Odgovor Ministrstva za okolje in prostor na vprašanje državnega svetnika dr. Janvita Goloba glede dimnikarskih storitev

Datum odgovora: 19. maj 2008

Spoštovani predsednik mag. Blaž Kavčič!

Odgovarjamo vam na vaš dopis v katerem je izpostavljen sklop vprašanj glede izvajanja obvezne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju dimnikarske službe) in sicer kako bomo uredili izvajanje dimnikarske službe glede na določile Zakona o varstvu okolja – ZVO-1, Zakona o varstvu potrošnikov - ZVP in Stanovanjskega zakona – SZ in podzakonskih aktov s tega področja.

Glede navedenih vprašanj je potrebno izpostaviti, da je dimnikarska služba gospodarska javna služba (v nadaljevanju GJS), ki se na področju Slovenije izvaja na koncesioniran način že od začetka prejšnjega stoletja, zadnje bistvene spremembe v predpisih so bile pred letom 2004 izvedene leta 1974, ko je bil sprejet Zakon o dimnikarski službi  - ZdimS in sicer kot obvezna lokalna javna služba posebnega družbenega pomena. Da se dimnikarska služba z vidika varstva okolja na malih kurilnih napravah izvaja kot GJS, pa je na novo opredelil tudi Zakon o varstvu okolja – ZVO sprejetih leta 1993 predvsem z vidika varstva okolja. Z uveljavitvijo ZVO-1 v letu 2004 pa ta GJS prenesena iz občinskega na državni nivo.

Ministrstvo za okolje in prostor je takoj po uveljavitvi ZVO-1 in Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju uredbe o dimnikarski službi) pričelo z aktivnostmi za prenos te GJS na državni nivo. Glede na zahtevnost te naloge je v predpisih bil vsekakor določen prekratek prilagoditveni rok. Poleg tega sta ZVO-1 in uredba o dimnikarski službi iz decembra 2004 glede na zahtevnost prenosa dimnikarske službe na državni nivo,premalo natančno določila postopke na katere tudi vi opozarjate.

Ocenjujemo, da je Ministrstvo za okolje in prostor v času od 2005 dalje sprejelo vse potrebno, kar je bilo možno, da je zagotovilo izvajanje dimnikarske službe na večini dimnikarskih območjih, kot je določeno s predpisi in kjer je to bilo mogoče. Ne strinjamo se z navedbo v dopisu, da so novelirani predpisi s področja dimnikarske službe poslabšali razmere v izvajanju te javne službe in da so škodljivi za uporabnike dimnikarskih storitev, ampak prav nasprotno.

Ministrstvo je v letih 2005, 2006 in 2007 sprejelo vse ključne predpise, ki so potrebni za izvajanje dimnikarske službe po prehodu na državni nivo. Tudi s sprejemom zadnjega cenika dimnikarskih storitev se je število razprav, vprašanj in predvsem pritožb uporabnikov dimnikarskih storitev bistveno zmanjšalo. 

Za učinkovitejši nadzor koncesionarjev in uporabnikov je bila dodatno sprejeta sprememba uredbe o dimnikarski službi zaradi zagotavljanja učinkovitejšega izvajanje inšpekcijskih nadzorov kot tudi strokovnih nadzorov. Ministrstvo že izvaja strokovne nadzore izvajalcev, le-ta poteka tudi za izvajalca na dimnikarskem območju Izola.

Nerealno je pričakovati, da koncedent Republika Slovenija poleg rednih načinov obveščanja, dodatno vsem uporabnikom neposredno pojasnjuje aplikacijo vseh predpisov s področja dimnikarske službe. Se pa strinjamo z vašo ugotovitvijo, da je potrebna večja promocija te javne službe pri uporabnikih tako s strani koncedenta  in predvsem s strani koncesionarjev. Za pojasnjevanje izvajanja dimnikarskih storitev glede obsega in vsebine dimnikarskih storitev ter obračuna je zadolžen koncesionar, v primeru nesporazumov pa pristojni inšpektorati in ministrstvo. Menimo, da je večina uporabnikov, ki so imeli vprašanja s področja izvajanja dimnikarskih storitev tudi prejela potrebne odgovore, vprašanje pa je ali so pojasnila tudi sprejeli.

Za primorske občine je znano, da je uvajanje dimnikarske službe naporno, posebno še, ker se v preteklosti ta služba na tem območju ni izvajala v predvidenem obsegu. To velja tudi za področje Občine Izola. Uporabniki nasprotujejo izvedbi dimnikarskih storitev in se tudi izredno izogibajo izvedbi storitev, predpise pogosto tolmačijo po svoje ipd. Pri tem naj poudarimo, da ne zagovarjamo obstoječega koncesionarja in njegovih pomanjkljivosti pri izvajanju te službe, ki brez dvoma nosi svoj del odgovornosti za stanje izvajanja dimnikarske službe na tem območju.

V naselju Livade v Izoli so bili že s strani prejšnjega koncedenta - Občine Izola naročeni in s strani koncesionarja izvedeni izredni pregledi kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav karakterističnih blokov v tem naselju, narejene strokovne analize pregledanih objektov, katerih zaključki so, da je potrebno obstoječe stanje sanirati. Znano je tudi, da je sanacija obstoječih sistemov s strokovnega in finančnega vidika praktično neprimerna tako kratkoročno predvsem pa dolgoročno, posebno še, ker se z vgrajevanjem novih plinskih grelnikov enake izvedbe, stanje z varnostnega vidika samo še poslabšuje.

