|
Iskanje:
Napredno iskanje
|
Brskanje po kategorijah:
|
Zapisnik 56. seje Državnega sveta Republike Slovenije |
|
|
Seja je bila v sredo, 4. julija 2007. Predsednik je pričel 56. sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki jo je sklical na podlagi 53. člena zakona o Državnem svetu in na podlagi 51. in 51..a člena poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije. Seja se je pričela ob 12.03 in se zaključila ob 16.34 uri. Opravičili so se:
* * * Na sejo so bili vabljeni:
- - - Od vabljenih so se seje udeležili:
* * * O sklicu seje je predsednik obvestili predsednika Državnega zbora Republike Slovenije gospoda Franceta Cukjatija dr.,med. in predsednika Vlade Republike Slovenije gospoda Janeza Janšo. * * * S sklicem dne 21.6.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji:
DNEVNI RED Predsednik je predlagal naslednji dnevni red:
Predlagan dnevni red je bil sprejet (26 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 26 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).
K 1. točki dnevnega reda: Zapisnik 55. seje Državnega sveta Republike Slovenije so državne svetnice in svetniki prejeli z elektronsko pošto 21.6.2007. Predsednik je ugotovil, da na podlagi 3. odstavka 72. člena poslovnika ni prejel nobene pisne pripombe na zapisnik in predlagal, da o zapisniku 55. seje glasujejo. Zapisnik 55. seje državnega sveta je bil sprejet (29 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 29 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti, in nihče se glasovanja ni vzdržal). - - - - Odobritev zapisnika 20. izredne seje Državnega sveta Republike Slovenije Zapisnik 20. izredne seje Državnega sveta Republike Slovenije so prejeli z elektronsko pošto 2.7.2007. Predsednik je ugotovil, da na podlagi 3. odstavka 72. člena poslovnika ni prejel nobene pisne pripombe na zapisnik in predlagal, da o zapisniku 20. izredne seje glasujejo. Zapisnik 20. izredne seje državnega sveta je bil sprejet (30 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 27 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti, in nihče se glasovanja ni vzdržal). K 2. točki dnevnega reda : Po elektronski pošti 3.7.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli vprašanja državnega svetnika Janeza Sušnika Ministrstvu za promet in Ministrstvu za okolje in prostor v zvezi z okoljevarstvenimi zahtevami glede emisij zrakoplovov v območju letališč. Predlog sklepa so prejeli na klop. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji Državni svet Republike Slovenije je na 56. seji, dne 4. 7. 2007, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) obravnaval vprašanja državnega svetnika Janeza Sušnika v zvezi z okoljevarstvenimi zahtevami glede emisij zrakoplovov v območju letališč in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanja državnega svetnika Janeza Sušnika in predlaga Ministrstvu za promet in Ministrstvu za okolje in prostor, da vprašanja preučita in nanje odgovorita. Vprašanja državnega svetnika Janeza Sušnika se glasijo:
Obrazložitev: Zakon o letalstvu v 115. členu določa, da minister, pristojen za promet v soglasju z ministrom, pristojnim za okolje in prostor, izda predpise o dovoljenem skupnem hrupu in emisiji motorjev zrakoplovov na letališču in v letališki coni ter določi višino pristojbine za odpravo škodljivih posledic na okolje, če hrup in emisije presegajo dovoljene meje. Sredstva pristojbin se uporabljajo za zmanjšanje vpliva in odpravo posledic hrupa motorjev na prizadetem območju v skladu z opredeljenimi ukrepi iz programov razvoja letališč. Najmanj četrtina sredstev pristojbin, zbranih v posameznem letu, pa se nameni kot nadomestilo za poslabšanje pogojev bivanja prebivalcem s stalnim bivališčem na prizadetih območjih. Nizki preleti letal so za okoliško prebivalstvo posebno moteči in ogrožajo njihovo zdravje, še posebej zdravje otrok, saj se očitno vršijo, ko so letala prosta, to pa je tudi v zgodnjih jutranjih in poznih večernih urah na vsakih deset do petnajst minut. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za promet in Ministrstvu okolje in prostor, da vprašanja preučita in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) nanje v roku 30 dni odgovorita. Predlagan sklep je bil sprejet (28 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 22 jih je glasovalo za, 1 je bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal). - - - Po elektronski pošti 3.7.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli vprašanje državnega svetnika Vincenca Otoničarja Ministrstvu za finance in Ministrstvu za zunanje zadeve glede sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja med Republiko Slovenijo in Avstralijo. Predlog sklepa so prejeli na klop. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 56. seji, dne 4. 7. 2007, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) obravnaval vprašanje državnega svetnika Vincenca Otoničarja glede sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja med Republiko Slovenijo in Avstralijo in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika Vincenca Otoničarja in predlaga Ministrstvu za finance in Ministrstvu za zunanje zadeve, da vprašanje preučita in nanj odgovorita. Vprašanje državnega svetnika Vincenca Otoničarja se glasi: Ali je Republika Slovenija že kaj ukrenila glede podpisa sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja med Republiko Slovenijo in Avstralijo? Obrazložitev: Delegacija Državnega sveta Republike Slovenije je bila skupaj z delegacijo Komisije Državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu v začetku leta na delovnem obisku v Avstraliji, kjer po podatkih tamkajšnjih oblasti živi nekaj več kot 20.000 Slovencev. Na obisku je bilo izpostavljeno tudi vprašanje sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja med Republiko Slovenijo in Avstralijo. Neobstoj takega sporazuma med državama namreč precej prizadene v Avstraliji živeče Slovence, saj so le-ti zaradi neobstoja takega sporazuma dvojno obdavčeni. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za finance in Ministrstvu za zunanje zadeve, da vprašanje preučita in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) nanj v roku 30 dni odgovorita. Predlagan sklep je bil sprejet (28 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 25 jih je glasovalo za, 1 je bil proti in 1 se je glasovanja vzdržal). - - - Po elektronski pošti 3.7.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli vprašanje državnega svetnika dr. Zoltana Jana Ministrstvu za šolstvo in šport glede odprave neskladja med zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami in pravilnikom o postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami. Predlog sklepa so prejeli na klop. Obrazložitev je podal dr. Zoltan Jan. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 56. seji, dne 4. 7. 2007, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) obravnaval vprašanje državnega svetnika dr. Zoltana Jan glede odprave neskladja med zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami in pravilnikom o postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika dr. Zoltana Jana in predlaga Ministrstvu za šolstvo in šport, da vprašanje preuči in nanj odgovori. Vprašanje državnega svetnika dr. Zoltana Jana se glasi: Zakaj Ministrstvo za šolstvo in šport ne odpravi neskladja med 2. in 5. členom Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Ur. l. RS, št. 3/2007 - uradno prečiščeno besedilo) ter 8. členom Pravilnika o postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju Pravilnik), ki nekaterim otrokom z govorno jezikovnimi motnjami odvzema pravico do možnosti za vključitev v prilagojen program vzgoje? Obrazložitev: Na pereče vprašanje o pravici otrok z govorno jezikovnimi motnjami, da so vključeni v prilagojen program vzgoje že na predšolski stopnji, različne službe in komisije pa tudi Društvo rehabilitacijskih pedagogov, Skupnost organizacij za usposabljanje, Sindikat vzgoje in izobraževanja ter drugi opozarjajo od leta 2003. Strokovni svet za splošno izobraževanje je na svoji 92. seji 22. 6. 2006 priporočil Ministrstvu za šolstvo in šport dopolnitev 8. člen Pravilnika in s tem omogoči rehabilitacijo predšolskim otrokom z govorno jezikovnimi motnjami že v predšolskem obdobju, česar pa ministrstvo ni naredilo. Ministrstvo za šolstvo in šport je 7. 3. 2007 sklicalo zadnji sestanek s predstavniki zavodov, sedaj, 2. 7. 2007 pa se zamuja novo šolsko leto, ne da bi pomagali prizadetim otrokom, ki jih je življenje kruto zaznamovalo, a jim je danes mogoče učinkovito pomagati. Imamo program, v katerega bi bilo mogoče usmerjati predšolske otroke s težkimi govorno jezikovnimi motnjami, nimamo pa zakonske osnove, da bi se to izvajalo. V Republiki Sloveniji so trije centri, ki se ukvarjajo z rehabilitacijo, vzgojo in izobraževanjem gluhih in naglušnih otrok ter otrok in odraslih z motnjami v govorno jezikovni komunikaciji: Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, Center za korekcijo sluha in govor Portorož in Center za sluh in govor Maribor (v nadaljevanju Centri). V Sloveniji so bolj poznani kot >centri za gluhe<, kar velikokrat povzroča težave, ko urejajo tudi zadeve, ki se tičejo otrok z govorno jezikovnimi motnjami. Dejstvo namreč je, da se prav toliko kot z gluhoto ukvarjajo s težavami na področju govora in jezika, kar imajo opredeljeno tudi v ustanovitvenih aktih. Centri so takoj po sprejetju področne zakonodaje v letu 2003 začeli ministrstvo opozarjati na problem usmerjanja predšolskih otrok z govorno jezikovno motnjo. V letu 2000 je bil sprejet Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP), ki je nadomestil Zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju iz leta 1976 in njegovimi dopolnitvami iz leta 1980. ZUOPP v 2. členu opredeljuje populacijo otrok s posebnimi potrebami. V svoji osnovi zagotavlja vsem kategorijam otrok s posebnimi potrebami možnost vključevanja v različne programe, ki ustrezajo vrsti in stopnji primanjkljaja, ovire ali motnje otrok (5. člen ZUOPP). Ti programi se izvajajo v vrtcih, osnovnih šolah, srednjih šolah, zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, osnovnih šolah s prilagojenim programom in socialno varstvenih zavodih (16. člen ZUOPP). ZUOPP sta v letu 2003 sledila Pravilnik o postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju Pravilnik) in Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami. Pravilnik o postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami v svojem 