Magnetogram 21. izredne seje Državnega sveta Republike Slovenije

(13. september 2010)

Sejo je vodil mag. Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta.
Seja se je začela ob 15.02 uri.

 

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Spoštovani! Spoštovana državna svetnica, svetniki, spoštovani vabljeni. Pričenjam 21. izredno sejo Državnega sveta Republike Slovenije. Sklical sem jo na podlagi 53. člena zakona o Državnem svetu in 32. člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije. Za današnjo sejo so se opravičili mag. Stojan Binder, mag. Dušan Črnigoj in kolega Matej Arčon. Na sejo je bila vabljena gospa Irma Pavlinič Krebs, ministrica za javno upravo. O sklicu izredne seje sem obvestil predsednika Državnega zbora Republike Slovenije, gospoda dr. Pavla Gantarja in predsednika Vlade Republike Slovenije, gospoda Boruta Pahorja.
S sklicem 10. septembra ste prejeli naslednji dnevni red in sicer 1. točka - zakon o spremembi zakona o sistemu plač v jasnem sektorju. Obveščam vas, da se na podlagi drugega odstavka 75.a člena Poslovnika Državnega sveta o uvrstitvi predloga za veto na dnevni red ne razpravlja in ne glasuje. Glede na navedeno in, ker nisem prejel nobenega predloga za razširitev ugotavljam, da je dnevni red naslednji. 1. - zakon o spremembi zakona o sistemu plač v javnem sektorju.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA - ZAKON O SPREMEMBI ZAKONA O SISTEMU PLAČ V JAVNEM SEKTORJU.
Državni zbor je zakon sprejel na 28. izredni seji v torej 7. septembra 2010 in vam je bil naslednji dan posredovan po elektronski pošti. Prav lepo pozdravljam gospo ministrico Irmo Pavlinič Krebs s sodelavcem. Zahtevo za sklic izredne seje in predlog z obrazložitvijo za sprejem odložilnega veta skupine državnih svetnikov, s prvopodpisanim Dragom Ščernjavičem ste dobili s sklicem 10. septembra in  na klop. Predlog za odložilni veto je obravnavala Komisija z državno ureditev, katere poročilo ste prejeli. Morebitne amandmaje k predlogu prosim, predložite v pisni obliki.
Kot sem napovedal, pri tej točki sodeluje gospa ministrica za javno upravo, Irma Pavlinič Krebs in gospod Miran Koren, vodja Službe za odnose z javnostmi na Ministrstvu za javno upravo. Predlagam, da pričnemo z obravnavo predloga, da Državni svet po končani obravnavi zahteva, da Državni zbor pred razglasitvijo zakona o njem ponovno odloča. Najprej sprašujem predstavnika predlagateljev predloga za odložilni veto, gospoda Draga Ščernjaviča, če želi podati obrazložitev? Izvolite kolega Ščernjavič.

            DRAGO ŠČERNJAVIČ: Spoštovani. Torej temeljno vprašanje je danes v razpravi v noveli zakona kvorum, ki ga je Vlada določila, Državni zbor na izredni seji 7. 9. sprejel v spremembah in dopolnitvah ZZPS po nujnem postopku.
Mi smo res prejšnji teden v komisiji že enkrat razpravljali o tem zakonu in tem kvorumu in tudi že oblikovali določeno mnenje. V obdobju 2002, 2010 je bilo 16 sprememb po konceptu pravičnega, danes v praksi pa že izmaličenega nesrečnega zakona v sistemu plač v javnem sektorju. Dejstvo pa je tudi to, če ne bi bilo tega ZSPS leta 2002, ker sem bil vodja tedaj pogajalske skupine in vem, da je ta zakon tudi imel to korist, vsaj v tistem, namen in cilj, da ustavi določen stampedo rasti plač, zlasti pa dodatkov, ki jih je bilo čez 80 in ocena tudi je, projekcija, če bi danes zakon, če tega zakona ne bi bilo pa, če bi šlo tako naprej, bi bila masa za plače krepko več kot danes za cel javni sektor, ko je 4 milijarde evrov. Ocena je tudi, da bi bilo lahko še dodatnih 500 do 600 evrov več kot je z zakonom. Zakon je to zajel, omejil in v tem smislu je imel tudi pozitivni namen in vlogo.
Kar zadeva kvorumov. Jaz moram reči, da sta kvoruma v zakonu, ki sta bila, sicer res, da je bil na staro določen opredelitev kvoruma 2004, drugače pa je bil prvi kvorum socialnega partnerstva opredeljen v kolektivni pogodbi za negospodarstvo, pri katerih temeljih sem od vsega začetka sodeloval in ta kvorum iz kolektivne pogodbe za negospodarstvo, ker je bil večina sindikatov, ki še danes tudi velja, kar se kvoruma za Kpng(?) tiče, ZSPS pa je bil potem zakon 2004 dograjen pa 2006, pa v KPJ, kolektivne pogodbe. Kvorum KPJS določa, da so spremembe in dopolnitve pač tako kot je zdaj zapisano, tudi sprejete, ko jih podpiše Vlada, večina sindikatov iz različnih dejavnostih. V čem je bistvo teh sprememb? Omejil se bom na analizo kvoruma.
Ugotavljam, da novela ZSPS, ki uzakonja nov dvojni kvorum po pomenu, na podlagi katerih lahko vladna stran arbitrira in določa kateri kvorum bo veljal. Če ne bo veljal prvi kvorum, lahko velja drugi kvorum. Tako je zdaj zapisano in opredeljeno. Prepričan sem, ker smo gledali tudi zakone, dvojnosti takega kvoruma, v slovenski zakonodaji ni. V sedanji, torej ta kvorum je pa še za nekaj zelo pomemben. V prehodnih določbah ta kvorum opredeljuje tudi nekaj za nazaj. To je vsaj po naši oceni, torej predlagateljev za nazaj in tako lahko nekatere stvari tudi opredeljuje in seveda tudi za naprej. Toda za naprej ni problem, problem je pa za nazaj, tudi to je velik problem. Torej spreminjajo se pomembna pravila, ki so se spremenila sredi usklajevanj, pogajanj in posegajo tudi za nazaj, kar je izjemno sporno, seveda tudi pa za sedaj in pa za naprej.
Kje so vse razlogi, cilji, zakaj je vse do tega prišlo? Seveda osnovni razlog, cilj, to kar se zdaj hoče dati nam v nahbrtnik, češ, niste se odzivali na pogajanja, čeprav sem v mesecu juliju, čeprav sem bil do 26., 28. julija v Ljubljani pa vodil razne aktivnosti tudi s sindikalnimi zaupniki že od 9. julija naprej, kar se tiče, kar jaz pokrivam, 9. julija seznanil, pisal, dopisoval, zbirali podpise članstva, ko so se srečali prvič s temi vladnimi izhodišči za pogajanja in seveda tudi s svojimi podpisi in pa razumevanjem tudi tako na tak način, kot so bile predstavljena, zavračali.
Drugo, kar hočem tudi tu povedati je, da ker tudi to se nam zelo vsaj pritika k enemu delu, češ, da ne razumemo stanja v realnem sektorju. Globoko ga razumemo. Torej vemo v kakšnem stanju smo, kakšna je kriza, kakšna je recesija in tudi to, ko smo sodelovali v dialogu z Vlado, se je eden redkih edinih sindikatov osemkrat z vladnimi varčevalnimi ukrepi na mnogih področjih, ki jih je vlada pripravila. Vlada je lansko leto sprejela najprej 63 varčevalnih ukrepov, potem v izhodni strategiji še dodatne varčevalne ukrepe, potem je bil pa sprejet še program stabilnosti in ta dva ključna dokumenta,  kot meni znano, nista bila niti na ekonomskosocialnem svetu obravnavana. Kje so vzroki za krizo? Zakaj smo v krizi? Zakaj imamo ta varčevalni program, torej kje so vzroki, o tem pa ni govora v nobenem slovenskem dokumentu. O tem je zelo malo ali pa skoraj nič govora, to se obide. Tudi, če boste prebrali zadnji intervju gospoda Gasparija v sobotni prilogi Dela na štirih straneh, se on tem vprašanjem izogne. Opisuje pa stanje kot dober pozitivist, ekonomist o strukturnih problemih, kakšni so, kaj se v deležu bruto produkta dogaja, ko gre delež za eno, za drugi, za tretji element, o vzrokih pa niti besede. Zakaj ne, to on ve.
Drugo, kar bi želel opozoriti je tudi to, da po našem videnju vzrokov krize je pa tudi to, da bi se moralo zelo natančno razgrniti, ker so vzroki v naših velikih dolgovih, notranjih, državnih, koliko je proračun dolžan, kam so šli krediti. Krediti, katere je država najemala, pod katerimi pogoji, kaj se je z njimi gospodarili, kaj se je z njimi zgodilo in kakšen je bil učinek vsega tega, ker ga zdaj imamo na grbi vsi skupaj, sicer zelo različno porazdeljeno, ne pa socialno in pravično in te dolgove, ki so, ki nas lomijo, ki nas za vrat stiskajo in to je tudi bistvo teh vseh varčevalnih ukrepov. Moram povedati to odločno. Vlada je, nekatere ideje je povzela, predloga, ampak zelo decidirano natančno predlagali kje naj se varčuje in kako naj se varčuje, vendar odziva, saj to kar sem bral iz poročil, pravega ni bilo. Tako, razen linearnega mogoče kje kaj od rezanja v proračunu, drugače pa vsebinskega analitičnega pristopa za odpravo teh problemov in kaj se bo varčevalo od tega pa tudi poročila Vlade ne kažejo.
Zdaj pa lahko zaključim v tem smislu, da edino, kar se je dosti privarčevalo, jasno in kolikšne so številke, se pa vidi masa za plače in drugi prejemki, koliko se je privarčevalo lansko leto, koliko letos, koliko bo leto 2011, koliko bo leto 2012. To je pa zelo natančno razvidno in to ni uravnoteženo z varčevanjem na drugih zadevah. Če še enkrat ponovim, take velike investicije znotraj ali pa javni sektor znotraj ali pa javna naročila, ki so 5 milijard evrov. Vsak dan, vsak mesec, celo leto beremo, poslušamo, deviacije in odstopanja pri velikih javnih naročilih, kaj vse se dogaja. Nobenemu se ni skrivil las, niti se ne privarčuje oziroma bi bila lahko tudi to, da z manj denarja bi lahko več naredili.
Drugo. Kaj se dela in kako se gospodari s stvarnim premoženjem države, niti besede, druga velika postavka. Sedaj beremo, poslušamo kako Vlada vzpostavlja evidence. To tudi minister Gaspari pravi pa predsednik Vlade Pahor in, da se .../Nerazumljivo./... evidence kako in kaj je, kakšno je stvarno premoženje države, ki je okoli 6 milijard evrov, torej to sta dve veliki postavki in skratka tudi o tem je zelo malo govora ali pa se obide.
Skratka, bolj se opisujejo posledice, ne govori se o vzrokih, kar je seveda pa tako deviantni pristop in tako pozitivistično nakladanje, kot si ga tudi nekateri dovolijo pa z velikimi intervjuji pa z velikimi opisovanji ne doprinaša k reševanju krize in izhoda iz recesije pa je zdaj to komu všeč ali pa ni, tako je in tako tudi še dolgo časa izgleda bo, ampak upam, da ne več dolgo. Bistvo je, da breme krize ni enakomerno pravično porazdeljen. V tem kontekstu vrtiljaka krize varčevanja je pa zdaj kvorum v tem vartiljaku pomemben. Seveda je pomemben in se mora torej še dodatno krepko privarčevati. Po Gaspariju seveda še, citiram ga iz sobotne priloge Dela, zdaj je to jasno povedal, ob vsem varčevanju še dodatnih 5% prihrankov, odhodkih če se ne bo našlo notranjih rezerv pa bomo ugotavljali tudi presežke med zaposlenimi. Privarčevalo naj bi se v prihodnje leto v proračunu 700 milijonov evrov. Vemo, da približno čez 300 milijonov evrov ne bi šlo iz mase plač in drugih prejemkov, nekaj podobnega tudi v letu 2012 in seveda gre za vprašanje, ko smo zelo občutljivi kako in kaj se pa varčuje vse na drugih segmentih in pa področjih. Ker se ne in pa premalo in se deviacije nadaljujejo, torej je to neuravnoteženo varčevanje vizavij drugih segmentov, segment mase za plače in drugih prejemkov, kjer je pa zelo decidirano in jasno pokazano koliko se je privarčevalo, koliko se bo privarčevalo in tudi katere skupine na katerih delovnih mestih privarčujejo. Tudi po imenih in priimkih se lahko to spregovori.
Drugo, kar sem hotel opozoriti v zvezi s kvorumom je konceptualna sprememba. Lahko trdi Vlada sicer kakor hoče, želi, ampak dejstvo je to, za današnjo razpravo in tudi za to. Citiral bom dogovor, ki smo ga podpisali z Vlado. Mi smo podpisali množico raznih dogovorov, tudi razni kvorumi so bili pri dogovorih, ni bilo enoznačno ali pa bi rekel, da so vsi podpisovali, ampak evo, en dogovor takšen kot je bil z Vlado, to je bil sprejet lansko leto, december 2009 oziroma 28. 10. 2009 z 11 ukrepi, z veljavnostjo december 2009, november 2011. Citiram. Pomembno vprašanje se nanaša na to, zato smo tudi ta dogovor podpisali z Vlado. Eden od ukrepov je bil, da vladna in sindikalna stran se strinjata, da s spremembami ZSPS zakon o sistemu plač javnega sektorja, kolektivne pogodbe brez dogovora konceptualno ne bosta posegali v razmejitev vsebin, urejeni v zakon in kolektivni pogodbi in to je pomembno dejstvo, argument in torej zakaj? Ker kvorum, ga imamo za konceptualno vprašanje. Kvorum tako kot je, torej posega v to vsebino in jo na novo razmejuje. Novela ZSPS, ki jo imamo pred seboj z dvojnim kvorumom, konceptualno posega v to razmejitev. To navajam kot argument, da ne gre več samo za neke dvome, ali pa za izražena neka nestrinjanja kar tako, ampak bom rekel tako, da vladna stran izigrava sindikate v odnosu do tega vprašanja. To je bistvo. Z novelo ZSPS novim kvorumom, se bo seveda določala večina, ne samo za aneks KPJ4, KPS in dogovor, ampak bo ta kvorum na novo določil tudi lahko spremembe, dopolnitve v vseh ostalih šestnajstih kolektivnih pogodbah. Skratka se ve kdo potem pridobiva tukaj moč, arbiter, ki bo lahko posegal v jemanje še bolj tudi vse ostale kolektivne pogodbe in seveda to je za pričakovati glede na to kaj se do zdaj dogaja.
Ocena kvoruma. Ker sindikati, torej .../Nerazumljivo./..., še za sebe lahko govorim, nismo sprejemali diktata pogajanja, vzemi in pusti, torej zlasti to, ko je Vlada s prvimi izhodišči letos prišla ven na pogajanja s sindikati, jaz sem šel s temi izhodišči sredi počitnic 9. julija v široko medčlanstvo, v široko opazil, ljudi seznanil in ljudje so mi dali oporo, podporo, množično. Ja seveda in proti Vladi s takimi izhodišči, ker vedo točno kaj in kako se drugače zapravlja denar in Vlada, je Državni zbor sprejel nov filter. Državni zbor je sprejel nov filter postopkov javnega partnerstva. To je nov filter, ki ga lahko, poljubno vsaj po tem kvorum zvišuje ali pa znižuje. Če sedaj velja kot kriterij štiri pravne oblike, to je sindikalne, 40% in članstva, se lahko jutri to, ta kvorum poljubno tudi zviša ali pa zniža, glede na potrebe in interese. Dovolite, točno tako se lahko dogodi. Jaz bi rekel, da je nek novi bypass, blokada dosedanjih demokratičnih standardov socialnega partnerstva. To je naša ocena, naša presoja in v kar se šteje tudi pa procedura in kvorum. Procedura, kvorum je kraljica demokracije, če je procedura in kvorum sestavni del tega demokratičnega standarda, gremo spreminjati zelo pomemben element v tem socialnem partnerstvu. Če to je ali ni izigravanje, je razsodila že komisija, tudi Državni svet danes. Kvorum je vodilo, zelo pomembno in lahko se tam ustvari določena, neka skupnost, pokroviteljstvo močnejših, močnih skupin, posameznikov, tudi z vladne in možnost je lahko simbiozen za nadaljevanje, če hočete, kar je rak rana pri .../Nerazumljivo./... plačnem sistemu in v socialnem partnerstvu. To je problem in to se bo tudi lahko dogajalo pa me ne bo, ker imam toliko izkušenj in vidim kam to vodi in kam to, tudi zadnje dogajanje, mi nihče ne bo prepričal s Fidesom, enotna vlada kako je odločala. Lahko danes rečete kar hočete, kaj ste odločili, kako ste odločili, to ni maslo Marušiča, to je maslo cele vlade. Pač ste odločili in to je velik odmik, to kar se dogaja od izvajanju socialnega partnerstva. Kvorum lahko označim kot svojevrsten element, pomemben element, pomemben način v oblikovanju novega pokroviteljstva socialnega inžiniringa in, da bo lahko Vlada z določenimi skupinami skrbela, razsojala kdaj, kateri primeri bo kvorum primaren, kaj bo primarno, kaj bo dominantno, kdaj in v kateri primerih bo določen kvorum podrejen, kaj bo nadrejeno in to sedaj daje ta zakon, daje tako oblast Vladi, ministru. To bo lahko odločil in tako notri piše in to ste tudi ministrica, če pozorno berem magnetogram Državnega zbora, iz te razprave se da, torej ne tako indirektno kot sem povedal, ampak indirektno razbrati.
Na zadnji seji naše komisije, ki smo jo imeli 6. 9., prejšnji teden, smo opozorili na problematiko te dvojnosti in ugotovitev veljavnosti in sklenitev kolektivne pogodbe ali njenih  sprememb in dopolnitev, kar ustvarja svojevrstno zmedo. Ustavno načelo pravne države terja jasne enoznačne norme. Opredelitev dvojnega kvoruma odstopa od teh načel in principov. Imeli ste pa še tudi druge možnosti pa poti. V 42. členu, prvi in drugi odstavek zakona, postavlja dva vsebinsko različna kriterija za ugotovitev kdaj je kolektivna pogodba oziroma njene spremembe in dopolnitve sklenjena. Ker sta oba kriterija po vsebini tako različna, je možno, da nastopata neodvisno drug od drugega, lahko pa oba hkrati. Lahko pa tudi samo kot eden. To je možno. Iz te določbe ni razvidno kdo bo odločal kdaj oziroma v kakšnih primerih in pogojih naj bi se predlagane rešitve porabile, kateri kvorum naj se uporabi. Sprejeti zakon omogoča, da je .../Nerazumljivo./... sklenjena, spremenjena s podpisi večine sindikatov iz štirih dejavnosti. Če pa ta kvorum ne bo dosežen, lahko Vlada tudi spremeni KP in sindikati štirih dejavnosti, ki imajo skupno število članstva večje od 40% zaposlenih. Torej taka pravila, zdaj si pa predstavljajte, da bi se taka pravila dogajala na skupščini delniške družbe ali pa še kje drugje, pač, kjer se nekaj odloča, da si prilagodijo pravila nekemu problemu, normo prilagodiš problemu in potem gremo naprej. To je možno in to je tudi zato proti temu tako nastopamo. Torej več, očitno je, da je glavni sprejem novele obiti sedanje določbe, znižati te elemente socialnega standarda, ki smo jih, partnerstva, ki smo jih dosegli in, da bi na tak način to reševali.
Skratka in s tem bom zaključil, bom konkretno, če bo potrebno, v zaključku še dodal, ker imam še konkretne nekatere pripombe, predloge k tem posameznim členom. Opozoril bi pa zlasti na prehodne določbe tega zakona, ker ugotavljamo, da je po naši presoji 2. člen izjemno sporen, kjer se uporablja za sklenjeno KPS in za spremembe in dopolnitve, vendar ne samo z eno, ampak s 6 KP dejavnosti in poklicev. Problem je v tem, da takšno zakonsko določilo velja že za obstoječo KP, s katero je bilo to vprašanje že do zdaj urejeno in ta 2. člen je sporen tudi zato, ker lahko se uporablja za nazaj. To ugotavljamo v zvezi s prehodnimi določbami. Na podlagi dosedanje te razprave in kar sem pač iznesel, bi vas pozval, da zaradi objektivnosti, pravičnosti glasujemo veto, vrnemo to v Državni zbor in, da še enkrat o tem razpravljamo. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Ščernjavič. Spoštovana gospa ministrica, želite v imenu predlagatelja zakona besedo? Izvolite.

