Mnenje k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK-B)

Državni svet Republike Slovenije je na 36. seji 13. 4. 2011, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/06)  sprejel naslednje

M N E N J E

k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK-B)- skrajšani postopek

Državni svet predlog zakona podpira.

Državni svet Republike Slovenije je aktivno sodeloval v zakonodajnem postopku sprejemanja Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije in v mnenju  25. seje, dne 7. 4. 2010 podal svoja stališča in pripombe. Državni svetniki so ob obravnavi Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZintPK-A) 15. 2. 2011 soglašali, da so potrebne korenite spremembe. Novela zakona je bila sprejeta 29. marca 2011.

Državni svet soglaša z ureditvijo pristopov k ukrepom in metodam za krepitev integritete in transparentnosti ter ukrepov za preprečevanje korupcije in preprečevanje ter odpravljanje nasprotja interesov, ki so temelj učinkovitega trga, kakor tudi spoštovanja temeljnih moralnih in etičnih načel.

Z ZintPK-B je predlagana tudi sprememba 14. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Ur l. RS, 45/10 – zakon). V 14. členu zakona je določena dolžnost organov in organizacij javnega sektorja (to je, tudi gospodarskih družb v večinski lasti države), da v vse pogodbe v vrednosti nad 10.000 evrov vključijo protikorupcijsko klavzulo.

Glede na to, da je veliko število gospodarskih družb v Republiki Sloveniji v neposredni ali posredni državni lasti in zanje velja Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije Državni svet meni, da je smiselno oceniti zahteve tega zakona do slovenskih družb, v primerjavi s pravno ureditvijo tovrstnih vprašanj v drugih gospodarstvih. Državni svet ugotavlja, da so nekatere zahteve zakona primerjalno neznačilne in ob upoštevanju rastoče internacionalizacije poslovanja slovenskih družb znatno otežujejo nastop teh podjetij na konkurenčnih evropskih trgih.

Po zakonu mora protikorupcijska klavzula vsebovati določbe, da je nična pogodba, pri kateri kdo v imenu ali na račun druge pogodbene stranke, predstavniku ali posredniku organa ali organizacije iz javnega sektorja obljubi, ponudi ali da kakšno nedovoljeno korist za pridobitev posla, sklenitev posla pod ugodnejšimi pogoji, za opustitev dolžnega nadzora nad izvajanjem pogodbenih obveznosti, ali za drugo ravnanje ali opustitev, s katerim je organu ali organizaciji iz javnega sektorja povzročena škoda ali je omogočena pridobitev nedovoljene koristi predstavniku organa, posredniku organa ali organizacije iz javnega sektorja, drugi pogodbeni stranki ali njenemu predstavniku, zastopniku, ali posredniku.

Kot edina sankcija v primeru korupcije je določena ničnost pogodbe. Državni svet meni, da je klavzula s takšno predpisano sankcijo škodljiva. Namreč, dejanje korupcije lahko stori fizična oseba (predstavnik ali posrednik) organa ali organizacije iz javnega sektorja (pravne osebe) v škodo pravne osebe, sankcijo ničnosti pa nosi pravna oseba.

Ničnost velja »ex tunc«, torej, če je pogodba nična, mora praviloma vsaka pogodbena stranka drugi stranki vrniti vse, kar je prejela na podlagi pogodbe, če to ni mogoče, mora dati ustrezno denarno nadomestilo. V praksi to pomeni, da morata stranki, če se izve za korupcijo, takoj prenehati z izvajanjem pogodbe in medsebojno vrniti kar sta prejeli od druge stranke, tudi v primeru, da je bila pogodba že v celoti izvršena.

