Sklepi, sprejeti na podlagi posveta z naslovom Zaščita avtorskih pravic pisateljev, prevajalcev, lektorjev in drugih ustvarjalcev na področju leposlovja in humanistike

Državni svet Republike Slovenije je na 12. seji 10. 12. 2008, na podlagi 29. in 67. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) ter na podlagi posveta z naslovom Zaščita avtorskih pravic pisateljev, prevajalcev, lektorjev in drugih ustvarjalcev na področju leposlovja in humanistike, sprejel naslednje

S K L E P E :

Državni svet je 11. septembra 2008 organiziral posvet na temo Zaščita avtorskih pravic pisateljev, prevajalcev, lektorjev in drugih ustvarjalcev na področju leposlovja in humanistike.

Državni svet Republike Slovenije je organiziral posvet z namenom, da bo pomagal iskati rešitve in predstaviti predloge za:

• vzpostavitev transparentnega in pravičnega sistema financiranja izdaje knjig s strani države, s poudarkom na vzpostavitvi učinkovitejšega nadzora nad namensko porabo subvencij za izdajo knjig;
• zagotovitev enakopravne obravnave vseh ustvarjalcev v procesu nastanka in izdaje knjige (navedba v kolofonu, zagotovitev možnosti komuniciranja med avtorjem in prevajalcem ali lektorjem, enakopravno obravnavanje avtorskih pravic vseh, s procesom izdaje knjige povezanih ustvarjalcev) in
• oblikovanje smernic za učinkovitejše delovanje slovenskega knjižnega trga v prihodnosti.

Namen posveta je vodja Anton Peršak utemeljil s tem, da Ustava Republike Slovenije že v 5. členu,  kjer so splošne določbe, pravi, da se ta država utemeljuje med drugim tudi na kulturi, na kulturnem izročilu, da skrbi za ohranjanje kulturne dediščine in ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Tudi nekateri drugi dokumenti, nemalokrat pa tudi ljudje, ki v Sloveniji politično odločajo, se v svojih nastopih vedno znova sklicujejo na to izročilo, na izročilo zelo dolgotrajnega prizadevanja za enakopravnost slovenskega naroda med drugimi evropskimi narodi in tudi za samo osamosvojitev Slovenije.

Ministrstvo za kulturo in Agencija za knjigo sta na posvetu zagotovila, da bo nova agencija za knjigo sama po sebi izboljšala razmere na tem področju, saj je bila ustanovljena z Zakonom o javni agenciji Republike Slovenije, v katerem so naloge agencije natančno opredeljene. Na ministrstvu se zavedajo pomena ustvarjalca, zato mora država prav na poseben način ščititi in nagrajevati ustvarjalce, a vendar avtorji niso dovolj plačani.

Državni svet ugotavlja, da je nosilec teh prizadevanj bila v največji meri ravno kultura. Še posebej, kot vemo, velja to za književnike in tudi druge ustvarjalce, ki ustvarjajo v slovenskem jeziku. Ključnega pomena je pri tem knjiga, kar je, kot rečeno, vsaj načeloma zelo poudarjeno tudi v veljavni Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo 2004-2007.

Državni svet meni, da je kultura postavljena kot eden od temeljev državnosti tudi za prihodnost, čeprav se danes dobi občutek, kot da to nekako ne velja več. S kulturo, še posebej z umetnostjo, ki predstavlja jedro sleherne kulture, pa je tako, da je to dejavnost, za katero vedno stoji konkreten ustvarjalec, torej avtor. Brez avtorja, pravzaprav vrste avtorjev, ki soustvarjajo na primer knjigo, je nemogoče govoriti o kulturi in če držijo politične opredelitve, tudi o slovenski državnosti, o nacionalni identiteti in tako naprej, bi bilo pričakovati, da bo država na prav poseben način ščitila, spodbujala in nenazadnje seveda ustrezno nagrajevala avtorje, ki ustvarjajo kulturne vrednote, s katerimi se utemeljuje.

