Zahteva za ponovno odločanje o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-B)

Državni svet Republike Slovenije je na 4. izredni seji, dne 29. 4. 2008, ob obravnavi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 38. redni seji, dne 24. 4. 2008, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije, sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-B).

Obrazložitev:

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu sodi v reformno zakonodajo pravosodnega sistema.

Ustava RS v 137. členu opredeljuje odvetništvo kot del pravosodja, kot samostojno in neodvisno službo, ki jo ureja zakon.

Odvetništvo kot ustavno kategorije opredeljujejo trije temeljni poudarki:
- odvetništvo je del pravosodja
- odvetništvo je samostojno in neodvisno in
- odvetništvo je služba, ki jo ureja zakon.

Glede na navedeno ima odvetništvo v državi posebno vlogo in pomen, vloga odvetnika je pomembna zlasti v okviru izvrševanja sodne oblasti kot protiutež državnim posegom v človekove pravice in temeljne svoboščine v represivnih postopkih, na drugih pravnih področjih pa nudenje pravne pomoči državljanom in državljankam.

Odvetništvo je torej samostojna in neodvisna zasebnopravna služba, za razliko od notariata, ki je javnopravna. Zakonsko urejanje odvetništva je namenjeno prav temu, da se s konkretizacijo te službe uredijo vsa potrebna vprašanja v zvezi z obstojem in delovanjem službe v okviru, ki je predviden z določbo 137. člena Ustave.

Zakonsko mora biti torej odvetništvo urejeno kot samostojna in neodvisna služba, ki bo delovala kot del pravosodja.

Z novo sprejetim zakonom država odvetništvu jemlje del samostojnosti. Zlasti mu omejuje gospodarsko svobodo in pridobivanje dohodka oziroma pridobivanje sredstev za delovanje, jemlje pa mu tudi svobodo pri vodenju disciplinskih postopkov.

Samo ekonomsko neodvisen odvetnik je neodvisen pri svojem delu, s sprejeto spremembo zakona pa se ta neodvisnost krči pod razumno mejo in predstavlja zakonski poskus podreditve odvetnikove samostojnosti izvršilni oblasti.

Enak cilj zasleduje tako predlagatelj spremenjenega odvetniškega zakona kot Državni zbor s poseganjem v pristojnost odločanja o disciplinski odgovornosti odvetnikov, ki gre tako daleč, da bo lahko po določbah novega zakona mogoče neposlušnega odvetnika disciplinirati tako, da bo izbrisan iz imenika odvetnikov, kar ima za posledico izgubo pravice opravljanja odvetniške dejavnosti.

Sprejeti zakon pa je tudi v nasprotju s pravnim redom EU. O državnih posegih v ekonomsko neodvisnost odvetništva je že v preteklosti odločalo Sodišče evropskih skupnosti v Luksemburgu. V primeru Manuele Arduino C 35/99 je sodišče evropskih skupnosti zaključilo, da so avtoritativni posegi v ekonomsko neodvisnost (določanje tarife, plačila za odvetniško delo) odvetništva s strani državne oblasti nedopustni, v kolikor odvetniška organizacija nima možnosti soodločati o določitvi cen. Takšni državni posegi so v imenu javnega interesa pogojno dopustni le v primeru, da ima odvetniško združenje pri določitvi cene pomembno vlogo in vpliv, ter da se cena odvetniške storitve določi z njihovim pristankom.

Podobno tudi sodba istega sodišča v zadevi Autotransporti Librandi C 38/97.

Z novim zakonom si je država v celoti brez kakršnegakoli sodelovanja stanovske organizacije vzela pravico, da sama avtonomno po lastnem preudarku določi vrednost storitve, čeprav odvetniki opravljajo svoje delo tudi na prostem trgu v konkurenčnem okolju z drugimi gospodarskim subjekti, to vrednost storitve pa še nepravilno šteje kot "odvetniško nagrado".

Grob poseg brez razumne utemeljitve v neodvisnost predstavlja tudi ureditev disciplinskih zadev, ki v dobršni meri jemlje pristojnost odvetniške stanovske organizacije pri odločanju o disciplinskih kršitvah in sankcijah. Z novo sprejeto ureditvijo tako izvršilna oblast lahko kontrolira in izreče sankcijo odvetnikom, kar je vnovični napad na samostojnost in neodvisnost odvetništva.

Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-34/95 zavzelo stališče, da ministrstvo za pravosodje ne more biti organ, ki bi na primer izpolnjeval naloge varovanja samostojnosti in neodvisnosti odvetništva. Ministrstvo je v imenu države lahko organ, ki sme oziroma mora izpolnjevati le naloge nadzora nad višino odvetniških storitev, kakovostjo in dostopnostjo teh storitev, vendar pa mora to nalogo izvajati tako, da bo zakonska ureditev tarife zagotavljala samostojnost in neodvisnost Odvetniške zbornice Slovenije pri določanju odvetniških storitev, mora pa tudi izvrševati nadzor nad cenovnimi ekscesi.

S sprejetim zakonom je predlagatelj ravnal povsem drugače in v celoti v svoje roke prevzel določanje cene za opravljeno storitev na trgu, kar mu ni dopuščeno z Ustavo Republike Slovenije in kar je v nasprotju s konkurenčnim pravom Evropske unije.

Glede na navedeno Državni svet ugotavlja, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu:

• v nasprotju z ustavno določbo 137. člena Ustave RS o samostojnosti in neodvisnosti odvetniškega poklica,
• v nasprotju z ustavno določbo 74. člena Ustave RS o svobodi gospodarske pobude in
• v nasprotju s konkurenčnim pravom Evropske unije.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik Mihael Jenčič.