Državni svet Republike Slovenije je na 21. seji, dne 14. 4. 2004, na podlagi prvega odstavka 55. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 44/92) obravnaval predlog zakona o lokalni samoupravi (ZLS-N) - druga obravnava, ki ga je v zakonodajni postopek predložila Vlada Republike Slovenije, in sprejel naslednje
M N E N J E
k predlogu zakona o lokalni samoupravi (ZLS-N) - druga obravnava
Državni svet ugotavlja, da so v skladu z devetim členom tega zakona navedene občine, v katerih imajo Romi v občinskem svetu najmanj enega predstavnika, iste kot v veljavnem zakonu o lokalni samoupravi, na podlagi katerega so dolžne zagotoviti pravico v občini naseljene romske skupnosti do enega predstavnika v občinskem svetu. Praksa kaže, da je v nekaterih občinah več predstavnikov romske skupnosti kot v zakonu opredeljenih občinah, vendar jih zakon ne zavezuje, da morajo zagotoviti zastopanje romske skupnosti v občinskem svetu. Poleg tega iz zakonskega predloga ni razvidno, na podlagi kakšnih kriterijev so določene občine, ki morajo zagotoviti predstavnike Romov v občinskem svetu. Zato se predlaga ponovna preučitev seznama občin in na podlagi tega določi občine, v katerih imajo Romi svojega predstavnika v občinskem svetu.
Državni svet poudarja, da notranji nadzor nad namensko porabo sredstev proračuna občine in upravljanjem s premoženjem občine, ki je opredeljen v 31. členu tega zakona, ni zadosten in zato ne zagotavlja dovolj preglednega nadzora nad namensko porabo proračunskih sredstev in nad gospodarjenjem s premoženjem. Zato državni svet predlaga, da se dopolni zakonodaja o javnih financah in sistem notranjega nadzora javnih financ nadgradi tako, da se tudi za lokalne skupnosti tako kot za gospodarske družbe določi obveza, da njihove letne računovodske izkaze oziroma zaključne račune občinskih proračunov vsako leto pregleda neodvisno revizijsko podjetje. Hkrati je treba določiti, da mora župan predložiti občinskemu svetu v sprejem zaključni račun občinskega proračuna skupaj z revizijskim poročilom.
Državni svet opozarja na nerealno postavljene pogoje za pridobitev statusa mestne občine (125. člen), saj nobena občina ob postavljenem pogoju, da lahko pridobi status mestne občine, če ima mesto najmanj 20.000 prebivalcev ter najmanj 15.000 delovnih mest, ne bo uspela pridobiti tega statusa. Še posebej je kritičen in tudi nekredibilen pogoj najmanj 15.000 delovnih mest, saj ga niti nekatere sedanje mestne občine ne izpolnjujejo. Vse občine, ki so upravna središča s sedežem upravnih enot in drugih izpostav državnih organov imajo atribute za mestno občino. Z vzpostavitvijo pokrajin kot drugega nivoja lokalne samouprave bodo nekatere mestne občine postale regionalna središča. Zato državni svet predlaga, da se kriterij 15.000 delovnih mest ponovno preuči in glede na neizpolnjevanje tega kriterija nekaterih obstoječih mestnih občin podajo dodatne utemeljitve za njegovo določitev.
Državni svet je sprejel konkretne pripombe k naslednjim členom:
k 11. členu:
V četrtem odstavku se črtajo besede "v večjem obsegu".
Obrazložitev:
Iz obstoječega besedila je mogoče razumeti, da lahko izvršni organ brez občinskega sveta odloča le v primeru, ko je v večjem obsegu ogroženo življenje in premoženje. Ko gre za življenje, zadošča, da je ogroženo eno samo in ne v večjem obsegu, zato je takšna omejitev nenavadna in nepotrebna.
K 19. členu:
V prvem odstavku se drugi stavek spremeni tako, da se glasi:
"Grb in zastava se morata razlikovati od grba in zastave Republike Slovenije, tujih držav in narodov ter drugih samoupravnih lokalnih skupnosti".
Obrazložitev:
Državni svet opozarja, da grbi večine občin ne ustrezajo zahtevam, da mora biti grb samoupravne lokalne skupnosti heraldično pravilen in opisan po pravilih heraldike, zato bi imele občine zaradi spreminjanja grbov dodatne finančne obremenitve, sicer pa državni svet tudi ne vidi nobene zakonske osnove za zavezovanje občin k spoštovanju heraldičnih pravil, saj v tem primeru ne gre za pravila, ki bi imela zavezujočo pravno naravo.
k 38. členu:
Doda se nov četrti odstavek, ki se glasi:
"Župana ne more nadomeščati ali biti imenovan za podžupana tujec ali tujka".
