zaključenih zadev sicer povečuje, vendar pa se hkrati število nerešenih zadev ne zmanjšuje v enaki meri. Po skoraj sedemnajstih letih od njegove uveljavitve je preostal nerešen še majhen del zahtevkov, ki pa predstavlja najzahtevnejše denacionalizacijske postopke. Kljub navedenemu (ali prav zaradi tega) Državni svet meni, da za zagotovitev čim hitrejšega zaključevanja postopkov vračanja podržavljenega premoženja in s tem uveljavljanja ustavne pravice do odločanja v primernem roku in do učinkovitega pravnega varstva poseben zakon ni potreben.

Vlada Republike Slovenije je v predlogu zakona (med cilji in načela predloga zakona) zapisala, da ne sme priti do širjenja kroga upravičencev in niti do nastanka novih obveznosti zavezancev, še zlasti države; zakon ne sme povzročiti nikakršnih proračunskih niti javnofinančnih stroškov.

Zakon naj ne bi ustvaril novih obveznosti zavezancev, pa vendar že v 2. členu omogoča za osebe iz prvega odstavka 9. člena ZDen, ki so bile rojene na območju sedanje Republike Slovenije in katerih starši so bili rojeni na območju sedanje Republike Slovenije, domnevo, da so upravičenci do denacionalizacije ne glede na pogoj vzajemnosti iz tretjega odstavka 9. člena ZDen. Če je oseba tuj državljan, ji bo tako omogočena pridobitev premoženja ne glede na to, da taka pravica ni priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Tako bodo po novem do vračila podržavljenega premoženja upravičeni tudi številni tuji (italijanski, avstrijski) državljani, ki svojih zahtevkov doslej niso mogli uveljavljati.

Snovalci nove zakonodaje po mnenju Državnega sveta niso upoštevali dejanskih težav slovenske denacionalizacije.

Zakon o denacionalizaciji  je bil sprejet konec leta 1991 (veljati je začel 7. 12. 1991).  Zakon je bil večkrat dopolnjen in spremenjen. Tudi Ustavno sodišče je z odločbami ali z razveljavitvami posameznih določb ZDen v bistvu dodatno zapletlo položaj. Zapletenost nerešenih zadev je razumljiva, saj Zakon o denacionalizaciji v nekaj členih ni mogel razrešiti vseh tistih razmerij, ki so se odvijala 50 let. Zato je pri reševanju teh zadev potrebno uporabiti dosti interpretacije prava.

Državni svet podpira napore Vlade po čim hitrejšem reševanju denacionalizacijskih zadev, vendar pa opozarja, da je za to potrebno znanje in usposabljanje za doseganje primernih rešitev, ne pa "prisilni" zakonski instrumenti. Zakon o denacionalizaciji je tak, kakršen je in ga je potrebno spoštovati in tudi dokončno uveljaviti, saj je to nujno za pravno državo. Zakon je pač treba uporabljati po najboljšem strokovnem znanju in vesti. Pri vsem tem namreč ne smemo zanemariti ugotovitve Ministrstva za pravosodje, da so nerešene ostale najbolj zapletene zadeve . Kot najzahtevnejše primere bi lahko izpostavili zahtevke po vračanju gozdov in kmetijskih zemljišč in kulturnih spomenikov ter objektov v javni lasti. Nanje niti zakoni ne dajejo konkretnega odgovora.