            IRMA PAVLINIČ KREBS: Spoštovani gospod predsednik. Hvala lepa za besedo. Spoštovani svetniki, svetnice ne vidim, lep pozdrav. Jaz bi uvodoma rada povedala en stavek in več pravzaprav ne vem kaj še ostaja vladi, ki mora pač v javnem interesu se ukvarjati z veliko zahtevnimi vprašanji in tudi vzdržnostjo javnih financ. Na drugi strani pa posamezne skupine, v tem primeru sindikati javnega sektorja, s toliko zavajajočimi izjavami sporočajo slovenski javnosti, da Vlada nima več pravice delati v javnem interesu, da mi nič drugega ne ostane, kot, da skušam vsaj tiste javnosti, ki so poklicane odločati in danes ste vi ta javnost, da jih seznanim z argumenti, ki so narekovali ravnanje kot je danes pred vami. Skušala bom biti sistematična. Izhajam iz navedb, ki jih je spoštovani gospod prvopodpisani, Ščernjavič navedel pod zahtevo za sklic izredne seje in s predlogom za obrazložitev za sprejem odložilnega veta.
In sicer najprej, ko je gospod Ščernjavič in ostali sopodpisniki, definiral kolektivno pogodbo za javni sektor, za katero reče, da je pogodba avtonomna, da je nad njo samo Ustava in morala. Spoštovani svetniki, to ne drži in jaz vas lepo prosim, da prisluhnete in ugotovili boste, da je Vlada, katera koli že bo v tej situaciji, kadarkoli že bo, ujetnik sistemskega socialnega dialoga, tako sem tudi rekla enkrat pa sem bila zlorabljena v izjavi, da je Vlada ujetnik socialnega dialoga, ker se niče pogovarjati. Mi imamo sistemski socialni dialog na področju plač. Kdo določa položaj reprezentativnih sindikatov v javnem sektorju in Vlade ter Državnega zbora v plačnem sistemu v Republiki Sloveniji in uvodoma samo en stavek, takega položaja ni nikjer na svetu. Položaj suvereno določa zakon o sistemu plač v javnem sektorju. Zakon o kolektivnih pogodbah v 33. členu jasno določa, da sistem kolektivnih pogodb, kot veljav realnem sektorju ne velja za sistem plač v javnem sektorju in, da zakon o sistemu plač določa kakšen sistem kolektivnih pogodb velja in ta isti zakon je določil, da velja obvezen sistem kolektivnih pogodb, ne avtonomen in torej obe pogodbenici danes 29 reprezentativnih sindikatov na eni strani v imenu delojemalcev in na drugi strani Vlada Republike Slovenije kot delodajalec preko 165.000 javnih uslužbencev v takem sistemu nista več svobodni v dogovarjanju, ampak sta k temu obvezani. Obvezani vsako leto oziroma pred vsakim sprejemom proračuna Republike Slovenije, ki ga mora vsaka resna in odgovorna Vlada do 1. 10. vsakega leta predložiti v Državni zbor in kaj to pomeni? To pomeni, da moramo najmanj 3 elemente, ki so danes izključno določeni v kolektivni pogodbi za javni sektor, doseči do tega datuma dogovor. To je glede višine plačnega razreda vsako leto oziroma usklajevanja plač z inflacijo glede višine regresa v aktualnem letu in, ker je dinamika in obseg odprave plačnih nesorazmerij določen v tej kolektivni pogodbi in je aktualna tudi ta določba, tudi glede te določbe. Če se Vlada ne dogovori glede tega, glede teh vprašanj in jih uredi z zakonom, poseže v kolektivno pogodbo in ko sindikati rečejo, da krši, da posega v civilni dialog, imajo prav. Torej smo, je civilni dialog od meseca maja do 1. oktobra dolžnost socialnih partnerjev v sistemu plač v javnem sektorju. Ne avtonomna pravica kot zmotno predlagatelji opisujejo ta svoj položaj v slovenskem plačnem sistemu.
Druga trditev v tej zahtevi za sklic, da je v tem procesu bil zaznan negativen odnos Vlade do socialnega dialoga in do socialnih partnerjev in, da je to vrhunec spoštovanja nespoštovanja sklenjenih dogovorov in kolektivne pogodbe za javni sektor je čisto zavajanje slovenske javnosti. Vlada ne samo, da ima pozitiven, ona ima obvezen odnos do socialnih partnerjev in se tega zaveda.
Da je seveda sklenjene dogovore in do sedaj kolektivno pogodbo v celoti, do vejice spoštovala, kaže nenazadnje rast plač v javnem sektorju v letih 2009 in v letu 2010. V kriznih letih je narasla masa plač v javnem sektorju, v letu 2009 za 6,5%, ker je prišlo do odprave plačnih nesorazmerij v januarju 2009, ljudje so napredovali, v letu 2010 so ljudje tudi napredovali, uslužbenci, do polovice so se jim plače uskladile z inflacijo, to smo se pogodili s socialnimi partnerji v obeh letih. V letu 2010 je masa plač narasla za 2,5%. Kljub krizi je ob uspešnem socialnem dialogu prišlo do teh dogovorov. Ko je lani v parlamentu bilo jasno povedano, da je katastrofa, da investicije ta Vlada zmanjšuje, znižuje za 600 milijonov in zakaj ne poseže v maso plač, sem javno povedala, da zato, ker spoštujemo dogovor s sindikati in socialni dialog, ker smo se v letu 2009 pred sprejemom proračuna za 2010 tako dogovorili in smo sklenili tak aneks. Torej s polno odgovornostjo trdim, z enim ravnanjem v letih 2009 in 2010 ta Vlada ni kršila sklenjenih dogovorov in kolektivne pogodbe za javni sektor.
Po čem meriti negativni odnos Vlade do socialnega dialoga? Jaz vam tu ne znam povedati nič drugega, kot vam opisati kako so potekala pogajanja, da si lahko ustvarite svojo sodbo sami in to kanim tudi storiti, ker je to edino, kar na strani Vlade ta trenutek še obstoji, beseda, datumi, sklepi, ki seveda govorijo sami zase, mogoče niso javno slišani, so javno zamolčani, zanikani, ampak obstojijo.
22. 6. 2010 je sam predsednik Vlade, minister za finance, minister za razvoj, šef, direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj, povabili smo vseh 29 reprezentativnih sindikatov in smo jim predstavili program stabilnosti, slabo javno finančno situacijo v Sloveniji. Spremembe od leta 2009, ko smo upali, da bo odpravo mogoče realizirati v letu 2010, ko se je zgodila Grčija, ko so se zgodili javnofinančni primanjkljaji, ki so pod budnim očesom evropske komisije, ko so finančna sredstva za zadolževanje vedno dražja, ko plačujemo preko že skoraj 500 milijonov evrov iz integralnih proračunskih sredstev za obstoječ javnofinančni primanjkljaj in še kaj in ta obseg narašča, vse to je bilo s strani strokovnjakov te Vlade predstavljeno sindikatom, da bi razumeli položaj, situacijo v kateri se Vlada nahaja. Tako, da jaz ocenjujem, da je to daleč od arogance, da razumejo, da imajo pred očmi tisto, kar je imela Vlada, ko je določila izhodišča za plačno politiko v letih 2011 in 2012. Ta izhodišča so predvidevala zmanjšanje stroškov dela za 5% glede na maso plač, potrebno za uslužbence v javnem sektorju v letu 2010. Torej masa plač iz leta 2010 se ne sme povišati, celo zmanjšati se mora za 200 milijonov evrov. To pomeni, da smo morali v socialnem dialogu seveda se pogovarjati o ustavitvi vseh elementih, ki pomenijo povišanje posameznikove plače in iskati rezerve še na drugih področjih. Ti elementi so tako usklajevanje plač z inflacijo, napredovanja, odprava plačnih nesorazmerij, ki mimogrede, da boste lahko pozorni zakaj manevri z referendumom in tem vetom, 1. 10. 2010 zapade v izplačilo, odprava plačnih nesorazmerij, ki bo v letu 2011 obremenila na letni ravni javnofinančne izdatke za 100 milijonov evrov. Za ta sredstva se moramo absolutno dodatno zadolžiti.
Vsi ti elementi, torej, če bi hotela Vlada doseči zamrznitev plač, da ustavi torej napredovanje, odpravo višanje regresa iz letošnje ravni, bi potrebovali se zadolžiti za dodatnih 246 milijonov evrov, ker zdaj poznamo tudi kakšna je razlika med dejansko in napovedano inflacijo. To varovalko so si sindikati tudi izgovorili, je to skoraj dodatno novih 45 milijonov evrov. Torej reci in piši, če ta Vlada ne ukrepa in ne stori nič, se rabi za povišanje mase plač zadolžiti v letu 2011 za dodatnih 300 milijonov evrov. O tem govorim.
Zato smo 24. junija 2010 pripravili na Vladi in potrdili pogajalska izhodišča, takrat še upoštevaje, da je treba prihraniti še 200 milijonov od teh 300 in smo pod ena določili ukrepe za zamrznitev plač na ravni leta 2010 in ob prvem predlogu predlagali tudi ukrepe za prihranek 200 milijonov evrov. Predlagali smo, da se v letu 2010 ne izplača regres javnim uslužbencem, ker za regres porabimo na letni ravni 104 milijone evrov, 2011, se opravičujem, za leto 2011 neizplačilo regresa, znižanje v delu stroškov za prevoz na delo, za prehrano, za 10, 20%, da bi se odpravnine znižale iz treh na dve, da bi se urazumnila položajni dodatki, potem dežurstva. Tu smo našli torej prihrankov za 200 milijonov. Ta izhodišča smo predstavili sindikatom 24. junija 2010. Prej pa že poslali, da so en teden imeli časa, da to pogledajo.
22 reprezentativnih sindikatov je tega dne vstalo in sporočilo meni, kot vodji vladne pogajalske skupine, da se ne bodo udeleževali pogajanj in bodo Vladi v roku 60 dni posredovali pisni protipredlog. Mi smo jih pisno opozorili, da so se glede na sistem, glede na Poslovnik, glede na pravila igre dolžni udeleževati pogajanj, ne rabijo se z nami strinjati, ampak pogajati so se dolžni. Na to smo jih opozorili, vendar nismo bili deležni spremembe v načinu delovanja teh 22 reprezentativnih sindikatov. 7 reprezentativnih sindikatov se je pričelo z Vlado pogajati. Sestajali smo se mesec dni na par dni. Jaz sem vsak četrtek na Vladi spremenjena izhodišča potrjevala in preverjala kje Vlada lahko popušča in po mesecu dni intenzivnih pogajanj s sedmimi reprezentativnimi sindikati smo 22. julija parafirali aneks številka 4 in dogovor. Kaj je bilo dogovorjeno? Dogovorjeno je bilo, da se ustavijo tisti plačni elementi, s katerimi bi dosegli zamrznitev plač, da se regres izplača na letošnji ravni. Letošnja raven je 694 evrov in ne pomeni povišanje kot danes določa zakon o delovnih razmerjih minimalni regres, to je 735 evrov. Tudi bi Vlada morala zagotoviti v proračunu 2011 dodatnih 9 milijonov evrov. Tu smo se ustavili na ravni leta 2009. V pogajanjih smo odstopili od posegov v ostale stroške dela, torej prevoz na delo, prehrane, odpravnine. Mi smo ocenili, da je res nerealno od socialnih partnerjev pričakovati, da bi pristali na ta znižanja in drži, kar je rekel gospod Ščernjavič. Moramo z optimizacijo poslovnih procesov posamezni proračunski uporabniki s strukturnimi spremembami svojih organizacij ta prihranek doseči. Drži. Tudi na področju podjemnih avtorskih pogodb in stroškov dela, ki je seveda, kjer bomo ocenili, da ne bomo okrnili procesov, jih moramo zmanjšati. Ne nam očitati potem hkrati, da ne rabimo varčevati. Mi smo dolžni to narediti, ker denarja nimamo več za poviševanje teh sredstev in glede varčevanja bo potem v nadaljevanju, državna sekretarka je na plenarnem zasedanju v Državnem zboru jasno povedala, da v letu 2011 je samo še nekaj manj kot 500 milijon evrov vseh investicijskih sredstev za potrošnjo države na vseh področjih, govorim o integralnih in če ta vzamemo, da lahko plače povišamo na 300 milijonov, potem je minister Gaspari lepo povedal, saj ne bodo uslužbenci imeli kaj delati več. Kaj bodo pa počeli? Saj ne bo nobene javnosti več programske, investicij.
Tako, da tu pač iz tega naslova 5% moramo poiskati. Glede odprave plačnih nesorazmerij smo se uspeli dogovoriti, da se bo nadaljevala, da se ne bo ustavila, ampak v dveh zaporednih letih,  potem ko bo gospodarska rast presegla 3% in dosegli smo odpoved pravici do poračuna iz tega naslova. V nadaljevanju, ko vam bom predstavila kakšno zagonetno situacijo ima ta Vlada, bi bilo zelo udobno poročan pustiti kakšni naslednji vladi. Javnofinančno bi bil pa to pokop za vse bodoče generacije.
Kljub temu, da je Vlada 22. 7. 2010, sem jaz en pred odločanjem Vlade, ko je parafirale aneks s tako vsebino, več kot 8 ur sedela na sestanku, lahko temu tako rečem, z 22 reprezentativnimi sindikati. V celoti sem jim predstavila kaj smo se dogovorili s tistimi, ki so se hoteli pogajati. Jaz vam bom tu zelo odkrito povedala in je prav. Sindikati tu so bili razdvojenih. Teh 22, ni bilo enotnega stališča. To se vidi tudi iz dopisa, ki je potem gospod Posedi pred sejo Vlade poslal meni z željo, da to stališče predstavim na Vladi in sem Vladi tudi prebrala stavek, ki mi ga je gospod Posedi v imenu 22 reprezentativnih sindikatov poslal in sicer zapisal je, da članstvo teh sindikatov ne pristaja na znižanje plač, zahteva pa nadaljnjo odpravo plačnih nesorazmerij, lahko tudi z izplačilom osmine s 1. 10. 2010 dalje in tako naprej nadaljnja štiri leta. Ta osmina pomeni dodatnih 50 milijonov evrov. Ampak to je bil samo en stavek. Mi smo 24. 7. 2010 kot resorno ministrstvo poslali vsem 29 reprezentativnim sindikatom dopis, da naj pridejo do konca avgusta, premislijo ponovno o svojem članstvu, da naj pristopijo k podpisu dogovora in aneksa, ampak 18. 8. je Vlada prejela pogajalski pisni protipredlog gospoda Posedija. Jaz vas prosim za pozornost, da boste videli kaj so predlagali in o čem se sploh niso opredelili. Samo glede dveh elementov plačne politike so se ti reprezentativni sindikati izjavili in sicer predlagali so nadaljevanje odprave plačnih nesorazmerij v višini osmine od 1. 10. 2010 dalje, vsako leto, vztrajali so pri poračunu od 1. 10. 2010 dalje, vztrajali so pri usklajevanju z inflacijo v letu 2011 v skladu z dogovorjeno varovalko, za katero zdaj vemo, da prinaša dodatnih skoraj 50 milijonov evrov odhodkov že s 1. januarjem 2011 in v letu 2012 so želeli, da bi se usklajevanje plač z inflacijo odpravilo nad 1%, če bi dejanska inflacija v letu 2011 presegla 1%. Že napoved urada za makroekonomske analize in razvoj kaže, da bo dejanska inflacija v letu 2011 verjetno 2%. Torej vse skupaj je ta paket bil težak dodatnih 150 milijonov evrov.