Tudi predstavnikom CI – Livade smo problematiko naselja Livade (želeli) pojasniti s strokovnega vidika, vendar je bilo več njihovih aktivnosti usmerjenih v način izvajanja dimnikarske službe, zahtevam po prepuščanju nadzora instalaterjem in serviserjem in zahtevam po izvajanju te javne službe na prostemu trgu. Pri tem je potrebno poudariti, da so za izgradnjo obstoječih sistemov v preteklosti odgovorni prav projektanti, instalaterji in serviserji, uporabniki teh naprav pa so stanje samo še poslabšali z spremembami v dovodu zraka in vgradnjami naprav v stanovanja, ki vplivajo na obratovanje plinskih grelnikov. Tako je nekoliko nerazumljivo, da predstavniki CI želijo nadzor sistemsko prepustiti prav tem skupinam, ki so do sedaj nepravilno vgrajevale naprave. To praktično pomeni, da se ne bi v prihodnosti nič bistvenega spremenilo. Edina rešitev je učinkovit nadzor na napravami, ki se vgrajujejo na novo in obstoječimi ter narejenimi spremembami v pogojih obratovanja s strani uporabnikov in ostalih, kar sodobna dimnikarska služba vsekakor lahko zagotovi kot nevtralna gospodarska organizacija, posebno še, če te storitve izvaja v okviru  javne službe in ne sme biti udeležena v procesih izgradnje ogrevalnih sistemov s komercialnega vidika.

Menimo, da je ključni problem dimnikarske službe v doslednem izvajanju obveznih storitev nadzora, ki pa bi ga storitve na prostem trgu samo še poslabšale in še bolj otežile nadzor s strani države tako izvajalcev kot tudi malih kurilnih naprav pri uporabnikih. To bi v bistvu pomenilo kontrolo bistveno večjega števila izvajalcev teh storitev in kontrolo kurilnih naprav neposredno pri uporabnikih s strani države.

Ne moreno se strinjati z oceno, da so predpisi s področja dimnikarske službe škodljivi za uporabnika dimnikarskih storitev, da koncesionarji nimajo obveznosti, da je uporabnik dolžan plačati in molčati, da niso znani cilji te javne službe itd.  Javne službe z varstva okolja so praviloma določene kot obvezne javne službe, med te spada tudi dimnikarska služba. Do sedaj zagovorniki izvajanja dimnikarske službe na prostem trgu niso podali potrebnih argumentov, da je tak sistem bolj učinkovit in ta trenutek sprejemljiv tudi iz drugih razlogov, ki bi jih Vlada Republike Slovenije, parlament in ministrstvo lahko upoštevali kot bolj primerno rešitev. Bolj sprejemljiv je predvsem v delu, da uporabnik lahko sam izbere izvajalca, kar je pogosto problem, ko je potrebno storitve plačati ali odpraviti pomanjkljivosti. Tako domače kot tuje analize in izkušnje kažejo, da je koncesioniran način še vedno najbolj učinkovit in tudi najcenejši sistem izvajanja dimnikarskih storitev. Vsebina in obseg storitev dimnikarske službe se lahko spremeni v enem ali drugem sistemu izvajanja dimnikarske službe. Rešitev vsekakor ni izvajanje storitev na prostem trgu. Ključna problema sta, da uporabniki pač ne želijo imeti nadzora nad napravami, posebno še, če je la-ta povezan s stroški in enakomerna kakovost storitev po vsej Sloveniji.  Strinjamo pa se, da izvajalci dimnikarske službe morajo storitve izvajati v predpisanem obsegu, vsebini in cenah itd.

Cenik dimnikarskih storitev, posebno še v delu, ki določa cene dimnikarskih storitev na malih kurilnih napravah do 50 kW, je v dovolj jasen in razumljiv, ima tudi vse komponente, ki jih navajate v dopisu, da naj jih cenik in cene vsebujejo.

Vsekakor pa je potrebno upoštevati, da več izvajalcev izredno napreduje na tem področju, se usposablja in prilagaja vsebino storitev dejanskim potrebam, se opremlja z najnovejšo opremo, se dodatno usposablja doma in v tujini, zaposluje kadre z V., VI. ali tudi VII. stopnjo izobrazbe ipd., kar pomeni intenzivnejši razvoj te službe v bodoče.

 

Podrobnejši opis stanja izvajanja dimnikarske službe

Doseganje zastavljenih ciljev s področja te GJS je proces, ki bo trajal dalj časa, saj gre za zahtevno nalogo. Razmere niso enake na vseh dimnikarskih območjih, niti pri vseh izvajalcih, zato ni mogoče enačiti stanja dimnikarske služne na vseh področjih in za vse izvajalce. 

Sedanje širše razpravljanje o dimnikarski službi v javnosti v bistvu pomeni, da se to področje spreminja in ureja, zato tudi toliko odzivov tako s strani posameznikov, raznih skupin, pa tudi civilnih iniciativ. Njihove pripombe in predlogi so dobrodošli in pomembni za uvedbo sprememb in izboljšav, žal pa so prevečkrat brez argumentov, brez strokovnih podlag in utemeljitev in predvsem zaradi doseganje nekaterih drugih ciljev na tem področju in ne ciljev javnega interesa.

S problematiko in posameznimi primeri, ki jih navajate v dopisu smo seznanjeni in smo jih že reševali, nekatere že uredili, nekateri pa so v postopku reševanja.

Zaradi uvajanja storitev te javne službe v celotnem obsegu in na območju celotne Slovenije, uporabniki storitev dimnikarske službe le-te razumejo kot nove obveznosti. Ugotavljamo, da so uporabniki storitev te javne službe mnenja, da je dimnikarska služba kot v preteklosti predvsem izvajanje mehanskega čiščenja dimnikov. Meritve emisij dimnih plinov in preglede na malih kurilnih napravah razumejo kot nepotrebne in nove obveznosti, ki naj bi izhajale iz novih predpisov iz leta 2004, kar pa ne drži.