1. Državni svet ugotavlja, da imajo po izkušnjah avtorji, tisti najbolj izpostavljeni, se pravi pesniki, pisatelji, avtorji s področja humanistike, ali prevajalci in drugi soavtorji, na primer lektorji vedno več težav, kar zadeva kolikor toliko ustrezno plačilo za njihovo delo. Ta država je po eni strani s svojo zakonodajo avtorje v bistvu izenačila z obrtniki, zlasti tiste, ki niso v službah in jim naložila obveznost, da se ob svojem delu ukvarjajo tudi s knjigovodstvom in računovodstvom, obenem pa ne skrbi, da bi bili za svoje opravljeno delo vsaj približno ustrezno plačani. Po mnenju mnogih, ki o tem pričajo s svojimi primeri, o čemer smo slišali tudi na posvetu, država ne skrbi dovolj za to, da bi sredstva, ki so avtorjem namenjena, tudi res prišla do avtorjev.

   Ali ministrstvo spremlja in nadzoruje porabo sredstev, ki jih v obliki subvencij namenja za knjige, je Državni svet poslal na ministrstvo svetniško vprašanje in dobil odgovor, da spremlja porabo in da je po prepričanju ministrstva na tem področju v največji meri pravzaprav vse v redu. Pričevanja avtorjev pa govorijo drugače in najbrž je prav, da smo na tem posvetu tudi skušali razčistiti, pa ne zaradi tega, da bi našli zadoščenje, da smo pač nekateri imeli prav, ampak zato, da bi vsi skupaj dognali, kako te zaplete odpraviti, predvsem pa omogočiti, da bodo vsi avtorji dobili ustrezno moralno in materialno zadoščenje, zlasti zadostno plačilo. Država se mora odločiti, koliko ji pomeni slovenska knjiga in se zavedati, da njena zaščita nekaj stane.

2. Državni svet meni, da je prva možnost vzpostavitev transparentnega in pravičnega sistema financiranja ter učinkovitega nadzora nad namensko porabo subvencij za knjigo. Ministrstvo za kulturo podpira sistem podpore na področju knjige, ki zajema vse člene verige knjige. To je izdajanje knjig, izdajanje leposlovnih knjig za otroke in mladino, izdajanje revij, izdajanje otroških in mladinskih revij, zahtevnejše večletne knjižne projekte, mednarodna dejavnost na področju založništva, nacionalne predstavitve slovenskega leposlovja in humanistike na večjih knjižnih sejmih, prevajanje del slovenskih avtorjev v tuje jezike, literarni festivali in prireditve, razvijanje bralne kulture, projekt Rastem s knjigo, razvoj knjigarniške mreže, podpora avtorjev in prevajalcev, torej delovne štipendije, izvajanje knjižničnega nadomestila in izobraževanje oz. usposabljanje na področju knjige.

   V vseh razpisih je že v razpisnih pogojih navedeno, kdo lahko prejme subvencijo, ker se založbe pri nas prijavljajo za prejemanje subvencij, katera založba je sploh upravičena, da subvencijo prejme. Eden izmed prvih pogojev je dosežena višina avtorskih honorarjev v preteklem letu za izvirno leposlovje, potem predvidena višina avtorskih honorarjev v prihodnjem letu, dosežena povprečna naklada in tako naprej (objavljeno na spletni strani). Prednostno bodo obravnavane tiste založbe, ki predvidevajo stimulativno ovrednotenje avtorskega dela. Že v razpisni dokumentaciji je na prvem mestu podpora in ovrednotenje avtorskega dela. Med številnimi prijavami v programskih razpisih, kjer so tiste največje založbe z najkvalitetnejšimi programi in tudi pri projektnih razpisih, bi morala komisija na ministrstvu najprej pogledati tudi avtorske honorarje in v tistih, ki so seveda subvencionirani, tudi preveriti, da je vse pravilno zapisano v pogodbah.
   Državni svet predlaga, da bi država iskala rešitev npr. z ustanovitvijo državne založbe, ki bi skrbela za izdajo knjig, ki nimajo konkurenčnega značaja, so pa pomembne ali za razvoj stroke ali kulture naroda kot celote.