8. členu otrokom z govorno jezikovnimi motnjami odvzema pravico do možnosti za vključitev v prilagojen program vzgoje, ki jim ga zagotavlja 2. in 5. člen Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. S tem za to populacijo otrok ne upošteva ciljev in načel vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, opredeljenih v 4. členu ZUOPP. S tem je bila tem otrokom odvzeta možnost, da se na njihovo motnjo vpliva in se jo odpravi že v predšolskem obdobju. Prav tako jim v sistemu ni omogočena ustrezna obravnava v celotni vertikali, pri tem pa zamujajo najbolj optimalno obdobje za razvoj govora in jezika. Vertikale usposabljanja ni mogoče realizirati, ker ni zakonske osnove, ki bi omogočala, da jo realizirajo. Že pred sprejetjem Pravilnika, so navedene inštitucije na Ministrstvo za šolstvo in šport posredovale pobudo, da bi ministrstvo v času, ko še niso sprejeti podzakonski akti, izdalo smernice o usmerjanju predšolskih otrok z govorno jezikovnimi motnjami. Na pobudo se ministrstvo ni odzvalo. Nanjo ni niti odgovorilo. Po sprejetju Pravilnika se je začela borba za dopolnitev 8. člena Pravilnika. Predlagano je bilo, da se ta člen dopolni z alinejo, da se v predšolski prilagojeni program lahko usmerjajo tudi otroci s težjo ali težko govorno jezikovno motnjo. AKCIJE, KI SO BILE IZPELJANE V ZVEZI Z 8. ČLENOM PRAVILNIKA: Na vse strokovne organe Ministrstva za šolstvo in šport je bila že novembra 2003 posredovana pobuda, da se v 8. členu Pravilnika vnesejo predšolski otroci z govorno jezikovno motnjo kot kategorija, ki jo je možno usmerjati že v predšolske prilagojene programe. Po tem pismu je bilo še veliko pisne korespondence z ministrstvom, predlogi so bili posredovani tako ministru dr. Milanu Zveru kot tudi državni sekretarki dr. Alenki Šverc in direktorici direktorata za osnovno šolo in vrtce Metki Zevnik, kasneje pa njeni naslednici Mojci Škrinjar. Z vsemi so imeli tudi osebne kontakte, na katerih so opozarjali na problem sprejema prilagojenega programa za predšolske otroke s posebnimi potrebami, s posebnim poudarkom na otrocih z govorno jezikovnimi motnjami in na nujnost, da se dopolni Pravilnik o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. S problematiko usmerjanja predšolskih otrok z govorno jezikovnimi motnjami v prilagojen predšolski program so seznanjali tudi vse strokovne institucije, odgovorne za razvoj vzgoje in izobraževanja v RS (Zavod za šolstvo, Strokovni svet za izobraževanje, Urad za šolstvo, Pedagoško fakulteto ...). Problematiko otrok z govorno jezikovnimi motnjami so poleg vseh ostalih problemov, s katerimi se srečujejo zavodi za usposabljanje v RS po sprejetju področne zakonodaje, predstavili marca 2005 državni sekretarki dr. Alenki Šverc in jo zaprosili, da bi se sprožil postopek za dopolnitev tega člena pravilnika. Z vso problematiko so pisno seznanili tudi ministra za šolstvo in šport dr. Milana Zvera. Tako so 8. 6. 2005 na MŠŠ le imeli sestanek z državno sekretarko dr. Alenko Šverc, v. d. direktorico direktorata za OŠ in PŠ vzgojo Metko Zevnikovo ter mag. Bojano Globačnik. Na tem sestanku so opozorili na veliko problemov, s katerimi se soočajo pri svojem delu, posebej pa so se ustavili pri pravici otrok z govorno jezikovnimi motnjami, da se jih obravnava čim bolj zgodaj v predšolskih oddelkih zavodov. V zvezi s pobudo, da se dopolni 8. člen Pravilnika o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami tako, da se bodo tudi otroci z govorno jezikovnimi motnjami usmerjali v predšolski prilagojen program, pa so dobili nalogo, da posredujemo na Ministrstvo dodatne utemeljitve za upravičenost take dopolnitve. Tako so 29. 6. 2005 posredovali dr. Alenki Šverc utemeljitev oz. analizo potreb po predšolskem prilagojenem programu za otroke z govorno jezikovnimi motnjami. Material so posredovali v vednost tudi Metki Zevnik in drugim odgovornim. Analiza je obsegala dokumente z naslednjimi vsebinami:
Na sestanku so se dogovorili, da se bodo ponovno sestali po tem, ko bodo na MŠŠ material proučili. Z odhodom Metke Zevnik je vsa stvar zastala. Zato so 6. 12. 2005 Mojco Škrinjar, ki je prevzela vodenje direktorata, ponovno posredovali vse dokumente in jo prosili za sestanek. Ker se vsa stvar ni premaknila z mrtve točke in ker od Ministrstva za šolstvo in šport bilo nobenega odgovora, so 20. 4. 2006 organizirali srečanje z ministrom dr. Milanom Zverom in direktorico direktorata Mojco Škrinjar na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana. Vsi trije Centri so predstavili svojo dejavnost, največ časa pa so posvetili predstavitvi dela z otroki z govorno jezikovnimi motnjami in predlogom za dopolnitev Pravilnika. Oba gosta sta prijazno poslušala, nista pa na tem srečanju odgovorila na vprašanja. V zvezi s tem so tudi aktivno sodelovali pri pripravi prilagojenega predšolskega programa za otroke s posebnimi potrebami. Strokovni svet za splošno izobraževanje je na svoji 92. seji 22. 6. 2006 sprejel sklep, da se sprejme Kurikul za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke. Sestavni del tega programa je tudi prilagojen program za predšolske otroke z govorno jezikovnimi motnjami. Ob sprejetju programa je strokovni svet izdal priporočilo MŠŠ, da se dopolni 8. člen Pravilnika in s tem omogoči rehabilitacijo predšolskim otrokom z govorno jezikovnimi motnjami že v predšolskem obdobju, česar pa MŠŠ ni naredilo. Tako imamo sedaj program, v katerega bi bilo mogoče usmerjati predšolske otroke s težkimi govorno jezikovnimi motnjami, nimamo pa zakonske osnove za to. Dodati je treba, da ne gre za novo dejavnost Centrov za gluhe in za otroke z govorno jezikovno motnjo, temveč za dejavnost, ki so jo že doslej opravljali. Tudi ne gre za širitev ali uvajanje nekih novih programov. Analize, s katerimi razpolagamo, so pokazale uspešnost dela z otroci z najtežjimi oblikami govorno jezikovne motenosti. Več kot 60 odstotkov teh otrok se je po uspešni rehabilitaciji v predšolskih oddelkih, vključilo v redne oblike osnovnega šolanja. Trenutno stanje stvari je sedaj takšno, da kljub sprejetemu programu, komisije za usmerjanje otrok ne morejo usmerjati otrok z govorno jezikovnimi motnjami v predšolski program, ker ni dopolnjen Pravilnik. Ker so na predstavnike MŠŠ stalno naslavljali vprašanje, kaj mislijo narediti v zvezi s to problematiko, je MŠŠ 7. 3. 2007 sklicalo sestanek predstavnikov zavodov in MŠŠ. Na sestanku so bila predstavljena stališča ene in druge strani, vendar do rešitev ni prišlo. Po vsem pisanju do danes prizadeti državljani in usposobljeni strokovnjaki niso dobili pisnega odgovora na vloge. Izjema je le zapisnik zadnjega srečanja na MŠŠ. Iz reakcij predstavnikov ministrstva bi bilo možno sklepati, da ministrstvo v povezavi s tem ni pripravljeno narediti ničesar. In vendar gre za otroke, ki jih je življenje kruto zaznamovalo, a jim je danes mogoče učinkovito pomagati, pa tega ne storimo. Nepojmljivo je, da Ministrstvo kljub sprejetemu programu še ni omogočilo vključevanje predšolskih otrok z govorno jezikovnimi motnjami v zgodnjo obravnavo. Prepričani smo, da s tem država odvzema enemu delu svojih otrok pravico do vzgoje in izobraževanja v skladu z njihovimi potrebami in sposobnostmi. Ob tem se izgublja dragoceni čas, v katerem bi bilo mogoče veliko narediti za življenjsko usodo prizadetih otrok, saj je razvoj govora in jezika ter celostni razvoj otroka odločilno povezan s predšolskim obdobjem in je tisto, kar se v tem času zamudi, praktično nemogoče kasneje nadoknaditi. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za šolstvo in šport, da vprašanje preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) nanj v roku 30 dni odgovori. Predlagan sklep je bil sprejet (29 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 24 jih je glasovalo za, 2 sta bila proti in nihče se glasovanja ni vzdržal). - - - Po elektronski pošti 3.7.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli vprašanje državnega svetnika Jožeta Ilca Ministrstvu za zdravje glede ukrepov proti dobaviteljem operacijskih miz. Predlog sklepa so prejeli na klop. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 56. seji, dne 4. 7. 2007, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) obravnaval vprašanje državnega svetnika Jožeta Ilca glede ukrepov proti dobaviteljem operacijskih miz in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika Jožeta Ilca in predlaga Ministrstvu za zdravje, da vprašanje preuči in nanj odgovori. Vprašanje državnega svetnika Jožeta Ilca se glasi: Ali je Ministrstvo za zdravje ukrepalo proti dobaviteljem nekvalitetnih operacijskih miz? Obrazložitev: V letu 2004 se je pričel postopek za nabavo operacijskih miz. Po dolgotrajnih zapletih so bile mize kupljene in nameščene v posamezne bolnišnice. Kmalu so se začele pojavljati napake na operacijskih mizah, kar je oteževalo ali onemogočalo njihovo uporabo. Dolžnost vsakega prodajalca je, da dobavi izdelek, ki ustreza standardom za posamezna področja in pogojem medsebojnega dogovora. Zato je tudi v tem primeru Ministrstvo za zdravje dolžno ustrezno ukrepati. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za zdravje, da vprašanje preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) nanj v roku 30 dni odgovori. Predlagan sklep je bil sprejet (30 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 29 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal). - - - Po elektronski pošti 3.7.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli pobudo državnega svetnika dr. Zoltana Jana za spremembo Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije. Pobudo je predsednik dodelil v obravnavo Mandatno imunitetni komisiji. - - - Po elektronski pošti 3.7.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli pobudo državnega svetnika Mirana Bavčarja za dopolnitev Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanja učencev v devetletni osnovni šoli. Pobudo je predsednik dodelil v obravnavo Komisiji za družbene dejavnosti. - - - Po elektronski pošti 21.6.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli odgovor Ministrstva za zdravje na vprašanje državnega svetnika mag. Adolfa Zupana glede ureditve razmer na Onkološkem inštitutu. - - - Po elektronski pošti 2.7.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli odgovor Ministrstva za promet na vprašanji državnega svetnika Marka Juvančiča glede vzdrževanja javnih poti. Za vprašanja, na katera po preteku 30 dnevnega roka še ni bilo prejetih odgovorov, bodo poslane urgence na pristojna ministrstva oziroma organe.
