Mnenje k Predlogu zakona o voznikih (ZVoz)

Državni svet Republike Slovenije je na 31. seji 10. 11. 2010, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/06)  sprejel naslednje

M N E N J E

k Predlogu zakona o voznikih (ZVoz) - druga obravnava  

Državni svet podpira Predlog zakona o voznikih, ki se osredotoča na pravila in pogoje za udeležbo voznikov v cestnem prometu in usposabljanje kandidatov za voznike motornih vozil s ciljem povečanja varnosti cestnega prometa in s tem zmanjšanja prometnih nesreč z najhujšimi posledicami.

Državni svet podpira pripombo Skupnosti občin Slovenije k 5. členu Predloga zakona, saj se ne strinja s prenosom vsebine prometne vzgoje na civilno družbo. Izvajanje vsebine prometne vzgoje za varno udeležbo v cestnem prometu v okviru civilne družbe ne moremo enačiti z vzgajanjem in usposabljanjem mladih v okviru vzgojno izobraževalnih ustanov. Po mnenju Državnega sveta mora biti prometna vzgoja sistemsko vključena v osnovnošolske in srednješolske izobraževalne programe, pri čemer niti ni pomembno, ali gre za samostojne učne predmete ali se prometne vsebine vključujejo v druge predmete. Poleg tega že Resolucija o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa za obdobje 2007 - 2011 določa vključitev prometne vzgoje v kurikularne izobraževalne vsebine na osnovnih in srednjih šolah. Vzgoja in preventiva najmlajših, ki je najbolj ranljiva kategorija udeležencev v cestnem prometu, je tako pomembna, da je skrajni čas, da nekaj naredimo in presežemo sedanjo prakso vzgajanja osnovnošolcev preko prometnega krožka, kolesarskega izpita in še kakšne akcije preko sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu.  Državni svet se strinja s Skupnostjo občin Slovenije, da bi ohranitev vsebine 5. člena Predloga zakona povzročila konec organiziranega usposabljanja otrok in mladostnikov s področja prometne vzgoje, posledično pa bo slabša prometna varnost otrok in mladostnikov. Državni svet pričakuje, da bo Zavod Republike Slovenije za šolstvo pripravilo analizo, ki bo pokazala, na kakšen način se prometne vsebine izvajajo v izobraževanih programih.

Državni svet na podlagi navedenega predlaga, da se 5. člen spremeni tako, da se glasi:

"Vzgoja in izobraževanje za varno udeležbo v cestnem prometu se zagotavlja v programih predšolske vzgoje ter programih osnovnošolskega in srednješolskega programa. Podrobnejša merila določi minister, pristojen za šolstvo, s pravilnikom. "

Državni svet podpira tudi pripombo Skupnosti občin Slovenije k 6. členu Predloga zakona, da je svet za preventivo in vzgojo v cestnem programu posvetovalni organ župana, ki je kot neposredno izvoljen občinski organ običajno odgovoren za izvajanje programov za varnost v prometu. Državni svet se je seznanil, da je pripravljavec zakona upošteval stališče Službe Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko, da Zakon o lokalni samoupravi ne pozna posvetovalnega telesa župana in bi to pomenilo degradiranje občinskega sveta, ki kot najvišji organ občine sprejema pomembne odločitve pri oblikovanju politike varnosti v cestnem prometu in da sedanji svet za preventivo in vzgojo v cestnem programu omogoča neposreden vpliv na odločitve občinskega sveta. V zvezi z navedenim stališčem Državni svet opozarja, da se svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu ustanavlja na podlagi tega zakona in ne Zakona o lokalni samoupravi, predvsem pa je najbolj pomembno, kdo prevzame odgovornost za izvajanje programov v cestnem prometu. 