Ker je Vlada, ker se je čas iztekal, 1. 10. je trkal na duri, je bila naloga našega ministrstva, da pripravimo novelo zakona, s katerim bomo rešili vprašanje. 24. 8. so vsi reprezentativni sindikati bili seznanjeni z novelo zakona o sistemu plač, kjer, bom zelo odkrita, sem skušala rešit sindikate nenaravne vloge, da morajo biti skrbniki javnega interesa in sem predlagala evropsko primerljiv plačni sistem, kjer v celoti ohranjam sistem kolektivnih pogodb, vendar na nivoju svobodnega kolektivnega dogovarjanja, ne pa obveznega. V tem delu sem predlagala, da se dogovarjanja vsako leto do 1. oktobra vršijo. Če pa se ne dogovorimo, seveda Vlada mora določit element z zakonom, zdaj, če ga določimo, kršimo kolektivno pogodbo in v tej noveli smo predlagali tudi ureditev kvoruma. Ta kvorum, to vprašanje ni od včeraj. To, da smo imeli 2 različna kvoruma, je celo leto bil predmet pogovorov o anomaliji plačnega sistema glede novela zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Mi smo celo lansko leto že detektirali anomalije tega sistema in kvorum je anomalija. Tako, da to ni nič novega, bom pojasnila naprej.
Kaj se je zgodilo 30. 8. 2010, ko smo povabili vse reprezentativne sindikate k podpisu in dogovoru? In mimogrede, 30. 8. dopoldan, mi smo cel teden še dali na razpolago svojo pripravljenost, da se sestanemo s katerim koli reprezentativnim sindikatom, ki bi želel dodatna pojasnila. Policijski sindikat Slovenije, ki se je udeleževal pogajanj, je želel, da dodatna pojasnila, povabili so ministrico Kresalovo in mene in sva še isti dan 30. 8. dve uri pojasnjevali, da ta dogovor in aneks je javnofinančno vzdržen, da je Vlada celo na zadnji seji popustila in smo odprli možnost izvedbe napredovanj uslužbencev v letu 2012 glede na javnofinančne razmere, da smo znižali odstotek kdaj bi se plače v letu 2012 začele usklajevati z inflacijo in jih prosile, da vendarle naj ponovno premislijo in pristopijo k podpisu.
30. 8. je prišlo na podpis vseh 29 reprezentativnih sindikatov, ker sem jim uvodoma ta približevalni predlog Vlade želela tudi pojasniti. Od treh do pol desetih zvečer smo se približevali. Končni predlog, da ne dolgovezim, je bil ponovno, ki je bil na mizi z vseh tistih, ki so želeli, je pomenil dodatnih 150 milijonov evrov sredstev, ki jih Vlada brez zadolževanja ne zna poiskati. Zato je Vlada sklenila podpisati in povabiti k podpisu tiste, ki želijo narediti. Do danes je od sedmih, ki so se pogajali in jih je vodil gospod Štrukelj, pristopilo k podpisu 5 reprezentativnih sindikatov in dva sindikata, ki se sicer nista pogajala in spadata v skupino gospoda Posedija, torej imamo danes 7 podpisov reprezentativnih sindikatov.
Zdaj morate vedete preden boste razumeli zakaj je ta kvorum danes na mizi, kakšne so druge pravne možnosti, ki jih imamo v obveznem socialnem dialogu kot Vlada pa katera koli bi že bila danes na tem mestu na razpolago, da na enak način rešimo to situacijo. Torej, da smo zamrznemo in ne omogočimo povišanje mase plač v letu 2010. Lahko bi pravno korektno, če hočete, pravočasno odpovedali kolektivno pogodbo in iz nje izvedene kolektivne pogodbe. Problem s katerimi smo se soočili je bil ta. Odpovedni rok je v kolektivni pogodbi naveden na sledeč način. Odpovedni rok je pol leta in če ne sklenemo nove kolektivne pogodbe veljajo določila stare še nadaljnjo leto dni. Torej leto in pol bi kolektivna pogodba še veljala, ker ni nobenega upanja, da bi seveda na drugačne pogoje, ker danes niso pristali, tudi v tem primeru pristali sindikati in če Ministrstvo za javne finance izhodišča ob teh turbolentnih razmerah, glede na napovedi Umarja, dobi v mesecu juniju najbolj aktualna izhodišča, je ta manever nemogoče storiti do 1. oktobra in torej pripravit izhodišče za proračun z odpovedjo kolektivne pogodbe za javni sektor.
Druga varianta. Z interventnim zakonom bi lahko ustavili posamezne elemente, ki so predmet zakonske materije. Tu bi dosegli zamrznitev in tudi preložitev odprave plačnih nesorazmerij. Ampak dogovor v aneksu številka 2 pravi sledeče. Če Vlada z interventnim ukrepom ponovno preloži odpravo plačnih nesorazmerij, se zaveže od 1. 10. 2010 uslužbencem izplačati poračun. Kar pomeni, da od 1. 10. 2010 se nateka na osebnih računih z možnostjo iztožiti ta znesek vsakega javnega uslužbenca na letni ravni, torej obremenitev proračuna za 100 milijonov evrov in če se to nateka 3 leta, je to 300 milijonov evrov pa še aktualno izplačilo 200 milijonov evrov. Skratka pogreb.
Tretja varianta, da nič ne storimo. Da pustimo, da se kolektivna pogodba realizira kot je zapisana, da ljudje napredujejo, da se usklajujejo plače z inflacijo in tako naprej in linearno znižamo plače za 6%. Zaradi različnega položaja javnih uslužbencev in tudi pomembnem delu nizkih plač in zaradi različne odprave plačnih nesorazmerij. Ko smo pregledali, smo ugotovili, da bi v pomembnem delu prizadeli ljudi v javnem sektorju, ki imajo danes nizke plače ali če hočete, jaz skupino, ki jo, o kateri govorijo sindikati, da je anomalija, da jo je potrebno odpravit, celo stavkovna zahteva gre v tej smeri. V pomembnem delu bi ti ljudje imeli nižje plače. Tisti, ki jih definiramo danes kot anomalijo.
In kaj zdaj? Kaj je najbolj normalno za javne uslužbence? Vlada je ocenila, da ob nastali situaciji, ko se 22 od 29 sindikatov ni udeleževalo pogajanj, tudi pisno se niso do vseh elementov opredelili, do katerih bi se morali, je nujno in pravično, da Vlada preveri ali so predstavniki tistih sedmih, ki so danes dali podpis pod dogovor in kolektivno pogodbo in ki v pomembnem delu so se udeleževali pogajanj, so se držali pravil igre, ali so dosegli večino, ki si je ni izmislila ta Vlada, ki danes velja za sklenite kolektivne pogodbe za javni sektor v 42. členu zakona o sistemu plač. To je pa naslednja zgodba torej. Zakaj taki kvorumi, kot ste jim danes priča. Zakaj različna kvoruma zato, ker je plačni sistem danes določal dva kvoruma. En kvorum za sklenitev, en kvorum pa za spremembe in oba sta bila predlagana v nekem obdobju s soglasjem vseh reprezentativnih sindikatov. Ta kvorum, ki je zdaj podrejen, je bil predlagan leta 2004 s soglasjem vseh reprezentativnih sindikatov in govori, da je veljavno sklenjena kolektivna pogodba, če jo podpišejo sindikati štirih različnih dejavnosti, katerih članstvo presega 40% zaposlenih v javnem sektorju. Ta amandma imam v svojem materialu, ga lahko pogledate. Takrat je bila še ena pogajalska skupina, niso se nič prepirali med seboj, bili so dosti enotni in ta kvorum je iz njihove strani bil predlagan.
Leta 2006 je gospod Ščernjavič med tekmo, če hočete, med pogajanji prinesel amandma je spremenil to določilo na način, če se sindikati in vlada ker dokler se ne bodo dogovorili je čisto zadosti, da veljavno sklenejo kolektivno pogodbo pod večino, ki je danes nikjer več ni, večina reprezentativnih sindikatov, pika. In ta večina je bila za sklenitev uporabljena, leta 2008. V kolektivni pogodbi v 4. členu pa so sindikati in Vlada takrat zapisali da za spremembe kolektivne pogodbe ta sprememba je veljavno sklenjena, če jo podpiše večina reprezentativnih sindikatov, štiri dejavnosti. In, da ne bi ta vlada slišala očitka, da je posegla v kolektivno pogodbo je kot primarno večino za sklenitev in za spremembo kolektivne pogodbe navedla to večino, ki je danes v kolektivni pogodbi. In bomo kaj storili, ko bo ta novela sklenjena? Povabili bomo k podpisu vseh devetindvajset reprezentativnih sindikatov in najprej pogledali ali smo dosegli navadno večino, če hočete, večino, ki je danes v kolektivni pogodbi za spremembo. Ali je podpisalo petnajst sindikatov. Če bo podpisov manj kot petnajst bo Vlada imela podrejeno možnost samo še ugotoviti ali ti podpisi, ki pa so prispeli ali predstavljajo voljo več kot 40% zaposlenih v javnem sektorju. To je vse, kar smo storili. Nobene nove večine nismo naredili, nobene spremenili, primarna je tista, ki je danes določena v kolektivni pogodbi nič ne posegamo.
In zaradi tega se nam zdi korektno, da nam pomagate skleniti proces kolektivnega dogovarjanja kajti v ničemer ne posegamo v to, da bi sindikati ne imeli več vloge v procesu kot jo imajo danes. V celoti sem celo prepričana osebno, da bo med njimi več usklajevanj, ker danes se delijo na dva tabora, ne zaradi vlade. Vsi očitki, da sedem reprezentativnih sindikatov, ki so se z vlado pogajali predstavlja neko brezvezno število uslužbencev, nekih do sedaj privilegiranih v plačnem sistemu je lahko Vlada preverila na spletnih straneh. Kajti teh sedem, ki se jih je pogajalo niso samo predstavniki ene poklicne skupine, gre za sindikat, ki predstavlja preko devetintrideset tisoč članov s področja izobraževanja, vzgoje, znanosti, kulture. Potem gre za sindikat, ki predstavlja prek devetintrideset tisoč članov s področja izobraževanja, vzgoje, znanosti, kulture. Potem, gre za sindikat, ki predstavlja preko sedemnajst tisoč sedemsto članov s področja zdravstva in socialnega varstva. Potem sindikat, ki predstavlja preko osem tisoč članov delavcev v zdravstveni negi, potem policajski sindikat, ki predstavlja preko šest tisoč članov v policijskih vrstah. Potem neodvisni sindikat delavcev ljubljanske Univerze preko tisoč tristo članov. Sindikat delavcev v pravosodju, tisoč tristo osemindvajset članov, sindikat javnih uslužbencev, ti so se pogajali z nami in gre za različne dejavnosti. Kako naj Vlada reče, da to kar so se oni pogajali bomo pa zdaj vrgli na smetišče zgodovine, ker smo imeli bojkot pogajanj z ustrezno večino. Kaj bi vi storili? Mi smo od prvega dneva bili obsojeni na izid, ki ne bo pomenil dogovora, povejte kaj bi vi storili?
In ne nazadnje samo še ena točka je za vaša razmišljanja pomembna... Ta bolečina plačne reforme, ki jo torej ta Vlada ne upošteva tako kot sindikati so si jo izpogajali. Samo dva podatka vam bom povedala in mislim, da boste lažje presojali ali je tako nujno, to sekundo, s 1. 10. 2010 naprej odpravljati plačna nesorazmerja? Cilj te plačne reforme iz leta 2002 je bil, da se z natečenimi sredstvi zaradi odpovedovanja usklajevanja z inflacijo do polovice v obsegu privarčevanih sredstev odpravijo notranja nesorazmerja. In drugi cilj, da se bruto plača v javnem sektorju, v odnosu do bruto plače v gospodarstvu ne preseže 30%. To sta bila dva cilja. Privarčevanih sredstev bi bilo v integralnem proračunu za dvesto štiriinštirideset milijonov in v zdravstveni blagajni okoli petdeset milijonov. Na prvi polovici smo jih tristo že porabili, torej vsa sredstva smo že porabili in urad za makroekonomske analize in razvoj, ko je delal analizo je ugotovil, da so pomembno odpravljena notranja nesorazmerja med dejavnostmi in da je danes na pol plačne reforme že dosežen cilj in so plače v javnem sektorju že višje od bruto plače v gospodarstvu za nekaj manj kot 31%. Pri dokončni plačni reformi ob dinamiki, kot je predvidena, bi plače presegle gospodarstvo preko 36% kar bi bil unikum Evropi.
Posameznikov položaj, samo še to, če vsi mislite, da so posamezniki na pol odprave plačnih nesorazmerij vam moram povedati, da niso. zato je toliko več sredstev že bilo v prvi polovici te tekme porabljenih. Kajti dogovorjeno je bilo, da se vsa plačna nesorazmerja nad štirimi plačnimi razredi odpravijo skupaj s prvo četrtino v mesecu septembru 2008. Torej, posamezni uslužbenec za katerega je bilo pa ni jih bilo malo, na področju zdravstva, sociale, kulture, ki so odpravljali deset plačnih razredov kar pomeni, da bi se naj jim v okviru celotne plačne reforme povišale za 40%. Danes ima ta posameznik 35% višjo plačo. Ker nihče več v javnem sektorju ne odpravlja več nič sorazmerij kot pa dvakrat po 4%, to je maksimum. Tisti, ki je imel osem plačnih nesoramerzij za odpraviti, torej cilja 32% višjo plačo ima danes že za 24% višjo plačo. Tisti, ki imajo pa pod štiri razrede so se jim pa seveda ti štirje razredi razdelili na štiri enake dele. Tako da torej tiste skupine, ki so v pomembnem delu danes med dvaindvajsetimi reprezentativnimi sindikati, ko govorijo, da za ne odpravo dokončno so vitalno deprivilegirane, te trditve ne zdržijo presoje!
Jaz vas prosim, da vas ne utrujam več, preberite trg dela, Urad za makroekonomske analize in razvoj je naredil kompletno analizo kje je danes plačni sistem, ki je na pol in njihov zaključek je, da če bi končali ne bi bilo prav nobene škode, ker to kar je še zdaj dvakrat po sto milijonov je bilo v letu 2008 čisto predvolilno darilo. Spoštovani svetniki in svetnice, jaz vas v korist in v imenu javnega interesa te države in za ohranitev socialnega dialoga še naprej in sindikalne organiziranosti, ki je z ničemer ne spreminjamo niti v njo ne posegamo in v največjo korist javnih uslužbencev, če hočete, da to novelo potrdite. Vse, kar je pravno še na razpolago tej vladi je za uslužbence bistveno, bistveno slabše. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala gospa ministrica. Sedaj sprašujem predstavnika komisije za državno ureditev, gospoda Vnučca. Izvolite, kolega Vnučec imate besedo.