K 3. točki dnevnega reda: Predsednik je pozdravil Nj. Eksc. Mario do Carmo Allegro de Magalhaes, veleposlanico Portugalske in jo povabil, da predstavi prioritete portugalskega predsedovanja Evropski uniji. Predsednik se je zahvalil se Nj. Eksc. Marii do Carmo Allegro de Magalhaes za predstavitev prioritet portugalskega predsedovanja Evropski uniji. Vprašanja so postavljali Doro Hvalica, Vincenc Otoničar, Cvetko Zupančič, Marko Juvančič, Marta Turk. Na vprašanja je odgovarjala Nj. Eksc. Maria do Carmo Allegro de Magalhaes, veleposlanica Portugalske. Predsednik je ugotovil, da se je Državni svet seznanil z prioritetami portugalskega predsedovanja Evropski uniji in se Nj. Eksc. Marii do Carmo Allegro de Magalhaes zahvalil za predstavitev.
K 4. točki dnevnega reda: Predlog zakona je objavljen v Poročevalcu DZ št. 44/07. Predlog zakona je obravnavala Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Poročilo komisije so državne svetnice in svetniki prejeli po elektronski pošti 2.7.2007. Predlog zakona so obravnavale interesne skupine) Poročilo interesne skupine delodajalcev so prejeli na klop. Predlog sklepa so prejeli na klop in po elektronski pošti 3.7.2007. Obrazložitev je v imenu predlagateljev predloga zakona podal dr. Ivan Žagar, Minister brez resorja zadolžen za lokalno samoupravo in regionalno politiko. Stališče Komisije za lokalno samoupravo je podal njen predsednik, Darko Fras. Stališče Interesne skupine lokalnih interesov je podal vodja, Marjan Maučec. Stališče Interesne skupine kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev je podal vodja, Jože Ilc. Razpravljali so Janez Sušnik, mag. Zlatko Jenko, Miran Bavčar, Cvetko Zupančič, Anton Kampuš, dr. Alojz Križman, Ivan Bukovec, Vincenc Otoničar, Milan Ozimič, Štefan Teraž, Jože Ilc, mag. Stojan Binder. Predsednik je zaključil razpravo in predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: M N E N J E k predlogu zakona o pokrajinah (ZPok) - prva obravnava Državni svet podpira predlog zakona kot primerno podlago za nadaljnjo obravnavo. Državni svet poudarja, da je ustanovitev pokrajin nujna z vidika uravnoteženega razvoja Slovenije, saj je njihovo temeljno poslanstvo uresničevanje razvojnih politik. Pokrajinsko zakonodajo je zato treba čim prej sprejeti, saj bo v nasprotnem primeru odločanje o njihovi ustanovitvi preloženo za nedoločen čas. Državni svet ocenjuje, da so predlagane rešitve rezultat vseh dosedanjih prizadevanj za uskladitev različnih interesov pri ustanavljanju pokrajin in najbližje političnemu konsenzu. Čeprav bo vlada predložila v zakonodajni postopek predlog zakona o ustanovitvi pokrajin šele po koncu javne razprave o predlogu območij pokrajin v Sloveniji, z imeni in sedeži, je vprašanje glede števila pokrajin in posledično njihovi velikosti pomembno že sedaj, saj so od tega odvisne tudi konkretne rešitve v predlogu zakona o pokrajinah. Vladni predlog območij pokrajin v Sloveniji, z imeni in sedeži, predvideva ustanovitev 14 pokrajin, vendar bi po mnenju Državnega sveta z ustanovitvijo manjšega števila pokrajin dosegli višjo stopnjo decentralizacije, poleg tega bi dobili večje in učinkovitejše pokrajine, ki bi imele večji finančni, razvojni in kadrovski potencial. Zato bi lahko učinkoviteje prevzele večji obseg prenešenih nalog. Državni svet poudarja, da so razlike med predlaganimi 14 pokrajinami glede na število prebivalcev prevelike, praktično v razmerju 1 : 10, zato bi bilo kakršnokoli povečanje njihovega števila nesprejemljivo. Za krepitev čezmejnega sodelovanja z regijami sosednjih držav potrebujemo gospodarsko močne pokrajine, saj regije v sosednjih državah ne bodo imele interesa za sodelovanje z razvojno šibkimi in majhnimi pokrajinami. Poleg tega povečanje števila pokrajin ne bi bilo v skladu z Uredbo (ES) št. 1059/2003 Evropskega parlamenta in Sveta o oblikovanju skupne klasifikacije statističnih teritorialnih enot, ki določa, da je povprečna velikost teritorialne enote na ravni NUTS 3 opredeljena z minimalno 150.000 prebivalcev. Glede na navedeno in ob predpostavki, da obstaja majhna verjetnost, da bi uspeli z uveljavljanjem izjeme za več kot eno dodatno pokrajino, Državni svet ugotavlja, da bi bilo smiselno v nadaljnjih razpravah iskati rešitev v smeri manjšega števila pokrajin, kot je sedanji predlog 14 pokrajin. Vlada in Državni zbor naj pri dokončnem oblikovanju imen in sedežev pokrajin v največji možni meri upoštevata mnenja lokalnih skupnosti, hkrati pa Državni svet pričakuje, da se bodo občinski sveti znotraj pokrajin uspeli uskladiti o sedežih pokrajin ter o območjih pokrajin. Državni svet podpira postopen prenos nalog z državnega nivoja na pokrajine ter uvedbo enotirnega upravnega sistema, ki je racionalnejši od dvotirnega upravnega sistema, saj slednji ob hkratnem delovanju pokrajinskih uprav in upravnih okrajev zagotovo pomeni podvajanje administrativnih struktur in s tem povečanje javnofinančnih izdatkov. Enotirni upravni sistem lahko zagotovi racionalizacijo javne uprave in višjo stopnjo decentralizacije v smislu prenosa nalog z državnih organov na organe lokalne samouprave. Ob tem Državni svet tudi poudarja, da je vprašanje prenosa nalog pomembno, saj od tega ni odvisna samo stopnja decentralizacije, ampak tudi učinkovitost in fleksibilnost razvojnih politik v pokrajinah. Izvajanje razvojne politike je lahko bistveno bolj učinkovito in uspešno, v kolikor ima nosilec na razpolago tudi ustrezne administrativne in upravne vzvode. Državni svet se strinja s stališčem Združenja občin Slovenije, da je predlagana pristojnost sveta občin, ki ga sestavljajo župani občin z območja pokrajin, premajhna, saj bodo lahko koalicije znotraj pokrajinskih svetov v primeru navadne večine pri ponovnem odločanju v večini primerov preglasovale odločitve svetov občin. Zato bi bilo primerno okrepiti njegovo vlogo v smislu določitve zahtevnejše večine pri ponovnem odločanju pokrajinskega sveta o amandmajih sveta občin, in sicer dvotretjinsko večino. S tem bi bile sprejete odločitve bolj preverjene in bi uživale višjo stopnjo konsenza. Okrepitev vloge sveta občin v smeri odločanja z večjo stopnjo konsenza v pokrajinskem svetu je pomembna tudi z vidika števila prebivalcev na pokrajino. Kar nekaj predlaganih pokrajin obsega mestne občine in regijska središča, v katerih je več kot polovica prebivalcev celotne pokrajine. Vpliv članov pokrajinskega sveta, ki bodo izvoljeni na območjih mestnih občin in regijskih središč, bo v teh primerih večji in se bo lahko preko odločitev pokrajinskega sveta odražal v razvojni politiki pokrajine. To pomeni, da bodo sprejete odločitve bolj v interesu mestnih občin in regijskih središč znotraj pokrajin. Državni svet podpira predlagano rešitev, da je funkcija člana pokrajinskega sveta nezdružljiva s funkcijo župana. V zvezi s predlaganimi nalogami regionalnega pomena Državni svet opozarja, da je treba v nadaljnji obravnavi bolj jasno opredeliti naloge na področju visokega šolstva in razvoja v povezavi z zakonom o visokem šolstvu. Na nivoju pokrajin lahko govorimo o visokošolskih strokovnih študijskih programih, ne pa o univerzitetnih študijskih programih. Ustavna določila o pokrajinah kot drugega nivoja lokalne samouprave ne predvidevajo, da bi imele pokrajine kakršnokoli vlogo v zakonodajnem procesu na državni ravni. V kolikor bo prišlo do uvedbe pokrajin, bodo potem, ko bodo zaživele, zagotovo pokazale interes, da so zastopane tudi na državni ravni. Državni svet je mnenja, da je primeren organ za predstavljanje in usklajevanje interesov pokrajin na nivoju države. Predlagan sklep je bil sprejet (29 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 19 jih je glasovalo za, 7 jih je bilo proti in 2 sta se glasovanja vzdržala).
