Državni svet Republike Slovenije je na 38. seji, dne 16. 11. 2005, na osnovi prvega odstavka 85.a člena ter prvega in drugega odstavka 86. člena poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) na podlagi razprave civilne tribune Problematika drog v Sloveniji sprejel naslednje
S K L E P E :
Državni svet Republike Slovenije in Ministrstvo za zdravje - Urad za droge sta 24.5.2005 in 7. 6. 2005 organizirala civilno tribuno na temo Problematika drog v Sloveniji.
Civilna tribuna je bila organizirana s ciljem, da se soočijo mnenja in predlogi glede reševanja problemov, ki so neposredno oziroma posredno povezani z rabo tako prepovedanih kot tudi dovoljenih drog.
Dne 27. 2. 2004 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel Resolucijo o nacionalnem programu na področju drog 2004 - 2009, v kateri so opredeljeni politika in cilji, ki jih želimo doseči v prihodnjih letih (2004-2009), ter področja, nosilci, mehanizmi in potrebna finančna sredstva za izvajanje dejavnosti. Za realizacijo nacionalne strategije na področju drog bi morala Vlada Republike Slovenije čim prej sprejeti Akcijski načrt za področje drog, v katerem bodo podrobneje opredeljeni posamezni cilji in načini uresničevanja zastavljenih ciljev ter konkretne naloge posameznih izvajalcev. Vsem nosilcem je potrebno zagotoviti poleg deklarativne tudi materialno podporo in podeliti ustrezna pooblastila, da bodo lahko odgovorno in profesionalno opravili svoje naloge.
Ob tem se kot eno vodilnih vprašanj, na katerega smo skušali odgovoriti tudi v okviru organiziranih javnih tribun, zastavlja vprašanje, kako uskladiti delovanje in povezati odgovorne institucije in civilne iniciative ter obstoječe programe pomoči, ki so se oblikovali tako znotraj javnega kot tudi, v nemajhni meri, nevladnega sektorja.
V uvodnih referatih in razpravi je sodelovalo več kot 70 udeležencev, ki se s pojavom drog ukvarjajo na različnih področjih oziroma z različnih vidikov. V diskusiji in referatih so bili tako predstavljeni različni pogledi in v njih utemeljeni predlogi oblikovanja odgovorov na vprašanje drog. Predstavljena so bila tako stališča teoretikov in raziskovalcev kot tudi praktikov (s področja represije, zdravljenja in socialne obravnave).
Že po uvodnih referatih je bilo mogoče ugotoviti, da se pogledi na pojav drog medsebojno pomembno razlikujejo. Z drugimi besedami to pomeni, da so droge predmet različnih diskurzov (medicinskega, pravnega, moralnega, vzgojnega, socialno delavskega itd.). Posledično tako zasledimo razlike, ki zadevajo percepcijo pojava, razumevanje etiologije pojava, pojmovanje nevarnosti in škode oziroma posledic rabe drog, videnje ciljev in prioritet ter seveda predlagane strategije ukvarjanja s pojavom.
Kolikor so nekateri govorci zagovarjali nujnost povečanja pooblastil represivnih organov in so rešitev problema videli predvsem v jačanju represije na področju drog, so drugi v aktualni politiki do drog, ki temelji na kazenski zakonodaji, videli glavno gonilo marginalizacije in stigmatizacije uporabnikov drog ter s tem bistvo problema drog. Podobne razlike so se pokazale tudi, ko je bilo govora o programih pomoči. Temeljno vprašanje, o katerem so bila mnenja deljena in celo diametralno nasprotna, je bilo vprašanje razumevanja ciljev obravnave (zdravljenja oziroma socialne rehabilitacije). Ponovno je bilo slišati različna mnenja glede rabe metadona v obravnavi oziroma zdravljenju zasvojenosti z opiati. Predvsem nasprotniki zdravljenja z metadonom so kot edini možni cilj obravnave videli popolno opustitev uživanja drog, na drugi strani pa je bila abstinenca predstavljena kot le eden od možnih ciljev obravnave. Na problem izključnega osredotočenja na abstinenco so opozorili predvsem zagovorniki pristopa zmanjševanja škode. Opozorili so, da se je dosedanja praksa, ki si je kot edini cilj obravnave zasvojenosti zastavila abstinenco, izkazala za nerealno in celo kontraproduktivno. Slednje, po mnenju zagovornikov pristopa, potrjujejo tudi različne tuje in pri nas izvedene raziskave. Poleg tega upravičenost takega mnenja potrjuje tudi izkušnja, ki smo jo imeli v Sloveniji v času, ko smo pričeli z uvajanjem metadona v obravnavo zasvojenosti. Dejstvo je namreč, da so se z uvedbo metadona za vključitev v programe obravnave odločili številni uporabniki, ki so pred tem predstavljali t.i. skupino skritih uživalcev drog in niso bili v stiku z nobenim od programov pomoči. Slednje je izjemno pomembno posebno v času epidemije aidsa.