Nekateri predstavniki CI so mnenja, da storitve dimnikarske službe pomenijo poseganje v človekove pravice, ker se storitve izvajajo na njihovih napravah kot obvezna javna služba. Še manj pa se strinjajo z morebitnimi ugotovljenimi pomanjkljivostmi na obstoječih malih kurilnih napravah, dimovodnih in prezračevalnih s strani koncesionarja, ker to pomeni dodatne obveznosti, posebno še, če so povezane s stroški. Še posebej pereče je odpravljanje nepravilnosti na obstoječih napravah. Tako se pojavljajo različna vprašanja, komentarji, predlogi, predvsem pa nasprotovanja, tudi organizirano v CI.

Vsekakor pa je pri analiziranju obstoječega stanja izvajanja dimnikarskih storitev potrebno upoštevati tudi, da nekateri izvajalci ali posamezniki storitve izvajajo neustrezno, oziroma nedosledno. Smiselna rešitev je edino preprečitev takih izvajalcev in posameznih primerov, kar je možno predvsem s inšpekcijskimi in strokovnimi nadzori izvajalcev.

Zavedamo se, da bo za strokovnejše izvajanje storitev dimnikarske službe na celotnem območju Slovenije potreben čas, saj ne razpolagamo z neomejenim številom izvajalcev, ki bi imeli vsa potrebna znanja za izvajanje zahtevnejših dimnikarskih storitev. Izvajanje sprememb na tem področju je proces prilaganja storitev dimnikarske službe tako po vsebini, obsegu, cenah potrebam sedanjega časa. Več kot desetletni intenzivni proces prilagajanja dimnikarske službe zaradi sprememb po zamenjavi obstoječih kurilnih naprav s sodobnimi in predvsem zaradi doseganja cilja varstva okolja, poteka tudi v drugih evropskih državah, predvsem državah iz nemško gorečega področja in državah, ki imajo to javno službo organizirano na enak ali podoben način. Prav tako se bo temu procesu morale prilagoditi tudi kadrovske strukture v resorju, ki ga bo potrebno v tem delu glede na število koncesionarjev, število uporabnikov in število kurilnih naprav, vsebino strokovnih nadzorov in sistemsko urejanje, te GJS kadrovsko okrepiti.

 

Kratka ocena izvajanja dimnikarske službe na lokalnem nivoju do leta 2005

Zaradi neurejenega in neenotnega organiziranja izvajanja te javne službe na lokalnem nivoju, ki je bila do leta 2004 opredeljena z Zakonom o varstvu okolja – ZVO iz leta 1993 in Zakonom o dimnikarski službi – ZdimS iz leta 1974 ter pripadajočimi  podzakonskimi akti, je bila dimnikarska služba prenesena iz lokalnega na državni nivo s ciljem, da bi dosegli zastavljene cilje te javne službe, tudi z vidika varstva okolja. To javno službi je bilo potrebno urediti na področju celotne Slovenije tudi zaradi zagotavljanja večje učinkovitosti zagotavljanja varovanja človekovega zdravja in požarne varnosti.

Storitve se v preteklosti niso izvajale  po vseh občinah enako, cene storitev so bile zelo različne, storitve so se po vsebini in obsegu izvajale tudi zelo različno ipd. V veliko občinah so se storitve izvajale kljub sklenjenim koncesijskim pogodbam ali drugimi pogodbami samo delno. Nesprejemljivo velike so bile razlike pri izvajanju storitev meritev emisij dimnih plinov in predvsem storitev prvih ter tudi letnih pregledov. Tako ta javna služba ni dosegala pričakovanega nivoja izvajanja storitev in s tem tudi ne pričakovanih ciljev. Poleg tega se je ta služba razvijala samo na nekaterih območjih oziroma samo pri nekaterih izvajalcih in razlike so postajale prevelike.

Zaradi navedene ocene stanja dimnikarske službe je Ministrstvo za okolje in prostor, kakor tudi takratna Vlada Republike Slovenije in predvsem poslanske skupine presodile, da je potrebno to javno službo urediti in posodobiti zaradi doseganja pričakovanih ciljev tako z vidika pokrivanja interesov uporabnika kot tudi z vidika javnega interesa in mednarodnih obveznosti pri znižanja izpustov CO2 in ostalih emisij dimnih plinov tudi iz malih kurilnih naprav. Poleg tega je bilo potrebno pričeti s posodobitvijo te javne službe tudi z vidika varovanja človekovega zdravja in požarne varnosti.   

 

Posledice sprememb predpisov leta 2004 in kasneje

S prenosom te javne službe na državni nivo, sprejetjem ZVO-1 in noveliranimi podzakonskimi predpisi s tega področja, kot so »uredba in pravilnik in cenik o dimnikarski službi«, se z vidika predpisov za uporabnika ni praktično nič bistvenega spremenilo, kot se to prikazuje v javnosti tudi s strani predstavnikov CI. Novelirani predpisi to javno službo glede na starejše predpise tako po načinu izvajanja, kot tudi po obsegu in vsebini, določajo na enak način. Spremembe so predvsem v zmanjšanju števila storitev za sodobne kurilne naprave na trdna goriva.

Z uveljavitvijo ZVO-1 pa je koncedent postala Republika Slovenija. Večje spremembe so predvsem na področju cen, saj so sedaj cene dimnikarskih storitev poenotene s sklepom Vlade Republike Slovenije za vso državo, kar menimo, da je pozitivno. To pa ne pomeni, da so se na vseh področjih cene dimnikarskih storitev znižale, na nekaterih področjih so se žal tudi zvišale, večji del Slovenije pa ima nižje cene storitev. 

 

Aktivnosti MOP glede predpisov

V marcu 2004 je parlament sprejel Zakon o varstvu okolja – ZVO-1, ki velja od 07.05.2004 in v 148. členu določa, da je izvajanje meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom  obvezna državna gospodarska javna služba (v nadaljevanju dimnikarska služba), ki naj bi se z lokalnega na državni nivo prenesla v roku 6  mesecev po uveljavitvi zakona. Z uveljavitvijo ZVO-1 je bil ukinjen tudi Zakon o dimnikarski službi – ZdimS.

