Iskanje: Napredno iskanje

Brskanje po kategorijah:

Zapisnik 12. seje Državnega sveta Republike Slovenije

Seja je bila v sredo, 10. 12. 2008 v Kulturnem Centru Semič.

Predsednik je pozdravil prisotne in se zahvalil gostitelju gospodu Ivanu Bukovcu, županu Občine Semič, državnemu svetniku Jožetu Mihelčiču ter vsem ostalim, ki so omogočili izvedbo seje v Kulturnem centru Semič.

Državne svetnike je pozdravil župan Občine Semič gospod Ivan Bukovec.

Predsednik je pričel 12. sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki jo je sklical na podlagi 53. člena Zakona o Državnem svetu in prvega odstavka 30. člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije.

Seja se je začela ob 11. in zaključila ob 13.30 uri.

Opravičili so se:

Rudolf Cipot
Jernej Lampret
Borut Meh
prof. dr. Jože Mencinger
Bojan Papič
Boris Popovič
dr. Andrej Rus
mag. Dušan Semolič
Peter Vrisk
Cvetko Zupančič

* * *

Seje se je udeležila:

Alenka Pavlovec, višja svetovalka na Ministrstvu za šolstvo in šport

* * *

O sklicu seje je predsednik obvestil predsednika Državnega zbora Republike Slovenije gospoda dr. Pavla Gantarja in predsednika Vlade Republike Slovenije Boruta Pahorja.

* * *

S sklicem 3. 12. 2008 so svetniki prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji:

Odobritev zapisnika 11. seje Državnega sveta Republike Slovenije
Pobude in vprašanja državne svetnice in svetnikov
Predstavitev ključnih usmeritev Službe Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko v obdobju 2008-2012
Predstavitev ključnih usmeritev Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v obdobju 2008-2012
Obravnava zaključkov posveta Kako gospodarno upravljati z lastniškimi deleži države v podjetjih?
Obravnava zaključkov posveta Kaj bomo skupaj storili za preprečevanje nasilja in zlorab nad starejšimi osebami?
Obravnava zaključkov posveta Otrok v vrtincu odločitev institucij
Obravnava zaključkov posveta Zaščita avtorskih pravic pisateljev, prevajalcev, lektorjev in drugih ustvarjalcev na področju leposlovja in humanistike

* * *

UMIK

Predsednik je predlagal, da se z dnevnega reda umakne točka:

Predstavitev ključnih usmeritev Službe Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko v obdobju 2008-2012

Predlog za umik je bil sprejet (25 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 24 jih je glasovalo za in nihče ni bil proti).

* * *

UMIK

Predsednik je predlagal, da se z dnevnega reda umakne točka:

Predstavitev ključnih usmeritev Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v obdobju 2008-2012

Predlog za umik je bil sprejet (25 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 24 jih je glasovalo za in nihče ni bil proti).

* * *

Predsednik je, glede na to, da sta bila sprejeta dva predloga za umik točk z dnevnega reda, predlagal naslednji

DNEVNI RED:

Odobritev zapisnika 11. seje Državnega sveta Republike Slovenije
Pobude in vprašanja državne svetnice in svetnikov
Obravnava zaključkov posveta Kako gospodarno upravljati z lastniškimi deleži države v podjetjih?
Obravnava zaključkov posveta Kaj bomo skupaj storili za preprečevanje nasilja in zlorab nad starejšimi osebami?
Obravnava zaključkov posveta Otrok v vrtincu odločitev institucij
Obravnava zaključkov posveta Zaščita avtorskih pravic pisateljev, prevajalcev, lektorjev in drugih ustvarjalcev na področju leposlovja in humanistike

Predlagan dnevni red je bil sprejet (30 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 33 jih je glasovalo za, proti ni bil nihče).

K 1. točki dnevnega reda: Odobritev zapisnika 11. seje Državnega sveta Republike Slovenije

Osnutek zapisnika 11. seje so svetniki prejeli po elektronski pošti 3. 12. 2008.

Predsednik je ugotovil, da na podlagi tretjega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega sveta ni prejel nobene pisne pripombe na zapisnik 11. seje in predlagal, da o njem glasujejo.

Zapisnik 11. seje je bil sprejet (25 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 25 jih je glasovalo za in nihče ni bil proti).

K 2. točki dnevnega reda: Pobude in vprašanja državne svetnice in svetnikov

S sklicem 3. 12. 2008 in na klop so svetniki prejeli vprašanji državnega svetnika Petra Požuna glede dolgotrajne oskrbe.

Predlog sklepa so prejeli po elektronski pošti 5. 12. 2008 in na klop.

Vprašanja je obrazložil predlagatelj Peter Požun.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 12. seji 10. 12. 2008, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) obravnaval vprašanji državnega svetnika Petra Požuna glede dolgotrajne oskrbe in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet podpira vprašanji državnega svetnika Petra Požuna in predlaga Vladi Republike Slovenije, Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ter Ministrstvu za zdravje, da vprašanji preučijo in nanju odgovorijo.

Vprašanji državnega svetnika Petra Požuna se glasita:

Kdaj bo medresorsko usklajena verzija predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ki naj bi bil že pripravljen, dana v javno razpravo in koliko časa bo imela zainteresirana javnost na voljo za obravnavo in dajanje pripomb?
Kdaj bo predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo na svoji seji obravnavala Vlada Republike Slovenije in ga vložila v zakonodajni postopek?

O b r a z l o ž i t e v :

Podlage za sprejem posebnega zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo ima Republika Slovenija jasno zapisane v svojih resolucijah s področja socialnega in zdravstvenega varstva (Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008-2013, Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006 - 2010 in Strategija varstva starejših do leta 2010). Zapisani cilji in strategije govorijo o uvedbi enovitega sistema dolgotrajne oskrbe s povezanimi zdravstvenimi in socialnimi storitvami za vse starostne skupine, ki potrebujejo oskrbo, o dolgotrajni oskrbi kot delu javne skrbi za solidarno sožitje generacij in kakovostno staranje ter o nujnosti razvoja dolgotrajne oskrbe v okviru neakutne bolnišnične obravnave v sistemu zdravstvenega varstva.

Področje dolgotrajne oskrbe je vsesplošno družbeno vprašanje, ki se dotika vsakega posameznika, v okviru javnih politik pa tako področij socialnega in zdravstvenega varstva kot tudi vzdržnosti javnih financ. Zato je razumljivo, da mora biti predlog zakona predmet intenzivnega medresorskega usklajevanja. Ni pa sprejemljivo, da ti postopki trajajo tako dolgo in skoraj v tajnosti.

Nastajanje končne verzije predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo traja že več kot 2 leti, predlog zakona pa še vedno ni dokončno predstavljen javnosti in ji dan v ponovno razpravo. Prva verzija predloga zakona je bila sicer dana v javno razpravo 29. avgusta 2006, pripombe nanjo pa so se na Ministrstvu za zdravje sprejemale do 28. septembra 2006. Vprašanje je torej, kaj se je dogajalo v času od takrat do danes in ali bi se lahko postopki usklajevanja izvedli tudi hitreje.

Državni svet je v zadnjih letih organiziral množico posvetov s področja socialnega varstva in varstva starejših, na katerih je bilo vedno znova izpostavljeno vprašanje sprejema Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Tudi predstavniki Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter Ministrstva za zdravje so na teh posvetih poudarjali zavedanje o pomenu sprejema tega zakona za reševanje cele množice vprašanj s področja socialnega in zdravstvenega varstva, a predlog zakona kljub temu še ni bil uvrščen na dnevni red sej Vlade Republike Slovenije.

Na posvetu z naslovom "Sistemske spremembe na področju institucionalnega varstva starejših", ki je potekal v Državnem svetu 23. oktobra 2008, je bila ob ponovni omembi problematike podana informacija s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, da je medresorsko usklajen predlog zakona pripravljen že od avgusta. Če je temu tako, bi bilo prav, da se predlog zakona čim prej ponudi v ponovno javno obravnavo, v kateri naj se predstavnikom civilne družbe in zainteresirane javnosti omogoči podajanje pripomb na predlagane zakonske rešitve.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije, Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ter Ministrstvu za zdravje, da vprašanji preučijo in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) nanju v roku 30 dni odgovorijo.

Predlagan sklep je bil sprejet (26 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 26 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti).

- - -

Po elektronski pošti 8. 12. 2008 in na klop so svetniki prejeli pobudo državnega svetnika Petra Požuna za zadržanje izvajanja in spremembo Pravilnika o organizaciji in izvajanju verske duhovne oskrbe v bolnišnicah in pri drugih izvajalcih zdravstvene oskrbe.

Predlog sklepa so prejeli po elektronski pošti 8. 12. 2008 in na klop. Na klop so prejeli tudi stališče Interesne skupine negospodarskih dejavnosti.

Pobudo je obrazložil predlagatelj Peter Požun.

Razpravljali so Alojz Kovšca, Branimir Štrukelj, mag. Blaž Kavčič, Rastislav Jože Reven in Mihael Jenčič.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 12. seji 10. 12. 2008, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) obravnaval pobudo državnega svetnika Petra Požuna za zadržanje izvajanja in spremembo Pravilnika o organizaciji in izvajanju verske duhovne oskrbe v bolnišnicah in pri drugih izvajalcih zdravstvene oskrbe in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet podpira pobudo ter predlaga Ministrstvu za zdravje, da zadrži izvajanje Pravilnika o organizaciji in izvajanju verske duhovne oskrbe v bolnišnicah in pri drugih izvajalcih zdravstvene oskrbe do odločitve Ustavnega sodišča oziroma da Pravilnik spremeni.

Obrazložitev:

Ministrstvo, pristojno za zdravje, je 7. 10. 2008 sprejelo Pravilnik o organizaciji in izvajanju verske duhovne oskrbe v bolnišnicah in pri drugih izvajalcih zdravstvene oskrbe (v nadaljevanju: Pravilnik), ki je začel veljati 21. 10. 2008. Pravilnik je sprejet za izvedbo 25. člena Zakona o verski svobodi (v nadaljevanju: ZVS). Državni svet meni, da Pravilnik temelji na neustavnem zakonskem predpisu, diskriminira hospitalizirane bolnike glede na vrsto bolnišnice, kjer so hospitalizirani, diskriminatorno ureja vprašanje zaposlovanja duhovnikov ter določa kriterije, ki bi morali biti določeni v ZVS. Državni svet zato predlaga, da ministrstvo zadrži izvajanje Pravilnika do odločitve Ustavnega sodišča oziroma da Pravilnik spremeni.

Državni svet meni, da je Pravilnik v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava), saj je izdan na podlagi ZVS, natančneje njegovega 25. člena, glede katerega je Državni svet na Ustavno sodišče že vložil zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti ter o katerega skladnosti z Ustavo Ustavno sodišče še ni odločilo. Državni svet je v zahtevi za oceno ustavnosti ZVS v tem delu menil, da je ZVS v nasprotju s 14., 41., 87. in 120. členom Ustave, saj ne določa okvira in kriterijev verske duhovne oskrbe in vprašanja, ki bi jih moral urediti zakon, prepušča v urejanje s podzakonskimi akti.

Pravilnik je po mnenju Državnega sveta v nasprotju z drugim odstavkom 120. člena Ustave, ki določa, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov, kar pomeni, da podzakonski akti ne smejo vsebovati določb, ki jih v zakonu ni, zlasti ne smejo samostojno odrejati novih ali posebnih pravic ali obveznosti. Zakonsko pooblastilo za izdajo podzakonskega akta mora namreč biti jasno, nedvoumno in opredeljeno z ustreznimi merili in kriteriji, določitev le teh pa ne sme biti prepuščeno podzakonskemu aktu. Podzakonski akti torej smejo samo tehnično dopolnjevati, razčlenjevati in opisovati zakon, nikakor pa ne smejo vanj vsebinsko posegati.

Pravilnik, ki ga je izdalo ministrstvo, pristojno za zdravje, pa poleg tega, da deloma dopolnjuje, razčlenjuje in opisuje zakon glede materialnih pogojev za uresničevanje pravice do verske duhovne oskrbe, vsebinsko posega na področje, ki bi ga moral urejati zakon. Določa namreč kriterije za zaposlitev duhovnikov v zdravstvenih ustanovah, kar je v nasprotju tako s 120. kot tudi 87. členom Ustave.

V nasprotju s 87. in 120. členom Ustave je že sam drugi odstavek 25. člena ZVS v delu, ko določa, da če je v bolnišnicah v vsej državi dovolj veliko število oskrbovancev iste veroizpovedi, ministrstvo, pristojno za zdravje, zagotovi v partnerskem dogovarjanju, na podlagi zakona, ki ureja financiranje zdravstvenih programov in storitev, zaposlitev potrebnega števila duhovnikov, v skladu s predpisi ministra, pristojnega za zdravje.
V nasprotju z 87. in 120. členom Ustave so bili nekateri kriteriji namesto z zakonom določeni s podzakonskim aktom. Pravilnik, ki ga je izdalo ministrstvo, pristojno za zdravje, namreč določa, da se z duhovnikom lahko sklene pogodba o zaposlitvi za polni ali skrajšani delovni čas ali podjemna pogodba oziroma druga pogodba civilnega prava. S to določbo Pravilnik razširja krog možnih pogodb, saj ZVS določa le pogodbo o zaposlitvi, ne določa pa tudi drugih pogodb.

Način zaposlovanja, kot ga predvideva ZVS in nadalje izpeljuje Pravilnik, v javnem sektorju ni dopusten in je v nasprotju z Ustavo, saj ta v 49. členu določa, da je vsako delovno mesto dostopno vsakomur pod enakimi pogoji. To pomeni, da je prepovedano vsako razlikovanje, izključitev ali dajanje prednosti, ki temelji na rasi, barvi, spolu, veri, političnemu prepričanju, nacionalnem ali socialnem poreklu, ki izniči ali ogroža enake možnosti ali postopek pri zaposlovanju ali poklicih, pri tem pa ne gre za razlikovanje, ki je utemeljeno z zahtevano kvalifikacijo za določeno delovno mesto.
ZVS je torej v nasprotju z Ustavo, saj kot pogoj za zaposlitev določa le pripadnost določeni verski skupnosti, ki ni poklicna kvalifikacija, Pravilnik pa le nadaljuje izvajanje tega neskladja. Delovno mesto v javni upravi je torej osebi dosegljivo le v primeru, da pripada določeni verski skupnosti, druge kvalifikacije ali kriteriji pa niso pomembni, saj jih zakon ne zahteva.
Država zaradi ločitve cerkve od države ne more zaposlovati duhovnikov kot neke vrste javnih uslužbencev sui generis, za katere bi veljali drugačni kriteriji in merila (država ne more ovrednotiti višine plače za verska opravila; s tem bi ocenjevala kvaliteto verskega opravila in bi se s tem postavila nad avtoriteto posamezne verske skupnosti, po drugi strani pa ji verska skupnost ne more narekovati, kolikšno višino plače naj ima zaposleni duhovnik) tako od samih javnih uslužbencev kot od samih verskih uslužbencev, ki ne bodo zaposleni.
Za zasedbo delovnega mesta v javnem sektorju je potrebo v skladu z Zakonom o javnih uslužbencih praviloma izvesti javni natečaj, v katerem so razpisani pogoji, katere mora kandidat izpolnjevati, v kolikor želi zasesti delovno mesto. V kolikor je oseba zaposlena v javnem sektorju, zanjo velja plačni sistem v javnem sektorju, delovno mesto mora biti sistemizirano, na podlagi sistemizacije pa je določena tudi plača. Glede na to, da ZVS o zaposlitvi ne določa ničesar drugega kot da se duhovnika zaposli, pogoji za zasedbo teh delovnih mest v javni upravi niso v naprej znani, delovno mesto pa ni dosegljivo vsem pod enakimi pogoji.
ZVS tudi določa, da se v sistemu javnih uslužbencev zaposli nekoga ravno zaradi pripadnosti in tesne povezanosti z določeno versko skupnostjo, kar pa pomeni diskriminacijo pri zasedbi delovnega mesta v javnem sektorju zaradi (ne)pripadnosti verski skupnosti. Država na področje notranje organizacije cerkva in verskih skupnosti ne posega, prav tako ne v njihovo izobraževanje. Naloga države je le, da ne ovira pravice posameznika in verske skupnosti, kot osebe zasebnega prava, do izražanja in manifestacije verskega prepričanja. Prav tako je naloga države, da omogoča versko svobodo, ne pa da jo spodbuja in financira. Duhovno verska oskrba je v pristojnosti posamezne verske skupnosti, naloga države pa je, za posameznikov, ki so gibalno omejeni zaradi hospitalizacije, ne ovira pri sodelovanju pri izvajanju obredov v skladu s posameznikovim verskim prepričanjem, v kolikor to želijo. To je mogoče doseči s partnerskim dialogom z verskimi skupnostmi ter olajševanjem dostopa njihovih predstavnikom do teh oseb. S tem je mišljeno, da dobijo posebna dovoljenja za srečanje s hospitaliziranimi osebami tudi izven časa uradnega obiska, omogočanje duhovne verske oskrbe pa ne pomeni, da je potrebno duhovnike zaposliti. Država lahko z verskimi skupnostmi sklene dogovor o sofinanciranju dejavnosti oziroma delitvi stroškov, kar se pa lahko stori tudi v okviru v ta namen pripravljenih državnih programov.