K 5. točki dnevnega reda: Predlog zakona je objavljen v Poročevalcu DZ št. 44/07. Predlog zakona so obravnavale interesne skupine) Poročilo interesne skupine delodajalcev so prejeli na klop. Predlog sklepa so prejeli na klop in po elektronski pošti 3.7.2007. Obrazložitev je v imenu predlagateljev predloga zakona podal dr. Ivan Žagar, Minister brez resorja zadolžen za lokalno samoupravo in regionalno politiko. Stališče Komisije za lokalno samoupravo je podal njen predsednik, Darko Fras. Stališče Interesne skupine delodajalcev je podal vodja, mag. Jožko Čuk. Stališče Interesne skupine lokalnih interesov je podal vodja, Marjan Maučec. Stališče Interesne skupine kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev je podal vodja, Jože Ilc. Razpravljali so Janez Sušnik, mag. Zlatko Jenko, Miran Bavčar, Cvetko Zupančič, Anton Kampuš, dr. Alojz Križman, Ivan Bukovec, Vincenc Otoničar, Milan Ozimič, Štefan Teraž, Jože Ilc, mag. Stojan Binder. Predsednik je zaključil razpravo in predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 56. seji, dne 4. 7. 2007, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04) sprejel naslednje M N E N J E k predlogu zakona o financiranju pokrajin (ZFPok) - prva obravnava Državni svet podpira predlog zakona kot primerno podlago za nadaljnjo obravnavo. Državni svet ugotavlja, da predlagan sistem financiranja pokrajin temelji na primerni porabi, pri čemer se vnaša korekcijski faktor, ki je vezan na razvitost pokrajine. V kolikor bodo prihodki pokrajine manjši od izračunane primerne porabe, bodo pokrajine prejemale še finančno izravnavo iz sredstev državnega proračuna. Za financiranje razvojnih nalog je predlagatelj predvidel odstopljen delež davka na dohodek pravnih oseb in izravnavo neenakomernega priliva tega prihodka, da posamezna okolja ne bi ostala brez virov za izvajanje razvojnih nalog. Glede zadolževanja pokrajin je predlagatelj sledil rešitvam, ki so določene za zadolževanje občin, pri čemer predlog zakona o financiranju pokrajin ureja vprašanje dovoljenega obsega dolgoročnega zadolževanja za investicije, medtem ko bo v celoti zadolževanje javnega sektorja urejal zakon o javnih financah, ki je v zaključni fazi priprave. Po mnenju Državnega sveta je vprašanje števila pokrajin in posledično njihove velikosti pomembno povezano s predlaganimi rešitvami v predlogu zakona o financiranju pokrajin. Predlagan model financiranja predstavlja sprejemljiv kompromis, ki je prilagojen modelu 14 pokrajin, ki se je oblikoval v dosedanjih postopkih. Razlike med predlaganimi 14 pokrajinami so izredno velike. Glede na število prebivalcev so te razlike v razmerju 1:10, v smislu finančnih, kadrovskih in drugih razvojnih potencialov pa so razlike še večje. V kolikor bo prišlo do predloga delitve države z Ljubljano kot samostojno pokrajino, bodo zaradi njene večje ekonomske moči razlike med njo in ostalimi pokrajinami še večje. Zato bi bilo treba v primeru spreminjanja območij in velikosti pokrajin predlagan sistem financiranja modificirati tako, da bo vsem pokrajinam zagotovil ustrezen potencial za opravljanje razvojnih nalog oziroma ustrezne finančne vire, ki bodo omogočali izvajanje razvojnih politik v bodočih pokrajinah. Če pokrajinam ne bomo zagotovili zadostnega obsega lastnih finančnih virov za izvajanje lastnih politik, se bo ponovila zgodba s prvega nivoja lokalne samouprave, ko so bile občine odvisne od finančne izravnave. V tem primeru pa ne moremo govoriti o finančni avtonomiji in zagotavljanju lastnih virov ter od pokrajin ne moremo pričakovati, da bodo sposobne prevzeti svoj del odgovornosti za regionalni razvoj, kot se to od njih pričakuje.
K 6. točki dnevnega reda: Predlog zakona je objavljen v Poročevalcu DZ št. 44/07. Predlog zakona je obravnavala Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Poročilo komisije so državne svetnice in svetniki prejeli po elektronski pošti 2.7.2007. Predlog zakona so obravnavale interesne skupine) Poročilo interesne skupine delodajalcev so prejeli na klop. Predlog sklepa so prejeli na klop in po elektronski pošti 3.7.2007. Obrazložitev je v imenu predlagateljev predloga zakona podal dr. Ivan Žagar, Minister brez resorja zadolžen za lokalno samoupravo in regionalno politiko. Stališče Komisije za lokalno samoupravo je podal njen predsednik, Darko Fras. Stališče Interesne skupine delodajalcev je podal vodja, mag. Jožko Čuk. Stališče Interesne skupine lokalnih interesov je podal vodja, Marjan Maučec. Stališče Interesne skupine kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev je podal vodja, Jože Ilc. Razpravljali so Janez Sušnik, mag. Zlatko Jenko, Miran Bavčar, Cvetko Zupančič, Anton Kampuš, dr. Alojz Križman, Ivan Bukovec, Vincenc Otoničar, Milan Ozimič, Štefan Teraž, Jože Ilc, mag. Stojan Binder. Predsednik je zaključil razpravo in predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 56. seji, dne 4. 7. 2007, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04) sprejel naslednje M N E N J E k predlogu zakona o volitvah v pokrajinah (ZVPok) - prva obravnava Državni svet podpira predlog zakona kot primerno podlago za nadaljnjo obravnavo. Določitev volilnega sistema v pokrajinah je delno povezano tudi z vlogo sveta občin, katero bi morali povečati z določitvijo zahtevnejše večine pri ponovnem odločanju pokrajinskega sveta o amandmajih sveta občin. Dejstvo je, da v nekaterih predlaganih pokrajinah prevladujejo mestna območja in regijska središča, ki imajo več kot polovico prebivalcev v pokrajini. Zaradi zahteve po enakomerni zastopanosti (en član pokrajinskega sveta voljen na približno enako število prebivalcev) to pomeni, da bo v pokrajinskem svetu več članov, izvoljenih na območjih mestnih občin in regijskih središč, kar se lahko odraža v odločitvah pokrajinskega sveta v smeri interesov teh območij. Državni svet ugotavlja, da bo vsebina zakona o volilnih enotah, ki bo predložen v obravnavo v Državni zbor po ustanovitvi pokrajin, pomembna, saj je povezana s številom oziroma oblikovanjem območij pokrajin. Zagotovitev enakomerne zastopanosti bo lahko problematična v tistih okoljih, kjer imamo izrazita regionalna središča, ki dominirajo nad ostalim delom pokrajine. V zvezi z oblikovanjem volilnih enot Državni svet opozarja na 16. člen predloga zakona, saj se v primeru, da bo ena volilna enota obsegala več občin, lahko zgodi, da majhne občine ne bodo imele svojega predstavnika v pokrajinskem svetu oziroma v njem nihče ne bo zastopal interesov prebivalk in prebivalcev majhnih občin. Če bomo zamudili z načrtovano izvedbo prvih volitev v pokrajinske svete, ki naj bi bile hkrati z državnozborskimi volitvami jeseni 2008, se zna zgoditi, da bodo v Sloveniji v prihodnje skoraj vsako leto volitve. Predlagan sklep je bil sprejet (31 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 15 jih je glasovalo za, 12 jih je bilo proti in 4 so se glasovanja vzdržali).