Na osnovi ZVO-1 je Vlada Republike Slovenje sprejela Uredbo o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom – uredba o dimnikarski službi (Uradni list RS, št. 129/04, 57/06 in 105/07). Sprejeti sta bili že dve noveli uredbe o dimnikarski službi, ker se s spremembami prilagajamo nepredvidenim ali nenačrtovanim razmeram pri nadzoru in podeljevanju koncesij.

Ministrstvo je na osnovi ZVO-1 sprejelo tudi novelirano verzijo Pravilnika o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov – pravilnik o dimnikarski službi (Uradni list RS, št. 128/04, 18/05). Ministrstvo pripravlja tudi novelo pravilnika, kjer bomo prilagodili storitve sodobnim kurilnim napravam in trenutnemu stanju in vzdrževanosti obstoječih naprav.

Poleg tega je Vlada Republike Slovenije zaradi poenotenja cen dimnikarskih storitev sprejela tudi spremembe in dopolnitve Sklepa o določitvi cene storitev obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom – cenik dimnikarskih storitev (Uradni list RS, št. 71/07). To je druga novela cenika o dimnikarski službi.

Ministrstvo za okolje in prostor je sprejelo tudi novelo Uredbe o emisijah dimnih plinov iz malih in srednjih kurilnih naprav (Uradni list RS, št. 34/2007 in 81/2007), ki jo izvajalci dimnikarske službe uporabljajo pri meritvah emisij dimnih plinov.

Ministrstvo za okolje in prostor je sprejelo tudi Tehnično smernico  TSG-1-001:2007 - Požarna varnost v stavbah, ki ureja področje instalacij v objektih z vidika požarne varnosti.

Ministrstvo ima v načrtu sprejetje dodatnih predpisov s tega področja in sprejeti spremembe in dopolnitve nekaterih obstoječih predpisov, zaradi bolj natančnega urejanja te javne službe in zaradi prilagajanja števila in vsebine dimnikarskih storitev sodobnim kurilnim napravam, ki se v zadnjem času zelo spreminjajo. Za uspešen napredek tudi dimnikarske službe je potreben celovit pristop ureditve gradnje objektov in s tem tudi ogrevalnih sistemov z malimi kurilnimi napravami in s tem povezanimi pričakovanju po večji varnosti uporabe teh naprav in doseganju ciljev s področja varstva okolja.  

Na osnovi sklepa Vlade Republike Slovenije je ministrstvo pripravilo tudi Informacijo o sistemskih rešitvah izvajanja dimnikarske službe kot gospodarske javne službe, s katero smo utemeljili, da je sedanji koncesioniran način iz različnih razlogov primeren način izvajanja dimnikarske službe do nadaljnjega, oziroma do izteka obstoječih koncesijskih pogodb sklenjenimi med Republiko Slovenijo in koncesionarji.

 

Aktivnosti glede podeljevanje državnih koncesij izvajalcem dimnikarske službe

Za ureditev izvajanja dimnikarske službe na območju vse Slovenije je potrebno podeliti koncesije za vsa dimnikarska območja ali vsaj za veliko večino dimnikarskih območij.

Pri postopku podeljevanja t.i. I. koncesij v skladu z ZVO-1 je nastalo nepričakovano veliko težav predvsem pri prenosu obstoječih občinskih koncesij. Veliko obstoječih izvajalcev je vložilo tožbe, če niso dobili I. koncesije in izkorišča vse pravna sredstva, da bi dosegli svoj cilj. Zaradi tega nekaterih vlog o zainteresiranosti ni bilo možno rešiti v pričakovanem roku, ker je bilo ali je še potrebno počakati na odločitev sodišč. Večina pravno še nerešenih vlog je v zadnji fazi reševanja.

Ne glede na število podeljenih I. koncesij ali koncesij na osnovi izbora izvajalcev na javnem razpisu, je praktično vsa Slovenija pokrita z izvajalci in vsi izvajalci morajo storitve izvajati v skladu s veljavnimi predpisi in veljavnim cenikom dimnikarskih storitev.

Prepričani smo, da v roku 6 mesecev, kot to določa ZVO-1 v obstoječih pogojih ni bilo možno na tak način prenesti dimnikarske službe iz občinskega nivoja na državni nivo, podeliti vseh I. koncesij  in sprejeti vseh potrebnih predpisov s tega področja. 

 

a.  Podeljevanje I. koncesij

Pri podeljevanju t.i. I. koncesij v skladu s 187. in 188. člena ZVO-1, ki je bil sprejet v sedanji  vsebini z amandmaji v parlamentu še v prejšnji sestavi in 41. členom uredbe o dimnikarski službi, smo naleteli na številne pravne zaplete povezane s tolmačenjem in upoštevanjem pridobitve neposredne koncesije na osnovi koncesijske in še posebej druge pogodbe sklenjene med občino in izvajalcem dimnikarske službe. 188. člen je favoriziral obstoječe izvajalce, ki so z občinami sklenili pogodbe za izvajanje dimnikarske službe na različnih osnovah. Žal pa je tudi take pogodbe Vlada Republike Slovenije morala upoštevati kot pogodbe, na osnovi katerih so obstoječi izvajalci pridobili koncesije za izvajanje dimnikarske službe. Tako so nekateri izvajalci izkoristili vsa pravna sredstva za pridobitev t.i. I. koncesij na osnovi droge pogodbe sklenjene z občino, ki ni v skladu z zakonom.

Tudi poizkus parlamenta, da bi z avtentično razlago 187. in 188. člena ZVO-1 te anomalije iz ZVO-1 iz leta 2004 omilil ali saniral ni bil v celoti upoštevan, saj je Ustavno sodišče avtentično razlago 188. člena ZVO-1 v letu 2006 razveljavilo.