Pravilnik pri določitvi standarda duhovne oskrbe ne določa da mora biti zaposleni duhovnik (oziroma duhovnik, s katerim je sklenjena pogodba civilnega prava) pripadnik iste verske skupnosti kot predpisano število hospitaliziranih pacientov. S tem je predstojnikom ustanov prepuščeno arbitrarno odločanje z duhovnikom katere verske skupnosti bo sklenil pogodbo o zaposlitvi oziroma drugo pogodbo civilnega prava. Pravilnik namreč določa le zaposlitev glede na število pacientov ne glede na njihovo versko pripadnost, kar pa je v nasprotju z dikcijo zakona, ki določa, da se duhovnika zaposli, v kolikor je v vsej državi dovolj veliko število pridržanih oseb oziroma oskrbovancev iste veroizpovedi.

Kot že omenjeno, ZVS kot kriterij za potrebo za zaposlitev duhovnikov določa le dovolj veliko število oskrbovancev v bolnišnicah iste veroizpovedi, ne določa pa kako bo pristojno ministrstvo pridobilo podatke o številu pripadnikov posamezne verske skupnosti.
Kriteriji oziroma standardi verske duhovne oskrbe, ki so določeni s Pravilnikom zahtevajo zbiranje in obdelavo osebnih podatkov, česar pa ZVS ne določa. Podatki o verski pripadnosti so osebni podatki, ki se v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov , ki so opredeljeni kot občutljivi in se lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Prav tako mora biti namen obdelave osebnih podatkov določen v zakonu, v primeru obdelave na podlagi osebne privolitve posameznika pa mora biti posameznik predhodno pisno ali na drug ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov. Glede na to da ZVS namena zbiranja teh osebnih podatkov ne predvideva, ministrstvo pa nima pristojnosti predpisati postopka zbiranja teh podatkov in njihove obdelave, se ZVS in Pravilnik niti ne moreta izvajati, saj bolnišnice ne morejo vedeti, koliko duhovnikov lahko zaposlijo. Uporaba statističnih podatkov iz slovenskega popisa pa tudi ne sme biti pravna podlaga, saj prebivalci, ko je bilo zastavljeno vprašanje o pripadnosti verski skupnosti, s tem namenom zbiranja niso bili seznanjeni in zato soglasja k takemu zbiranju in obdelavi podatkov niso dali. Podatki tudi po mnenju SURS niso kakovostni (vedno večji delež oseb, ki ne želijo odgovarjati na to vprašanje). Pri objavi teh podatkov bi lahko prišlo do kršitve statistične zaupnosti. Iz navedenega torej izhaja, da bi ministrstvo oziroma bolnišnice morali pričeti zbirati te podatke ter jih obdelovati, za kar pa nimajo pravne podlage.
Ustavno sodišče je v odločbi OdlUS, U-I-92/01 navedlo, da je naloga državne statistike ni zagotavljanje podatkov državnim organom, organom lokalne skupnosti ali nosilcem javnih pooblastil za izvrševanje njihovih upravnih ali drugih nalog. Državna statistika zbira podatke in jih uporablja izključno v statistične namene, država pa si mora za potrebe izvrševanja upravnih nalog zagotavljati podatke sama, podatki, zbrani s popisom prebivalstva, pa se uporabljajo izključno v statistične namene. Zbrani podatki iz zadnjega popisa prebivalstva niso bili zbrani z namenom ugotavljanja števila vernikov, poleg tega pa drugi odstavek 41. člena Ustave omogoča, da se posameznik ni dolžan opredeliti glede svojega verskega prepričanja (negativna svoboda vere), zato so podatki iz popisa prebivalstva za določanje pravic verskim skupnostim nezanesljiv vir informacij.

Pravilnik, ki ga je izdalo ministrstvo, pristojno za zdravje, je v nasprotju tudi z načelom enakosti (14. člen Ustave), saj diskriminira bolnike tudi glede na to, v kateri bolnišnici ali ustanovi so hospitalizirani, oziroma za katero boleznijo so zboleli. Določa namreč različno razmerje med številom duhovnikov in številom bolnikov v bolnišnicah. To razmerje je manjše v onkoloških in psihiatričnih zdravstvenih ustanovah oziroma v ustanovah za rehabilitacijo oseb. Hospitalizirana oseba ima pravico do duhovne oskrbe v primeru da zanjo zaprosi, ne glede na to, v kateri ustanovi je hospitalizirana. S tem, ko se uporablja drugačno razmerje, se bolnike v onkoloških in psihiatričnih zdravstvenih ustanovah oziroma v ustanovah za rehabilitacijo obravnava drugače kot tiste, ki so hospitalizirani v drugih ustanovah. Mobilnost in drugačna narava zdravstvena stanja pacientov v dveh navedenih ustanovah ne more biti razlog za večje število zaposlenih duhovnikov, saj so bolniki, katerih zdravstveno stanje je močno ogroženo ali pa so gibalno omejeni, lahko hospitalizirani tudi v drugih bolnišnicah. Prav tako je verska duhovna oskrba stvar posameznika, v zdravstvenih ustanovah pa je vse paciente potrebno obravnavati enako. Državni svet meni, da bi bilo primerneje v redno delovno razmerje sprejeti več oseb, ki imajo poklicno kvalifikacijo za pomoč hospitaliziranim osebam in ki lahko to pomoč nudijo vsem v enakem obsegu. Te osebe lahko na željo pacienta stopijo v kontakt s predstavniki verskih skupnosti, v kolikor pacienti izrazijo to željo, kar je že bila dosedanja praksa.

Ustava v 7. členu določa, da so država in verske skupnosti ločene ter da so verske skupnosti enakopravne; njihovo delovanje je svobodno. Iz te določbe torej izhaja, da je Slovenija laična država, ki omogoča svobodo religije, spoštuje pravico verskih skupnosti do opravljanja njihovega poslanstva, omogoča njihovo delovanj ter z njimi v določeni meri sodeluje. Naloga države torej ni, da zagotavlja versko oskrbo, temveč da jo omogoča. To pomeni, da ustvarja pogoje, da osebe, ki želijo duhovno versko oskrbo, do nje nemoteno pridejo, da je le-ta nemoteno nudena, ni pa naloga države, da to oskrbo neposredno financira in zanjo skrbi, saj je verska duhovna oskrba naloga posamezne verske skupnosti.

Prav zaradi značilnosti Republike Slovenije, da je laična država morajo biti vse verske skupnosti enakopravne (7. člen Ustave), vsem osebam, ki se kakorkoli znajdejo na njenem ozemlju, kot obiskovalci, oskrbovanci, priprte osebe, itd, pa mora biti dana možnost da izpovedujejo svoje versko prepričanje ali drugo opredelitev ter pridejo do take verske duhovne oskrbe, kot jo zagotavlja verska skupnost (41. člen Ustave).

Poleg verskih skupnosti se v Republiki Sloveniji s pomočjo posameznikom, tudi duhovno, ukvarjajo nekatere nevladne institucije , vendar država ne zagotavlja njihovega delovanja, temveč ga le omogoča in olajšuje. V odločeni meri zagotavlja sredstva za njihovo delovanj, ki jih te organizacije dobijo na podlagi javnih razpisov. Tudi v teh organizacijah delujejo usposobljene osebe, ki pa jih država ne zaposluje. Državni svet meni, da bi se moralo verske skupnosti obravnavati enakopravno z drugimi osebami zasebnega prava in nevladnimi organizacijam, ki za svoje delovanje proračunska sredstva pridobivajo na javnih natečajih na podlagi predstavljenih in pripravljenih programov. S tem, ko se verska duhovna oskrba financira iz proračunskih sredstev iz zdravstvene blagajne, se posega tudi v kvaliteto storitev, ki se morajo financirati iz teh sredstev, ki pa so namenjena vsem osebam enakopravno, ne glede na njihovo versko pripadnost.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za zdravje, da pobudo preuči in v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) nanjo v roku 30 dni odgovori.

Predlagan sklep je bil sprejet (26 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 18 jih je glasovalo za, 8 jih je bilo proti).

- - -

Pobudo državnega svetnika Petra Požuna za zadržanje izvajanja in spremembo Pravilnika o organizaciji in izvajanju verske duhovne oskrbe v zavodih za prestajanje kazni zapora, vzgojnih zavodih, prevzgojnih domovih in v zavodih za usposabljanje so svetniki prejeli po elektronski pošti 8. 12. 2008 in na klop.

Predlog sklepa ste prejeli po elektronski pošti 8. 12. 2008 in na klop. Na klop so prejeli tudi stališče Interesne skupine negospodarskih dejavnosti.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 12. seji 10. 12. 2008, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) obravnaval pobudo državnega svetnika Petra Požuna za zadržanje izvajanja in spremembo Pravilnika o organizaciji in izvajanju verske duhovne oskrbe v zavodih za prestajanje kazni zapora, vzgojnih zavodih, prevzgojnih domovih in v zavodih za usposabljanje in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet podpira pobudo in predlaga Ministrstvu za pravosodje, da zadrži izvajanje Pravilnika o organizaciji in izvajanju verske duhovne oskrbe v zavodih za prestajanje kazni zapora, vzgojnih zavodih, prevzgojnih domovih in v zavodih za usposabljanje do odločitve Ustavnega sodišča oziroma da Pravilnik spremeni.

Obrazložitev:

Ministrstvo, pristojno za pravosodje, je 14. 10. 2008 sprejelo Pravilnik o organizaciji in izvajanju verske duhovne oskrbe v zavodih za prestajanje kazni zapora, vzgojnih zavodih, prevzgojnih domovih in v zavodih za usposabljanje (v nadaljevanju: Pravilnik), ki je začel veljati 25. 10. 2008. Pravilnik je bil sprejet za izvedbo 24. člena Zakona o verski svobodi (v nadaljevanju: ZVS). Državni svet meni, da Pravilnik temelji na neustavnem zakonskem predpisu, diskriminatorno ureja vprašanje zaposlovanja duhovnikov ter določa kriterije, ki bi morali biti določeni v ZVS. Državni svet zato predlaga, da ministrstvo zadrži izvajanje Pravilnika do odločitve Ustavnega sodišča oziroma da Pravilnik spremeni.

Državni svet meni, da je Pravilnik v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava), saj je izdan na podlagi ZVS, natančneje njegovega 24. člena, glede katerega je Državni svet na Ustavno sodišče že vložil zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti ter o katerega skladnosti z Ustavo Ustavno sodišče še ni odločilo. Državni svet je v zahtevi za oceno ustavnosti tega dela ZVS menil, da je le-ta v nasprotju s 14., 41., 87. in 120. členom Ustave, saj ne določa okvira in kriterijev za organizacijo in izvajanje verske duhovne oskrbe ter vprašanja, ki bi jih moral urediti zakon prepušča v urejanje s podzakonskimi akti.

Omenjeni zakon v 24. členu ureja versko duhovno oskrbo v zavodih za prestajanje kazni. Na podlagi navedenega člena je ministrstvo, pristojno za pravosodje, izdalo Pravilnik, ki določata kriterije za organizacijo in izvajanje verske duhovne oskrbe v prej navedenih zavodih in ustanovah.

Pravilnik, ki ga je izdalo ministrstvo, pristojno za pravosodje, ni v skladu s 120. členom Ustave, saj ZVS v 24. členu ne vsebuje pooblastila za izdajo podzakonskega akta, s katerim bi se versko duhovno oskrbo v zavodih za prestajanje kazni natančneje dopolnilo s podzakonskim aktom. Ustava v drugem odstavku 120. členu določa, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov, kar pomeni, da podzakonski akti ne smejo vsebovati določb, ki jih v zakonu ni, zlasti ne smejo samostojno odrejati novih ali posebnih pravic ali obveznosti. Zakonsko pooblastilo za izdajo podzakonskega akta mora namreč biti jasno, nedvoumno in opredeljeno z ustreznimi merili in kriteriji, določitev le teh pa ne sme biti prepuščena podzakonskemu aktu. Podzakonski akti torej smejo samo tehnično dopolnjevati, razčlenjevati in opisovati zakon, nikakor pa ne smejo vanj vsebinsko posegati. Pravilnik, ki ga je izdalo ministrstvo, pristojno za pravosodje, pa poleg tega, da deloma dopolnjuje, razčlenjuje in opisuje zakon glede materialnih pogojev za uresničevanje pravice do verske duhovne oskrbe, vsebinsko posega na področje, ki bi ga moral urejati zakon. Določa namreč kriterije za zaposlitev duhovnikov v zavodih za prestajanje kazni, kar je v nasprotju tako s 120. kot tudi 87. členom Ustave.

V nasprotju z 87. in 120. členom so bili nekateri kriteriji namesto z zakonom določeni s podzakonskima aktoma. Pravilnik, ki ga je izdalo ministrstvo, pristojno za pravosodje, v 3. členu določa kriterije za zaposlitev duhovnikov, kljub temu da nima zakonske podlage, na podlagi katere bi lahko določilo standard, da naloge verske oskrbe opravlja en duhovnik na 500 obsojenih oseb povprečne dnevne zasedenosti vseh zavodov, izračunano iz obdobje enega leta. 3. člen Pravilnika je torej v nasprotju s 120. členom Ustave, saj bi morali biti kriteriji za zaposlitev duhovnikov določeni v zakonu in ne v podzakonskemu aktu, poleg tega pa ministrstvo ni imelo pravne podlage za izdajo podzakonskega akta, ki bi te kriterije kakorkoli natančneje določil ali razdelal.