Pri tem Državni svet ugotavlja, da ničnost kot posledica koruptivnega dejanja ni predvidena v nobeni mednarodni konvenciji (Konvencija pripravljena na podlagi člena K.3(2)(c) Pogodbe o Evropski uniji, o boju proti korupciji uradnikov Evropskih skupnosti ali uradnikov držav članic Evropske unije, Konvencija Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, Kazenskopravna konvencija o korupciji, Konvencija Združenih narodov proti korupciji, Dodatni protokol h kazenskopravni konvenciji o korupciji, Konvencija o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju), niti ničnosti ne predvideva ICC klavzula, opredeljena v 60. členu ICC Model Turnkey Contract for Major Projects, niti ne ICC Rules of Conduct and Recommendations (2005 Revision).

Sankcije ničnosti prav tako ne predvideva Resolucija o preprečevanju korupcije v RS (Ur. l. RS, št. 85/04). Le-ta v točki D.1. navaja, da  je  v obdobju liberalizacije gospodarstva osnovno načelo deregulacija področij, ki se lahko prepustijo delovanju trga. Zaradi tega pojem »zakonodajni ukrepi« v D poglavju vsebujejo  tudi ukrepe zasebnega sektorja, ki jih ta pripravi in uveljavi na lastno pobudo. Kot potreben ukrep na tem področju v točki D.1.4. navaja “uvedbo obveznosti vključitve protikorupcijskih klavzul v pogodbe, katerih vrednost presega določeno višino.”

Državni svet predlaga uskladitev zakona z določbami Civilnopravne konvencije o korupciji, ki predvideva ničnost kot najtežjo civilno sankcijo le za najbolj očitne primere kršitev.

Drug problem, ki ga prinaša obvezna vključitev protikorupcijske klavzule v pogodbe, vsaj delno rešuje ZintPK-B, zato Državni svet predlaga le dopolnitev 14. člena zakona.

Primer večje slovenske energetske družbe, ki se ukvarja tudi s trgovanjem z električno energijo, pri čemer na evropskem trgu ustvari polovico poslovnih prihodkov, kaže, da takšna družba v mednarodnem prometu ne more sodelovati pri nobenem javnem razpisu za prenosne zmogljivosti in trgovati na nobeni energetski borzi, saj ne sme skleniti nobene pogodbe nad 10.000 EUR ne da bi vanjo vključila protikorupcijsko klavzulo (besedilo 14. člena zakona), kar pa je dejansko nemogoče, saj razpisne dokumentacije ni možno spreminjati, pristopne pogodbe k borzam, klirinškim hišam ali bankam pa so standardne. Če to podjetje torej želi izpolnjevati zakonske dolžnosti, ki jim jih predpisuje veljavni zakon, se mora dejansko odpovedati prihodkom iz dejavnosti, ki vključuje zakupe zmogljivosti na mednarodnem trgu in poslovanju preko borz. V primeru navedene energetske družbe v večinski državni lasti bi to v letu 2010 predstavljalo izgubo prihodkov v višini skoraj 0,5 milijarde EUR.

Trgovanje z električno energijo s partnerji in preko borz pretežno poteka na osnovi sklenjenih standardiziranih sporazumov in pogodb, kot so npr. EFET (European Federation of Energy Traders) sporazumi, pristopne pogodbe bank, borz, sistemskih operaterjev prenosnih omrežij, ISDA (International Swaps and Derivatives Association) ter drugih bolj ali manj standardiziranih nakupnih in prodajnih pogodb.

V tem smislu Državni svet opozarja na težave, s katerimi se družbe v večinski državni lasti srečujejo pri sklepanju pogodb s partnerji:

1. Standardizirane pristopne pogodbe (t.j. z borzami, klirinškimi hišami, bankami,    organizatorji trga, …) ne dopuščajo sprememb, kar pomeni, da edino alternativo v skladu z zakonom predstavlja npr. nesklenitev takšne pogodbe, opustitev trgovanja in prisotnosti na posameznem trgu, s čimer je ogrožena realizacija zastavljenih poslovnih ciljev.
2. Standardizirana ponudbena dokumentacija na javnih razpisih: energetske družbe se udeležujejo javnih razpisov za zakup prenosnih zmogljivosti ter prodajo in nakup električne energije v vseh evropskih državah. Razpisne dokumentacije ni mogoče spreminjati, edino alternativo pa predstavlja neudeležba na javnih razpisih, s tem pa odpoved nezanemarljivemu delu vira prihodkov takšnih družb.
3. Standardizirani trgovalni sporazumi sicer dopuščajo spremembe posameznih členov, vendar pa se tu srečujejo z drugo težavo in sicer dejstvom, da se zdi partnerjem sankcija ničnosti pogodbe zaradi korupcije nesprejemljiva, saj ureditev v drugih državah v takšnih primerih predvideva izpodbojnost, zato imajo zaradi predvidene sankcije ničnosti izjemno odklonilen odnos do sklepanja pogodb s pogodbenikom iz Slovenije.

Kot primer Državni svet navaja teoretično in zelo realno možnost, da neizbrani ponudnik na javnem razpisu iz razloga nekonkurenčne ponudbe izjavi, da je bil izbrani ponudnik izbran, ker je zaposlenemu pri naročniku ponudil neko korist, kar je lahko res, ali pa ne. Organ ali organizacija javnega sektorja je v primeru domnevnega obstoja korupcije dolžan začeti z ugotavljanjem pogojev ničnosti pogodbe oziroma z drugimi ukrepi v skladu z veljavnimi predpisi. To pomeni najmanj podaljšanje postopka, zelo verjetno pa tudi razveljavitev razpisa. V primeru obstoja korupcije so morebitne že sklenjene pogodbe med naročnikom in izbranim ponudnikom nične. Ta možnost daje razočaranim ponudnikom neomejene možnosti »razveljavitve« rezultatov javnih naročil/razpisov ne glede na roke določene z razpisno dokumentacijo, saj ti postanejo glede na možnosti 14. člena zakona nepomembni, saj pravica uveljavljanja ničnosti ne zastara.

Zakon na način kot je bil uveljavljen dejansko ogroža svoje temeljno poslanstvo, zagotoviti transparentnost in učinkovitost trga, saj s svojimi določili spodbuja alternativna razmišljanja in pristope, ki utegnejo nadalje spodbuditi oportunizem, neučinkovitost trga ter moralno in etično sporne pristope. Z vidika trgovanja z električno energijo, drugimi energenti in finančnimi instrumenti pa dejansko pomeni krčenje obsega poslovanja zaradi verjetne izgube partnerjev.

Državni svet predlaga naslednje konkretne pripombe:

K 1. členu:

4. točka 4. člena se spremeni tako, da se glasi:
»4. »javni sektor« ima isti pomen kot javni sektor po zakonu, ki ureja javne uslužbence, vključno z javnimi podjetji in gospodarskimi družbami, ki opravljajo dejavnosti gospodarske javne službe, v katerih ima država ali lokalna skupnost neposredni večinski delež ali prevladujoč vpliv.«

Obrazložitev:

Zakon velja tako za javni kot tudi za zasebni sektor. Menimo, da sodijo gospodarske družbe v pretežni lasti države oziroma lokalne skupnosti med zasebni sektor, za katerega ni sprejemljivo prekomerno poseganje v ustavno pravico svobodne gospodarske pobude.

k 5. členu:

1. Doda se nov prvi odstavek 14. člena, ki se glasi:
   “(1) Pogodba ali posamezna določba pogodbe, katero sklene organ ali organizacija iz javnega sektorja, s katero je dogovorjena korupcija, je nična.«
2. Dosedanji prvi odstavek 14. člena postane drugi odstavek in se spremeni tako, da se glasi:
   “(2) Pogodba, pri kateri  kdo v imenu ali na račun druge pogodbene stranke (dajalec), posredniku, zaposlenemu, zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu (predstavnik) organa ali organizacije iz javnega sektorja obljubi, ponudi ali da oziroma terja podkupnino ali kakršnokoli drugo nedovoljeno korist in oseba na strani nasprotne stranke to sprejme oziroma da, in to vpliva na pravilno izvajanje oziroma obnašanje osebe, ki je korist prejela, ji je bila ponujena ali obljubljena (prejemnik), tako da to vpliva na odločitev organa ali organizacije iz javnega sektorja glede:
   • odločitve o izbiri pogodbenika,
   • sklenitvi posla pod ugodnejšimi pogoji za dajalca, 
   • opustitve dolžnega nadzora nad izvajanjem pogodbenih obveznosti ali
   • drugega ravnanja ali opustitve,
    je izpodbojna.“
3. V dosedanjem drugem odstavku 14. člena, ki postane tretji odstavek, se za besedo »evrov« dodata besedi »brez DDV«.
4. Za dosedanjim drugim odstavkom 14. člena, ki postane tretji odstavek, se doda nov četrti odstavek, ki se glasi:
   »(4) Organ ali organizacija javnega sektorja ni dolžna v pogodbe iz tretjega odstavka vključiti vsebine iz drugega odstavka, kadar sklepa pogodbe po mednarodno uveljavljenih standardnih vzorcih, kadar gre za sklenitev adhezijske pogodbe v postopku javnega naročanja, sodelovanja na borzah, ali v drugih primerih, ko je sklenitev pogodbe pod vnaprej določenimi pogoji običajen način sklepanja določene vrste pogodb.

    

5. Dosedanji tretji odstavek 14. člena postane peti odstavek in se spremeni tako, da se glasi:
   »(5) Organ ali organizacija javnega sektorja, ki je sklenila pogodbo, mora na podlagi svojih ugotovitev o domnevnem obstoju dejanskega stanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena ali obvestila komisije ali drugih organov glede njegovega domnevnega nastanka, pričeti z ugotavljanjem morebitnih pogojev ničnosti oziroma izpodbojnosti pogodbe iz prejšnjega odstavka oziroma z drugimi ukrepi v skladu s predpisi Republike Slovenije.«
6. Za dosedanjim četrtim odstavkom, ki postane šesti odstavek, se dodata nov  sedmi  in osmi odstavek, ki se glasita:
   “(7) V primeru, da organ ali organizacija javnega sektorja oceni, da zaradi narave oziroma tipa posamezne pogodbe vključitev protikorupcijske klavzule ni možna ali primerna, ali če druga pogodbena stranka s sedežem izven Republike Slovenije nasprotuje taki vključitvi, lahko organ ali organizacija komisijo z obrazloženim predlogom zaprosi, da za posamezno pogodbo oziroma tip pogodb odobri izvzetje iz dolžnosti, ki jo določa tretji odstavek tega člena. Pri odločanju komisija upošteva zlasti javni interes oziroma interes gospodarske družbe, da se pogodba sklene, objektivne okoliščine, ki ne omogočajo sklenitve posla s protikorupcijsko klavzulo ter stopnjo splošnega korupcijskega tveganja pri enakovrstnih poslih. Odločitev komisije o izvzetju dolžnosti po tretjem odstavku tega člena se objavi na spletnih straneh komisije oziroma se po dogovoru z organom ali organizacijo objavi takrat, ko ne more več vplivati na sklenitev pogodbe.

    

   (8) Organ ali organizacija javnega sektorja, ki je zavezan postopek oddaje javnega naročila voditi skladno z zakonodajo o javnih naročilih, je pred sklenitvijo pogodbe v vrednosti nad 10.000 EUR brez DDV od bodoče pogodbene stranke zaradi zagotovitve transparentnosti posla in preprečitve korupcijskih tveganj dolžan pridobiti izjavo o udeležbi fizičnih in pravnih oseb v lastništvu ponudnika, o obstoju ali neobstoju tihih družbenikov, fiduciarnega lastništva in terminskih ali opcijskih pogodb oziroma podatke o tihem družbeništvu, fiduciarnem lastništvu ter opcijskih in terminskih pogodbah, in to izjavo oziroma podatke na njeno zahtevo predložiti komisiji. Če bodoča pogodbena stranka oziroma izvajalec predloži lažno izjavo oziroma da neresnične podatke o navedenih dejstvih, kar lahko ugotavlja komisija, ima to za posledico izpodbojnost pogodbe.”