            BOGOMIR VNUČEC: Moram uvodoma najprej povedati, da je naša komisija ob redni obdelavi tega zakona ta zakon podprla. Vendar takrat ni vedela za razplet oziroma za pogajanja s Fidesom(?) in ravno zaradi tega pa moram reči, da je danes glavni argument bil za veto ravno to, to drobljenje, ločena pogajanja. In pa tudi to, da glede na ta dejstva bi bilo prav, da se argumenti na novo soočijo na mestu, ki je za to primerno, to je pa Državni zbor ob ponovni obravnavi zakona. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Samo trenutek... Želijo besedo predstavniki interesnih skupin? Če ne odpiram razpravo in gospa ministrica, imate besedo.

            IRMA PAVLINIČ KREBS: Samo to bi glede dileme, ki je bila izpostavljena seveda, da ravnanje Vlade v odnosu do Fidesa naj bi spremenilo tek dogajanj kajti pričakovanja reprezentativnih sindikatov bodo podobna in bi radi kaj dosegli kot je dosegel Fides. Na vprašanje kaj je Fides dosegel razen dogovora z ministrom za zdravje seveda želim odgovoriti s tega mesta. Novela Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki so jo potrdili velja še danes. Člen, ki je bil predlagan in zahtevan s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje, skupščine, ki je zahtevala, da se zaradi zmanjšanja sredstev v zdravstveno blagajno, zaradi ogroženosti obsega pravic bolnikov in bolnic ta sredstva znižajo, ker drugače ne bo mogoče servisirati več enakega obsega storitev našim državljanom je še vedno veljaven. Obsega prihrankov v višini 12,5 milijonov evrov v letu 2011, kajti ta novela začne veljati s 1. 1. 2011, je tisti javno finančni okvir v okviru katerega je ta sporazum s Fidesom bil sklenjen. V pravilniku mora minister za zdravje določiti vrednost dežurnih delovnih mest in določiti dežurna delovna mesta. Obseg sredstev, ki jih bo v finančnem načrtu za leto 2011 za področje nujnih pomoči in dežurstev vlada potrdila na predlog Zavoda za zdravstveno zavarovanje bo manjši za 12,5 milijona evrov. In z drugačno organizacijo, vzpostavitvijo organizacije v zdravstvu, organizacije dežurnih delovnih mest, njihovo vrednotenje, je minister s sklepom Vlade zavezan pripraviti pravilnik upoštevaje javno finančne omejitve v zdravstvu.
Tako da kje tu spoštovani, spoštovane vidite popuščanje? Velja zakon, veljajo finančne posledice tega zakona in še vedno velja luknja v zdravstveni blagajni, saj si je ni ta vlada namislila. To je bila zahteva Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ta ima skupščino. Kdo je na tej skupščini? Predstavnice in predstavniki bolnikov in bolnic. Ta zahteva je bila celo bistveno višja, za 33% so zahtevali znižanje dežurnih stroškov v procese usklajevanj, tudi s Fidesom je prišlo do popuščanj že pri pripravi novele Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Ampak, ko si odgovarjate na vprašanja ali smo pustili se vprašajte ali novela še velja si lahko odgovorite samo z da. Ali finančni načrt pripravi Zavod za zdravstveno zavarovanje si odgovorite da. In vprašajte Zavod za zdravstveno zavarovanje ali bo upošteval zmanjšanje sredstev za dvanajst milijonov in pol in vam bo odgovoril da. Potem mi pa povejte kje je Vlada popustila? Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala za dodatno pojasnilo. Želi še kdo? Kolega Štrukelj.

            BRANIMIR ŠTRUKELJ: Hvala predsednik za besedo, podpredsednica, spoštovani kolegi in kolegice.
Najprej Kvorum in Fides nimata nič skupnega, to je dejansko ne obstaja ta problem. Fides se ni nikoli ukvarjal s Kvorumom, ampak, ker smo že pri Fidesu pa naj povem to, da ta trenutek ni nobene zamrznitve plač in ne veljajo nobeni podpisi. Imamo tretjo četrtino, ki bo izplačana 1. oktobra, če nam uspe preseči te roke, ki so za to potrebni.
Nimamo niti nobenega zagotovila, da bi tisti sindikati, ki so presodili, da je v temu trenutku država v takšni situaciji, da velja za nekaj časa odložiti pravice, ki so sicer bile dogovorjene in spogajane, torej da bi se jih ne odrekli ampak odložili bodo seveda še enkrat na podlagi tudi tega kar se je zgodilo s Fidesom, tukaj se z ministrico nikakor ne strinjam, vsi elementi kažejo na to, da so zdravniki na nek način s pritiskom, ki je šel, kot sem rekel nekajkrat vztrajno in zelo daleč dosegli in uveljavili to kar je bilo prej predpostavka za zamrznitev plač. To pa je bilo, da nek ekscesen del na simbolni ravni, to so dežurstva, nekoliko znižali zato, da bi, predpostavljam Vlada lahko imela neke argumente za zamrznitev. Tega ni po mojem več in zato so ti razmisleki na novo vzpostavljeni. Vsaj kar se tiče teh šestih sindikatov. Torej razburjenje odveč.                                           
Tudi ni nobenega dvoma, da je vlada predlagala dopolnilni kvorum, ki je sicer v zakonu bil zato, ker ga je v tej situaciji potrebovala, ker ji tako eden kot drugi koristi. S tem je ravnala popolnoma identično kot prejšnja Vlada, ki je to identično naredila v letu 2006, ko je ocenila da so pogajanja s 40% kvorumom sindikatov, torej seštevka članov sindikatov prezahtevni zato ga je olajšala in sprejela tistega, ki je lažji, to je tisti, ki govori o večini sindikatov. Situacija je identična, rekel sem že v Državnemu zboru naj se Vladi med seboj dogovorita katera se bo od katere distancirala in kateri je bolj nerodno, da ravnata popolnoma enako.
Ni tudi nobenega dvoma, da je ta sprememba zakona dobra za delodajalca. Čeprav se strinjam s tem, da ne drži kar je bilo rečeno pri predlagateljih, da lahko Vlada izbira kvorum je hujše najprej prešteje sindikate in šele potem, če tukaj ne doseže večine gre na težji kvorum, na bolj zahteven, ki predpostavlja, da je potrebno zbrati 40% članov od sto petdeset tisoč zaposlenih, ki pa morajo biti štirih dejavnosti. To ne pomeni zgolj 40% kar pomeni, da pade argument o večjih dejavnostih ampak morajo biti vsaj iz šolstva, zdravstva, državne uprave in še z enega. Ne pomaga niti 40% ampak še iz štiri dejavnosti morajo imeti zato je ta argument seveda šibak. In zdaj nekaj o evropskih razmerah... V Franciji je v javnem sektorju 12% sindikalno organiziranih javnih uslužbencev, ko jih stavka jih stavka ogromno; kot veste Elizejske poljane so polne stavkajočih učiteljev ali državnih uslužbencev ali zdravnikov. V Nemčiji je sindikaliziranost nekaj čez 30%, doseči 40% kvorum v javnem sektorju je skrajno zahtevno. Še štiri dejavnosti zraven je skoraj nemogoče pa vendar je to podreden kvorum, ki seveda kažejo to, da je delodajalcu temu in tistemu prejšnjemu v interesu, da na podlagi seštevanja sindikatov dobesedno nagovarja javne uslužbence, da drobijo sindikate, da ustanavljajo vedno manjše sindikate, po možnosti poklicne, ki zagovarjajo eno samo delovno mesto in se mu plače in sistemska vprašanja ne zanimajo.
In zato je to v interesu predvsem Vlade in delodajalca. Kajti, če povem v primeru Sviza, ki je največji sindikat v državi ima štirideset tisoč petsto članov. Resno smo razpravljali o tem, da bi iz Sviza ustanovili osem manjših sindikatov, sindikat vrtcev, osnovne šole, srednje šole, dijaških domov, fakultet, raziskovalnih inštitutov in kulturnih organizacij, ker bi s tem lahko vsaj približno vplivali na ključne odločitve večine javnih uslužbencev. Ker sedaj štejemo toliko kot sindikat Kapitanije Slovenije, ki je reprezentativen v enaki meri kot mi in ima, tukaj se moram opravičiti kolegu Cetinu .../Nerazumljivo./... mi je pisal vljudno pismo, namreč v Odmevih sem rekel, da ima osem članov. Ni res, ta sindikat ima devetindvajset članov in se opravičujem, je pa enako veljaven kot štirideset tisoč petsto članov. In seveda to pomeni, vztrajati pri takšnemu kvorumu pomeni uničevati solidarnost med zaposlenimi. Kajti logika majhnega cehovskega oblikovanja interesov seveda uničuje vsako solidarnost med zaposlenimi in je popolnoma v interesu delodajalca, ne sindikatov. Da ne bo kakšne pomote, ker seveda tukaj začnete tako dobiti, je samo na koncu še boj vseh proti vsem in to s tem imamo zdaj natančno opravka. tukaj ne gre za radikalizacijo, tukaj gre za to, kdo bo do zadnje kaplje krvi uveljavil tisto česar tako ni na mizi.
Zdaj, kar se tiče tega kvoruma, ki je bil leta 2006 uveljavljen, ne bom toliko dolg, prisežem predsednik kar ne bo najtežje glede na to koliko je ministrica porabila časa za to, da je predstavila svoj problem. Namreč Virant je leta 2006 ta težji pogoj, 40% štiri dejavnosti spremenil v lažjega zato, da je lahko pripeljal zgodbo leta 2000 do konca. Ampak simptomatično je, kdaj je to naredil. Dva meseca po tem, ko se je po šestnajstih letih ustanovila v javnem sektorju konfederacija sindikatov javnega sektorja, prvo povezovanje in združevanje sindikatov v samostojni Sloveniji. Dva meseca po tem je bil odgovor, nevatralizacija, dajmo šteti sindikate, ki je to korpus, ki ga bo težko zaobiti, da ne bo kakšne pomote okoli tega.
Zdaj bi rad se seveda na koncu še opredelil... Medtem ko je opozicija, kot veste v Državnemu zboru podprla brisanje tega kvoruma 40%, da bi ostal ta, ki je bil do zdaj samo večina sindikatov, pogojno mu rečeno Virantov, Vlada ni prisluhnila amandmaju konfederacije, ki je rekel, da dajmo vsaj logično narediti in obrniti, naj bo najprej težji kriterij in gremo potem na lažjega. Vztrajala je pri tem, ki seveda omogoča drobljenje sindikatov in zlasti na koncu koncev prevlado poklicnih sindikatov, ki v Evropi sicer ne sodelujejo pri sistemskih vprašanjih, naj bo tudi to dorečeno.
Ker je temu tako, da gre ta sprememba zakona zlasti v prid Vladi seveda proti temu vetu in mogoče glasovati ampak ni mogoče glasovati niti za, ker ta podpira razbijanje sindikatov in uničuje solidarnost med zaposlenimi in seveda daje prednost v pogajanjih delodajalcu. Zato je edina prava rešitev, da pridemo do neke, bom rekel razumne logike, ki velja za kolektivne pogodbe, to je pa prostovoljno sklepanje kolektivih pogodb. Namreč tisto kar mi branimo s tem, ko zavrnemo ta veto je, da javni uslužbenci ne izgubijo absolutne pravice, da brez njihovega soglasja ni mogoče enostransko znižati plač. Vlada je namreč zagrozila z zakonom, da bo razveljavila tarifne dele pogodb in si preko zakonske prisile zagotovila, da bo lahko enostransko zniževala plače v javnem sektorju. Ta trenutek sindikati v rokah držimo nujno soglasje. In zaradi tega ob zahtevanemu zniževanju plač ni prišlo do zniževanja ampak do nekega kompromisa, ki po moji presoji ima vedno manj domovinske pravice v naši državi zlasti po tem kar se je zgodilo z zdravniki, ko sej e Vlada odločila da bo mišice zlasti trenirala na tistih, ki nimajo tako velikega družbenega vpliva kot drugi.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Štrukelj. Želi še kdo besedo? Gospa ministrica, izvolite, lahko podate dodatna pojasnila.