Način zaposlovanja, kot ga predvideva ZVS in nadalje izpeljuje Pravilnik, v javnem sektorju ni dopusten in je v nasprotju z Ustavo, saj ta v 49. členu določa, da je vsako delovno mesto dostopno vsakomur pod enakimi pogoji. To pomeni, da je prepovedano vsako razlikovanje, izključitev ali dajanje prednosti, ki temelji na rasi, barvi, spolu, veri političnemu prepričanju, nacionalnem ali socialnem poreklu, ki izniči ali ogroža enake možnosti ali postopek pri zaposlovanju ali poklicih, pri tem pa ne gre za razlikovanje, ki je utemeljeno z zahtevano kvalifikacijo za določeno delovno mesto.
ZVS je torej v nasprotju z Ustavo, saj kot pogoj za zaposlitev določa le pripadnost določeni verski skupnosti, ki ni poklicna kvalifikacija, Pravilnik pa le nadaljuje izvajanje tega neskladja. Delovno mesto v javni upravi je torej osebi dosegljivo le v primeru, da pripada določeni verski skupnosti, druge kvalifikacije ali kriteriji pa niso pomembni, saj jih zakon ne zahteva.
Država zaradi ločitve cerkve od države ne more zaposlovati duhovnikov kot neke vrste javnih uslužbencev sui generis, za katere bi veljali drugačni kriteriji in merila (država ne more ovrednotiti višine plače za verska opravila; s tem bi ocenjevala kvaliteto verskega opravila in bi se s tem postavila nad avtoriteto posamezne verske skupnosti, po drugi strani pa ji verska skupnost ne more narekovati, kolikšno višino plače naj ima zaposleni duhovnik) tako od samih javnih uslužbencev kot od samih verskih uslužbencev, ki ne bodo zaposleni.
Za zasedbo delovnega mesta v javnem sektorju je potrebo v skladu z Zakonom o javnih uslužbencih praviloma izvesti javni natečaj, v katerem so razpisani pogoji, katere mora kandidat izpolnjevati, v kolikor želi zasesti delovno mesto. V kolikor je oseba zaposlena v javnem sektorju, zanjo velja sistem plač v javnem sektorju, delovno mesto mora biti sistemizirano, na podlagi sistemizacije pa je določena tudi plača. Glede na to, da ZVS o zaposlitvi ne določa ničesar drugega kot da se duhovnika zaposli, pogoji za zasedbo teh delovnih mest v javni upravi niso v naprej znani, delovno mesto pa ni dosegljivo vsem pod enakimi pogoji.
ZVS tudi določa, da se v sistemu javnih uslužbencev zaposli nekoga ravno zaradi pripadnosti in tesne povezanosti z določeno versko skupnostjo, kar pa pomeni diskriminacijo pri zasedbi delovnega mesta v javnem sektorju zaradi (ne)pripadnosti verski skupnosti. Država na področje notranje organizacije cerkva in verskih skupnosti ne posega, prav tako ne v njihovo izobraževanje. Naloga države je le, da ne ovira pravice posameznika in verske skupnosti, kot osebe zasebnega prava, do izražanja in manifestacije verskega prepričanja. Prav tako je naloga države, da omogoča versko svobodo, ne pa da jo spodbuja in financira. Duhovna verska oskrba je v pristojnosti posamezne verske skupnosti naloga države pa je, za posameznikov, ki so gibalno omejeni zaradi pridržanja, ne ovira pri sodelovanju pri izvajanju obredov v skladu s posameznikovim verskim prepričanjem, v kolikor to želijo. To je mogoče doseči s partnerskim dialogom z verskimi skupnostmi ter olajševanjem dostopa njihovih predstavnikom do teh oseb. S tem je mišljeno, da dobijo posebna dovoljenja za srečanje s pridržanimi osebami tudi izven časa uradnega obiska, omogočanje duhovno verske oskrbe pa ne pomeni, da je potrebno duhovnike zaposliti. Država lahko z verskimi skupnostmi sklene dogovor o sofinanciranju dejavnosti oziroma delitvi stroškov, kar se pa lahko stori tudi v okviru določenih državnih programov.

Pravilnik pri določitvi standarda duhovne oskrbe ne določa, da mora biti zaposleni duhovnik (oziroma duhovnik, s katerim je sklenjena pogodba civilnega prava) pripadnik iste verske skupnosti kot predpisano število obsojencev. S tem je predstojnikom zavodov prepuščeno arbitrarno odločanje z duhovnikom katere verske skupnosti bo sklenil pogodbo o zaposlitvi oziroma drugo pogodbo civilnega prava. Pravilnik namreč določat le zaposlitev glede na število obsojenih oseb ne glede na njihovo versko pripadnost, kar pa je v nasprotju z dikcijo zakona, ki določa, da se duhovnika zaposli, v kolikor je v vsej državi dovolj veliko število pridržanih oseb iste veroizpovedi.

Kot že omenjeno, ZVS kot kriterij za potrebo za zaposlitev duhovnikov določa le dovolj veliko število pridržanih oseb iste veroizpovedi, ne določa pa kako bo pristojno ministrstvo pridobilo podatke o številu pripadnikov posamezne verske skupnosti.
Kriteriji oziroma standardi verske duhovne oskrbe, ki so določeni s Pravilnikom zahtevajo zbiranje in obdelavo osebnih podatkov, česar pa ZVS ne določa. Podatki o verski pripadnosti so osebni podatki, ki se v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Prav tako mora biti namen obdelave osebnih podatkov določen v zakonu, v primeru obdelave na podlagi osebne privolitve posameznika pa mora biti posameznik predhodno pisno ali na drug ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov. Glede na to da ZVS namena zbiranja teh osebnih podatkov ne predvideva, ministrstvo pa nima pristojnosti predpisati postopka zbiranja teh podatkov in njihove obdelave, se ZVS in Pravilnik niti ne moreta izvajati, saj ministrstvo, pristojno za pravosodje, ne more vedeti, koliko duhovnikov lahko zaposlijo. Uporaba statističnih podatkov iz slovenskega popisa pa tudi ne sme biti pravna podlaga, saj prebivalci, ko je bilo zastavljeno vprašanje o pripadnosti verski skupnosti, s tem namenom zbiranja niso bili seznanjeni in zato soglasja k takemu zbiranju in obdelavi podatkov niso dali. Iz navedenega torej izhaja, da bi ministrstvi oz. zavodi ter ustanove, ki spadajo v njun okvir, morali pričeti zbirati te podatke ter jih obdelovati, za kar pa nimajo pravne podlage.
Ustavno sodišče je v odločbi OdlUS, U-I-92/01 navedlo, da je naloga državne statistike ni zagotavljanje podatkov državnim organom, organom lokalne skupnosti ali nosilcem javnih pooblastil za izvrševanje njihovih upravnih ali drugih nalog. Državna statistika zbira podatke in jih uporablja izključno v statistične namene, država pa si mora za potrebe izvrševanja upravnih nalog zagotavljati podatke sama, podatki, zbrani s popisom prebivalstva, pa se uporabljajo izključno v statistične namene. Zbrani podatki iz zadnjega popisa prebivalstva niso bili zbrani z namenom ugotavljanja števila vernikov, poleg tega pa drugi odstavek 41. člena Ustave omogoča, da se posameznik ni dolžan opredeliti glede svojega verskega prepričanja (negativna svoboda vere), zato so podatki iz popisa prebivalstva za določanje pravic verskim skupnostim nezanesljiv vir informacij.

Poleg verskih skupnosti se v Republiki Sloveniji s pomočjo posameznikom, tudi duhovno, ukvarjajo nekatere nevladne institucije , vendar država ne zagotavlja njihovega delovanja, temveč le omogoča in olajšuje njihovo delovanje. V določeni meri zagotavlja sredstva za njihovo delovanje, ki jih te organizacije dobijo na podlagi javnih razpisov. Tudi v teh organizacijah delujejo usposobljene osebe, ki pa jih država ne zaposluje. Državni svet meni, da bi se moralo verske skupnosti obravnavati enakopravno z drugimi osebami zasebnega prava in nevladnimi organizacijam, ki za svoje delovanje proračunska sredstva pridobivajo na javni natečajih na podlagi predstavljenih in pripravljenih programov. S tem, ko se verska duhovna oskrba financira iz proračunskih sredstev ministrstva za pravosodje, se posega tudi v kvaliteto storitev, ki se morajo financirati iz teh sredstev, ki pa so namenjena vsem osebam enakopravno, ne glede na njihovo versko pripadnost.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za pravosodje, da pobudo preuči in v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) nanjo v roku 30 dni odgovori.

Predlagan sklep je bil sprejet (26 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 18 jih je glasovalo za, 8 jih je bilo proti).

- - -

Vprašanji državnega svetnika Jožeta Mihelčiča glede trase 3. razvojne osi so svetniki prejeli po elektronski pošti 8. 12. 2008 in na klop.

Predlog sklepa so prejeli po elektronski pošti 8. 12. 2008 in na klop.

Vprašanji je obrazložil predlagatelj Jože Mihelčič.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 12. seji 10. 12. 2008, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) obravnaval vprašanji državnega svetnika Jožeta Mihelčiča glede trase 3. razvojne osi in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet podpira vprašanji državnega svetnika Jožeta Mihelčiča in predlaga Vladi Republike Slovenije, Ministrstvu za okolje in prostor ter Ministrstvu za promet, da vprašanji preučijo in nanju odgovorijo.

Vprašanji državnega svetnika Jožeta Mihelčiča se glasita:

Kdaj bo trasa 3. razvojne osi umeščena v prostor, s kakšno dinamiko se bodo nadaljevale aktivnosti pri nadaljnjih postopkih in kako so časovno zastavljeni konkretni cilji izgradnje?
Ali bodo Vlada Republike Slovenije in pristojna ministrstva podpirala postopni način izgradnje, po katerem bodo v prednosti območja, na katerih bo zaradi poenotenja stališč občin možno hitrejše napredovanje?

Obrazložitev:

Na podlagi zagotovil Vlade Republike Slovenije, kot tudi pristojnih ministrstev, je lahko razumeti, da bo v času finančne negotovosti in gospodarske krize, v katero prihajamo, delo Vlade razvojno naravnano. Krizo bomo premagovali tudi s spodbujanjem novih investicij v prometno in komunalno infrastrukturo in na ta način zagotavljali razvoj in tudi odpiranje novih delovnih mest. Takšna naravnanost in delovanje je posebej dobrodošlo za del Republike Slovenije, ki velike upe polaga tako v izgradnjo prometnih povezav 3. razvojne osi, kot tudi v razvoj, ki bo s tem povezan.
Bela krajina spada med gospodarsko in prometno manj razvita področja. V Beli krajini je veliko zaposlenih v podjetjih, ki zagotavljajo nizke osebne dohodke, nekatera od teh že odpuščajo delavce, ali pa se na to pripravljajo.
Rešitev je tudi v odpiranju novih podjetij z novimi programi, ki bodo donosnejši in bolj prijazni do zaposlenih Belokranjk in Belokranjcev. Žal nadaljnji razvoj v veliki meri krojijo slabe prometne povezave Bele krajine z preostalo Slovenijo. Zato ni naključje, da so se belokranjske občine poenotile glede trase 3. razvojne osi v Belo krajino in nestrpno pričakujejo nadaljevanje postopkov v smeri čim hitrejše realizacije zastavljenih načrtov.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije, Ministrstvu za okolje in prostor ter Ministrstvu za promet, da vprašanji preučijo in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) nanju v roku 30 dni odgovorijo.

Predlagan sklep je bil sprejet (25 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 25 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti).

- - -

Vprašanja državnih svetnikov Marijana Klemenca in Jerneja Verbiča v zvezi z Združenjem SAZAS so svetniki prejeli na klop.

Predlog sklepa so prejeli na klop.

Obrazložitev vprašanj je podal predlagatelj Marijan Klemenc.

Razpravljali so Alojz Kovšca, Jernej Verbič, Anton Peršak, mag. Blaž Kavčič, Rastislav Jože Reven.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 12. seji 10. 12. 2008, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) obravnaval vprašanja državnih svetnikov Marijana Klemenca in Jerneja Verbiča v zvezi z Združenjem SAZAS in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet podpira vprašanja državnih svetnikov in predlaga Ministrstvu za gospodarstvo in Uradu za intelektualno lastnino, da vprašanja preučita, nanje odgovorita in posredujeta pojasnila in podatke v zvezi z navedenimi vprašanji.

Vprašanja državnih svetnikov Marijana Klemenca in Jerneja Verbiča se glasijo:

Kakšne so aktivnosti Urada za intelektualno lastnino za razrešitev spora med SAZAS-om in uporabniki avtorskih pravic (npr. OZS, občine) v zvezi s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del, ki je začel veljati 1. 1. 2007 in tarifami?

Kje obstaja pravna podlaga, na podlagi katere je SAZAS izdal Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, s katerim so določene obveznosti drugih pravnih subjektov (npr. organizatorjev prireditev, družb, ki opravljajo določeno dejavnost...) ter postopki obveščanja SAZAS-a, da bo organizirana določena prireditev? Zanima nas tudi zakonska podlaga, na kateri lahko SAZAS, ki je družba civilnega prava, v svojih aktih določa (kazenske) sankcije v primeru kršitve določb Pravilnika.

Ali so veljavne tarife, ki jih je SAZAS določil enostransko (brez sodelovanja uporabnikov avtorskih pravic) tako, da se tarife obračunavajo na možno število obiskovalcev prireditve in kvadrature prostora, če gre za prireditve, ki omogočajo brezplačen vstop?

Kako lahko SAZAS obračuna avtorski honorar tudi za prireditve, na katerih izvajalec izvaja izključno svoja avtorska dela, za katera mu organizator plača avtorski honorar?

Kje obstaja zakonska podlaga, da lahko SAZAS zahteva pridobitev podatkov o prihodkih uporabnikov avtorskih pravic in avtorskih honorarjev nastopajočih, na podlagi katerih nato SAZAS obračuna plačilo nadomestila avtorjem?

Kje je dostopen javni seznam avtorjev, ki so člani SAZAS, in njihovih del na podlagi česar je SAZAS pristojen izdajati dovoljenja za njihovo uporabo ter zaračunavajo nadomestilo?

Kje je dostopen seznam tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima SAZAS sklenjeno pogodbo, da lahko skrbi za uporabo repertoarjev tujih avtorjev?

Obrazložitev

Uporabniki avtorskih pravic, ki plačujejo nadomestilo za avtorske pravice, opozarjajo na neurejene razmere na področju avtorskega prava, saj je Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije (SAZAS), ki za avtorje glasbe zbira nadomestilo za uporabo glasbe oz. avtorskih pravic, sprejelo Pravilnik o javni priobčitvi del (Uradni list RS št. 138/06 z dne 28. 12. 2006), ki določa postopek in višje tarife za javno priobčitev del. Težave s SAZAS-om ne zaznavajo samo obrtniki, trgovci in gostinci, ampak tudi slovenske občine, ki organizirajo številne prireditve, tudi dobrodelne, za katere morajo SAZAS-u plačevati visoke avtorske honorarje. Uporabniki nasprotujejo po njihovem mnenju pretiranemu povečanju tarif za plačilo nadomestila, ki ga je sprejel SAZAS brez njihovega sodelovanja.

Medtem ko uporabniki avtorskih pravic opozarjajo, da je SAZAS tarife povišal samovoljno, brez soglasja oz. dogovora z uporabniki in njihovimi reprezentativnimi združenji, pa SAZAS trdi, da je zvišanje tarif posledica revalorizacije, čeprav so se te zvišale kar za približno 60 odstotkov. Poleg tega naj bi bil po mnenju SAZASA sistem tarif iz leta 1998 nepravičen in v neskladju z zakonom o avtorski in sorodnih pravicah.

Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998

Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino je na podlagi Javnega razpisa za zbiranje prijav za kolektivno uveljavljanje avtorskih in sorodnih pravic z odločbo št. 800-3/96 z dne 12.03.1998 izdal SAZAS-u dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na avtorskih delih s področja glasbe. Na tarifni del pravilnika SAZAS-a o honorarjih o javni priobčitvi glasbenih del je Urad dal soglasje 20.03.1998. (objavljeno v Uradnem listu RS, št. 33/1998).

Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (Ur.l. RS, št. 29/1998) je SAZAS sprejel na podlagi 84. člena ( ta določa, da organizacije avtorjev posameznih kategorij avtorskih del in uporabniki ali združenja uporabnikov teh del lahko v skladu s tem zakonom (1) določijo splošne pogoje za uporabo avtorskih del ter (2) sklenejo tarifne sporazume) in 153. člena ( Kolektivna organizacija sprejme splošne tarife za uporabo avtorskih del ter jih predloži Uradu RS za intelektualno lastnino v odobritev. Odobrene splošne tarife se objavijo v uradnem glasilu RS. S tarifnimi sporazumi med kolektivno organizacijo in uporabniki ali združenji uporabnikov se lahko določijo posebne tarife) ZASP (Ur.l. RS 21/95). Takratni ZASP je prepustil sprejem splošnih tarif kolektivni organizaciji, posebne tarife pa so se lahko določile s tarifnimi sporazumi.

Glede na to, da je SAZAS organizacija z javnimi pooblastili, ima Pravilnik o javni priobčitvi del naravo splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil in lahko Ustavno sodišče (peta alineja prvega odstavka 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Ur.l. RS, št. 64/2007, ZUstS-UPB2) presoja njegovo skladnost z ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi.

Veljavnost Pravilnika

SAZAS je namreč v Uradnem listu RS št. 138/06 z dne 28.12.2006 objavil nov Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, ki je začel veljati 1.1.2007.