Obrazložitev:

V Sloveniji je vprašanje preprečevanja korupcije tako v javnem kot v zasebnem sektorju opredeljeno v Resoluciji o preprečevanju korupcije v RS (Ur. l. RS, št. 85/04 - resolucija). Za področje gospodarstva je v točki D.1. resolucije navedeno, da je v obdobju liberalizacije gospodarstva osnovno načelo deregulacija področij, ki se lahko prepustijo delovanju trga. Poudarja, da so praktične rešitve v celoti prepuščene zasebnemu sektorju samemu. Kot potreben zakonodajni ukrep je, med drugim, v točki D.1.4., predvidena “uvedba obveznosti vključitve protikorupcijskih klavzul v pogodbe, katerih vrednost presega določeno višino.”

Državni svet meni, da 14. člen zakona, s tem, ko predpisuje vsem organom in organizacijam javnega sektorja dolžnost vključitve protikorupcijske klavzule s sankcijo ničnosti kot najhujšo civilnopravno sankcijo v vse pogodbe v vrednosti nad 10.000 evrov, pomeni prekomeren poseg posebej v delovanje gospodarskih subjektov javnega sektorja. Gre za neprimerno sredstvo za doseganje cilja pravne države na račun ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS, saj lahko država enak cilj zagotovi z drugačnimi sredstvi npr. preko kazenske zakonodaje ali zgolj z omiljenjem civilnopravne sankcije in redefinicijo protikorupcijske klavzule.

Državni svet meni, da ničnost kot sankcija v primeru korupcije ne prestane testa sorazmernosti, ki med drugim pomeni prepoved prekomernih posegov in ustrezno tehtanje, ali so ukrepi določeni v zakonu skladni z njegovim namenom. Vsak ukrep države mora biti utemeljen s ciljem in to tako, da v najmanjši možni meri vpliva na položaj prizadetih subjektov oziroma na njihove pravice in interese. Ukrepi morajo biti sicer primerni za dosego zakonodajalčevih ciljev, potrebni za njihovo implementacijo glede na objektivne interese državljanov in nikakor ne smejo biti izven vsakega razumnega razmerja do družbene vrednosti teh ciljev. Zakonodajalec sicer lahko poseže v ustavno varovane položaje, a le, če je s tem uresničil neki drugi ustavno dopusten cilj, pri čemer mora biti ta ukrep neogibno potreben za dosego tega cilja. Izbrano sredstvo za dosego cilja, ki omejuje pogodbeno svobodo, mora biti nujno in primerno takšno, da cilja ni mogoče doseči na drug način, ki bi manj posegel v ustavno varovane položaje, poseg (obseg prizadetosti varovane dobrine) pa mora biti v sorazmerju z vrednostjo zastavljenih zakonodajnih ciljev.

V gospodarstvu je s prisilnimi normami možno regulirati le del možnih aktivnosti, 14. člen pa močno posega v pogodbeno svobodo strank, kot v Ustavi RS zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude. Ustavno sodišče varuje svobodno gospodarsko pobudo  v skladu s prvo, tretjo, četrto in šesto alinejo 160. člena Ustave RS. Gre za varstvo pravic, ki jih ogrožajo akti države ali lokalnih skupnosti. Ustavno sodišče v svojih odločbah zavzema stališče, da je omejevanje svobodne gospodarske pobude s predpisi dopustno le, če je to nujno zaradi varovanja močnejše javne koristi. Poleg tega pa Ustavno sodišče v odločbah sprejema merila, ki presegajo okvir varstva svobodne gospodarske pobude. Omejevalni ukrepi so dopustni, če poleg varstva javne koristi izpolnjujejo pogoje primernosti, sorazmernosti in trajnosti, če so določni in ne kršijo enakopravnosti subjektov.