Prav tako je Vlada Republike Slovenije v sedanji sestavi korigirala uredbo o dimnikarski službi že dvakrat z namenom ureditve razmer na tem področju, med drugim tudi skrajšanje koncesijskega obdobja iz 15 na 8 let, bolj natančno uredila inšpekcijski in strokovni nadzor, poostrila pogoje za pridobitev koncesije na javnem razpisu in poenostavila merila za izbor itd.

Na osnovi ZVO-1 in uredbe o dimnikarski službi je bil izveden javni poziv takratnim izvajalcem dimnikarskih storitev za pridobitev t.i. I. koncesij v skladu s 187. in 188. členom ZVO-1 in 41. členom uredbe o dimnikarski službi. Pogoj za pridobitev I. koncesije je bila poleg splošnih pogojev tudi sklenjena koncesijska ali druga pogodba z občino za izvajanje dimnikarske službe pred 07. novembrom 2004.

Na javni poziv, ki je se je zaključil 03. januarja 2006 je prispelo 245 vlog o zainteresiranosti, pozitivno so bile rešene vloge za 104 dimnikarska območja. V postopku reševanja je še cca 30 dimnikarskih območij, ker prijavitelji koristijo vsa pravna sredstva, da bi pridobili I. koncesijo. To pomeni dolgotrajno reševanje vlog – sporov pred sodišči, na kar pa Ministrstvo za okolje in prostor nima posebnega vpliva, razen, da z vlogami prosi za prednostno rešitev. 

 

b.  Podeljevanje koncesij z javnimi razpisi

Ministrstvo za okolje in prostor je izvedlo dva javna razpisa, drugi za 52 dimnikarskih območij je fazi obravnave prispelih vlog, ki jih je 144. Gre predvsem za območja, na katerih ni bilo možno podeliti I. koncesije na osnovi vlog o zainteresiranosti ali na osnovi prejšnjega javnega razpisa.  

Za dimnikarska območja, na katerih ne bomo mogli izbrati izvajalca z obstoječim razpisom in za območja za katere ne bomo mogoče podeliti I. koncesije bomo izvedli tretji javni razpis predvidoma v sredini letošnjega leta.

Ocenjujemo, da bo do konca prve polovice letošnjega leta z izvajalci z državno koncesijo pokrit pretežni del dimnikarskih območij, predvsem pa pretežni del Slovenije.

 

Aktivnosti glede nadzora izvajalcev

a.  Inšpekcijski nadzori

Uredba o dimnikarski službi določa, da je za izvajanje določb uredbe o dimnikarski službi pristojna inšpekcija, ki pokriva področje varstva okolja. V primeru, ko gre za področje požarne varnosti, je pristojna inšpekcija za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, v primeru ogrožanja človekovega zdravja pa inšpekcija pristojna za zdravje. Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb uredbe o dimnikarski službi glede cen storitev dimnikarske službe izvaja inšpekcija pristojna za trg.

V letih 2005 in 2006 je bilo s strani okoljske inšpekcije izvedenih 747, s strani tržne inšpekcije 19 ter s strani požarne inšpekcije 49 inšpekcijskih pregledov.

 

b.  Strokovni nadzor izvajalcev

Uredba o dimnikarski službi, predvsem zadnja novela, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 105/2007, bolj natančno ureja tako inšpekcijski, kot tudi strokovni nadzor. Na tej osnovi smo v decembru napovedali izvedbo strokovnih nadzorov pri 30 izvajalcih in v začetku leta 2008 že pričeli strokovni nadzori pri 12 izvajalcih. Med te prve strokovne nadzore je vključen tudi izvajalec za dimnikarsko območje Izola. Na osnovi ugotovitev pri strokovnem nadzoru, bomo v primeru kršitev izvajanja dimnikarske službe glede na predpise in koncesijsko pogodbo ukrepali v skladu s pristojnostmi.

                                          
Cene dimnikarskih storitev

Glede očitkov o povišanju cen dimnikarskih storitev so naši zaključki drugačni, kot jih navajate. S prehodom dimnikarske službe na državni nivo je bil eden izmed ciljev  tudi poenotenje cen dimnikarskih storitev. Vlada republike Slovenije je tako sprejela cenik dimnikarskih storitev v letu 2006 in novelo cenika v letu 2007. 

Ne strinjamo se z vašo navedbo, da se cene dimnikarskih storitev večajo. Povprečne cene dimnikarskih storitev predvsem za individualne uporabnike, ki imajo predvsem  kurilne naprave do 50 kW, so povprečno nižje od povprečnih cen iz lokalnega nivoja. To velja tudi za dimnikarsko območje Izola in Koper. Je pa res, da so bile cene dimnikarskih storitev v preteklosti na lokalnem nivoju za isto storitve zelo različne. S sprejetjem novega cenika dimnikarskih storitev so se v posameznih dimnikarskih področjih cene tudi povečale ali se povečale samo posamezne storitve.

V veliki večini dimnikarskih območij mnenja uporabnikov, da so se cene dimnikarskih storitev povečale izhajajo predvsem zaradi izvajanja vseh storitev v predpisanem obsegu (čiščenje, pregled, meritve), kar pa se v preteklosti, posebno še na določenih območjih, sploh ni izvajalo. Tako so kljub nižjim cenam lahko stroški dimnikarskih storitev višji, vendar na račun izvajanja celotnega obsega storitev.

Poleg tega so nekateri ceniki dimnikarskih storitev, ki so se v preteklosti uporabljali na posameznih območjih, niso imeli realne cene, posebno še storitve, ki se v praksi sploh niso izvajale. Poenotenje cen s strani Vlade Republike Slovenije, pomeni urejanje razmer na tem področju in ne slabšanje obstoječega stanja. V kolikor bomo tudi v prihodnosti ugotovili neustrezne cene storitev ali neprimerno uporabo cenika dimnikarskih storitev, bomo predlagali  korekcijo obstoječega cenika, kot smo to izvedli v juliju 2007, kršitelji pa so sankcionirani s strani Tržnega inšpektorata RS.