            IRMA PAVLINIČ KREBS: Ni vprašanje, ko smo v letu 2010 se ukvarjali z vprašanjem kakšen kvorum bi bil pravilen. Ni mogoče zanikati, da je pri iskanju večine potrebno upoštevati dva argumenta; kar je sklenjeno velja za vse javne uslužbence v javnem sektorju, gre za splošno veljavnost kolektivne pogodbe. Kdaj torej je takšen dogovor lahko oceniti kot legitimen? Če je verjetno tisto predstavništvo, ne glede na število reprezentativnih sindikatov predstavlja različne dejavnosti in zadostno število javnih uslužbencev. To drži in tej argumentaciji, ki jo je navedel gospod Štrukelj ni mogoče oporekati, s strokovnega vidika. Sindikati točno vedo tudi zakaj je na prvem mestu manj ustrezen kvorum, iz enega samega razloga; Vlada ni želela poseči v aktualno določbo kolektivne pogodbe za javni sektor, ki določa, da so pogodbe, da je kolektivna pogodba veljavno spremenjena, če jo podpiše večina sindikatov, ki predstavljajo najmanj štiri dejavnosti.
V kolikor bi torej obrnili in rekli,da je ta kvorum prvi bi dejansko naredili to kar gospod Ščernjavič pravi, da smo, pa jaz trdim, da nismo, ko bomo mi zdaj povabili k podpisu, ponovno bomo dejansko uporabili kolektivno pogodbo za javni sektor. Bomo uporabili njen aktualni 4. člen. In preverjali to številčno večino, ki jo ocenjuje gospod Štrukelj kot manj ustrezno in argumenti govorijo v prid temu. In šele podrejeno, če teh po številu zadosti podpisov ne bo gremo gledati tisti podpisi, ki jih imamo, koliko članstva predstavljajo.
Ampak samo iz enega samega razloga, še enkrat, ker nismo hoteli ustvarjati konflikta za aktualno določbo v kolektivni pogodbi za javni sektor in bo najprej povabilo na tej določbi romalo na sindikalna članstva.
Zdaj pa prostovoljno sklepanje kolektivnih pogodb, jaz bi bila zelo hvaležna reprezentativnim sindikatom, da bi dosegli konsenz in spremenili plačni sistem, da se vi rešite svoje ne naravne vloge, Vladi in parlamentu pa omogočite, da se tudi odziva kadar gre za javni interes in to bi bilo za vse najbolje. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Želi še kdo besedo? Ja, kolega dr. Mencinger, izvolite.

            PROF. DR. JOŽE MENCINGER: Spoštovana gospa ministrica, kolegica, kolegi, gospod predsednik.
Moram reči, ker sem že precej v letih, me količina dreves, ki sem jih zdaj slišal zmedla in gozda, nič več ne vidim. V resnici je vsa komplikacija takšna, kot jo jaz razumem, denarja enostavno ni in iz tega ven se je potrebno na nek način izkopati. In to kar zdaj pelje več ali manj mora peljati k nečemu kar bi jaz rekel zamrznitev plač v javnem sektorju, takšen bo rezultat. Ampak problem kako iz tega priti je pa problem vzpostaviti stanje kakršno je bilo pred Virantovo reformo, v letu 2008. Pomeni, da imate znotraj javnega sektorja več avtonomnih delov, ki urejajo in samo kontrolirate maso plač. Zdaj smo pa s to Virantovo reformo prišli v izgradnjo neke piramide, ki ji nikoli ne bo konca. V tej piramidi, v dobrih časih so jo sindikati popravljali, ker je vsem pomenilo, da se bodo plače povišale. Tisti ki so najmočnejši, to so običajno zdravniki, ker se jih vsi bojimo so najmočnejši in bodo zmeraj nekoliko šli naprej.
Tako da jaz pravzaprav tukaj druge rešitve ne vidim kot to, da Vlada v resnici pove, da bo plače zamrznila ne pa da gre z raznimi temi kvorumi tako ali drugače. Ja, v skrajni sili se to naredi, v skrajni sili ni druge rešitve kot to in se pove zaradi mene v kolektivni pogodbi. Samo potrebno je po pravici povedati, da se to dela ne pa da se gre zdaj v eno smer potem se bo pa do iste točke prišlo o kateri jaz pravzaprav govorim. Gre enostavno za to, da je denarja premalo, nič drugega ni. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega dr. Mencinger. Želi še kdo besedo? Ja, kolega Reven.

            RATISLAV JOŽE REVEN: Hvala za besedo, lep pozdrav vsem.
Zadeva je zelo nejasna, vsaj z mojega stališča jo jaz vidim nejasno namreč svoje izvajanje bom temeljil na temu kar je gospa ministrica povedala na komisiji in med tem kar vidim, slišim iz medijev.
Prvič, glede sindikatov me moti to, da nekateri sindikalni predstavniki danes govorijo tako, jutri tako. Obrne zadevo 100% čez noč, ne veš kaj je resnica. In v zvezi s tem bi rad postavil vprašanje, da mi bo lažje; na primer prvo vprašanje se nanaša na te kvorume. Če je kvorum takšen, da ima postavljena dvoje vrata, najprej ena potem pa druga potem pomeni, da dopušča neko vijuganje, nek slalom. Zanima me pa naslednje vprašanje, ali je bilo o takšnemu načinu kvoruma debata s sindikati ali ne? To je ena zadeva.
Druga zadeva me zanima število posameznih oziroma teža posameznih sindikatov, to se pravi njihov ponder pri odločanju. Kaj po prvem kvorumu pomeni, kateri sindikat je bil v trenutnem stanju oziroma katerih sindikatov beseda bi obveljala in katerih beseda bi obveljala po drugem kvorumu? To sta dve vprašanji, hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Reven. Ja, kolega Majes potem pa Štrukelj.

            BRANKO MAJES: Hvala za besedo. Spoštovana ministrica, spoštovana kolegica, predsednik.
Jaz prihajam iz realnega sektorja kjer zelo enostavno rešujemo stvari kjer pravzaprav nimamo nobenih možnosti da bi breme prelagali na koga drugega. Vse kar se dogaja v tej državi pelje v to, da čez dalje bolj razmišljam da imamo dve vrsti državljanov; ene tiste, ki imajo pravico in so se odrekali in imajo zdaj pravico nekaj zahtevati za nazaj, imajo pravico do ne vem česa in tiste, ki imajo pravico samo vse skupaj plačevati. Mi v realnem sektorju to merimo vse v delovnih mestih; samo za primer, zadnja obremenitev, ki jo je Vlada dala s trošarinami za električno energijo, zemeljskim plinom in ostalimi energenti, v naši firmi, ki zaposluje dvesto ljudi pomeni pet delovnih mest. Nimamo kaj, sto petdeset tisoč evrov je nemogoče prihraniti in jih prinesti notri, še posebej če vemo, da so polna usta vseh politiko o razvoju, o inovacijah in ne vem čem še potem pa dobiš izpodbojno tožbo od kapitalske družbe, ki zahteva delitev dividend, ne želi pa vlaganj v razvoj ni pa v inovacije.
Ko poslušamo te stvari sploh pravzaprav ne vidim izhoda. Podatki ki jih prezentirate so same malverzacije. Ministrica je rekla, da je v javnemu sektorju plača višja za 31%. Res je, če izračunate, da je od tisoč osemsto in nekaj evrov za več kot petsto evrov višja kot je v gospodarstvu kjer je tisoč dvesto in nekaj evrov. Se pravi, če obratno računamo ni za 30%, za 50% je višja, če se postavimo na stališče, da je povprečna plača v gospodarstvu tisoč dvesto in nekaj evrov. In te številke držijo in zdaj lahko vedno telovadimo, enkrat je lahko trideset, enkrat je lahko pa 50%, kakor komu paše.
Ampak kje je izvirni greh? Izvirni greh javnega sektorja je, da se ta in to se zdaj odraža skozi plače nenehno širi. Podatki, ki so bili objavljeni v gospodarstvu je v letošnjem letu dvajset tisoč delovnih mest manj, v javnem sektorju je tri tisoč več zaposlenih. Če preračunate je to 2% in to je 2% masa. In, če vemo, da so se v javnemu sektorju plače usklajevale po avtomatizmu, ker ne govorimo o plačilu, o opravljenemu delu ampak o pravicah iz zaposlitve, izobrazbena struktura, delovna doba, ki se podvaja vsakih toliko let napreduješ, 0,5% je vsako leto za izpolnjeno delovno dobo pri delodajalcu. Če upoštevamo zraven še inflacijo potem nikoli ne bomo prišli na čisto ampak bo to ekstremno in eksponentno raslo in na zadnje bo kaj? Nekdo tretji bo moral poseči.
Jaz mislim da je čas, da se obe strani streznita, sindikati z svojimi nenormalnimi zahtevami. In tukaj bom samo to še dodal, da popolnoma razumem to razdvojenost; nekateri so si izborili za več in so s tem kar so dosegli zadovoljni ampak poznate kakšen je bil sistem, danes podprimo policiste, ker ko bodo šli policisti gor potem so nezadovoljni sodniki, podpremo sodnike, gremo  v naslednji krog in tako obrnemo vse tiste strukture, ki so v javnem sektorju počasi .../Nerazumljivo./... Seveda smo pa še v gospodarstvu tudi naši predstavniki sindikatov toliko solidarni, ker če bodo imeli oni višje plače bomo še mi več zahtevali. Ampak to gre do takrat dokler se lahko ustvarja neka nova vrednost. Te je premalo in če hočemo, da bo v tej državi šlo na boljše moramo razmišljati kako ustvariti več in potem deliti. Mi se v zadnjih dveh letih, ko je kriza, ukvarjamo samo s tem kdo bo kje kaj pobral in kdo bo več zagrabil. Ne ukvarjamo se pa s tem kako bomo več ustvarili. Tudi vladni ukrepi, ki so bili, mi smo stimulirali ne delo; večina ukrepov je bila, da smo stimulirali ne delo ne pa da bi stimulirali delo in več dela in razmišljanje kako več ustvariti pa več prinesti v skupno blagajno.
Javna uprava, kakršna je, bi morala biti učinkovita. Ne vem, če sem prav slišal ampak dva tedna nazaj, ko sem bil v avtu sem poslušal podatke UMAR-ja, da je deset milijard evrov družbenega bruto proizvoda, ustvarjenega za sivo ekonomijo. Tu je DDV-ja dve milijardi takoj, če vemo da je to v glavnem storitvena dejavnost potem lahko hitro vsi izračunate koliko je še to nepobranih davkov, prispevkov, ki bi jih lahko javna uprava pripeljala v blagajno in z levo roko zadovoljila pričakovanja zaposlenih v javni upravi. Brez učinkovite javne uprave tudi gospodarstvo ne bo funkcioniralo in tukaj ne gre zdaj za neki konflikt. Gre seveda za konflikt prerazporeditve in če smo govorili o pravični prerazporeditvi bremen potem bi morali biti javni uslužbenci v istem košu kot so delavci v gospodarstvu. Samo poglejte kako jih obremenjujemo, v javni upravi pa z nekimi novimi standardi samo znižujemo produktivnost. Jaz se strinjam s tem, da je prav da gremo naprej ampak s kakšnimi koraki? In če bi mi ministrica zdaj obljubila, da bo posegla v vse plače v javnemu sektorju potem jaz takoj podprem veto ampak kakor sem jaz razumel to ni mogoče zaradi izredno slabih pogajalcev, ki so se pogajali v imenu države, da so to takšni roki, da bo že kriza zdavnaj mimo, da se bomo že toliko zadolžili, da bomo blizu grškega scenarija in da bo vse skupaj prepozno.                                 
Zaradi tega lahko samo to povem, da bom proti vetu iz enostavnega razloga, ker vidim, da nihče v tej državi ne vidi nobene druge rešitve v temu trenutku kakor pa da se usesti skupaj pa da se ustavi na temu nivoju kot je danes.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Majes, kolega Štrukelj ima repliko.

