Vprašanje dr. Zoltana Jana glede reševanja odprtih vprašanj in nadaljnjega razvoja učbeniških skladov

Državni svet Republike Slovenije je na 15. seji 22. 4. 2009, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) obravnaval vprašanje državnega svetnika dr. Zoltana Jana glede reševanja odprtih vprašanj in nadaljnjega razvoja učbeniških skladov in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB1) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet podpira vprašanje državnega svetnika dr. Zoltana Jana in predlaga Ministrstvu za šolstvo in šport, da vprašanje preuči in nanj odgovori.

Vprašanje državnega svetnika dr. Zoltana Jana se glasi:

Kaj namerava Ministrstvo za šolstvo in šport storiti za reševanje odprtih vprašanj in nadaljnjega razvoja učbeniških skladov?

Obrazložitev:

Učbeniški skladi predstavljajo obliko socialne pomoči družinam, ki šolajo otroke na primarni in sekundarni stopnji, vendar so je deležni vsi, ne glede na dejanske materialne razmere prejemnikov, kar zbuja pomisleke o smotrnosti in učinkovitosti uporabe teh proračunskih sredstev. Če je >šolski menedžment< sposoben narediti lestvico pri subvenciji izletov in drugih šolskih dejavnosti, je gotovo mogoče kaj takega napraviti tudi za pravično obremenitev staršev pri participaciji učbenikov. Z istimi sredstvi bi bilo mogoče doseči, da bi vse učbenike, ali vsaj učbenike določenih predmetov, dobivali vsi učenci v trajno last, jih po presoji ustrezno motivirati, da bi jih hranili, avtorji pa bi dobili delež od vseh >prodanih< izvodov, ki najdejo pot do šol in učencev.

Zaradi učbeniških skladov je še posebej zaskrbljujoč položaj avtorjev učbenikov. Ob dejstvu, da je pisanje učbenikov najbolj nehvaležno področje ustvarjanja, ker je izpostavljeno najnatančnejši presoji tisoče in tisoče učencev, staršev ter učiteljev, ki učbenike večkrat ne le temeljito berejo, pač pa med učenjem temeljito preštudirajo, tako da ni spregledan noben spodrsljaj. Ob tem so uspešni avtorji, ki so izpostavljeni tako ostri presoji, prikrajšani pri svojih avtorskih pravicah. Učbeniki se zaradi učbeniških skladov vsaj trikrat manj ponatisnejo, avtor pa ni deležen nikakršnih nadomestil za izkoriščanje svojih avtorskih pravic, medtem ko so drugi ustvarjalci v bistveno bolj pravičnem položaju in dobivajo nadomestila z naslova drobnih avtorskih pravic. Pisatelji imajo npr. pravico do nadomestil, ki se zbirajo z izposojevalnino v javnih knjižnicah, glasbeniki z nadomestili od vsakega predvajanja v javnosti itd.

V strokovni javnosti pa se pojavljajo tudi druge utemeljene dileme, ki jih je med drugimi obravnavala tudi prof. dr. Boža Krakar Vogel v članku Se obetajo spremembe? (Šolski razgledi 6. marca 2009, št. 5, str. ).

Procesno spoznavanje, pridobivanje trajnega in kakovostnega znanja, poteka s ponavljanjem, kar vključuje  navezovanje nove snovi na prejšnjo, tudi iz prejšnjega šolskega leta. Zato naj bi učitelj z vso pravico kdaj pa kdaj naročil določeno snov v samostojno domače ponavljanje. Pri sistemu, ko  je učbenike ob koncu leta treba vrniti, tako ponavljanje (posledično pa bolj kompleksno, trajno in kakovostno znanje) ni omogočeno. Spet pedagoška škoda. Najbolj se to pokaže pri pripravah na zaključne izpite in mature, saj učenci ne morejo dopolniti in niti ne preveriti svojega znanja iz prejšnjih let, ker pač nimajo več na razpolago izposojenih in nato vrnjenih učbenikov.

Težava je tudi v tem, da se v sposojene oz. delno plačane učbenike ne sme pisati, podčrtovati, zaznamovati. To priporočilo je pač v  nasprotju z legitimno in deklarativno podpirano soudeležbo učenca v procesu spoznavanja. Učbeniška snov se podobno kot interakcija z učiteljem in součenci ponotranja v dialogu s ponujenim - najbrž ima marsikdo tudi sam izkušnje,  da se dialog s snovjo ob individualnem tihem učenju spontano dogaja ob pisnih zaznamkih?

Ob polnih ustih književne kulture, ki se vzgaja ob čustvenem motiviranju mladih za knjigo, ob spodbujanju osebe knjižnice, podarjanju in sprejemanju knjig ..., se šolajoča mladina ob (tretjinsko) zastonjskih knjigah, ki jih ima samo za trenutno uporabo, navaja knjigo dojemati kot potrošnjo blago, do katerega ne vzpostavi odnosa (ga ne posvoji s pisanjem, ne ohranja zase). Prispeva to početje h književni kulturi ali k potrošniški površnosti? - Čeprav bodo baje počasi osnovnošolski učbeniki zastonj (kar je kar počez spet brez potrebe), še vedno ostanejo srednješolski, ki to (še lep čas) ne bodo in jih učenci ne bodo mogli shraniti ne v spomin ne v kakšno poznejše branje, npr. besedil iz slovenske ter svetovne zakladnice literature in kulture.

Nakup učbenikov je za (vse) starše gotovo prevelik strošek in učbeniški skladi opravljajo določeno socialno vlogo. Nesprejemljivo pa je, da se breme te ugodnosti prevali na breme ustvarjalcev ter se zanemarja ugotovljena pedagoška škoda, s čimer šolske oblasti ves čas podirajo to, kar deklarirajo.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za šolstvo in šport, da vprašanje preuči in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) nanj v roku 30 dni odgovori.