Pravilnik je bil sprejet 21.12.2006, torej še v času veljavnosti Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 44/06, ZASP-UPB2). Ta je v drugem odstavku 157. člena določal, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi iz 156. člena ZASP, velja tam dogovorjeno nadomestilo kot tarifa. V prehodnih določbah ZASP-B (Uradni list RS, št. 43/2004) je v četrtem odstavku 26. člena določeno, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi po določbah tega zakona. SAZAS je sprejel nov Pravilnik v času, ko je Državni zbor že sprejel novelo ZASP-a (ZASP-D). Ta je bila v Državnem zboru potrjena 15. 12. 2006, objavljena v Uradnem listu 29. 12. 2006 in je začela veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu. V vmesnem času pa je SAZAS sprejel nov Pravilnik s tarifami, ki je začel veljati 1. 1. 2007. SAZAS je torej še v času veljavnosti ZASP-B sprejel tarife, ki jih je samovoljno določil, brez soglasja predstavnikov uporabnikov, zato niso bile skupni sporazum. Ta tarifa naj bi nadomestila tarife iz leta 1998.

O spremembi tarif SAZAS-a je dne 16. februarja 2007 izdal mnenje Urad za intelektualno lastnino (UIL) je o dvigu tarif SAZAS-a. Ta je zapisal, da je dvig tarif neutemeljen in da še vedno velja tarifa iz leta 1998 ter da ta velja do nadaljnjega oz. do morebitnega novega sporazuma z OZS ali do odločitve pristojnega Sveta za avtorsko pravo.

Urad je navedel, da je ZASP-UPB2 (Ur. l. RS, št. 44/06) v drugem odstavku 157. člena določal, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi iz 156. člena ZASP, velja tam dogovorjeno nadomestilo kot tarifa. V prehodnih določbah ZASP-B je v četrtem odstavku 26. člena določeno, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi po določbah tega zakona. Tarife Združenje SAZAS objavljene v Uradnem situ RS, št. 29/98 (v nadaljevanju: tarife 98), imajo v skladu s to določbo status skupnega sporazuma o tarifi. Kolektivna organizacija je po četrtem odstavku 157. člena ZASP-UPB2 lahko zahtevala nadomestila, ki jih je sama določila, vendar le do podpisa sporazuma. V primeru Združenja SAZAS ta določba ni prišla v poštev, saj imajo njegove tarife 98 status sporazuma, tega pa ni mogoče spreminjati enostransko. Glede na navedeno UIL meni, da tarife 06 niso veljavne.

Urad je v svojem mnenju navedel, da lahko v skladu s 158. členom ZASP-UPB2 uporabnik del iz repertoarja Združenja SAZAS kadarkoli zahteva sklenitev pogodbe o neizključnem prenosu pravic za uporabo teh del v skladu z veljavno tarifo (tarifo 98). Če pogodba o neizključnem prenosu pravic za uporabo varovanih del ni sklenjena, se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi na račun Združenja SAZAS ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga po tarifi zaračunava Združenje SAZAS (po tarifi 98). Če bo Združenje SAZAS želelo spremeniti veljavni skupni sporazum (tarifo 98), bo moralo upoštevati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 139/06, v nadaljevanju: ZASP-D), ki je spremenil 156. in 157. člen ZASP-UPB2 ter na novo določil postopek sprejemanja tarif. Do sprejetja skupnega sporazuma po mnenju UIL velja tarifa 98.

Po novem 156. členu se tarifa določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo. Novi 157. člen ZASP-D med drugim določa, da skupni sporazum v pisni obliki skleneta kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije. Kolektivna organizacija mora prvo povabilo k pogajanjem za sklenitev skupnega sporazuma objaviti v Uradnem listu RS. Če po štirih mesecih od začetka pogajanj ne sklenejo skupnega sporazuma, lahko kolektivna organizacija ali reprezentativno združenje zahteva, da Svet določi primerno tarifo ali odloči o drugem spornem vprašanju v zvezi s skupnim sporazumom (157.a člen ZASP-D).
Z mnenjem Urada se je strinjal tudi Tržni inšpektorat RS.

Ureditev in delovanje SAZAS-a na področju javnega priobčevanja del

Ne glede na navedeni mnenji Urada za intelektualno lastnino in Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, pa SAZAS deluje na podlagi novega Pravilnika iz leta 2006 in z uporabniki avtorskih pravic postopa po določbah novega Pravilnika in jim pošilja račune na podlagi enostransko določene tarife.

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur.l. RS, št. 16/07-UPB3) v svojem 158. in 159. členu določa, da so prireditelji kulturno-umetniških in zabavnih prireditev ter drugi uporabniki avtorskih del, v primerih, ko je to potrebno po tem zakonu, dolžni predhodno pridobiti pravice za javno priobčitev avtorskih del, v 15 dneh po priobčitvi pa poslati pristojni kolektivni organizaciji sporede vseh uporabljenih del.

Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur.l. RS, št. 138/06) pa določa, da mora vsaka fizična ali pravna oseba, ki želi javno priobčevati glasbena neodrska dela, ki so sestavni del repertoarja, ki ga ščiti Združenje SAZAS, predhodno priglasiti uporabo takih avtorskih del Združenju SAZAS, in sicer najmanj 8 dni pred začetkom uporabe. Pravilnik v 4. členu poleg roka osmih dni določa tudi druge pogoje, kot je pošiljanje seznamov uporabljenih del in drugih osnov za obračun avtorskega honorarja. Uporabnik mora tudi evidentirati vsako izvedbo glasbenega dela na obrazcu >SAZAS-1< - Spored izvedenih del za javno izvajanje del na koncertih in prireditvah, ki ga izdaja Združenje SAZAS. Ta obrazec mora uporabnik posredovati Združenju SAZAS najkasneje v 15-ih dneh po izvedbi.

Pravilnik nadalje določa, da je višina avtorskega honorarja sorazmerna prihodku, ki ga ustvari uporabnik pri dejavnostih, v katerih uporablja glasbena dela ter pomembnosti uporabe glasbe v dejavnosti uporabnika. Višina avtorskega honorarja za različne vrste uporabe repertoarja SAZAS-a je določena v tarifnem delu pravilnika.
Tarife, ki so določene v tem pravilniku so povprečne tarife, ki veljajo za uporabnike, ki so pridobili dovoljenje SAZAS za uporabo del skladno z določbami zakona in tega pravilnika. Tarifne postavke za uporabo del brez poprejšnjega dovoljenja SAZAS-a so višje za 15 odstotkov glede na povprečno tarifo. Višje tarifne postavke temeljijo na realnih stroških SAZAS, ki so potrebni za odkrivanje in preprečevanje nepooblaščene uporabe avtorskih del.

Zakon ne določa pooblastila, da bi lahko SAZAS postopek natančneje uredil v pravilniku, ki bi ga sam izdal. Zato tudi pravilnik nima pravne zakonske podlage, na podlagi katere je bil izdan, kar je razvidno tudi iz objave Pravilnika v Uradnem listu, kjer je v napovednem stavku namesto pravne podlage navedeno menjalno razmerje med tolarjem in evrom ter Uredbo, ki to menjalno razmerje določa. ZASP sicer v 84. členu določa, da lahko organizacije avtorjev posameznih kategorij avtorskih del in uporabniki ali združenja uporabnikov teh del določijo splošne pogoje za uporabo avtorskih del. Določbe pravilnika bi lahko šteli za splošne pogoje, vendar so bile enostransko določene s strani SAZAS-a in ne v skupnem dogovoru z uporabniki. Pravilnik namreč učinkuje navzven, saj določa bolj natančno postopek, ki se ga morajo držati uporabniki avtorskih pravic. Pri tem gre za kršitev Ustave, saj ta v 87. členu določa, da lahko pravice in obveznosti državljanov in drugih oseb določa Državni zbor samo z zakonom. V konkretnih primerih pa Pravilnik brez kakršne koli podlage v zakonu določa pravice in obveznosti uporabnikov avtorskih pravic.

Prav tako kolektivna organizacija v zakonu nima pooblastila, da lahko kakorkoli zahteva vpogled v finančno ali drugo poslovanje pravnih subjektov ter v njihove osebne podatke.
Pravilnik v nasprotju s tem v 14. členu določa, da mora uporabnik evidentirati podatke o prihodkih, ki so osnova za obračun avtorskega honorarja na tak način, da je mogoče ugotoviti, kakšen prihodek je bil ustvarjen pri uporabi avtorskih del. V 9. členu Pravilnik tudi določa, da je osnova za obračun avtorskega honorarja prihodek, ki je ustvarjen pri uporabi del iz repertoarja SAZAS-a (vstopnina, konzumacije, povišanje cen v času uporabe glasbe ipd). Za nekomercialne koncerte oziroma za prireditve, ki se pretežno financirajo iz dotacij, sponzorstev ipd. se kot osnova za obračun avtorskega honorarja upošteva stroškovni proračun prireditve. Osnova za obračun avtorskega honorarja je lahko tudi bruto honorar izvajalcev, če je le-ta večji od prihodkov od vstopnine oziroma drugih oblik plačevanja ali če je vstop prost. SAZAS na ta način zahteva podatke o višini avtorskih honorarjev izvajalcev glasbenih del, čeprav do tega kot združenje ni upravičeno. Takšne podatke bi lahko SAZAS pridobil le s soglasjem izvajalca in uporabnika avtorskih del.

Kazenske določbe v Pravilniku

Oseba zasebnega prava nima pravice v svojih internih aktih določati kazenskih ali prekrškovnih sankcij, ki bodo doletele osebe, ki ne spoštujejo samovoljno zapisanih pravil osebe civilnega prava. Nasprotno Pravilnik vsebuje vrsto kazenskih določb za primere, če uporabniki ne pridobijo dovoljenja SAZAS-a, ali niso redni plačniki nadomestil ali namerno kršijo avtorske pravice. SAZAS v svojem pravilniku v 7. členu določa, da so tarifne postavke za uporabo del brez poprejšnjega dovoljenja SAZAS-a višje za 15% glede na povprečno tarifo. Višje tarifne postavke temeljijo na realnih stroških SAZAS, ki so potrebni za odkrivanje in preprečevanje nepooblaščene uporabe avtorskih del. SAZAS se torej ukvarja tudi z odkrivanjem nepooblaščene uporabe avtorskih del, kar je v pristojnosti državnega tožilstva, policije in inšpektorata. Tudi iz dopisov, ki jih SAZAS pošilja uporabnikom je razvidno, da se s to dejavnostjo aktivno ukvarjajo. Navajajo, da si je njihov zastopnik na terenu prireditev ogledal, napisal zapisnik, iz katerega je razvidno, da se je npr. na prireditvi uporabila mehanska glasba preko ozvočenja.

Še več, Pravilnik v 16. členu določa, da če uporabnik namerno krši avtorske pravice, bo SAZAS skladno z določbami 168. člena ZASP zahteval plačilo predpisanega avtorskega honorarja povečanega za 200 %. Če iz finančne ali druge dokumentacije uporabnika ni mogoče ugotoviti prihodka, ki je osnova za obračun avtorskega honorarja, bo SAZAS obračunal avtorski honorar po najvišji tarifni točki, ki velja za ustrezno uporabo avtorskih del. ZASP v 168. členu določa povrnitev škode in civilno kazen, vendar v okviru sodnega varstva in ne v okviru "postopka pred SAZAS-om". Takšno kazen lahko določi izključno pristojno sodišče, ne pa združenje avtorjev.

Pravilnik v 15. členu določa tudi plačilo varščine v primeru, da obstaja upravičen dvom, da uporabnik ne bo izpolnil svojih obveznosti ali gre za uporabnika, ki je v preteklosti že kršil avtorske pravice. Takšna varščina, ki jo je potrebno plačati vnaprej, znaša najmanj 80% predvidenega avtorskega honorarja.

Določanje tarif

ZASP v 146. členu določa, da kolektivna organizacija določi tarife za plačilo nadomestil, vendar je v 2. točki prvega odstavka tudi zapisano, da taka organizacija obvešča uporabnike o višini nadomestil, ki jih predlagajo in z njimi sklepajo sporazume o pogojih uporabe varovanih del. SAZAS ponavadi organizatorja ne obvesti o višini nadomestila, vendar mu le izstavi računa za plačilo po tarifi. Nekatere tarife za javno priobčitev glasbenih del sploh niso določene glede na izvajalce, ampak glede na možno število obiskovalcev in glede na kvadraturo prostora. Tarifa določa, da če števila obiskovalcev ni mogoče ugotoviti, se plačilo določi tako, da se računata dva obiskovalca na 1 m2 prostora.

ZASP v 156. členu določa, kaj naj se zlasti upošteva pri določanju primerne tarife. To je:

celotni bruto prihodek, ki se doseže z uporabo avtorskega dela, ali, če to ni mogoče, celotni bruto stroški, povezani s to uporabo;
pomen avtorskega dela za dejavnost uporabnika;
razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena;
razmerje med pravicami, ki se upravljajo kolektivno ali individualno;
posebna zahtevnost kolektivnega upravljanja pravic zaradi določene uporabe avtorskih del;
primerljivost predlagane tarife s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij v drugih, predvsem sosednjih, državah Evropske skupnosti, ob upoštevanju bruto domačega proizvoda na prebivalca v enoti kupne moči.

Navedeni kriteriji v tarifi niso oziroma niso dovolj upoštevani, ampak se tarifa osredotoča kot že navedeno na možno število obiskovalcev in glede na kvadraturo prostora, kjer se javno priobčuje glasba.

Razmerje med SAZAS-om in avtorji

Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) določa, da lahko avtor svoje pravice uporablja osebno ali po zastopniku, te pravice pa se lahko upravljajo posamično ali kolektivno. Za kolektivno upravljanje pravic s področja glasbe je dovoljenje pristojnega organa (Urada RS za intelektualno lastnino) dobilo Združenja skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije (SAZAS). 151. člen ZASP določa, da kolektivna organizacija lahko upravlja avtorske pravice na podlagi pogodbe z avtorjem.

Avtorska pravica je zasebna pravica, s katero lahko njen lastnik prosto razpolaga. Zakon je glede malih pravic zapisan precej togo. V kolikor se glasba predvaja preko radijskih ali televizijskih sprejemnikov, avtor nima možnosti, da dovoli brezplačno uporabo svojega avtorskega dela. Drugače pa je pri odrski izvedbo glasbe - v koliko je izvajalec obenem avtor glasbe in besedila, SAZAS nima pravice zahtevati nadomestila, saj je avtor že prejel plačilo. Prav tako SAZAS ne more imeti pravice, da od organizatorja zahteva ponovno plačilo nadomestila avtorju, v kolikor imata avtor in izvajalec že sklenjeno odplačno pogodbo, ki pa so ponavadi tajne narave. V kolikor izvajalec organizatorju zatrdi, da med njim in avtorjem obstaja odplačno razmerje, SAZAS nima pravice zahtevati nadomestila, še posebej če avtor ni njegov član.

V praksi se sicer dogaja, da SAZAS izdaja nepregledne račune, z mnogimi napakami, ki zavajajo drugo poslovno stranko-uporabnika o načinu odmere avtorskega honorarja z vsemi možnimi kazenskimi določbami iz Pravilnika. V praksi SAZAS ne upošteva posebne okoliščine primerov predvajanja oz. izvajanja glasbenih del kot olajševalne okoliščine, zaradi katerih se odmeri nižje nadomestilo kot sicer (repertoar je npr. sestavljen večinoma iz avtorsko nezaščitenih del - klasika, koncert brez prihodka in za dobrodelne namene, razne poklicne prireditve in tekmovanja.). SAZAS avtorski honorar zaračunava tudi za dobrodelne prireditve, za bagatelne primere javnega nastopanja (npr. nastop harmonikaša na srečanju društva upokojencev) in za primere, ko nastopajoči igrajo skladbe tistih avtorjev, ki niso člani SAZAS-a.

Odločba Sveta za avtorsko pravo

Svet za avtorsko pravo je bil uveden z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur.l. RS, št. 139/2006, ZASP-D). Svet je v ZASP opredeljen kot strokovni, neodvisni in nepristranski organ, ki ima naslednje pristojnosti pri kolektivnem upravljanju pravic: (1) določanje primerne tarife za uporabo avtorskih del, (2) odločanje o drugem spornem vprašanju v zvezi s sklenitvijo sporazuma in (3) preverjanje, ali je objavljen skupni sporazum v skladu z določbami zakona.