V zvezi z obravnavo zasvojenosti so bile izražene tudi zahteve po uskladitvi terminologije in posledično definiranju vsebine posameznih pojmov, kot so: zdravljenje, socialna rehabilitacija, laične oblike pomoči idr.
Manj nasprotovanj je bilo zaznati, ko je bilo govora o primerni preventivi. Udeleženci so se v veliki meri strinjali, da je potrebno na tem področju narediti več, predvsem v smeri informiranja in izobraževanja različnih ciljnih skupin. Poudarjena je bila zahteva po nujnosti usklajenega sodelovanja med odgovornimi institucijami, posebej je bilo ob tem izpostavljeno področje šolstva in izobraževanja.
V zvezi s primernim preprečevanjem je bilo ugotovljeno tudi, da je pozornost javnosti kot tudi stroke nesorazmerno (tj. glede na obseg problema) nagnjena k nedovoljenim drogam, zato je v Akcijskem načrtu potrebno opredeliti ukrepe za preprečevanje oziroma zmanjšanje škode, ki nastaja zaradi rabe alkohola in tobaka. Pozornost pa bo potrebno nameniti tudi rabi zdravil brez zdravniškega nadzora.
Ugotovitve, predlogi
Kljub ugotovitvi, da na področju drog obstajajo različni diskurzi in v njih utemeljeni pristopi, ki se med seboj razlikujejo, nekateri so si celo diametralno nasprotni, je bilo med diskusijo mogoče identificirati nekaj točk, o katerih je bilo doseženo razmeroma visoko soglasje:
- uporabniki drog potrebujejo različne programe pomoči;
- zagotoviti je potrebno možnost izbire med programi obravnave in povečati dostopnost programov pomoči, ki naj temeljijo na prostovoljnosti vključitve;
- jasno je potrebno opredeliti cilje posameznih programov;
- opraviti je potrebno pregled programov in služb ter jih oceniti z vidika postavljenih ciljev in metod dela;
- na področju vzgoje in izobraževanja je potrebno šolam in drugim ustanovam dati takšna pooblastila, da bodo lahko učinkovito ukrepale, ko bodo zaznale probleme na tem področju;
- posebej je potrebno opraviti pregled t.i. primarno preventivnih programov ter jih oceniti predvsem z vidika uresničljivosti ciljev, ki si jih zastavljajo. Dejstvo je namreč, da mnoge predloge glede preprečevanja rabe drog, ki smo jih slišali na javnih tribunah, poznamo že iz sedemdesetih let, tj. časa, ko smo se v našem prostoru začeli soočati z rabo prepovedanih drog. Zaradi slednjega se zdi smiselno v razmišljanje o preprečevalnih programih vključiti tudi vprašanje, zakaj zastavljeni načrti za preprečevanje rabe drog niso bili realizirani. Odgovor na to vprašanje lahko pripomore k načrtovanju učinkovite in na dejstvih temelječe preprečevalne dejavnosti;
- financiranje programov naj bo pregledno;
- skladno z nacionalnim programom, ki raziskovanje postavlja kot eno od prioritetnih nalog, je potrebno za to področje zagotoviti ustrezna sredstva. Dejstvo je namreč, da šele sprotno in razmeroma kontinuirano spremljanje trendov uporabe dovoljenih in nedovoljenih drog predstavlja enega od pogojev za razvijanje ustrezne politike na področju drog;
- odvisnikom, ki se vračajo iz kazensko poboljševalnih zavodov, je potrebno zagotoviti varno okolje in takojšno vključitev v izobraževalne ter delovne programe ter spremljati njihovo rehabilitacijo do dokončne reintegracije v vsakdanje življenje;
- Vlada Republike Slovenije mora prevzeti odgovornost za usklajeno delovanje pristojnih resorjev in za organiziran boj proti mamilom, ki naj se ga vodi iz enega samega centra. Državni svet predlaga Vladi Republike Slovenije, da naj na nivoju vlade ustanovi medresorski organ, ki bo skrbel za učinkovito izvajanje nalog in akcij vseh nosilcev reševanja problematike drog.