Test sorazmernosti je merilo, s katerim Ustavno sodišče presoja dopustnost posega v ustavno varovano pravico.
Cilj, ki ga v našem primeru država zasleduje, mora biti stvarno upravičen (legitimen, ustaven) kar v našem primeru brez dvoma je (preprečevanje korupcije, pravna država), sredstvo, s katerim skušamo cilj doseči, mora biti pravno dopustno. Sredstvo za dosego cilja je v našem primeru zakonska določba 14. člena zakona.

Druga faza testa pa je t.i. “strogi test sorazmernosti”, s katerim presojamo kakovost sredstev in sicer je poseg pravno dopusten, kadar sredstvo kumulativno izpolnjuje naslednje tri kriterije:

A) sredstvo mora biti nujno – gre za načelo najmilejšega oziroma manj obremenjujočega sredstva. Tu gre za vprašanje, ali je z morebitno alternativo mogoče zasledovani cilj doseči na enostavnejši način, ki je enako učinkovit in ki temeljne svoboščine manj omejuje in je v tem pogledu milejši za prizadete družbe.
V primeru korupcije se isti cilj že zagotavlja s predpisanimi kaznivimi dejanji po 241. in 242. členu (nedovoljeno sprejemanje oziroma dajanje daril) in 261. členu (zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic) Kazenskega zakonika. Vedno je posameznik tisti, ki je koruptiven in ki mora biti za to tudi sankcioniran (zato imamo Kazenski zakonik). Sankcionirana je tudi pravna oseba, če so izpolnjeni pogoji po Zakonu o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. Zaradi koruptivnosti ene osebe na strani pogodbene stranke, sankcija doleti celotno pogodbeno razmerje. Pri sankciji ničnosti nekriva stranka niti nima možnosti obdržati pogodbenega razmerja v veljavi. Sankcija izpodbojnosti, kot jo tu predlagamo v skladu s Civilno konvencijo, ji to omogoča. Prevelik poseg (in s tem ne nujen) v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude je od gospodarskih subjektov zahtevati, da v svoje pogodbe vključujejo civilnopravno sankcijo ničnosti, če je alternativa izpodbojnost, ki je milejša sankcija. Dikcija je bolj primerna za kazensko urejanje problematike, kjer se sankcionira fizično osebo, ki je odgovorna za dejanje. S tako civilnopravno  sankcijo država nič ne pripomore k zmanjšanju korupcije, škoduje pa pogodbenemu razmerju, če vanj grobo poseže z obvezno sankcijo ničnosti. Taka določba je povsem nepotrebna za zagotovitev cilja in tako trenutno predvideno sredstvo ni nujno za dosego cilja.
B) sredstvo mora biti primerno – vprašanje je, ali je izbrano sredstvo za dosego cilja primerno. Iz razlogov, navedenih v točki A) menimo, da tudi pogoj primernosti ni izpolnjen. Isti cilj bi se lahko dosegel z milejšo sankcijo - izpodbojnost.
C) sredstvo mora biti sorazmerno v ožjem smislu, kar pomeni, da poseg ne sme biti bistveno nesorazmeren s ciljem, ki ga želimo doseči. Gre za tehtanje prizadete pravice z varovano pravico. Cilj na gospodarske subjekte ne sme nalagati nepotrebnih bremen.

Državni svet meni, da ni razloga, zakaj bi država tako grobo posegala v pogodbena razmerja oz. je to sredstvo nesorazmerno s ciljem, ki ga država zasleduje, predvsem zaradi tega, ker ima na voljo že druge instrumente (kazensko pravo) in milejše instrumente (izpodbojnost) za sankcioniranje kršitev in preventivno delovanje.