Svet sestavljajo predsednik in štiri člani. Po dva člana Sveta predlaga kolektivna organizacija in reprezentativna združenja uporabnikov, predsednika pa pristojni organ. Predsednika in člane imenuje minister, pristojen za gospodarstvo.

Kolektivna organizacija ali reprezentativno združenje uporabnikov lahko kadarkoli po objavi začasne tarife iz 156/IV. člena tega zakona ali če po štirih mesecih od začetka pogajanja ne sklenejo skupnega sporazuma, zahteva, da Svet določi primerno tarifo ali odloči o drugem spornem vprašanju v zvezi s skupnim sporazumom. Svet z odločbo določi primerno tarifo ali določi o drugem spornem vprašanju, pri čemer lahko v delu ali v celoti potrdi, spremeni ali razveljavi izpodbijani skupni sporazum (157.b/I ZASP) Pravnomočna odločba Sveta je sestavni del skupnega sporazuma oziroma skupni sporazum nadomešča, če se z njo izpodbijani skupni sporazum spremeni, razveljavi ali če skupni sporazum ni bil sklenjen ( 157.b/III ZASP). Pravnomočna odločba Sveta se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (157.b/IV ZASP). Zoper odločbo Sveta je dovoljena tožba, ki se vloži pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije v 30 dneh od vročitve odločbe(157.d/I ZASP).

Svet za avtorsko pravo je dne 18.06.2008 izdal odločbo s katero je na novo določil tarife za uporabo glasbe oziroma višino avtorskega nadomestila v gostinskih lokalih članov Obrtno podjetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju:OZS). Ta določa, da bi bifeji in bari plačevali nadomestilo za uporabo avtorske glasbe v višini 0,8 % "neto" prihodkov v prejšnjem letu, okrepčevalnice, picerije in gostilne 0,56%, restavracije pa 0,32% prihodkov uporabnika. OZS je vložila tožbo na Vrhovno sodišče. Če bo Vrhovno sodišče s sodbo zavrnilo tožbo OZS kot neutemeljeno, bo postala odločba Sveta pravnomočna in bo nadomestila del skupnega sporazuma. Odločba Sveta ureja tarife le za gostinske lokale članov Obrtno podjetniške zbornice Slovenije, za druge uporabnike pa tako še vedno veljajo tarife, določene v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za gospodarstvo in Uradu za intelektualno lastnino, da vprašanja preučita in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) nanje v roku 30 dni odgovorita.

Predlagan sklep je bil sprejet (26 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 26 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti).

- - -

Pobudo državnega svetnika Vincenca Otoničarja za spremembe in dopolnitev Sklepa o določitvi protokolarnih pravil so svetniki prejeli na klop.

Na klop so prejeli predlog sklepa.

Predlagatelj Vincenc Otoničar je podal obrazložitev.

Razpravljal je mag. Blaž Kavčič.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 12. seji 10. 12. 2008, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) obravnaval pobudo državnega svetnika Vincenca Otoničarja za spremembe in dopolnitev Sklepa o določitvi protokolarnih pravil in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet podpira pobudo za spremembe in dopolnitev Sklepa o določitvi protokolarnih pravil in predlaga Vladi Republike Slovenije, da pobudo preuči in nanjo odgovori.

V Sklepu se naziv "predsednik parlamenta" zamenja z izrazom "predsednik prvega doma" ter naziv "predsednik državnega ali deželnega sveta oziroma senata" zamenja z izrazom "predsednik drugega doma".

Obrazložitev

Parlament (skupščina, kongres) v vsaki državi predstavlja zakonodajno telo, ki je lahko sestavljeno iz enega ali dveh domov. V enodomnih parlamentih je predsednik zakonodajnega telesa predsednik parlamenta. Tega v skladu s Sklepom o določitvi protokolarnih pravilih gosti predsednik Državnega zbora, kar je pravilno. V dvodomnih parlamentih pa je zakonodajno telo - parlament razdeljeno na dva domova, ki imata dva različna predsednika. Predsednik prvega doma večinoma ne predstavlja hkrati tudi predsednika parlamenta (obeh domov), ampak ima vsak dom svojega predsednika, ki sta uvrščena na hierarhično lestvico najvišjih državnih funkcionarjev. Večinoma je predsednik spodnjega, prvega doma, ki je predstavnik vsega ljudstva, uvrščen višje od predsednika drugega doma. Velja pa tudi obratno, saj v nekaterih državah (npr. v Evropi: Francija, Nemčija, Italija, Romunija) predsednik drugega doma nadomešča predsednika republike, zato je uvrščen višje od predsednika prvega doma in predsednika vlade. V državah z dvodomnim sistemom spadata oba domova v parlament in torej pod nazivom predsednik parlamenta ne more biti avtomatsko razumljen predsednik prvega doma, zato je naziv predsednik parlamenta za predsednika prvega doma neprimeren.

Tudi v Sloveniji je izraz parlament, ki naj bi predstavljal Državni zbor nepravilen. Nakazoval naj bi na to, da je slovenski parlament enodomen, kar pa po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-295/07-8 z dne 22. 10. 2008 zagotovo ni. Ustavno sodišče je namreč v tej odločbi navedlo, da je Državni svet nepopolni drugi dom, kar pomeni, da je slovensko predstavniško telo dvodomno, zato v okvir parlamenta spadata oba domova, tako Državni zbor kot tudi Državni svet. V Sloveniji imamo tako dvodomni parlament z Državnim zborom in Državnim svetom, dva predsednika obeh institucij, nimamo pa predsednika parlamenta.

Namesto izraza "predsednik državnega ali deželnega sveta oziroma senata" predlagamo izraz "predsednik drugega doma<, saj je slednji izraz bolj pravilen. V tujini se drugi domovi nazivajo zelo različno. Najbolj pogost naziv je "senat". Izmed 77-ih drugih domov se jih 47 imenuje senat. Gre za tiste druge domove, ki se imenujejo senat ali imajo v nazivu neko izpeljanko te besede (npr. Senatul, Senado, Cámara de Senadores ipd). Torej se več kot dve tretjini vseh drugih domov na svetu imenuje senat, nasprotno se v Evropi manj kot polovica drugih domov imenuje senat, saj se jih izmed 17-ih dvodomnih držav v Evropi tako naziva le osem. Razlog je morda predvsem v tem, da je v Evropi veliko držav z bogato tradicijo. Ti drugi domovi so prevzeli tradicionalne nazive, ki so jih uporabljala predstavniška telesa teh držav v preteklosti. Drugi domovi, ki se ne imenujejo senat, se večinoma imenujejo "svet" (angleško Council, francosko Conseil, nemško Rat) ali "dom" oziroma "zbornica" (angleško Chamber ali House). Gre za več različnih vrst svetov, kot so zvezni svet, državni svet, narodni svet, posvetovalni svet, svet federacije, svet republike, kantonski svet in podobno ter več različnih vrst domov, kot so dom lordov (lordska zbornica), dom federacije, dom narodov, dom starešin, dom poglavarjev in podobno. Vsekakor pa ni pravilen izraz za drugi dom deželni svet, ki bi lahko nepravilno pomenil, da ne gre za državni drugi dom, ampak za deželno predstavniško telo. Predsednik Državnega sveta ni primeren gostitelj za predsednika deželnega predstavniškega telesa, ki je lahko podobno kot državno predstavniško telo dvodomno. Zaradi navedenega predlagamo, da se uporablja izraz predsednik drugega doma.

II.

V 23. členu Sklepa se za besedilom "predsednika parlamenta" doda vejica in besedilo "predsednika drugega doma".

V 24. členu Sklepa se za besedilom "predsednika parlamenta" doda vejica in besedilo "predsednika drugega doma".

V prvem odstavku 25. člena Sklepa se za besedilom "predsednika parlamenta" doda vejica in besedilo >predsednika drugega doma<.

V drugem odstavku 25. člena se doda nova točka e:
"e) ob obisku predsednika drugega doma:

člani uradnega spremstva gosta,
člani stalnega spremstva v Republiki Sloveniji,
člani delegacije Državnega sveta, ki sodelujejo pri uradnih razgovorih,
druge osebe, ki jih določi gostitelj."

Obrazložitev

Sklep v 23. členu določa dolžnost izobešanja zastav, v 24. določa dolžnosti protokola v primeru delovnega ali zasebnega obiska uglednega gosta ter v 25. členu določa, v katerih primerih se priredi svečano kosilo ali večerjo in kdo so povabljeni na takšen dogodek.

V vseh navedenih primerih niso predvideni izobešanje zastav, aktivnosti protokola in prirejanje svečanega kosila, večerje ob obisku predsednika drugega doma. Pri tem je potrebno posebej opozoriti, da je predsednik drugega doma, kot že navedeno, lahko uvrščen celo na drugo mesto hierarhične lestvice predstavnikov najvišjih organov v posamezni državi. Tako je na drugo mesto hierarhične lestvice funkcionarjev v evropskih državah uvrščen predsednik francoskega Senata, italijanskega Senata, češkega Senata, nemškega Zveznega sveta, romunskega Senata. Podobno velja tudi za predsednike nekaterih drugih domov v državah zunaj Evrope (npr. Bolivija, Kambodža, Čile, Alžirija). Gre predvsem za posledico ustavne ureditve, da predsednik drugega doma nadomešča predsednika republike, če je slednji odsoten ali nezmožen opravljati svojo funkcijo. To pomeni, da je predsednik drugega doma uvrščen pred predsednikom prvega doma in pred predsednikom vlade.

Nasprotno se v Sklepu takšnega položaja predsednikov nekaterih drugih domov ne predvideva in Sklep zato sploh ne določa izobešanja zastav, svečanega kosila ali večerje v primer uradnega obiska predsednika drugega doma (ki bi bil celo drugi na protokolarni hierarhični v državi, iz katere prihaja). Prav tako niso predvidene aktivnosti protokola v primeru zasebnega ali delovnega obiska predsednika drugega doma. Po mojem mnenju je zaradi zgoraj navedenih razlogov potrebno za predsednika drugega doma iz tujine predvideti enako protokolarno ceremonijo kot v primeru obiska predsednika prvega doma.

III.

V tretjem odstavku 43. člena Sklepa o določitvi protokolarnih pravil (Uradni list RS, št. 56/07) se pred besedilom "ali predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije" uvrsti besedilo "ali predsednik Državnega sveta Republike Slovenije".

Obrazložitev

V tretjem odstavku 43. člena Sklepa o določitvi protokolarnih pravil ni naveden predsednik Državnega sveta, čeprav bi po našem mnenju moral biti naveden v tem členu. Iz navedenega Sklepa in dejanske izvedbe protokolarnih pravil, ki jih izvaja Protokol Republike Slovenije, je razvidno, da je predsednik Državnega sveta četrti na hierarhični lestvici predsednikov najvišjih ustavnih organov Republike Slovenije. Predsednik Državnega sveta je tako uvrščen takoj za Predsednikom republike, predsednikom Državnega zbora in predsednikom Vlade, ter pred predsednikoma Ustavnega in Vrhovnega sodišča. Takšen vrstni red Sklep določa v celotnem besedilu, razen v tretjem odstavku 43. člena, kjer predsednika Državnega sveta ni, je pa kot govornik naveden predsednik Ustavnega sodišča, ki je kot že navedeno uvrščen za predsednikom Državnega sveta na omenjeni hierarhični lestvici. Menim, da bi bil predsednik Državnega sveta lahko slavnostni govornik na vsaj eni državni proslavi v koledarskem letu.

IV.

V 48. členu se pred besedilom "predsednika Vlade Republike Slovenije" zbriše beseda "in" ter se za besedilom "predsednika Vlade Republike Slovenije" doda besedilo "predsednika Državnega sveta, predsednika Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča".

Obrazložitev

Predsedniki Državnega sveta, Ustavnega in Vrhovnega sodišča so četrti, peti in šesti na protokolarni hierarhični lestvici. V primeru smrti najvišjih predstavnikov v državi se zdi smiselno, da se opravi državni pogreb, saj se le na tak način primerno obeleži smrt predstojnikov najvišjih ustavnih organov v državi. Tako bi se državni pogreb opravil za najvišje predstavnike vseh treh vej oblasti v državi.

Obenem bi rad poudaril, da Sklep določa protokolarna pravila, protokolarne dogodke, načine izvajanja protokolarnih dogodkov, izvajalce, načine financiranja protokolarnih dogodkov ter pravice in dolžnosti organov, za katere Protokol Republike Slovenije (v nadaljevanju: Protokol) opravlja protokolarne zadeve. Sklep nikakor ne ureja samo notranje organizacije in dela Vlade, kot to določa 21. člen Zakona o Vladi, ki je podlaga za sprejem Sklepa, ampak bistveno presega te okvire in posega v delovanje drugih ustavnih organov iz drugih vej oblasti. To pomeni, da Sklep ne deluje samo navznoter, ampak tudi navzven, saj posega v delovanje drugih ustavnih organov, kot so npr. Predsednik republike, Državni zbor, Državni svet, Ustavno sodišče, Vrhovno sodišče, na področju obravnav protokolarnih zadev. Materija, ki je urejena s Sklepom bi morala biti urejena z zakonom.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije, da pobudo preuči in v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) nanjo v roku 30 dni odgovori.

Predlagan sklep je bil sprejet (24 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 24 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti).

- - -

Na klop so svetniki prejeli pobudo državnega svetnika Petra Požuna v zvezi z napadom na državnega svetnika dr. Andreja Rusa.

Na klop so prejeli tudi predlog sklepa.

Predlagatelj Peter Požun je podal obrazložitev.

Razpravljali so Branimir Štrukelj, dr. Janvit Golob in Boris Šuštaršič, ki je predlagal dopolnitev sklepa: "Državni svet obsoja napad na državnega svetnika."

Na podlagi predlagane dopolnitve predloga sklepa, je predsednik predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 12. seji 10. 12. 2008, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) obravnaval pobudo državnega svetnika Petra Požuna v zvezi z napadom na državnega svetnika dr. Andreja Rusa in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet podpira pobudo in predlaga Ministrstvu za notranje zadeve in Generalni policijski upravi, da jo preučita in nanjo odgovorita.

Državni svet obsoja napad na državnega svetnika dr. Andreja Rusa ki se je zgodil dne 3. 12. 2008, in pričakuje, da bo Policija storila vse, kar je v njeni pristojnosti in moči, da bo odkrila in razrešila primer napada.

Državni svet pričakuje, da bo Ministrstvo za notranje zadeve pripravilo strategijo zmanjševanja stopnje nasilja, konfliktnosti in kriminalitete v slovenski družbi še posebej v pogojih gospodarske in finančne krize, ko se problem nasilja, konfliktnosti in kriminalitete še zaostruje.

Obrazložitev

Dne 3. 12. 2008 je neznanec na parkirišču pred Parlamentom Republike Slovenije napadel državnega svetnika dr. Andreja Rusa in ga močno poškodoval. Državni svetnik se je v tistem času ravno vračal s seje Komisije za mednarodne odnose in evropske zadeve v prostorih Parlamenta.

Državni svetniki smo zaskrbljeni nad napadi, ki se lahko zgodijo sredi dneva na parkirišču pred Parlamentom. Dogodek namreč že vzbuja dvom o varnosti enega najbolj varovanih predelov Ljubljane, kjer svoje avtomobile parkirajo državni svetniki.

Upamo, da napad na državnega svetnika nima političnega ozadja. Policija naj stori vse potrebno, da prepreči takšne napade, ki lahko ogrozijo življenje in zdravje ljudi na ulicah Ljubljane. Državni svet pričakuje, da bo Policija storila vse, kar je v njeni pristojnosti in moči, da bo odkrila in razrešila primer napada na državnega svetnika dr. Andreja Rusa. Odkritje storilca in njegovega motiva je ključno za to, da se podobni napadi v prihodnosti preprečijo.

Državni svetniki tudi pričakujemo, da bo Ministrstvo za notranje zadeve pripravilo strategijo zmanjševanja stopnje nasilja, konfliktnosti in kriminalitete v slovenski družbi. Takšen dokument je potreben zato, ker se v pogojih gospodarske in finančne krize problem nasilja, konfliktnosti in kriminalitete ponavadi še zaostri. Ministrstvo in policija morata biti po našem mnenju na povečano nasilje v družbi primerno pripravljena.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za notranje zadeve in Generalni policijski upravi, da pobudo preučita in v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) nanjo v roku 30 dni odgovorita.