Peti odstavek 6. člena Predloga zakona določa, da se sredstva za financiranje nalog preventive in vzgoje v cestnem prometu na lokalni ravni zagotovijo s proračuni lokalnih skupnosti in drugih sredstev. Državni svet se pridružuje stališču Skupnosti občin Slovenije, da ta določba pomeni večjo finančno obremenitev občin za financiranje nalog preventive in vzgoje v cestnem prometu in tudi delno povečanje obsega teh nalog, kar pa se skozi pogajanja o primerni porabi ne odraža. Državnemu svetu se tudi postavlja vprašanje, katera "druga sredstva" bodo predstavljala vire financiranje teh nalog. Ob tem se je Državni svet seznanil, da je predlagatelj leta 2007, v okviru priprave ene od sprememb Zakona o varnosti v cestnem prometu, predlagal, da bi bila polovica sredstev iz naslova glob, ki jih poberejo občinski redarji, namenjena povečanju prometne varnosti v lokalni skupnosti, vendar tega predloga Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko ter Ministrstvo za finance nista podprla, ker naj bi bila vsa sredstva iz naslova glob sredstva integralnega proračuna. S temi sredstvi bi lahko povečali prometno varnost v občinah, delno tudi za delovanje svetov za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. 

Kandidati za voznike motornih vozil se v večjih krajih usposabljajo pod težjimi pogoji kot v manjših krajih, kjer npr. nimajo semaforiziranih križišč, krožnih krožišč ali avtoceste, posledično pa so vozniki motornih vozil različno usposobljeni. Državni svet zaradi tega podpira prizadevanja predlagatelja, da imajo vsi kandidati za voznike motornih vozil enake pogoje usposabljanja in izobraževanja za pridobitev vozniškega izpita, kar naj bi se zgodilo tudi preko reorganizacije izpitnih centov. Državni svet se strinja, da se bodo inštruktorji v šolah vožnje lahko posvetili sami vožnji in manj prometnim pravilom (stvar preizkusa teoretičnega znanja) takrat, ko bo pridobljeno teoretično znanje na visoki ravni.

Državni svet opozarja na 30. člen Predloga zakona, ki določa pogoje za opravljanje dejavnosti usposabljanja kandidatov. V 3. točki četrtega odstavka je določeno, da je lahko predavatelj cestnoprometnih predpisov tudi oseba, ki je predavala pred 1. 5. 1998, v prehodni določbi 96. člena pa je v 2. točki določeno, da morajo vse osebe, ki predavajo cestnoprometne predpise, pridobiti ustrezno izobrazbo sedme stopnje do 1. januarja 2018. Po mnenju Državnega sveta je ta predlog ustavno sporen. Osebe, ki so bile učitelji vožnje pred 1. 5. 1998, so takrat imele dovoljenje tudi za predavatelje cestnoprometnih predpisov in zato mora po mnenju Državnega sveta ta pravica ostati. Državni svet ob tem opozarja, da v osnutku zakona, ki je bil v javni obravnavi, te prehodne določbe ni bilo in je bila umeščena naknadno.

30. člen Predloga zakona tudi določa, da lahko učijo praktični del vozniškega izpita osebe, ki imajo na dan 1. oktobra 2012 več kot deset let dovoljenje za učitelja vožnje (3. točka petega odstavka). V prehodni določbi 96. člena pa je določeno, da morajo vsi ostali v prehodnem obdobju do 1. januarja 2018 pridobiti šesto stopnjo. Tudi ta predlog je po mnenju Državnega sveta ustavno sporen. Tistim osebam, ki so imele že pred tem datumom dovoljenje za poučevanje praktičnega dela vozniškega izpita, bi morala pravica izvajanja praktičnega dela vozniškega izpita ostati, ker gre za poseg v pridobljene pravice učiteljev vožnje.

Državni svet opozarja tudi na 5. točko 35. člena, ki določa, da dovoljene za učitelja vožnje določene kategorije lahko pridobi oseba, ki v evidenci kazenskih točk nima vpisanih več kot pet kazenskih točk. Ta rešitev bi bila primerna, če bi ta pogoj veljal za vse tiste, ki delajo na področju prometa (policisti, prometni inšpektorji, izpitne komisije, carina, itd.) in so prav tako zadolženi za varnost cestnega prometa kot učitelji vožnje.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik Darko Fras.