Sklepi, sprejeti na podlagi posveta z naslovom Diskriminacija starejših

Državni svet Republike Slovenije je na 43. seji 25. 1. 2012, na podlagi 29. in 67. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) ter na podlagi posveta z naslovom Diskriminacija starejših, sprejel naslednje

S K L E P E:

Državni svet Republike Slovenije je, na pobudo Zveze društev upokojencev Slovenije, 14. junija 2011 so-organiziral posvet z naslovom Diskriminacija starejših.

Namen posveta je bil ozavestiti javnost glede različnih pojavnih oblik diskriminacije starejših, opozoriti na sistemske nepravilnosti in predlagati ustrezne ukrepe za njihovo odpravo.

Posvet sta vodila Angelca Žiberna iz Zveze društev upokojencev Slovenije in državni svetnik Rudi Cipot.

Udeležence posveta je uvodoma nagovoril predsednik Državnega sveta mag. Blaž Kavčič, z referati pa so sodelovali predstavniki Zveze društev upokojencev Slovenije, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstva za zdravje, Inštituta za širjenje inovativnosti in kulture Hevreka ter Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja.

Na podlagi referatov in razprav na posvetu so bili oblikovani sledeči  sklepi:

1. Vrste in pojavne oblike diskriminacije so številne, povzročitelji pa so lahko tako posamezniki kot tudi skupine ljudi ali različne institucije. Evropska unija kot eno izmed bolj perečih oblik diskriminacije prepoznava t.i. večplastno oziroma intersekcijsko diskriminacijo, ki je povezana s spletom različnih osebnih okoliščin posameznika  in jo je zato tudi najtežje preprečiti. Ker v Sloveniji še vedno nimamo na voljo relevantnih podatkov o razsežnosti diskriminacije in glavnih dejavnikih tveganja, povezanih z njo, bi bilo potrebno čim prej vzpostaviti ustrezne mehanizme ugotavljanja, spremljanja in preprečevanja diskriminacije.
2. Pritožb glede diskriminacije je v Sloveniji še vedno zelo malo (okoli 70 na leto), prav tako pa se, navkljub predpisanim sankcijam za kršitelje, slednjih ne izreka. Razloge za takšno stanje bi lahko iskali v strahu prizadetih, še vedno previsoki stopnji tolerance do nasilja, prenizki stopnji splošne družbene ozaveščenosti glede nasilja, neusposobljenosti tistih, ki bi morali nadzirati izvajanje zakonodaje na tem področju, pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev ter neučinkovitega delovanja pravnega sistema. Ker je problematika diskriminacije večplastna, bi jo bilo potrebno reševati celostno, upoštevaje vse potencialno ogrožene družbene skupine in njihove specifike.
3. Najbolj pogosto zaznane težave starejših:
   • Slabšanje gmotnega položaja: okoli 45 % upokojencev ima pokojnino nižjo od 500 evrov, 63 % pa nižjo od 630 evrov, kar je bilo leta 2008 izračunano kot meja revščine za enočlansko gospodinjstvo. S tega vidika je najbolj zaskrbljujoč položaj  starejših žensk, ki živijo same.
   • Občutek odrinjenosti: izključevanje starejših iz procesov odločanja, neupoštevanje mnenj in izkušenj.
   • Občutek ogroženosti: vedno bolj pogoste obtožbe, da se s pokojninami obremenjuje državo, napovedi nižanja pokojnin, nasilje nad starejšimi.
   • Občutek zapostavljenosti: zanemarjanje razvoja področja oskrbe na domu, dolgotrajne oskrbe in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.
4. Področja družbenega življenja, na katerih starejši občutijo diskriminacijo:
   1. Področje zdravstva:
      • Dvig cen zdravil in storitev, slabšanje dostopa do zdravstvenih storitev in najnovejših metod zdravljenja v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, opuščanje določenih metod zdravljenja (ortopedija), rehabilitacije, fizioterapije, zdravstvene nege in patronažnih storitev, pri čemer omejevanje pravic prizadene zlasti starejše bolnike, invalide in revne.
      • Neprilagojenost načina podajanja informacij in navodil starejšim, zlasti tistim s težavami s spominom in sluhom ali tistim, ki ne znajo uporabljati računalnikov in ostalih novih tehnologij.
      • Preventivni programi (rak materničnega vratu, dojk in debelega črevesa ter danke) so v veliki meri navzgor starostno omejeni in ne zajemajo vse starostne razrede starejših oseb, prav tako so številne preventivne akcije finančno limitirane in s tem ne dosegajo takšnih učinkov, kot bi jih lahko.
      • Občuten padec deleža obiskov patronažne službe na 15 % (v preteklosti tudi do 70 %) zaradi vse večjih potreb po kurativnih obiskih, krajših ležalnih dob v bolnišnicah in kadrovskih omejitev.
      • Razen naporov prostovoljcev, ni zagotovljenega sistematičnega spremljanja potreb starejših in ranljivih družbenih skupin (170.000 invalidov s statusom in 230.000 težkih bolnikov s posledicami invalidnosti, med njimi je največ starejših). 
      • V bolnišnicah ni vzpostavljenih negovalnih oddelkov, družinam, ki negujejo starega človeka s težjo boleznijo, pa se ne zagotavlja ustrezne pomoči.
      • Omejene pravice do pripomočkov za nego in lažje gibanje, saj so pravilniki prilagojeni zgolj posamezni vrsti bolezni, ne pa ugotavljanju zdravstvenega stanja človeka in njegovih potreb v celoti.
      • Negativen vpliv Zakona o socialnovarstvenih prejemkih in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev na pravice do uveljavljanja storitev zdravstvenega varstva: veliko starejših je ostalo brez urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja ob uveljavitvi navedenih zakonov.