Vlada je v letu 2007 sprejela že drugi sklep o cenah dimnikarskih storitev (Sklep o določitvi cene storitev obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom Uradni list RS, št. 71/07) s ciljem izboljšanja stanja. Tako se je v zadnjem času zelo zmanjšalo število pritožb uporabnikov dimnikarskih storitev na račun cen dimnikarskih storitev.

Cene storitev so jasno določljive posebno še, ko gre za male kurilne naprave do 50 kW toplotne moči. Vsako odstopanje od uporabe veljavnega cenika pomeni kršenje uporabe cenika, za kar je pristojna inšpekcija, pristojna za trg.

 

Izvajanje dimnikarske službe na dimnikarskem območju Izola

Na osnovi vloge o zainteresiranosti je izvajalec z državno koncesijo v skladu z ZVO-1 E.D.T. servis d.o.o., iz Kopra, ki je pridobil I. koncesijo v skladu z ZVO-1 in uredbo o dimnikarski službi. Gre za izvajalca, ki je bil izbran v Občini Izola na javnem razpisu  in sklenjena koncesijska pogodba z Občino Izola leta 2000 je bila osnova za podelitev državne koncesije 12.04.2006, kot ste to prav tako navedli v vašem dopisu.

 

Aktivnosti MOP s predstavniki Civilnih iniciativ – CI

V zadnjem času so aktivne civilne iniciative na področju organiziranja in izvajanja dimnikarske službe in sicer predvsem v nekaterih krajih Slovenije kot je Kranj, Malečnik pri Mariboru in tudi v Izoli, predvsem CI-Livade, ki imajo pripombe in pritožbe, ker se ta služba izvaja na koncesioniran način in ne na tržni način in ker je dimnikarska služba obvezna javna služba in ne storitve na pobudo uporabnika. Predstavniki CI menijo, da storitve dimnikarske službe ne sodijo v javno službo in ni potreben takšen obseg storitev. Predvsem nasprotujejo nadzoru naprav, kot so meritve emisij dimnih plinov in pregledi, tako pri novih, kot pri obstoječih napravah, kar pa je osnova te javne službe. Strinjajo se praviloma s čiščenjem samo dimovodnih naprav in še to na tržnih osnovah, oziroma po naročilu uporabnika.

S strani CI so bili predlagani različni postopki izvedbe dimnikarskih storitev, kdo naj odpravi ugotovljene pomanjkljivosti, kdo naj preveri primernost obstoječih naprav, kdo naj sodeluje pri pregledih in nenazadnje, kdo naj plača dimnikarske storitve ipd.

Vsekakor ne moremo mimo dejstev, da način izvajanja storitev dimnikarske službe na »licenčni – tržni« ali koncesioniran način v bistvu nima nobenega bistvenega vpliva na vsebino in število potrebnih storitev na napravah. Zahtevane spremembe po vsebini storitev te službe se lahko izvedejo v enem ali drugem načinu izvajanja dimnikarskih storitev. Ne moremo pa mimo dejstev, da  izgradnje ogrevalnih sistemov brez nadzora in tudi vzdrževanje naprav ni primerna rešitev, kar se kaže tudi v številnih nepravilnostih na obstoječih napravah.

Prav tako ni utemeljen predlogov uporabnikov, da bodo storitve izvedene s strani izvajalca, ki ga bodo sami izbrali cenejše, da bodo rezultati nadzora v tem primeru boljši, da bodo naprave bolj varno obratovale ipd. Prepričanje, da bo vse cenejše in brez problemov na napravah, če bodo nadzor nad kurilnimi napravami izvajali z njihove strani naročeni izvajalci, ki so tudi instalaterji ali serviserji, ni mogoče sprejeti kot primerno rešitev. Take razmere so bile že do sedaj predvsem v nekaterih delih Slovenije, kar velja tudi za primorsko območje, ko se v preteklosti dimnikarska služba ni izvajala v celoti in predvidenem obsegu.

Pri tem pa so predlogi CI, da dimnikarja pa kljub temu rabijo za čiščenje dimovodnih naprav. To pomeni še vedno dva obiska in to dveh izvajalcev s tem, da bi izvajalci instalacij in serviserji izvajali storitve pri uporabnikih in izvedba teh storitev bi bila brez nadzora.

Prepričani samo, da izbor izvajalca s strani uporabnika in izvajanje nadzora nad kurilnimi napravami in pogoji njihovega obratovanja z vidika varstva človekovega zdravja, požarne varnosti in varstva okolja na tak način ne bo dosežen, saj gre za sistemsko neustrezno rešitev, katerih rezultati so znani tako v Sloveniji kot tudi v tujini in na tak način je še težje načrtovati napredek na tem področju.  

 

a.  Civilna iniciativa Izola, Livade

Predstavniki CI – Livade so že v preteklem letu na naše ministrstvo naslovili pobude, predloge glede sprememb v predpisih glede izvajanja dimnikarske službe in podali pritožbe na izvajanje storitev dimnikarske službe.

S predstavniki CI Livade smo se večkrat sestali in podali tudi pisne odgovore, vendar menimo, da bistvene spremembe v predpisih iz znanih in navedenih razlogov niso utemeljene.

Pritožbe glede izvajanja storitev dimnikarske službe, ki smo jih prejeli pa niso vedno upravičene, saj so pričakovanja glede na vsebino rednih letnih pregledov prevelike. So pa nekatere pritožbe uporabnikov upravičene. Pri tem naj poudarimo, da smo večino pritožb podanih s strani uporabnikov prejeli v vednost, kar pomeni, da je odgovore dolžan podati in rešiti najprej koncesionar, kot je to določeno z uredbo o dimnikarski službi. Vsekakor pa odločno nasprotujemo primerom zlorab pri izvajanju dimnikarske službe.