3. Državni svet ugotavlja, da si je Ministrstvo za kulturo že pred leti zastavilo vprašanje, ker se zaveda problemov, ki nastajajo pri vrednotenju avtorskih del, ali naj problem rešijo tako, da subvencije začnejo deliti direktno avtorjem in ne kot doslej, ko se njim namenjena sredstva sproti porazgubijo. Meni, da bi bila to druga možnost, da ne bi prihajalo do tega, do česar prihaja, da avtorji niso dovolj plačani (neuradno, da se pojavljajo dvojne pogodbe, ene, ki so poslane na ministrstvo in tiste, ki jih ustvarjalci dobijo iz založb in podpišejo). Izkazalo se je, da ob sprejemanju Zakona o javni agenciji za knjigo RS kot tudi sprejemanju Resolucije o nacionalnem programa za kulturo, v parlamentu ni bil nikoli izpostavljen ustvarjalec, temveč so bili vsi amandmaji vezani izključno na založnike, kar veliko pove o odnosu do avtorskega dela.

   Zato obstaja dvom, da bi bili založniki zato, da avtor dobi subvencijo in išče založnika, ki ga je pripravljen objaviti. Vendar bi opozorili predsednika Združenja založnikov, da spoštujejo pogodbe, ki so podpisane z Ministrstvom za kulturo in da avtorji prejemajo tiste honorarje, ki so v njih določeni.

4. Državni svet ugotavlja, da ima Avtorska agencija Slovenije še sedaj na svoji spletni strani objavljen seznam tarif sofinanciranja, ki pa je uradno prenehal veljati 2004 in to ravno zato, ker založniki in avtorji niso bili z njim zadovoljni. V kolikor bi prišlo do nekega konsenza in bi se lahko ponovno dogovorili o tem predpisanem, zakonsko veljavnem seznamu, bi mu Ministrstvo za kulturo dalo vso podporo. Avtorske pravice ščiti seveda Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ki v svojih določbah govori o avtorskem honorarju in nadomestilu. Če gre za tržni projekt, ki je kvaliteten, tudi kvalitetni projekti so lahko tržni, pa vendar prejmejo subvencijo, mora avtor tudi od tistega dela, ko dobi več denarja založba, participirati in se mu lahko spremeni pogodba. Predlagali so povečanje odkupa knjig za javne in šolske knjižnice, da bi slovenski knjižni trg preživel, še posebej, ker šolske knjižnice nimajo namenskih sredstev za nakup sodobne slovenske literature.

   V Sloveniji imamo še Urad za intelektualno lastnino na Ministrstvu za gospodarstvo, ki se ukvarja z avtorskimi pravicami in oni bi imeli verjetno možnost, da uredijo njihov boljši položaj, ker so avtorske pogodbe katastrofalne. Ministrstvo za kulturo ves čas opozarja tudi na Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ne samo na primere evropskih pogodb, kako mora pogodba izgledati, ampak se založbe tega ne držijo. Ministrstvo ne more vplivati na zagotovitev možnosti komuniciranja med avtorji, prevajalci, lektorji in založbami, ker to ni v pristojnosti Ministrstva za kulturo. Poudariti je treba, da je lektorsko delo tudi avtorsko, čeprav prihaja večkrat do nasprotnih interpretacij. V pomoč avtorjem je treba izpostaviti tudi Nacionalni program za kulturo, ker je eden temeljnih ciljev kulturne politike zagotovitev višine avtorskih honorarjev in to pravične višine. 

5. Državni svet glede samozaposlenih v kulturi meni, da je uredba stara, kar se tudi na ministrstvu zavedajo, da jo je treba spremeniti. Zato bodo pripravili izhodišča za novo in ko bodo imeli vse pripravljeno, bodo tudi izvedli javno razpravo.  Prizadevajo si za zvišanje cenzusa za plačilo prispevkov zanje, ker je treba vedeti, da  to ne velja le za pisatelje, pesnike, lektorje, prevajalce, temveč so vključena vsa področja ustvarjanja in je treba v uredbi zvišati kriterije za pridobitev statusa. Ti so različni za področje knjige, kjer ni težav, vendar bi bilo treba zadeve nekako poenotiti, uvesti strožje kriterije za pridobitev statusa samozaposlenih, predvsem na drugih področjih in nato zvišanje cenzusa, da bi se prispevki še vedno plačevali ter s spremembami davčne politike, (da bi avtorsko delo bilo neobdavčeno) se da marsikaj narediti. Državni svet meni, da se npr. pesniki, pisatelji in drugi ne morejo ukvarjati z računovodskimi posli, ker to ni njihov poklic in zato je treba čim prej preučiti, kakšna je praksa v Evropi.