      Predlagani ukrepi:

      • Reformiranje sistema financiranja zdravstvenega varstva v smislu izpolnjevanja načela solidarnosti.
      • Poskrbeti za večjo ozaveščenost politikov in zdravstvenega osebja, zagotoviti usposabljanja izvajalcev v zdravstvu za prepoznavanje in odkrivanje diskriminacijskih praks, izboljšati komunikacijske veščine vseh, ki delajo v zdravstvu.
      • Prilagoditi navodila in informacije o zdravstvenem varstvu in celotnem postopku zdravljenja, vključno z rehabilitacijo, in starejše ozaveščati o njihovih pravicah v okviru zdravstvenega sistema.
      • Dati več poudarka izobraževanju zdravnikov in zdravstvenega osebja na področju zdravljenja in življenja starejših (geriatrija in gerontologija).
      • Aktivno preprečevanje in razreševanje negativnih posledic implementacije zakonov na podlagi informiranja vseh nivojev državne uprave o ustreznih rešitvah.
   2. Področje zaposlovanja, izobraževanja in možnost sodelovanja v stroki:
      • Vse težje se ohranja delovna mesta, otežena sta prekvalifikacija in dostop do ustreznega izobraževanja.
      • Za izobraževanje starejših ljudi ni na voljo zadostnih sredstev, za usposabljanje za boljše, kvalitetnejše življenje. Programi Univerze za tretje življenjsko obdobje so prav tako še vedno plačljivi in torej dostopni le tistim, ki si jih lahko privoščijo.
      • Starejši strokovnjaki so deležni intelektualne diskriminacije, saj jim je onemogočeno sodelovanje ali vodenje raziskovalnih projektov.
   3. Področje socialnega varstva:
      • Potencialni uporabniki storitev socialnega varstva so v neenakopravnem položaju zaradi neenake dostopnosti socialno-varstvenih storitev (primer: storitev rdeči gumb) ter zaradi različnih višin cen primerljivih storitev (razlike med cenami domske oskrbe pri zasebnikih, koncesionarjih in javnih zavodih, ter razlike v ceni ostalih storitev, ki so odvisne od deleža subvencioniranja s strani lokalne skupnosti).  
      • Na domsko oskrbo čaka približno 7.000 oseb (ob upoštevanju prečiščenih seznamov, brez upoštevanja »vlog na zalogo«, podanih 5-10 let pred dejansko potrebo po nastanitvi), večinoma v večjih mestnih občinah.
      • Cene domske oskrbe se povečujejo, dražijo se oskrbnine, vse več je domov s koncesijo ali zasebnih domov, katerih storitve so skoraj za 20-30 % dražje.
      • Storitev pomoči na domu postaja vse bolj zaželena. Trenutno jo v Sloveniji koristi okoli 7.000 ljudi, čeprav naj bi bile potrebe po takšni oskrbi veliko večje (25 % ljudi). Z razvojem tega segmenta socialnega varstva v Sloveniji zelo zaostajamo, saj je v Evropi delež takšne oskrbe približno 12 %, v Sloveniji le 1,8 %. Prav tako se ta storitev ne razvija v skladu s pričakovanji in s cilji Nacionalnega programa socialnega varstva za obdobje 2006-2010. Velikokrat tudi ni dostopna v zadostni meri ali primerljivo po geografskih področjih, saj je subvencionirana s strani lokalne skupnosti in je s tem njen obseg odvisen od deleža občinskega proračuna, ki se ji namenja.