Glede na navedeno problematiko predstavljeno s strani uporabnikov iz naselja Livade, predstavnikov CI-Livade in podanih odgovorov s strani koncesionarja, smo se odločili,  da bomo opravili strokovni nadzor s katerim smo že pričeli.

Menimo, da sprememba sistema izvajanja storitev dimnikarske službe v naselju Livade v Izoli ne bi rešila problematike pomanjkljivosti na plinskih grelnikih, dimovodnih in prezračevalnih napravah. Večino predlogov, ki jih predlaga CI-Livade, med drugim tudi, da serviserji opravijo tudi meritve in preglede na plinskih grelnikih, nekako ne deluje, saj ti pooblaščeni instalaterji in serviserji te storitve izvajali v tem naselju že od vsega začetka, pa povzročajo kvečjemu večje nevarnosti s svojimi aktivnostmi. Posebno stanje še poslabšujejo v primeru zamenjave obstoječih plinskih grelnikov z novimi na iste dimovodne naprave in ob istih pogojih, posebno še, ko gre za plinske grelnike odvisne od zraka v prostoru. Če bi delovali v skladu s pravili stroke, potem te problematike ne bi bilo, zato ni pripisovati nepravilnosti samo dimnikarski službi. Strinjamo pa se, da je dimnikarska služba namenjena ugotavljanju in opozarjanju na napake na novih in obstoječih napravah in preprečevanju nepravilnosti. 

Za reševanje njihovih pritožb in predlogov je bilo izmenjanih več dopisov in izvedenih več razgovorov tako na Ministrstvu za okolje in prostor, kot tudi v prostorih Občine Izola.

Pri razgovorih smo upoštevali njihove predloge glede izvajanja dimnikarske službe, vendar gre v večini primerov za subjektivne ocene, katere dimnikarske storitve mora koncesionar opraviti in kako naj bi jih opravil ter predvsem po kakšni ceni. Še  večje so razlike v pogledih glede obsega in vsebine posameznih dimnikarskih storitev.

Po večkratnih razgovorih s predstavniki CI, kjer so bili nekateri še posebej aktivni, smo stališča o dimnikarski službi relativno zelo zbližali, bolj enotna pa so tudi menja glede pomanjkljivosti in nepravilnosti v večstanovanjskih objektih Livade.

Ne moremo pa spregledati, da imajo nekateri aktivni predstavniki CI Izola že izdane odločbe s strani prisojnega inšpektorata iz leta 2002, ki so bile izdane na osnovi ugotovljenih nepravilnosti z izrednimi pregledi naprav s strani koncesionarja in to po naročilu Občine Izola, pa jih lastniki naprav očitno ne želijo realizirati. Njihove aktivnosti so usmerjene predvsem v spremenjen obseg in način izvajanja dimnikarske službe, kar pa ne bo rešilo nepravilnosti. 

 

Problematika večstanovanjskih objektov v naselju Livade v Izoli

Gre za relativno veliko naselje z večstanovanjskimi objekti z nad 700 stanovanji v Izoli, ki imajo praviloma za ogrevanje in pripravo tople sanitarne vode vgrajene stenske plinske grelnike t.i. »B« izvedbe, kar pomeni plinske grelnike, ki so odvisni od zraka v prostoru, imajo atmosferske gorilnike, vgrajeni so v posameznih stanovanjih, praviloma v kopalnici, izgradnja teh blokov je potekala predvsem v obdobju 1975 do 2000, zato je stanje tehnike teh naprav in vgradenj iz tega obdobja.

Na predlog koncesionarja izbranega s strani Občine Izola v letu 2000, so bili zaradi suma po sistemskih napakah in pomanjkljivostih na kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprava v teh večstanovanjskih objektih, opravljeni izredni pregledi karakterističnih blokov – izvedb ogrevalnih sistemov po izboru Občine Izola. Izdana so bila skupna kot tudi posamezna poročila tako naročniku pregledov, kot tudi posameznim lastnikom stanovanj in v kolikor so bila poročila o izrednem pregledu negativna, so bila s strani inšpektorata, ki je pokrival področje varovanje človekovega zdravja, izdane tudi odločbe o odpravi pomanjkljivostih.

Tako posamezniki, oziroma Občina Izola je zaradi nasprotovanja o ugotovljenih pomanjkljivostih, naročila dodatno ekspertizo opravljenih izrednih pregledov s strani koncesionarja na Fakulteti za strojništvo (nosilec dr. Vincenc Butala, univ.dipl.inž.), ki pa je ugotovila, da so naprave relativno varne, kljub ugotovljenim pomanjkljivostim. Menimo, da predvsem zaradi tega v preteklem obdobju ni bila izveden sanacija obstoječega stanja. 

Menimo, da je edina sprejemljiva rešitev obstoječega stanja, zamenjava obstoječih plinskih grelnikov z plinskimi grelniki t.i. »C« izvedbe, katerih značilnost in prednost je, da obratujejo neodvisno od zraka v prostoru. Druga realna možnost je skupna kotlovnica za posamezni večstanovanjski objekt ali več objektov skupaj.

Sanacija obstoječega stanja je s tehničnega vidika sicer mogoča, vendar relativno nesmiselna, zaradi že narejenih adaptacij stanovanj s sodobnimi okni, na novo vgrajenimi kuhinjskimi napami in drugimi napravami z ventilatorji ipd., kar vse predstavlja neprimerne pogoje za obratovanje obstoječih plinskih grelnikov »B« izvedbe. Tudi morebitne zamenjave obstoječih plinskih grelnikov z novimi iste vrste s tehničnega vidika ni ustrezna rešitev, saj zahtevajo večje preseke dimnikov, kar pa na obstoječih dimnikih ni možno narediti. 

