Odgovor Ministrstva za šolstvo in šport na vprašanje državnega svetnika Marijana Klemenca v zvezi s predlogom o uvedbi delnega sofinanciranja prevozov otrok s strani njihovih staršev

Datum: 19. 11. 2009

Državni svetnik Marijan Klemenc navaja določbo 56. člena Zakona o osnovni šoli, ki ureja pravico do  brezplačnega prevoza za učence osnovne šole in 82. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki ureja financiranje teh prevozov s strani lokalne skupnosti. Nadalje navaja, da velike občine za šolske prevoze zagotavljajo cca 500 tisoč eurov, težava pa je, da vsi otroci teh prevozov ne koristijo, saj otroke dejansko v šolo in domov vozijo starši. Pogodbene obveznosti iz tega naslova finančno bremenijo lokalne skupnosti. Zato svetnik predlaga uvedbo plačil - sofinanciranje prevozov otrok s strani njihovih staršev vsaj do polovice. To bi po njegovem mnenju pomenilo finančni prihranek, saj bi se znižali stroški prevozov, dobili pa bi tudi pregled, kateri otroci resnično potrebujejo prevoz in kateri ne. Prihranjena sredstva bi bilo mogoče preusmeriti v socialne transferje.
 
V zvezi z navedenim vprašanjem oziroma predlogi podajamo naslednje stališče.

1. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 81/06 – uradno prečiščeno besedilo in 102/07, v nadaljevanju: ZOŠ) ima učenec pravico do brezplačnega prevoza, če je njegovo prebivališče oddaljeno več kot 4 kilometre od osnovne šole. To velja v primeru, ko učenec obiskuje osnovno šolo v šolskem okolišu, v katerem prebiva. Učenec, ki obiskuje osnovno šolo zunaj šolskega okoliša, v katerem prebiva, ima v skladu s tretjim odstavkom 56. člena ZOŠ pravico do povračila stroškov v višini, ki bi mu pripadala, če bi obiskoval osnovno šolo v šolskem okolišu, v katerem prebiva. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZOŠ ima učenec pravico do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost prebivališča od osnovne šole v prvem razredu, v ostalih razredih pa, če pristojni organ za preventivo v cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost učenca na poti v šolo. O načinu prevoza se osnovna šola dogovori s starši in lokalno skupnostjo (četrti odstavek 56. člena ZOŠ).

Glede na veljavno zakonsko ureditev je torej v pristojnosti lokalne skupnosti, da se opredeli, kako bo organizirala šolske prevoze. Občina pri dogovarjanju s šolo in starši v največji možni meri zasleduje načelo racionalnosti pri organizaciji šolskih prevozov, seveda ob upoštevanju pravice do brezplačnega prevoza, določene v 56. členu ZOŠ, kar pomeni da se izvedbeno v te prevoze zajame vse možne prevoze v skladu z 56. členom ZOŠ. V primeru, da se učenci poslužujejo že organiziranega prevoza, njihov prevoz ne predstavlja dodatnega stroška in tega plačila ni mogoče uveljavljati posebej. V kolikor je šolski prevoz organiziran, pa se ga učenci na željo staršev ne poslužujejo, starši nimajo pravice do uveljavljanja stroškov. Izjemoma, ko ni možno ponuditi organiziranega šolskega prevoza (npr. odročni kraji, nevaren dostop do avtobusnih postajališč), starši pa soglašajo, da sami vozijo otroka v šolo in iz nje, lahko uveljavljajo pravico do brezplačnega prevoza, to je do povračila prevoznih stroškov v višini javnega prevoza, oziroma če javni prevoz tam ni organiziran, v višini znižane kilometrine. Pri tem pa je prav tako potrebno izhajati iz 56. člena ZOŠ. 