      • Strategija varstva starejših do leta 2010 - Solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva je sicer predvidela razvoj oskrbe na domu, a ga je zastavila na zelo nizkih standardih (omejitev zgolj na gospodinjske storitve in delno osebno nego ter druženje), medtem ko človek v domači oskrbi s težjo boleznijo ali invalidnostjo potrebuje splet različnih storitev – zdravstveno nego, fizioterapijo, delovno terapijo, svetovanje, storitve za dementne itd. Tudi čez vikende in ob praznikih, ali pa samo čez vikende. Sedanji sistem teh opcij ne ponuja. 
      • Starejše osebe s posebnimi potrebami so diskriminirane. Navkljub sprejetemu Akcijskemu programu za invalide 2007-2013, v katerem je zapisana zaveza države, da bo sprejemala učinkovite in ustrezne ukrepe s katerimi bi starejšim in starajočim se invalidom omogočili doseganje in ohranjanje največje mogoče samostojnosti in polne telesne, duševne, socialne in poklicne sposobnosti ter polno vključenost in sodelovanje na vseh področjih življenja. V praksi se navedena zaveza še vedno ne uresničuje.

      Predlagana ukrepa:

      • Čim prej bi bilo potrebno sprejeti Zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, saj se bo na tak način izenačilo pravice med vsemi upravičenci, ne glede na kraj bivanja in vrsto pomoči, ki jo potrebujejo.
      • V novem nacionalnem programu socialnega varstva do leta 2020, ki je v nastajanju, naj se ustrezno oblikuje mreža socialnih storitev, ki naj zagotovi večji obseg izvajanja programov socialnega varstva v lokalnem okolju in s tem zagotovi enakopravno dostopnost do storitev za vse upravičence.
      • Analiza izvajanja Akcijskega programa za invalide 2007-2013, s poudarkom na 13. cilju: staranje z invalidnostjo.
   4. Vsakodnevno življenje:
      • Neustrezna ureditev avtobusnega in železniškega prometa. Z ukinitvijo določenih prevoznih linij je starejšim onemogočen ali otežen dostop do zdravnika, rehabilitacije in ostalih potrebnih storitev.
      • Težave pri uporabi novih tehnologij (uporaba računalnika in interneta, bankomatov, naročanje zdravniških pregledov preko interneta itd.).
      • Zapiranje malih trgovin in prenos trgovskih storitev v velike trgovske centre na obrobju mest je starejšim otežilo dostop do osnovnih življenjskih potrebščin.
      • Infrastruktura, neprilagojena starejšim in gibalno oviranim osebam.
      • Mediji ponujajo čedalje manj vsebin, ki bi bile prilagojene starejšim. Prav tako ne posvečajo posebne pozornosti ozaveščanju in vzgoji mladih oziroma različnih generacij o nujnosti medgeneracijskega sodelovanja in razumevanja starejših.
   5. Možnost vključevanja v zakonodajni postopek in uresničevanje volilne pravice:
      • Proces oblikovanja predlogov zakonodajnih rešitev je za starejše velikokrat preveč zapleten (zahteva poznavanje naprednih informacijsko-komunikacijskih tehnologij), poteka prehitro in jim ne daje možnosti za poenotenje stališč ter s tem vplivanje na vsebino zakonskih predlogov. 
      • Neurejeno zagotavljanje uresničevanja volilne pravice starejšim v domski oskrbi (vabila prihajajo na naslov stalnega bivališča in ne v domove; nepokretni ne morejo na volišča).