Državni svet izraža začudenje nad naglico in prisilo zato, ker na Ministrstvu za pravosodje ugotavljajo napredek pri reševanju upravnih sporov na vrhovnem in upravnem sodišču, ki sta na pobudo ministra Lovra Šturma sprejela ukrepe za pospešeno reševanje denacionalizacijskih zadev. Še posebej aktivno je bilo upravno sodišče. Pohvaliti je treba tudi okrajna sodišča, kjer se je zmanjšalo število nerešenih zadev, delež pravnomočno zaključenih zadev je kar preko 90-odstoten. Med upravnimi enotami je na nacionalni ravni delež pravnomočno zaključenih zadev, glede na vse vložene zahteve, 95,6-odstoten. Dejansko nerešenih zadev na upravnih enotah je le še zgolj nekaj sto. O vrnitvi odvzetega premoženja, razen upravnih enot na prvi stopnji, odločajo tudi Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za okolje in prostor in Ministrstvo za finance. Nerešenih je okoli 100 zadev. Ministrstva kot pritožbeni organi na drugi stopnji pa imajo skupaj nerešenih manj kot 100 denacionalizacijskih zadev.

Takšna določba je zaradi dosedanjega poteka postopkov vsebinsko morda sicer razumljiva, a globoko vprašljiva. Sodna veja oblasti je namreč po Ustavi neodvisna, zato je skrajno nenavadno, da bi ji tempo odločanja odrejali izvršna in zakonodajna oblast. Državni svet zato nasprotuje temu, da se s "prisilnimi" zakonski instrumenti sili odločevalce k hitremu odločanju. Slednje pa tudi kaže na pravi namen ministra Šturma, in sicer izsilitev hitrih in nekvalitetnih odločitev in s tem zadovoljitev koristi posameznih denacionalizacijskih upravičencev na račun nastanka novih obveznosti zavezancev, še zlasti države, kar pomeni, da bo zakon povzročil nove proračunske in javnofinančne stroške. Postopke denacionalizacije je torej potrebno zaključiti v čim krajšem času in na pravno korekten način.

Državni svet meni, da bodo rešitve še poglobile vse probleme, s katerimi se soočamo. To postopkov zaključka denacionalizacije ne bo pospešilo, temveč bo ta zakon "uzakonil nasilje" in omejil že tako okleščene procesne in materialne pravice države. Zakon namreč uvaja tudi roke za zaključevanje sodnih postopkov, čeprav se denacionalizacijski postopki vodijo kot prednostni, kar pomeni, da bodo sodišča prisiljena soditi po "načelu hitre pravice". Slednje z omejevanjem procesnih dejanj in naglici pri dokazovanju materialne pravice v ničemer ne bo prispeval k spoštovanju ustavnega načela pravne države.

Zavedati se moramo, da denacionalizacija ni samo pravni proces, ampak proces, ki bi moral biti zavezan načelu pravičnosti, saj se ne more popravljati krivic nekaterim na račun tega, da se ustvarjajo nove krivice ali pa škoda drugim.

Poleg tega zakon uvaja nove pravice za upravičence. Trditve Vlade, da je zakon le procesni, torej da gre zgolj omenjeno skrajšanje rokov in postopke so zavajanje javnosti.

ZDen je v političnem in pravnem smislu sinonim za popravo krivic, nastalih v obdobju prejšnje oblasti in družbene ureditve. Nanj se smiselno vežejo tudi drugi zakoni, ki urejajo podobna vprašanja.

Zakon v 3. členu prenaša pristojnost odločanja po ZIKS iz sodišča na upravno enoto, ki se bo izvršila na predlog vlagatelja zahteve. Podobni primeri se bodo tako vodili različno, odvisno od volje upravičenca (eni še vedno po ZIKS, drugi po ZDen); zakon ne določa načina, prek katerega se bo uveljavljala volja upravičenca - ali bo dovolj objava zakona, in se bodo morali upravičenci sami "znajti" ter odločiti o najboljši možnosti, oz. jih bo o njihovi možnosti obveščalo sodišče. Iz ocene stanja ni razbrati nobenih podatkov o obremenjenosti upravnih enot oz. sodišč, ki bi narekovali takšno odločitev, sploh ob dejstvu, da naslednji, tj. 4. člen zakona za sodišča določa kratke instrukcijske roke. Obrazložitev k členu ki navaja "neenotnost sodne prakse" in "nekatere primere" ne omogoča razumne presoje o upravičenosti takšnega ukrepa.