V kolikor uporabniki – lastniki stanovanj in ogrevalnih sistemov temu ne verjamejo, imajo možnost, da pri koncesionarja naročijo izredni pregled, s katerim  se ugotovi ali je obstoječi sistem primerno zgrajen. Te storitve pa vsekakor ni možno pričakovati, da se opravi v obsegu rednega letnega pregleda niti po vsebini niti po ceni. Izredne preglede pa lahko naroči tudi pristojni inšpektor. 

Tu je tudi ključni problem zahtev do koncesionarja s strani uporabnikov in tudi predstavnikov CI. Vsekakor pa s tem ne podpiramo obstoječega koncesionarja pri vseh drugih nepravilnostih, ki so mu očitane s strani uporabnikov in predstavnikov CI.

S strani Ministrstva za okolje in prostor smo na predvidenem sestanku v septembru 2007 želeli bolj natančno pojasniti predstavnikom CI, posameznim uporabnikom, pristojnim inšpektoratom iz Kopra in predstavnikom Občine Izola, vendar ni bilo posebnega razumevanja po vsebinski razlagi obstoječega stanja s tehničnega vidika in realnih možnostih sanacije obstoječega stanja. Predstavniki CI iz drugih krajev Slovenije so vodili predvsem razgovor o izrednih dogodkih v izvajanju storitev dimnikarske službe, ki vsekakor ne sodijo v to javno službo in zahtevah po spremembah načina izvajanja te javne službe.

Naselje Livade je tipični primer, ki kaže, da je nadzor nad kurilnimi, dimovodnimi in prezračevalnimi napravami potreben s strani nevtralnega izvajalca tako že pri izgradnji (prvi pregled in prve meritve emisij dimnih) in tudi kasneje v obratovanju (letni pregled in občasne meritve emisij dimnih plinov). Izvajanje nadzora s strani izvajalcev, kot so projektanti, instalaterji in serviserji, pomeni nadaljevanje obstoječega stanja. Samo učinkovit nadzor z navedenimi storitvami s strani nevtralnega izvajalca, kot je na primer dimnikarska služba, je ustrezna rešitev, bodisi da se ta izvaja na licenčni – tržni ali koncesioniran način. Za učinkovito rešitev nepravilnosti na obstoječih napravah ni druge rešitve kot prekinitev dobave plina, do ureditve pogojev, ko bo stanje naprav in pogojev takšno, da bo varna uporaba naprav v teh objektih.

 

Predlogi, pritožbe, komentarji podani s strani uporabnikov dimnikarskih storitev

Urejanje in organiziranje dimnikarske službe v celotnem obsegu in na območju celotne Slovenije uporabniki dimnikarskih storitev razumejo predvsem kot nove nepotrebne obveznosti in predvsem, kar še posebej velja za območja, kjer se je dimnikarska služba ni izvajala v celoti, oziroma so izvajalci opravljali predvsem mehansko čiščenje naprav in še to na pobudo uporabnikov. Tako se izvajanje dimnikarske službe predvsem na teh področjih razume samo kot storitve mehanskega čiščenja, storitve meritev emisij dimnih plinov in pregledov pa razumejo, kot nepotrebne storitve, ki jih ne potrebujejo.

Uporabniki v primeru, ko se na novo izvajajo meritve emisij dimnih plinov in pregledi razumejo in menijo, da so to storitve, ki so nepotrebne, da jih je opravil že serviser ali instalater naprav, da jih niso dolžni plačati, ker jih niso naročili, da naj morebitne ugotovljene pomanjkljivosti na napravah odpravijo graditelji stanovanj in ogrevalnih sistemov in to naj uredi dimnikarska služba z njimi neposredno, kar še posebej velja v primeru večstanovanjskih objektov kljub temu, da gre za njihova stanovanja ipd.

Upoštevati pa je potrebno argumentirane pritožbe in očitke uporabnikov dimnikarskih storitev, da na posameznih področjih koncesionarji ali tudi ostali izvajalci ne opravljajo storitev v skladu s potrebami, pričakovanji in predpisi.

Ni možno spregledati, da se veliko ogrevalnih sistemov obnavlja, da se obnavlja tudi veliko stanovanj in s tem spreminjajo obratovalni pogoji za kurilne naprave predvsem tiste, ki so odvisne od zraka v prostoru in še posebej za tiste, ki so vgrajene v bivalnih prostorih. S spremembami v obnovi stanovanj kot zamenjava kurilne naprave ob istem dimniku, zamenjava starih oken s sodobnimi, vgradnja raznih naprav, ki odsesavajo zrak iz prostorov, ostalih naprav, ki spreminjajo obratovalne pogoje kurilni napravi ipd., vzpostavljajo pogoje za neprimerno obratovanje kurilnih naprav predvsem z vidika varovanja človekovega zdravja, kot tudi z vidika varstva pred požarom in varstva okolja, pri tem pa menijo, da za te aktivnosti in spremembe ne potrebujejo javne službe še najmanj pa dimnikarske službe, saj ne gre za čiščenje saj. 

Omeniti velja tudi dejstvo, da je bilo v letu 2008 cca 300 dimniških požarov, kar kaže na nujnost vzpostavitve učinkovitega nadzora nad izvajanjem dimnikarske službe.  

 

Vse zgoraj navedeno utemeljuje nadaljevanje aktivnosti izvajanja nadzora nad izvajanjem te GJS, v čemer se nedvomno strinjamo z vašimi stališči navedenimi v vašem dopisu. Prepričani smo, da bo za posodobitev dimnikarske službe na ustrezen nivo potreben določen čas in stalne aktivnosti vseh zainteresiranih in s tem tudi CI, če bodo le-te podajale utemeljene predloge za spremembe in dopolnitve na področju učinkovitega izvajanja dimnikarske službe za doseganje skupnih ciljev.

 

Janez PODOBNIK MINISTER