Mnenje k predlogu zakona o verski svobodi (ZVS) - prva obravnava

Državni svet Republike Slovenije je na 43. seji, dne 12. 4. 2006, na podlagi druge alinee prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04) sprejel naslednje

M N E N J E

k predlogu zakona o verski svobodi (ZVS) - prva obravnava

Državni svet je obravnaval predlog zakona o verski svobodi, ki ga je v obravnavo državnemu zboru predložila Vlada Republike Slovenije.

Glede na postavljeno zahtevo skupine poslank in poslancev državnega zbora, da se o predlogu zakona opravi splošna razprava, državni svet o predlogu zakona ni sprejemal dokončnih sklepov, pač pa v nadaljevanju opozarja na opažene pomanjkljivosti predloga zakona.

Verska svoboda in svoboda vesti sta urejeni v 41. členu Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja pravico vsakega posameznika do svobodnega izpovedovanja vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju ter pravico staršev do verske in moralne vzgoje svojih otrok. Poleg tega Ustava prepoveduje diskriminacijo na podlagi vere ali drugega prepričanja (prvi odstavek 14. člena), prepoveduje spodbujanje k verski neenakopravnosti in razpihovanje verskega sovraštva ter nestrpnosti (63. člen). Ustava priznava tudi pravico do ugovora vesti (46. člen) in dopušča, da državljani, ki zaradi svojih religioznih nazorov niso pripravljeni opravljati vojaških dolžnosti, sodelujejo pri obrambi države na drug način (123. člen). Državni svet meni, da je implementacija navedenih členov Ustave številne mednarodne pogodbe in deklaracije o človekovih pravicah, ki zavezujejo Slovenijo, dovolj velik razlog za sprejem novega zakona, ki bo uredil področje verske svobode.

Pozitivni vidik načela verske svobode pomeni, da lahko posameznik svoja verska prepričanja in druge religiozne opredelitve svobodno manifestira v zunanjem svetu, in sicer v zasebnem in javnem življenju; drugi vidik pa je, da ga v manifestacijo verskega prepričanja ni dopustno siliti. Državni svet v zvezi z versko svobodo poudarja, da predlog zakona ne dopušča opredelitev posameznika za ateizem, kar tudi sodi na področje verske svobode, drugi odstavek 2. člena predloga pa tega ne vsebuje. Postavlja se tudi vprašanje načina ravnanja državnih organov v zvezi s četrtim odstavkom 2. člena predloga, ko posamezniki ravnajo skladno z verskim prepričanjem, pri tem pa škodijo drugim (npr. nepravilno hranjenje otroka).

Ugovor vesti je v zakonu o orožju naveden kot izločitveni razlog med pogoji za izdajo orožne listine posamezniku. Orožna listina se namreč ne izda posamezniku, ki je uveljavil pravico do ugovora vesti po posebnih predpisih. Predlog četrtega in petega odstavka 2. člena predloga zakona določata, da "uresničevanje verske svobode vključuje pravico do odklonitve izpolnitve obveznosti, določene z zakonom, ki resno nasprotuje verskemu prepričanju osebe, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb, v primerih, ki jih določa zakon. Pogoje in postopek v zvezi z uveljavljanjem pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti določajo predpisi s področja obrambe in izvrševanja vojaške dolžnosti.

Uresničevanje verske svobode je zaradi zakona o orožju moteno, ker lahko posameznik poda ugovor vesti zato, ker se noče usposabljati za pobijanje ljudi, medtem, ko je lov ali športno streljanje nekaj drugega (lov in vera sta skupna tudi večini religij - žrtveno jagnje ipd.). Predlog zakona bi se tako lahko opredelil do zakona o orožju. Tudi besedna zveza "resno nasprotuje verskemu prepričanju osebe" je nedoločen pravni pojem, ki zadeva vsakega posameznika, zato je težko v zakonu že vnaprej opredeliti področja, ki bodo resno nasprotovala posamezni osebi.

Predlagatelj napačno navaja v obrazložitvi k členom, da je "smisel četrtega odstavka 2. člena v tem, da zagotavlja pravico do ugovora vesti tudi v drugih primerih, ki doslej v zakonodaji niso bili posebej določeni", saj morata biti za ugovor vesti poleg resnega nasprotovanja posameznika podana tudi pogoja ne-omejevanja pravic in svoboščin drugih oseb, in to samo v primerih, ki jih določa zakon.