V skladu s 5. členom Konvencije Združenih narodov proti korupciji, si mora vsaka država pogodbenica prizadevati, da vzpostavi in spodbuja učinkovite postopke za preprečevanje korupcije in tudi občasno oceniti pravne dokumente in upravne ukrepe, da bi ugotovila, ali so primerni za preprečevanje korupcije in boj proti njej.

V 12. členu ureja zasebni sektor in določa, da vsaka država pogodbenica v skladu s temeljnimi načeli svojega notranjega prava sprejme ukrepe za preprečevanje korupcije v zasebnem sektorju, izboljševanje računovodskih in revizijskih standardov v zasebnem sektorju, in kadar je to primerno, zagotovi učinkovite, sorazmerne in odvračilne civilne, upravne ali kazenske sankcije za neizpolnjevanje takih ukrepov. Nadalje v 12. členu primeroma našteva nekaj preventivnih ukrepov za področje preprečevanja korupcije v gospodarstvu: krepitev sodelovanja med organi pregona in zasebnimi podjetji, razvoj standardov in postopkov za zagotovitev integritete podjetij, vključno s kodeksi etike in preprečevanjem konflikta interesov, krepitev transparentnosti v postopkih ustanavljanja in sodelovanja pravnih oseb v gospodarstvu, preprečevanje zlorab v reguliranju dejavnosti zasebnih podjetij, zlasti na področju subvencij in raznih dovoljenj, preprečevanje konflikta interesa med aktivnostmi nekdanjih ali aktualnih javnih uslužbencev in dejavnostmi pravnih oseb v zasebnem sektorju, zagotavljanje zadostnih notranjih nadzornih postopkov ter inkriminacija vseh oblik nepravilnega ali nepopolnega knjiženja poslovnih dogodkov.
Konvencija posebej poudarja načelo, da se pri določanju sankcij upošteva primernost. Tega načela zakonodajalec v primeru določbe 14. člena zakona ni upošteval. Tudi sicer podlage za ureditev po veljavnem zakonu ne najdemo niti v Konvenciji Združenih narodov proti korupciji.

Državni svet predlaga, da se 14. člen zakona uskladi z določbami Civilnopravne konvencije o korupciji. Konvencija določa dolžnost držav pogodbenic, da v svoje predpise uvedejo pravila, s katerimi bodo zagotovile učinkovita pravna sredstva za osebe, ki so bile oškodovane zaradi korupcijskih dejanj tako, da jim bo omogočena zaščita njihovih pravic in interesov, vključno s pridobitvijo odškodnine.

Prvi odstavek 8. člena konvencije določa, da mora država pogodbenica v svojih predpisih določiti, da je nična  pogodba ali pogodbena določba, s katero pogodbeni stranki dogovorita korupcijo. V drugem odstavku istega člena pa določa dolžnost držav pogodbenic, da v svojih predpisih pogodbenim strankam, katerih soglasje (konsenz) ob sklenitvi pogodbe je bilo porušeno zaradi korupcijskega dejanja, poleg pravice zahtevati odškodnino, zagotovijo tudi možnost zahtevati razveljavitev pogodbe.

Bistvo zahtev 8. člena konvencije je torej dolžnost države pogodbenice, da predpiše kot kogentno pravilo: »Nična je vsaka pogodba ali pogodbena določba, s katero se dogovori korupcija.« in pa »Če je bilo soglasje (konsenz) pogodbenih strank zaradi dejanja korupcije porušeno, ima vsaka pogodbena stranka pred sodiščem pravico zahtevati razveljavitev pogodbe in odškodnino.

Državni svet podpira prizadevanja usmerjena h krepitvi identitete in transparentnosti ter ukrepom za preprečevanje korupcije in predlaga, da se v največji možni meri v nadaljnjem postopku upoštevajo njegove pripombe. Spremembe in dopolnitve bi kazalo oceniti sistemsko in celovito, da ne bo prihajalo do pogostega spreminjanja zakonodaje.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik Borut Meh.