Predlagan sklep je bil sprejet (26 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 26 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti).

- - -

Vprašanje državnega svetnika Vincenca Otoničarja v zvezi z domovi za ostarele so svetniki prejeli na klop.

Na klop so prejeli tudi predlog sklepa.

Razpravljal je Peter Požun.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep:

Državni svet Republike Slovenije je na 12. seji 10. 12. 2008, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) obravnaval vprašanje državnega svetnika Vincenca Otoničarja v zvezi z domovi za ostarele in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet podpira vprašanje državnega svetnika Vincenca Otoničarja in predlaga Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da vprašanje preuči in nanj odgovori.

Vprašanje državnega svetnika Vincenca Otoničarja se glasi:

Kakšna je strategija ministrstva na področju institucionalnega varstva ostarelih in onemoglih in kakšno pomoč omogoča tistim, ki se odločijo za investicijo gradnje doma za ostarele in pridobitev koncesije na tem področju?

Obrazložitev

V Sloveniji se, podobno kot v drugih gospodarsko razvitih evropskih državah, starostna struktura spreminja. Zaradi naraščanja deleža starejših prebivalcev mora družba nemudoma odločiti o dilemi, ali širiti mrežo domov ali intenzivneje organizirati mrežo pomoči na domu. Ob koncu leta 2007 je bilo v Sloveniji na voljo 16.600 mest v 78 domovih in posebnih zavodih na 89 lokacijah. Od tega je v:

javnih domovih za starejše 12.318 mest
zasebnih domovih za starejše 1.974 mest
posebnih domovih za odrasle 2.368 mest.

Po statistiki Skupnosti socialnih zavodov Slovenije je dne 9.12.2008, število oseb, ki čakajo na prosto mesto v domu, znašalo 14.964.
Po letu 2001 se v javno mrežo vključujejo tudi zasebni izvajalci institucionalnega varstva. Pojavljajo se zasebniki, ki so pripravljeni vlagati sredstva v infrastrukturo ter izvedbo programa.
Vse več je potreb po izgradnji domov za ostarele, saj je vse več ljudi, ki so te pomoči potrebni. Zasebni investitorji, ki bi želel pomagati na tem področju in zgraditi dom za ostarele pa se soočajo s številnimi težavami, saj sta izgradnja in postopek pridobitev koncesije zelo zapletena. Za realizacijo takšnega programa so potrebna ogromna investicijska vlaganja in podpora lokalne skupnosti in države. Glede na to, da je skrb za ostarele tudi problem, s katerim se ubada tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve me zanima strategija in pomoč Ministrstva na tem področju.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da vprašanje preuči in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) nanj v roku 30 dni odgovori.

Predlagan sklep je bil sprejet (22 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 19 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti).

- - -

Za vprašanja, na katera po preteku 30-dnevnega roka še ni bilo prejetih odgovorov odgovorov, bodo posredovane urgence na pristojna ministrstva oziroma druge pristojne institucije.

* * *

K 3. točki dnevnega reda : Obravnava zaključkov posveta Kako gospodarno upravljati z lastniškimi deleži države v podjetjih?

Skupno poročilo Komisije za gospodarstvo, obrt, turizem in finance ter Interesne skupine delodajalcev s predlogi zaključkov so svetniki prejeli s sklicem 3. 11. 2008 in na klop. Predlog sklepov so prejeli 5. 11. 2008 po elektronski pošti in na klop.

Poročevalec Komisije za gospodarstvo, obrt, turizem in finance ter Interesne skupine delodajalcev dr. Janvit Golob je pojasnil stališče komisije.

Mag. Stojan Binder je predstavil stališče interesne skupine delodajalcev.

Razpravljali so mag. Blaž Kavčič, Boris Šuštaršič, Drago Bahun, Jože Mihelčič, Anton Peršak in Branimir Štrukelj.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednje

S K L E P E :

Državni svet je 1. 7. 2008 organiziral posvet Kako gospodarno upravljati z lastniškimi deleži države v podjetjih, na katerem so bili soočeni različni pogledi povabljenih strokovnjakov o pomenu gospodarnega upravljanja z lastniškimi deleži podjetij v državni lasti.

Prehod v tržni ekonomski sistem in uvedba splošnega koncepta zasebne lastnine je Sloveniji v procesu lastninjenja poleg zasebnih podjetij prinesel tudi državni banki, zavarovalnice v lasti države, podjetja v energetskem sektorju ter paradržavni Kapitalsko družbo in Slovensko odškodninsko družbo z velikimi lastniškimi deleži v vseh pomembnejših slovenskih podjetjih.

Vlada Republike Slovenije je v okviru gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji sprejela ukrepe za postopen umik države iz gospodarstva in usklajeno privatizacijo največjih gospodarskih družb v lasti države. Zato so v ta program prodaje finančnega premoženja države vključene vse kapitalske naložbe, ki so primerne za prodajo, saj mora biti dana možnost, da se ob ugodni tržni situaciji prodajo. V družbah, ki so za državo strateškega pomena je delež za prodajo ali drugo razpolaganje omejen tako, da država tudi po privatizaciji ohrani odločujoč vpliv.
Z ekonomskega vidika privatizacija ni cilj, ampak sredstvo, kako povečati učinkovitost podjetij in gospodarstva kot celote. S političnega vidika pa je mnogokrat prav obratno - privatizacija je cilj, da konkurenčna politična opcija po prevzemu oblasti izgubi del svojega političnega vpliva. S tega vidika je treba razumeti politične procese in razprave v zvezi s privatizacijo. Srčno zagovarjanje privatizacije na eni strani, na drugi pa žolčno nasprotovanje. Nasprotovanje privatizaciji je lahko zelo hvaležen poligon v razpravah, kjer se poklicani povzdignejo v varuha nacionalnega interesa.
Nekatere države EU imajo v lasti okoli 5 odstotkov vrednosti domačih podjetij, medtem ko je v Sloveniji ta delež bistveno višji (23%). Po tem podatku se Slovenija uvršča na drugo mesto ( za Litvo ) v EU, na nasprotni strani lestvice pa se znajde, ko gre za odstotek lastništva tujih vlagateljev v domačih delnicah, ki je v Sloveniji drugi najnižji med vsemi državami EU. Upoštevajoč te podatke je težko pristati na trditve o divjih razprodajah državne srebrnine tujcem, saj država posredno ali neposredno še vedno kontrolira večino večjih slovenskih podjetij. Ve pa se ,da se število podjetij z državno lastnino, še posebej državnih skladov, naglo povečuje. Med desetimi največjimi podjetji na svetu po tržni kapitalizaciji jih je bilo leta 2007 kar pet v državni lasti. Ta proces je v letu 2008 dosegel neslutene razsežnosti.
Ob vprašanju primernega deleža tujega lastništva se je potrebno zavedati, da prodaje domačih podjetij pomenijo tudi odlivanje dobička iz države, ki prodaja svoje premoženje. Na Irskem, ki velja za uspešno državo, ta odliv v tujino dosega blizu 20 % BDP, kar pomeni, da stopnja razvitosti posameznega Irca ni 140, ampak 120 v primerjavi z EU.
Dejstvo je, da nekatera podjetja v državni lasti dobro poslujejo. Največje družbe iz prve kotacije Ljubljanske borze (večinoma ima država v njih pomemben lastniški delež) so tako v zadnjih letih povečale dobiček za okoli 15 odstotkov letno, kar je vsekakor zelo dober rezultat. Vendarle pa ne bi mogli trditi, da je to posledica dobrega upravljanja s strani države, pač pa v prvi vrsti izkoriščanja rasti na ciljnih trgih podjetij (predvsem jugovzhodna in vzhodna Evropa). Poleg tega pa je pomembno, da visok delež državne lastnine ne vpliva samo na uspeh podjetja, kjer je država pomembnejši lastnik, ampak se širi na celotno gospodarstvo.
Privatizacija ni enostaven in lahek proces. Medtem ko so strokovne priprave in postopki relativno enostavni, pa so politični procesi, ki tečejo vzporedno s tem, zelo kompleksni in negotovi. Iz smernic, ki jih je izdal OECD za upravljanje podjetij v državni lasti izhaja, da vsebinsko osnovo za upravljanje podjetij v državni lasti predstavlja kombinacija socialnih, gospodarskih in strateških interesov. Globalizacija trgov, tehnološke spremembe in deregulacija monopolnih trgov silijo v prilagoditev in restrukturiranje sektorja državnega lastništva.

Pomembna naloga države pri izvajanju njene lastniške funkcije je v tem, da se izogne nepotrebnemu političnemu vpletanju v upravljanje podjetij ter da zagotovi enake pogoje delovanja na trgih, kjer privatna podjetja lahko konkurirajo tistim, ki so v lasti države s tem, da vlade ne izkrivljajo konkurence z uporabo svojih regulatornih ali nadzornih moči. Država naj bi izvajala lastniško funkcijo v skladu z javno razkrito lastniško politiko. Upravljanje državnega lastništva na profesionalen in odgovoren način vodi do bolj zdrave, bolj konkurenčne, bolj transparentne družbe. Če želi država dobro izvajati svoje lastniške dolžnosti, lahko pri tem uporablja tudi orodja privatnega sektorja. Področje gospodarjenja velja namreč razumeti tako na ravni upravljanja s tem delom premoženja, kot tudi gospodarno odprodajo lastniških deležev, ko je odločitev o prodaji sprejeta. So podjetja, kjer je vključevanje v globalizirane sisteme preživetvena ali vsaj razvojna nuja. In v takih primerih je pomembno vprašanje načina, kako, pod kakšnimi pogoji izvesti prodajo državnega deleža.

Eno ključnih vprašanj je, kdo bi bil dober profesionalni upravljavec državnega premoženja v Sloveniji danes. Bistveni pogoj za to bi bilo nekonfliktnost interesov z drugimi gospodarskimi družbami kakor tudi s politično in državno upravno strukturo. Morda bi bila za tako vlogo primerna pred kratkim oblikovana Slovenska izvozna in razvojna banka, ki ima na področju upravljanja premoženja za državo že dolgoletne izkušnje.

Čeprav se je moč delno strinjati z obče razglašeno tezo o tem, da je državno lastništvo manj učinkovito od zasebnega lastništva pa nekateri primeri kažejo, da država ni nujno slab lastnik, nasprotno - je lahko izredno dober lastnik, če upošteva in razume parametre in zahteve globalizirane ekonomije.

Pri kriteriju uspešnosti prodaje je treba upoštevati več vidikov in se pri tem vprašati ali je to dosežena cena, obveznosti novega lastnika, da vlaga v nova znanja,tehnologijo in zagotovi ali vsaj ohrani delovna mesta.

Predvsem pa se je potrebno sporazumeti in najti odgovor na bistveno vprašanje: kaj je cilj države kot lastnice? Ali je to povečevanje dobička in vrednosti podjetja, ohranitev delovnih mest, kontrola konkurenčnosti in trga oz. zagotavljanje konkurenčnosti, prenos tehnologij, znanj in sposobnosti? Glede teh pomembnih vprašanj je potrebna jasna definicija in strategija vlade, kaj storiti. Verjetno se dolgoročno država vsaj delno mora umakniti iz podjetij, pri čemer pri ključnih podjetjih, ki bodo tako definirana, zadrži odločujoče deleže, kratkoročno pa bi odločitev morala iti v smeri profesionalizacije uprav in nadzornih svetov.

Država bo zagotovo še dolgo ostala pomemben dejavnik v gospodarstvu in sicer kot dobro obveščeni in pooblaščeni udeleženec v gospodarstvu. Država oz. vlada ima izbor, bodisi da sodeluje z dejavniki trga ali pa ne, vendar bo v tem primeru po vsej verjetnosti borbo proti njim izgubila. Vseeno pa je država oz. vlada tista, ki odloča o tem, kateri so glavni strateški oporniki nacionalnega gospodarstva. Te odgovornosti ji ne more odvzeti nihče.

V večini primerov ni razlogov, ki bi utemeljevali potrebo da država še naprej aktivno upravlja s podjetji. Prav tako pa naj bi se ne brez utemeljenih razlogov in natančne analize panično umikala iz lastništva, ker bo seveda s tem dosegla nekaj, kar ne želi, torej slabše donose. Primer podjetij kot je npr. Krka kažejo, da bi država težko z direktnimi finančnimi naložbami v tujini ali na razpršenih trgih dosegala bistveno boljše donose. Seveda pa ni razloga, da mora država imenovati svoje predstavnike v nadzorne svete takih podjetij, saj je možen dogovor o tem, da se izda neko preferenčno delnico, za katero se zahteva določen donos. Ta donos mora biti mednarodno primerljiv, za kar obstajajo referenčne obrestne mere in podobni instrumenti.
Vloga KAD-a in SOD-a se mora v bodoče temeljito spremeniti in nanju ne računati kot na lastnika, preko katerega država udejanja svojo politiko ali svoj nacionalni oz. strateški interes. Če se pristane na tezo, da KAD ostane portfeljski upravljavec premoženja, kot tipično profesionalna finančna inštitucija, pa se lastništvo tega dela državnega premoženja prenese na ZPIZ. Ob tem se imenuje nadzorni svet, v katerem so predstavniki države, centralne banke in ZPIZ-a. Premoženje oz. doseženi donosi ne postanejo del splošne bilance ampak kapitalski del bilance ZPIZ-a, kar pomeni, da ne more priti do neposrednega pretakanja teh donosov v pokojnine oz. v tekočo porabo ZPIZ-a. S to operacijo bi vrnili nekaj tistega, kar je bilo prej družbeno nazaj v prvotno funkcijo, tako da bi ta kapital dobil neko družbeno vrednost.
Na področju gospodarske infrastrukture in finančnega sistema je težko najti državo v svetu, ki bi ta sistema razprodala ali opustila. Zato je pomembno, da se v nekaterih finančnih inštitucijah kontrolni deleži obdržijo, pri čemer ni nujno, da država svojo udeležbo izvaja aktivno. Energetika ali vsaj nekateri njeni deli so tipičen primer, kjer je nujno, da ostanejo pod kontrolo države, prav tako to velja za nekatere segmente prometne infrastrukture, kjer bo Slovenija morala sprejeti nekaj strateških in dolgoročnih odločitev kako naprej.

Predlagani sklepi so bili sprejeti (26 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 26 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti).

K 4. točki dnevnega reda: Obravnava zaključkov posveta Kaj bomo skupaj storili za preprečevanje nasilja in zlorab nad starejšimi osebami?

Poročilo Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide s predlogi zaključkov ter predlog sklepov so svetniki prejeli po elektronski pošti 5. 11. 2008 in na klop.

Stališče Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide podal poročevalec komisije Peter Požun.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednje

S K L E P E :

Državni svet je 17. junija 2008 na pobudo Zveze društev upokojencev Slovenije soorganiziral posvet z naslovom "Kaj bomo skupaj storili za preprečevanje nasilja in zlorab nad starejšimi osebami?".

Na posvetu so bila predstavljena aktualna vprašanja, povezana z nasiljem in zlorabami starejših v Sloveniji. Državne institucije in nevladne organizacije so se na posvetu predstavile s svojimi programi in nalogami ter spregovorile o načinih za uresničevanje zastavljenih ciljev.