Kako si razlagati tretji odstavek 2. člena predloga zakona, po katerem "nihče ne sme biti prisiljen, da postane ali ostane član cerkve ali druge verske skupnosti ali da se udeležuje oziroma ne udeležuje bogoslužja, verskih obredov in drugih oblik izražanja vere" z versko vzgojo otrok kot pravico staršev (tretji odstavek 41. člena Ustave)?

Izpovedovanje vere je po ustavi svobodno. Zapoved nevtralnosti in prepoved vmešavanja v posameznikovo svobodo je ključna dolžnost države. Po tretjem odstavku 2. člena predloga zakona pa "delovanje cerkve ali druge verske skupnosti ne sme nasprotovati morali in javnemu redu". Verske skupnosti imajo lahko različne morale (prepričanja), zato je nasprotovanje njihovemu načinu dela zaradi "morale", če ne posega v pravice in svoboščine drugih oseb, lahko zelo spolzko področje. Tudi med vsemi tremi točkami prvega odstavka 12. člena predloga (prepoved delovanja cerkve ali druge verske skupnosti) kot razlog za prepoved delovanja, nasprotovanje morali ni omenjeno.

Po 5. členu so verske skupnosti označene kot splošno koristne organizacije. Cerkev je splošno koristna organizacija, vendar je vprašljiv smisel in namen takšnega zatrjevanja v zakonu, saj nakazuje, da obstajajo tudi (pravno določene) organizacije, ki niso splošno koristne oziroma so škodljive.

Po drugem odstavku 7. člena mora biti delovanje verske skupnosti javnosti znano. Delovanje postane javno že z obvezno predajo dokumentov za registracijo, zato bi moralo biti vsako nadaljnje obveščanje javnosti o delovanju v rokah same skupnosti. Če bo javnost obveščalo, zakaj in kako.

Člen 13 zahteva, da je potrebno pri registraciji predložiti v pisni obliki v slovenskem jeziku svoja temeljna verska besedila, kar bo lahko za majhne verske skupnosti ali zaradi obširnosti temeljnih verskih besedil izredno težavno.

Medtem, ko 24. člen predloga (verska duhovna oskrba v zavodih za prestajanje kazni) govori o "materialnih pogojih za uresničevanje pravice" do redne individualne in kolektivne verske duhovne oskrbe, 25. člen predloga zakona (verska duhovna oskrba v bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih, ki opravljajo institucionalno varstvo) predvideva dolžnost omenjenih institucij, da zaposlijo duhovnika ustrezne veroizpovedi, v kolikor je "dovolj veliko število oskrbovancev iste veroizpovedi". Besedna zveza je nejasna, iz nje se ne da razumeti, kaj je to dovolj veliko število oskrbovancev. Po 7. členu Ustave sta država in verske skupnosti ločene, zato ni primerno državnim organom predpisovati zaposlovanje duhovnikov. Poleg tega pa je prejemanje plače za svojo versko dejavnost neetično in verjetno v neskladju s samimi verskimi nauki. Primerneje bi bilo predpisati le, da se v določenih primerih verskim skupnostim omogoči, da na primeren način zagotovijo versko oskrbo.

Po 29. členu država lahko gmotno podpira registrirane cerkve in druge verske skupnosti zaradi njihovega splošno koristnega pomena, kakor je opredeljen v 5. členu tega zakona. V povezavi z 27. členom (pravica do namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost uslužbencev cerkva in drugih verskih skupnosti) se zastavlja vprašanje ustavne določitve ločenosti države od cerkve in vprašanje načela enakosti med duhovniki zaradi plačevanja prispevkov za duhovnike na temelju dejansko opravljene verske oskrbe in ne na temelju števila pripadnikov . Načelo enakosti se zastavlja tudi zaradi izostanka plačevanja prispevkov za socialno varnost vsem ostalim nevladnim organizacijam, ki so "splošno koristne organizacije" (in morajo poleg tega manka plačevati tudi davke). Zakon določa način financiranja, višino, vrsto ni pa razbrati temeljne podlage (vzroka) za finančno podporo verskih skupnosti. Financiranje verskih skupnosti bi bilo morda primerneje urediti enako kot druge nevladne organizacije, iz katerih prav tako izhaja njihov splošno koristni pomen: pretežno s prispevki članov in javnimi razpisi, iz katerih izhaja konkreten razlog financiranja. Državni svet predlaga, da bi lahko financiranje verskih skupnosti prevzeli njeni pripadniki, prispevki pa bi se šteli kot davčna olajšava. Državni svet poudarja da na številne občine pade veliko breme vzdrževanja cerkvenih objektov, ki so razglašene za kulturni spomenik.