Kljub sinonimu o odpravi krivic lahko ugotovimo, da jih odpravlja le za nekatere; tretji člen na novo ureja položaj tistih upravičencev, ki jim je bilo premoženje odvzeto po odloku Avnoja novembra leta 1944, ali ga je odvzel okupator, oziroma je bilo pozneje zaseženo s kazensko sodbo. Med vračanjem premoženja so namreč sodišča ugotovila, da v takšnih primerih s kazensko sodbo odvzetega premoženja ni mogoče vrniti, saj je bilo odvzeto že pred nacionalizacijo. Zato so se upravičenci, ki so zahtevali vračilo po zakonu o izvajanju kazenskih sankcij, znašli v slabšem položaju od onih, ki so vračilo zahtevali po zakonu o denacionalizaciji. Po novem bo za tovrstne primere določeno, da sodišče v soglasju z vlagateljem zahtevka sodni postopek ustavi in zadevo odstopi upravnemu organu prve stopnje, da o njej odloči po zakonu o denacionalizaciji. S predlaganim zakonom naj bi se zaključil proces denacionalizacije, začet z zakonom o denacionalizaciji (ZDen), ki je bil sprejet novembra 1991.

Kljub opozorilom, v sklopu različnih oblik poprave krivic, pa nikoli ni bilo rešeno vprašanje vojne škode, povzročene v drugi svetovni vojni. Materialni oškodovanci druge svetovne vojne so edina skupina, ki doslej ni sprejela nobene oblike moralnega ali materialnega zadoščenja oziroma odškodovanja.

V prvem odstavku 6. člena zakona se uporablja besedna zveza "identifikacijskega potrdila ali elaborata". Zakon na nobenem mestu ne obrazloži te zveze; tako po eni strani ni jasno ali gre za identifikacijsko potrdilo ali elaborat oz. gre za eno stvar z dvema imenoma, po drugi strani pa zakon ne določa vsebine identifikacijskega potrdila ali elaborata (ne pozna ga niti ZDen). Zakonodajalec verjetno misli na potrdilo in elaborat iz zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN; Uradni list RS, št. 47/06 in 65/07), ki pa je geodetska storitev, ki jih izvajajo samostojni podjetniki posamezniki in gospodarske družbe, ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje geodetskih storitev, določene z zakonom, ki ureja geodetsko dejavnost, in zakonom o evidentiranju nepremičnin (geodetska podjetja - glej 6. člen ZEN). Storitev opravljajo geodetska podjetja, zato bi upravni organ ali sodišče v postopku lahko zahtevalo potrdilo in elaborat od vlagatelja, ne pa da bo moralo na začetku zalagati stroške, na koncu pa jih izterjevati.

Državni svet opozarja tudi na dejstvo, da je Vlada v 7. členu predloga zakona predlagala, da bi lahko denacionalizacijski upravičenci v skrajnih primerih celo dobili v last komunalne objekte, ki so bili zgrajeni z javnimi sredstvi. V primerih, ko so bili zgrajeni ali rekonstruirani objekti v javni koristi, kot npr. javne ceste, druga sredstva javnih podjetij s področja energetika, komunale, zvez, nepremičnine za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanje, kulture ipd. brez pravne podlage na zemljiščih, ki so predmet postopka vračanja teh zemljišč, so določbe 7. člena od upravljavcev teh objektov (državnih organov oz. države, občin itd.) zahtevale, da morajo ta zemljišča pridobiti bodisi s sklenitvijo prodajnih ali drugih pogodb o prenosu zemljišč ali pa začeti postopek razlastitve. V primeru, da tega ne bi storili, bi pristojni organ nadaljeval s postopkom in vrnil nepremičnino v naravi. K sreči je bil omenjeni sporni 7. člen zaradi nasprotovanj iz predloga zakona umaknjen.