Na podlagi tez za oblikovanje zaključkov so bili oblikovani naslednji sklepi:

O pojavih nasilja, zlorab in diskriminacije moramo v javnosti več govoriti - tako v medijih, občinskih svetih, nevladnih organizacijah kot v državnih organih na vseh nivojih. O posledicah nasilja, ki ogroža kakovost življenja ljudi vseh starosti, je treba osveščati vse generacije.
Za večjo prepoznavnost in s tem ustvarjanje pogojev za preprečevanje nasilja nad starejšimi je potrebno, da:
- mediji temu problemu posvetijo večjo pozornost;
- je nasilje nad starejšimi vsaj enkrat letno predmet razprav v državnih organih, na lokalni ravni v občinskih svetih in nevladnih organizacijah;
- izobraževalne organizacije čim prej pripravijo ustrezna učna gradiva o pomembnosti medgeneracijskega sožitja v skladu s Strategijo varstva starejših do 2010;
- se v družbi načrtno pomaga zgraditi pozitivna samopodoba starejših, s tem, da se jim omogoči sodelovanje in soodločanje o njihovem življenju;
- se starejše nauči prepoznavati nasilje, tako da se pripravijo zloženke o prepoznavnosti nasilja in nasveti, kam se lahko žrtve obrnejo po pomoč ter kako lahko ljudje sami ukrepajo v primeru zaznanega nasilja;
- se vzpodbuja vzpostavitev alternativnih socialnih mrež starejših (centri za socialno delo, društva upokojencev, prijatelji) kot podpora ali nadomestek družinskim vezem;
- se organizira brezplačna pravna pomoč in telefonske svetovalnice.
Družina je s svojim razvojem prešla v znatni meri iz hierarhično strukturirane v atomizirano in izgubila tradicionalne družinske vrednote, zato je toliko bolj ranljiva in postaja prostor, kjer se izvaja največ nasilja nad mladimi in starejšimi. Zato ji je potrebno nameniti večjo družbeno in strokovno pozornost v smislu svetovanja, izobraževanja, terapevtske pomoči, nudenja raznih storitev, še zlasti tedaj, ko družina oskrbuje starega, bolnega oziroma invalidnega človeka.
Za učinkovito izvajanje marca 2008 sprejetega Zakona o preprečevanju nasilja v družini je potrebno, da Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve čim prej pripravi in sprejme podzakonske akte in navodila za vse izvajalce določb zakona, tudi za nevladne organizacije. Slednje, zlasti tiste, ki neposredno izvajajo programe s starejšimi in zanje in so njihovi reprezentativni predstavniki, je potrebno aktivno vključiti v pripravo aktov, ki naj precizirajo multidisciplinaren in medinstitucionalen pristop do žrtve nasilja ter sam postopek, naloge in odgovornost posameznega strokovnjaka pri ravnanju z žrtvijo. Podrobno naj se določi tudi način prepoznave in identifikacije žrtve. Kot dodatno vodilo bi bilo potrebno sprejeti Nacionalni program boja proti nasilju.
Starejši in invalidi potrebujejo spremljevalca in zagovornika na lokalnem nivoju, ki bo v pomoč pri urejanju raznih zadev in pri preprečevanju in ukrepanju v primeru nasilja in zlorab. Starejši potrebujejo tudi zaščito in varnost, zato je potrebno načrtovati prostore v varnih hišah in v domovih starejših občanov, ki so lokacijsko bližje. Potrebno bi bilo izdati tudi poseben priročnik o pravicah starejših.
Za večjo učinkovitost preprečevanja nasilja vseh oblik in pravočasno ukrepanje je potrebno zagotoviti pretok informacij in boljše strokovno sodelovanje med državnimi institucijami, strokovnimi institucijami, civilno družbo in prebivalstvom vseh področjih družbenega življenja, tako na lokalni kot nacionalni ravni. Za izvajalce in druge sodelujoče institucije s področij kot so zdravstvo in šolstvo, je treba uvesti permanentno izobraževanje kadrov in prostovoljcev, ki so lahko v veliko pomoč žrtvam in javnim službam.
Glede na to, da nega in pomoč starejšim terjata celovito oskrbo tako v domovih kakor tudi v družini, naj Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za zdravje ponovno preučita standarde in kadrovske normative na tem področju. Starejši imajo dandanes nove in zahtevnejše potrebe. Ker v veliko primerih neposredno delo z njimi opravljajo osebe z najnižjo izobrazbeno strukturo, to posledično vpliva na kakovost izvajanja programov. Za te kadre naj se uvede permanentno izobraževanje, pri zaposlovanju pa naj se izdelajo kriteriji o psihosocialnih sposobnostih oseb, ki se bodo zaposlile za neposredno delo s starejšimi ljudmi, saj morajo biti za takšno delo primerne in posebej usposobljene.
Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo je v medresorskem usklajevanju Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, in Ministrstva za zdravje že od leta 2006. Njegovo sprejetje bi pomenilo podlago za uresničevanje pravic oseb, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju dnevnih opravil, ohranjanju preostalih psihofizičnih sposobnosti, zmanjšanju potrebe po pomoči na najmanjšo možno raven v okviru možnosti ali povrnitvi sposobnosti za življenje brez pomoči druge osebe. Na podlagi zakona bo urejeno tudi zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, kot nova oblika obveznega in dopolnilnega socialnega zavarovanja. Uveljavljanje pravic iz zakona ne bo vezano na starost osebe, saj ima lahko vsak človek zaradi nesreče, bolezni, invalidnosti ipd. potrebo po oskrbi. Predlog zakona naj bi bil že pripravljen, zato bi bilo o njem nujno čim prej izvesti javno razpravo s strokovno in drugo javnostjo in vanjo vključiti tudi vse zainteresirane nevladne organizacije. Vlada naj pospeši postopke za sprejem zakona.
Od Ministrstva za zdravje se na področju zdravstvenega varstva starejših pričakuje, da bo njegov razvoj potekal v skladu z zapisanimi strategijami in cilji v Strategiji varstva starejših do 2010. Opredeliti je treba nove potrebe starejših po zdravstvenem varstvu, omogočiti dostop do zdravstvenih storitev (npr. specialnih pregledov), povečati obseg zdravstvene nege na domu, razširiti patronažno službo, omogočiti pravočasno ukrepanje pri možganski in srčni kapi, zagotoviti pravočasno terapijo, kot so fizioterapija, delovna terapija ipd. Vse to lahko pomaga omejiti negativne posledice oziroma število invalidov.
Ugotovitve kažejo, da ko zboli starejši človek, v družini nastane negativna situacija ali nemoč - institucij ni, pomoč na domu ali ni dosegljiva ali je le delna, svojci pa ne zmorejo izvajati pomoči bolniku. Zato velikokrat prihaja do pojava nasilja nad bolnikom oziroma do poslabšanja medsebojnih odnosov v okviru družine. Zaradi naštetih razlogov in dejstva, da v Sloveniji po ocenah trenutno obstaja potreba po 900 negovalnih posteljah, bi bilo nujno realizirati organizacijo negovalnih oddelkov pri vseh bolnišnicah.
Potrebno je dati večji poudarek vzgoji za medgeneracijsko sožitje in odnose med ljudmi, saj smo vsi občani, ne glede na starost, odgovorni za nastajanje pojavov nasilja, diskriminacije, za preprečevanje nasilja, za nepravočasno ukrepanje in zaščito žrtev. Vsi oziroma vsak posameznik lahko nekaj stori za varnejše življenje brez nasilja. Zato je potrebno v družini, vrtcu in šolah vseh stopenj uvesti oblike tovrstnega izobraževanja za humanejše odnose med ljudmi, v družini, delovnem okolju in v družbi nasploh. EU je letos že ponudila priložnost, da se v program "Kulturni dialog" lahko vključijo prav te teme, vendar le-to v javnosti ni naletelo na pravi vsebinski odmev. Dobrodošel bi bil poseben priročnik o možnostih uveljavljanja človekovih pravic in odgovornostih vseh občanov.
V skladu s sprejetimi zavezami v mednarodnih dokumentih naj Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve z ustreznim predpisom o sestavi organov svetov v institucijah, katerih dejavnost vsebuje tudi življenje starejših, omogoči starejšim, da bodo imeli priložnost odločati o sebi, da bodo imeli dostop do vseh storitev in možnost sodelovanja v raznih aktivnostih na vseh nivojih družbenega življenja.
Za večjo transparentnost in nadzor nad porabo javnih sredstev naj Računsko sodišče izvaja neodvisen strokovni in tudi družbeni nadzor nad izvajanjem zdravstvenih programov, tako v javnih institucijah, pri izvajalcih programov na podlagi koncesij kot v zasebnem sektorju.
Nevladne organizacije naj na nacionalnem nivoju, na podlagi partnerskega odnosa in v sodelovanju z ministrstvi, vzpostavijo koordinacijo z namenom preprečevanja nasilja. Na podlagi predloga, ki je bil sprejet na seminarju koordinatorjev Zveze društev upokojencev Slovenije in na seji njenega projektnega sveta se v okviru občin predlaga ustanovitev lokalnih koordinacij v obliki stalnih delovnih teles, v katerih bodo sodelovale nevladne organizacije in javne službe in se odzivale na probleme, povezane z varstvom starejših.
Dobro bi bilo organizirati poseben posvet o vzrokih za nasilje in diskriminacijo in ugotoviti posledice nasilja in drugih negativnih pojavov. Spregovoriti bo treba tudi o pozitivnih vidikih staranja in aktivnega delovanja starejših na raznih področjih od vzgoje, kulture, prostovoljstva, medgeneracijske solidarnosti itd.
Potrebna je sistematična skrb za razvoj, zbiranje in distribucijo novih gerontoloških znanj ter znanj o medgeneracijskem sožitju. Za ponoven razvoj raziskovalne dejavnosti na tem področju in spremljanjem uspešnosti posameznih akcij in programov bi bilo potrebno zagotoviti ustrezne vire financiranja (morda del virov pridobiti tudi iz naslova plačanih kazni za prekrške in druga kazniva dejanja).
Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006 -2010 določa pripravo predloga Zakona o prostovoljstvu v sodelovanju z nevladnimi organizacijami. Zakon bi predstavljal pravno podlago za uresničevanje načel prostovoljstva in s tem omogočil bolj učinkovito in uspešno delo nevladnih organizacij, zato naj Vlada pospeši aktivnosti za njegovo dokončno oblikovanje in sprejem.
Z naraščanjem števila starejših ljudi na podlagi podaljšane življenjske dobe ostajajo številna nerešena vprašanja, tako glede aktivnega staranja kakor tudi potreb po različnih oblikah pomoči starejšim. Z namenom celovitega pregleda nad pravicami starejših ter spremljanja zagotavljanja teh pravic in storitev, izvajanja programov, resolucij, zakonov in podzakonskih aktov v okviru javnih politik, se Vladi predlaga ustanovitev posebnega urada ali podobne neodvisne institucije, ki bi nadzor na področju varstva starejših opravljala strokovno in učinkovito.
Potrebno je enakovredno obravnavati fizično in psihično nasilje. V družbi se fizično nasilje v neki meri že zaznava in sankcionira, skorajda nezaznano in nesankcionirano pa je psihično nasilje, ki lahko pušča bistveno hujše posledice in je morebiti tudi bistveno bolj razširjeno. Zato je s tem povezano izobraževanje vseh struktur v družbi in zagotovitev ustreznega sankcioniranja na podlagi dopolnitve zakonodaje nujno potrebno.
Zaključki se posredujejo pristojnim institucijam.

Predlagani sklepi so bili sprejeti (24 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 24 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti).

K 5. točki dnevnega reda: Obravnava zaključkov posveta Otrok v vrtincu odločitev institucij

Poročilo Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide s predlogi zaključkov so svetniki prejeli po elektronski pošti 3. 11. 2008 in na klop. Predlog sklepov so prejeli po elektronski pošti 5. 11. 2008.

Dr. Zoltan Jan, ki je ta posvet vodil, je predstavil namen in bistvene poudarke posveta.

Predsednik Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide Boris Šuštaršič je pojasnil stališče komisije.

Stališče Ministrstva za šolstvo in šport je podala višja svetovalka Alenka Pavlovec.

Razpravljal je dr. Zoltan Jan.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednje

S K L E P E :

Državni svet Republike Slovenije je 13. maja 2008, v so-organizaciji z društvom Beli obroč Slovenije in UNICEF Slovenija, organiziral posvet z naslovom Otrok v vrtincu odločitev institucij.

Posvet je bil zasnovan z namenom med-resorske in med-institucionalne izmenjave mnenj in predlogov. Glavni cilj posveta je bil, na podlagi dialoga in strpne izmenjave mnenj, najti načine za:

učinkovitejše in manj konfliktne postopke pri razvezah in razhodih staršev;
preprečevanje ali vsaj omilitev trpljenja otrok;
ustrezno izobraževanje staršev ter tistih, ki odločajo v postopkih reševanja zadev in
eventualno spremembo zakonodaje.

Na podlagi predstavljenih referatov in razprave je komisija za zaključke v sestavi

dr. Zoltan Jan, državni svetnik, predstavnik interesov vzgoje in izobraževanja,
Vlasta Nussdorfer, predsednica društva Beli obroč Slovenije in
dr. Zoran Pavlovič, predsednik Nacionalnega odbora za uresničevanje otrokovih pravic pri UNICEF Slovenija,

oblikovala naslednje sklepe:

Vsi prispevki referentov in razprava se objavijo v zborniku.
Potrebno je zagotoviti pospešitev postopkov z naslednjimi ukrepi:
- Ustanovitev posebnih družinskih sodišč.
  (vsaj treh - v Ljubljani, Mariboru in Kopru) bi pripomogla k pospešitvi reševanja zadev na področju razvez zakonskih partnerjev oziroma razhodov staršev. S specializacijo teh sodišč za reševanje zadev na področju družinskega prava bi se skrajšali in dokončno končali postopki, ki včasih ne dobijo svojega epiloga ali pa ga dobijo prepozno. Možnost združevanja odločanja o več zadevah v okviru enega samega postopka (na primer vzpostavljanje povezave med civilnim postopkom in kazenskim postopkom v zvezi z družinskimi razmerji) bi tako pomenila pospešen zaključek zadev, ki se nanašajo na družinska razmerja.
- Spremembe zakonodaje
  Spremembe zakonodaje naj gredo v smeri poenostavljanja. Ko dogovor med staršema, ki je zaželen, ni možen, naj sodišče gradi prihodnost otroka na bolj zdravem in kompetentnem izmed staršev, ki naj bo začasen skrbnik otroka do dokončne odločitve.
- Zmanjšanje števila izvedencev.
  V postopek odločanja o tem, kateremu od staršev se bo dodelilo otroka, je velikokrat vpletenih več izvedencev, ki vsi podajo svoja (lahko tudi medsebojno izključujoča si) mnenja. Zmanjšanje števila izvedencev bi lahko dosegli s pridobitvijo enega skupnega mnenja, ki bi ga podal konzilij, sestavljen iz zdravnikov, psihiatrov in psihologov. S tem bi bistveno pospešili hitrost postopka, otroka pa razbremenili.
- Zgolj enkratno zaslišanje otroka in uporaba sodobne tehnologije.
  Večkratna zaslišanja otrok so zanje preveč naporna, zato bi otroka morali zavarovati pred tem, da se ga po nepotrebnem zaslišuje večkrat in pri različnih organih. Z uvedbo splošne prakse video-snemanja zaslišanj otrok tudi v kazenskih postopkih, bi se omogočilo ponovno predvajanje posnetka vsem, ki so vključeni v odločanje, brez ponovne fizične prisotnosti otroka. S tem bi se zmanjšal psihični pritisk na otroka in se ga ne bi po nepotrebnem izpostavljalo dodatnim stresnim situacijam.
Otrokom je potrebno zagotoviti prijazne sobe.
Otroci razvezo staršev doživljajo zelo stresno. Če so že primorani aktivno sodelovati v tem procesu, naj se jim pri tem omogoči čim boljše pogoje. Prijazne sobe naj bodo opremljene njim primerno (igrače, prijazno, otroško okolje) in naj jim nudijo neke vrste zatočišče, v katerem se lahko hitreje in brez zadržkov izpovedo. Prijazne sobe bi služile tudi za zaslišanja otrok v kazenskih zadevah, kjer bi otroka s pomočjo video naprav posneli, vprašanja bi mu postavljal strokovnjak, drugi udeleženci postopka (sodnik, tožilec, odvetnik) pa bi takšno zaslišanje spremljali preko video naprav v sosednji sobi.
Staršem je potrebno ponuditi možnost mediacije, dodatnega izobraževanja in strokovne psihoterapevtske pomoči pred, med in po razvezi.
V zadnjem času je opaziti povečano ponudbo terapevtskih, družinskih, mediatorskih in podobnih storitev, ki so dobrodošla pomoč staršem oziroma partnerjema v trenutkih, ko potrebujeta nasvet ali pogovor. Zakonca oziroma starši bi tako imeli možnost s pomočjo mediatorja, terapevta ali družinskega svetovalca doseči sporazum o delitvi premoženja, varstvu in vzgoji otrok, preživljanju otrok in preživljanju prostega časa z njimi. Na podlagi predčasne intervencije do razveze ali razhoda staršev morda sploh ne bi prišlo, če pa že, pa bi le-ta potekala v duhu soglasja oziroma dogovora med partnerjema.
Zagovorniki in pooblaščenci naj bodo ustrezno strokovno usposobljeni ter neodvisni.
Zagotoviti je potrebno zagovornike otrok, ki bodo delovali neodvisno in bodo ustrezno usposobljeni za delo z otroki v stresnih situacijah.
Število izvršb je potrebno minimizirati.
Potrebno je storiti vse, da se ne bi bilo potrebno posluževati skrajnih ukrepov v postopku dodelitve otrok staršem - neposredne izvršbe (odvzem otroka enemu od staršev). Izvršbo z neposredno prisilo opravi izvršitelj ob navzočnosti strokovno usposobljenega delavca, ki ga določi sodišče. V zakonu o izvršbi in zavarovanju naj se natančno določi kriterije o primernosti osebe, ki opravlja to dejanje. Predvsem naj bo izpolnjena zahteva za primerno strokovno usposobljenost za pomoč otroku v takšni situaciji, saj lahko izvršba za otroka predstavlja dodaten šok, glede na to, da se velikokrat izvede v spremstvu policije ali v ne ravno idealnih okoliščinah. Vsi vpleteni v proces razveze naj se zato ves čas postopka aktivno zavzemajo za to, da se starša o varstvu in skrbništvu nad otrokom dogovorita v okviru nepravdnega postopka, brez možnosti za skrajne ukrepe izvršbe.
Šola naj otrokom ob razvezi staršev predstavlja drugi dom.
Otroci v šoli preživijo velik del dneva, zato jim mora le-ta v najtežjih trenutkih znati nuditi neke vrste zavetje. Zato bi bilo primerno zagotoviti strokovne nasvete in pomoč učiteljem pri ravnanju z otrokom v trenutkih, ko se otrok sooča z razvezo ali razhodom staršev. Mogoče bo otrok prav učitelju v takšnih trenutkih najlažje zaupal in se mu izpovedal. Dobro je, da se otrok v tem času počuti sprejetega (s strani sovrstnikov in učiteljev).
Zagotoviti je potrebno kontinuirano usposabljanje vseh strokovnjakov.
Potrebno bi bilo zagotoviti kontinuirano izobraževanje vseh strokovnjakov (strokovnih delavcev, odvetnikov, sodnikov, zaposlenih na centrih za socialno delo idr.), ki so vključeni v procese razvez oziroma razhodov partnerjev. Njihovo delo naj temelji na poznavanju psihologije in dinamike zakonskega odnosa ter odnosov v družini pa tudi postopkov in dela ostalih institucij, vključenih v proces. Razumevanje reakcij, vedenja in razmišljanja staršev v postopku razveze ter njihovih otrok je lahko ključna podlaga za odločitve s čim manj negativnih posledic za otroke.
Vložiti je potrebno več napora v ozaveščanje celotne družbe o problematiki.
Problem trpljenja otrok ni samo problem družine, kot osnovne celice družbe, ampak zaradi vedno bolj očitnega razvrednotenja naše družbe vse bolj postaja tudi odgovornost slehernega izmed nas. Odločitev za prenehanje partnerske zveze je osebna in bi jo morali spoštovati. Vzrokov zanjo prav tako ni mogoče posploševati. Poudarjati bi morali predvsem primere dobre prakse na področju reševanja partnerskih sporov in s tem dajati protiutež primerom razvez, ki se končajo tragično.
Potrebno je retrospektivno sledenje zastavljenih ciljev in kontrola sprememb v pozitivno ali negativno smer.