Obrazložitev:
Sedanji določili 38. člena, ki predvidevata, da do imenovanja podžupana nadomešča župana najstarejši član občinskega sveta oz. da podžupana imenuje občinski svet izmed članov občinskega sveta, onemogočata, da tujec, ki je lahko član občinskega sveta pod pogoji iz tretjega odstavka istega člena, lahko opravlja funkcijo župana. To pa je v direktnem nasprotju s tretjim odstavkom 35. člena, ki določa, da za župana tujec ali tujka ne moreta biti izvoljena.
K 42. členu:
V tretjem odstavku se v tretji vrstici število "10" nadomesti s številom "15".
Obrazložitev:
Državni svet opozarja, da predlagana določba, da letni znesek sejnin vključno s sejninami za seje delovnih teles občinskega sveta, ki se izplača posameznemu članu občinskega sveta, ne sme presegati 10 % letne osnove plače župana, pomeni 5 % manj kot določa veljavni zakon. Državni svet opozarja na dosedanjo prakso, ki kaže, da je predlagana rešitev neustrezna in bi bili mesečni zneski za sejnine prenizki, saj velikokrat občinski svetniki ne sodelujejo samo na sejah občinskih svetov, ampak opravljajo še druge naloge. Če ljudem ne zagotoviš nadomestila za izgubljeni čas oziroma ne povrneš realnih stroškov, ki nastajajo z opravljanjem občinske funkcije, jih ne moreš vključiti in motivirati za delo v občinskem svetu. Poleg tega bi bilo treba zaradi te spremembe v občinah spreminjati pravilnike, ki so jih občine sprejele glede na veljavni zakon. Državni svet zato predlaga, da se ohrani sedanja ureditev, ko letni znesek sejnin ne sme presegati 15 % letne osnovne plače župana, v okviru tega pa so občine samostojne pri določanju višine letnega zneska sejnin, sorazmerno dejanskemu opravljenemu delu funkcionarja.
K 46. členu:
Na koncu stavka se črta pika in doda naslednje besedilo:
", ter z opravljanjem poslovodne funkcije v javnih podjetjih in javnih zavodih, katerih ustanoviteljica ali soustanoviteljica je občina."
Obrazložitev:
Državni svet predlaga, da se dodatno opredeli nezdružljivost občinskih funkcij z opravljanjem poslovodnih funkcij v javnih podjetjih in javnih zavodih. Direktorji v teh podjetjih kot nosilci javne funkcije opravljajo tudi prenešene izvršilne funkcije, kar je nezdružljivo z občinsko funkcijo. Med drugim se javna podjetja in javni zavodi financirajo iz občinskega proračuna, zato je nedopustno, da direktor javnega podjetja ali zavoda kot član občinskega sveta odloča o teh sredstvih in s tem povzroča pritiske na občinske proračune in postavlja zavod ali podjetje katerega direktor je v privilegiran položaj v primerjavi z drugimi zavodi ali podjetji. Slednje potrjuje in dokazuje tudi dosedanja praksa v lokalnih skupnostih, ki jo jasno razkrivajo tudi poročila računskega sodišča.
Za novi 56.a člen:
Doda naj se novi 56.a člen, ki naj se glasi:
"56.a člen
Statusna oblika ožje skupnosti občine
Statut občine lahko določi, da je ožji del občine pravna oseba javnega prava.
V primeru, da je ožji del občine pravna oseba, nastopa v pravnem prometu v okviru nalog, ki so določene s statutom občine oziroma z odlokom iz tretjega odstavka prejšnjega člena.
V primeru, da je ožji del občine pravna oseba, odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Za obveznosti ožjega dela občine subsidiarno odgovarja občina.
Če ožji del občine, ki je v skladu s statutom občine pravna oseba, preneha obstajati ali če mu preneha pravna subjektiviteta, njegove pravice in obveznosti preidejo na občino oziroma na nove ožje dele občine z lastnostjo pravne osebe, ki nastanejo z združitvijo ali z razdružitvijo prejšnjih ožjih delov občine."