Sprejeti 7. člen ureja le eno polovico; čeprav bo lahko upravičenec zemljišče, na katerem je bil po uveljavitvi ZDen zgrajen objekt brez gradbenega dovoljenja, ki ni bil legaliziran, člen ne določa zaveze upravičencu ali investitorju, da nelegalno stanje kasneje z legalizacijo ali odstranitvijo, odpravita.  

Zakon v 8. členu ne upošteva dejstva, da se včasih sporazumi o izbiri nadomestnega zemljišča niso sklenili zaradi razlogov, ki so izhajali iz sfere upravičenca. Če je ta načrtno zavlačeval s sklenitvijo,  ne da bi za to navedel upravičene razloge, ne bi smel uveljavljati odmene zaradi nemožnosti uporabe vrnjenega premoženja, vse od podaje neupravičenega razloga.

Glavni cilj zakona je predvsem zagotoviti čim hitrejše zaključevanje postopkov vračanja podržavljenega premoženja, pa vendar 10. člen izpodbija tako te navedbe, kot tudi navedbe o tem, da zakon ne sme povzročiti nikakršnih proračunskih niti javnofinančnih stroškov. Člen namreč omogoča obnovo že pravnomočno končanih postopkov, v katerih se je stavbno zemljišče štelo za zazidano v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZDen, čeprav šele sedaj ta zakon v 7. členu določa, da  se zemljišča ne šteje za zazidano zemljišče, če so bili na njem zgrajeni objekti po uveljavitvi ZDen, so brez gradbenega dovoljenja in niso bili legalizirani. Ustavno sodišče RS je že odločalo o ustavnosti 32. člena ZDen in ugotovilo, da določba ni v neskladju z ustavo.

Eno od temeljnih načel ZDen je, da se podržavljeno premoženje po možnosti vrne v naravi, kadar pa to onemogočajo ovire, pa se kot oblika odškodnine ponudi nadomestno premoženje, vrednostni papirji ali odškodnina. ZDen poleg tega v 32. členu določa, da se podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu v skladu z zakonom zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta, ne vračajo, če so bila ob uveljavitvi zakona že oddana za gradnjo, podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) pa se vračajo le, če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca. Državni svet se zaveda, da so izvrševanje teh določb v praksi spremljale težave. Vendar pa Državni svet meni, da zaradi tega ni bilo treba pristati na to, da bi lahko zakon državnim organom in pa lokalnim skupnostim ne glede na določbe 32. člena Zden naložil način vračanja, ki bi imel enak učinek kot je vračilo v naravi. O tem obstaja bogata sodna praksa tako Upravnega kot Vrhovnega sodišča RS, ki jasno kaže na to, da v primerih, kadar so predmet zahteve za denacionalizacijo javni parki, parkirišča, javne ceste, športni objekti občinskega pomena, ni podlage za vračanje premoženja v naravi.

Glede na navedeno je moč sklepati, da bi bila zaradi načina vračanja odškodnina višja (glede na upoštevanje stanja ob vračilu in ne ob podržavljenju) kot bi bila v primeru vračanja po 32. členu Zden in bi bremenila več subjektov. Tako bi se lahko nekaterim denacionalizacijskim upravičencem po tem zakonu vrnilo dvakrat več, kot bi se moralo.

Državni svet opozarja, da je na sodišču za človekove pravice v Strasbourgu že dve leti vložena odškodninska tožba zoper Slovenijo - Združenje najemnikov stanovanj Slovenije v njej državi očita diskriminatorno obravnavo najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih. Poleg tega pa si ti želijo, da jim zagotovimo trajnost najemnih razmerij in varnost najemnikov ter povrnitev realne vrednosti vlaganj  v primernem roku. Poleg tega zahtevajo tudi, da se zagotovi udeležba zainteresiranih najemnikov v nezaključenih postopkih denacionalizacije ter da se predvidijo učinkoviti modeli za rešitev problema najemnikov in lastnikov denacionaliziranih poslovnih prostorov in stanovanj.