2. V skladu z 82. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 in 65/09 - v nadaljevanju: ZOFVI) sredstva za prevoze učencev osnovne šole v skladu s 56. členom ZOŠ (razen za prevoze učencev s posebnimi potrebami ob pouka prostih dnevih) zagotavlja lokalna skupnost. Iz državnega proračuna se v skladu z 81. členom ZOFVI zagotavljajo prevozi učencev s posebnimi potrebami ob pouka prostih dnevih v skladu s šestim odstavkom 56. člena ZOŠ in sredstva za prevoze in varstvo učencev vozačev, katerih pot v šolo je ogrožena zaradi velikih zveri.

3. Ministrstvo za šolstvo in šport meni, da je sedanja ureditev glede pravice do brezplačnega prevoza (56. člen ZOŠ), v povezavi s financiranjem (82. člen ZOFVI) v področni zakonodaji ustrezno urejena in da ni smiselno, da bi staršem naložili finančno breme sofinanciranja šolskih prevozov. V okviru svoje servisne funkcije zagotavljanja javnih dobrin oziroma storitev na lokalni ravni (na svojem območju) je občina ustanoviteljica javnega zavoda, ki opravlja javno službo na področju osnovnošolskega izobraževanja. Taki razdelitvi funkcij in pristojnosti na področju osnovnošolskega izobraževanja je prilagojen tudi sistem financiranja (81. in 82. člen ZOFVI). Država zagotavlja sredstva, ki so vezana na neposredno izvajanje osnovnošolskega programa (pouka), lokalna skupnost pa sredstva za investicijsko vzdrževanje prostorov in opreme osnovnih šol ter za tiste materialne in druge stroške, ki se tičejo predvsem njenih prebivalcev (prevozi učencev, dodatne in nadstandardne dejavnosti). Glede prispevkov staršev je potrebno izhajati iz 83. člena ZOFVI, ki določa, da javna šola ne more pridobivati sredstev iz prispevkov učencev (oziroma staršev kot njihovih zakonitih zastopnikov) za izvajanje javno veljavnih programov, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, razen za storitve, za katere je tako določeno z zakonom in za storitve, ki po izobraževalnem programu niso obvezne ali presegajo predpisane normative in standarde.

Po 57. členu Ustave Republike Slovenije je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev. ZOŠ pravico do brezplačnega prevoza po vsebini oziroma sistematiki uvršča med ostale pravice učenca, kot je obiskovanje pouka (50. člen) podaljšanje statusa učenca (55. člen), prehrana (57. člen). Učenec vseh naštetih pravic ne more uresničevati, če mu ni zagotovljena dostopnost šole, kar za določen del populacije pomeni tudi organiziran šolski prevoz. Menimo, da je na zakonski ravni potrebno obdržati obstoječi standard pravice do brezplačnega prevoza, s tem da ima lokalna skupnost v okviru svojih pristojnosti na voljo različne možnosti oziroma kombinacije glede izvedbe in posledično tudi kritja stroškov šolskih prevozov (npr. tako glede relacij, števila učencev in tudi glede obdobja, za katerega naroča prevoze oziroma sklepa pogodbe pod dogovorjenimi pogoji). Nekoliko posplošena se nam zdi trditev, da starši »masovno« ne koristijo možnosti organiziranih prevozov, saj predvidevamo, da so situacije na terenu različne, zagotovo pa določen del staršev ne izkoristi te možnosti. Menimo, da bi lokalna skupnost na izvedbeni ravni ta vprašanja lahko ustrezno rešila, kot npr. vnaprejšnje prijave in zagotovila staršev, da bodo otroci dejansko koristili organiziran prevoz oziroma obvestilo, da ga ne bodo koristili. Ne bi pa se nam zdela primerna rešitev, da bi zaradi določenega odstotka staršev spremenili celoten sistem tako, da bi morali vsi starši, seveda ob spremenjeni zakonodaji, sofinancirati šolske prevoze. Sicer pa Ministrstvo za šolstvo in šport ne razpolaga s konkretnimi podatki o morebitnih odstopanjih od sistema, saj kot rečeno prevoze osnovnošolcev organizira in financira vsaka lokalna skupnost posebej.

dr. Igor LUKŠIČ
MINISTER