            BRANIMIR ŠTRUKELJ: Hvala predsednik.                                                              
Kolegi tam so bili prepričani, da je kolega Reven mislil mene, ko je rekel, da nekateri sindikalisti spreminjajo svoja mnenja pa sem se kar sam prijavil, da seveda zanikam to... Da ni bil Drago, to so tukaj prijatelji rekli, tako da sem rekel dobro za vsak slučaj.
Skratka, moje stališče do tega zakona je skozi in skozi enako. To se da preveriti tudi v Državnemu zboru iz zapisnikov in magnetogramov. Jaz mislim, da je ta zakon najboljši za Vlado ampak, če ga pa dobimo, če pa zakon pade bodo pa največje žrtve tega pa javni uslužbenci, ker bomo prišli do tega, da nam bodo vzeli možnost vplivanja na plače oziroma prenesli tisto kar imamo v kolektivnih pogodbah v zakon in raje žrtvujem to. Nedvomno pa je dolgoročno ta kvorum števila sindikatov, ki tako rekoč reče, dajmo imeti vsaka vrsta tukaj po enega za solidarnost med zaposlenimi uničujoč.
Rad bi komentiral tisto o 30% višjih plačah v javnem sektorju namreč to stalno poslušamo. Tukaj se ne upošteva izobrazba, struktura izobrazbe in to je nekorektna ta primerjava, ker če greste primerjati strukturo izobrazbe v gospodarstvu in v javnemu sektorju je ta bistveno več kot 30% boljša kot je v gospodarstvu. In če govorimo o tem je potrebno potem tudi hkrati povedati nekaj o izobrazbi.
In kar se tiče tega vprašanja okoli članstva, kolega Reven, to je občutljivo vprašanje. Jaz stojim za pravico sindikatov, da ne izdajajo števila svojega članstva, to je pravica vseh sindikatov. Ampak zdaj če pa nekateri želimo, da ugotovi država koliko nas je nam pa tega tudi nihče ne more preprečiti. Jaz imam sicer za dva kubika pristopnih izjav tako da bo štetje trajalo nekaj časa. Ampak ne glede na to bom stal za vsemi sindikati ki bodo to zavrnili. Obstaja neka dobra študija prof. Stanojevi?a, ki jo je naredil za neko od evropskih institucij. Tam je neki trdi podatek, ki pravi, da je 80% vseh sindikalno organiziranih v naši državi v dveh konfederacijah, v zvezi svobodnih sindikatov in konfederacije sindikatov v javnem sektorju.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Kolega Ščernjavič potem pa kolega dr. Jan.

            DRAGO ŠČERNJAVIČ: Moram na nekatere elemente tudi... Gospa ministrica 2008 ni bilo daril. 2008 sredstva so se nabirala, 2003, 2004, 2005, 2006, 2007 na posebnem kontu proračuna Republike Slovenije, zaposleni so se zavestno odpovedali delu indeksacije, redne in to se nabira in to je šlo potem 2008 v odpravo nesorazmerja, krivičnih nesorazmerij. Zakon ima dobro načelo, da bi naj se na primerljivi delovnih mestih, po stopnji zahtevnosti, izobrazbe, odgovornosti plače izenačevale ali pa poenotile osnovne plače. Potem bi pa bilo, jaz ne bom zdaj govoril kje so bili še nekateri .../Nerazumljivo./..., so bile, ker anomalije nekatere so nastale po šestnajstih kolektivnih pogodbah zato, ker nismo imeli skupne metodologije o razvrščanju delovnih mest v plačne razrede, opisno da ne pa kvantitativno. Ker nekateri sindikati da jih ne bi zdaj našteval so bili proti kvantitativni metodologiji, ki je imela nekih dvanajst faktorskih elementov po katerih bi se naj delovna mesta razvrščala; zdravnik, sodnik, univerzitetni profesor, uradnik po določenih merili, kriterijih. Ampak je kvantiteta padla ven... Zakaj, kje, kako, to je bil .../Nerazumljivo./... tako tedaj vladnih pogajalcev, sindikalnih tudi, da je šlo to ven. Opisno pa imamo.
Torej nikakor ni bilo nobeno darilo, teh sto milijonov evrov je bilo privarčevanih iz indeksirane plače in se je vrnilo potem od vseh teh, ki so varčevali, sto petdeset tisoč javnih uslužbencev, tisti in na tista delovna mesta, kjer so se nesorazmerja odpravljala. To je, mislim da je to pomembno vedeti.
Kakšen je gozd, gospod Mencinger? Sto petdeset tisoč je zaposlenih, saj to veste. 4 milijarde evrov gre za, cirka, za plače pa še nekaj, to so velika sredstva, torej, koliko s proračuna, potem so občinske blagajne, dobro, vsi ti proračunski uporabniki 2000 je teh vseh neposredni, posredni, ki potem to izplačujejo in skupaj je 4 milijarde evrov. Tukaj bi rekel tole, da pri teh 4 milijardah evrov, pa tudi to se pozablja. Leta 2003, ko je bil Zakon o sistemu plač tukaj v proceduri sprejemom torej v sprejemanju, jaz sem bil takrat vodja pogajalske skupine, če nebi bil zakon takrat sprejet, dobro, lastnost tega zakona je ta, da je ustavil, bom rekel, ta isti plačni ../nerazumljivo./.., ki je vladal od 1995 do zakona, ker je bilo poleg osnovne plače 80 vrst dodatkov, danes je pa osem. Preglednejši je sistem, da so tudi določene anomalije, ki bi jih morali odpraviti v naslednje, ampak je zakon in ena ocena je, da če ne bi takrat sprejeli zakona, danes je ocena, da bi to pomenil v strukturi, ne 4 milijarde danes, ampak to ocenjujejo tisti, ki so naredili te izračune, do 500, 600 milijonov evrov več, to je pa ta zakon zreguliral v tem smislu, kar se tiče teh obremenitev.
Tretje, kar bi še rekel. Vsi govorijo, to tudi ni res, odprava nesorazmerja plač pomeni odprava nekaterih zaostankov, ki so bili ugotovljeni, leta 2003, potem pa 2006, ko iz kolektivne pogodbe, 7, 8 zapisano in torej v pogodbah tudi posamezniku to določeno. So bila določena odstopanja, to je ugotovila Nadzorstvena komisija Ministrstva za javno upravo pri kolikih delih javnih uslužbencih, in bi se moralo tiste anomalije odpraviti kot nove, drugače pa je to pričakovanje, ker je sedaj padlo v tako krizo in recesijo, to moram tudi povedati, ko smo bili na zadnje pri predsedniku Vlade Pahorju, torej, na našo pobudo in iniciativo, pet nas je bilo, smo se pogovarjali o odpravi nesorazmerij plač, nobeden ni rekel, zahtevamo tri četrtine, 100 milijonov evrov, to ni res, šli smo potem na osmina, šestina, celo 32-inka je bila na zadnje v igri, pomeni 12 milijonov pa pol evrov za teh 150 tisoč, z vidika mase je ogromno, z vidika posameznika malo, 2, 3 evre bi bilo na glavo, celo o tem je bilo v razpravi, moram reči, tudi sem bil zraven pa še drugih pet kolegov, ampak to ni bilo, potem s strani Vlade, pač, da dajo akceptirano in pa sprejeto.
Aktivnosti, brez skrbi bodite, danes gledajo v oči Državnega sveta mnogi javni uslužbenci, pa poslušajo tudi mnogi. Jaz sem objektiven do sebe, pošten enako tudi do vas. Pravim, da bi razprava o tem vetu bila ponovno zrela vsebinsko, ne za to, da nekaj inati, da neko trmoglavje naredijo, ne, ampak za to, vlada je imela možnosti. Bi rekel tudi tole, bi lahko ministrica ali vlada odpovedala kolektivne pogodbe, vse je šla z interventnim zakonom, kot super zakonom, pa je vse suspendirala, če je tako, če so razmere tudi take, kritične, hudo kot so. Znani sestanek z ministrom, ki ga je ministrica izpostavila, da je predsednik vlade prišel, da je prišel v tri četrt ure, potem je rekel, da se mu mudi in je šel na Kitajsko, šel je še na javno tiskovno konferenco. Predsedniku vlade sem odprto povedal, saj sem tudi napisal nekatere stvari po sestanku: "Predsednik Vlade, če vi mislite, da lahko v tri četrt ure nas odpravite z nekaterimi indeksi tudi so bili drugi iz Umarja, kakšni so indeksi, kaj se kaže, kako se kaže, to mogoče oni razumejo pa še par tistih ekonomistov tam..

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Gospod Ščernjavič, prosim zaključite.

            DRAGO ŠČERNJAVIČ: Saj zaključujem, povem, kako se dela politika. Potem sem rekel: "Dovolite, vzemite si več časa, ne tukaj, zaradi nas, 21 sindikatov, pridite na izredno sejo Državnega zbora, skličite jo, razgrnite stanje Sloveniji kakšno je, od a do ž, in od ž do a, z vsemi vzroki in posledicami." Tako je treba, ne da tukaj si pripovedujemo, pa razne, kje, kaj tako. Če je stanje tako, je kritično, izjemno težko, razgrnite ga, potem tudi razgrnite vzroke, predvsem pa, kar me najbolj zanima pa tudi široko javnost, ti naši veliki dolgovi. Kje so, kam so šli krediti, zakaj so šli krediti, ker to nas danes za vrat tako tišči, ko plačujemo že večje obresti kot so glavnice in s tem tudi pač zaključujem.
Samo na koncu, še predsednik, nekateri so mi rekli, da bo prosili, če bi bilo tajno glasovanje danes?

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Bomo dali metodološko pojasnilo. Hvala lepa. Dr. Jan ima besedo.

            DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa. Ker prihajam iz tiste strani, ki je tako črna in ki jo tako kritiziramo, moram pač odgovoriti. Nekatere stvari so bile povedane.
Nihče od javnih uslužbencev se ni sam zaposlil. Nobeden javni uslužbenec ni napravil nobene nove institucije in sedaj tisti, ki jih je to pregnal, sprejel, najel zmanjšuje, nima na enkrat denarja in žal je pri tem zakonu, ne diskutiramo in se ne odločamo o tem zakonu, ampak o čisto drugih stvareh. Nihče noče povedati, da je tisto, kar je Vlada prihranila pri plačah javnih uslužbencih oziroma dohodkov iz delovnih razmerij, drobiš po tistem, kar ni pobrala. To je res, kar je povedal kolega iz gospodarstva.
Potem pa še nekaj. Gospodarska kriza, dajmo enkrat biti pošteni, ne traja dve leti. 1992 in 1991 je propadlo neprimerno več podjetij - kompletno železarstvo, gradbeništvo, prevozništvo, banke; sedaj jih bomo dokapitalizirali, takrat smo jih tudi, takrat so šli v penzijo ljudje, pri 45-ih in 50-ih letih, ne sedaj tukaj Prevent, čeprav mi je za vsakega žal in je vsakemu krivica narejena. V okolju, kjer sem jaz bil je propadlo Meblo, je propadel Gostoli, so propadla Vozila, je propadla Iskra, je propadel Cimos, vsak, ki je imel več kakor tisoč zaposlenih in to je kriza, ki je.
Drugo pa. Ministrica ni res, da kaj podtikamo. Predsednik Vlade ja sam povedal, da njega ne briga, koliko glasov bo izgubil, ampak on bo napravil, kar si je zamislil. Sedaj se pač ne gre, se ne da dogovoriti, in se spremeni zakon in takoj bomo imeli spremembo zakona. Večina je v parlamentu in seveda, potem tudi parlamenta ne potrebujemo, ker se spreminjajo pravila igra tako kot jih želi tisti, ki jih vodi. Saj ministrica je zelo natančno orisala vse peripetije in kje so možnosti in kje ne, ampak bistveno je, da to ni nobeno pogajanje, če spreminjaš med igro pravilo pravila igre. Če ti nekdo, po tem, ko imaš, ko staviš, ker imaš poker, pove, da je tris več. Tukaj res, ne vem, kaj se tukaj gremo. Tukaj gre ravno, zaradi tega, žali bog, da se rešuje zamrznitev plač, da se vidi kot da je to državni problem prve kategorije pa ni res, ker je nepobranih bistveno več kot je tega, ker potrebujemo za normalno, obstoječe stanje in tretje, zaradi tega, ker se s tem ničesar ne rešuje, ker se neprestano na novo zaposluje in ustanavlja nove institucije. Nobeden v tej državi ne zna sedaj tako na pamet, ne iz ust, našteti 64 institucij, ki so. Med to vlado tukaj nekaj novih naredili, niso samo tisti vrtci, ki so na novo zaposleni. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega dr. Jan. Preden dam besedo naprej samo v pojasnilo. Predlog za tajno glasovanje je možno podati pisno, z najmanj 8 podpisi svetnikov. Besedo ima kolega Reven.

            RASTISLAV JOŽE REVEN: Na žalost se moram ponovno oglasiti.
Kolega Štrukelj, namreč slišal sem, da sindikati ne boste pristali na prištevanje članstva. Kako po vašem mnenju se bo pa ta drugi del kvoruma, potem določil, če je tam napisano 40% vseh zaposlenih, če ne bo številke koliko je članstva, kako se bo to sploh sprovajalo. Hvala.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Če želite v smislu replike odgovoriti, kolega Štrukelj imate besedo.

            BRANIMIR ŠTRUKELJ: Glede na situacijo, ki se dogaja pri teh prebojih, ki so se zgodili...zdravniki, ne vem, mislim, da ne bo potrebno šteti, ampak v tem primeru, če bi tistih 6 sindikatov, ki smo pristali na ta kompromisen predlog, torej, da za nekaj časa odložimo tretjo ali četrto četrtino, če Vlada odstopi od znižanja in od tistega kar nam je hotela vzeti, v tem primeru bi teh šest sindikatov, ki ima 40% vseh zaposlenih v svojem članstvu se pustili prešteti.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Kolega dr. Golob ima besedo.