Zakon je žal zavrnil predloge, da bi se pravica do deleža na lastnini zagotovila tudi predvsem najemnikom v denacionaliziranih stanovanjih oz. osebam, ki so z velikimi vlaganji povečali vrednost nepremičnine, ki se vrača. Prav tako je bilo zavrnjeno, da bi tudi za vlagatelje sredstev predpisali rok, in sicer vsaj 60-dnevnega, če že ne 30-dnevnega, v katerem mora sodišče odločiti o zahtevku. Zakon sedaj za vrnitev upravičencu torej določa rok, za vrnitev upravičenih vlaganj pa ne.

Zakon v 6. členu ne odpravlja nezakonitih stanj, do katerih je v postopkih ZDen prišlo zaradi odrekanja pravice zavezancem ali najemnikom, da bi bili bivši nosilci stanovanjske pravice in drugi upravičenci, ki so vlagali v družbeno premoženje, stranke v postopku ZDen in da bi lahko uveljavili investicijska vlaganja v nepremičnine, ki so povečale njihovo stvarno vrednost od časa nacionalizacije do vrnitve. Tako se je v postopkih ZDen še nadalje nezakonito in ustavno sporno razpolagalo z lastninskimi in drugimi materialnimi upravičenji nosilcev stanovanjske pravice in drugih upravičencev, ki so vlagali znatna sredstva v družbeno lastnino. Zaradi enakega obravnavanja upravičenih oseb iz celotnega 116. člena Stanovanjskega zakona iz leta 1991 je potrebno upoštevati tudi solastnino, ki je opredeljena v tretjem odstavku navedenega zakona in se nanaša na posamezno stanovanjsko enoto.

Zakon o denacionalizaciji je v povezavi Stanovanjskim zakonom (SZ/91) omogočil vračanje stanovanj, zasedenih s prejšnjimi imetniki stanovanjske pravice ali njihovimi ožjimi družinskimi člani v naravi v last, ne pa tudi v posest osebam, ki jih kot upravičence določajo navedeni predpisi. Zaradi načela, da popravljanje nekdanjih krivic ne sme povzročati novih krivic, je ta zakonodaja obstoječim nosilcem stanovanjskih razmerij zagotovila nadaljnje prebivanje v stanovanju in ohranila njihove pridobljene pravice v smislu nadaljevanja najemnega razmerja za nedoločen čas in za neprofitno najemnino. Zaradi denacionalizacije je bil tej skupini najemnikov, prejšnjim imetnikov stanovanjske pravice, onemogočen ugoden privatizacijski odkup stanovanja, v katerem so živeli, čeprav so to možnost imeli vsi drugi imetniki stanovanjske pravice v nekdanjih družbenih stanovanjih. Ustavno sodišče je večkrat presojalo kolizijo pravic med lastniki in najemniki denacionaliziranih stanovanj in veljavno ureditev potrdilo kot ustavno skladno kljub številnim ugovorom obeh strani. Kljub temu pa z obstoječim stanjem niso zadovoljni udeleženci na nobeni strani teh prisilnih najemnih razmerij. Lastniki, ki so jim bila stanovanja po več kot pol stoletja vrnjena, z njimi ne morejo prosto in tržno razpolagati. Najemniki, ki pa so pridobili v trajno uporabo družbena stanovanja, pa teh - drugače kot drugi uporabniki družbenih stanovanj - niso mogli odkupiti in so tako postali najemniki zasebnih stanovanj. Ker je v te umetne skupnosti prisiljenih veliko število lastnikov in najemnikov in ker te skupnosti predstavljajo trajen vir sporov, ki zelo obremenjujejo ljudi in dnevno zasipajo sodišča in druge organe v državi, velja ocena, da bi morala država omogočiti, da se te umetno ustvarjene prisilne skupnosti obeh kategorij državljanov razdružijo.