Predlagani sklepi so bili sprejeti (26 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 26 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti).

K 6. točki dnevnega reda : Obravnava zaključkov posveta Zaščita avtorskih pravic pisateljev, prevajalcev, lektorjev in drugih ustvarjalcev na področju leposlovja in humanistike

Poročilo Komisije za kulturo, znanost, šolstvo in šport s predlogi zaključkov in predlog sklepov Državnega sveta so svetniki prejeli na klop.

Anton Peršak, poročevalec Komisije za kulturo, znanost, šolstvo in šport, je pojasnil stališče komisije.

Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednje

S K L E P E :

Državni svet je 11. septembra 2008 organiziral posvet na temo Zaščita avtorskih pravic pisateljev, prevajalcev, lektorjev in drugih ustvarjalcev na področju leposlovja in humanistike.

Državni svet Republike Slovenije je organiziral posvet z namenom, da bo pomagal iskati rešitve in predstaviti predloge za:

vzpostavitev transparentnega in pravičnega sistema financiranja izdaje knjig s strani države, s poudarkom na vzpostavitvi učinkovitejšega nadzora nad namensko porabo subvencij za izdajo knjig;
zagotovitev enakopravne obravnave vseh ustvarjalcev v procesu nastanka in izdaje knjige (navedba v kolofonu, zagotovitev možnosti komuniciranja med avtorjem in prevajalcem ali lektorjem, enakopravno obravnavanje avtorskih pravic vseh, s procesom izdaje knjige povezanih ustvarjalcev) in
oblikovanje smernic za učinkovitejše delovanje slovenskega knjižnega trga v prihodnosti.

Namen posveta je vodja Anton Peršak utemeljil s tem, da Ustava Republike Slovenije že v 5. členu, kjer so splošne določbe, pravi, da se ta država utemeljuje med drugim tudi na kulturi, na kulturnem izročilu, da skrbi za ohranjanje kulturne dediščine in ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Tudi nekateri drugi dokumenti, nemalokrat pa tudi ljudje, ki v Sloveniji politično odločajo, se v svojih nastopih vedno znova sklicujejo na to izročilo, na izročilo zelo dolgotrajnega prizadevanja za enakopravnost slovenskega naroda med drugimi evropskimi narodi in tudi za samo osamosvojitev Slovenije.

Ministrstvo za kulturo in Agencija za knjigo sta na posvetu zagotovila, da bo nova agencija za knjigo sama po sebi izboljšala razmere na tem področju, saj je bila ustanovljena z Zakonom o javni agenciji Republike Slovenije, v katerem so naloge agencije natančno opredeljene. Na ministrstvu se zavedajo pomena ustvarjalca, zato mora država prav na poseben način ščititi in nagrajevati ustvarjalce, a vendar avtorji niso dovolj plačani.

Državni svet ugotavlja, da je nosilec teh prizadevanj bila v največji meri ravno kultura. Še posebej, kot vemo, velja to za književnike in tudi druge ustvarjalce, ki ustvarjajo v slovenskem jeziku. Ključnega pomena je pri tem knjiga, kar je, kot rečeno, vsaj načeloma zelo poudarjeno tudi v veljavni Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo 2004-2007.

Državni svet meni, da je kultura postavljena kot eden od temeljev državnosti tudi za prihodnost, čeprav se danes dobi občutek, kot da to nekako ne velja več. S kulturo, še posebej z umetnostjo, ki predstavlja jedro sleherne kulture, pa je tako, da je to dejavnost, za katero vedno stoji konkreten ustvarjalec, torej avtor. Brez avtorja, pravzaprav vrste avtorjev, ki soustvarjajo na primer knjigo, je nemogoče govoriti o kulturi in če držijo politične opredelitve, tudi o slovenski državnosti, o nacionalni identiteti in tako naprej, bi bilo pričakovati, da bo država na prav poseben način ščitila, spodbujala in nenazadnje seveda ustrezno nagrajevala avtorje, ki ustvarjajo kulturne vrednote, s katerimi se utemeljuje.

Državni svet ugotavlja, da imajo po izkušnjah avtorji, tisti najbolj izpostavljeni, se pravi pesniki, pisatelji, avtorji s področja humanistike, ali prevajalci in drugi soavtorji, na primer lektorji vedno več težav, kar zadeva kolikor toliko ustrezno plačilo za njihovo delo. Ta država je po eni strani s svojo zakonodajo avtorje v bistvu izenačila z obrtniki, zlasti tiste, ki niso v službah in jim naložila obveznost, da se ob svojem delu ukvarjajo tudi s knjigovodstvom in računovodstvom, obenem pa ne skrbi, da bi bili za svoje opravljeno delo vsaj približno ustrezno plačani. Po mnenju mnogih, ki o tem pričajo s svojimi primeri, o čemer smo slišali tudi na posvetu, država ne skrbi dovolj za to, da bi sredstva, ki so avtorjem namenjena, tudi res prišla do avtorjev.
Ali ministrstvo spremlja in nadzoruje porabo sredstev, ki jih v obliki subvencij namenja za knjige, je Državni svet poslal na ministrstvo svetniško vprašanje in dobil odgovor, da spremlja porabo in da je po prepričanju ministrstva na tem področju v največji meri pravzaprav vse v redu. Pričevanja avtorjev pa govorijo drugače in najbrž je prav, da smo na tem posvetu tudi skušali razčistiti, pa ne zaradi tega, da bi našli zadoščenje, da smo pač nekateri imeli prav, ampak zato, da bi vsi skupaj dognali, kako te zaplete odpraviti, predvsem pa omogočiti, da bodo vsi avtorji dobili ustrezno moralno in materialno zadoščenje, zlasti zadostno plačilo. Država se mora odločiti, koliko ji pomeni slovenska knjiga in se zavedati, da njena zaščita nekaj stane.
Državni svet meni, da je prva možnost vzpostavitev transparentnega in pravičnega sistema financiranja ter učinkovitega nadzora nad namensko porabo subvencij za knjigo. Ministrstvo za kulturo podpira sistem podpore na področju knjige, ki zajema vse člene verige knjige. To je izdajanje knjig, izdajanje leposlovnih knjig za otroke in mladino, izdajanje revij, izdajanje otroških in mladinskih revij, zahtevnejše večletne knjižne projekte, mednarodna dejavnost na področju založništva, nacionalne predstavitve slovenskega leposlovja in humanistike na večjih knjižnih sejmih, prevajanje del slovenskih avtorjev v tuje jezike, literarni festivali in prireditve, razvijanje bralne kulture, projekt Rastem s knjigo, razvoj knjigarniške mreže, podpora avtorjev in prevajalcev, torej delovne štipendije, izvajanje knjižničnega nadomestila in izobraževanje oz. usposabljanje na področju knjige.
V vseh razpisih je že v razpisnih pogojih navedeno, kdo lahko prejme subvencijo, ker se založbe pri nas prijavljajo za prejemanje subvencij, katera založba je sploh upravičena, da subvencijo prejme. Eden izmed prvih pogojev je dosežena višina avtorskih honorarjev v preteklem letu za izvirno leposlovje, potem predvidena višina avtorskih honorarjev v prihodnjem letu, dosežena povprečna naklada in tako naprej (objavljeno na spletni strani). Prednostno bodo obravnavane tiste založbe, ki predvidevajo stimulativno ovrednotenje avtorskega dela. Že v razpisni dokumentaciji je na prvem mestu podpora in ovrednotenje avtorskega dela. Med številnimi prijavami v programskih razpisih, kjer so tiste največje založbe z najkvalitetnejšimi programi in tudi pri projektnih razpisih, bi morala komisija na ministrstvu najprej pogledati tudi avtorske honorarje in v tistih, ki so seveda subvencionirani, tudi preveriti, da je vse pravilno zapisano v pogodbah.
Državni svet predlaga, da bi država iskala rešitev npr. z ustanovitvijo državne založbe, ki bi skrbela za izdajo knjig, ki nimajo konkurenčnega značaja, so pa pomembne ali za razvoj stroke ali kulture naroda kot celote.
Državni svet ugotavlja, da si je Ministrstvo za kulturo že pred leti zastavilo vprašanje, ker se zaveda problemov, ki nastajajo pri vrednotenju avtorskih del, ali naj problem rešijo tako, da subvencije začnejo deliti direktno avtorjem in ne kot doslej, ko se njim namenjena sredstva sproti porazgubijo. Meni, da bi bila to druga možnost, da ne bi prihajalo do tega, do česar prihaja, da avtorji niso dovolj plačani (neuradno, da se pojavljajo dvojne pogodbe, ene, ki so poslane na ministrstvo in tiste, ki jih ustvarjalci dobijo iz založb in podpišejo). Izkazalo se je, da ob sprejemanju Zakona o javni agenciji za knjigo RS kot tudi sprejemanju Resolucije o nacionalnem programa za kulturo, v parlamentu ni bil nikoli izpostavljen ustvarjalec, temveč so bili vsi amandmaji vezani izključno na založnike, kar veliko pove o odnosu do avtorskega dela.
Zato obstaja dvom, da bi bili založniki zato, da avtor dobi subvencijo in išče založnika, ki ga je pripravljen objaviti. Vendar bi opozorili predsednika Združenja založnikov, da spoštujejo pogodbe, ki so podpisane z Ministrstvom za kulturo in da avtorji prejemajo tiste honorarje, ki so v njih določeni.
Državni svet ugotavlja, da ima Avtorska agencija Slovenije še sedaj na svoji spletni strani objavljen seznam tarif sofinanciranja, ki pa je uradno prenehal veljati 2004 in to ravno zato, ker založniki in avtorji niso bili z njim zadovoljni. V kolikor bi prišlo do nekega konsenza in bi se lahko ponovno dogovorili o tem predpisanem, zakonsko veljavnem seznamu, bi mu Ministrstvo za kulturo dalo vso podporo. Avtorske pravice ščiti seveda Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ki v svojih določbah govori o avtorskem honorarju in nadomestilu. Če gre za tržni projekt, ki je kvaliteten, tudi kvalitetni projekti so lahko tržni, pa vendar prejmejo subvencijo, mora avtor tudi od tistega dela, ko dobi več denarja založba, participirati in se mu lahko spremeni pogodba. Predlagali so povečanje odkupa knjig za javne in šolske knjižnice, da bi slovenski knjižni trg preživel, še posebej, ker šolske knjižnice nimajo namenskih sredstev za nakup sodobne slovenske literature.
V Sloveniji imamo še Urad za intelektualno lastnino na Ministrstvu za gospodarstvo, ki se ukvarja z avtorskimi pravicami in oni bi imeli verjetno možnost, da uredijo njihov boljši položaj, ker so avtorske pogodbe katastrofalne. Ministrstvo za kulturo ves čas opozarja tudi na Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ne samo na primere evropskih pogodb, kako mora pogodba izgledati, ampak se založbe tega ne držijo. Ministrstvo ne more vplivati na zagotovitev možnosti komuniciranja med avtorji, prevajalci, lektorji in založbami, ker to ni v pristojnosti Ministrstva za kulturo. Poudariti je treba, da je lektorsko delo tudi avtorsko, čeprav prihaja večkrat do nasprotnih interpretacij. V pomoč avtorjem je treba izpostaviti tudi Nacionalni program za kulturo, ker je eden temeljnih ciljev kulturne politike zagotovitev višine avtorskih honorarjev in to pravične višine.
Državni svet glede samozaposlenih v kulturi meni, da je uredba stara, kar se tudi na ministrstvu zavedajo, da jo je treba spremeniti. Zato bodo pripravili izhodišča za novo in ko bodo imeli vse pripravljeno, bodo tudi izvedli javno razpravo. Prizadevajo si za zvišanje cenzusa za plačilo prispevkov zanje, ker je treba vedeti, da to ne velja le za pisatelje, pesnike, lektorje, prevajalce, temveč so vključena vsa področja ustvarjanja in je treba v uredbi zvišati kriterije za pridobitev statusa. Ti so različni za področje knjige, kjer ni težav, vendar bi bilo treba zadeve nekako poenotiti, uvesti strožje kriterije za pridobitev statusa samozaposlenih, predvsem na drugih področjih in nato zvišanje cenzusa, da bi se prispevki še vedno plačevali ter s spremembami davčne politike, (da bi avtorsko delo bilo neobdavčeno) se da marsikaj narediti. Državni svet meni, da se npr. pesniki, pisatelji in drugi ne morejo ukvarjati z računovodskimi posli, ker to ni njihov poklic in zato je treba čim prej preučiti, kakšna je praksa v Evropi.

Predlagani sklepi so bili sprejeti (24 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 24 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).

Predsednik je zaključil 12. sejo Državnega sveta Republike Slovenije in se državnim svetnikom ter vabljenim zahvalil za razpravo in sodelovanje.

Povezane vsebine

	12. seja Državnega sveta Republike Slovenije