K 7. točki dnevnega reda: Predlog zakona je objavljen v Poročevalcu DZ št. 36 /07. Predlog zakona je obravnavala Komisija za politični sistem. Mnenje komisije so državne svetnice in svetniki prejeli po elektronski pošti 21.6.2007. Predlog zakona so obravnavale interesne skupine. Obrazložitev je v imenu predlagateljev predloga zakona podal Miran Bogataj, višji sekretar, Ministrstvo za obrambo. Obrazložitev je podal tudi Albin Gutman, načelnik Generalštaba slovenske vojske, Ministrstvo za obrambo. Stališče Komisije za politični sistem je podal njen predsednik, mag. Adolf Zupan. Razpravljal je Marko Juvančič. Predsednik je zaključil razpravo in predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 56. seji, dne 4. 7. 2007, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04) sprejel naslednje M N E N J E k predlogu zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV) - druga obravnava Državni svet podpira predlog zakona. Po mnenju predlagatelja je dosedanji razvoj in uveljavljanje poklicne vojske s pogodbeno rezervo, postopno doseganje organizacijskih, kadrovskih, tehničnih in funkcionalnih vojaških zmogljivosti, postopno povečevanje sodelovanja pri izvrševanju obveznosti v mednarodnih organizacijah, povečevanje povezljivosti za skupno delovanje z vojaškimi organizacijami članic Nato in EU in drugi procesi, povečal potrebo, da se s posebnim zakonom uredi vojaška služba v Slovenski vojski. Kljub načelnim rešitvam v Zakonu o obrambi o opravljanju vojaške službe, vodenju in poveljevanju ter širjenju določb, ki urejajo posebna delovno pravna vprašanja, ki izhajajo iz značilnosti in posebnih zahtev vojaške službe, postaja postopoma ureditev, ki je že zajeta v Zakonu o obrambi preozka in premalo prilagojena potrebam delovanja Slovenske vojske. Vseh vprašanj in ugotovljenih pomanjkljivosti ni mogoče urediti, spremeniti oziroma nadomestiti s spreminjanjem Pravil službe v Slovenski vojski, saj gre pretežno za vprašanja, ki se jih lahko ureja le z zakonom, ne pa s pravili službe. V zakonu o vojaški službi je treba urediti temeljne odnose v vojaški organizaciji, ki neposredno vplivajo na izvajanje vojaške službe in ki so se doslej urejali predvsem s Pravili službe v Slovenski vojski. Temeljni cilj Zakona o službi v Slovenski vojski je podrobneje urediti v skladu z načeli in osnovnimi rešitvami določenimi v Zakonu o obrambi, načine in oblike uresničevanja nalog Slovenske vojske, poveljevanje in druga vprašanja, ki so podlaga za učinkovito opravljanje vojaške službe. Naloge Slovenske vojske so določene z Zakonom o obrambi, z Zakonom o službi v Slovenski vojski pa se določajo oblike in načini izvajanja nalog Slovenske vojske. Predlagatelj je v oceni stanja in razlogih za sprejem zakona po mnenju Državnega sveta navedel prepričljive razloge, ki narekujejo sprejem posebnega zakona, ki je posledica že sprejetih odločitev slovenske politike. Jasna določitev je velikega pomena za uveljavljanje pravic in dolžnosti tako da bodo vojaške osebe lahko nedvomno vedele, zoper katere odločitve imajo možnost ugovora in kasnejše pritožbe ter zoper katere odločitve je možnost ugovora prepovedana. Le v takem primeru bo poveljevanje doseglo pravi namen.
K posameznim členom ima Državni svet naslednje pripombe: K 32. členu Po 32. členu predloga mora ukaz vojaška oseba izvršiti brez ugovarjanja, razen v primerih, ki jih določata Zakon o obrambi in ta zakon, ko lahko vojaška oseba izvršitev ukaza odkloni. Predlog zakona v prehodnih določbah določa (94. člen), da postopki v zvezi s predlogi, ugovori, zahtevami in pritožbami po službeni poti, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, se nadaljujejo in zaključijo po predpisih in Pravilih službe v Slovenski vojski, ki so veljala do uveljavitve tega zakona. Za postopke, roke, pristojnosti in druga vprašanja, ki so s tem zakonom drugače urejena kot v Pravilih službe v Slovenski vojski, se ta zakon uporablja neposredno. Tako ni jasno, ali obstaja pravica do ugovora po ZObr zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj med razlogi za odklonitev ukaza (33. člen) ni navedena, prav tako se obrazložitev k členu sklicuje le na 43. člen ZObr, ne pa tudi na 52. člen. Delno bi bil lahko ugovor zaradi kršitve temeljnih pravic upoštevan v 34. členu predloga (prepoved poniževanja, sramotenja in žaljenja), vendar je pojem temeljnih pravic širši in vsebuje tudi mnoge druge situacije poleg pravice do osebnega dostojanstva. K 33. členu Odklonitev ukaza ureja 33. člen. V miru lahko vojaška oseba odkloni, poleg primerov, določenih v Zakonu o obrambi, tudi izvršitev ukaza, če ta pomeni neposredno nevarnost za njeno zdravje in življenje, ne gre pa za izvajanje pomoči ob naravnih in drugih nesrečah, za sodelovanje v mednarodnih obveznostih oziroma za opravljanje bojnih nalog v miru. O odklonitvi ukaza mora tisti, ki je ukaz izdal, takoj obvestiti nadrejenega, ki dokončno odloči o izdanem ukazu. Vojaška oseba v skladu s prejšnjim odstavkom lahko odkloni izvršitev ukaza samo, če se ukaz nanaša na:
Vojaška oseba izjemoma ne glede na prvi odstavek tega člena lahko odkloni v miru izvršitev ukaza tudi, če bi izvršitev ukaza po njenem prepričanju pomenila storitev prekrška in bi bilo zaradi izvršitve ukaza neposredno ogroženo njeno življenje. Vojaška oseba mora pred tem nadrejenega opozoriti, da bi z izvršitvijo ukaza storila prekršek in da bi bilo zato ogroženo njeno življenje. O odklonitvi ukaza mora tisti, ki je ukaz izdal, takoj obvestiti nadrejenega, ki dokončno odloči o izdanem ukazu. Glede na primerjavo prvega s tretjim odstavkom ni mogoče sklepati na neke izjemne okoliščine, ki bi bile drugačne od posledice, ki je podobna (prvi odstavek vsebuje tudi nevarnost za zdravje) v obeh odstavkih: neposredna nevarnost za življenje. Če obstaja takšna nevarnost, se lahko posameznik sklicuje tako na prvi kot tretji odstavek, saj ločitev med njima ni narejena dovolj natančno; storitev prekrška kot edini razlikovalni znak še vedno ne pokaže na izjemne okoliščine, ki bi narekovale uporabo tretjega odstavka. Tako ne vemo ali izjemne okoliščine predstavljajo težo prekrška ali dejanske okoliščine, v katerih naj bi bil storjen ali kar oboje. Rešitev se ponuja v dveh alternativah: ali v črtanju besede "izjemoma" ali pa v njeni nadomestitvi npr. z "zaradi nevarnosti za javni red, varnost, premoženje ali zdravje ljudi". Predlog zakona govori o odklonitvi ukaza le v miru, ne pa tudi v času vojnega stanja. V času vojnega stanja prav tako obstajajo okoliščine, ki narekujejo odklonitev ukaza, vsebujejo pa jih določbe mednarodnega vojnega prava. Po 43. členu ZObr nihče ne sme izdati, niti ni dolžan in ne sme izvršiti povelja, če je očitno, da bi s tem storil kaznivo dejanje ali kršil določbe mednarodnega vojnega prava. Kazenski zakonik prav tako poleg ZObr, ki prepoveduje storitev kaznivega dejanja v vsakem primeru, prav tako ne ločuje med kaznivimi dejanji, ki bi bila storjena v času vojne ali v mirnem stanju. Predlog zakona ne ureja postopka, ko bi podrejeni (za razliko od nadrejenega) vedel, da bo z izvršitvijo ukaza storil kaznivo dejanje ali kršil določbe mednarodnega vojnega prava, kar (kršitev) ZObr izrecno prepoveduje. Člen 283 KZ v takih primerih izrecno določa, da je podrejeni odgovoren za takšno kaznivo dejanje, pa čeprav je bilo storjeno na ukaz nadrejenega. Prav tako ni izrecno določeno, kdo bo odgovarjal zaradi storjenega prekrška, kdo ga lahko naznani, v kakšni obliki ipd. Kazenski zakonik pri kaznivem dejanju neizpolnitve ukaza in odrekanja poslušnosti (273. člen) določa, da se vojaška oseba, ki ne izpolni ukaza nadrejenega v zvezi s službo ali mu odreče poslušnost, pa zaradi tega nastane nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, kaznuje z zaporom do dveh let. Po nasprotnem razlogovanju bi lahko trdili, da lahko podrejeni glede na določila KZ odkloni ukaz ne samo zaradi neposredne nevarnosti za svoje zdravje ali življenje (33. člen predloga), pač pa tudi zaradi nevarnosti za življenje drugih ljudi ali premoženja velike vrednosti, česar predlagatelj ni predvidel, zakonodajalec pa določa kot bistven element pri storitvi omenjenega kaznivega dejanja. K 34. členu Predlog kot rečeno v 34. členu ureja prepoved poniževanja, sramotenja in žaljenja. Nadrejeni ne sme izdati ukaza, ki temelji na spolu, veroizpovedi ali katerikoli drugi osebni okoliščini podrejenega, s katerim se fizično, verbalno ali kako drugače ponižuje, sramoti oziroma žali dostojanstvo podrejenega. Podrejeni mora