      Predlagani ukrep:

      • Zagotoviti sodelovanje starejše generacije pri oblikovanju vseh ključnih dokumentov, ki določajo podlage za kakovost življenja starejših oseb, v vseh fazah, zlasti pripravljalni, in ustrezno prilagoditi postopek posvetovanj (zagotoviti odzivnost na dane pripombe, počasnejši tempo sprejemanja in spreminjanja odločitev tekom pred-zakonodajnega in zakonodajnega postopka). Dober primer je dogovor o sodelovanju med Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve in ZDUS, na podlagi katerega delujejo delovne skupine po posameznih delovnih področjih.
5. Ugotovitve v zvezi s pojavom nasilja nad starejšimi:
   1. Starejši si velikokrat ne upajo govoriti o tem, da so deležni nasilja. Pogosto ga namreč občutijo s strani njihovih lastnih otrok ali s strani negovalcev v javnih ustanovah, torej od ljudi, od katerih so v veliki meri odvisni.
   2. Pogosto so poleg fizičnega nasilja prisotni tudi ekonomsko nasilje (pokojnina je dostikrat edini vir dohodkov družine), spolno nasilje in zanemarjanje (opuščanje dolžne skrbi za družinskega člana v obliki odtegovanja življenjsko nujnih stvari, zdravil, hrane in oblačil) ter strukturno nasilje (nasilje je vgrajeno v družbene strukture in se kaže preko neenakih življenjskih možnosti ter v družbeni in ekonomski nepravičnosti, s težko določljivim povzročiteljem).
   3. Medtem ko je fizično nasilje nad starejšimi lažje zaznati, se psihično nasilje še vedno v veliki meri spregleda. Tudi starejši sami se ne zavedajo, da nekatera dejanja predstavljajo nasilna dejanja, saj je njihova toleranca zaradi odvisnega položaja, v katerem se znajdejo, še vedno zelo visoka. Zato jih je treba o tem ustrezno poučiti.
   4. Pomemben element nasilja je moč, zato je eden glavnih dejavnikov tveganja za pojav nasilja nad starejšimi prav njihova nemoč. Ostali dejavniki tveganja so fizična in materialna odvisnost, psihična in fizična prizadetost žrtve, invalidnost, preobremenjenost oseb, ki skrbijo za osebe, ki so odvisne od pomoči drugih, zloraba alkohola in drugih drog ter revščina.
   5.  Posledice nasilja se kažejo v nezaupanju starejših do institucij in javnih služb, kjer naj bi poskrbeli zanje, v depresijah, drugih motnjah, odvisnostih, nezmožnostih normalnih socialnih odnosov ter v skrajnem primeru tudi telesne in duševne bolezni. V večini primerov pa se omenjene posledice celo akumulirajo.