            DR. JANVIT GOLOB: Pozdravljena gospa ministrica, ki je zelo delovna in vidim, da je sredi zelo vročega kostanja. Nam se zdaj dogaja en paradoks, da je sindikalni veto proti social demokratski vladi, torej, to je en tak paradoks, ki je za gospoda Rusa za kakšne sociološke obravnave zelo zanimiv. Ampak, tudi če bomo mi veto sprejeli ali pa ne bomo sprejeli, nič ne škodi, če je še enkrat ena razprava v Državnem zboru, ki bo vprašanje, časa se zmeraj najde. Zemlja se bo še toliko dolgo vrtela, da bo tudi za to čas.
Poglejte, zadeve niso še dorečene in od vseh nas je morda prof. Mencinger videl najdlje in povedal največ, da je kasa prazna in da bo šlo za zamrznitev plač. Prej ali slej ne bo šlo samo za zamrznitev, ampak bo šlo za znižanje plač. Ker ves ta gospodarski polom, ki smo mu priča, od tistega kar je kolega Zoltan Jan našteval do tega kar danes vidite, da igralnice ne nosijo več denarja, od tega kar zdaj pri Merkurju čakamo samo s strahom kaj bo tam za sabo potegnilo, od Preventove zgodbe, pa če hočete tam Vegradove zgodbe. Saj mi smo preden eno gospodarsko katastrofo in znotraj tega je pa zdaj en .../nerazumljivo./... pa še celo med samimi sindikati je nastalo nekaj kar da samo zgubljamo čas v nekaterih stvareh, ki pa niso bistvene. Vladi sploh ni luštno. Od leta 1992 do 2008 je trajalo eno obdobje nekega neoliberalizma tudi v obdobju Janševe vlade, ko sta se cedila mleko in med, je šlo vse zelo pijano, z Bajukovimi krediti, vsem mogočim junakom, ki so se šli eksperimentiranje. Vlada, ki je pa prišla 2008 je pa ugriznila v eno takšno stanje, da je gospod Janša lahko samo srečen, da ga ni on začel obdelovati. Saj to ni luštno vladati v takšnih razmerah, ki so zdaj. Vsak dan se srečaš z eno katastrofo, tukaj še gospod Meh jutri pelje v ne vem kakšna dogajanja z energetiko. Poglejte vlogo Državnega sveta. Predsednik je modro nakazal tri delovne programe, tri inovativne programe. Eno je lesarstvo slovensko, boljše da se ga ne lotimo. Drugo je energetika, kamorkoli pogledaš zapleteno. In tretje je nova družbeno gospodarska paradigma. Torej neki new deal, ki bi mogel biti. In o tem bi morali mi razpravljati, ne pa zdaj tako smo se čudno pogovarjali v tem relativno neučinkovitem pogovoru. Jaz ne vem kako bi se odločil tukaj, tako kot oba gospoda sindikalista, ne da ima eden dva obraza, ona dva delujeta kot Janus, bog z dvema obrazoma, eden je tak, eden je drugačen, človek ne vem kako bi se okoli teh sindikatov sukal.
Jaz sem podprl predlog gospoda Ščernjaviča zato, da gre to še v nadaljnjo razpravo. Ampak, bistva so pa čisto nekje druge, ali bo Slovenija gospodarsko zaživela ali bomo leto 2018, to bo stoletnica slovenske državnosti, končali v praktično gospodarskem depandansi Nemčije ali Avstrije. To so pa važna vprašanja. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, dr. Golob. Kolega Šuštaršič,imate besedo.

            BORIS ŠUŠTARŠIČ: .../NI VKLJUČEN!!/... Hvala lepa za besedo.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Šuštaršič. Kolega dr. Rus ima besedo.

            DR. ANDREJ RUS: Hvala za besedo. Jaz sem danes hvaležen za to razpravo enostavno zaradi tega, ker je pokazala zadrego v kateri smo se znašli. Namreč vidim, da gre za prestižni boj, gre za prestižni boj../nerazumljivo./.. in enostavno pogovarjamo se o starih ne pa o novih problemih. Naš star problem je kdo pije kdo plača, gospodarstvo pravi smo obremenjeni, delamo za vas, mi v javnem sektorju pravimo mi vam zastonj diplomante dajemo, koliko plačate že za enega diplomanta, zastonj ga imate, kar na trgu jih imate, potem vam dajemo zastonj predsednika vlade in republik. Ali je vam normalno, da tukaj en direktor javnega podjetja zasluži 3-krat več kot predsednik Vlade? Zastonj ga imate, saj to je pa ja poceni za 3000 imate celega predsednika Vlade, ministre imate za 2800. Izjemno poceni. Skratka, hočem reči, da se pogovarjamo napačne stvari, ves čas se pogovarjamo kdo je dal več, kdo je dal manj, kdo mora komu kaj vrniti in tudi ta zadrega, ki se je danes tukaj izredno lepo pokazala. Hvala bogu na civiliziran način, nam naj bo v poduk, namreč mi smo se nehali pogovarjati. Drago zelo jasno pravi nekaj nam je obljubljeno, tisto je zapravljeno, hočemo nazaj. Nekdo drug pravi tisto kar bi morali dati nazaj je že zdavnaj zapravljeno, od kod naj vzamemo. In dilema je v tem ali bomo potopilo državo ali pa bomo potopili državo. Se pravi imamo odlično, krasno dilemo. Eni pravimo mi imamo prav, potopimo državo, drugi pravijo mi imamo prav potopimo državo. In tako bomo pravično, zmagovito potonili barko na kateri skupaj plujemo. Ne vem, nimam formule, nočem moralizirati, ampak bi bil pa pragmatist, pa recimo zdi se mi skrajno nepraktično potopiti barko. Damo izhajati iz tega stališča. Zakaj se mi zdi ta metafora ustrezna? Enostavno zaradi tega, ko se ne pogajamo, ko se pogajamo za statuse kdo ima prav in kdo ne, prezremo cilj, cilj pa je, da preživi čim več gospodarstva, da preživi čim več javnega sektorja. Glejte, rešitve so zelo preproste, ampak morajo biti radikalne. Če je javni sektor predrag oziroma, če javni sektor hoče večjo maso plač, si jo lahko tudi zasluži. Šolnine, jutri, od srednje šole naprej, vsak 3.000 na mizo pa gremo, ampak kdo bo pa plačal 3.000? Saj jih nima, ker ima nizke plače, ker so plače v tej državi smešno nizke v primerjavi z evropskimi. Mi smo ustvarili sistem, ki si zelo veliko, ko zelo malo ekonomiziramo v javnem sektorju, ampak se zelo veliko v javnem sektorju trudimo in potem imate rednega profesorja, ki zasluži skoraj toliko kot jaz, ki sem izredni profesor na sredi kariere, on pa na vrhuncu, praktično nobene razlike. Ampak iz tega, iz tega ali je to racionalno ali pa neracionalno. Mi imamo podedovan in skupaj ustvarjen sistem, ki ne prenese veliko število sprememb. Danes lahko ministrica ali kdorkoli drug v tej dvorani reče, saj ni problem, privatizacija javnega sektorja, krasna formula. Vržeš jih na trg, tisti jih bo polovico odpustil, polovico bo povečal neenakosti v plačah pa bo vse rešeno, ne bomo se več ukvarjali. Drug bo rekel, zmanjšanje javnega sektorja, kar je približno isto, kupite na trgu, zakaj bi pa imeli javno zdravstvo? Saj greste lahko pa kupite pri zdravnikih, Barsos bo krasno živel, veliko zasebnih novih bolni bo, nobenih držav z zdravniki, nobenega štrajka več. To so vse rešitve, ampak dajmo se zavedati konteksta. Mi smo se spravil z enim družbenim konsenzom, z enim napornim socialnim dialogom v situacijo, kjer imamo obsežen javni sektor, ki je izjemno slabo plačan. Sam po sebi primerljivo z drugimi javnimi sektorji. Od njega pa zahtevamo work class performance. Imamo gospodarstvo, ki je močno obremenjeno, ki dobiva dodano vrednost od javnega sektorja. Samo pomislite, samo letos je bilo 380 milijonov investirano v zasebne investicije, če hočete reči, toliko je bilo transferov. Iz državnih kufrov skozi razpise v gospodarstvo. Država, jaz, javni sektor sem dal zasebniku, da si bo pomagal. To je realen denar, ampak mi smo ustvarili en tak režim. Zdaj tukaj vztrajati na tem, da bo en premagal drugega, da bo en izstavil račun drugemu in, da se bomo lahko z zaostrovanjem konflikta, kamor bodo prišli, soodvisnost in to je moja poanta, je toliko visoka, da si tukaj ne moremo enostavno več hecati.
Tako, da tisto, kar me skrbi ni današnji veto, da ali ne. Skrbi me napovedana stavka, skrbijo me zelo dragi referendumi in skrbi me zlom socialnega dialoga, ki ni ta, ki ga zakon opredeljuje, ampak gre za organski socialni dialog. Da jaz rečem, vem, da moram popustiti. Dobro. Ti rečeš, vem, da moram popustiti. Da rečemo, barke vendarle zaradi prestižnih bojev, zaradi tega ker imam prav ne bom potopil. Pa vem, jaz bom prvi kratko potegnil, ampak ker hočem zlomit javni sektor, mi je to dovolj močen razlog, da bom potopil javni sektor ali bom enostavno rekel, iščem drugo pot in peljem mučni nelagodni pogovor naprej, da se izognem konfliktom. Vi sami veste in Brane vam bo prvi povedal koliko stanejo družbene nestabilnosti. Družbene nestabilnosti so izjemno drage, družbena stabilnost je luksuz, ki ga skupaj ustvarjamo. Znotraj njega imamo tisoče neracionalnih dogovorov, tisoče neravnovesij, ki so mala ali velika, ampak vsaka so malenkost separgišče v primerjavi s stroški nestabilnosti. Tako, da pozivam, da obnovim organski, ne samo formalni socialni dialog.

PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega dr. Rus. Sicer opredelitve okrog predloga za veto niste artikulirali. Gospa ministrica, želite podati še dodatna pojasnila? Izvolite.