tak ukaz izvršiti, vendar pred izvršitvijo seznani nadrejenega, da bo ukazu ugovarjal po službeni poti pri višje nadrejenem v skladu s tem zakonom. Zastavlja se vprašanje, ali bo podrejeni res zaradi šokantnega poniževanja, sramotenja in žaljenja v takih trenutkih res tako "priseben" in sposoben, da bo lahko že pred izvršitvijo seznanil nadrejenega, da bo ukazu ugovarjal po službeni poti. Zgleda, da bo predhodna seznanitev podrejenega procesna predpostavka, na podlagi katere bo lahko podrejeni kasneje vložil ugovor; v nasprotnem primeru bo podrejeni očitno prekludiran in ugovora ne bo mogel vložiti, kar bi bilo v določenih primerih neupravičeno. K 37. členu Predlog v 37. členu določa možne odstope od službene poti. Odstop od službene poti je dovoljen le v primerih iz 34. člena (prepoved poniževanja, sramotenja in žaljenja) ali kadar gre za službene zadeve, pri katerih bi drugačno ravnanje ogrozilo varnost moštva, varnost oborožitve in vojaške opreme, povzročilo veliko materialno ali drugo škodo ali ogrozilo interese Slovenske vojske in obrambe države. Vojaška oseba, ki odstopi od službene poti, mora o tem seznaniti nadrejenega takoj, ko je to mogoče. Ravnanje, ki bi ogrozilo varnost moštva, varnost oborožitve in vojaške opreme, ali ki bi povzročilo veliko materialno ali drugo škodo ali ogrozilo interese Slovenske vojske in obrambe države, je tako navedeno kot razlog za odstop od službene poti, čeprav zoper takšno ravnanje ni predvidenega izrecnega ugovora niti v ZObr niti po predlogu zakona. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da se po drugem odstavku 37. člena predloga neupravičen odstop od službene poti kaznuje kot težja kršitev vojaške discipline zaradi opuščanja predpisanih postopkov, ki povzroči večje škodljive posledice. Prav tako iz besedila "ki povzroči večje škodljive posledice" ne moramo jasno razbrati ali gre za potencialno nevarnost ali za konkretno oz. za konkretno posledico neupravičenega odstopa. K 41. členu Službena pot je po 36. členu predvidena za obravnavo predlogov, prošenj, zahtev in pritožb, medtem ko celotno drugo podpoglavje v besedilu členov ("Službena pot za obravnavo predlogov, ugovorov, prošenj, zahtev in pritožb") ureja le ugovor in pritožbo. Predlog ne predvideva primere, v katerih se lahko vloži predlog, prošnja ali zahteva. 41. člen predloga določa le, da lahko vojaška oseba posreduje namesto po službeni poti nadrejenemu predlog, prošnjo ali zahtevo vodnemu zaupniku, če se ta nanaša na akte vodenja in poveljevanja oziroma ravnanje drugih vojaških oseb ali nadrejenih in je v zvezi z vojaško osebo. Vodni zaupnik mora brez odlašanja po službeni poti tak predlog, prošnjo ali zahtevo posredovati nadrejenemu, ki o njej odloči oziroma sprejme vojaško osebo na uradni razgovor. Kljub temu ne dobimo odgovora ali je možno predlog, prošnjo ali zahtevo poslati po službeni poti, če se ne nanaša na akte vodenja in poveljevanja oziroma ravnanje drugih vojaških oseb ali nadrejenih, ki so v zvezi z vojaško osebo. Nanašanje na akte vodenja in poveljevanja oziroma ravnanje drugih vojaških oseb je lahko zgolj posledica, vzroka pa predlog zakona ne poda. Tako ne vemo, na kaj se nanaša predlog, prošnja ali celo zahteva. Člen govori tudi o "zadevah, ki jih vojaška oseba uveljavlja po službeni poti" in o "perečih vprašanjih", tako da se vprašanje še bolj zamegli. Ali se zahteva nanaša samo na zahtevo poveljnika voda ali čete po mnenju vodnega ali četnega zaupnika ali pa je zahteva drug izraz za pravico podrejenega? K 42. členu Člen 42. člen ureja uradni razgovor pri ministru. Poveljnik bataljona, njemu enake ali višje enote, častnik s činom polkovnik ali višjim činom ali vojaški uslužbenec XIV. ali višjega razreda, ki ni zadovoljen z odločitvijo nadrejenega o pritožbi, lahko pisno zaprosi za uradni razgovor pri ministru. Minister najpozneje v sedmih dneh odloči, ali bo vojaško osebo sprejel na uradni razgovor. Uradni razgovor pri ministru poteka ob navzočnosti načelnika generalštaba najpozneje v štirinajstih dneh od dneva vložitve pisne prošnje. Iz predloga zakona ne izhaja, da bi moral nadrejeni o vsaki odločeni pritožbi obvestiti poveljnika voda ali druge njemu nadrejene. Iz določbe ni razbrati razloga za uradni razgovor pri ministru, prav tako pa tudi ne sankcij, ki bodo za nadrejenega najverjetneje sledile. V primeru poseganja v pravice nadrejenega, bi moral biti le ta o tem seznanjen; prav tako bi moral imeti možnost zagovora. K 43. členu Člen 43. člen prepoveduje skupinske ugovore in pritožbe. Skupinski ugovori ali pritožbe zoper akte vodenja in poveljevanja niso dovoljeni in se ne obravnavajo ter štejejo kot težja kršitev vojaške discipline zaradi opuščanja oziroma nepooblaščenega spreminjanja predpisanih postopkov, ki povzroči večje škodljive posledice. Tudi tu iz besedila "ki povzroči večje škodljive posledice" ne moramo jasno razbrati ali gre za potencialno nevarnost ali za konkretno oz. za konkretno posledico skupinskega ugovora ali pritožb. Člen zavajajoče prepoveduje skupinske ugovore in pritožbe zoper akte vodenja, čeprav dejansko ni dovoljen niti individualni ugovor ali pritožba zoper akt vodenja. Člen 38 sicer določa, "da se ugovori lahko nanašajo na izdane akte vodenja in poveljevanja, vendar le v delu, ki se neposredno nanaša na vojaško osebo, ki vlaga ugovor na službene zadeve ali ravnanje druge vojaške osebe ali nadrejenih v zvezi s službenimi zadevami", vendar se po 30. členu ukaz nanaša le na akte poveljevanja in ne vodenja (vodenje je v rokah ministra - glej 42. člen ZObr), prav tako se ugovor ne more neposredno nanašati na ravnanje druge vojaške osebe (enakega ranga), pač pa le na nadrejenega (načelo enostarešinstva) oziroma tistega, ki ima v danem trenutku pravico izdajanja povelj. Člen ne da jasnega odgovora kaj storiti v primeru, ko bi vsi podrejeni hkrati vložili individualne ugovore, saj bi imeli enako dejansko posledico kot skupinski ugovor in po drugi strani zakaj je prepovedan skupinski odgovor, če gre za "šokanten" ukaz nadrejenega. Skupinski ugovor ali pritožba se ne obravnava. Zoper vlagatelje pa se uveljavlja odgovornost zaradi kršitve vojaške discipline zaradi opuščanja oziroma nepooblaščenega spreminjanja predpisanih postopkov, ki povzroči težje škodljive posledice. Takšno ravnanje oziroma opustitev je po mnenju predlagatelja "določena kot težja kršitev vojaške discipline in opredeljena v 5. točki četrtega odstavka 57. člena Zakona o obrambi. Takšno ravnanje podrejenih ima lahko tudi znake kaznivega dejanja, če se vojaška oseba skupaj z drugimi vojaškimi osebami, upre ukazu nadrejenega v zvezi s službo ali ukaza noče izpolniti" (obrazložitev k 43. členu). 5. točka četrtega odstavka 57. člena ZObr določa "malomarno izvrševanje dolžnosti ali opuščanje oziroma nepooblaščeno spreminjanje predpisanih postopkov za določeno ravnanje, ki povzroči večje škodljive posledice" kaznivo dejanje upiranja nadrejenemu (274. člen KZ) pa določa, da se "vojaška oseba, ki se skupaj z drugimi vojaškimi osebami upre ukazu nadrejenega v zvezi s službo ali ga noče izpolniti, ali mu odreče, da bi storila svojo dolžnost, kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let". Če se prepoved skupinskega ugovora nanaša le za opustitev ali nepooblaščeno spreminjanje predpisanih postopkov je potrebno pripomniti, da je ravno ta predlog zakona tisti, ki naj bi uredil postopke. Nadrejeni bi v takih primerih skupinski ugovor enostavno zavrgel, ker ni dovoljen. 43. člen spusti ravno tisto, kar je bistvo prepovedi skupinskega ugovora - izrecna prepoved skupne odklonitve ali upiranja ukazu, ki mora biti v zvezi z izvrševanjem dolžnosti podrejenega. Če ukaz ne izvira iz dolžnosti, ki je v zvezi s službo, upiranja nadrejenemu ne moremo šteti niti za težjo kršitev vojaške discipline niti za kaznivo dejanje. 