   Predlagani ukrepi:

   • Sistematično raziskovati vzroke za nasilje nad starejšimi in oblikovati kazalnike nasilja nad starejšimi, iskati načine za odpravo in preprečevanje omenjenih vzrokov, osveščati svojce in osebe, ki s starejšimi prihajajo v stik pri svojem delu, izobraževati strokovnjake na tem področju in zagotoviti strokovno obravnavo storilcev.
   • Vzpostaviti nacionalno koordinacijsko telo in sprejeti posebno strategijo preprečevanja nasilja nad starejšimi in onemoglimi.
   • Povezovanje različnih institucij, vladnih in nevladnih organizacij pri iskanju rešitev, na podlagi strokovnega znanja in izkušenj, ter pri organizaciji skupnih kampanj proti nasilju, zlorabam in diskriminaciji starejših (dober primer: projekt Starejši za starejše, ki ga izvaja ZDUS v sodelovanju z Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve). 
   • Aktivno ukrepanje proti nasilju, brez sramu in zatiskanja oči. 
   • Aktivna vloga posameznikov v društvih ali organizacijah, kjer imajo starejši možnost srečevanja in odločanja – ozaveščanje o znakih nasilja, informiranje o možnih ukrepih, pogovori, vzpostavljanje zaupne klime, nudenje pomoči.
6. Pozitivne izkušnje s področja prepoznavanja in preprečevanja nasilja v družini (sprejetje ustreznih zakonskih in podzakonskih aktov, sodelovanje pristojnih resorjev in nevladnih organizacij, izobraževanja, medresorsko sodelovanje, dobre prakse na lokalnem nivoju, izmenjava podatkov med različnimi subjekti, ki prihajajo v stik s starejšimi), bi lahko prenesli tudi na področje prepoznavanja in preprečevanja diskriminacije. Letos začeti projekt Ustavimo nasilje nad starejšimi ženskami je dober primer navedenega. 
7. Pomemben delež preprečevanja diskriminacije starejših lahko predstavljajo preventivni ukrepi. Sledenje načela preventivnega ukrepanja bi se dolgoročno in najbolj obsežno lahko izvedlo prav z ustrezno vzgojo odraščajočih otrok in mladine.

   Predlagani ukrepi:

   • Vključiti v učno-vzgojni proces v osnovni šoli vzgojo spoštljivega in skrbnega odnosa do starejših.
   • Ministrstvo za šolstvo in šport naj se aktivno vključi v oblikovanje politik preprečevanja diskriminacije starejših.
   • Vključitev načinov za preprečevanje diskriminacije, zlorab in nasilja nad starejšimi v vse strateške in akcijske programe posameznih ministrstev.
   • Ponovna vključitev starejših (na primer starih staršev) v vzgojni proces otrok in najstnikov z namenom preprečevanja vedno bolj prisotne atomizacije družbe, ki otrokom in mladostnikom onemogoča, da preko izkušenj spoznavajo način življenja in potrebe starejših.
8. Še vedno ni pripravljena zakonska podlaga za uvedbo instituta zagovornika pravic starejših in ostalih ranljivih skupin, na kar sta ZDUS in Državni svet opozorila že velikokrat, med drugim tudi na posvetu na temo Zagovorništvo starejših, 14. junija 2010. Institucije, ki so vzpostavljene zgolj na državnem nivoju, ne predstavljajo celovite rešitve, ker so preveč oddaljene od ljudi. Zagovornike pravic starejših in ostalih ranljivih skupin bi bilo potrebno umestiti neposredno v sistem delovanja lokalnih skupnosti. Za začetek bi se lahko vzpostavil vsaj sistem zagovorništva na podlagi prostovoljnega dela upokojenih strokovnjakov, kasneje pa bi se ga lahko institucionaliziralo ter še dodatno razvilo. Do tedaj je potrebno starejše informirati vsaj o možnostih zaščite svojih pravic preko zagovornika načela enakosti, ki deluje v okviru Urada za enake možnosti.
9. Predlog za ustanovitev posebnega urada za starejše zaradi pomanjkanja finančnih sredstev še vedno ni realiziran, čeprav bi lahko s svojimi nalogami zagotovil boljše  in celovitejše razumevanje stanja na področju starejših, pomagal pri uresničevanju politik na tem področju ter aktivno spremljal realizacijo ciljev strategije varstva starejših.
10. Z aktivnim ozaveščanjem javnosti je potrebno okrepiti zavest državljanov o pomenu medgeneracijskega sodelovanja, omogočiti vključevanje starejših v procese odločanja in vzpostaviti učinkovit medgeneracijski dialog. Nevladne organizacije, lokalne skupnosti in mediji lahko na tem področju prevzamejo pomembno vlogo in poskrbijo za ozaveščanje družbe ter izvajajo pozitiven pritisk na odločevalce.
11. Starejši in številne druge ranljive skupine (invalidi, ljudje s posebnimi potrebami, Romi, emigranti itd.) izgubljajo stik z informacijsko družbo in vedno hitrejšim razvojem na tem področju (internet uporablja le 10 % starejših oseb v Sloveniji). Aktivno uvajanje programov informiranja in ozaveščanja starejših, ne zgolj za računalniško opismenjevanje, ampak tudi za komuniciranje z javno upravo in ponudniki različnih storitev preko novih tehnologij, je zato ključnega pomena. Pri tem je potrebno zagotoviti tudi finančna sredstva za izpolnitev osnovnih pogojev za izobraževanje na tem področju in omogočiti uresničitev nekaterih že začetih projektov (konzorcij RoJ, ustanovljen s strani civilne družbe). Prostovoljske organizacije in državni organi lahko na tem področju odigrajo odločilno vlogo.