Zakon omejuje možnost ugovarjanja tistim, ki uveljavljajo lastninsko pravico na stanovanjih v stavbah, ki so predmet vračanja. Ti po novem ne bodo imeli nobene besede več. Njihove, čeprav pogosto upravičene zahteve, se bodo reševale šele po prenosu premoženja na denacionalizacijskega upravičenca. Ali če zadevo poenostavimo: zakon kot enega izmed glavnih krivcev za zavlačevanje navaja na primer državljane, ki so si pred tranzicijo zgradili podstrešna stanovanja. Ker teh stanovanj niso mogli vpisati v zemljiško knjigo, so morali svoje zahtevke uveljavljati v denacionalizacijskih postopkih. Z novim zakonom naj bi to prakso prekinili tako, da bi se denacionalizacijskim upravičencem najprej vrnilo premoženje, šele nato pa bi lastniki stanovanj in najemniki prostorov uveljavljali svoje pravice v sodnih sporih. Po mnenju predsednice Združenja najemnikov Slovenije Tanje Šarec ta sprememba postopkov ne bo skrajšala, pač pa jih bo zagotovo podaljšala. "Novi zakon bo tako še dodano prizadel številne slovenske družine, in to kljub deklarativnemu načelu in izrecnim navodilom mednarodne skupnosti, da denacionalizacija ne sme prizadeti pravic in interesov posameznikov, ki so ob začetku tranzicije v dobri veri posedovali nekoč podržavljene nepremičnine." Treba je vedeti, da najemniki poslovnih prostorov in stanovanj že doslej niso mogli sodelovati v postopkih denacionalizacije in predstavljati dejstev ter predložiti dokaze, s katerimi bi lahko zavarovali svoje pravice in izkazovali neupravičenost denacionalizacijskih zahtevkov v številnih posamičnih primerih. Upravni organi in upravno sodstvo so jim namreč dosledno zavračali pravico, da se vključijo v denacionalizacijske postopke.

Državni svet se zaveda, da je med večjimi projekti Vlade ostalo zgolj dokončanje denacionalizacije. Zato se ni čuditi, da se je odločila, da bo proti koncu mandata pripravila pravi "denacionalizacijski ognjemet". Plamen je to področje obsijal z vračanjem v naravi in odškodnino mariborski nadškofiji za objekte na Vrbanski cesti, ki jo je Vlada diskretno potrdila. Gre za eklatanten primer izvenproračunskega financiranja RKC.

Že iz podatkov finančnega ministrstva izhaja, da je denarna odškodnina, ki jo je za nezmožnost uporabe šolskega objekta v Mariboru skupno prejela Nadškofija Maribor, 5,3-krat tolikšna, kot so bile vse druge denacionalizacijske odškodnine, izplačane iz proračunov zadnjih treh let. In še: ta odškodnina ima protivrednost 143.070 obveznic SOS2E Slovenske odškodninske družbe (vrednost ene je 51,13 evra) in za desetino presega do zdaj največje izdano število obveznic posamičnemu prejemniku.

Gre za eklatanten primer izvenproračunskega financiranja RKC.

Po podatkih ministrstev je skupna vrednost vrnjenega premoženja v denacionalizaciji 1 milijarda 426 milijonov evrov; gre za skupno vrednost premoženja, seštetega na podlagi zahtevkov, ki so bili vloženi do leta 2005.

Katoliške cerkve, njihove ustanove, posamezni redi ali njihovi pravni nasledniki so bili in so ene večjih upravičenk v denacionalizaciji, saj so zahtevale vračilo premoženja v skupni vrednosti 233,222 milijona evrov, do sedaj pa je bilo odločeno o premoženju v skupni vrednosti 144,169 milijona evrov. Od skupne vrednosti odločenega premoženja pa je bilo ugodno rešenih zahtevkov za 135,1 milijona evrov, kar predstavlja 93,7 odstotka vrednosti vsega odločenega premoženja. Zato ni čudno, da se Vlada zavzema za takšne rešitve, da bi v čim večjem številu primerov prišlo do vračanja v naravi po hitrem postopku.