43. člen predloga bi se tako lahko glasil: "Skupinski ugovori ali pritožbe zoper akte poveljevanja niso dovoljeni in se ne obravnavajo. Skupna odklonitev ali upiranje ukazu se šteje kot težja kršitev vojaške discipline, ki bi lahko povzročila večje škodljive posledice zaradi opuščanja oziroma nepooblaščenega spreminjanja predpisanih postopkov in dolžnosti, ki so v zvezi s službo". IV. poglavje predloga zakona ureja poveljevanje in izvrševanje ukazov. Ukaz ureja celovite dejavnosti, povezane z delom ali uporabo oziroma popolnjevanjem enot in se loči od povelja, ki določa konkretno ravnanje vojaških oseb (glej 6. in 7. odst. 29. člena), oba pa se poleg direktive, odločitve, načrta, standardnih operativnih postopkov, pravil in tehničnih navodil uvrščata med akte poveljevanja. Peta tč. prvega odstavka 3. člena predloga zakona določa, da je službena pot z zakonom in Pravili službe v Slovenski vojski (v nadaljnjem besedilu: pravila službe) urejen postopek, po katerem pripadnik posreduje nadrejenim svoje prošnje, predloge in zahteve ter ugovarja sprejetim odločitvam v zvezi z njegovim položajem, nalogami in drugimi vprašanji v zvezi z vojaško službo. Člen 30 ureja izdajanje aktov poveljevanja, za katere v nadaljnjem besedilu uporablja skupen izraz ukaz, ki se očitno uporablja tudi za povelje, čeprav ju pred tem 29. člen predloga ločuje kot dva akta poveljevanja, 3. člen predloga govori o "odločitvah", 38. člen o ugovorih zoper akte vodenja in akte poveljevanja nadrejene osebe in druge vojaške osebe, 33. člen o odklonitvi le ukaza, 34. člen o ugovoru zaradi poniževanja, sramotenja in žaljenja nadrejenega. K 45. členu Člen določa možnost izrednega povišanja in napredovanja. Vojaška oseba je v letu, ko ji preneha služba v Slovenski vojski zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih ali zaradi invalidske upokojitve, lahko izredno povišana ali napredovana v neposredno višji čin ali razred, kar se šteje kot posebno priznanje za opravljanje vojaške službe. Predlog bi moral določiti, da mora vojaška oseba jasno navesti, kdaj se želi upokojiti in od katerega trenutka ima pravico do izrednega povišanja: ali od koledarskega leta, v katerem se bo upokojila ali od let starosti, ki jih je izpolnila vojaška oseba. Če ima vojaška oseba npr. meseca januarja pravico do izrednega napredovanja, ker se bo februarja že upokojila je razlika od tiste vojaške osebe, ki bo ravno tako meseca januarja imela enako pravico, čeprav bo izpolnila pogoje za upokojitev v mesecu decembru. Z vidika načela enakosti vojaških oseb bi bilo skladneje, da bi vse osebe pridobile pravico do izrednega napredovanja od trenutka, ko bi jim začelo teči zadnje starostno leto pred upokojitvijo, ne pa koledarsko leto. K 47. členu Člen določa zadržanje napredovanja in odvzem razreda le za vojaškega uslužbenca, ne pa tudi zadržanja povišanja za vojake. Po 63.a členu ZObr so vojaški uslužbenci nižji in višji (od I. do XV. razreda), razporejajo pa se na dolžnosti, določene s formacijo, za katere se ne zahteva vojaška izobrazba, vojak pa je poddesetnik, desetnik in naddesetnik. ZObr šteje za vojaške osebe vojake, podčastnike, častnike in vojaške uslužbence (glej pomen izrazov). Vojaški osebi se kot disciplinski ukrep za težje kršitve vojaške discipline lahko odvzame čin oziroma razred za eno stopnjo ali se jo razporedi na drugo ali nižjo dolžnost največ do enega leta (4. odst. 58. člena ZObr). Po predlogu 47. člena lahko (le op.) vojaškemu uslužbencu lahko pristojni organ v skladu z Zakonom o obrambi izreče zaradi težje kršitve vojaške discipline, zadržanje napredovanja v višji razred najmanj za dve in največ za pet let od dneva, ko je izrečeni ukrep zaradi kršitve vojaške discipline dokončen. Vojaški uslužbenci bodo tako zaradi storitve enako težke disciplinske kršitve v slabšem položaju kot vojaki; medtem ko bodo prvi za napredovanje lahko prikrajšani do 5 let, bodo slednji le za eno leto. * * * Za poročevalca je bil določen predsednik komisije mag. Adolf Zupan. Predlagan sklep je bil sprejet (26 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 24 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in 2 sta se glasovanja vzdržala). K 8. točki dnevnega reda: Predlog zaključkov je obravnavala Komisija za družbene dejavnosti. Poročilo komisije so državne svetnice in svetniki prejeli po elektronski pošti 2.7.2007. Predlog zaključkov so obravnavale interesne skupine. Obrazložitev je podal Jože Horvat, Ministrstvo za kulturo. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklepe: Državni svet Republike Slovenije je na 56. seji, dne 4. 7. 2007, na podlagi prvega odstavka 85.a člena ter prvega in drugega odstavka 86. člena poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) ter na podlagi posveta z naslovom V pričakovanju novega nacionalnega programa za kulturo, sprejel naslednje S K L E P E : Državni svet Republike Slovenije je 17. maja 2007, ob iztekajočem se Nacionalnem programu za kulturo 2004 - 2007, organiziral posvet V pričakovanju novega nacionalnega programa za kulturo z namenom, da se še pred iztekom veljavnega in pred dokončnim oblikovanjem predloga novega NPK vključi v demokratični proces sooblikovanja predloga in hkrati omogoči vključitev tudi civilni družbi s področja kulture. I. Sodobna slovenska družba temelji na vsestransko bogati dediščini duha, slovenske kulture in dosežkov na mnogih področjih, na katere smo lahko ponosni. Ponosni smo lahko tudi na številne sodobne umetnike in druge ustvarjalce, ki v današnjem času in v mnogih primerih sodijo v vrh evropske ustvarjalnosti. Bolj in več kot kadarkoli doslej se prevajajo dela slovenske književnosti v številne jezike, slovenski slikarji in kiparji razstavljajo v znanih galerijah po vsem svetu in na najbolj prestižnih likovnih prireditvah, slovenski film kljub skromnemu številu posnetih filmov na leto dobiva nagrade po najbolj znanih festivalih in med ustvarjalci, ki v svojem delu povezujejo umetnost in znanost so med najbolj izpostavljenimi tudi slovenska imena. II. Področju kulture je potrebno posvetiti posebno pozornost saj zagotavlja tudi bistvene pogoje za kakovost življenja prebivalstva kot so vrednote, tradicija, delovne navade, inovativnost, sposobnost organiziranja in hkrati vpliva na medosebne odnose in osebno kulturo. V kolektivni kulturi spodbuja medsebojno spoštovanje, spoštovanje dela drugega, samokritičnost, spoštovanje vodenja; delo v skupinah v vsakdanjem življenju vpliva na medsebojne odnose. Kultura je vse bolj prisotna tudi v poslovnem svetu in tu odpira vrata poslovnim povezavam, trgu in virom sredstev. V politično kulturo prinaša odgovornost. Še vedno pa velja tudi ugotovitev, da bolj kot na kateremkoli drugem področju ravno na področju kulture, zlasti umetnosti, Slovenci stopamo v korak z najbolj razvitim svetom in se docela enakopravno vključujemo v menjavo idej in vrednot na tem področju. Vse te ugotovitve same po sebi zahtevajo, da je potrebno v procesu priprave novega programa za kulturo omogočiti premislek o strateških odločitvah, ki bodo upoštevale dogajanje v svetu globalizacije in vse bolj drugačen položaj kulture, posebej umetnosti, v novih pogojih in bodo podlaga za ukrepe, ki naj bi se v naslednjem obdobju izvajali in so nujni za razvoj na tem področju kot instrumenti nacionalne kulturne politike. Nujno potrebno je zagotoviti in v NPK vgraditi kazalce s katerimi bomo ugotavljali učinke kulturne politike. Poenotiti je potrebno razumevanje vprašanja kulturne raznolikosti, ki se je skozi obdobja spreminjalo, a kljub temu spreminjanju pomena še vedno pomeni zlasti strpnost do raznih umetnostnih izrazov, tako tradicionalne kot moderne umetnosti ter v tej zvezi določiti prioritete, ukrepe in kazalce uspešnosti. Temeljna prioriteta nacionalnega programa za kulturo naj bo tudi v bodoče slovenski jezik, njegova raba in razvoj, ki naj bo v sozvočju s sprejeto Resolucijo o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007- 2011. Posebno pozornost je potrebno posveti nadvse pomembni ustvarjalni sili - neodvisni kulturni produkciji in to produkcijo vrednotiti in materialno omogočati z enaki merili kot produkcijo državnih oziroma javnih ustanov, zavodov itd. Dostopnost kulturnih dobrin in pogojev za uveljavljanje ustvarjalnosti mora biti dosledno in enakovredno zagotovljena povsod po državi. Spodbujati je potrebno geografsko razpršitev kulturnih dejavnosti in regionalni kulturni razvoj. Pri pripravi programov je potrebno zagotoviti sodelovanje, sooblikovanje in usklajevanje med ministrstvi tako z vsebinskega kakor tudi s finančnega vidika, tako da bo zagotovljena preglednost, transparentnost in dostopnost podatkov. Kultura naj bo generator gospodarskega razvoja, razvoja človeških virov, kvalitete življenja in socialne kohezivnosti. Da bi lahko spremljali uresničevanje navedenega cilja, je potrebno razviti in določiti ustrezne kazalce in na tej osnovi spremljati in ocenjevati dosežke. Ponovno je potrebno preveriti ustreznost nekaterih določb Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi, ki urejajo upravljanje, vodenje in financiranje javnih zavodov ter razmerij znotraj njih. Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo in novi nacionalni program za kulturo morata zagotavljati pravno, vsebinsko in finančno podlago za posodobitev javnega sektorja, njegovo učinkovitost, odprtost in avtonomnost, pa tudi ustrezna socialna razmerja na tem področju oziroma socialno pravičnost. Kultura je tudi ekonomsko pomembna kategorija. Njeni učinki se realizirajo posredno preko vsestranskega vpliva na družbo. V luči dobrega gospodarja je potrebno več pozornosti plemenitenju kulturnega premoženja. S sodobnimi pristopi oplemenitena kulturna dejavnost je lahko v večji meri izražena kot slovenska posebnost,zaščitna znamka, izvozna posebnost. Vzpostaviti je potrebno vzvode za promocijo Ministrstva za kulturo, ki naj s ciljno usmerjenimi akcijami promoviralo vlaganja zasebnega sektorja v javni interes, v javno dobro. Vlaganje gospodarstva v programe v javnem interesu in odnos potrošnikov do kulturnih vrednot sta je stvar splošnega razpoloženja v družbi in zato so potrebne promocijske dejavnosti, ki lahko ta razmerja pozitivno spodbujajo. Postopek priprave bodočega nacionalnega programa mora biti čim bolj odprt in javen, demokratičen, da bodo zagotovljene možnosti za vključevanje širše strokovne in druge javnosti, ki želi sodelovati pri odločitvah o kulturi. V skladu s prakso razvitih držav EU je potrebno urediti položaj samozaposlenih na področju kulture s sklenitvijo kolektivne pogodbe za samostojne ustvarjalce oz. samozaposlene (kakor je bilo poudarjeno tudi na sestanku EURO-FIA v Ljubljani novembra 2006) Številni, v preteklosti večkrat izraženi, a nerealizirani predlogi in prizadevanja filmskih delavcev za ureditev slovenske kinematografije so primerljivi s preizkušenimi dobrimi praksami drugod po Evropi. Za njihovo uresničevanje bi bilo potrebno zagotoviti bolj dejavno filmsko politiko in več politične volje ter posluha. Živa kultura in umetnost morata biti temelj vladnih strateških dokumentov tako tudi Resolucije o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023, v kateri področja kulture pravzaprav skoraj ni opaziti. III. Pripravo predloga novega Nacionalnega programa za kulturo bi bilo potrebno začeti s temeljito analizo stanja na področju kulture v novih političnih in družbenih okoliščinah. Opraviti bi bilo potrebno analizo uresničevanja veljavnega Nacionalnega programa za kulturo, zlasti na podlagi poročil o njegovem uresničevanju in stališča ustvarjalcev na področju kulture ter strok, ki se s tem področjem ukvarjajo. Potrebno bi bilo opraviti temeljito razpravo o pričakovanjih v zvezi s kulturo v novih pogojih, v katerih danes živimo Slovenci in v katerih se vsa razmerja in tudi vloga kulture ter pričakovanja v zvezi z njo zelo temeljito spreminjajo. Šele po teh analizah in razpravah bi bilo smiselno začeti s pripravo predloga novega Nacionalnega programa za kulturo. Predlagan sklep je bil sprejet (26 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 25 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in 2 sta se glasovanja vzdržala).
K 9. točki dnevnega reda: Predlog zaključkov je obravnavala Komisija za družbene dejavnosti. Poročilo komisije so državne svetnice in svetniki prejeli po elektronski pošti 3.7.2007. Stališče Komisije za družbene dejavnosti je podala poročevalka komisije, Marija Perkovič. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklepe: Državni svet Republike Slovenije je na 56. seji, dne 4. 7. 2007, na podlagi prvega odstavka 85.a člena ter prvega in drugega odstavka 86. člena poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) ter na podlagi posveta z naslovom Kako narediti institucije prijaznejše starejšim, sprejel naslednje S K L E P E : Državni svet Republike Slovenije je v sodelovanju z Zvezo društev upokojencev Slovenije, s Slovensko filantropijo in Mednarodno organizacijo Help the Age International, Ob svetovnem dnevu boja proti nasilju nad starejšimi in v okviru leta enakih možnosti, organiziral 15. junija 2007, posvet na temo KAKO NAREDITI INSTITUCIJE PRIJAZNEJŠE STAREJŠIM. Namen posveta je bil izboljšati dialog med uporabniki in izvajalci v smislu izboljšanja kvalitete življenja in obravnave starostnikov v institucijah socialnega in zdravstvenega varstva. Državni svet Republike Slovenije poudarja, da je že leta 2005 ob obravnavi varuhovega posebnega poročila Nasilje v družini - poti do rešitev podprl Varuha človekovih pravic v prizadevanjih, da se v Republiki Sloveniji čim prej izdela sistemski zakon, ki bi urejal področje nasilja v družini ter pri tem zaščitil tako otroke kot starejše. Državni svet je že takrat predlagal spremembe številnih zakonov, ki bi dali večje pristojnosti posameznim institucijam in s tem začeli učinkoviteje preprečevati nasilje v vseh okoljih. Državni svet Republike Slovenije je že takrat opozoril, da je nasilje v slovenski družbi odraz naših moralnih, etičnih, socialnih, gospodarskih pa tudi političnih razmer, saj so nam za vzgled vrednote kot so moč, vpliv, prevare, zlorabe, nasilno obnašanje, nasilna komunikacija in drugo. Ker smo kot družba naklonjeni nasilni komunikaciji in nasilnemu obnašanju, bi morali sistematično pričeti s spreminjanjem naših miselnih in vedenjskih vzorcev ter s spreminjanjem vrednot že v osnovni celici naše družbe, to je v družini. Za tako negativno stanje na tem področju v naši družbi nosijo veliko odgovornost tudi mediji, predvsem televizija. Državni svet Republike Slovenije ugotavlja, da se kljub številnim posvetom in razpravam na to temo, nasilje v naši družbi povečuje. Opravljene raziskave kažejo, da je največ nasilja v družinah, šolah, nato sledijo druge institucije. Nasilje, ki so mu izpostavljeni starostniki v institucijah je v odnosu do nasilja v družini lažje obvladljivo, ker so tu delovni procesi načrtovani, vodeni in kontrolirani ter so v primerih nasilja tudi sankcionirani. V institucijah socialnega in zdravstvenega varstva se odvijajo odnosi med osebami, ki pomoč nudijo in osebami, ki jo prejemajo, v katerih pa lahko pride do zelo napetih situacij. Tudi dolgotrajno sobivanje v enem prostoru generira številne napetosti in zapletene odnose, vedenja in odzive. Oskrba in nega starostnikov postaja vedno bolj zahtevna naloga, saj so potrebe starostnikov zaradi podaljševanja življenjske dobe vse bolj intenzivne in kompleksne. Standardi in normativi storitev izvajalcem ne omogočajo potrebnega izobraževanja in rednega strokovnega izpopolnjevanja, supervizije, potrebnega počitka in stimulativnega nagrajevanja dela, kar se neposredno odraža na kvaliteti oskrbe, medsebojnih odnosih in s tem kvaliteti življenja starostnikov v institucijah. V ocenjevanje kakovosti storitev je potrebno vključevati starostnike, uporabnike storitev. Institucije socialnega varstva, ki v izvajanje storitev vključujejo prostovoljce, jih usposabljajo in podpirajo razvoj prostovoljstva, bi morale biti posebej stimulirane. Pomemben prispevek k izboljšanju kvalitete storitev in dopolnjevanju kvalitete življenja v starosti lahko prispevajo nevladne organizacije in civilna združenja, povezana v skupne mreže z izvajalci socialnih in zdravstvenih storitev v okviru javne mreže na nivoju ene ali več lokalnih skupnosti. Vlada Republike Slovenije bi morala vzpostaviti motivacijske mehanizme, stimulativno nagrajevanje ter sistem ocenjevanja kakovosti, kar bi zagotovilo boljšo preglednost, vzpodbudilo strokovni napredek, razvoj novih oblik dela, vzpostavljanje in vključevanje novih poklicnih profilov in podpiralo inovativnost. Državni svet Republike Slovenije opozarja tudi na sprejeta določila v resolucijah in programih socialnega in zdravstvenega varstva, ki pa se ne izvajajo. Obstoječe mreže javne službe in obseg storitev ne zadoščajo za uresničevanje pravic določenih v zakonih in navodilih, saj so dolge čakalne vrste za vstop v institucionalno varstvo, kot tudi za socialno oskrbo na domu. Centri za socialno delo pa ne morejo prevzeti odgovornosti za oskrbo starostnikov brez vzpostavljene mreže programov in storitev, ki uporabniku omogoča izbiro in vpliv na vrsto in obseg storitve. Predlagan sklep je bil sprejet (27 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 26 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in 2 sta se glasovanja vzdržala).
Predsednik je zaključil 56. sejo Državnega sveta Republike Slovenije in se vam državnim svetnicam in svetnikom ter vsem vabljenim, ki so se vabilu odzvali, zahvalil za sodelovanje in razpravo. |
|
| Povezane vsebine | |
 |
56. seja Državnega sveta Republike Slovenije |