    Predlagan ukrep:

    • Pristojni državni organi, zlasti Ministrstvo za javno upravo, naj preučijo in uveljavijo načine za prilagoditev čedalje bolj informatiziranih upravnih postopkov in ostalih storitev starejšim osebam.
    • Uporabiti druge, prilagojene načine obveščanja, da bodo informacije dostopne vsem državljanom.
12. Sredstva, namenjena za vseživljenjsko učenje in premostitev prepada med informacijsko družbo in starejšimi je potrebno nameniti neposredno starejšim in ne podjetjem, ki se ukvarjajo z izobraževanjem starejših. Praksa namreč kaže, da slednja večinoma niso usposobljena za kompetenten prenos znanj, saj predstavljanja novih vsebin starejšim ne znajo prilagoditi njihovimi potrebami in načinu dojemanja. Potrebno je torej zagotoviti tudi ustrezen pristop k prenosu znanj in ne zgolj znanja samega po sebi. 
13. Mnogo stereotipov, ki vodijo do diskriminacije starejših, je povezanih z nepoznavanjem potreb starejših ali nerazumevanjem posledic posameznih bolezni (primer demence), zato je poleg ozaveščanja celotne družbe, izobraževanja svojcev, osebja v domovih za ostarele, zdravstvenega osebja ter vseh, ki pri svojem delu prihajajo v stik s starejšimi osebami, potrebno okrepiti tudi področje raziskovanja življenja in potreb starejših oseb. Raziskav vrednostnega sistema, načina čustvovanja, motivacije, emocij starejših ljudi praktično ni. Tudi zato je potrebno podpirati nadaljnje delovanje gerontološkega društva in v raziskovanje vključevati ne le različne inštitute, ampak tudi starejše strokovnjake in društva, v katera se združujejo starejši, saj imajo slednja neposreden stik s ciljno populacijo in tako tudi lažji dostop do relevantnih podatkov.

* * *

Državni svet se zavezuje k še aktivnejšemu odzivanju na pobude civilne družbe v zvezi z iskanjem načinov za preprečevanje diskriminacije ter k nadaljevanju in okrepitvi sodelovanja z ZDUS na področjih politik za varstvo starejših, ki Državni svet smatra za institucijo, v kateri civilna družba vedno najde svoj prostor in skladno s tem podpira njegov obstoj.

Državni svet na podlagi zaključkov posveta poziva vsa pristojna ministrstva in državne organe, da se aktivno odzovejo na zgoraj navedena opozorila in predlagane ukrepe na način, da Državnemu svetu posredujejo terminsko opredeljene načrtovane ali že izvedene aktivnosti na posameznem izpostavljenem segmentu diskriminacije in nasilja nad starejšimi.