Zahteva za ponovno odločanje o zakonu o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA)

Državni svet Republike Slovenije je na 12. izredni seji, dne 9. 3. 2006, ob obravnavi zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA), ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 14. redni seji, dne 2. 3. 2006, na podlagi tretje alinee prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o zakonu o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA).

Obrazložitev:

S sprejetim zakonom se ureja pravice državljanov, ki so oboleli zaradi azbesta. Med drugim zakon določa postopek uveljavljanja pravic prizadetih oseb do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji in odškodnine v pavšalnem znesku zaradi škode na zdravju, ki so jo prizadete osebe utrpele zaradi azbesta.

Dosedanji zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Ur. l. RS, št. 56/96, 35/98, 86/00 in 13/05) je tudi kategoriji prebivalcev, ki so dejansko prebivale ali so opravljale določeno dejavnost ali so bile zaposlene pri družbah, ki se nahajajo ali so se nahajale v okolici poslovnih prostorov družb, kjer se je predeloval ali skladiščil azbest ali azbestni izdelki, že zagotavljal širše pravice, ki pa niso v celoti prenesene v sprejeti zakon.

Državni svet meni, da bi moral zakon širše urejati azbestno problematiko v Sloveniji. Na podlagi raziskav o žariščih bolezni bi se morale dolgoročno zagotoviti zadovoljive rešitve v interesu ljudi, za katere se je ali pa se še bo ugotovilo, da so prizadeti zaradi posledic izpostavljenosti škodljivemu vplivu azbestnega prahu. Bolezen bi morala biti priznana vsem obolelim, ki zbolijo za katero od bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, ne glede na čas izpostavljenosti in gostoti vlaken, katerim so bili oboleli izpostavljeni ter ne glede na to, koliko časa je poteklo od začetka izpostavljenosti azbestnemu prahu. Z azbestom pogojena obolenja se pri obolelih pojavijo izključno zaradi izpostavljenosti azbestu, ne glede na gostoto in časovno izpostavljenost azbestu ter ne glede na čas, ki je potekel od začetka izpostavljenosti.

Državni svet je mnenja, da bi morala biti pravica do predčasne upokojitve vezana izključno na invalidnost II. oz. III. kategorije zaradi poklicne bolezni iz 4. člena zakona, ne pa tudi na pogoj, da delavec doseže najmanj 25 let pokojninske dobe in 50 let starosti, saj se bolezni lahko pojavijo že po 10-ih oziroma 15-ih letih od prve izpostavitve azbestu.

Potrebno bi bilo omogočiti pravico do odškodnine dedičem pokojnih oseb, katerih smrt je posledica izpostavljenosti azbestu. Smrtnost zaradi rakavih obolenj na pljučih se namreč pojavlja že pri starosti okoli 35 let in v takih primerih gre lahko tudi za starše šoloobveznih otrok.

Pri izvajanju tako pomembnega zakona je nujna prisotnost predstavnikov vseh zainteresiranih javnosti, zato bi bilo potrebno v medresorsko komisijo vključiti tudi predstavnika organizacij oseb, prizadetih zaradi azbesta. Prav tako je nesprejemljivo, da o obstoju poklicne bolezni odloča interdisciplinarna skupina strokovnjakov, ki jo imenuje minister, pristojen za zdravstvo ter da zoper mnenje komisije ni pravnega varstva na drugi stopnji, izključeno pa je tudi sodno varstvo, saj sta se tako Upravno sodišče RS kot tudi delovno in socialno sodišče izrekli za nepristojni odločati o sodnem varstvu zoper mnenje komisije.

* * *

Za poročevalko je bila določena državna svetnica Marta Turk.