Državni svet poudarja, da so finančne posledice velike in presegajo rast sredstev v javnem sektorju, pri čemer gre glavnina sredstev za plačilo uslužbencev druge države - Vatikana. Če predstavlja potiskanje verskega pouka v pozne ali zgodnje ure diskriminacijo, potem je diskriminacija prisotna tudi pri vseh kulturnih in športnih prireditvah, ki se odvijajo večinoma v poznih večernih urah.

Zakon doživi svoj vrhunec v kazenskih določbah. Z globo od 150.000 do 300.000 tolarjev se kaznuje za prekršek registrirana cerkev ali druga verska skupnost oziroma njen posamezni sestavni del, če v roku 30 dni ne sporoči spremembe podatkov ali prilog, potrebnih za registracijo (peti odstavek 19. člena); z globo od 100.000 do 150.000 tolarjev pa se kaznuje tudi odgovorna oseba registrirane cerkve ali druge verske skupnosti oziroma njenega sestavnega dela, ki bi storila enak prekršek. Vsak procesni zakon, ki omogoča pridobivanje raznih pravic, le to enostavno zavrne (morebiti zaračuna še takso in stroške, ki so pri tem nastali), ne kaznuje pa prosilca kot "storilca", če ni predložil vseh vlog. Enak primer bi imeli, če bi kaznovali tudi vse prosilce za zaposlitev ali za socialno pomoč ali karkoli drugega, če svoji vlogi ne bi priložili vseh dokumentov. Če prosilec ne dopolni svoje vloge je kaznovan že s tem, da njegovi vlogi ni ugodeno, ne pa da bo še dodatno kaznovan, "ker ga država ni mogla financirati", kar je skregano s proračunsko politiko države. Glede na nekatere sprejete zakone, ki v kazenskih določbah že vsebujejo globo v evrih (npr. Zakon o gospodarskih družbah, Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških (ZP-1C), bi kazalo razmisliti tudi o spremembi tolarskih zneskov iz tega predloga zakona v evre.

Skupna ugotovitev:

Dosedanja zakonska ureditev, ki temelji na Zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti iz leta 1976, je zastarela in pomanjkljiva, saj ne ureja nekaterih temeljnih vprašanj opredelitve pojma verske skupnosti, ne ureja njihovega pravnega položaja v Sloveniji, kakor tudi ne ustanovitve verskih skupnosti.

Predlog zakona pomeni napredek na področju verske svobode, čeprav bi bilo pričakovati, da se bo določenih problemov lotil natančneje; predvsem je pogrešati temeljno opredelitev in izpeljavo 7. člena Ustave Republike Slovenije o ločitvi cerkve od države in vzroka za financiranje na način, kot je predlagan. Predlog zakona ne uredi dovolj natančno nekaterih pomembnih vprašanj, ki so bila do sedaj izpuščena, npr. primer javnost delovanja, registracija skupnosti, registracija posameznika za pripadnika določene verske skupnosti in možnosti izstopa iz nje. Morebitno sprejetje takšnega zakona, kot je predlagan, bi nekatere verske skupnosti postavilo v neenak položaj pred zakonom. Okrepilo bi vlogo večjih verskih skupnosti, poslabšalo položaj manjših, tudi z vidika financiranja. Pomanjkljivo je opredeljen gospodarski vidik verskih skupnosti, ki upravljajo s premoženjem, prav tako se pogreša opredelitev predloga zakona do davčnih obveznosti.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik mag. Adolf Zupan.