Obrazložitev:
V zvezi s tretjim poglavjem, ki določa ožje dele občine državni svet opozarja, da morajo krajevne skupnosti ohraniti status pravne osebe javnega prava, vendar z omejitvijo poslovne sposobnosti, oziroma mora zakon ohraniti sedaj veljavno ureditev, ko občine lahko s statutom določijo, da je ožji del občine pravna oseba javnega prava. Državni svet poudarja, da ima lahko predlagana rešitev, da krajevne skupnosti ne bi imele več zakonske podlage za pridobitev statusa pravne osebe javnega prava, negativne učinke na njihovo delovanje. Praksa namreč kaže, da je obstoj krajevnih skupnosti smiseln ravno z opredelitvijo njihovega pravnega statusa. Državni svet se zaveda, da so ožji deli občine le oblika notranjega organiziranja občine in da je temeljna samoupravna lokalna skupnost občina, vendar lahko izguba tega statusa povzroči manjši interes občanov za sodelovanje pri upravljanju lokalnih javnih zadev in v skrajnih primerih tudi ukinjanje krajevnih skupnosti. V krajevnih skupnostih se operativne naloge bistveno hitreje in učinkoviteje ter ceneje opravljajo kot na nivoju občine, zato so krajevne skupnosti v večjih občinah pripomogle k večji motiviranosti občanov, da sodelujejo pri upravljanju lokalnih javnih zadevah. Pravna subjektiviteta krajevnih skupnosti je pomembna zaradi partnerskega odnosa med njimi in občino, saj se morajo vsi ključni akterji dogovarjati o skupnih projektih. Krajevnim skupnostim mora biti za opravljanje nalog zagotovljen vir financiranja neodvisno od odločitev občinskega sveta, česar ni mogoče vzpostaviti s pooblastili župana, ampak s sistemsko rešitvijo v predpisih. Ob predlagani ureditvi se postavlja tudi vprašanje o posledicah izgube pravnega statusa, saj bi prešlo premoženje krajevne skupnosti na občino, v primeru zadolženosti krajevne skupnosti pa bi tudi breme dolgov morala prevzeti občina, kar se državnemu svetu zdi nesprejemljivo.
K 57. členu:
Člen naj se spremeni tako, da se glasi:
"Če je ožji del občine v skladu s statutom občine pravna oseba, se njegovo delovanje financira iz občinskega proračuna, s prostovoljnimi prispevki fizičnih in pravnih oseb, s plačili za storitve in s prihodki od premoženja ožjega dela občine. Ožji del občine se ne sme zadolževati. Prihodki in odhodki ožjega dela občine morajo biti zajeti v njegovem finančnem načrtu, ki je sestavni del občinskega proračuna.
Če ožji del občine ni pravna oseba, način financiranja njegovega delovanja določi občinski statut. Sredstva za izvajanje nalog ožjih delov občine se zagotovijo v občinskem proračunu."
Obrazložitev:
Glej obrazložitev za novi 56.a člen.
K 78. členu:
V drugem odstavku se za besedilom "pristojno ministrstvo ugotovi, da" doda besedilo "kljub predhodnim opozorilom v skladu s 105. členom tega zakona".
Obrazložitev:
Zaradi večje jasnosti te določbe se predlaga dopolnitev drugega odstavka, ki ne spreminja vsebine, ampak se samo določi, da mora občina za opravljanje nalog občinske uprave, za katere je z zakonom zahtevana ustrezna izobrazba zaposlenih in za to tudi nima pogojev, ustanoviti za opravljanje teh nalog skupni organ občinske uprave z drugo oziroma drugimi občinami, če pristojno ministrstvo ugotovi, da kljub predhodnim opozorilom v skladu s 105. členom tega zakona občina ne zagotavlja opravljanja teh nalog.
K 100. členu:
V drugem odstavku se črta pika in doda besedilo "ali najmanj ena polovica občin.".
Obrazložitev:
Predlagana rešitev je smiselna, saj je v slovenskem prostoru veliko število občin z manjšim številom prebivalstva in bi zato predlagana rešitev v praksi pomenila, da bi morali združiti kar 130 občin z najmanjšim številom prebivalcem, da bi zadostili kriteriju četrtine prebivalcev Republike Slovenije. Poleg tega, da je kriterij ena četrtina prebivalcev Republike Slovenije omejujoč za manjše občine, bi s sprejetjem takega kriterija eno od reprezentativnih združenj 12. 6. 2005 izgubilo status reprezentativnosti. Ob tem moramo upoštevati tudi dejstvo, da reprezentativno združenje, ki posredno zastopa interese prebivalcev občin, zastopa predvsem interese občin kot samostojnih in zainteresiranih subjektov.
K 128. členu:
Črta se drugi odstavek.
Obrazložitev:
Ustanovitev pokrajin, kot jo določa predlog zakona, je v nasprotju s 143. členom Ustave Republike Slovenije.
K 130. členu:
Člen se črta.
Obrazložitev:
Glej obrazložitev za novi 56.a člen.
K 132. členu:
V šesti vrstici se črta "19.c, 19.č".
Obrazložitev:
Glej obrazložitev za novi 56.a člen.
* * *
Za poročevalca je bil določen državni svetnik Darko Fras.