Zakon o denacionalizaciji določa, v katerih primerih lahko zavezanec ugovarja vložitvi nepremičnini v naravi, pristojni organ pa ocenjuje, ali je ugovor utemeljen. Ker torej vlada in pristojna ministrstva svetujejo zavrnitev ugovorov in prvenstveno vračila v naravi, javni pravobranilec pa opozarja, da je ob vračilu v naravi in plačilu odškodnine za neuporabo, ki praviloma sledi obveznost države višje kot ob plačilu odškodnine, bi po našem mnenju bilo pred odločitvijo prav preveriti in primerjati obveznosti države v obeh primerih.

Poleg tega je pogosto denacionalizacijski upravičenec sam, npr. s pretiranimi zahtevki, s katerimi na koncu v postopkih vračanja podržavljenega premoženja ni uspel, povzročil dolgotrajnost postopka. V takem primeru upravičenec za čas trajanja postopka po splošnih načelih pravne države ne bi smel uveljavljati odmene zaradi nemožnosti uporabe kasneje vrnjenega premoženja.

Nadškofija Ljubljana in ostale nadškofije namreč še nimajo rešenih nekaj najbolj zapletenih zahtevkov. O delu zahtevka na območju TNP, ki skupaj obsega kar 21.000 hektarov zemljišč, teče postopek ugotavljanja pravnega in dejanskega stanja, na podlagi katerega bodo določili odškodnino na področjih, kjer je nadškofija zaradi ovir pri vračilu v naravi do nje upravičena. Med nerešene zahteve spada tudi vprašanje glede samostana v Kostanjevici, Arboretuma Volčji potok, od večjih zahtevkov ni rešena tudi stavba Pokrajinskega arhiva Maribor in še bi lahko naštevali.

Državni svet izraža bojazen, da iz vidika tega zakona in njegovega izvrševanja Vlada oz. ministrstva ne bodo več gledala ovir za vrnitev premoženja v naravi oz. sledila javnemu interesu. Slednje je še posebej zaskrbljujoče v primeru ministrstva za kulturo, ki dokončno odloča na prvi stopnji o denacionalizaciji stvari, kadar so te zavarovane po predpisih o varstvu kulturne dediščine (nerešenih je okoli 100 zadev). Zoper odločbe ali delne odločbe ministrstva za kulturo pa je trenutno sproženih več upravnih sporov na Upravnem sodišču RS oziroma na Vrhovnem sodišču RS. Po mnenju Državnega sveta je treba izjeme k vračanju v naravi potrebno tolmačiti restriktivno, kar pa zaenkrat ni opazno in bo slednje zakon zgolj  potenciral, saj nima nikakršnih varoval, ki bi takšno ravnanje ministrstvom preprečila.

Državni svet ugotavlja:

• da se s "prisilnimi" zakonski instrumenti sili odločevalce k hitremu in s tem nekvalitetnemu odločanju,
• da se ustvarjajo nove pravice,
• da se širi krog upravičencev iz tujine,
• da se uvajajo nova pravna sredstva izredne obnove že končanih denacionalizacijskih postopkov,

kar pomeni, da:

• zakon kaže na neodgovornost vlade in njen cilj, da se denacionalizacijskim upravičencem vrne čim več premoženja ne glede na posledice,
• se bodo s tem zakonom ustvarile nove krivice,
• bo prišlo do izsilitev hitrih in nekvalitetnih odločitev in s tem zadovoljitev koristi posameznih denacionalizacijskih upravičencev na račun nastanka novih obveznosti zavezancev, še zlasti države, kar pomeni, da bo zakon povzročil nove javnofinančne stroške,
• se bo nekaterim denacionalizacijskim upravičencem po tem zakonu vrnilo dvakrat več kot bi se moralo,
• da bomo dobili denacionalizacijske tajkune.

 

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik Jože Mihelčič.