            IRMA PAVLINIČ KREBS: Hvala lepa. Par vprašanj je bilo in se čutim dolžna, da na njih odgovorim. Ampak ni mi lepo gospod Šuštaršič,  ko vam je zelo udobno v vašem razmišljanju, ko si lahko privoščite besedo, ni mi jasno, zato bom veto podprl. Jaz si tega udobja ne morem privoščit. Ne sme mi biti nejasno in ker mi je več kot jasno, moram povedati tudi gospodu Golobu, čas ni nepomembna kategorija.
1. 10. 2010 sta dva pomembna datuma. Prvi datum zavezuje Vlado k predložitvi proračuna v proceduro. 1. 10. 2010 je aktualni datum v kolektivni pogodbi za javni sektor oziroma v njegovi spremembi, ki zahteva odpravo tretje četrtine plačnih nesorazmerij, ki bo skupaj v letu 2011 z varovalko, ki je ne moremo tudi brez dogovora spravit s sveta, ko boste torej veto podprli, bo tak dogovor vedno bolj oddaljen in nemogoč, dodatnih 140 milijonov. Dr. Jan, mi ne varčujemo sredstev. Mi teh dodatnih sredstev brez dodatne zadolžitve nimamo. Ta Vlada oziroma katera koli vlada ne varčuje na račun javnih uslužbencev. Ni ne v letu 2009, ne 2010, nikomur nič nismo vzeli in izraz varčevati na račun javnih uslužbencev je popolnoma neprimeren. Za uresničitev vseh pričakovanih pravic, določenih v kolektivni pogodbi, sklenjeni ob 6%, 7% gospodarski rasti v letu 2008, se moramo zadolžiti. O tem govorimo in nimamo pravice ne razumeti tega vprašanja. V kontekstu programa stabilnosti, ne poviševanja javnofinančnega primanjkljaja iz razlogov, o katerih so spregovorili tako sindikatom, kot javnosti bolj kompetentni predstavniki te Vlade kot sem jaz in to sem stokrat slišala in razumem. Razumem samo eno stvar, ki je za mene pomembna. Da ne bo ne razvoja,  ne investicij, nič več, če avtomatske stabilizatorje, da se ekonomsko izrazim, spustimo, da delujejo tako kot so zapisani. Jih ni 500 milijonov evrov v letu 2011 in to je še ves obseg investicij integralnih proračunskih sredstev, ki so na razpolago. Saj ni problem, lahko to sprostimo pa nič ne ukrepamo pa smo politično priljubljena Vlada, stroški lepo, plače se povečujejo, vse se usklajuje z inflacijo, ostane na letni ravni okoli 500 milijonov evrov. To pač znam razumeti ob vseh grafih, ki so prikazani tudi meni kot pravnici in gospodinji. Pač razumem. To je treba po kredit ali pa vzeti tisto, kjer imaš še mehkega dela in mehek del je na plenarnem zasedanju opisala državna sekretarka in pravi: "V letu 2010 so tako imenovane domače investicije v rebalansu določene na nivoju 414 milijonov evrov." Za 600 milijonov smo jih znižali. Se spomnite rebalansa 2010. Ali smo se dotaknili potrošnje naših javnih uslužbencev, zniževanja plač, zamrznitve plač, če hočemo? Ne. Ne. Nismo varčevali na njihov račun. Smo varčevali na račun investicijske dejavnosti te države. To, kar gospodarstvo krvavo rabi, da po drugi strani lahko ohranimo socialno državo in tako naprej. Saj lahko si privoščite, da vam ni jasno, ampak nesporno dejstvo je, da brez dodatnega zadolževanja ni tega denarja. Prihodki so zmanjšani zaradi oslabljenega gospodarstva. Ta logika je jasna tudi nam gospodinjam.
Če ne pridelajo ni davkov, ni DDV-ja ni prihodkov in to se vidi, vsak mesec. Temeljno vprašanje o katerem odločate ali ta trenutek, v tej situaciji je primerno, da se država zadolži za tristo milijonov povišanja, ki ob teh dogovorjenih pravicah delujejo, to deluje za teh tristo milijonov dodatnih sredstev bo potrebno vzeti kredit. Ali pa, če hočemo nevtralizilirat, ker nimamo več druge pravne možnosti, če se ne zmenimo, moramo linearno znižati plače 6%. Saj nekateri bodo imeli povišane, posamezne poklicne skupine ne bodo nič utrpele. Tisti, ki imajo še 8% bodo na plusu ampak tisti, ki so pa anomalija plačnega sistema, ki so bili leta 2008 ob istih pogajanjih teh sindikatov in bivše Vlade pozabljeni, zamolčani, pa jih je preko štirideset tisoč pa so na dnu, ker niso bili toliko pomembni, niso bili zdravniki kot je nekdo od vas prej omenil, tisti bo pa imel 6% nižjo plačo. Je to pravično? O tem odločate, ali je to pravično. Mi imamo pravna sredstva, jaz sem vam jih predstavila bomo pač nižali plače. Če bomo ocenili in Vlada je ocenila, da dodatno zadolževanje ni več mogoče. Ne odločate o vetu... Veto, zakaj je zelo pomembno da ni veta? Zato, ker je po Poslovniku prvo naslednje odločanje samo odločanje brez pomembne razprave, ker o ničemer več ne bomo razpravljali mimo grede, ker stvar je jasna, pravno določena in tako dalje.
Na prvi naslednji seji Državnega zbora, ki bo čez en teden in 1. 10 se že bliža in 1. 10 se bo zgodil, ker brez posega v kolektivno pogodbo mi tega ne moremo interventno spraviti s sveta. Če pa interventno spravimo s sveta imamo pa obveznost poračuna, če nisem bila zadosti jasna. Saj interventno je v redu, bomo rekli 1. 10 ga ne bo ampak bo naslednji vladi nateklo najmanj dvesto milijonov, bo kar v paketu, bo dobila v naročje tako kot smo mi tega otroka težkega petsto milijonov v kriznih časih. Saj lahko tudi mi to naredimo, saj politično je to nobel, saj to je najlažje narediti. Kakšen socialni dialog, malo se bi pomenili pa bi rekli adijo, se nočete pomeniti bomo sprejeli internetni zakon, znižamo plače, nič ne kršimo, poračun pustimo naslednji vladi. Pa to je udobno, to je najbolj udobno! To kar se mi gremo je izjemno zahtevno ampak je najboljše za uslužbence pa je najboljše za socialni dialog, da ohranimo še naprej. Tako da moja ocena dejanskega stanja mi je več kot jasna in zato se borimo za ta presneti člen, ker nikomur nič ne jemljemo samo testiramo ali je to kar se je nam zgodilo v procesu socialnega dialoga mogoče z ustrezno večino preveriti.
In dolžna sem odgovor ali je kvorum vijuganje ali slalom. Zelo jasno smo zapisali, se pravi 1. člen pravi, da je kolektivna pogodba za javni sektor veljavno sklenjena oziroma spremenjena, ko jo podpiše večina reprezentativnih sindikatov javnega sektorja, ki predstavljajo štiri dejavnosti, pika. Drugi odstavek pravi: "V primeru, da večina določena v prvem odstavku tega člena ne bo dosežena se preveri ali pa tisti podpisi, ki jih bomo dobili predstavljajo glasove reprezentativnih sindikatov štirih različnih dejavnosti katerih članstvo preseže 40% zaposlenih v javnem sektorju." Kako bomo to ugotovili? Povabili bomo, roki so napisani, reprezentativne sindikate, ki so dali podpise, da na določen dan predložijo samo v štetje ob prisotnosti njihovega predstavnika preverjanje števila sindikatov. Sindikat bo napisal izjavo, v našem sindikatu je dvesto članov. Prenesel bo dvesto pristopnih izjav in uradna, se pravi pooblaščena oseba ministrstva bo preštela, če jih bo dvesto bo samo na tej izjavi potrdila, da je dejansko stanje enako v izjavi navedenemu... In te izjave dobi predstavnik reprezentativnega sindikata, ki jih zapakira in odnese. Nihče ne bo imel teh izjav, nobenega ne zanima kdo je član, gre samo za preverjanje in to preverjanje, temu preverjanju so podvrženi sindikati, ko svojo reprezentativnost izkazujejo. Tako da to je nesporno, ni ne vijuganje, ne slalom, stvar je jasna.                
Zdaj, kaj je s težo sindikatov? Tukaj se lahko z vami strinjam, težo sindikatov in legitimnost sprejete odločitve je glede na zakon o reprezentativnosti je bistveno večje po tem drugem, podrednem kvorumu. To je nesporno, kajti če obstoji lahko danes reprezentativni sindikat poklica kjer je včlanjenih osemnajst članov in je njegov glas v primeru prvega kvoruma popolnoma enake teže kot glas tistega, ki jih predstavlja tisoč je to seveda lahko problem in lahko po številu manjši poklicni sindikati seveda to voljo izražajo v imenu vseh. Ampak, poglejte to je danes v kolektivni pogodbi, nismo želeli posegati v njo in smo določili pač to kot primarni kvorum.      
Tako da, glede podatkov ki sem jih navajala, moram še enkrat povedati glede odnosov bruto plače v dejavnostih javnega sektorja do bruto plače v zasebnem sektorju. Tukaj je časovna premica, v katerem to počne urad za makroekonomske analize in razvoj in katerih strokovne obdelave uporabljam je v tej časovni premici pokazal položaj teh dejavnosti na področju javne uprave, izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva glede na bruto plače v zasebnem sektorju, v tej časovni premici in tukaj je primerjal te naše nastale odnose z evropskimi primerjavami kaj je tam s plačami v javnem in realnem sektorju. In pravi, da analiza, ta analiza pokaže, da je doseženo razmerje v primerjavi z drugimi državami res visoko. Tudi v drugih državah je zagotovo v javnem sektorju izobrazbena struktura podobna kot je v našem in v realnem sektorju seveda podobna kot je v našem. Ali pa je v našem toliko preslaba zaradi umanjkanja strukturnih sprememb. To je seveda stvar debate.
In dejavnost javne uprave, izobraževanja zdravstva in socialnega varstva sta v pomembnem delu glede odnosa teh plač do bruto plače v javnem sektorju izravnani, na pol plačne reforme. Celo zdravstvo in socialno varstvo prehitevajo izobraževanje, na pol plačne reforme, poudarjam. In zato je UMAR ocenil, da so ustrezna razmerja bila že na pol plačne reforme vzpostavljena, da so največji popravki navzgor dejavnosti zdravstva in socialnega varstva, precejšnji dvig je tudi v javni upravi. Da o letu 20096 je 30,6% ta odstotek bruto plače v javnem sektorju višji v gospodarstvu, do dokončne odprave pa 35,9%. In prosim vas, poglejte si to analizo, ki govori sama zase in upošteva te izobrazbene spremembe.
In danes prosim izjavo za javnost s strani Ministrstva za zdravje, če ima kdo problem ponovno s tem kaj je Fides edini to kar je bilo spet ponovno, ponovno, ponovno povedano je zaradi različnih in napačnih tolmačenj v medijih, ki se nanašajo na vsebino sporazuma med Ministrstvom za zdravje in Fides Ministrstvo za zdravje dodatno pojasnjuje. In prosim danes si poglejte in boste jasno videli, da ta sporazum je sporazum ne pa privilegij plačne skupine glede na do sedaj vodeno politiko Vlade Republike Slovenije.
Jaz vas še enkrat prosim, da v izogib nepotrebnim konfliktom in v prid socialnemu dialogu ne izglasujete veta kajti v nasprotnem primeru bo vse kar bo časovno problem prenesen na slabši položaj javnih uslužbencev in potem se bo prepozno spraševati zakaj Vlada ni pravočasno ukrepala. Več kot delamo zdaj, ne znamo. Ko bomo rabili nižati plače zaradi tega, ker jih ne zmoremo zamrzniti, ker se bo odprava zgodila, ker bo potrebno najmanj sto milijonov nevtralizirati, ne sprašujte te Vlade zakaj potem uslužbenci res upravičeno mogoče ne bodo opravljali svojih del in nalog. Mi več kot smo naredili zdaj ne znamo in ne verjamem, da bi katera koli Vlada zmogla več socialnega dialoga kot ga je ta.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Tako, zdaj ima najprej proceduralno kolega Zupančič.

            CVETO ZUPANČIČ: Hvala lepa za besedo.
Nisem se mislil javljati ampak v dveh mandatih odkar sem v Državnem svetu je to ena posebna seja. Se pravi, da ministrica govori uvodoma eno uro potem pa še trikrat po pol ure, jaz mislim predsednik, da seja drugače poteka, da predlagatelj poda predlog potem ga ministrica zagovarja potem na koncu po razpravi, ko je zaključena pa še ministrica pojasni tista stališča, ki so drugačna. In zdaj to traja že dve uri, jaz mislim da je potrebno to nekako h koncu pripeljati. Jaz mislim, da vse razprave, ki so šle v neke smeri je bilo že vse po petkrat povedano in jaz bi prosil, da se stvar skrajša pa da se potem preide tudi na glasovanje. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala za opozorilo. Mogoče je bila ministrica v svoji produktivnost daljša na konkretno izražene pomisleke in vprašanja svetnikov, se strinjam z opozorilom. Prosim za krajše artikuliranje svojih misli. Repliko ima kolega Šuštaršič.

            BORIS ŠUŠTARŠIČ: Hvala lepa.
Torej jaz bi izrekel obžalovanje, da imamo z gospo ministrico dialog v osebnem nivoju namreč v moji percepciji te Vlade je gospa ministrica zelo odgovorna in je zelo prizadevna in to tudi izkazuje v današnji razpravi. Ampak tisto kar sem hotel jaz izpostaviti je seveda to, da je to en parcialni element. Samo s parcialnim elementom mi ne moremo več obvladovati stvari v družbi ki nam škripajo na vseh koncih in krajih. V redu jaz nisem genij, da bi danes lahko predstavljal nek recept genialen na temu področju ampak nekaj mi je pa absolutno jasno, če se ne bomo mi prvenstveno z dodano vrednostjo začeli ukvarjati, bodisi, da se to izraža v gospodarstvu, bodisi v družbeni dejavnosti seveda nimamo absolutno nobenega izhoda. In jaz bi rad zavrnil očitek, da je meni lahko. Meni ni absolutno nič lahko ampak mi je zelo, zelo težko. Jaz sem prvič ne glede na invalidnost .../Nerazumljivo./... podjetje, ki je danes na vrhu tehnološkem in je v čast, vam bom to povedal, da smo toliko kvalitetni da smo uspeli novo prevedeno slovensko Biblijo natiskati pa ne zato, ker smo bili privilegirani ampak zato, ker na tistem zahtevnem papirju mnoge slovenske tiskarne niso sposobne tega narediti.
In drugič, smo tudi ob pesto letnici Garde, Kraljeve Garde v Angliji tudi uspeli eno čudovito knjigo...

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Kolega Šušteršič, čestitam ob dosežku ampak to nima nobene veze s tem, oprostite.

            BORIS ŠUŠTARŠIČ: Hvala lepa za čestitke ampak, ja, vem da nima veze, veze pa ima...

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Ne, glede na to, da določeni državni svetniki protestirajo zaradi preveč razvlečene razprave vas res pozivam, da se osredotočite izključno na obravnavani predmet. Promocija uspehov poslovnih, smo navdušeni ampak oprostite nima veze s to zadevo.

            BORIS ŠUŠTARŠIČ: No, hvala lepa za opozorilo samo jaz pa si ne dovolim govoriti kako je meni lahko življenje. Meni ni prav nič lahko življenje, tam kjer jaz delam se obnašam povsem odgovoren in hočem biti tudi do te države in družbe odgovoren.
In bi samo to še povedal, da jaz tukaj vidim, da stvari niso celovito postavljene in zato se tudi tako opredeljujem.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa kolega Šuštaršič, še kolega Jenčič ima  svoj prispevek potem pa zaključimo.

            MIHAEL JENČIČ: Hvala za besedo.
Ja, zame je pravzaprav nastala ena paradoksalna situacija namreč skoraj vsem to poudarjam, skoraj z vsem kar je povedal predlagatelj, kar je povedala gospa ministrica, kar je povedal predsednik Komisije za državno ureditev pa tudi vsi ostali, ki so diskutirali, soglašam. Ja, in kako naj zdaj glasujem ali kako se naj odločim, ali za ali proti odložilnemu vetu? No in ko se malo prisebi ta pragozd idej, podatkov in vsega ostalega kar je bilo v razpravi povedanega poskušal analizirati sem pravzaprav izluščil eno, po moji oceni, bistveno dejstvo. Namreč to bistveno dejstvo je po moji oceni to, da potrebnih proračunskih sredstev za plačilo plač javnim uslužbencem ni na voljo. In tem besedam, tem ugotovitvam mislim da lahko verjamemo in če ni sredstev potem ne vidim razloga, da Državni zbor vnovič o isti situaciji odloča in se na koncu odloči, da sredstev ne more zagotoviti in bo situacija enaka kot je.
Zato povem, da bom glasoval proti vetu. Hvala lepa.

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa kolega Jenčič. Skladno s Poslovnikom Državnega sveta je bil podan predlog za tajno glasovanje, ki v 56. členu druge alineje določa, da lahko najmanj osem državnih svetnikov poda predlog za tajno glasovanje. Ta predlog je bil podan zato pristopamo k glasovanju o tajnemu glasovanju sicer bo Državni svet o predlogu za odložilni veto na Zakon o spremembi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju glasoval tajno. O temu sklepu bomo glasovali, prosim da najprej prijavite svojo prisotnost.
Kdor je za tajno glasovanje naj glasuje za. (? Članov.) Kdor je proti naj glasuje proti. (? Članov.)
Sprejeti je sklep za tajno glasovanje.
Tajno glasovanje bo vodil odbor, ki ga sestavljajo predsedujoči in štirje, na seji izvoljeni državni svetniki, ki so predstavniki ostalih interesnih skupin. Zdaj pa kolegi, kolegica, najprej prosim za predlog iz interesne skupine delodajalcev za člana volilnega odbora. Prisotna sta dva, kdo bo član? Kolega Meh... .../Medsebojno pogovarjanje./... Vsakega posebej bomo izvolili.
Kdo je za kolega Meha kot člana naj prosim glasuje za. (32 članov.) Kdo proti? (Nihče.)
Interesna skupina delojemalcev, prosim da predlagate člana. Kolega Štrukelj, smem podati predlog?
Kdo je za kolega Štruklja naj prosim glasuje za. (Za je glasovalo 30.) Kdo je proti? (Nihče proti.)
Iz interesne skupine kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev predlagate za člana volilnega odbora, kolega Jenčič. Prosim, da prijavite prisotnost. 28 navzočih državnih svetnic in svetnikov, za je glasovalo 29, proti 2.
(Za je glasovalo 29.) (Proti 2.)
Kolega Jenič.
Iz interesne skupine Negospodarske dejavnosti za člana Volilnega odbora predlagate? Dr. Jan. Na glasovanje dajem predlog za dr. Jana. Prosim, da prijavite prisotnost. Navzočih je 28 državnih svetnic in svetnikov, za je glasovalo 28, proti nihče.
(Za je glasovalo 28.) (Nihče proti.)
Ugotavljam, da dr. Jan je četrti član komisije.
Ker sem sam predsedujoči, noben član interesne skupine lokalnih interesov, ta interesna skupina ne predlaga drugega člana volilnega odbora. Tako je volilni odbor sestavljen. V času tajnega glasovanja prosim, ki bo potekal tukaj, nimajo vstopa osebe, ki niso udeležene pri izvedbi glasovanje, zato prosim, vse, razen državni svetnikov, da zapustijo dvorano. Sedaj bomo razdelili glasovalne liste. Prekinjam sejo za 7 minut.

            (Seja je bila prekinjena ob 17.34 in se je nadaljevala ob 17.39.)  

 

            PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Spoštovani. Dovolite, da preberem zapisnik o ugotavljanju izida o tajnem glasovanju o predlogu za odložilni veto na zakon o spremembi zakona o sistemu plač v javnem sektorju. 
Na 21. izredni seji, 13. 9. 2010 je bilo navzočih 35 državnih svetnikov. Druga točka. Ugotovitev izida glasovanja. Število razdeljenih glasovnic 35, število oddanih 35 glasovnic, število neveljavnih glasovnic 0, število veljavnih glasovnic 35. Tretjič. Izidi glasovanja. Za odložilni veto 15 glasov, proti odložilnemu vetu 20 glasov. Ugotavljam, da predlog za odložilni veto na zakon o spremembi zakona o sistemu plač v javnem sektorju ni sprejet. Zahvaljujem se vam za sodelovanje in razpravo in zaključujem sejo.

            (Seja se je končala 13. septembra 2010 ob 17.48.)